Kdor vedno izbira, izbirek dobi
Neko zimo sta bivala Hsica in volk skupno v eni votlini. Volk namrcč ni mogel najti samostojnega bivaUšča, Zvitorepka ga je pa zelo rada vzela pod svojo streho, ker je menita, da ji bo prinasal volk za njen želodcc okusne kuretine.   Ona bo pa lenobo pasla v svoji votlmi.
Toda prišlo je drugače. Volk se je sicer nekoliko trudil, da bi zado-voljil lisico, ker ga je bila sprejcla pod svojo streho. Prcvzcl je namreč nalogo, prinašati lisici najpolrebnejšega živeža. In tudi lo ni bilo lahko delo. V hudi zimi, ko je vse pod sneženo odejo, ko se živali skrivajo v svoje brlogc, ledaj ni lahko dobiti plena. In pa še izbirčni zvitorepki! Volk je nosil domov, kar je koli boljšega mogel najti. Trudil se je na vso moč, da bi razveselil gospodinjo lisico, Toda ni šlo! Kuretine je hotela., V tako hudi zimi pa dobiti kuretine, je težava. Prehodil je volk hribe in doline, Šel pred človeška bivališča, prcd hleve — kuretine pa za izbirčno lisico Je nj bilo nikjer.
Nekega dne se je priplazil volk do nckega kurnika, ki je bil poln najlepših petelinov, mladih jarčk in mastnih gosi.
Že je imel debelcga petclina v gobcu, kar je prirohnel za njim hišni gospodar, Udaril ga je tako neusmiljeno z batino po hrbtu, da je ubogi volk komaj odnesel pete.
Ves pobit je prišel volk do stanovanja. Pred vhodom se je nekoliko ustavil. Mraz ga je pritiskal, nobcnega glasu ni bilo slišati v gozdu: le tupatam \e škrknila kaka veja pod snežcno odeio. Volku je krulilo po irebuhu od lakote. Tresel se je po vscm životu, ko je pomislil na to, kako ga bo lisica okregala, ko ga zopet zagleda brez kuretinc.
?>Naj si jo gre pa sama iskat, ta brezsrčna zvitorepka! Tq pa je že preveč! Kaj misli, da ne občutim nič mraza? Prinasal scm ji, kar sem mogel najti. Toda izbirčna je ta Iisica. Hoče se gostiti s samo kuretino; te pa v takem času ni lahko dobiti.*
To je rekel volk samprisebi, se osrčil in stopil v luknjo.
Lisica ga je pozdravila: ^Dober dan, striček! Si vendar enkrat prišel?   Si pač prinesel veliko dobrega?«
Volk odgovori: »Da, da, telka! Ti me pozdravljaš , »dober dan«! Toda zame je bil zelo slab. Samo poglej moj hrbet, kako je ranjen! To pa samo zaradi tebe. Zakaj si pa tako izbircna? Jaz. sem pripravljen, da ti prinesem drugih jedi, ti pa hočeš same kuretine. Kdo ti bo pa v času zime s kuretino stregel? Morala se boš zadovoljiti z borno hrano v teh slabih dneh!«
»Ti potepuh, ti grdiU je zarohnela nad njim razkačena lisica. »Ali sem te zato vzela pod streho, da boš lenuharil? Gotovo bi bil moral poginiti, čc bi ne bil potrkal na moja usmiljena vrata!«
Lisica je nekoHko pogledala postrani kosti, ki so leialc \ kotu, m je rekla: »Kaj te kosli naj grizem?  Meni ugaja samo kurja pečenka, in ti bi
12
mi jo moral prinesti! Sedaj se pa sama odpravim na lov. In videl boš, da prinesern dovolj dobrega mesa.«
Po (eh besedah se lisica odpravi na lov.
Ko je tapljala po gozdu, je gledala pazno na vsako ptico, a uloviti ni mogle nobene. Za nekim grmom je zagledala starega zajca. Toda ni ji bila sreča mtla. Tekla je za njim, a zvrnila se je v prepad. Iz prepada pa ni mogla priti prej, dokler ni začelo deževati in se je tako sneg deloma stajal.
Volku se je čudno zdelo, ker ni bilo lisice cel dan domov. Ostal je sam v brlogu in je obiral kosti, ki niso ugajale izbirčni lisici.
Seslradani lisici potera ni bilo mogoče iti več na lov. Bila je lačna, da se je videlo skozi njo. Žalostno se jc priplazila nazaj v svoje bivališče. Toda poslej ni več kregala volka, Volk jo je pa često okregal, Uvidela je lisica sama, da ji ni mogoče dobiti pečenke. Ponižno je rekla volku: »Striček, ali imaš kaj za moj sestradani želodec?   Lačna sem, da ginem.«
Povedala je tudi volku, kako se ji. je godilo na lovu. Volk ji je odgovoril: »No vidiš, tctka! Mcni nisi holela verjeti — poizkusila si sama. Tu v kotu je še nekoliko izbirkov od kosti. Prej si si izbirala, sedaj imaš — izbirek. Kar je bilo boljšega raed kostmi, scm že jaz obral, ko si bila ti na lovu.«                                                                 Mojmir Ljubivoj