Ob 400-Ietnici smrti Primoža Trubarja
Martina Orožen UDK 808.63(091)-3:929 Trubar P.
Filozofska fakulteta v Ljubljani
PRIMOŽ TRUBAR IN RAZVOJ SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA BESEDIŠČA V JEZIKU PROTESTANTSKIH PISCEV
Veliko besed je bilo letos izrečenih o pomenu Trubarja za slovenski knjižni jezik. F*rvl se je preizkušal kot pisni oblikovalec slovenske govorjene, pogovorne besede - preproste, polemične, a tudi svečane. Tako je že njegov prvi knjižni poskus (Katekizem 1550) imel zvrstno različne normativno-stilistične razsežnosti. Namenu in vsebini sporočila je bilo treba dati tudi urejeno jezikovno obliko, skladno s slovničnimi pravili tedaj že dokaj narečno razčlenjenega slovenskega jezika, pa tudi besedišča.' Ta pravila pa niso bila znana, uzaveščena; delovala so še predvsem kot avtomatizmi, ki se jih ob govoru ne zavedamo, ko pa hočemo sporočilo zapisati, se naša »gotovost«, trdnost zmanjšuje. In to celo danes, ko imamo na voljo dovolj normativnih pripomočkov - slovnice, slovarje, pravopis, nešteto razprav o funkcioniranju slovničnega sestava in besedišča. Trubar pa ni imel ničesar - le dobro voljo, zdravo pamet, znanje drugih jezikov in materinščine ter gosje pero. Tudi ne denarja in založnika. In vendar je začel. Pri »pretvarjanju« govornega sporočila v pisno pa je zaneseni reformator spoznal, kako »letu pisane inu tolmačovane (kir nemarno pred sebo obeniga navuka oli exempla) zdaj na pervu tešku stoji. Obtu aku katerimu letu naše pervu delu se cilu popelnoma ne zdi, ta zmisli kaj vsi modri govore, kir pravijo, da sledni začetik je težak inu nepopelnom.«'''
Domnevamo lahko le, da so prvotni, »arhetipski« vzorci nevsakdanjega govorjenega jezika (najstarejši prevodi molitvenih obrazcev od Brižinskih spomenikov do prve slovenske tiskane knjige, pa tudi cerkvena in nabožna ter posvetna ljudska pesem,^ pretkani v časovnem razvoju z arhaičnimi prvinami na vseh jezikovnih ravninah (predvsem še mo-noftongični vokalni sistem BS!), v Trubarju vsaj vzbujah in zarisovah neko predstavo o slovenskem knjižnem jeziku. Ne kaže tudi pozabiti, da so prav molitveni obrazci osrednjega slovenskega jezikovnega prostora najstarejši prevodi iz latinščine in starovisoko-nemščine. V njih so že dobri poskusi slovenske knjižne besedotvorne izpeljave (obredna terminologija), pa tudi opazni besedotvorni in skladenjski dobesedni prevodi - kalki.
Trubar je nedvomno občutil razliko med arhaično jezikovno ubeseditvijo in stilizacijo slovenskih obrednih besedil ter živo, sodobno, narečno, pa tudi socialno razslojeno slovensko govorico (preprosti deželani, meščani, dvo-, celo trojezično izobraženi višjih slojev). Po Lutrovem vzoru se je načelno odločil za živ, sodobni (ljudski) jezik, vendar je, kot dokazujejo njegovi prevodi in samostojno oblikovana besedila, skušal med tema vrstama
' Glej o tem M. Orožen, Stilni problemi Trubarjevega jezika. Zbornik XXII. seminarja za SJLK, Ljubljana 1986, i 27-47. i
Glej uvod v Matevžev Evangelij 1555. \
' M. Orožen, Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, SR 34 (1986), št. 1, 35-57.
36 i
jezika le vzpostaviti neko ravnotežje. Prav njegovo delo kaže, kako se je ob latinščini, italijanščini, nemščini začel slovenski jezik knjižno oblikovati. Zlasti na skladenjski ravnini ter v besedišču je bilo treba premostiti »primanjkljaje« - ustvariti vrsto terminov, odkriti ali po izvirniku »prirediti« vrsto skladenjskih vzorcev.^ Trubarjevi prevodi biblijskih besedil so na skladenjski ravnini večinoma tesno odvisni od predloge (tudi iz stilističnih razlogov), precej drugačna pa je skladenjska ubeseditev v njegovih jezikovno izvimejših priredbah in izvirnih uvodih, čeprav tudi v njih zasledimo besedotvorne in skladenjske kalke. Analiza različnih besedil kaže, da so za knjižni jezik protestantskih piscev značilne tri različne kvalitete prevajanja, odvisne od stopnje filološke izobrazbe, prepoznavanja bistvenih razhk med besedotvornim in skladenjskim sestavom predloge in »kranjskega« jezika ter osebne ustvarjalne zavesti in moči prevajalca pri premagovanju teh razlik. Trubar kot začetnik te dejavnosti je sam prepoznaval in odobraval Kreljeve izboljšave (Postila Slovenska 1567), spoznal in podpiral pa je tudi Dalmatinovo jezikovno ustvarjalno nadarjenost, ki je v prevodu celotne BibHje (1584) postopoma (od poglavja do poglavja) težila na besedotvorni in skladenjski ravnini k čimvišji stopnji osvobajanja od Lutrove predloge. Gotovo je slovnična in besediščna jezikovna zgradba v 16. stoletju najbolj iz-čiščena, izvirno slovenska (slovanska) pri Krelju, vendar Dalmatin navezuje na Trubarjevo osnovo, ki jo delno »korigira« po Kreljevih praktičnih smernicah. Prispevek ima namen na podlagi dosedanjih raziskav pokazati predvsem stopnjo in postopke ustvarjanja slovenskega knjižnega besedišča'' v jeziku 16. stoletja ter opozoriti na različne načine reševanja teh vprašanj pri Trubarju, Krelju, Dalmatinu in Bohoriču.
Pri obravnavi teme izhajamo iz dejstva, da je jezik slovenskih protestantskih piscev že - knjižni jezik. Je to »krajnski deželni jezik« v pisni podobi, v značilni fazi ustaljevanja in kodificiranja jezikovnih pojavov na vseh jezikovnih ravninah (glasoslovni, obliko-slovni, besedotvorni, leksikalni in sintaktični). Pojavov, ki v celoti več ne ustrezajo razvojnemu stanju, sistemu kateregakoh narečja Kranjske dežele. Povojne slovenistične raz- • iskave s področja dialektologije, historične gramatike in zgodovine knjižnega jezika so ovrgle prvotno tezo o Trubarjevem raščičanskem govoru v prvih slovenskih tiskanih knjigah.5 Izkazalo se je, da so že za Trubarjev glasoslovni sistem značilni določeni odstopi od narečne faze razvoja. Ti se kažejo v nedosledni ukinitvi ožje narečnih glasoslovnih refleksov in nadomestitvi le-teh z delno arhaičnimi glasoslovno-oblikoslovnimi relikti starih molitvenih obrazcev oziroma razvojnimi mlajšimi rezultati sosednjih govorov (Gorenjske, delno govorov Zasavja) v območju tedanje dežele Kranjske.
Med temi pojavi je na prvem mestu ustahtev monoftonga e za dolgopoudarjeni jat (e > e; je značilnost dolenjskih in notranjskih, pa tudi štajerskih in panonskih govorov že v 16. stoletju: mejstu mestu, cejsta -> cesta, mlejku mleku itd,); dokaj načrtna je ukinitev dolenjskih narečnih refleksov za palatalna konzonanta 1, li (1' > jI, h > jn, Trubar pa uveljavlja pisavo 1, n, delno nj), na drugi strani pa so ob dokaj neokrnjeni etimološki podobi kratkopoudarjenega in nepoudarjenega vokalizma vidni tudi že pojavi mlajše nareč-
' Delno oblikoslovno pogojena skladenjska razhajanja nemškega in slovenskega jezika, razvidna iz kontrastivne analize biblijskega sobesedila (Luter - Dalmatin), je nakazala M. Orožen v prispevku Vprašanja sintaktične interference v Dalmatinovem prevodu biblije 1584. Simpozij Slovenci v evropski reformaciji 16. stoletja. Eberhard-Karls-Universität Tübingen, Filozofska fakulteta Ljubljana, 6,-8. X. 1983 (v tisku).
" Na podlagi kontrastivne analize predponskih glagolov je M. Merše (magistrsko delo Besedotvorna in semantična struktura glagola v jeziku Jurija Dalmatina, Filozofska fakulteta 1984/1985) ugotavljala predvsem Dalmatinovo besedotvorno sistemsko ustrezno oziroma neustrezno sestavo glagolov, V danem prispevku nakazujemo tovrstne probleme v območju samostalnika, opozarjamo pa predvsem na drugi vidik - na določen besediščni primanjkljaj govorjenega jezika, ki je izzival v novo tvorbo knjižnega besedja. To je besedotvorno-pomensko motivirano po tuji predlogi; ob novotvorbah se odkrivajo besedotvorne možnosti in zakonitosti slovenskega jezika, nastajajo pa tudi besedotvorni in semantični kalki.
' Prvi je to dokazal J, Rigler na podlagi fonološke in statistične analize dolgopoudarjenega vokalizma. Glej Osnove Trubarjevega jezika, JiS 1965, št 6/7, 161-171; Začetki slovenskega knjižnega jezika, SAZU Ljubljana 1968,
37
ne delne vokalne redukcije (mimo > mimu > mumu, vam > vom, da > de, jaz > jest itd.).
Podobna zgodovinsko in narečno pogojena neenotnost je značilna tudi na morfološki ravnini za razvrstitev sklanjatvenih in spregatvenih morfemov (npr. gen. sg. -u; synu, -i; -gos-pudi, -a: brata: loc. sg. -u. v murju, -i: na murji; -ej: na murjej: nom. pl. m. -j.- lasi, -je: lasje; gradi, graduvi, graduve; 1. os. sg. hočo, proso - hočem, prosim: 3. os. pl: vidijo - vide, itd.). Variantnost sklonskih morfemov pri eni in isti besedi je značilna zlasti za Trubarja. Kot je razvidno iz sobesedila, je izbor oblikoslovnih končnic predvsem stilistično pogojen; za Trubarjev stavek so značilni zanimivi ritmični segmenti.' Omenjeni pojavi na glasoslovni in oblikoslovni ravnini dokazujejo, da to niso narečni procesi Trubarjevega raščičanske-ga govora, pač pa izrazito knjižni analogični pojavi v območju zvrstno zasnovanih tekstov.
Primerjanje Trubarjeve reahzacije glasoslovno-obUkoslovnega sistema v tekstih s Krelje-vo, Dalmatinovo, pa tudi s slovničnim opisom v Bohoričevi slovnici (1584), nam omogoča določeno rekonstrukcijo diferencialnega knjižnega glasoslovno-oblikoslovnega sistema, za katerega so značilne določene stalnice in spremenljivke. Glasoslovno-oblikoslovne spremenljivke so ožje narečno pogojene.
Ugotovljeno stanje se ujema z izjavami vodilnih protestantskih piscev o slovenskem jeziku, ki že kaže v sodobnosti potrjeno narečno podobo, seveda v mlajši fazi razvoja. Trubar je že v Evangeliju svetiga Matevža (1555), kjer je najbolj strnjeno predstavil svoj knjižni jezikovni nazor, poudaril, da »ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori - drigači govore z dosti besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašouci inu Istrijani, drigači Krouati.« Svoje »delu je v ta Krajn-ski jezik postavil za dosti riči volo«, predvsem pa, ker se »nom zdi, de ta, tih drugih dežel ludi, tudi mogo zastopiti.« Ta »krajnski jezik« pa je skladno z Lutrovim nazorom pojmo-van kot živ, govorjeni jezik nižjih slojev (mesta in podeželja), ki pa se je ob tujih predlogah začel dokaj zgodaj v besedišču in skladnji knjižno obHkovati, oddaljevati od pogovorne leksikalne in skladenjske podobe. Zanimiva je zlasti Trubarjeva opazka o narečnih razlikah, ki naj bi bile, če ga razumemo dobesedno, predvsem leksikalne. Na leksiko pa se sklicuje tudi S. Krelj (Postila Slovenska 1567), ki se ne strinja z »Gospod Truberjovo Kranščino«. Posredno jo dokaj ostro odklanja v nagovoru na fiktivnega bralca: »Ti pak, kir ne zastopiš, kaj je Ortografija, kaj proprietas linguae, inu si se navadil na Gospod Truberjovo Kranščino, beri le precej leto pismo, kakor sice druga bereš:«
Kaj Krelju pomeni proprietas linguae. Predpostavlja ne le glasoslovni red, pravopisno ustaljenost znakov za sičnike in šumnike v knjižnem jeziku, ampak tudi drugačen izbor besedišča in drugačne skladenjske razrešitve; take, ki so značilne za knjižno (glagoljaško?) in govorno tradicijo primorskega narečnega prostora, ne »dopolu nembške«, kot v »Kranji inu Korotani.«
Prevajalska izkušnja (NT, Davidov Psalter itd.) je Trubarja kot prvega slovenskega književnika zgodaj uverila o nezadostnosti ljudstvu razumljivega jezika, o hudem primanjkljaju besedišča v knjižnem, pisnem slovenskem jeziku. Gnala ga je v iskanje, aktiviranje sinonimov, v adaptiranje latinskih in nemških izrazov in v - novotvorbe. Stilno-pomen-ska izraba besedišča se oddaljuje od govorne enostavnosti.
Besedišče in skladnja jezika slovenskih protestantov sta tisti vzajemno povezani jezikovni ravnini, ki sta, neglede na delno diferencialni izvirni besedni fond slovenskega jezika, odprti novim vplivom. Dograjujeta se pri vsakem od vodilnih protestantskih piscev (Tru-
' O stilistični funkciji le-teh glej že omenjeno razpravo Stilni problemi Trubarjevega jezika.
38
bar, Krelj, Dalmatin, Bohorič) na svoj način ob tujejezični predlogi. Pri Trubarju ob latinski, laški, nemški, pri Dalmatinu in Bohoriču predvsem ob nemški in latinski, pri Krelju tudi ob starocerkvenoslovanski oziroma glagoljaški, verjetno tudi češki. Te motivirajo izbor razpoložljivega izvirnega besednega fonda, izposojenk in novo tvorbo leksičnega primanjkljaja. Semantični kalki npr. na poseben način vphvajo na preobrazbo izvirnega besedišča; ob njih se ukinja raba izvirnih arhaizmov [Eltern -> starši: reditelji, Joger — Jünger
- mlajši: sel itd.). V slovenskih tekstih prihaja do zanimive leksične interference, ki je v daljšem sobesedilu izkoriščana tudi kot sredstvo stilizacije. Novotvorbe se naslanjajo na izvirne sinhrone produktivne polisemične besedotvorne modele (npr.: nom. agentis in nom. atributiva na -nik: stvarnik, ohranjenik,- marternik, kerstnik; nomina akcionis: motenje
- molitev; nomina loci: sbranje, perbežališče: kolektiva in abstrakta: bogastvu, kraljestvu, svetust, gvišnost, vročust, milost), če naj na pojav opozorim samo ob samostalnikih moškega, srednjega in ženskega spola. Kako opredehti »leksični primanjkljaj« slovenskega jezika, o katerem je zlasti zgovorni Trubar v uvodih v svoja dela večkrat tožil? Določiti ga je mogoče predvsem tematsko. Gre za vrsto terminologij - obredno, administrativno, za terminologije poklicnih dejavnosti, predvsem za abstraktni besedni pol (dobre in slabe lastnosti!) in za vrsto besed, prevzetih skupno s predmeti, dejavnostmi in načinom življenja drugačne oblike civilizacije pri romanskih in germanskih sosedih (drugačna stopnja duhovne in materialne kulture v etnološkem smislu).
Opozorim naj le na značilne tendence v območju obredne terminologije, ki pa se potrjujejo tudi pri drugih terminoloških tematskih skupinah. Omejujem se le na eno besedno vrsto, na samostalnik, ki med terminološkim besediščem prevladuje in često izziva nadaljnjo izpeljavo pridevnika, glagola, prislova (žegen žegnan -> žegnati -» žegnanje; trošt -> troštan troštati -» troštar -» troštanu, itd.). Vidna je zanimiva dvojnost. Le delno se potrjuje težnja po doslednem slovenjenju terminov, tako značilna za Brižinske spomenike. Ob starih izvirnih izrazih vsebolj prodirajo oblikoslovno in besedotvorno adaptirani termini, ki bodisi izločajo iz rabe izvirni fond aU tudi omejujejo izvirno nadaljnjo tvorbo {milost - gnada, kazen - štralinga, plačilu - Ion, život - leben, sel - angel, dar - oler, pota
- ketine, glas - štima, ječa - keha, itd.). Vrsta starih, pa tudi mlajših adaptiranih izrazov romanskega in germanskega izvora sploh ne izkazuje slovenskih govornih ustreznic (npr.: maša, oltar, križ, cerkev, šula, kelih, pridiga, škof, papež, sent < sanctus; menih, lar, bukve, pehai, gajžla, marternik, ajd, žegen, spot, špiža, almožna, hoiart, špendija, itd.). Med njimi je vrsta izrazov, prevzetih v času zgodnjih medjezikovnih stikov (npr. miza < menza, tabla < tabula, ura < hora, značilnih predvsem za slovenščino!) in že tudi mlajših poklicnih in predmetnih poimenovanj {rihtar, lerratar, altman, arcat, mojster, rablin, čolnar, petlar, žolner, punt; glaž, kamra, krugla, pukša, antvela, erperga; oštarija, fortuna, banderu, golui, barkador, itd.).
Tako naznačeno leksikalno stanje, vzpostavljeno očitno v zgodnjih stoletjih pokristjanjevanja (11.-14. stol.) in sožitja v stiku z romanskim in germanskim življem, se je v 16. stoletju preneslo tudi v knjigo, bilo pa je, odvisno od piscev in njihovega jezikovnega nazora, revidirano.
Prevajalsko delo je v nekaj desetletjih dotedanji besedni fond obogatilo z vrsto novih knjižnih terminov iz latinščine (testament, tempel, misterium, ortografija, element), ob njih pa se vzporedno pojavljajo tudi novoknjižni izrazi (misterium - skrivnust / skrovnost, ma-jesteta - veličastvu, gloria - hvala, doktor - vučenik), uveljavlja se vrsta novih besedotvornih izpeljank, delno ustrezajočih (delno posnemajočih) besedotvomo-pomenskim kategorijam predloge (npr. latinskim: orator - besednik, debitor - dolžnik, gralitudo - hvaležnost, advenius - prihod, potus - pitje, tostum - pečenje, hamulus - možic, itd. nemškim: Abschneidung - obrezanje, Samlung - zbiranje I zbirališče, Wohnung - prebivanje / stan/prebivališče, Vergessenheit - pozabiivost, Bossheit - hudoba / hudobnost, Heiligung - posvećenje, Heiligkeit - svetust, Heiligtum - svetina, itd.). Do izraza prihajajo skladnosti in razlike v besedo-
39
tvomo-pomenskem sistemu slovenskega, latinskega, nemškega jezika, kar je razvidno iz kontrastivne analize besedotvornih modelov posameznih pomenskih kategorij v omenjenih jezikih. Med besedotvornimi postopki samostalniške tvorbe je npr. zlasti težak ustrezni »prevod« nemških zloženk v slovenščino. Način slovenjenja je zelo različen;
a) Nemška zloženka je izražena z ustrezno izvirno, tudi prevzeto neizpeljano ali izpeljano besedo; Wehmuter - baba, Kriegsmann - vojščak, Amptleute-valpoti; Sindflut - povudnja / potup, Jungfrau - Divica / dečla, Niederkleid - brigeše; Handfas - vmivalnik, Stirnblat - načelnik / šapel itd.
b) Nemška zloženka je izražena z imensko besedno zvezo; Edelstein - žlahtni kamen, Morgenland - jutrova dežela, Tannenholz - smerekou les, Feigenblätter - figovu listje.. .
c) Nemška zloženka je izražena skladenjsko opisno; warAckerman -je zemlo delal; Mache auch Aschentöpfe - lonce, v katere se bo pepel dejval; Dreitagsreise - tri dni hoda; lebenlang - vse svoje žive dni. Pogosta je tudi ustrezna samostalniška, pridevniška in glagolska novotvorba na podlagi latinske, pogosteje nemške skladenjske podstave; Er sol dein Herr sein - bo čez tebe gospodoval; Arzat - kir ozdravi - > ozdraulenik, šentovati < govoriti san-ctus -> šentovanje / kleti. Obratno zasledimo tudi namerno pretvorbo izpeljanke v skladenjsko podstavo; kot se zdi, je pogojena tudi stilistično; dan tih opresnikov <-> opresnih kruhov; ti, kir prodajajo <-> prodajavci / kupci...
Opazno, pogosto je tudi besedotvorno kalkiranje, v nasprotju z izvirnimi besedotvornimi rešitvami (npr. nom. akcionis; loulene rib : ribji lov, hud - hoja, molenje - molitev, hinenje
-hinba, videnje - perkazen, rezdertje - luknja, pytje - pijača; pogosta oblika določnega pridevnika namesto ustrezne izpeljanke; slepi <-> slepec, gluhi <-> gluhec, in številne hibridne tvorbe; prigliha, Rauenhlapec, ...
Precejšen »odstotek« novotvorb, zlasti v prevodu Biblije (1584) pripada pomenskim kalkom. Če je bil pojem predloge razumljivo poimenovan, se je nov izraz v razvoju knjižnega jezika ohranil, v kolikor je bila pomenska motivacija moteča, je bil izločen (npr. Ge-sätz - postava / zakon. Jünger -> joger -> mlajši -> učenec), Kraut -> zele -> zelišče. Bogen -> lok -> maura -> mavrica; Auf den Bauch soltu gehen (kača) - po trebuhi boš hodila -> se boš plazila; Sie ziehen fort -> so proč vlejkli -> odšli itd.
Opredelitve do knjižne tvorbe niso pri vseh protestantskih piscih enake. Odvisne so, kot že rečeno, od načelne opredehtve do izvirne in adaptirane leksike v govorjenem jeziku in od pogleda na knjižno oblikovanje besedišča. V kjižnem jeziku 16. stoletja sta se uveljavljala dejansko dva razhčna koncepta. Trubarjev govorno stihstični, poetični, če pretiravamo, in Kreljev, Dalmatinov, Bohoričev gramatično-normativni. Trubarjev cilj je splošna razumljivost, a tudi učinkovitost, prepričljivost zapisanega sporočila. Zato aktivira vse razpoložljivo govorno besedišče ne glede na genetični izvor besed. Krelj zavzema kritično stahšče do neizvirnih prvin v besedišču in skladnji; z njim začne v razvoju slovenskega knjižnega jezika delovati puristično načelo, ki sta ga očitno osvojila tudi Bohorič in Dalmatin.
Kako se to odraža v njihovih besedilih. Z vrsto primerov želimo ponazoriti nakazane težnje, ki so utemeljene tudi v poklicni izobrazbi vodilnih protestantskih piscev. Trubar se izraža kot zanosni pridigar in neprestano teži k skladenjski stilizaciji sporočila, Krelj, Dalmatin in Bohorič kot bolj eksaktni filologi podrejajo stilistične prvine zakonitostim slovničnega in leksikalnega sistema; pri knjižnem ubesedovanju ima prednost to, kar spoznajo za »slovnično pravilno«.
Trubar je svoj jezik kot sloveč, izkušen pridigar sedemnajst let govorniško oblikoval (svetopisemska, humanistična poetika). Tej svoji »predizobrazbi« ostaja zvest tudi kot knjižni ustvarjalec. V prevodih, še bolj izrazito v samostojnejših priredbah (katekizmi, postila,
40
Artikuli itd.) aktivira in funkcionalno (pomensko in stilistično) izkorišča zlasti pogovorno besedje - arhaično in sinhrono, izvirno in adaptirano. Tujke (teološke termine) raje pojasnjuje z nizi sinonimov ah z opisno, skladenjsko razlago pomena, redkeje se je odločil za knjižno besedotvorno izpeljanko, zloženko (npr. zludjevnik - od zlodja obseden; dvornik - prebivalec dvora; gospostvu - čast; shodališče - kjer se shajajo pisarji; ščerčica - hčerkica, hlapčič - deček; samopravičar - hinavec, bogašentovane - bogokletje, itd.), predvsem pa nas preseneča vrsta arhaizmov, ki jih Dalmatin ukinja (npr. v NT). Trubar jih je moral poznati iz starejše obredne knjižne tradicije ali osvojiti v primorskem narečnem prostoru (Trst, izobraževanje v krogu škofa Bonoma). Natančna analiza Trubarjevega besedišča v sobesedilu bi verjetno razkrila višjo stopnjo semantičnih kalkov kot besedotvornih izpeljank. Zanj so značilni tudi nekateri, očitno stari kalkirani frazeologemi, med temi najpogostejši: inu oni so proč vlejkli - sie ziehen fort: so kjakaj k nogom vkupe tekli -zu Fus; mojster pusti tebi povedati - last dir sagen-, inu so si k sercu vzeli... Navedeno oznako Trubarjevega knjižnega snovanja ponazarjamo z značilnimi zgledi iz Registra (Ta pervi dejl tiga Noviga Testamenta, Register 1557-1558).
1. Tu ime le/us .. .Je slouen/ki tolmazhuie Ohranenik oh odreshenik oh Isuelizhar, oli ta praui jueiti Pomozhnik.
2. Letu vle /e praui ta Pailion, ta Martra oli Terplene Cri/tu/euu.
3. loannes Euangeli/t inu loannes ker/tnik, obba vuzhita, Sa zhes volo, inu /akai /e ie ta Syn Boshy is te /uie Nebeshke maiehete, Glorie, is te zhehi inu Gojpohua, na ta /ueit vtak shpot, utako reuo inu /romoio pu/til, taku cilu nisku /e ponishal.
4. Ta Drugi Vrshahar, de ie ta Boshy Syn Zhlouik pohal inu Martran, ie ta preuelika inu nei/rezhena Gnada, Milojt inu Lubejan Go/pudi Boga.
5. Glih taku tiga Boshyga Synu periajen imamo mi tudi k /erci v/eti, kir ie ta veliki teshki Jerd Boshy viel na /e /a nasho uolo, inu po/tal nash Plazhnik, Odreshenik, Spraulauiz, Beilednik inu ijuelizhar.
6. Ta Drugi nega Marter ie bil i/uuna na tele//u, kir ie koker en drugi bogi zhlouik ... ta mras, vrozhu/t, lakoto, sheio, trud, preganene, loulene, iashpotouane, fapluuane, byene, tepene, gaishlane, jternem Cronane, Cryshane inu to britko Smert preterpil.
7. Ta Altman ie bil en Shelner inu en Go/pud oli Oblajfni/c.
8. S. Peter praui taku. Oben kerszhenik nema terpeti, koker ty Vboyniki, Tatye, lotri oli kir po luskih rizheh shele terpo.
9. On ie v/e Pojtaue inu Sapuuidi Boshye na nashim mei/tu popolnoma dokonal... Inu ie nas od te Prekletue inu ferdamnena tih Pojtau inu Sapuuid odreshil in odkupil.
10. Od tiga Nelajtopa, krega, Nida, inu od Grehou inu Tadlou tih logrou.
11. Na to II. Nedelo po Boshyzu, Je prediguie... koku ie... le/us ... kadar ie, duanai/t leit bil /tar, dishputiral Ueimi Doctormi.
12. Obtu ty ludi bodo vshe naprei Neuerniki, Ty Aydie pak Verniki imenouani.
13. Inu ta i/ti Gabriel ie tudi timu faryu Zaharyu prauil, de nega Shena Spela bode S. lan-sha Pozhela, inu de bode en praui velik Pridigar (ljudska oblika imena).
14. Svefa Troyca.- koku mogo Try eden. Inu Eden Try biti.
16. leit /em vidil to Martro inu vpy muih ludi.
17. Na S. Bartolomea logra Dan /katerimu mi Crainci Jemei oh Jermen prauimo, /a uolo, kir /o tg Aydi is shnega koshe Jermene re/ali.
41
Krelj se izraža bistveno drugače. Ne zadovoljuje ga Trubarjevo tipično pogovorno besedišče. Iz njegovega jezika (prevod Spangenbergove Postile Slovenske 1567) se umikajo adaptiranke nemškega izvora. Nadomešča jih bodisi s knjižnimi besedotvornimi izpeljankami, v katerih je delno mogoče prepoznati tudi njegovo lastno tvorbo, ali z razumljivej-šimi izrazi iz starocerkvenoslovanščine oziroma jezika hrvaških glagoljašev. V sobese-dilu kot razgledan teolog in hlolog uporablja tudi latinske in nemške knjižne citatne besede, daljše citate, ki jih sproti sloveni. V ospredju je prizadevanje za slovenski izvirni izraz; kljub temu pa je v jeziku »stiska« še tako velika, da germanskih in romanskih adap-tirank ne more povsem izločiti. Nasprotno, pojavljajo se pri njem drugim neznani roma-nizmi (npr. butega - trgovina, mandrija-ovčji hlev itd.). Sinonimni nizi se ne kopičijo tako kot pri Trubarju; pogost je le dvojezični sinonimni par (med izrazoma pogost veznik ali) predvsem v razlagalni funkciji. Krelju gre za izvirno čistost besedišča in skladnje, za slovnično pravilnost (že npr. glede ortografije pravi, naj se drži, kot to »idioma inu natura na-šiga jezika potrebuje, nekar kakor oče vsaki v svoji vasi ali mestu imeti«).
Njegovo besedišče označuje naslednja »tipologija«:
a) Knjižne izpeljanke:
1. Da osnani kakovi Krall Chri/tu/ bode, en pravi Myrnik, kateri bode nepokoiu inu kregu, po v/im /vetu branil. XIII
2. Sakai pravi, Pravizhan osdravlienik, Pohlevan inu vbog? XII
3. Vgani vganavac dobar, kai ie ta sa ena /tvar. III
b) Glagoiizmi in hrvatizmi:
1. Blagojlavlien, to ie, shegnan bodi kijr pride v'lmeny Go/podnim. XI
2. Kar ta Sodaz alli Rihtar Chri/tu/ /e ne bode nizh glumil alli jhalil, tamuzh /voi /odnij dan s'veliko pripravo inu mozhio dershal inu opravil. XVII
3. Ta zha/ ozhe naglo /odni dan na nie kobniti, inu ijh k'malu saieti.
4. Ah /o to naihi Viihiihi, najhi Voij, najhi Duhovni Pahirij, /o to na/hi Farij, katerim /mo na/he De//etine, pervino, prino/e alli obe dajali, da bi nam bili pravi Boshij pot pruti Nebe/om kasah?
5. On more pred k'nam piiti, ozhmo li mi do niega doiti.
6. Tako /mo /e bih v'zhlove//ce pohave inu lashi sabludili, inu celo sajhli. XIII
7. Sakai O/lico imenuje labutno? Obtore more /ice pak na me/to Chri/ta veliko terpeti inu en rabotnik alli Tovornik Ohati. XV
8. Nebe/ke tvardojti alli mochi /e bodo gibale inu itrejale. XV
9. Vode inu ogän do/ti deshel inu ludi (bodo) konzhali, sla vremena, trejkanie, garmenie, plizkanie, dashevi inu ve tri v/taneo, dre ve/a bodo sdirala, inu /e bode veliku Me/t inu Iniul rasvahlu. XV
10. Krivi Proroki, Antichrilti, Kezarij inu drugi Sapeliavci bodo v/taiali. Inu ta Evangelium ima /e unar napu/lid po v/im ulnim /vetu rasgla/iti. XV
c) Latinizmi in slovenski ekvivalenti:
1. Ne bodi tada nijm Chri/tu/M YSrLiž/VM ena jkrivnojt, tamuzh lupina, kateri /o sdavno, i/he predan /o /olnca vidili, iedarce /neli. IV
42
2. Sato ti povem moi Bratac, zhui, jtudirai, Attende lectioni. VI
3. Ti pak, kijr ne sa/topi/h, kai ie Oilhogiaphia, kai proprietas linguae. VII
4. Chri/tu/ ie periesdil... Alii Jai ünar kakor en Krall, Triumphator, velik Kapitan, s'veliko pompo inu Maiejteto alii velizhahvom.
5. Nato loanne/a inu /amiga Chri/tuja k'enimu Exemplu alii nauku tukai naprei po/tavi. XXIII
6. Stymali jo, da ga ky bodo na/hli na enj'm vijokim Palaciju, mey Veliaki inu veliko Gojpoda XXVIII
7. Leta sme/hniava, da bi enkrat konac imela, inu bi/e ena /tanovita Reformacio, poprava inu pojtava naredila. XXXI
8. In iumma: Pu/timo nai /vet ter Hudizh /voi pot gre/ta, kada lih tako zheta, inu drugako ne moreta. IV
d) Adaptiranke germanskega (in romanskega) izvora:
1. Sakai en delavaz ie /voiga plazhila alli Iona vredan. XXV
2. Neve/teli, da ti kijr prinojio alli offruio, od oHrov alli prinojov iedo, inu ti kijr k'altaru Uresheio, /e od Altara shivio? XXV
3. Luft alli Nebo nad nami bode celo o/truplenu inu polno shles: veliku zhudnih nesnanih bolesan /e bode /turilu. XVII
4. On vzha/y ima tudi /voje hofraidinge inu maihine pravde. XXII
5. Inu /mo tako sazheli naivezh slatinjkimi puhjlabi Pijati inu drukati. VII
6. Tako tudi v/i Bogaverni pravi kar/cheniki radi Bosfiio be/edo pojlujhaio inu tei folgaio. XVIII
7. Sili vboge OiSobeinike, to ie, pregnane predigarie inu druge Lüdy, herpergovati?. XXI
8. Tukai pak ga naideio vbosiga mey vbosimi. Bolniki, na /red /lepcov hromcov, glu/hcev, mutcev, gobavcev, v'taki shleht halti, da bi bil mogal edan rezhi tu nei Me/ia/, tamuzh en Spitalmaiiter, alli Arzat tih Bolnikov, Inu ünar ie loanne/ nijh Moi/ter od lESVSA velike rezhi pravil. XXVIII
e) Kalki iz nemščine, dialektalni ekvivalenti:
1. Kada odijdeio M/aj/hi loannelovi sazhne lESVS loanne/a hvaliti, tako rekoch: XXVIII
2. Inu v/aki 6zhe sdai vbutegah na prudai vi/iti, nekar /tim Imenom, da bi shelil na snanie dati Chri/tu/a alü /krivno/t niegovo. V
3. Razhi naj v/eh /vetim Duhom /voim darovati. VI
4. To kar je la/tni pameti prav, inu Shalodcu /latko sdy, sheleti... kakor te neumne pet divice alli dezhle. XX
Kreljeva kritika Trubarjevega jezika, predvsem njegovi praktični puristični postopki so usmerjali izmenjavo in knjižno tvorbo besedišča v Dalmatinovi Bibliji.' Vzporedno je za
' Glej o tem J. Stabej, Wörterverzeichnis der Sprachbemerkungen und des Registers in der Biblia Dalmatins 1584. Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen, Dr. Dr. R. Trofenik, München 1976, in M. Orožen, Dalmatinov Register - prvi sinonünni slovarček slovenskega knjižnega jezika, JiS 29, Ljubljana 1983/84, št 6, 196-201.
43
besedotvorno bogatost knjižnega jezika veliko storil tudi A. Bohorič v latinski stanovski (trojezični) šoli.' Ob latinskem besedilu in slovničnem sistemu latinščine so protestantski pisci kontrastivno spoznavali enakost in različnost obhkoslovnih, skladenjskih kategorij ter besedotvornih vzorcev v latinščini, nemščini in slovenščini, zbrah pa so tudi tiste »dri-gačne besede« drugih slovenskih dežel, na katere je opozarjal že Trubar. Vse kaže, da je tudi Register, prvi slovenski diferencionalno-dialektalni slovarček sinonimov (2000 lek-sičnih enot) v Dalmatinovi Bibhji, delo prvega slovenskega slovničarja in leksikografa A. Bohoriča.
Dalmatin je v svojem prevodu skušal kranjske in koroške adaptiranke nadomestiti z izvirnim slovenskim besediščem štajerskega in panonskega narečnega prostora,' oziral pa se je tudi na notranjsko-istrski predel (prav tega je Krelj kot slovensko »čistešega« priporočal), sloveniti pa je začel tudi tujke in adaptiranke, za katere mu slovenski narečni ustrezniki niso bih znani. Pri tem je izkoriščal produktivne besedotvorne vzorce tradicionalnega besedišča, občasno pa pod vplivom predloga uveljavljal za slovenščino neustrezni model (npr. nom. actionis namesto nom. loci: zbiranje - zbirališče, imenje - imetje), pri glagolu so občasno zabrisane vidske razlike med ponavljalnimi, dovršnimi in nedo-vršnimi glagoh, medtem ko so nove predponske tvorbe glagolov dokaj skladne s pomenom Lutrove skladenjske podstave in že ustrezno formalizirane. Ob prevodu Biblije se je knjižno besedišče zelo pomnožilo; dobre tvorbe so se v knjižnem jeziku ohranile, ohlapno motivirane ali neustrezno izpeljane so kasneje izginile. Nemogoče je v prispevku zajeti in predstaviti tako obsežen knjižni besedni fond. V ponazorilo dodajamo nekaj tipičnih zgledov ob primerjanju z Lutrom.
Luter: Wnd wurden gewar / dais /ie nacket waren / vmd flochten Feigenbletler zu/ammen / vnd machten jnen ichurtze.
Dalmatin: Inu /ta posnala, de Ita naga bila, inu /ta Figovu lyjtje vkup pledla, inu /ta /i 'okrilje ('Schurze) /turila.
Luter: Es waren auch zu den Zeiten Tyrannen auf Erden.
Dalmatin: V temi/tim zha//u /o tudi bily 'Tyrant ('Silniki) na Semli.
Luter: Das i/t das zeichen dels Bunds / den ich gemacht habe zwi/chen mir vnd euch.
Dalmatin: Letu je snaminje te Savese, katero /im je/t naredil mej mano inu mej vami.
Luter: Wnd die Söne Aarons... namen ein jeglicher seinen NapH / vnd theten fewr drein / wnd legten Reuchwerg drauff.
Dalmatin: Inu Aaronova Synuva.. /ta vsela v/aki /voj Kadilnik, inu /ta Ogin noter djala, inu Ita Kadilu gori polushila (Veiroh!).
Luter: Dv solt auch den Seidenrock vnten den Leibrock machen ganz von geler Seiden. Vnd oben mitten in / soll ein Loch sein / vnd ein borte vmb das loch her zusammen ge-falten, das nicht zureisse.
* Žal je njegov slovarček Nomenclatura trium linguarum (lat.-nem.-slov. slovarček, domnevno iz leta 1580) izgubljen. Tako razpolagamo le s slovarskim fondom, uporabljenim v slovnici (Arcticae horuale). Priredil J. Stabej, Slowenisch - lateinisches - deutsches (zum Teil) Wörterbuch der Grammatik von Adam Bohorič. V monografiji Adam Bohorič Arcticae horxilae. Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. Wittenberg 1584,11. Teil: Untersuchungen. Dr. Dr. R. Trofenik, München 1971, 144-206.
' Glej M. Orožen, Pomenska in stilistična izraba »Registra« v sobesedilu Dalmatinove Biblije. Obdobja 6,16. stoletje v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, Ljubljana 1986, 403-425. In - Narečni kontaktni sinonimi v Dalmatinovem prevodu Biblije. Zbornik ob 70-letnici T. Logarja, SAZU Ljubljana (v tisku).
44
Dalmatin: Ti ima/h tudi to Shydano Suknjo huriti pod Ephodom, v/o is gelih Shyd, inu os-goraj v /redi ima enu Oshrelje biti, inu okuli Tvehje, okuli tiga Oshrelja vkup nabranu, de /e neresdere.
Luter: Er hat euch vierzig Jar in der Wüsten lassen wandeln I Ewer Kleider sind an euch nicht veraltet...
Dalmatin: On ;'e vas /htiride//et lejt v'tej Pu/zhavi pujtil okuh hoditi, va/he oblazhillu nej haru pokalu.
Luter: Du solt auch ein ehrn Handfas machen mit ein ehrnfus I zu waschen.
Dalmatin: Ti ima/h tudi en kuffrajt Vmivalnik /turiti, s'eno kuffraho Nogo, k'vmivanju.
Luter: Wnd wenn er Solchs alles mit jnen redte/ legt er eine Decke auff sein angesicht.
Dalmatin: Inu kadar je on letu v/e bil k' nym isgovoril, je on enu pokrivalu na /voje oblizhje polushil.
Luter: Bringe sie hin ein vnd pflantze sie auff dem Berge deines Erbteils den du HERR dir zur Wohnung gemacht hast / Zu deinem Heiligthumb HERR.
Dalmatin: Perpelaj nje noter, inu flanzaj j e na tej Gorri tvoje erb/zhine, katero /i ti GOSPVD /ebi h'prebivalijzhu /turil, h'tvoji Svetini.
Luter: Ich wil dahin/ vnd besehen dis gros Gesicht I warumb der Pusch nicht verbrennet.
Dalmatin: le/t hozhem tjakaj pojti, inu pogledali letu veliku videnje.
Luter: Du solt auch ein Stirnblat machen, von feinem golde I vnd ausgraben / wie man die Siegel ausgrebt / die Heiligkeit des Herrn.
Dalmatin: Ti ima/h tudi en 'Nazhelnik /turiti is zhiStiga Slata, inu v' njega sresati, kakor /e Pezhati sresujo. Svetuj t üga GOSPVDA ('Nazhelnik ali Shapel).
Luter: Vnd solt hefften (ein Stirnblat) an eine Gele Schnur fornen an den Hut auff der Stirn Aaron / Das also Aaron trage die missethat des Heiligen I das die kinder Israel heiligen in allen Gaben jrer heiligung.
Dalmatin: Inu ga (Nazhelnik) ima/h djati na eno geh Snoro jpreda na Klobuk, na Aaro-novu Zhellu, de Aaron bo no/sil Pregrijhenje tiga Pojvezheniga, kateru Israeljki otroci bodo pojvetiU v' v/eh nyh daruvih nyh po/vezhen;a.
Luter: Vnd mit deiner grossen Herrligkeil hastu deine Widerwertigen gestürtzet. Dalmatin: Inu s'tvojo veliko zhajtjo ji ti tvoje Suparnike saterl.
Primerjava Dalmatinovega sobesedila z Lutrom razkriva še eno zanimivost. Občasno je Lutrova nemška (?) beseda prevedena v Dalmatinovi Bibliji s popačeno, kar nujno dokazuje njen zgodnejši prevzem, zgodnejši dotok dela nemške predmetne terminologije v slovenski leksikalni sistem (npr.: Heilige Kleider - Sveti Gvanti: mein Prister-moj Far; güldene Spangen - slate Shpere); zanimivi so opisni poskusi poslovenjenja številnih popa-čenk: Firang - Viseči pert v templi; Armapantlni - ročne rinke; Probirstein - skušnjavni kamen, itd.).
Opozorih smo že na Bohoriča, sestavljalca Registra in sestavljalca latinsko-nemško-slo-venskega slovarja v slovnici Arcticae Horulae (1584). Zelo ilustrativni so prav besedotvorni odnosi med besedami (1979 slovenskih gesel),- nakazujejo bodisi latinsko bodisi nemško motivacijo za novo tvorjenko v slovenščini. Srečujemo se s poskusi dosledne iz-
45
polnitve latinske besednovrstne in besedotvorne razčlembe. Tako nastanejo besede, ki v govorjenem jeziku ne obstajajo (nasilna derivacija):
Equs, Ross, Pferd - Kojn; Equulus - Konjak; Equa, Rössin - Kojnka (kobila); Laborator - Delavec; Laboratrix - Delavica (delavka); Labor, Opus, Arbeit, Werk - Delu.
Rex, König - Krajl; Regnum - Krajlestvu; Regulus - Krajlič; Reginula - Krajličica, Kralička.
Fur - Tat; Furunculus - tatic; Furtum - Tatvina.
Fingo, erdichte - se zmislim; Poema, Gedicfit - Zmišlanje; Poeta, Dicfiter - Zmišlavc. Cantor - Peivic; Cantatrix - peuka; Cantus - Petje.
Scribere - Pisati; Scriptum - Pisanje; Scriptor / Scriba - Pisar; Scriptum/Scriptio - Pismu; Scrip-tus - Pisan.
Opazna je zlasti tendenca po tvorbi deminutivov:
Cancer, Krebs - Rak; Cancellus ~ Rakik; Vitulus - Tele; Vitellus - telece; Culter, Messer -Nož; Celtullulus, klein Messerlein - Ndžiček.
Opozorim naj še na vrsto zanimivih posameznosti, ki kažejo tako na prizadevanja, da bi se odkril ustrezni besedotvorni vzorec v slovenščini, kot tudi na nemožnosti obstoječega besedotvornega sistema, da jeziku zagotovi besedo za vsak pomen, pojem.
Uspela je npr. izpeljava samostalnikov iz števniške podstave: Ternarius, Dreier - Tretjak; Septanarius - Sedmak, Octonarius - Osmak. Utrjuje se kategorija množinskih samostalnikov: Astrum - Zvezdišče - ker je veliku zvezd vkupe; Salix - Verba; Salicetum - Verbje / Verbišče. Primanjkljaj zasledimo celo v razviti kategoriji Nomen agentis: Statuar, Bildhauer - Ker pelde dela, oli zrezujel
Opozorili smo le na značilne primere, ki kažejo, kako se je razkrival slovenski besedotvorni sistem (upoštevali smo le samostalnik) in kako se je derivacija uveljavljala ob latinskih in nemških besedotvornih vzorcih'" - delno proti sistemu. Bohoričev slovarček vsebuje še vrsto drugih zanimivih podatkov o leksikalnih procesih v knjižnem jeziku protestantskih piscev; v knjižni fond vključuje tudi tujke, adaptiranke (in osebna imena), ki jih pogosto iznajdljivo, ustrezno sloveni. V luči nakazanih teženj in postopkov se je oblikovalo knjižno besedišče zlasti v Dalmatinovi Bibliji, ki bo še nadalje predmet natančnega kontrastivnega besedotvornega raziskovanja.
Summary
PRIMOŽ TRUBAR AND THE DEVELOPMENT OF THE VOCABULARY IN WRITTEN SLOVENE IN THE WORKS OF PROTESTANT WRITERS
The autiior deals with lexical neologisms in the language used by Slovene Protestant writers. Word formative derivatives from the parts of speech which are capable of derivation, follow the patterns of the word formation system (word formative and semantic caiques can be observed) and appear in accordance with the requirements in the texts in which registers and the linguistic concept of the writer have to be analyzed. They appear more frequently in translation than in spontaneous narration or in linguistically less rigid compilation.
'»Ponazorjevalno gradivo je zajeto iz naslednjih del: P. Trubar, Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta (Evangehji, Dejanja apostolov. Register, Kratka posUla), Tübingen 1557-58; S. Krelj, Postila slovenska 1567; J. Dalmatin, BibUja 1584 {Mojzesove Bukve, celotni Pentatevh); A, Bohorič, Arcticae horulae, Wittenberg 1584; D. M. Luther, Die gantze Hei-Uge Schrillt, Band 1. DTV text - bibliothek München 1974.
46
Trubar has a preferance for coUoquial expressions of both native and foreign origin. He substitutes the missing word in the language for a number of synonyms, which contribute to the understanding of the text. The younger and philologically well-versed Krelj avoids corrupted words (proprietas linguae!). Sometimes he uses suitable neologisms (nouns and verbs are prevalent) and sometimes even Old Church Slavonic vocabulary {ritual terminology).
Word formation in the written language developed mainly at the time of the Bible translation {J. Dalmatin) and the compilation of the first Slovene grammar (A. Bohorič). Word formative derivatives (and semantic caiques) are based on Latin and German originals. Lexically, they fill the »empty pla-ces« in Slovene {abstract and terminological vocabulary of different fields and activities). The similarities and differencies in the vocabulary become evident in foreign languages (semantic word formation categories, word formation procedures and patterns). Besides derivatives, which are in agreement with the rules of the word formation system in Slovene, we can see a number of inadequate forms which were eliminated in the further development of standard Slovene. Neologisms in 16'^ century written Slovene cannot be studied, understood or correctly evaluated without the examination of the foreign original.