OSREDNJA knjižnica CELJE CELJSKI ZBORNIK 1991 c#c Celjski zbornik 1991 Založila: Skupščina občine Celje Izdala: Osrednja knjižnica Celje Uredniški odbor: dr. Janez Cvirn, Janko Germadnik, Tanja Badovinac, Jožica Dolenšek, dr. Ivan Stopar, Vlado Novak Glavni urednik: Janko Germadnik Odgovorni urednik: dr. Janez Cvirn Lektor: Janko Germadnik Prevodi v nemščino: Niko Hudelja Prevodi v angleščino: Katarina Kobilica Klasifikacija: Ivanka Bauman Fotografije: Viktor Berk Naslovnica: Jana Špendl Računalniška priprava stavka: dr. Janez Cvirn, Andrej Mohorič Tisk: Cetis Celje, oktober 1991 Naklada: 500 izvodov CIP - katalogizacija v knjigi Osrednja knjižnica Celje 908(497.12 Celje) CELJSKI zbornik /odgovorni urednik Gustav Grobelnik.- Celje: Kulturna skupnost občine, 1951 -.- 24 cm 1991 /(uredniški odbor Janez Cvirn (odgovorni urednik)...et al.).-1991 52277 8072192 Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo it. 415-403/90 av je publikacija oproščena plačila temeljnega in posebnega davka od prometa proizvodov. Kazalo - Contents_Celjski zbornik 1991 KAZALO - CONTENTS ČLANKI IN RAZPRAVE - ARTICLES AND TREATISES Vera Kolšek Geniji smrti na reliefih mestnega območja Celeje The Geniuses of Death on the Reliefs of the Town Area of Celeia.....................................................1 -12 Andrej Hozjan Pretok informacij v Celju 16. stoletja Information Exchange in Celje in the 16th Century......................................................................13-27 Tanja Badovinac Joseph Claus (1700-1764). Drobci o slikarju in njegovem delu Joseph Claus (1700-1764). Some Fragments about the Painterand His Work...................................29-38 Andrej Studen Beseda, dve o nemški hiši A Word or Two about the German House in Celje......................................................................39-52 Branko Goropevšek Štajerski Slovenci in državnozborska volilna reforma 1907 TheStyrian Slovenes and the National Chamber Election Reform in 1907.......................................53-66 Bojan Himmelreich Začetki elektrifikacije mesta Celja The Beginnings of Electrification in theTown of Celje.................................................................67-84 Igor Grdina Na mejah literature: Anton Novačan in Miloš Crnjanski kot pisatelja pričevalca o somraku nekega političnega življenja On the Borderland of Literature: Anton Novačan and Miloš Crnjanski as Writers Witnessing the Twilight of certain Political Life...........................................................................................................85-97 Boris Golec Pisma slovenskega vojaka Oskarja Dragarja (1918- 1944) - prebežnika iz nemške vojske- od 12. 4. do 16. 12.1943 Letters of Slovene Soldier Oskar Dragar (1918-1944) - a Deserter from the German Army - from 12.4. to 16.12.1943........................................................................................................................99-138 Milko Mikola Nacionalizacija zasebnih gospodarskih podjetij na Celjskem Nationalization of Private Manufacturing Enterprises in the Celje Region......................................................................139-156 Celjski zbornik 1991 Kazalo - Contents Igor Grdina Poezija slovenskega zdomstva 1945-196 (razmere, temelji,usmeritve) Poetry of the Slovene Immigrants 1945-1965 (Circumstanses, Bases, Orientations).................... ...............................157-184 ZAPISI - NOTES Alenka Kolšek Rekonstrukcija okolice olimskega samostana v Sopotah The reconstruction of the Olimje monastery surroundings in Sopote................ ..........................185-197 Hubert Wolfgang Galle Iz zgodovine družine Galle From the History of the Galle Family....................................................................................199-204 Vladimir Šlibar Obrt in domača obrt v Obsotelju Small-Scale Industry and Cottage Industry in the Obsotelje Region...........................................205-210 GRADIVO - MATERIALS Janez Cvirn Thomas Fürstbauer: Kronika mesta Celja 1892-1907 (2. del) Thomas Fürstbauer: Chronicle of the Town of Celje 1892-1907(11. Part)....................................211-254 Bojan Himmelreich Seznam leta 1941 usmrčenih bolnikov umobolnice Novo Celje The Ust of Patients of the Novo Celje Mental Hospital Killed in 1941.........................................255-264 AKTUALNO - ACTUAL Darka Domilrovič-Uranjek, Tone Sagadin Ekonomsko vrednotenje ekoloških vplivov in sanacijskih posegov v varstvo okolja Economic Evaluation of the Ecological Effects and the Rebuilding Works on the Environmental Protec- tion.................................................................................................................................................................265-290 BIBLIOGRAFIJA - BIBLIOGRAPHY Milena Simonič Bibliografsko kazalo k Celjskemu zborniku 1984- 1990 Bibliography of Celjski zbornik 1984-1990............................................................................291-304 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Vera Koišek GENIJI SMRTI NA RELIEFIH MESTNEGA OBMOČJA CELEJE Pojem "Genius" srečamo v najstarejši antični literaturi. Ne sodi samo k najvažnejšim, ampak tudi k najstarejšim sestavinam rimske religije. Genij predstavlja v človeški notranjosti bivajočo "moč", ki se ne dokumentira samo v ustvarjalni moči, temveč pomeni tudi njegovo osebnost. Genij ni niti duša niti življenje. Vsakemu je dan v last, vendar ugasne s smrtjo. Geniju moškega odgovarja "Junona" ženske. Geniju je pripisano "načelo učinka" in zato je razumljivo, da so lahko imele svojega genija tudi vojaške formacije, združenja, naselja, mesta in province, celo gledališča, tržnice itd. Zaradi ugleda in moči je imel mož na čelu družine - pater familiaš - kot eksponent družine svojega zaščitnika - genija. Vsi posli v hiši so ga častili in se v sili obračali nanj. Tako je imel svojega genija tudi cesar. Prisegali so nanj v javnih in zasebnih zadevah. Prelomitev prisege je bil velik zločin. Potreba po osebni zaščiti se je vedno bolj stopnjevala. Genij se je oblikoval kot zaščitniški duh, ki je človeka spremljal skozi življenje in delil z njim dobro in slabo. Nekateri avtorji so mislili, da je genij najbližji duši, vendar izven človeka. Mnogo posvetilnih žrtvenikov mu je bilo postavljenih, kar je razvidno iz napisov v Celeji1. Motiv malega krilatega dečka v sepulkralni umetnosti je zelo star in njegove korenine lahko iščemo v helenistični umetnosti. To je razvidno na sarkofagih iz stare Grčije, kjer so primerki iz Patrosa v Atenah, iz Anafe in iz Kefisije2. Izvor genija smrti lahko najdemo med maloazijskimi terakotami iz časa helenizma. Nekropola v Myrni, kjer so izkopavali v 19. stol., nam nudi veliko število malih krilatih dečkov. Ta najdba, ki je zelo pomembna za antično sepulkralno umetnost, je ohranjena v Louvru. Med bogatimi najdbami je tudi mali krilati deček z baklo v rokah, ki stoji s prekrižanimi nogami. Drža prekrižanih nog je značilna za genija smrti . Prvi geniji smrti v začetku 1. stol. po Kr. na italskih tleh se nahajajo na sarkofagih v Rimu in jih lahko najdemo v vatikanskem, nacionalnem, lateranskem in kapitolinskem muzeju. Prve motive genijev smrti na grobnih oltarjih v Aquileji lahko kronološko 1 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises razporedimo v čas cesarja Klavdija ali Nerona. Obstaja grobna ara Caja Oetija Rixa, ki je bil prokurator pod cesarjem Klavdijem4. Če ni umrl v času vladavine tega cesarja, se je to zgodilo pod cesarjem Neronom. Vsekakor je prišel motiv v Aquilejo že sredi 1. stoletja. To je pomembno tudi za naše kraje, saj smo vso umetnost, predvsem pa sepulkralno, dobivali iz Aquileje. Valujoča peresa kril genija na zgoraj omenjenem nagrobniku so valovito vrezana, tako da nastane na krilih navidezni nemir. Tak način krilatenja je značilen za flavijski čas (druga polovica 1. stoletja). Na začetku 2. stoletja zgubijo krila svoj plastični nemir, kar je razvidno z vrste akvilejskih grobnih oltarjev. Krila so sedaj linearno obdelana (dolbljena) in postanejo toga5. Enak način obdelave lahko opazujemo tudi pri nas v Noriku in sosednji Panoniji. Verjetno smo dobili predloge za izdelavo motiva iz Aquileje šele na začetku 2. stoletja. Osupljiva je podobnost med akvilejskimi in našimi geniji v provinci s to razliko, da moramo računati na neveščo roko in znanje domačih kamnosekov, kar se vsekakor odraža predvsem v proporcih. Seveda pa to zapažanje ne smemo posplošiti, če samo pomislimo na nekatere vrhunske izdelke prav v okviru sepulkralne umetnosti pri nas. Med različnimi eroti oz. geniji, ki so se zvrstili na nagrobnikih, arah, sarkofagih in velikih monumentalnih grobnicah, se spomnimo erotov ali genijev na motivih z Endimionom, Rejo Silvijo, personifikacijo letnih časov, genijev - malih služabnikov, ki nosijo ogledala ali skrinjice z nakitom. Vsi ti motivi so zastopani na celejanskem mestnem območju predvsem v Celeji in na grobnicah v Šempetru, vendar je genij smrti kot okras na grobovih najpogostejši. Prvi, najvažnejši atribut predstavlja bakla, ki ni nujno povešena navzdol, pač pa poznamo tudi genije z dvignjeno baklo, kar je veljalo kot poročni simbol. Geniji se včasih pojavljajo kot molčeči, zasanjani varuhi rimskih zakonskih parov. V starem Rimu so bakle uporabljali pri pogrebnih svečanostih, ki so bile običajno ponoči ali ob prvem svitu. Drugi atribut žalujočega genija je mali mrtvaški venček, ki ga drži v dlani. Mrtvaški venec so uporabljali tudi na sarkofagih pri sedminah, Bakhusovih scenah in pri Endimionovih pripovedkah. Venec se je ohranil do zgodnjekrščanskega obdobja, kajti na sarkofagu v Rimu lahko opazimo žalujoče genije, ki nosijo mrtvaške vence in stoje skupaj z dobrim pastirjem (Rim, konservatorska palača, upodobljena pri Panofskem, grobna plastika, si. 139.). Genij ima vedno prekrižani nogi; z roko se opira na baklo, glava počiva na drugi 2 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises SI. 2: Genij smrti na levi stranici grobne are 4 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Člani in razprave - Articles and Treatises 'Jé é- ^Wi ? * ^ . V' ' ' « L ; ■¡37' svi - Jfe;, I » i ■Ai • 1 " 4 w i, ^t? »v* J*» jL ! -v. ; » 'j j. VÏV ' . -¿S^ZT*- ^HF ' ••-"* r - HflnTi S-* ^vt&i .v: '*' P? .Mi*' Ç "'t ' SI. 4: Desni genij smrti na grobnici v Šempetru 6 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 roki, ki je segla na ramo. Na ustnicah in ob priprtih očeh mu igra rahel nasmešek. Zdi se, kot bi se pogrezali v blaženo zamaknjenost6. Lahko predpostavljamo, da gre za stanje, ki je predhodnica nebeškega združenja Amorja in Psihe. Zvezo med prekrižanimi nogami in onostranskimi idejami potrjujejo poganski "geniji večnega miru". Otroški ljubezenski par Amorja in Psihe predstavlja odrešujočo ljubezen boga do človekove duše, kar je prešlo v zgodnjekrščansko sepulkralno umetnost7. V Celju, v Savinji na Bregu so v času regulacije našli razbito nagrobno aro. Uokvirjeno napisno polje je nekoliko poglobljeno. Šestvrstični napis ni več čitljiv, ker ga je obrusila voda. Z gotovostjo lahko preberemo prvi dve vrstici in sicer: D(is) M(anibus) v prvi in Q(intus) Avrelianus v drugi vrstici. Obe stranici nagrobne are sta prav tako uokvirjeni s poglobljenima reliefnima poljema, kjer sta upodobljena genija smrti. Desni genij stoji s prekrižanimi nogami na nizkem podstavku (si. 1). Opira se na levo nogo, preko nje je postavil desno nogo. Sloni z levico na obrnjeni, goreči bakli. V roki drži mali venček smrti. Z desnico je segel na levo ramo (žalujoča gesta), kamor je v žalosti naslonil glavo. Lasje so počesani v dva velika kodra. Na vrhu glave so zvezani v čop. Kratka krila so samo nakazana in neplastična. Celotna postava je okorna, brez proporcev. Vidi se, da je to delo nekega domačega kamnoseka (velikost 71 x 38 cm). Relief levega polja naj bi bil zrcalna podoba desnega (si. 2). Okvir je enak, vendar velja poudariti, da je izdelava tega reliefa boljša. Na levo sklonjena glava ima krajšo pričesko s kodri. Nakazan je tudi čop na vrhu glave. Vidna je le desna perut, leva je poškodovana. Venec smrti je poudarjen in dobro izdelan. Grobna ara je iz grobozrnatega pohorskega marmorja, kar velja za vse naslednje reliefe. Nahaja se v Pokrajinskem muzeju pod štev. 221. Lahko jo datiramo v pozno 2. stol. oz. v začetek 3. stol. n. štetja (velikost 63 x 35,5 cm). Oba genija smrti iz nekropole v Šempetru v Savinjski dolini se nahajata na grobnici družine Ennijev. Stojijo na plošči, kjer so upodobljeni tudi pokojniki: oče, mati in hči, in sicer v spodnji vrsti levo in desno ob hčerki Kalendini. Arhitektonska členitev, ki uokvirja vsa tri reliefna polja, se zgoraj končuje v polkrožno, arkadno obliko, medtem ko je srednji relief zaključen z atiko. Na obeh straneh stojita na nizkih podstavkih v profiliranih okvirih genija smrti. Genij na levi strani (si. 3) stoji na levi nogi, desno je prekrižal na levo stran. Z levico se naslanja na obrnjeno baklo in drži lepo oblikovan venec. V znak žalovanja je z desnico prijel levo ramo. Z 9 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises zaprtimi očmi in z milim nasmeškom okoli zaprtih ustnic je naslonil glavo na levo ramo. Kodrasti lasje so počesani na zatilje. Noge in boki so poudarjeni, vendar lahko trdimo, da gre za boljše delo provincialne umetnosti. Obe peruti sta kratki in učinkujeta plastično (velikost 76 x 30 cm). Desni genij je pendant levemu (si. 4). Vse geste se ponovijo. Morda velja omeniti, da je tukaj venec le nakazan. Relief je bolje ohranjen in nekoliko ožji. Oba sta datirana po celotni grobnici v prvo pol. 2. stol. (velikost 76 x 29 cm). Na cerkvi sv. Gregorja v Gotovljah so pred nekaj leti obnavljali omet. Pri tem so desno od glavnih cerkvenih vrat odkrili rimski relief, ki so ga uporabili kot gradbeni in tudi okrasni element, saj je kot krilati deček lahko predstavljal angela. To je nova najdba, katere prvotno najdišče ni znano. Morda lahko iščemo njen izvor v 3 km oddaljeni šempetrski nekropoli. V dvakrat profiliranem okvirju, ki se zgoraj zaključuje v sedlasti, noriško panonski voluti, stoji gol krilati deček (si. 5). Prekrižal je levo nogo preko desne. Polkrožno oblikovani črti nad koleni poudarjata debelino nog. Z desno roko se naslanja na obrnjeno gorečo baklo. V isti roki drži venček. Bakla je po celi dolžini horizontalno povezana in spominja na fascijo. Da bi kamnosek dosegel večjo plastičnost, je poglobil in obrobil baklo. Levo roko je položil v znak žalosti na dešno ramo in nanjo naslonil glavo. Lasje so počesani v kodre brez čopa na vrhu glave. Oči so zaprte v globokem spanju. Krila so poudarjena z vrezi. Delo izvira iz boljše kamnoseške delavnice. Relief bi lahko datirali v sredino 2. stoletja (velikost 91 x 36 cm). Pri zaščitnih arheoloških izkopavanjih ob spodnjem ali mestnem gradu v Celju je bilo odkritega del celejanskega obzidja, ki je bil zgrajen iz peščenčevih blokov z mnogimi marmornimi spolijami, ki so vse izvirale iz celejanske nekropole. Vse spolije so sestavni deli grobnih ar in velikih grobnic. Med njimi je ležala grobna ara, ki je imela na desni stranici relief. Polovico reliefa so Rimljani odklesali, da bi kos prilagodili ravnini obzidja, vendar lahko postavo na reliefu takoj spoznamo. V profiliranem okviru, ki se zgoraj končuje v sedlasti, enojni noriško panonski voluti, stoji v reliefnem polju na visokem, konkavnem podstavku mlada gola postava. Nogi sta prekrižani, še plapolajoča bakla je obrnjena navzdol, v roki drži venec smrti. Zgornji del reliefa je odklesan, vendar še lahko vidimo položaj glave in obeh razprostrtih peruti. Dobro delo in mesto najdišča nam aro datirata v 1. polovico 2. stoletja. Na sprednji strani are je napisno polje z napisom, ki je skoraj izbrisan in ga ne moremo niti rekonstruirati. Že zgoraj je navedeno, da so prišle predloge za genije smrti v naše province iz Aquileje. Motiv je Norik takoj osvojil. Razen celejanskega mestnega območja so geniji številno zastopani tudi izven Norika, precej v Panoniji. V naši provinci 10 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 dominira po številu Koroška. Priljubljeni motiv krilatega dečka, ugašujočega baklo, je v sepulkralni umetnosti Orienta postal večen. Od klasične antike je genij smrti prešel v zgodnjekrščansko ikonografijo kot angel smrti. Posebno v renesansi, klasicizmu in historizmu 19. stoletja in tudi v 20. stoletju ga vedno znova upodabljajo na nagrobnih spomenikih. Na naših pokopališčih lahko vedno znova opazujemo žalujočega krilatega dečka. Opombe: L Pauly - Wissowa, Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft XIII Mb. Genius 1155 - 1170. 2 F. Matz, Ein römisches Meisterwerk. Das Jahreszeitensarkophag, Jahrbuch des Deutschen archäologischen Instituts, 19. Ergänzungsheft, Berlin, 1958. 3. Mollard - Besques, Cataloque raisonné de figurines et reließ en terrecuite grece et romains II, Myrina; Musée du Louvre et collections des universités, de France, Paris, 1963, pL 77 a. (Izkopavanje v 80-ih letih 19. stoL) 4. G. Brusin, Singolarità di un monumento sepolcrale, Aquileia Nostra 26,1955, 20 (Abb. 3, 4, 5, 6). 5. H. Gabelrnann, Die Werkstattgruppen der Oberitalischen Sarkophage, Bonn, 1973, str. 7. s 6. F. v. Duhn, Antike Bilderwerke in Rom, Leipzig 1882, III, 255. 7. J. Lessing, De Mortis apud veteres figura (Wie di Alten den Tod gebildet), Berlin, 1769. 8. J. Klemene, V. Koliek, P. Petru, Antične grobnice v Šempetru, Katalogi in monografije 9, Ljubljana, 1972, str. 77, tab. 56, it 254. 9. Lothar Eckhart, Die Skulpturen des Stadtgebietes von Lauriacum, Wien, 1976, CSIR Österreich, Band III, fasc. 2, T. 33, N. 90 b; T. 34, N. 21; T. 35, N. 94; T. 42, N. 105; Die Skulpturen des Stadtgebiets von Ovilava, Wien, 1981, CSIR Österreich, Band III, fasc. 3, T. 24, N. 27 b, 29 b, 30, 31; T. 42, N. 74; G. Piccottini, Die kultischen und mytologischen Reliefs des Stadtgebietes von Virunurn, CSIR Band II, fasc. 4, T. 18, N. 335, 336, 337, 338; T. 20, N. 343, 344, 345, 346; T. 19, N. 339, 340, 341, 342; T. 17, N. 333, 334; Walter Modrijan und Ekkehard Weber, Die Römersteinsammlung im Eggenberger Schloßpark l, Teil Verwaltungsbezirk von Flavia Solva, Graz, 1965, S.86, N. 147. Zusammenfassung Die Todesgenien auf Reliefs im städtischen Bereich von Celje Todesgenien im städtischen Bereich von Celeia kommen ausschließlich auf Aren und großen Grabstätten vor. Die Vorlagen für ihre Gestaltung kamen am Anfang des zweiten Jahrhunderts aus Aquileia in die Provinzen Noricum und Pannonien. Die ersten Exemplare tauchen in Aquileia bereits Milte des ersten Jahrhunderts auf. Unter verschiedensten geflügelten Eroten bzw. Genien bilden den am häufigsten vorkommenden Schmuck auf Grabstätten und Sarkophagen gerade die Todesgenifen. Von anderen geflügelten Wesen unterscheidet sich der Todesgenius durch folgende Besonderheiten: die übereinandergeschlagenen Beine, die gesenkte Fackel, auf die er sich stützt, und das Todeskränzchen, das er in der Hand trägt. 11 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Im städtischen Bereich von Celje kennt man sechs Exemplare, die im Durchschnitt gut ausgeführt sind, was von einer guten Beherrschung der Steinmetztechnik zeugt, mit Ausnahme der erstbeschriebenen aus dem Flußbett der Savinja in Celje. Bekannt sind zwei Todesgenien aus Ennius Monument in Šempeter und aus Gotovlje. Der Letztere ist rechts vom Eingang eingemauert. Das vor Jahren entdeckte Relief könnte mit dem 3 km entfernten Šempeter in Verbindung gestanden haben. Eine neue Erwerbung ist die Ara aus der römischen Mauer, die vor kurzem im Hof der Unteren Burg entdeckt wurde. Seitlich befindet sich ein Relief, das einen nackten, geflügelten Jüngling darstellt. Er stützt sich auf die gesenkte Fackel und trägt einen Kranz in der Hand. Im Noricum sind die Todesgenien auf vielen Grabstätten und Aren abgebildet, in Pannonien dagegen nur auf Sarkophagen. Sie werden in die Zeit zwischen dem zweiten Jahrhundert bis in die der frühen Christenheit datiert, wo sie dann zu den Engeln werden und in dieser Form bis heute erhalten bleiben. 12 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Andrej Hoyan PRETOK INFORMACIJ V CELJU 16. STOLETJA Skušajmo si zgraditi miselno konstrukcijo, v kateri nastopa človekovo življenje brez sporazumevanja - komuniciranja na daljavo. Silovito težko bo. Človek je inovativno bitje in je za različne namene ustvaril množico oblik pretoka informacij, sporočil sočloveku. Sferi javnega in privatnega življenja sta se medsebojno prepletali. S številom namenov je naraščalo tudi število oblik - z nepredvidljivimi posledicami v obeh sferah. Preselimo se v Celje 16. stoletja. Kraj ima že tedaj izredno strateško lego in živi z mestnimi pravicami slabih 50 let. V mesto in iz njega prihaja ali odhaja vsak dan kup informacij: pisnih, ustnih, s posebej zato poslanimi in plačanimi ljudmi ali s potujočimi trgovci, obrtniki in naključnimi popotniki. Čaka nas torej naloga, da pregledamo načine sporazumevanja mestnega organizma, funkcionarjev, cerkve, meščanov, deželnih ter deželnoknežjih uradov, nazadnje pa še sistem vojnega obveščanja, ukrepe ob kmečkem uporu leta 1573 in iz tega nastalo poštno institucijo. Mestna uprava, sodstvo Celjski voditelji so za prenos uradne korespondence pooblastili več oseb. Po mestu in bližnji okolici so razpošiljali mestne sluge - biriče, na daljše .poti pa je s konjem odhajal poklicni mestni sel. Že v drugi polovici 15. stol. je Celje redno zaposlovalo enega sla z letnimi prejemki, ki so se gibali od 6 - 8 funtov (f). Vsota se morda zdi nizka, vendar je sel poleg osnovne plače dobival za vsako opravljeno storitev še dodatne miljne tarife - določeno število krajcarjev (kr) na miljo (7,5 km). Na daljših poteh - v Gradec, na Kranjsko, k cesarju (kralju) - je lahko zaslužil lepe denarje. Temu primerna je bila tudi njegova službena odgovornost. Ogromno je prepotoval in je na poti največkrat predstavljal mestno upravo, bolje rečeno mesto samo. Zato je na oblačilih nosil dobro viden mestni grb, za pasom ali ob sedlu pa meč in kopje. Seveda so funkcionarji v sili najemali tudi druge meščane za enkraten prenos pisma oziroma zaposlovali več mestnih slov, ker se je korespondenca množila. Zgovorno sliko razpošiljanja mestne pošte v Celju konec 16. stol. nudijo redki ohranjeni vpisi v mestni računski knjigi. Celjski mestni komornik je zabeležil takole: 13 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises LETO DATUM PLAČAL - ZADEVA IZDATEK 1597 24. 1. Graškemu slu, ki je prinesel general 4 kr 10. 4. Mestnemu slu za pot v Gradec 2 gld 16. 3. Mateju Rajterju (Rauter), ki je nesel mestne dokumente v Gradec 1 gld 30 kr 22. 4. Matiji Šusterju za dvakratno pot na Šarfenau; dodatni stroški njegove čakarine 24 kr 1.6. Slu, ki je odnesel poŠto v Gornji Grad 8 kr 12. 8. Slu, ki je Knificu v Konjice nesel vesti o zakupu sukna - plačilo, čakarina 23 kr 18. 8. Slu za pot na Žovnek 15 kr 9. 6. Črnemu Juriju, ki je Knificu v Konjice nesel novice o zakupu 23 kr 9. 6. Slu Luki, ki je odnesel tožbo g. Tattenbachu 15 kr 11.9. Slu, ki je nesel zahtevo grofu Thurnu v Križevce 40 kr 1598 31. 1. Slu za pot v Žalec 4 kr 2. 3. Slu za pot do g. Martina Heriča 15 kr 27. 3. Matiji Šusterju za pot v Gradec 1 gld 30 kr 17. 7. Slu za pot v Laško h g. Moškonu glede desetine 5 kr 3. 9. Tekaču, ki je spremljal škofa Tekstorja 1 gld 20 kr 4. 9. Slu, ki je odnesel pismo g. Leysserju o ribah 6 kr 17. 9. Črnemu Juriju, ki je bil poslan zaradi rib k Baptisti 15 kr 14. 10. Drošlu in Šterkognu za pot v Konjice 1 gld 30 kr 14. 10. Slu 1 gld 30 kr 20. 10. Slu za pot h g. Heriču + čakarina 21 kr 24. 10. Slu, ki je h g. Heriču odnesel dva ukaza 15 kr 21. 11. Slu Juriju, ki je odnesel ukaz 15 kr 20. 12. Drošlu, ki je šel zaradi preiskave, in Sekorlu, ki je jahal 42 kr 14 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Med izdatki mestnega sodnika najdemo 23. novembra 1598 zabeleženo tudi postavko 1 gld 4 kr za Ulago, ki je na več krajev odnesel razglas za cerkveni dan. Za prva leta 17. stol. navajajo poročila o izdatkih še sla Blaža in spet Mateja Raj terja.2 Tako iz poimenovanj kot iz najvišjih vsot uvidimo, da sta bila Matej Rajter in Matija Šuster mestna sla, saj ju je komornik poznal po imenu, zaupali pa so jima najdaljše in najpomembnejše poti. Vsi ostali - tudi črni Jurij, ki nastopa (enkrat brez vzdevka) trikrat - so mestni sluge-biriči ali povsem slučajno najeti ljudje. Zapisani izdatki seveda ne pomenijo vseh poti, ki so jih sli opravili. Iz njih so razvidni le prenosi v kraje, oddaljene od Celja več kot 10 km. Izjema je Žalec, vendar prav za to pot veljajo različna plačila: leta 1598 - 4 kr, leta 1601 - 3 kr in leta 1605 - 6 kr. Razdalja med krajema se ni povečevala ali zmanjševala (9 km), torej je šlo za različna merila pri nagrajevanju posameznikov, na kar sta gotovo vplivali pomembnost vsebine in zahtevana hitrost prenosa. Ob upoštevanju cen in razdalj lahko izračunamo plačilno vrednost miljne tarife: 1 milja = 3 kr. Kot dokaz vzemimo poti v Slovenske Konjice in k Heriču v Velenje. Dvakrat je sel za pot v Konjice dobil 23 kr potnine in čakarine, kar pomeni 13 kr za razdaljo štirih dobrih milj (31 km), kolikor je tedaj merila. Ostanek 12 kr pomeni 2 x 6 kr čakarine za 2 dni: sel je torej čakal na odgovor. V Velenje je sel dvakrat tekel s plačilom 15 kr, 5 milj (37-38 km) pa je pravšnja relacija Celje-Velenje. Tretjič je s čakarino vred dobil 21 kr, čakal je torej en dan. Povsem enaka pot je od Celja do Žovneka in enako je tudi plačilo - 15 kr. Vmes je nekaj nerazumljivih, skrivnostnih plačil; 8 kr do Gornjega Grada ter 40 kr do hrvatskih Križevcev (več kot 105 km v zračni črti). Plačevanje poštnih storitev (delno) v naturalijah je bilo v tem času še zmeraj prisotno. Na slovenskih tleh imamo od začetka 13. st. poročila o biričih, ki so kot plačilo za opravljeno delo (tudi poštne storitve) prejemali sir, jajca, rž, ovce in drugo. Naturalnih plačil niso zapisovali v računske knjige, a ohranila so se daleč v novi vek. Raznašali so tudi denar. Celjski sodnik je leta 1597 v ta namen pošiljal mestnega hlapca.3 In vsebina pisem? Tisto, česar niso povedali v Gradcu na zasedanjih Stanov posebni mestni odposlanci, je mnogokrat mestni sodnik deželnemu Odboru (takorekoč deželni vladi), deželnemu knezu in njegovim organom sporočil pismeno. Vsebina se je nanašala na obveze drugih do mesta in meščanov, na vojaške zadeve, privilegije in ostalo. Podobne dopise so raznašali tudi v druge kraje, na gradove in posameznikom, kar je razvidno iz računske knjige.4 V zadnjem desetletju 16. stol. je Celje imelo novo obliko urejanja poštnih storitev, saj je eden najvišjih funkcionarjev imel v lasti tudi službo poštnega mojstra. Ljubljanski škof Tomaž Hren je v pismu iz 1591 omenil celjskega mestnega svetnika Jakoba Kirchheimerja, lastnika škofovega beneficija v mestu, za katerega se prav to leto dokazuje poštna služba, hkrati pa je bil lastnik škofovega beneficija v mestu. 15 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Neznano je, ali so mu za poštne usluge mestu kaj plačevali. Enak primer poštnega mojstra v mestnem svetu srečamo nekaj let kasneje tudi v Mariboru. Meščani Celjsko meščanstvo je ob neštetih rodbinskih, interesnih in poslovnih vezeh komuniciralo z drugimi, kot je vedelo in znalo. Klasičnim starejšim oblikam (najem osebe za prenos, plačilo za prenos poklicnemu kurirju; z nekaj sreče je pismo odnesel v določen kraj znanec ali drug meščan, ki je tjakaj potoval; oddaja pisma potujočim tujcem, romarjem, menihom, trgovcem, kramarjem, cehovskim poštarjem) so se v 16. stol. pridružile nove možnosti z nastavitvijo poštnih mojstrov in ustanovitvijo prve redne javne notranjeavstrijske poštne zveze Gradec - Ljubljana s podaljški do Benetk oziroma Dunaja. Profesionalne kurirske organizacije na naših tleh ni bilo. Običajno so lastne kurirje imeli denarno močni cehi, pri čemer je treba takoj dodati, da o morebitnih mesarskih poštah v Celju ni sledu. Specifičnost mesarskega in še nekaj drugih cehov je bilo obvezno večletno potovanje pomočnikov kot osnoven pogoj za mojstrstvo, zato ni bilo nobenih težav s pretokom cehovske pošte med mesarji na raznih koncih6. Prav tako ni sledu o celjskih poklicnih poštnih slih (kar je seveda razlika od mestnega sla, čeprav si lahko najel za privaten prenos oba), ki jih je Celje v 16. stol. gotovo imelo. Te vrste "obrt" je posameznik opravljal na konju ali z enovprežnim vozom in razvažal razen pošte še manjše tovore, darila, živila ter dragotine - od tod tudi znan naziv enovprežnik (Ainspaenniger). O vsebini pošiljk ne bi govorili in tudi celjskih virov iz tega časa primanjkuje. Iz osebnih pisem pa dostikrat izvemo za različne poklice celjskih meščanov, posebnosti in posebneže. Plemiči, živeči tedaj v mestu in okolici, so prenos lastne korespondence še zmeraj nalagali kot dolžnost kmetom, neredko tudi uradovnim biričem in hlapcem. Važnejša plemiška pisma je raznašal najeti sel. Isto lahko pripisujemo tudi cerkvenim osebam. Celjski vicedomski (deželnoknežji) urad Množico dopisov vseh mogočih vsebin je v obravnavanem stoletju dobival ter odpošiljal sedež celjskega deželnoknežjega-državnega gospostva in teritorialno-upravne enote celjske grofije, tudi Četrt pod Dravo imenovane. Od druge polovice 15. stol., ko se je oblast deželnih knezov Habsburžanov dokončno utrdila tudi na tem območju, se vloga Celja ni omejevala le na upravljanje komorne posesti južno od Drave, temveč je kaj kmalu postalo tudi nosilec obrambnih -dejavnosti in številnih vojaških funkcij. Celjsko področje ni bilo mirno vse od smrti zadnjega Celjana Ulrika II. Do cesarjeve smrti so se različne strani vojskovale za celjsko dediščino, ogrski prestol, najemniški denar in nadškofijsko solnograško posest. Jedro vseh sporov je bila sla po zemlji in denarju. Pri vsem tem se o obrambi pred najnevarnejšim sovražnikom, 16 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Turki, ni obširneje razmišljalo. Ko je v 16. stol. zavladal notranji mir, so se začeli utrjevati tudi proti jugu. Glede na že poudarjeno strateško geografsko lego je celjski vicedomski urad med prvimi vidnejšimi protiturškimi ukrepi v 16. stol., ne glede na turško nevarnost, redne nabore plemiške ali črne vojske, kmečka puntanja ter skladiščenje provianta, opravljal še zaupno nalogo pretoka informacij.7 Na podlagi izdanega gradiva lahko dokaj celovito orišemo obveščevalno vlogo Celja v prvih letih vlade kralja Ferdinanda, torej med leti 1522 in 1525, ko je bil vojnoinformacijski sistem šele v povojih. S Ferdinandovim prihodom na Dunaj se je namreč na tem področju kvalitativno marsikaj spremenilo. Nedvomno so že pred tem za prenos vesti iz nemirnih področij današnje Hrvatske in Bosne skrbeli deželni funkcionarji v Ljubljani in banska uprava v Zagrebu, v Celju pa je ta čas opravljal delo vicedoma in hkratnega četrtnega kapetana Štajerske Gašper Herbst.8 Nemogoče je v krajši razpravi izčrpno ilustrirati vojnoobrambne ukrepe. Informacijske točke, usmerjene proti Celju, so bile Zagreb, Metlika, Brežice, Rogatec, Majšperk, Ljubljana, Gradec in Dunaj. S kraljevega dvora sta bili 9. aprila 1522 poslani dve navodili: upravniku vicedomskega urada Štajerske Krištofu Ragniškemu je Ferdinand I. ukazoval plačilo vseh stroškov za poštnine, nastalih pri obveščanju dunajskega Dvornega sveta, kar bo poslej redno počel štajerski deželni glavar Žiga Dietrichstein. To je pomenilo redno poštno zvezo med Gradcem in Dunajem, ki je južno od Gradca še ni bilo. Drugo navodilo je šlo k Herbstu v Celju. Z njim je bila urejena dostava turških glasov (die kundtschaftn der Turgkhen halben) s Hrvaškega preko Metlike v Celje. Zato je moral odslej vse novice in pisma za glavarja ter kranjskega vicedoma kar najhitreje odposlali v Ljubljano, pisma za Dvorni svet pa Dietrichsteinu v Gradec. Vse poštnine naj bi poravnal sam. Pri tem naj ne bi varčeval z denarjem, temveč v prvi vrsti skrbel za hiter prenos. Toda pošta je že do Celja prihajala zelo neredno, enako v nasprotno smer, k banu. Ferdinandova instrukcija za stanove se je deset dni kasneje pod 7. točko dotikala obveščanja iz Hrvatske, Slavonije ter Ogrske. Pritoževal se je, da ima s pošto velike stroške iz komornega denarja, da dežele v ta namen niso dale še nič, zato sedaj zahteva za vzdrževanje zveze prispevek deželnih blagajn. Že iz teh dokumentov razberemo jedro problema, to je vprašanje, kdo naj bi plačeval poštne linije. Kljub očitnim in nujnim potrebam je bilo pridobivanje denarja za kurirje skrajno težko. Stanovi v Gradcu so na zasedanju konec aprila odobrili ustanovitev poštne zveze Gradec - Ljubljana s tekači. 6. maja se je Herbert Dietrichstein že znašel v Celju in opolnoči naročil Adamu Svetkoviču, da mora s kurirji, ki jih je Svetkovič nastavil v Slovenski Bistrici in Mariboru, Vsako iz Celja do 17 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Bistrice dospelo poŠto hitro prenesti v Maribor ter naprej v Gradec.9 Glede financiranja je dva dni kasneje Ferdinand hkrati z ukazom o vzpostavitvi tekaške pošte do Ljubljane seznanil vicedoma Ragniškega. Herbst je medtem še naprej poročal o slabih zvezah z banom; 11. maja se je čudil, kaj je z banovimi vestmi in Žigi Dietrichsteinu v Gradec obljubljal sprotno in hitrejše obveščanje celo s konjem.10 Herbstovo prizadevanje za čim hitrejši pretok vesti je bila osebnostna poteza, ki je drugi niso imeli. Res je imel denar pri roki, a važnejša sporočila drugih so še vedno prenašali najrazličnejši ljudje. Tako se je v tistih dneh Herbstu oglasil Žiga Brunner, ki je čutil potrebo, da omeni prinašalca pisma iz Ljubljane, hlapca pl. gospe Wagen. Tudi deželni kapetan Štajerske Janez Soteški je iz Majšperka s Herbstom vzdrževal stalne stike. Oblikoval je predlog, naj pošte na Hrvaško ne bi več pošiljali (kot doslej) iz Maribora v Celje, temveč kar iz Maribora preko Rogatca in Brežic ali Mokric. Na Majšperški grad je prišel še Dietrichstein in skupaj sta pisala na vse strani. Deželnega denarja za pošte še zmeraj ni bilo in s Soteškim sta se 11. junija pritožila Stanovom v Gradec. Herbst je zahteval ureditev denarnih problemov na osnovi knezovega pooblastila, saj v življenju še ni videl vojskovanja brez denarja. Že dva dni kasneje je z Dunaja šel kraljev ukaz, naj Herbst nemudoma povrne Soteškemu vse izdatke iz dohodkov celjskega vicedomata. Zadnje dni junija 1522 pa je Herbsta začel obveščati o dogodkih z bojišč vrhovni poveljnik kraljevske krajiške vojske grof Miklavž Salm iz Brežic. Podobno vlogo kot v letu 1522, rojstnem letu rednih vojaških poštnih zvez čez slovenskoštajersko ozemlje, ima Herbst tudi v naslednjem letu. Že 27. februarja ga Ferdinand spomni na lanski ukaz o prenosu turških glasov, dospelih v Celje, do štajerskega glavarja in pravi, da enako veleva nuja tudi sedaj. Poravna naj vse stroške poštnin. Po smrti ga nadomesti Ahac Lindeški in od tedaj se pomen celjske vojaške poštne postaje iz leta v leto veča. Vsako leto ob začetku vojaških operacij (sredina-konec februarja) so namreč vzpostavili redno zvezo Gradec - Maribor -Ljubljana s tekači ali jezdeci, ki so jih pozimi "zamrznili". Celjske sle je običajno plačeval tukajšnji vicedom, ki je bil od časa do časa deležen tudi kritik, kot npr. sredi februarja 1525, ko je Dvorna komora Volku Grassvveinu, štajerskemu vicedomu, naložila običajno vzpostavo zveze Gradec - Ljubljana. Pri tem so ugotovili, da zadnje mesece pred ukinitvijo ni dobro delala zveza od Celja naprej, kar so zapovedali celjskemu vicedomu. Ta naj slabosti odpravi. V zanimiv položaj je prišel Celjan spet v aprilu. Načelnik štaba kraljeve vojske Nikolaj Jurišič se je odločil utaboriti pri Jastrebarskem in je zato zahteval redno poštno linijo do tja. Dvorna komora je 5. aprila z Dunaja odposlala Grassvveinu odredbo, naj 18 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 premakne obstoječo poštno linijo do Ljubljane v Celju na smer Jastrebarsko, naslednji dan pa sodniku in svetu Celja še osebni ukaz kralja. Grassweinu so Celjani tako morali finančno pomagati pri razpošiljanju obvestil kralja, Dvornega sveta ali Komore na Kranjsko ali kamor bo ukazano, z lastnimi kurirji do deželnega upravnika, kranjskega vicedoma, kapetanov ter drugih. Poštno linijo na hrvatska tla (to je bila sploh prva redna uradna - državna - poštna zveza na Hrvšakem) je financiral celjski vicedom. Tovrstni premiki zvez so nato vsakdanja stvar, različna je bila le končna postaja -recimo že leta 1529 Zagreb. Pomen Celja kot vojnoobveščevalnega centra upada od štiridesetih let 16. stol., saj se prenos pošte osredotoča na smer Varaždin - Ptuj - Maribor - Gradec. Vendar ne gre zanemariti spremljevalnih obrambnih ukrepov sredih dvajsetih let na področju financ. V Celje prihajajo tedaj visoke vsote denarja za vojne potrebe, prinaša jih kraljevski enovprežnik - zapriseženi sel Hans Kari. Prevzemnik denarja je največkrat vojni plačilni mojster Hans Peigartsheimer, mehanizem pa lahko uvidimo iz pisma Komore Grassweinu. 3. junija 1525 mu pišejo z Dunaja, da so odposlali enovprežnika Karla s 500 goldinarji (gld), ki naj jih v Celju izroči Peigartsheimerju, in pismo za slednjega, ki bo prišel po denar v Celje. Nato mora Kari odjezditi v Trbiž k mitničarju Meichsnerju, kjer bo dobil še 2200 gld. Z denarjem naj se vrne v Ljubljano in ga preda plačilnemu mojstru. Karla so z denarjem pošiljali na pot vsak mesec; tako v Celje ponovno 18. julija z 2000 gld, 23. septembra pa z 2500 gld. Naslednje leto je 21. maja odrinil z Dunaja kar s 5500 gld na vozu in jih srečno pripeljal do Celja. V primerih, ko je denar vozil v Ljubljano, je večkrat dvignil potrebne vsote pri celjskem vicedomu.11 Funkcijo četrtnega kapetana je v drugi polovici 16. stol. opravljal drug človek, vicedom pa je skrbel za veliko skladišče vojne opreme in živil, za proviant. Po prispelem ukazu iz Gradca (Generali) je vsakič poizvedoval s sli pri plemičih, kdaj in koliko provianta so oddali v Celje. Tudi vsi celjski proviantni uradniki so si dopisovali s plemiči in Gradcem. Celjan Matej Puher (Puecher), deželni proviantni upravnik, je bil v veliko pomoč celjskemu vicedomu, kadar je šlo za pomembne razglase. Februarja 1590 mu je Maks Schrattenbach prodal zemljo za 26 gld. Tudi novi vicedom Janez Metniški ga je razpošiljal po celjski grofiji - četrti, npr. avgusta 1592 z generalom iz Gradca o nujnem proviantu. 5. avgusta je prišel v Kamen pri Velenju, 6. se je javil Francu Schrattenbachu na Ojstrici. Naslednji dan je dobil podpise na Šaleku, Turnu v Škalah in Laškem, 8. v Slovenskih Konjicah, pri vdovi Benigni Trebniški na Trebniku (tik nad Konjicami) in pri Ernrajhu Welzerju v Rogatcu. Pot ga je 9. avgusta vodila v Podsredo in Brežice, končal pa jo je naslednji dan s podpisi Žige 19 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Tattenbacha v Podčetrtku in Herbarta Egka v Brestanici. Metniški je lahko že 12. avgusta hkrati z izpolnjenim poštnim lističem poslal Komori v Gradec poročilo o proviantu, skupaj z Adamom Srotom pa sta se javila še Odboru. Kaže, da Metniškega ni zadovoljilo stanje provianta, kot mu ga je opisal Puher. Zato najdemo Mateja že 13. avgusta spet na poti z vicedomovim obvestilom in vprašanji o nakupu pšenice, proviantnem denarju itd. Začel je pri Erazmu Ramschuesslu (Šalek), a ga ni bilo doma. Pot je nadaljeval proti Jerneju Heriču na Turn in zvečer dobil še podpis župnika Boštjana Vokaliča v Starem trgu. 14. avgusta sta podpisala Janez Jurij Hurnas ter Žiga Gaisruck - verjetno na Kotljah in Bukovju, saj je bil Matej dan kasneje že v neposredni okolici Maribora. Pri Dravogradu je gotovo najel prevoz s čolnom do Viltuša, saj so mu ta dan podpisali na Betnavi, Račah in Framu. Krištof Prag ter Welzer v Rogatcu sta podpisala 16. avgusta, 17. pa Žiga Tattenbach, Zaharija Schneeweiss v Kozjem in Podsredčan Krištof. Ob vračanju je 18. avgusta dobil še podpise vikarja Montagnane v Laškem ter bratov Viljema in Jurija Leisserja. Končno je Matej 19. avgusta iz Žalca v Gradec lahko poročal o opravljeni poti. Poudaril je, da poročila ni oddal na včerajšnjo redno pošto (bey der Ordennaere Posst), ker je ni mogel doseči (verjetno je zamudil nekaj ur). V Novo mesto je poslal hitrega sla s 50 gld. Podrobneje je Komori opisal stanje Metniški, ki pa nikjer ne omenja Matejeve nagrade. Prišla je v drugačni obliki nekaj let kasneje z nobilitacijo v Gradcu.12 Celjanom ni manjkalo iznajdljivosti. Leta 1560, ko redna zveza še ni delovala, je tukajšnji proviantni mojster Gregor Schwingschrott odpravil kurirja do Maribora, kjer naj bi pisma oddal na pošto, sam pa počakal na odgovor. Odbornike je glede tega naprošal: "... v pričakovanju takega odloka, ki ga s pošto pošljite do Maribora, pokorno vdani" (Im Wartung genadigs). Za povsem enostavno korespondiranje je vicedom zadolževal lastne sle, hlapce, podložnike ali mestne sle. Pošto so nosili do Gradca, na sedeže posesti v celjski četrti, v druga mesta, trge in vasi. Ohranilo se je nekaj zapisov teh poti iz leta 1573 s poštninami: DATUM ZADEVA PLAČAL - Jakobu Globokarju - slu za pot v Gradec s pismom in povzetkom o zakupnikih v celjski grofiji za komornike 1 gld 20 kr - Tomažu Valhu - slu za pot v Gradec, ki je na vse kraje celjske grofije odnesel ukaz o prinosu davkov v Celje 1 gld 20 kr 20 Člani in razprave - Articles and Treatises_Celjski zbornik 1991 Tomažu Valhu, ki je odnesel tri različna sporočila: o trojnem klicanju na odgovornost, Gašperju Wunderlichu glede zapora, o najemu Štajercev - slednje v Gradec na Dvor, kjer je počakal nekaj dni na odločbo 1 gld 42 kr 21. 10. Moj upravnik poslal sla z imenom Anton na dvor s sporočilom in štatenberškim davkom za '72. in '73. leto. Na odgovor je čakal 11 dni; poštnina in čakarina 2 gld 18 kr 22. 11. Slu Antonu za pot do Dvorne komore zaradi štatenberškega poročila, ki sem ga tako poslal že tretjikrat. Na odlok čakal 8 dni; poštnina in čakarina 1 gld 56 kr 4. 12. Slu h g. Schrattenbachu na Heckenberg za 8 tovornih konj, ki naj bi tovorili svinec, prišel pa ni nobeden 12 kr - Istega sla je moj upravnik poslal k Janezu Dietrichsteinu v Vojnik glede iste zadeve 4 kr Kmečki upor 1573 Upor slovenskih in hrvaških kmetov je v januarju ter februarju 1573 zadal celjskemu vicedomskemu upravniku kup preglavic, medtem ko je bil sam vicedom Ludvik Ungnad prav tedaj v Gradcu. Znano (ali morda nekaterim novo) je dejstvo, da je začetek upora našel Karla in dvorne vojne svetnike na Ptuju, odbornike v Gradcu, na Gornjem Celju pa je v odsotnosti vicedoma Ludvika Ungnada obveščevalno mrežo tkal upravnik Janž Soteški. Ti dnevi pomenijo za orisani trikotnik najživahnejšo izmenjavo korespondence v 16. stol. sploh. Na podlagi že objavljenih in novih virov ne bo težko obnoviti širine obveščevalno-poizvedovalne mreže na slovenskoštajerskih tleh.15 Zagotovo je Soteški med nosilci važnih funkcij v Notranji Avstriji prvi izvedel o samem začetku akcij. Novice so prišle v Celje 1. februarja, zato je sel nemudoma jezdil na Ptuj k nadvojvodi, drugi pa tekel v Gradec. Ptujski je za 9 milj poti dobil 36 kr, kar pomeni miljno farifo 4 kr. Nadvojvoda je prejel to prvo vest še isti dan. Pri sebi je imel morda kakega dvornega vojnega svetnika (ne vseh), dvornega poštnega mojstra Janeza Krstnika Paara ter vojaškega poveljnika Ptuja Jurija pl. Colaus Watzlerja. Takoj odposlano pismo iz Ptuja v Gradec je z divjo ježo prehitelo celjskega tekača, zato so v Gradcu zvedeli o uporu že 3. februarja, na isti dan, ko je novica prispela tudi v Ljubljano (a ne iz Celja).16 Odborniki v Gradcu so se 4. februarja razveselili celjskega tekača Petra in mu prispevali 4 š, doma pa je od Soteškega prejel še 1 gld 12 kr. Na Svečnico je Soteški 21 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises dobil v odgovor nujen ukaz Karla iz Ptuja o nastavitvi poštarjev ter poštnih konj v Celju, Žički vasi in Slovenski Bistrici. Povelje je izvršil takoj. Celjan Janez Šventin, vicedomov zaupnik (Gubo ga je označil "Wirt und Fuhrwerksinhaber" - gostilničar in poklicni prevoznik), Žičan Tomaž Fink ter Slovenjebistričan Lovrenc Štajner, najeti za en mesec, so dobili za vzdrževanje poštnih konj po 20 gld (!). Visoka vsota kaže pričakovan gost prenos pisem, začuda ne oziraje se na stroške, sicer tako značilno tudi v uporu. Še isti dan so Celje zapustili dodatni trije upravnikovi tekači, ki so odnesli svarila vsem gospodom in plemičem celjske grofije. 3. februarja Karel po vsem sodeč ni bil več na Ptuju. Strah pred uporniki in novice o morebitnem napadu v to smer so ga pognali v Maribor. Takoj je odposlal k prekucuhom izkušenega krajiškega poveljnika Gašperja Raaba na pogajanja. Dejansko je Raab imel nalogo dobro pregledati številčno in oborožitveno stanje, v Mariboru pa se je mudil kot novi zakupnik mariborskega spodnjega gospostva. Istočasno je Soteški, misleč, da je Karel še na Ptuju, tja poslal sla s prošnjo za sto knehtov, ki naj bi pomagali pri obrambi gradu. Strah je vsem zlezel v kosti. 5. in 6. februarja so začeli sklicevati deželne konje, najemati vojake in opozarjati na vse strani, za kar je Soteški uporabil 9 slov in koseze. Imenovani so Jurij Ullmayer, Valt Fist ter Anton Valh, ki je 14. februarja jahal v Rogatec k oskrbniku po poročila. Hkrati z njim sta na temeljito poizvedovanje odrinila Franc s Kunšperka in Janez Šventin s tremi konji v Radeče, Sevnico, Krško, Brestanico, Brežice, Planino, Pilštanj, Kozje, Podsredo, Kunšperk, Mokrice in Samobor. Za pot sta dobila skupaj kar 10 gld. Celje je bilo torej obveščevalni vir Gradcu in štajerski "vojski". 6. februarja je Odbor glede poziva naročil celjskemu četrtnemu kapetanu Juriju Schrattenbachu: Kjerkoli se bodo že zbirali konjeniki, je treba z upravnikom Soteškim vzdrževati dobro korespondenco in si priskrbeti obveščevalce. Janž Soteški je po uporu dobival pohvale, doma pa še več mesecev miril strasti.17 Graški Odbor je s Celjani vzdrževal stike preko lastnih deželnih slov in poštarjev. 6. februarja, ko so objavili deželni vpoklic, je v celjsko četrt tekel sel Peter Unger in za pot dobil 4 f. Filipa Sengeweina iz Ernovža (Ehrenhausen) je Odbor 1. decembra 1572 imenoval za novega ernovškega poštnega mojstra in ga takoj preselil v Lančo (Lantscha; oba kraja na stari cesti Maribor - Lipnica). Poklicali so ga v Gradec, kjer sta mu Karel in Odbor zaupala prenos patenta in pisma za kurirje v celjski četrti, nazaj pa naj bi prinesel čim več informacij. 12. februarja je vnaprej dobil za pot 12 f in odrinil z lastnim konjem do Wildona. Na wildonski pošti, ki jo je menda že tedaj vodil znani gostilničar Frelih (Froelich), je dobil dva poštna konja. Nahraniti ju je moral z dobljenim denarjem: 12 šilingov za krmo in 24 denaričev za napitnino hlapcu.To je izdatek, ki se, zanimivo, ponovi nato še na poštah v Ernovžu in Mariboru ter na novoustanovljenih poštah v Slovenski Bistrici in Žički vasi. Filip Sengewein si ni prizanašal, konje pa je lahko menjaval sproti. Tako je dospel v 22 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Celje naslednji dan ob 15.uri, ob polnoči pa je že krenil z gradu. Iz Wildona je ponovno z lastnim konjem prispel do graških vrat ob polnoči 14. februarja. To je bil podvig, ki je v Karlovi in Paarovi režiji moral dokončno prepričati Stanove o potrebnosti stalne zveze Gradec - Maribor - Ljubljana! Sistem, ustvarjen na Svečnico 1573, je deloval naprekinjeno. Že 17.marca je Karel z odlokom ustanovil prvo redno deželnoknežjo zvezo do Ljubljane. S poudarjenim javnim značajem (dostopna je bila vsakomur ob plačilu določenih poštnih taks) je ta zveza pomenila tudi rojstno uro pošte na Slovenskem. Osebno gledam zato na punt 1573. z dodatnim občudovanjem18. £--c-J ' +-7 ^ -Y^y s?j* J v y? y " Potrdilo Ungnada Frideriku Štravsu o prejetem pismu, Celje, 6.3. '73 Celjska poštna postaja Celje je bilo že v dvajsetih letih 16. stol. pomembna vojaška poštna postojanka, ki pa seveda ni imela pomena javne poštne ustanove. Zato lahko z gotovostjo govorimo o celjski pošti šele od leta 1573 dalje. Verjetno jo je sprva vodil prav Šventin, a ne dolgo. Za ta leta so namreč značilne hitre menjave oseb v poštni službi. Linijo je v imenu ustanovitelja nadziral Janez Krstnik Paar. Njegova naloga ni bila iskanje primernih ljudi, temveč stalen stik z njimi in odpravljanje zastojev ter redna izplačila. Žal imamo ravno o delovanju celjske pošte zelo malo podatkov. Že omenjeni Kirchheimer je pred bivanjem v Celju živel v Gornjem Gradu. Vikar ljubljanskega škofa Krištof Skofič je namreč leta 1586 sporočil škofu Janezu Tavčarju, da sta oskrbnik gornjegrajske škofovske posesti Jakob Kirchheimer in ljubenski (Ljubno v Savinjski dolini) župnik Krištof Šipko v njegovi navzočnosti dvignila 100 gld, za katere je zaprosil Janez Wagenring iz Nove Štifte, ter jih odposlala s posebnim slom. Da je Jakob dejansko bil leta 1591 celjski poštni mojster, nam dokazuje lastnoročni podpis pisma.19 23 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Tedanji poštarji so imeli pogodbeni status deželnoknežjega (na zvezi od Maribora naprej) oziroma deželnega (na liniji Gradec - Varaždin) uradnika, kar pomeni različne vire plačil in nadzora. Bistvo pogodbe so predstavljala naslednja določila: - konstantna mesečna plača na vsakega poštnega konja (6 - 8 gld) - običajno so na postaji vzdrževali dva konja; - prenos vse uradne in vojaške korespondence, tudi plemiške, ki je bila uradnega značaja (z oznako ex offo, t. j. iz urada, uradoma); - delati vestno, zanesljivo in brez pritožb. Oblasti so brez pripomb dopuščale tudi prenos mnogih privatnih pošiljk hkrati z uradnimi, dokler ni vsa deželnoknežja poštna uprava leta 15% sploh postala privatno notranjeavstrijsko dedno podjetje družine Paar. Vendar je treba dodati: Linijo Gradec - Varaždin je imela še naprej v rokah dežela Štajerska, saj je zveza imela v osnovi vojaški značaj. V Varaždinu je bil sedež Generalata Slavonske vojne krajine in kot vemo, je to krajino finančno vzdrževala izključno Štajerska. Financiranje celjske poštne postaje je proti koncu stoletja izgledalo približno takole: Do leta 15% je plačo poštnemu mojstru dajal vicedom; tudi Celju sosednji pošti - Slovenske Konjice in Vransko - sta dobivali denar od deželnoknežjih vicedomatov. V primeru Vranskega je bil poštar najverjetneje sam glavni mitničar in si je plačo pokrival iz mitninskih dohodkov. Kasneje so vsi prejemali denar od notranjeavstrijskih dednih poštnih mojstrov Paarov s sedežem v Gradcu (do 1624, nato Dunaj), tem pa je Dvorna komora v gotovini plačevala za usluge prenosa "ex offo". Paari so največje dobičke kovali prav iz naraščajočega prenosa privatnih pisem. Redna poštna povezava je celjskemu meščanu ogromno pomenila. Od konca osemdesetih mu za stike z Ljubljano, Gorico, Trstom in Benetkami ter v drugo smer z Mariborom, Ptujem, Gradcem in Dunajem ni bilo potrebno najemati posebnih kurirjev. Hitro je prejemal vse pomembnejše novice iz srednje Evrope ter se po njih znal poslovno odločati. Pošta je vstopila v celjski vsakdanjik skozi velika vrata. Opombe: 1. Štajerski detelni arhiv, Gradec (ŠDA), Posebni arhiv Celje, mestna knjiga iz Z poL 15. stoL Tu izrecno omenjen kot mestni sel (dem Stattpoten). Z Prav tam, 1/4 - Računska knjiga mesta za leta 1597 -1610, izredni izdatki po letih, str. 13 in naprej; izraz sel (dem Polten, Potn) je označeval vsakogar, laje nesel pismo za plačilo. Čakarina (Wartgellt) je pripadala slu kot znesek za vsak dan, ko je čakal na odgovor in ga nemudoma prenesel nazaj v Celje. 3. Prav tam, str. 8. 4. Dva primera mestne korespondence: decembra 1583 so celjski svetniki odposlali priporočilno pismo Odboru za meščana in brivca Andreja Floriatui glede povračila dolga. Deset let kasneje si je z Odborom dopisoval celjski sodnik Viktor Kralnik. SDA, fond Militaria, Sploina kronološka vrsta (MiL), fascikel (f.) 24 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 1583/2 - Celje, 20.11 '83 (po originalnem zapisovanju letnic), in f. 1593/1. 5. Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Dioezese Lavant, IV-1, 1880, str. 162 (Orožen, Bisthum); več o Kirchheimerju gL naprej. 6. Janko Orožen pravi, da so "bili obrtniški pomočniki vobče jako pokretljivi ljudje, mnogi so potovali Pravila nekaterih cehov to izrecno zahtevajo - mesarski pomočniki morago potovati, če hočejo postati mojstri Barvarski pomočniki so za pridobitev mojstrstva morali potovati tri leta, le sinovi mojstrov barvarjev dve". J. Orožen, Zgodovina obrti v Celju in severovzhodni Sloveniji, Celje, 1972, str. 59. Cehovske poštne službe ne omenja. 7. Kot prvi je o Celju v zvezi z vojaškimi linijami v dvajsetih letih 16. stol obširneje pisal Velimir Sokol, 450 godina pošte u Zagrebu, Za&eb, 1979, str. 55 in naprej, ter v več člankih in razpravah, objavljenih v časopisu PTT Arhiv; gL tudi A. Hozjan, Zapisi o poštnem prometu in prvih poštah na slovenskem Štajerskem, Kronika 36,1988-3, str. 173, op.9. Tu še drobec o Celju, str. 170; 8. Ob navedenem Sokolovem delu je za pregled prišlo v poštev še gradivo, izdano v Monumenta Hungariae Historica, voL XXXI, Codex Diplomaticus Partium Regno hungariae Adnexaruin, Thalloczy Lajos, Hodinka Antal, A Horvat Veghefyek Okleveltara, zv. 1 - 1490-1527, Budapest 1903, 56-552 (MH H). Preko 700 strani izdanih dokumentov je pregledal in uporabil že Sokol, vendar zelo površno. Nadaljnjih citatov teh dveh knjig ne bo, le izjemoma pri objavah odlomkov in sami funkciji Gašperja Herbsta. Ta naj bi bil celjski vicedom vsaj že v času kmečkega upora 1515, sodeloval pa je v cesarski komisiji pod freisinškim škofom Filipom na Kranjskem Bil je tudi posestnik zemljiškega gospostva Lož; gL J. Koropec, Mi smo tu, Maribor, 1985, str. 25. Namestitveno listino za četrtnega kapetana je v Innsbrucku izdal cesar Maksimilijan I. 15. marca 1516. Umrl je v začetku avgusta 1523 (MHH, 56). 9. "Datum Cili in eil in der XIIstund nach mittag am erichtag nach mustenwardia anno etc XXII - V.6.", na Adama Svetkoviča "das er die kundtschaft zu Fewstritz und aine zu Marchburg gehalten hat, was ich ime deshalben bis gen Fewstritz zuschicket, solhes forderlichen gen Marchburg utul nachmalen in eil gen Gratz verkündet" (MHH, XXXI, 56). 10. "..Aber mich wundert wo des wans kundtschaft ist oder wie es doch damit ain gestah hat, nichts weniger wo mir dieselbig oder ainichlai kundt Schaft weiter zuekomen, will ich euch in aller eil zu ross bei tag und nacht verkünden." (MHH, XXXI, 56-57). ll.O razvejanosti vojaške poštne mreže na Slovenskem sredi 16. stol primerjaj: V. Simoniti, Turki so v deželi že, Celje 1990,115-116. O Karlu MHH, XXXI, 471-472, 476, 477-478, 480 in 527. 12 ŠDA, Dvoma komora - Stvarni oddelek, 57/5, 14; Meillerjevi akti XllIb/4, 11; MiL, f. 1592/3/11 - poštni listič M. Puherja za dni od 13.-18.8. '92; prav tam - Celje, 128. '92, A. Šrot in J. Metniški Odboru in Žalec, 19.8. '92, M. Puher Odboru; o Puherju še korespondenca v MiL, f 1594/3; nobilitacijo je dobil leta 1597, R. Pushnigg, Gnaden und Rechte, Gradec 1984, 71. 13. ŠDA, MiL, f. 1560 - Celje, 1210. '60, G. Schwingschrott Odboru; oznaka bey Zaiger dits je pomenila izročiti odgovor človeku, kije prinesel pismo. Celjan Mihael Steinkirchner se je na dolgo in široko zahvaljeval odbornikom za dodelitev in prevzem proviantnega urada, naročilo za odgovor vpisal nato v post scriptum (damitt mier soliche Zu meiner nachrichtung bey Zaiger Uberschigkht werden...), S DA, Mil., f. 1582/1 - Celje, 123. '82 14. ŠDA, Posebni arhiv Celje, 3/13 - Knjiga prihodkov in izdatkov vicedomskega urada za '73, pogL Izdatki za hranarine slom in tovornikom. Pošiljala sta jih tako vicedom Ludvik Ungnad kol njegov upravnik Janž SoteškL 15. V izogib večkratnemu citiranju glej v celoti F. Krones, Aktenmaessige Beiträge zur Geschichte des windischen Bauernaufstandes v. J. 1573, BKStGq V, 1868, 1-34 (Krones); J. Zahn, Zur Geshichte des windischen Bauemaufruhrs im Jahre 1573, Steiermärkische Geschichtsblätter 6, 1885 - posebej o izdatkih za celjske sle, str. 177-179; A. Meli, Zum windischen Bauernaufstände des Jahres 1573, BKStGq XXVI, 1894, 34-52; ŠDA, MiL, f. 157, f.1573 in f. 1575/1. 16. J. Adamiek, Seljačka buna 1573, Zagreb, 1968, str. 142; očitno je Paar svetoval Karlu hitre ukrepe; vedel je, da bo pismo v rokah poštarjev s Ptuja, Maribora, Lanče in Wildona zares hitro v glavnem mestu. Za ilustracijo: podobno nujno pismo je leta 1575 šlo iz Gradca 3. septembra ob 16 uri v Ptuj h kapetanu Colausu Watzlerju. Prispelo je naslednji dan med 7 in 8 uro, torej v 15 urah! Watzier ju se je zdelo ustrezno pohvaliti tolikšno ekspediteto poštarjev v pismu Odboru 5. 9. '75. Navzočnost Karla na Ptuju je nedvomna, saj je na Svečnico tu odgovoril na poročilo deželnostanovskih komisarjev. Gubo je namreč uporabljeni vir -izdatke celjskega vicedoma v času upora - interpretiral površno. Po njem naj bi sle iz Celja razpošiljal sam David (?) Ungnad, namesto na Ptuj je Karlovo mesto bivanja za 1. 2 lociral na Seggau, 3. 2 pa pravilno na Ptuj. A. Gubo, Geschichte der Stadt Cilli, Gradec, 1909, 217. Upoštevati je treba še nekaj: te izdatke je skupaj z vsemi drugimi vpisoval v knjigo L Ungnad mesece po uporu. 17. Krones, str. 17; že 18. 2 so štajerski Stanovi v pismu cesarju priz/mli, da je "največ pripomogel, da so bili ugomi kmetje razkropljeni in pobiti'; A. Kaspret, Oplenitev kunšperških in podsredskih podložnikov L 1573, CZN 8, 1911, str. 25; 30. maja je podrobno naročal Vrančanu Blažu Čadingerju, kako je treba zavarovati proščenje v Novi cerkvi 18. O uporu in ustanovitvi linije še v: A. Hozjan, Prenos vesti in poštni promet v Slovenski Bistrici pred 400 25 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises leti, Zbornik občine Slovenska Bistrica II, 1990, str. 29-30; med in po uporu so s Celjem komunicirali tudi na naslednji način: mariborski poštni mojster Krištof Špigler (Spiegler) je v začetku marca dobil ukaz yaikega Odbora o posebnem (ekstraordinamem) prenosu pisma v Celje. Sla je potrebno plačati z deželnim denarjem (torej s poštarjevo plačo). V Celje je tekel najeti Friderik Stravs (Strauss). Kmalu je hitri Štravs prinesel Ungnadov odgovor - potrdilo o oddanem pismu za odbornike, svojo razlago pa je dodal še Špigler. Stravs je do Celja pretekel 9 milj in za vsako dobil 5 kr, skupaj 6 šilingov, Ungiad pa je obvestilo še isto uro poslal g Juriju Sratenbahu (Schrattenbach, gotovo na Heckenberg- Stopnik) s tekačem (vergehnen Potten); ŠDA, XIII (Gospodarstvo), E (Promet), fond Pošta, f. 207, mapa Wildon - Gradec, 3.3. 73, Odbor Špiglerju; f. 218 -Celje, 6.3.73, vicedom Ludvik Ungnad odbornikom in Špiglerju; f. 221 - Maribor, 7.3. '73, Špigler det odboru. Ungiad je Štravsa označil z značilnim izrazom - Zaiger diser Fridrih Straus... pott. Tisto leto je mestna pisma v Gradec raznašal celo celjski sodnik Daniel Nestinger. 19. Orožen, Bisthum, II, 1877-2, str. 73; gL tudi op. 5; prav tam, op. 2 (Burger und Postbefuerderer zu Cylfy). 20. Janko Orožen ni o celjskih poštarjih našel nič kaj več podatkov. Na splošno pa jih je označil: "Poštarji so bili ugledni ljudje. Poslovali so po pogodbi na svoj račun." J. Orožen, Zgodovina Celja in okolice I, Celje, 1971, str. 578. Zusammenfassung Der Informationsaustausch in Celje im 16. Jahrhundert Das 16. Jh. brachte in Celje Krisensituationen mit sich, böse Stunden des lutheranischen Glaubens sowie Gegenmaßnahmen und wenig Gutes. Auch die Einwohner von Celje pflegten Kontakte mit Bekannten, Geschäftspartnern sowie Behörden in entfernten Ortschaften. Der Wesenszug der damaligen Kommunikation ist die Improvisation, der Erfindungsgeist in den Mitteilungsformen. Es wurden die Kommunikationsmöglichkeiten der Stadtverwaltung und des Gerichtswesens, der Bürger, des Vizedomamtes und schließlich der Celjer Poststation analysiert. In der Verwaltung von Celje wurde seit der zweiten Hälfte des 15. Jh. ein, später mehrere Stadtdiener eingestellt. Weniger bedeutende schriftliche Mitteilungen wurden von Stadtschergen - Stadtboten, von zufällig engagierten Bürgern und anderen ausgetragen. Sie wurden nach dem Meilentarif bezahlt (1 Meile = 7,5 km). Die Bürger konnten selbst einen Berufsboten, einen zufälligen Durchsreisenden dingen, oder einen Bekannten ihren Brief anvertrauen. Adelige und Geistliche der Stadt kannten solche Sorgen nicht, sie hatten doch immer einen Diener oder Untertanen in der Nähe. Seit 1573 stand aber allen die neugegründete öffentliche Postverbindung Graz-Ljubljana zur Verfügung. Der meiste Briefverkehr wurde zweifelsohne im Vizedomamt in Celje im Rahmen der Wehrmaßnahmen, der Kameralbesitzverwaltung und des Proviantdienstes abgewickelt. Diesbezügliche Post wurde von Dienern, gedungenen Boten, eigenen Boten und später vom Postmeister ausgetragen. Wir haben die Rolle des Vizedoms bei der Entstehung der ersten Militärpostverbindungen auf slowenischem Bodem überhaupt ausführlich dargelegt. Besondere Aufmerksamkeit verdient noch das System der Nachrichtenübermittlung, das während des slowenisch-kroatischen 26 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Bauernaufstandes von Celje aus organisiert wurde. Damals errichtete der entschlossene Verwalter JanZ Soteäki auf Befehl des Erzherzogs Karl die Poststationen in Celje, ¿iCka vas und Slovenska Bistrica. Das bildete die Grundlage für die regelmäßige öffentliche Postverbindung Graz - Ljubljana auf dem Gebiet der slowenischen Steiermark. Der erste landesfürstliche Postbeamte hieß Janez Sventin, aus dem Jahr 1591 ist uns noch der Name Jakob Kirchheimer überliefert. Die Celjer Poststation öffnete den Bürgern neue Dimensionen der Fernkommunikation, für diese Dienstleistungen mit bestimmten Postgebühren sowie mit Zustellgarantie gab es immer genug Kunden. 27 Celjski zbornik 1991_Članki in razprave - Articles nd Treatises 28 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Tanja Badovinac JOSEPH CLAUS (1700-1764) Drobci o slikarju in njegovem delu Med množico še vedno neznanih slikarjev, ki so delovali v času baroka na področju Štajerske, so raziskovalci bodisi pri restavriranju, bodisi v arhivskih virih ali s komparacijo odkrili nekaj novih imen: Georg Raf1, Anton Lerchinger2, Johann Caspar Waginger3 in Matthias von Görz4 so slikarji, ki so jih na slovensko Štajersko pripeljala naročila cerkve in posvetnih mecenov. Joseph Claus5, doslej neraziskano ime v naši umetnostnozgodovinski stroki, je eden od slikarjev baročnega obdobja na Štajerskem, katerega signaturo lahko povežemo z zapisom slikarja v matrikah. Slikarja I.CLAUSA omenja v terenskih zapiskih že France Stele6. Jože Curk pa je v topografskem opisu opreme v p. c. sv. Ane na Babni Gori 7 na osnovi napisa na predeli Markovega oltarja, ki se končuje z ICLAUS PINXIT8 (si. 1), domneval, da so antependiji delo nekega Iclausa. Ob prebiranju gradbenozgodovinskega orisa Brestanice Jožeta Curka9 sem zasledila ime Jožefa Clausa in ga povezala z napisom ICLAUS na predeli oltarja sv. Marka v p. c. sv. Ane na Babni Gori. Pregledala sem brestaniške matrike in v poročni knjigi zasledila, da se je 25. februarja 1724 poročil gospod Josephus D Joanny Klauss pictor ex Suaevia10 s Katarino Elizabetho Wroemb. Priči sta bili gospod Josephus Bogoznigk in gospod Francisco Sigismondo Martinz. Prva hčerka Ana Regina se je rodila 24. oktobra 1725. Botrovala sta plemeniti gospod Adamo Balthasare Prugl in brestaniška perfektica, plemenita gospa Maria Barbara Simandlin. Druga hčerka Francisca Apolonia seje rodila 20.januarja 1728. Boter je bil gospod Ferdinand de Štabi (Slabi?), botrica pa ponovno perfektica, gospa Simandlin11. Leta 1744, 6. avgusta, je vpisano tudi rojstvo njegove nezakonske hčere Marie, ki jo je slikar imel s priležnico Heleno12. Slikar je umrl 14. aprila 1764 v 64. letu starosti . V arhivskih virih se slikar dosledno omenja kot "pictor" oz. "maller". Oba izraza sta se uporabljala za označevanje sorodnih obrtniških in umetniških poklicev. Uporabljali so ju tako za ljudske, rokodelske umetnike - slikarje, polihromatorje, pozlatarje, kot tudi za šolane slikarje, ki so se ukvarjali med drugim z zlatenjem in polihromiranjem oltarjev14. 29 Celjski zbornik 1991_Članki in razprave - Articles nd Treatises Da Joseph Claus ni bil zgolj ljudski slikar, kaže njegov družbeni status, ki ga je užival v Rajhenburgu. Njegovim hčeram so ob krstu botrovale ugledne in plemenite osebe. Tudi Claus sam in njegova žena se večkrat omenjata kot botra. Njegov družbeni ugled in povezanost s trgom se odraža v vpisu v farno kroniko, kjer se J. Claus poimenuje kot "maller in Reichenburgy"15. T - , 7- ~ V *> - -t M kt «zjijk v w: 1 - HoCALTARE, CVM.ALTARI, IN.PAROHIA, PONiCVLENSi, AD.&ANCTVM 05NVALD V M msnm SANCTI SEVPATRONi SVI (y RAVIt FlEHi.iNDiGNV5, PAR0HV5 U)CtNARCV4YAIXRIVii HORNERMTIONE ORNiOTV^' 'Vi. 45. ioav 5/. 1: Napis na predeli Markovega oltarja v p. c. i v. Ane na Babni gori Dejstvi, da je Claus dobil naročilo za atično sliko na glavnem oltarju takratne župne cerkve 16 sv. Petra v Brestanici in 120 gld plačila na akord za ureditev17 v potresu poškodovane p. c. sv. Kancijana v Rožnem, me potrjujeta v tezi, da je bil Claus več kot zgolj rokodelec s kančkom slikarskega znanja. Navsezadnje kaže na to tudi slikarjeva samozavest, da je svoje delo tudi signiral. V brestaniških rojstnih knjigah ni podatkov o rojstvu, torej se je slikar moral priseliti od drugod. V poročni knjigi zasledimo, da se je poročil gospod Josephus D Joanny KlauB. Podatek nam torej pove ime slikarjevega očeta Joannesa. Samo ugibamo lahko, če je kakorkoli povezan z delavnico slikarjev in kiparjev Clausov, ki so konec 17. in v začetku 18. stoletja delovali na avstrijskem Koroškeml8in tako kot J. Claus izvirajo iz Švabske. Podatki o šolanju slikarja niso znani, tako da vsa ugibanja slone le na domnevah. V tridestih letih, ko se Claus že omenja kot slikar, 19 je v tem delu Štajerske in v severozahodni Hrvaški močan vpliv pavlinske slikarske delavnice. Vpliv Rangerja na Clausa ne bi bil povsem nemogoč, kajti Ranger je leta 1739-1740 končal s poslikavo prezbiterija v samostanski cerkvi v Olimju. 30 Članici in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 SI. 2: Freska sv. Antona Padovanskega na oboku kapele v p. c. jv. Janeza v Orehovcu, ok 1760 Odvisnost ali vsaj poznavanje nekaterih elementov, ki so značilni za pavlinsko slikarstvo tega časa, se kaže v delih J.Clausa tako v obvladovanju različnih slikarskih tehnik kot tudi v pavlinsko "prilagojeni" ikonografiji. Kot je ugotovila Marija Mirkovič20, so v pavlinskem slikarstvu svetniki izbrani z določenim namenom, vsak lik ima določen pomen, sporočilo pa se izraža s soodnosi med liki. Med najpogosteje upodobljenimi se poleg sv. Pavla Puščavnika in Hieronima pogosto pojavljata sv. Anton Puščavnik in sv. Anton Padovanski. Tako sv. Anton Puščavnik kot začetnik samostanskega načina življenja in sv. Anton Padovanski kot teoretik redovnega življenja sta upodobljena skupaj na stropni freski Antonove kapele v p. c. sv. Janeza v Orehovcu. Motiv sv. Antona Padovanskega z Jezusom je Claus z rahlimi variacijami naslikal vsaj trikrat. Kompozicija in oblikovanje figur na antependiju iz ž. c. sv. Lovrenca v Podčetrtku in osrednji motiv na stropni freski Antonove kapele v p. c. sv. Janeza v Orehovcu sta skoraj povsem identična. Motiv se z rahlim odstopanjem v kompoziciji ponovi še na antependiju Antonovega oltarja v isti cerkvi. Vplive pavlinskega slikarstva vidim tudi v Clausovem virtuoznem obvladovanju upodobitev cvetličnih šopkov in girland, v sorodni barvni skali in v podobni tipologiji likov. Predvsem fizionomije figur kažejo na močno sorodnost z liki neznanega Rangerjevega sodelavca, katerega karakteristike je ugotovila Marija Mirkovič \ Podobne značilnosti kažejo tudi liki nekaterih apostolov, naslikani na veliki zakristijski omari v Lepoglavi, ki so pripisani Gabrielu Tallerju oziroma njegovi delavnici22. 31 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Poleg antependijev v p. c. sv. Ane na Babni Gori lahko J. Clausu pripišemo poslikavo dveh antependijev v p. c. sv. Janeza v Orehovcu, antependij iz ž. c. sv. Lovrenca v Podčetrtku23, antependij v p. c. Device Marije na Pesku v Slakah, freske v Martinovi in Janezovi kapeli p. c. sv.Janeza v Orehovcu (si. 2) in freske v kapeli sv. Notburge v p. c. sv. Mohorja na Sremiču nad Brestanico. Slikarja vseh treh kapel je povezala že Marjana Lipoglavšek24 in ga opredelila kot "mojstra iz pavlinskega slikarskega kroga". Avtorja fresk v kapeli sv. Notburge omenja tudi Anica Cevc25 kot enega izmed slikarjev, ki so vplivali na Antona Lerchingerja. V članku se bom omejila na opis antependijev in značilnosti, ki se pojavljajo tako pri freskah kot tudi pri antependijih J. Clausa. Kateri so elementi, ki povezujejo zgoraj navedene freske in poslikane antependije in kažejo na isto roko? Ti elementi so svojevrstna barvna skala pastelnih in izredno sveže učinkujočih barv, dekorativni elementi, kot so školjkaste obrobe, dvojne konzole in močno zavite volute26. Na freskah in na antependijih lahko spoznamo enak moški obrazni tip z drobno, potlačeno glavo, z nizkim čelom, poudarjenimi očmi in majhnimi, močno rdečimi in našobljenimi ustnicami. Moške figure so izredno suhljate in šibke postave. To "nerazvitost" skuša slikar prikriti z draperijo. Claus le malenkostno variira tip angelčkov, ki imajo brezoblična telesa in obraze, ki niso "angelsko" ljubki. Tako kot pri freskah je slikar uporabil iste dekorativne elemete - školjko in voluto tudi pri poslikavi antependijev. Centralne svetniške figure je vkomponiral v školjkaste kartuše, ki so včasih še poudarjene z elementom volute. Še močneje kot pri freskah je slikar sprostil svojo slikarsko domišljijo pri poslikavi antependijev in dopolnil prizore s šopi verističnih in domišljijsko naslikanih cvetovih in kitah. Antependiji, ki jih pripisujem Josephu Clausu, sodijo med kvalitetnejše primere našega baročnega slikarstva in med najkvalitetnejše poslikane antependije 18. stoletja pri nas. V podružnični cerkvi sv. Ane na Babni Gori sta ohranjena dva: eden na Markovem in drugi na glavnem oltarju sv. Ane. Oba sta v lepem sozvočju z arhitektonsko gradnjo in polihromacijo oltarjev. Antependij na Markovem oltarju (si. 3, 4) je naslikan sočasno z nastankom oltarja leta 1743. Naslikan je na lesu2 . V sredinskem delu je v cvetličnem venčku upodobljen evangelist Marko med sv. Gregorijem na njegovi desni strani in sv. Avguštinom (ali sv. Ambrozijem ) na njegovi levi strani. Ta sredinski del je barvno zelo poudarjen z močnimi oker barvnimi toni. Med figurami ni psihološke povezave, Marko je zatopljen v zapisovanje, levico je položil na prsi, v desnici drži pero. Sv. 32 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 SI. 3: Marko med sv. Gregorijem in iv. Avguštinom(?), antependij, Markov oltar v p. c. sv. Ane na Babni gori, 1743 SI. 4: Detajl antependija 33 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Gregorij je upodobljen kot papež s papeško tiaro, sv. Avguštin (sv. Ambrozij?) pa z mitro na glavi. Oba sta oblečena v liturgijski srajci in ogrnjena s pluvialoma. Način, kako je slikar uspel upodobiti čipke na liturgijskem oblačilu, dragocene materiale tiare in mitre, kaže na veliko slikarsko moč umetnika. Rože iz sredinskega venčka se ponove v cvetnih šopih, ki zapolnjujejo levo in desno stran antependija. Del cvetov ponazarja rastline, kakršne poznamo iz narave, nekaj jih je nerealističnih in jih je slikar upodobil le kot dekorativno polnilo. Med rožami spoznamo vrtnice, iris, tulipane, potonike in nageljčke. Ti cvetovi običajno niso bili naključno naslikani, ampak so izbrani zaradi svojega ikonografskega pomena - preplet rdečih in belih vrtnic kot znak mučeništva in čistosti, rdeči nagelj kot simbol čiste ljubezni oz. namig na Kristusovo utelešenje,29iris kot Marijin simbol - podoba meča, ki ji prebada srce ...30 Antependij, ki po shemi oblikovanja in zapolnitvi prostora odstopa od ostalih, je antependij na glavnem oltarju v p. c. sv. Ane na Babni gori. Oltar je izrazito donatorskega značaja31 in ima na ogredju kartušo z grbom lastnika žusemskega gradu Rudolfa Felbca Reissiga (1717-1765)32. Antependij je nastal verjetno v času nastanka oltarja, ki ga je Curk datiral v prvo četrtino 18. stoletja, in tako predstavlja Clausovo zgodnje delo. Slikarjevo signaturo ICL najdemo na levi strani oltarja vtisnjeno v stucco lustro. Antependij je naslikan v tehniki olje na platno33. V sredinski kartuši je naslikan prizor Marijinega učenja. Prostor levo in desno od osrednje volutaste kartuše je zapolnjen z nesimetričnim vegetabilnim polnilom akanta, nerealističnega vitičevja in posameznih cvetov, ki kažejo odvisnost od grafičnih predlog iz 17. stoletja.Sredinski prizor Marijinega učenja pri Ani je tudi znotraj kartuše prostorsko omejen z zaveso in arhitekturo. Ozračje domačnosti ustvarja košarica polna cvetja. Ana sedi, z desnico drži knjigo, z levico pa objema ob njej stoječo Marijo. Anin obraz izraža vdanost in potrpljenje. Marija je naslikana kot majhen otrok. Le močan svetniški sij ob Anini in Marijini glavi daje prizoru sakralen značaj. Med antependiji, ki jih pripisujem J. Clausu, sta najslabše ohranjena antependija na levem in desnem oltarju v p. c. sv. Janeza v Orehovcu. Na nekaterih delih se je barva že odluščila, kjer pa je barvna plast ohranjena, so pod zasiganim površinskim slojem še vidne močne in intenzivne barve. Antependija sta naslikana na les34 in ne dopolnjujeta lepo samo oltarjev, temveč se barvno in vsebinsko lepo povezujeta tudi s freskami na obokih kapel. Freske so datirane v šestdeseta leta 18. stoletja, ko lahko datiramo tudi oltarje in sočasno z njimi tudi antependije. Glede na dejstvo, da je Claus umrl 1764. leta, bi antependija predstavljala njegovo pozno delo. Na Antonovem oltarju je v sredinski školjčni kartuši sv. Anton Padovanski z Jezusom. Jezus stoji na križu in s tem napoveduje svoje trpljenje. V desnici drži lilijo, z levico se je oklenil sv. Antona in se stisnil k njemu. Med njima je čutiti spokojnost in naklonjenost. "Zrakasto" ozadje prehaja v spodnjem delu v akantovi 34 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 voluti. Sredinski figuralni del je Claus v strahu pred praznim prostorom zapolnil s kipečimi šopi cvetja levo in desno od centralnega prizora. Cvetje le navidezno povezujeta dve pentlji v zgornjem delu antependijev. Podobno je zasnovan antependij na oltarju sv. Martina. V sredinskem delu je naslikan sv. Martin v trenutku, ko mu Kristus postavlja na glavo mitro in ga imenuje za škofa. Sv. Martin je prikazan v trenutku molitve, ko zamaknjeno gleda predse. Levo zgoraj je v perspektivični skrajšavi naslikana doprsna figura boga očeta z mitro v rokah. Leva in desna stran antependija je glede na izbor cvetlic in barvno pisanost podobna antependiju na Antonovem oltarju. Motiv sv. Antona z Jezusom se z rahlim odstopanjem v kompoziciji ponovi še na antependiju, ki je bil pred obnovitvijo ž. c. sv. Lovrenca v Podčetrtku na desnem oltarju. V sredinskem delu antependija36 (si. 5) je Claus upodobil svetnika, kateremu je posvečen glavni oltar. Anton Padovanski je naslikan do pasu, levico je položil na prsi, z desnico je prijel Jezusovo desnico in jo poljubil. Jezus ob njem stoji v rahlem razkoraku, z levico se je oklenil svetnikovega vratu. Ozadje je nevtralno, v spodnjem delu so naslikane tri operutničene glavice. Levo in desno od centralnega prizora so razpleteni živobarvni cvetovi tulipanov, vrtnic, orlic in zvončnic. SI. 5: Sv. Anton Padovanski z Jezusom, antependij, župnijski urad Podčetrtek Najkvalitetnejši Clausu pripisan je antependij na desnem oltarju v p. c. Device Marije na Pesku v Slakah pri Podčetrtku (si. 6). Oltar je sicer posvečen sv. Marku, na antependiju pa je naslikan sv. Janez Krstnik. Naročnik si je verjetno izbral motiv iz življenja Janeza Krstnika prav zaradi povezav s freskami na oboku desne kapele v 35 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises tej cerkvi, ki prikazujejo prizore iz življenja Janeza Krstnika. Oltar je datiran v prvo polovico 18. stoletja 1, antependij pa lahko datiramo v drugo četrtino 18. stoletja, vsekakor pa pred leto 1751, ko so z izdelavo orgel zaključili opremljanje baročne cerkve . SI. 6: Sv. Janez Krstnik, antependij, oltar sv. Marica v p. c. Device Marije na Pesku v Slakah pri Podčetrtku, druga četrtina 18. stol. Antependij je naslikan na platnu39 in je močno poškodovan. V sredinskem cvetnem venčku, ki ga zgoraj zaključuje pentlja, je figura frontalno sedečega Janeza Krstnika, ogrnjenega z živordečim ogrinjalom in ovčjo kožo. Janez Krstnik je z levico stisnil ob svoje koleno vzpenjajoče se jagnje, v desnici pa drži križ, ovit z napisnim trakom. Prizor simbolizira motiv iz življenja Janeza Krstnika, ki je pri krstu v Jordanu pokazal na Kristusa in rekel: "Poglejte božje jagnje, ki odjemlje greh sveta"(Jan. evangelij 1, 29). Glava Janeza Krstnika je malo nagnjena, z očmi se je zazrl v nebo, kot da bi hotel povedati: "Videl sem duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim" (Jan. evangelij 1, 32). Levo in desno stran povsem zapolnjujejo kipeči šopi najrazličnejših cvetlic v zelenomodrih in oker tonih s posameznimi močno izstopajočimi cvetovi. Cvetlično tihožitje vrtnic, perunik, maka, tulipanov, lilij... je enakovredno in ni več podrejeno centralnemu svetniškemu prizoru. Do sedaj znana dela kažejo, da je bil J.Claus kvaliteten in šolan baročni mojster. V njegovem slikarstvu se odražajo vplivi pavlincev. Kot zrel in izoblikovan umetnik je verjetno vplival tudi na Antona Lerchingerja, za kar govore nekateri skupni elementi, vidni predvsem v Lerchingerjevih zgodnejših delih. Številna vprašanja o Josephu Clausu so zaradi pomankljivih virov še nerazrešena. Šele s poglobljeno raziskavo celotnega baročnega slikarstva na Štajerskem bo 36 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 mogoče dopolniti opus slikarja Josepha Clausa. Takrat bo tudi možno potrditi, kar za sedaj ostaja na stopnji domnev. Nesporno pa je, da se je s povezavo med signaturo I. CLAUS na predeli oltarja sv. Marka v p. c. sv. Ane na Babni gori in zabeležbo "pictorja" Josepha Clausa v brestaniških župnijskih matrikah potrdilo delovanje še enega baročnega slikarja na slovenskem Štajerskem. Opombe: 1. Sergej Vrišer, Zapiski o avtorjih fresk v Kamnicipri Mariboru, ZUZ, rt v. 111,1955, so-. 243-245. 2. Anica Cevc, Anton Lerchinger, ZUZ, n. v. V-VI, 1959, str. 477- 488. 3. Branka Prime, Poročilo o odkritju baročnih fresk v Podčetrtku, ZUZ, n. v. XIII, 1977, str. 197; Marjana Cimperman- Lipoglavšek, Novo ime med baročnimi freskanti na Štajerskem, ZUZ, n. v. XIII, 1977, str. 199-204; Ferdo Serbelj, Umetnostni spomeniki v občini Slovenska Bistrica, Zbornik občine Slovenska Bistrica, 1,1983, str. 210. 4. Anica Cevc, Freske Matthiasa von Görza v Marijini cerkvi v Zagorju pri Podčetrtku, ZUZ, n. v. XVI, 1980, str. 53-71. 5. Priimek slikarja je v arhivskih virih zapisan kot Klauß, Klaus, Clauß, Claus. 6. France Stele, Terenski zapiski, CXI, 8. 9. 1952, str. 26. 7. Jože Curk, Topografsko yadivo VI, Sakralni spomeniki na območju občine Šmarje pri Jelšah, Celje 1967, str. 2 8. Napis na predeli se glasi: HOC ALTARE CUM ALT ARI IN PAROHIA PONICULENSI AD SANCTUM OSWALDUM EIUSDEM SAN CT I SEV.PATRONI SUICURAVIT FIERI INDIGNUS PAROHUS LOCI MARCUS VALERIUS HORNER NA TIONE CARNIOTUS 1.7.43. spodaj desno je napis ICLA US PINXTT. Napačno napisano oznako narodnosti Camiotus namesto Camiolus je opazil že France Stele. 9. Jože Curk, Brestanica, gradbeno-zgodovinski oris, zbornik člankov in razprav, Brestanica, 1982, str. 120. 10. Arhiv Slovenije (AS), Rajhenburg (dekanija Videm), poročna knjiga 1(1690-1748), fasc. 23. 11. AS, Rajhenburg (dekanija Videm), rojstna knjiga (1709-1736), fasc. 18. IZ AS, fasc. 19. 13. AS, Rajhenburg (dekanija Videm), mrliška knjiga / (1719-1766), fasc. 24. 14. Ivy Lentič-Kugli, Varaždinski slikar 18. stolječa Josephus Sartori, Vijesti MK, št. 1,1969, str. 20. 15Arhiv Župnijskega urada Brestanica, Liber Memorabilium Parochiae Reichcnburgensis, str.36. 16.Arhiv Župnijskega urada Brestanica, Liber Memorabilium Parochiae Reichenburgensis, str.28. 17. Primerjava višine plačila 120 gld z višino izplačil za slikarja Rafa in Lerchingerja (op. 1) kaže, da je bil Claus uveljavljen in kvaliteten slikar. 18.Martin Wutte, Beiträge zur Kunde Kärntner Künstler, Carinthia 1,1933, str. 185-189. 19Arhiv Župnijskega urada Brestanica, Liber Memorabilium Parochiae Reichcnburgensis, str. 28. 20.Marija Mirkovič, Skica za pavlinsku ikonografiju, Kultura pavlina, Zagreb 1989, str. 353-354. 21.Marija Mirkovič, Ivan Ranger ipavlinsko slikarstvo, Kultura pavlina, Zagreb 1989, str. 156. 2Z Prav tam, str. 156. 23. Danes se antependij hrani v Župnijskem uradu v Podčetrtku. 24. Marjana Cimperman Lipoglavšek, Iluzionistično slikarstvo 18. stoletja na Slovenskem, ZUZ, n. v. XIX, 1983, str. 39-40. 25.Anica Cevc, Jožef Anton Lerchinger, Likovna enciklopedija Jugoslavije, 2, Zagreb, 1987, str. 186. 26.Kotvop. 24. 27Antependij sv. Marka: 75 x 156 cm. 28.Andelko Badurina, Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva, Zagreb 1979, str. 516. 29.Luc Menaše, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon, Ljubljana 1971, str. 1436. 30. Prav tam, str. 1616. 31. Jože Curk, Topografsko gradivo VI, str. Z 3Z Ignacij Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant, VI, Das Dekanat Drachenburg, Marburg 1887, str. 573. 33.Antependij jv. Ane: 70 x 161 cm. 34.Antependij sv. Antona Padovanskega: 72x198 cm; antependij sv. Martina: 70x 195 cm. 35.Marjana Cimperman Lipoglavšek, Iluzionistično slikarstvo 18.stoletja na Slovenskem, ZUZ, n. v. XIX, 1983, str. 40. 36. Antependij sv. Antona Padovanskega: 92 x 162 cm (merjeno z okvirjem) 37 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises 37. Jože Curk, Topografsko gradivo VII, Sakralni spomeniki na območju občine Šmarje pri Jelšah, Celje 1967, str. 37. 38. Ignacij Orožen, kol v op. 32, str. 483. 39. Antependij iv. Janeza Krstnika so leta 1988 izrezali iz okvirja in ukradli, vendar je bil storilec odkrit in je antependij vrnjen Župnijskemu uradu Podčetrtek. Točne izmere pred restavriranjem niso možne. Zusammenfassung Joseph Claus (1700-1764) Einige Worte über den Maler und sein Werk Im Beitrag ist die Rede von dem Barockmaler Joseph Claus, dessen Leben und Werk noch nicht erforscht sind. Die bisher bekannten Schriftquellen zeigen, daß es sich um einen Künstler handelt, der den überwiegenden Teil seines Lebens in Brestanica (Reichenburg) verbrachte, dort eine Familie gründete und eine beachtliche Stellung erlangte. Unbekannt blieb bis heute, wo er geboren ist und seine Jugend verbrachte. Wir wissen auch nicht, wie seine Entwicklung zum selbstständigen Maler verlief. Es kann nur vermutet werden, daß er unter dem Einfluß der Pauliner stand, er selbst aber als reifer Künstler A Lerchinger beeinflußte. Sein künstlerisches Wirken wurde durch die Verbindung zwischen der Signatur des Malers an der Predella des Markusaltars in der Filialkirche der hl. Anna auf der Babna gora und einer Schrift des Malers in Archivquellen bestätigt. Aufgrund der Vergleiche schreibe ich ihm das Antependium des Hochaltars in der Filialkirche der hl. Anna zu sowie zwei Antependien in der Filialkirche St. Johannes in Orehovec, das Antependium in der Pfarrkirche St. Lorenz in Podčetrtek, das Antependium in der Filialkirche der Jungfrau Maria na Pesku in Slake sowie Fresken in der Martins-und Johanneskapelle in der Filialkirche St. Johannes in Orehovec und Fresken in der Kapelle der hl. Notburga in der Filialkirche St. Hermagoras in Sremič oberhalb von Brestanica (Reichenburg). 38 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Andrej Studen BESEDA, DVE O NEMŠKI HIŠI V CELJU Vsaka hiša je zgrajena ali obnovljena po tradicionalnih vzorcih. Vsaka hiša kot spomenik diha moč preteklosti in pri vsaki je v igri navajenost in izročilo, skratka dediščina, ki se je noben današnji opazovalec ne more otresti1. Naši predniki so se lotevali gradnje vseh mogočih hiš in te so se s svojo pojavno obliko zasidrale v določen čas in prostor ter se zvrstile skozi dolgotrajno kolesje zgodovine. Mnoge med njimi so propadle in le redke lahko opazujemo še danes. Hiše so ljudje gradili predvsem zaradi primarne človekove potrebe po bivališču, poleg tega pa tudi za mnoge druge namene. Poznamo torej hiše, ki so se razlikovale po svojih funkcionalnih lastnostih, dalje kmečke in mestne hiše različnih tipov in velikosti, potem eno-, dvo- ali večdružinske hiše, lepe in grde hiše ali pa majhne, skromne, preproste, celo zasilne hiše na eni strani oz. velike, imenitne in razkošne hiše na drugi strani. Vse to so hiše. In vsaka med njimi ima svojo zgodbo. V preteklosti pa tudi danes so igrale in igrajo določeno vlogo, so predstavljale in predstavljajo del materialne kulture ter so se umeščale in se umeščajo kot spomeniki v sklop širše kulturne dediščine. Vsaka hiša je nenazadnje imela oziroma še ima tudi svoj estetski učinek na okolje, ki jo je obdajalo. Nekaterim stavbam pa so naši predniki poleg vseh raznovrstnih lastnosti in značilnosti, ki jih vsebujejo hiše, želeli dodati še nekaj več. Tak je tudi primer Nemške hiše v Celju, ki je predmet pričujoče razprave. Že kar na začetku naj poudarim, da gre za primer hiše z močno, predvsem pa namerno ideološko konotacijo. Gre za arhitekturno rešitev, s katero so celjski Nemci v okviru ostrih nacionalno-političnih spopadov s celjskimi Slovenci na prelomu 19. in 20. stoletja želeli pokazati, da je Celje nemško mesto. Časi nacionalne koeksistence med celjskimi Nemci in Slovenci so postali že v osemdesetih letih 19. stoletja neponovljiva preteklost in tako nemška kot slovenska stran sta od devetdesetih let prirejali različne nacionalno obarvane politične, zabavne in kulturne prireditve, na katerih sta skušali pokazati prevladujoči nacionalni značaj Celja2. Kot odličen in seveda zelo dobro premišljen argument je celjskim Nemcem pri dokazovanju nemškega značaja mesta med množico drugih s svojo zunanjo podobo služila tudi Nemška hiša. Bila je fenomen s specifičnim in s strani celjskih Nemcev zelo zaželjenim ideološkim učinkom. Od zamisli do nastanka Nemške hiše Ideja celjskih Nemcev, da bi si v mestu zgradili Nemško hišo, se je porodila sredi 39 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat so bile namreč "nemškemu" mestu Celju vsiljene slovenske paralelke (Parallelklassen) na celjski gimnaziji (1895)3, poleg tega pa je "nemško" mesto Celje popolnoma skazila trdnjava (Zwingburg) slovenskih okoličanov - Narodni dom, ki je bil zgrajen v letih 1895-18% . Te okoliščine so celjsko nemštvo vzpodbudile, da se je lotilo zbiranja denarja za izgradnjo Nemške hiše, ki naj bi predstavljala protiutež Narodnemu domu, to je stavbi, ki je po mnenju celjskih Nemcev izrazito popačila zunanjo mestno podobo od nekdaj "nemškega" Celja. Zbiralna akcija je marca 1898 dosegla že takšno višino, da so se celjski Nemci odločili za ustanovitev društva "Nemška hiša". Edini cilj društva je bila izgradnja hiše, katere poglavitni namen, kot zatrjujejo v gradbenem programu, bi bil ta, da bi služila za zbirališče tako celjskim Nemcem kot tudi preostalim nemškim bratom na Spodnjem Štajerskem5. V njej naj bi Nemci iz Celja in okolice uresničevali svoje duhovne, znanstvene in umetniške potrebe in prizadevanja ter prirejali nemške prireditve in praznovanja6. V hiši naj bi našla domovanje vsa nemška društva. Iz gradbenega programa društva "Nemška hiša" je razvidno, da so takrat v Celju (poleg drugih) delovala naslednja nacionalno obarvana društva celjskih Nemcev: društvo Casino, turnarji, dve pevski društvi, kolesarsko društvo, nemško društvo in klub "der Gemütlichen" . Vsa društva naj bi v načrtovani Nemški hiši dobila ustrezne vadbene oz. klubske prostore. Poleg njih naj bi se v pritlične prostore bodoče Nemške hiše preselila tudi društvena tiskarna Celeja in uredništvo časopisa Deutsche Wacht. Nenazadnje pa so si bili člani društva tudi edini, da mora njihovo bodoče zbirališče imeti ustrezne gostinske prostore, ki naj bi jih sestavljali točilnica (Schwemme), posebna soba in jedilnica (za cca. 300 oseb). Jedilnica naj bi bila povezana s plesno in slavnostno dvorano (Tanz-und Festsaal) z galerijo in primernimi stranskimi prostori, kot so igralnica, čitalnica, kadilnica, štiri do pet klubskih sob in dve vadnici za pevski društvi. Poleg tega naj bi bili v hiši še stanovanjski prostori, bodisi za najemnike ali pa za osebje, in po možnosti najmanj petnajst tujskih sob za popotnike. Hotel naj bi bil seveda popolnoma ločen od društvenih prostorov8. Na začetku junija 1898 je društveno vodstvo doseglo, da mu je občina odstopila staro, dvonadstropno Guggenmossovo hišo nasproti kolodvora9. "Ker pa je bila hiša stara, se je vodstvo odločilo za novogradnjo in leta 1900 razpisalo javni natečaj za najboljšo arhitekturno rešitev"10. Odbor društva je v gradbenem programu za Nemško hišo, s katerim je seznanil vse tekmece razpisanega natečaja, poleg že omenjenih zahtev po prostorih, ki naj bi jih vsebovala bodoča gradnja, tekmecem natečaja tudi natančno opisal lego gradbene parcele in izrazil željo po čim cenejših ali vsaj zmernih stroških gradnje. Prostor za gradnjo se je nahajal med takrat načrtovano podaljšano Krožno ulico (Ringstraße) na vzhodu, Bismarckovim trgom na severu in Novo ulico (Neugasse) 40 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 na zahodu11. Odbor društva je od tekmecev natečaja zahteval, da mora biti glavna fasada bodoče hiše obrnjena proti severu, zadaj za hišo (na jugu) pa je predvidel lep ograjen vrt, v katerem bi lahko posedali obiskovalci gostinskih prostorov in hotelski gostje. Vsekakor pa je bila najbolj zanimiva izrecna in poudarjena določba, da morajo udeleženci natečaja projektirati germanski tip fasade (germanischen Fasaden=Type), ki pa naj bo izoblikovana na preprost način. Načrti morajo biti izdelani v merilu 1:200 in morajo vsebovati poleg tlorisov vseh nadstropij še posebej izgled slavnostne dvorane in končno tudi pogled na severno in vzhodno pročelje, t.j. na pročelji nasproti kolodvora12. Odbor društva "Nemška hiša" je predvideval, da celotni stroški gradnje ne bi smeli presegati 320.000 kron. Od te vsote naj bi se 40.000 kron izločilo za notranjo opremo hiše, tako da bi končno za samo gradnjo preostalo le še 280.000 kron, ta vsota pa pod nobenim pogojem ne bi smela biti prekoračena. Društvo je razpisalo tudi tri nagrade. Prvonagrajenec naj bi prejel 1000, drugonagrajenec 600 in tretjenagrajenec 300 kron. Prispele projekte naj bi ocenjeval odbor društva "Nemška hiša" po nasvetu arhitekta prof. Hauberrisserja iz Munchna13. Prijave na razpisani javni natečaj so morali tekmeci oddati do 15. aprila 1900. "Komisija je izmed 37 prispelih načrtov izbrala projekt dunajskega arhitekta Petra Pavla Branga, kije v Celje prinesel svet nemške neogotike in neorenesanse, nemški slog Altdeutsch. Brang se je z njim tako prikupil Celjanom, ki so želeli tudi z arhitekturo potrjevati nemški značaj mesta, da so se brez pomišljanja odločili za realizacijo njegovega projekta"14. Polaganje temeljnega kamna za Nemško hišo 26. 7. 1905 41 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Začetnemu navdušenju navkljub pa zadeva ni potekala povsem po načrtih društvenega vodstva, saj je bilo za izgradnjo Nemške hiše zbranega premalo denarja in so morali z gradnjo počakati še nekaj let. Leta 1905 se je končno nabralo toliko denarja (180.000 kron), da se je društvo le odločilo za gradnjo15. Spomladi so najprej zrušili staro Guggenmossovo hišo, dne 26. julija pa so s pompozno slavnostjo postavili temeljni kamen. "Po slavnostnih govorih F. Wehranna in F. Königa so najvidnejši celjski možje družno vzidali temeljni kamen in vanj (lahko bi dejali "obredno", op.a.) vstavili listino, v kateri so bila orisana skoraj desetletna prizadevanja za Nemško hišo, ter izvode časopisov Deutsche Wacht, Grazer Tagblatt, Wiener deutsche Tagblatt, pravila društva "Nemška hiša" in gradbeni načrt"16. Po položitvi temeljnega kamna so stekla pospešena gradbena dela pod vodstvom celjskega mestnega zidarja in tesarja Antona Dimetza. Gradbeni delavci so delali poleti dnevno po dvanajst ur (od 6h do 18h), pozimi pa po deset (od 7h do 17h)17. Hiša je bila dokončana do pomladi leta 1907 in dne 23. aprila je društvo "Nemška hiša" prosilo mestno občino za podelitev uporabnega dovoljenja (Benutzungsconsens). Komisija mestne občine si je nato ogledala novogradnjo in se prepričala, da je hiša zgrajena po predloženih Brangovih načrtih in pod postavljenimi pogoji18 ter se odločila za podelitev uporabnega dovoljenja. Hiša je tako zaživela in na široko odprla vrata vsem celjskim nemškim društvom, ki so do tega časa domovala po različnih gostilnah in hotelskih restavracijah. Celjski Nemci so tako v Nemški hiši podobno kot celjski Slovenci v Narodnem domu dobili prostor za različne zabavne in kulturne prireditve, ki so bile vse do izbruha prve svetovne vojne poleti 1914 zelo dobro obiskane. Hiša je bila skratka središče družabnega življenja celjskega nemštva. Ideološki učinek hiše Če govorimo o zgodovini mesta Celja konec prejšnjega in na začetku tega stoletja, potem nikakor ne smemo prezreti posebnosti, ki se je ostro zajedala v utrip vsakdanjega življenja mesta - srditih nacionalnih spopadov med celjskimi Nemci in Slovenci. Slovensko meščanstvo se je od konca osemdesetih let 19. stoletja nezadržno krepilo in posegalo tudi na področja, ki so bila pred tem v domeni nemštva. Celjsko nemštvo je bilo po drugi strani vse do propada monarhije dominantna, dobro organizirana in ekonomsko močna skupina, ki je obvladovala dogajanje na gospodarskem, političnem in kulturnem področju ter uporabljala svojo družbeno moč za segregacijske ukrepe zoper Slovence. Vedno večji uspehi Slovencev na vseh področjih skupnega bivanja, ki so vse bolj majali razmerje družbene premoči, pa so sprožili vse ostrejše nacionalne spore. Med celjskimi Nemci se je zaradi nezaustavljivosti napredka Slovencev povečal občutek ogroženosti, zato se je politika celjskega nemštva začela oprijemati "plota ekstremnega nacionalizma", nabitega z različnimi ideološkimi in političnimi zahtevami, naperjenimi zoper Slovence. Na ta ekstremni nacionalizem so Slovenci 42 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Nemška hiša ok. leta 1910 seveda odgovorili s svojim. Za oba je bila značilna ideologija nacionalne enotnosti in socialnega miru, NAROD pa je bil za obe ideologiji sveta in vsemogočna beseda, kateri mora biti vse absolutno podrejeno. Obe strani, tako nemška kot slovenska, sta si v okviru ostrih nacionalnih bojev neprestano prizadevali, da bi dokazali nemški oz. slovenski značaj mesta. Okoli te osi se je vrtelo celotno dogajanje v mestnem vsakdanjiku, srednje oz. nacionalno strpne poti pa ni bilo. V tem kontekstu moramo opazovati tudi Nemško hišo, ki je celjskemu nemštvu služila kot argument, da je Celje tipično nemško mesto. Nemška hiša je s svojim nastankom kot arhitekturna rešitev postala orodje nemške, izrazito nacionalno obarvane ideologije. Postala je del celjskega (lokalnega) ideološkega aparata, ki naj bi tako prisotnim kot tudi prišlekom dokazoval večno nemški značaj Celja. Z vso logiko in strogostjo se je vklopila v celoten sistem ideoloških predstav v okviru takratne celjske družbe in pričela igrati določeno zgodovinsko vlogo v kontekstu srditih nacionalnih bojev med Nemci in Slovenci. Skratka, dobila je praktično-družbeno funkcijo19. Pri opazovanju Nemške hiše se moramo torej najprej zavedati mehanizmov takratne ideologije, ki je gospodovala med celjskim nemštvom. Ostra nacionalna nestrpnost do celjskih Slovencev je razvidna že iz zgoraj predstavljenega programa društva "Nemška hiša". Njena zidava ni imela samo namen, da bi olepšala "nemško" mesto Celje, ki ga je izrazito popačila stavba slovenskega Narodnega doma, temveč 43 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises je bila zidava nove in veličastne Nemške hiše predvsem sadež zavestne akcije celjskih Nemcev, ki je svoje ostre bodice uperila v vse hitrejši in vse bolj ogrožajoč prodor Slovencev. Celjski Nemci so se znotraj vse večje ogroženosti v bitki s celjskimi Slovenci posluževali vseh mogočih sredstev in Nemška hiša je bila v tem okviru kot arhitekturna rešitev prav gotovo specifičen fenomen. Bila je orožje, kjer je bila zavestno na delu ideologija nemškega ekstremnega nacionalizma. Bila je sredstvo simbolnosti in izraza, ki je pri dokazovanju "nemške" zunanje podobe mesta Celja služilo kot argument ideologiji celjskega nemštva. Gradbena parcela, na kateri so postavili Nemško hišo, je bila za zagotavljanje (s strani celjskih Nemcev izredno zaželjenega) ideološkega učinka več kot samo primerna. Hiša je namreč stala nasproti glavnega vhoda na kolodvor, torej na mestu, kjer si vedno naletel na živahen ljudski vrvež, poleg tega pa je vsak prišlek, ki se je z vlakom pripeljal v mesto, najprej zagledal prav Nemško hišo. Če se za kratek čas prestavimo npr. v leto 1910 in si zamislimo, da smo tujci, ki so se pravkar z vlakom pripeljali na izlet v Celje, bi nas ob prvem pogledu na mesto verjetno prežel naslednji vtis: pri izhodu železniške postaje bi se najprej zazrli v impozantno stavbo s tipično nemško fasado in z napisom "Nemška hiša", ki nas bi takoj skušala prepričati, da smo zašli v staro in tipično nemško mesto. (Mimogrede: vladajoča ideologija celjskega nemštva je od stavbe tudi zavestno pričakovala, da naključnega popotnika o tem takoj poduči, ga prepriča in mu obenem tudi dokaže). Zagledali bi stavbo, ki jo krasi mogočen in daleč v nebo segajoč stolp, torej stavbo, ki jo je že od daleč prav zlahka opaziti in prepoznati. Celotna konstrukcija bi nas spominjala na močno trdnjavo, polno romantičnih in vabljivih srednjeveških spominov. Krožni relief na stolpu bi nam prikazoval (danes ga ni več) ponosne nemške vojščake, ki bi nam molče pripovedovali o prihodu Germanov in nam šepetali mitološko zasnovano pripoved o ustanovitvi prastarega nemškega mesta (urdeutsche Stadt). Poleg tega bi, če bi se stavbi natančno posvetili, kaj hitro opazili, da sta polni okraskov predvsem severna in vzhodna fasada, ki ju s kolodvora najprej zagledamo (Kakšna namernost!)20. Kratek sprehod po notranjosti hiše Prvotno notranjo strukturo Nemške hiše lahko v grobem predstavimo le s pomočjo načrtov njenega arhitekta Petra Pavla Branga, ki so marca 1905 nastali na Dunaju. Preden se napotimo na sprehod po notranjosti hiše in si ogledamo, kateri prostori so sestavljali posamezna nadstropja, naj povem, da se je v celoti ohranilo le 9 načrtov in da se med njimi žal ni ohranil načrt pritličja. Zategadelj bom skušal predstaviti podobo pritličnih prostorov na podlagi lastnega sklepanja, to pa pomeni, da bo ta podoba izredno pomanjkljiva in zgolj domnevna21. Ker nam bo pri tem sklepanju v veliko pomoč predvsem struktura prvega nadstropja, je najbolje, da si po načrtih najprej ogledamo, kateri prostori so sestavljali klet ter prvo in drugo 44 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 nadstropje hiše. Podstrešje hiše je bilo namreč prazno in na načrtu so zarisani samo odvodi dimnikov iz posameznih hišnih traktov, leseni deli podstrešne konstrukcije, ki so se nahajali v razdalji enega metra od dimniških vratc, pa so morali biti zaradi protipožarnih ukrepov obloženi s pločevino22. Klet Največji delež kletnih prostorov je pripadal gostilni, ki jo je društvo oddajalo v najem. Njenim obiskovalcem so bili namenjeni trije prostori: velika gostinska soba, kegljišče in točilnica (pivnica). V lepem in toplem vremenu so gostje lahko posedali tudi na vrtu. Takoj pri vhodu v gostilno je bilo moško in žensko stranišče. V gostilni so ti postregli z dobrimi jedrni, točilo pa se je pivo in vino. To nam potrjujejo prostori, kot so vinska klet, shramba za pivo, skladišče za steklenice, shramba za meso z ledenico ter še ena shramba in tri posebne kleti. Poleg večje kuhinje se je nahajala pralna kuhinja in še ena soba, iz katere so natakarji odnašali že pripravljene jedi. Poleg gostinske sobe je bil še manjši prostor za posodo in jedilni pribor. Gostilni je pripadala še posebna soba, v kateri je bilo nastanjeno žensko osebje. Poleg gostilne so se v kleti nahajali še najemni prostori za dve prodajalni, hišnikovo stanovanje, štiri kleti za stanujoče stranke, dva predprostora in tri kurilnice (Calorifer)23. Hišnikovo stanovanje je bilo sestavljeno iz manjše sobe s pečjo in kuhinje s štedilnikom24. Prvo nadstropje Za prvo nadstropje lahko ugotovimo, da je bilo sestavljeno iz treh delov. 1. Na desni strani hiše, gledano s severa proti jugu, se je nad veliko slavnostno dvorano nahajala galerija, pred njo pa manjši foyer, ki je bil s stopniščem povezan s pritličjem25. V severozahodni vogalni sobi je arhitekt Brang načrtoval prostor za lokalni muzej. Ob galeriji na desno je bila loža (Loggia). Na koncu desne galerije, na jugozahodnem vogalu, je bil še en prostor, ki je na načrtu označen kot arhiv, na nasprotni strani, t. j. na koncu leve galerije, pa se je nahajala ženska toaleta. 2. Na levi strani hiše so se nahajali hotelski prostori. Vhod v hotel in v stanovanjske prostore se je nahajal na Krožni ulici, t. j. na vzhodni strani hiše, nasproti kolodvora. Če bi se iz pritličja po stopnicah povzpeli v prvo nadstropje, bi naleteli na daljši hodnik, iz katerega je šest vrat vodilo v hotelske sobe (med njimi je bila zanimiva predvsem okrogla soba v stolpu), na koncu hodnika pa je bilo moško in žensko stranišče ter kamrica za hotelsko sobarico. 45 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises 3. V srednjem delu hiše, t. j. nad glavnim vhodom, pa se je nahajalo veliko stanovanje, ki je bilo sestavljeno iz predsobe, štirih sob, kuhinje ter shrambe, izbe za posle in stranišča. Izba za posle se je nahajala ob kuhinji in shrambi in je bila preko kuhinje neposredno povezana še s predsobo, drugače pa je bila ločena od gospodarjevih prostorov. To je bila sploh ena izmed značilnosti takratnih stanovanj premožnejših meščanov. V stanovanju so se s pečmi ogrevale štiri sobe (gospodarjevi prostori), v kuhinji pa je bil poleg peči tudi štedilnik26. Drugo nadstropje V drugem nadstropju hiše so se nahajala tri velika stanovanja, velik del desne strani hiše (zahodni del), kjer je bil strop slavnostne dvorane, pa je bil prazen in z železnimi vrati ločen od ostalih - stanovanjskih prostorov. Struktura stanovanj je bila sledeča: Prvo stanovanje: predsoba, tri sobe, kabinet, kuhinja, shramba, izba za posle in stranišče. Drugo stanovanje: predsoba, okrogla soba v stolpu in še tri sobe, kabinet, kuhinja, izba za posle in stranišče. Tretje stanovanje: predsoba, štiri sobe, kuhinja, shramba, izba za posle in stranišče. Tudi v drugem nadstropju so se s pečmi na premog ogrevale samo sobe imetnikov stanovanja, v kuhinji pa sta bila peč in štedilnik. Kot zanimivost naj omenim še to, da se je med drugim in tretjim stanovanjem nahajalo majhno dvorišče z vrhnjo svetlobo (Lichthof), na katerega sta gledali straniščni okni. Kljub temu, da gre za velika in dokaj razkošna stanovanja, pa je interesanten tudi podatek, da nobeno stanovanje ni imelo kopalnice. To današnjemu opazovalcu pove, da na začetku stoletja modernizacija stanovanja s kopalnico še nikakor ni bila ustaljena navada, ampak je kopalnica le počasi prodirala v svet takratnih novogradenj in predstavljala še silno redkost27. Pritličje Zanesljivo lahko zapišemo, da sta se v pritličju nahajali velika slavnostna dvorana in zelo prostorna obednica. Za slavnostno dvorano, v kateri so se prirejali različna praznovanja, kulturne prireditve in plesi za celjsko nemško smetano, je namreč ohranjen načrt prereza dvorane, za veliko jedilnico pa načrt, ki prikazuje njen izgled, če bi jo opazovali od zunaj (t. j. načrt fasade) . Z gotovostjo lahko tudi trdimo, da so obiskovalci Nemške hiše skozi veličastna glavna vrata na Bismarckovem trgu prišli v foyer pred slavnostno dvorano in da se tako velikost foyerja kot slavnostne dvorane do danes nista spremenili. V pritličju so se po vsej verjetnosti morali nahajati še posebni prostori za nemška 46 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 društva kot tudi toaletni prostori in garderoba za obiskovalce, vendar o njih nimamo nobenih podatkov. Vzhodni, t. j. levi del hiše pa je bil podobno kot prvo nadstropje sestavljen iz hotelskih sob in seveda recepcije hotela. Še zgodba o usodi hiše po prvi svetovni vojni V času prve svetovne vojne je bila zgradba na zahtevo avstroogrske vojaške uprave spremenjena v bolnišnico (bližina železniške postaje!), pri čemer je notranja oprava hiše veliko pretrpela. Zaradi tega je bila društvu "Nemška hiša" leta 1918 od avstrijske vojaške uprave obljubljena precejšnja vsota denarja za povrnitev nastale škode, toda obljuba je ostala neizpolnjena zaradi razpada monarhije in ustanovitve Kraljevine SHS"9 Zgodba o nadaljnji usodi hiše v novoustanovljeni Kraljevini SHS je vsekakor zelo zanimiva. Upravljanje hiše je bilo potrebno prilagoditi spremenjenim političnim razmeram. Poleg tega so takoj po končani vojni zavladale tudi slabe in neugodne gospodarske razmere. Društvo je bilo zaradi neizplačane odškodnine s strani avstroogrske vojaške uprave v hudih finančnih škripcih. Za pokrivanje stroškov vzdrževanja hiše so se v glavnem uporabljali društveni prispevki . V spremenjeni politični situaciji so se celjski Nemci morali privaditi tudi na to, da so odslej manjšina in to dejstvo je določalo tudi njihovo nadaljnje delovanje. V primeru, da bi nove oblasti razpustile društvo "Nemška hiša", je društveni statut (člen 15, drugi odstavek) predvideval, da se celotno premoženje društva prenese v upravo društva "Sudmark" iz Gradca. Leta 1919 je nato tudi dejansko prišlo do te situacije. Deželna vlada za Slovenijo je namreč 8. septembra 1919 izdala ukaz o razpustu društva "Nemška hiša" z zelo kratko utemeljitvijo: "Društvo "Nemška hiša" v Celju je s tem razglasom razpuščeno, ker je z nameravano prodajo društvene hiše prekoračilo s statutom določeno področje delovanja"31. Z enako utemeljitvijo je dne 18. junija 1919 zahteval ustavitev prodajnega postopka tudi mestni magistrat v Celju32. Za kakšno prodajo gre? Deželna vlada za Slovenijo je celotno društveno premoženje z vsemi premičninami, pritiklinami in nepremičninami postavila pod nadzor in pričela s postopkom zaplembe. To je storila na podlagi odredbe o popisu, zaplembi in likvidaciji premoženja državljanov sovražnih držav, ki jo je 30. aprila 1919 izdalo beograjsko ministrstvo za trgovino in industrijo. Društvo je moralo biti o namerah oblasti obveščeno že nekaj dni prej, zato je dne 3. junija 1919 prodalo hišo enajstim finančno močnim Celjanom, pripadnikom nemške manjšine z jugoslovanskim državljanstvom. Vsi so bili člani društva33. Hiša naj bi navkljub prodaji še naprej služila za osrednje zbirališče Nemcev iz Celja in okolice. Naslednji dan, 4. junija 1919, je bil izveden tudi vpis posesti in novih lastnikov v zemljiško knjigo, ki ga je potrdilo tudi okrožno sodišče v Celju34. 47 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Po že omenjeni razpustitvi društva dne 8. septembra 1919 je premoženje po določbi društvenega statuta (člen 15, drugi odstavek) pripadlo tujemu društvu "Sudmark" in je zato še vedno veljalo za zaplenjeno. 13. decembra 1919 je deželna vlada v Ljubljani zahtevala zaplembo hiše, vložila tožbo proti takratnim lastnikom in zahtevala vzpostavitev prejšnjega zakonitega stanja. Na vseh sodnih procesih, ki so se zaradi Nemške hiše kar 11 let vrstili po sodiščih vseh treh instanc, je pravice celjskih Nemcev branil celjski odvetnik dr. Walter Riebl. Omenjena tožba je bila zavrnjena tako na okrožnem sodišču v Celju, kot tudi na višjem sodišču v Zagrebu (24. junija 1924) zaradi pomanjkanja pooblastil sekvesterja 5. Zanimivo je, da so sodišča vseh treh instanc, tako ljubljansko kot tudi zagrebško in beograjsko, v dolgotrajnem procesu označila prodajo hiše za "ostudno in celo nemoralno in nedopustno dejanje"36. Ker je bilo društvo "Nemška hiša" uradno razpuščeno, je po določilih društvenega statuta celotno društveno premoženje prišlo v roke društva "Sudmark" v Gradcu, ki naj bi premoženje upravljalo, lahko pa bi ga tudi predalo pravkar ustanovljenemu društvu z istimi cilji, z enakimi nameni37. Pod "enakimi nameni" je mišljeno to, da bi Nemška hiša bila središče družabnega in kulturnega življenja nemške manjšine v Celju in okolici. Nemška manjšina pa je imela po 8. členu pogodbe o zaščiti manjšin pravico do ustanavljanja lastnih društev. Zato so celjski Nemci, da bi se prilagodili temu pravnemu stanju, dne 5. julija 1924 vložili zahtevo za ustanovitev nepolitičnega društva "Union", ki naj bi bil pravni naslednik društva "Sudmark" in s tem zakoniti lastnik Nemške hiše38. 26. julija 1924, t. j. en mesec po že omenjenem procesu v Zagrebu in 14 dni po tem, ko je notranji minister zavrnil pritožbe zaradi razpustitve društva "Nemška hiša", je bila odbita tudi prošnja za ustanovitev novega društva "Union". Ustanovitev je prepovedal veliki župan mariborske oblasti, zato pa je bilo po drugi strani istega leta ustanovljeno novo društvo "Celjski dom", ki naj bi bilo pravni naslednik društva "Nemška hiša" z vsemi pravicami in dolžnostmi39. Ustanovitev društva "Celjski dom" je veliki župan mariborske oblasti dovolil že 12. aprila 1924. "Društvo je bilo nepolitično in je izhajajoč iz vodilne misli, da živimo v nacionalni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, imelo namen podpirati in gojiti idejo strpnosti in razumevanja celjskega slovenskega in nemškega meščanstva" . V nasprotju s tendenco društva "Nemška hiša", da bi Nemška hiša bila družabno in kulturno središče za nemško manjšino v Celju, je društvo "Celjski dom" zavzelo stališče, da mora biti hiša središče družabnega, umetnostnega, znanstvenega in sploh kulturnega življenja za vse prebivalce mesta in okolice, ki imajo jugoslovansko pripadnost in so zavedni jugoslovanski državljani ne glede na stan in narodnost41. Društvo "Celjski dom" torej ni imelo enakega namena kot društvo "Nemška hiša", čeprav so se na to stalno sklicevali ob nadaljnjem razpletu dogodkov. V teku leta 1924 so oblasti premeteno dopustile, da se je lastninska pravica, v 48 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 nasprotju s tisto v zemljiški knjigi, ponovno prenesla na razpuščeno društvo "Nemška hiša", zato da bi postavili "Sudmarko" za upravnika premoženja. 18. decembra 1924 je bila nato izpeljana predaja lastnine društva "Nemška hiša" društvu "Celjski dom", t. j. društvu z "enakimi nameni", ki so ga sestavljali izključno pripadniki večinskega naroda. 8. januarja 1925je bilo društvo "Celjski dom" vpisano kot pravni naslednik tudi v zemljiško knjigo4 . "Sudmarka" je seveda takoj vložila tožbo in ponovno se je pričel dolgotrajen sodni postopek pred sodišči vseh instanc. "Okrožno sodišče v Celju je prisodilo v korist tožeče stranke, višje deželno sodišče v Ljubljani pa je nato sodbo ovrglo, ker so prvobitni nameni društva gojili rasne razprtije, to pa sodi med kazenske sankcije. Višje sodišče v Zagrebu pa je ponovno tožbo "Sudmarke" odklonilo s kratko utemeljitvijo, da društvo "Sudmark" ni identično s tistim, ki je imenovano v pravilih društva "Nemška hiša"43. Zaradi razpustitve društva "Nemška hiša", kot tudi zaradi prenosa društvene posesti na društvo "Celjski dom", prepovedi ustanovitve nepolitičnega društva "Union" in zato, da bi se sploh ponovno vzpostavilo zakonito stanje v tej društveni zadevi, se je dr. Walter Riebl junija 1930 odločil, da se bo obrnil s peticijo na Društvo narodov v Ženevi. V njej je obtožil jugoslovanska sodišča in upravne oblasti, da kršijo manjšinske pravice, predvsem člena 7 in 8 manjšinske pogodbe, ki so jo podpisali Jugoslavija in zavezniki 10. septembra 1919. Dr. Riebl si je zagotovil podporo stalnega nemškega zastopnika v Ženevi, peticijo pa je podprlo tudi nemško zunanje ministrstvo. Peticija je bila v Ženevi sprejeta, vendar se je taktična in globoko preudarjena zamisel dr. Riebla le delno uresničila. Jugoslovanska vlada je bila zaradi sprejetja peticije v Ženevi takoj pripravljena popustiti pri šolskem vprašanju manjšin in nemški poslanci so v beograjski skupščini dosegli kompromisno izplačilo odškodnine v prid nove nemške šolske ustanove44. Peticija je torej prinesla uspeh samo pri zahtevah nemške manjšine v Jugoslaviji na področju šolskega vprašanja, Nemška hiša v Celju pa ni nikoli več prišla v roke društva "Nemška hiša". Primer Nemške hiše v Celju je torej po več kot desetletnem sporu dobil tudi mednarodno razsežnost. Zaključimo lahko, da je hiša v okviru zgodovine manjšinskega vprašanja v novoustanovljeni Kraljevini SHS predstavljala najbolj očiten primer za prikaz razpoke, ki je zijala med pravnimi zahtevami nemške manjšine in dejanskim uresničevanjem teh zahtev. Opombe: 1. Primerjaj s Femand BraudeL, Strukture vsakdanjega življenja: mogoče in nemogoče (Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV,-XVIII. stoletje) II. del, Studia humanitatis, Ljubljana, 1988, str. 8. 2 Primerjaj npr. z zadnjim, odličnim in izredtio zanimivim delom: Janez Cvirn, Kri v luft! Creve na plot! (Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stoletja), Novi tednik - Radio Celje, Ljubljana 1990. 3. O paralelkah na gimnaziji glej: Janez Cvirn, Celjsko gimnazijsko vprašanje, Celjski zbornik 1986. 49 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises 4. Glej ZAC, MOC 1850-1918; fasc. 40, leto 1907, Deutsches Haus, Bismarckplatz - Gradbeni program društva "Nemška hiša" (dalje Bau-Programm). Gradbeni spisi in načrti v navedenem fasciklu niso oštevilčeni, datirani pa so le nekateri spisi. Bau-Programm je bil verjetno napisan na začetku leta 1900. 5. ZAC, Bau-Programm. 6. Ein Notschrei der deutschen Minderheit in Slowenien (S.H.S.) - Wie aus dem Deutschen Haus in Cilli ein "Celjski dom"gemacht wurde! (dalje Ein Notschrei..), s.d., str.9. 7. Bau-Programm seveda našteva le najpomembnejša med celjskimi nemškimi društvi 8. ZAC, Bau-Programm. 9. Na parceli se je poleg Guggerunossove hiše nahajalo tudi pritlično skladišče (glej ZAC, Bau-Programm). 10. Janez Cvim, Kri v luft! Creve na plot.'...str.39. 11. O imenih ulic glej: Metka Plank, Imena celjskih ulic in trgov do leta 1945, Celjski zbornik 1987. 11 ZAC, Bau-Programm. 13. ZAC, Bau-Programm. 14. Janez Cvim, Kri v luft! Čreve naplot!...str.40. 15. Že pred ustanovitvijo društva "Nemška hiša" se je zbralo 57.364 kron. V okviru zbiralne akcije pa je prav gotovo najbolj zanimiv velikodušen prispevek gospe Marije Woller iz Loke pri Zidanem Mostu, ki je društvu zapustila kar 80.000 kron (glej Janez Cvim, Kri v luft! Čreve na plot!...str.40). Kot zanimivost naj dodam, da se je kasneje, ko je bila hiša že zgrajena, izkazalo, da so bili stroški gradnje le preveliki Zato je moralo društveno vodstvo najeti za pokritje vseh stroškov pri celjski mestni hranilnici še posojilo v znesku 260.000 kron (glej Ein Notschrei., str. 9). Seveda je bilo posojilo ob izdatni politični podpori in priporočilu mestne občine, kije bila v nemških rokah, zlahka in takoj odobreno. 16. Janez Cvirn, Kri v luft! Čreve na plot!...str. 40. 17. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 40, leto 1907, Deutsches Haus, Bismarckplatz - priloženo poročilo o izvajanju gradbenih deL 18. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 40, leto 1907, Deutsches Haus, Bismarckplatz - prošnja za podelitev uporabnega dovoljenja z dne 27. aprila 1907 in priloženi zapisnik komisije, ki si je ogledala novogradnjo. "Pod postavljenimi pogojf" je mišljeno to, da je morala biti vsaka takratna novogradnja grajena po določilih stavbnega reda za Štajersko, poleg tega pa se je gradbena parcela Nemške hiše nahajala tudi v požarnem rajonu c.kr. južne železnice, ki je od graditeljev strogo zahtevala, da mora biti bodoča hiša popolnoma požarno vama in pokrita s protipožarno strešno kritino (glej dopis c. kr. generalne inšpekcije avstrijskih železnic na Dunaju z dne 25. julija 1905). 19. Zadnje misli primerjaj z Althusser, Balibar, Macherey, Pécheux: Ideologija in estetski učinek, CZ, Ljubljana, 1980. Althusser je o ideologiji zapisal sledeče: "Ideologija je sistem...predstav (podob, mitov, idej ali pojmov, pač odvisno od primera), ki obstoji v neki družbi in igra v njej neko zgodovinsko vlogo. Ne da bi se spuščali v problem razmerij neke znanosti do njene (ideološke) preteklosti, recuno, da se ideologija kot sistem prestav loči od znanosti po tem, da v nji praktično-družbena funkcija prevlcda nad teoretično fiinkcijo (ali spoznavno funkcijo)...str. 317-318. 20. Pri opisu zunanjega izgleda hiše sem se oprl na fotografijo Nemške hiše, ki je seveda za zgodovinarja odličen ikonografski dokument Izogibam pa se umetnostno-zgodovinskih vrednotenj hiše, oz. njenega estetskega videza, saj nas v pričujoči razpravi stavba zanima predvsem kot orodje takratne ideologije celjskega nemštva. 21. Načrt pritličja je izginil že po prvi svetovni vojni, kar lahko razberemo iz dopisa predsedništvu okrožnega sodišča z dne 12 2 1920, v katerem je zapisano: "Vprigibu se pošlje 9 načrtov nernške hiše s pripombo, da načrt za tloris parterja ni mogoče najti, se pa slaga glede števila sob popolnoma s prvim nadstropjem." (ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 40, leto 1907, Deutsches Haus, Bismarckplatz) V istem fasciklu boste našli ohranjene načrte Nemške hiše, na katere se bom opiral v nadaljevanju (dalje ZAC, načrt..). 22 ZAC, načrt podstrešja in tudi zapisnik stavbne komisije z dne 23. aprila 1907, ki sije ogledala hišo pred podelitvijo uporabnega dovoljenja. 23. Razen stanovanj, ki so se nahajala v prvem in drugem nadstropju hiše in so jih morali ogrevati njihovi najemniki, so se preostali prostori hiše, L j. gostilna, društveni prostori in hotel, opevali s toplim zrakom in v ta namen so bile v kleti na treh različnih mestih postavljene posebne kurilnice. To izvemo iz načrta arhitekta Zimmermanna, ki je bil napravljen na Duruiju 26. februarja 1906. Iz žiga na načrtu je razvidno, da je za sistem ogrevanja s toplim zrakom poskrbela dunajska firma Körting. Načrt hranijo v Kinu Union in za ogled tamkaj shranjenih načrtov se zahvaljujem direktorju Kitwpodjetja, g. Bojanu Vivodu. 24. Rekonstrukcija kletnih prostorov temelji na podatkih ZAČ, načrt kleti 25. Foyer je predprostor (navadno z bifejem), kjer se kramlja ali se sprehaja občinstvo pred predstavo ali v odmorih. 26. ZAC, načrt prvega nadstropja. 27. ZAC, načrt drugega nadstropja 28. ZAC, načrti 29. Ein Notschrei..str.lO. 30. Petition an der Völkerbundrat wegen Verletzung von Rechten der deutschen Minderheit im Königreiche 50 Člani in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Jugoslawien durch instehende Verfügungen und Entscheidungen der jugoslawischen Behörden, dr. Walter Riebt, advokat v Celju, junij 1930, str. 5-6. Peticiji je dr. Riebl kot dokazni material priložil tudi 22 dokumentov (dalje Petition...). 31. Petition...priloga 1, str.25. 32 Petition...str. 10. 33. Po 1/20 hiše so kupili trgovci Friedrich Jakowitsch, Fritz Jarmer, Wilhelm Jarmer in Johann Jellenz, po 2/20 trgovci Franz König, August Lakitsch in Gustav Stieger, tovarnar Adolf Westen, zdravnik dr. Walter Negri in zasebnik Erich Negri, kor 4120 hišepa je kupil veletrgovec Wilhelm Rakusch (glej Petition...priloga 8, str. 49). 34. Petition...str.l4. 35. Kot zanimivost naj omenim, da je bil za sekvesterja postavljen Ivan Prekoršek, upravnik celjske bolnišnice (glej Ein NotschreL..str. 11). 36. Petition...str.10. O tem piše tudi Arnold Suppan, Zur Lage der Deutschen in Slowenien zwischen 1918 und 1938; (v zborniku Geschichte der Deutschen im Bereich des heutigen Slowenien 1848-1941, Hsg. Helmut Rumpier und Arnold Suppan, Verlag für Geschichte und Politik Wien, 1988), str.186 (dalje Arnold Suppan, Zur Lage...). 37. Petition...str. 17. 38. Petition..str.6-7. 39. Petition...str.7. 40. Petition...str. 17. 41. Petition...Str. 17. 42. Petition., .str. 5. 43. Arnold Suppan, Zur Lage...str.186-187. 44. Nemški poslanci iz Vojvodine so septembra 1933 zaradi zadeve "Nemška hiša" dosegli kompromis v šolskem vprašanju in sicer: -dovoljenje "Šolske ustanove Nemce\' Kraljevine Jugoslavije", kije bila ustanovljena junija 1931; - upoštevanje pravila, da namestijo učitelje na nemške šole in slabijo za učne knjige v dobri nemščini; - nobenih ovir pri privatnem pouku za nemške otroke (glej: Arnold Suppan, Zur Lage...str. 181). Zusammenfassung Einige Worte über das Deutsche Ilaus in Celje In der Abhandlung stellt der Autor ein Gebäude mit einer starken, vor allem aber einer absichtlich ideologischen Konnotation vor. Es geht um eine architektonische Lösung, mit der die Celjer Deutschen im Rahmen der scharfen national-politischen Auseinandersetzungen mit den Celjer Slowenen an der Jahrhundertwende zu beweisen versuchten, daß Celje eine deutsche Stadt sei. Zunächst behandelt der Autor den Zeitabschnitt vom Entwurf bis zur Errichtung des Deutschen Hauses. Die Celjer Deutschen entschlossen sich zu dessen Bau in den 90er Jahren des vorigen Jahrhunderts. Sie wurden dazu durch die Gründung des "slowenischen" Parallelklassen am Celjer Gymnasium angeregt. Im März 1898 wurde der Verein "Deutsches Haus" gegründet. Am 26. Juli 1905 legte man mit pompöser Feierlichkeit den Grundstein für das Deutsche Haus. Das Gebäude wurde nach den Plänen des Wiener Architekten Peter Paul Brang im Frühjahr 1907 fertiggestellt. Darin fanden alle deutschen Vereine in Celje ihre Räumlichkeiten. Es wurde zum Mittelpunkt des geselligen Lebens des Celjer Deutschtums. Das Deutsche Haus war ein Werkzeug der deutschen, ausgesprochen national 51 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises gefärbten Ideologie. Es war ein Mittel zur bewußten Verbreitung der Ideologie eines extremen deutschen Nationalismus. Es wurde als Symbolzeichen zum Argument der Beweisführung des deutschen Charakters der Stadt Celje. Der Autor stellt mit Hilfe von erhaltenen Plänen noch die innere Struktur des Hauses dar. Während des Ersten Weltkriegs wurde das Gebäude auf Befehl der österreichisch-ungarischen Militärverwaltung in ein Lazarett umgewandelt. Sehr interessant ist aber auch das Schicksal des Gebäudes nach dem Ersten Weltkrieg. Der Fall des Deutschen Hauses in Celje erhielt nämlich nach mehr als zehnjährigem Streit noch eine internationale Dimension, als sich der Celjer Anwalt Dr. Walter Riebl mit einer Petition an den Völkerbundrat wandte. Das Deutsche Haus stellte im Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen das eklatanteste Beispiel dar für die Kluft, die zwischen den Rechtsansprüchen der deutschen Minderheit und der Rechtswirklichkeit bestand. 52 Člani in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 Branko Goropevšelc ŠTAJERSKI SLOVENCI IN VOLILNA REFORMA 1907 S sprejetjem februarske ustave leta 1861 je bil sprejet tudi osnovni zakon o državnem zastopstvu, o novem državnem parlamentu ter deželnih in deželnozborskih volilnih redih1. S tem se je začelo v Avstriji parlamentarno življenje, ki je dajalo pečat avstrijski politiki vse do njenega razpada. Problem prvega volilnega zakona je bil ta, da volilna pravica ni bila niti splošna niti enaka, saj so bili volilci razdeljeni v volilne razrede (kurije), vsak volilni razred pa je volil različno število poslancev. Posamezne dežele, narodnosti in sloji so bili tako neenotno zastopani, prednost pa je Schmerlingov volilni sistem dajal nemškemu elementu, predvsem pa veleposestvu in buržoaziji2. Avstrijski volilci so volili v kmečki in mestni kuriji ter veleposestvu in trgovsko-obrtni zbornici. Največ sta veljala veleposestvo in trgovsko-obrtna zbornica, ki sta skupaj imela tretjino poslancev, čeprav nista predstavljali niti tisočinke skupnega prebivalstva3. Volilci v kmečki in mestni kuriji so izbirali dve tretjini poslancev, vendar je treba vedeti, da je bilo samo v kmečki kuriji zastopanih 80% prebivalcev Cislajtanije in da je bila tudi mestna kurija privilegirana proti kmečkim volilcem4. Skratka, Schmerlingova volilna geometrija je imela en sam namen, "zagotoviti nemškemu elementu položaj, ki ga zasluži za svoje zgodovinsko delo v državi"5. Prvi volilni sistem v Avstriji je imel številne pomanjkljivosti, zato je že zelo zgodaj doživel kritike, posebno pri nenemških narodih, ki so hoteli z razširitvijo volilne pravice pridobiti več poslanskih mest in tako enakopravno nastopiti v državnem in deželnih zborih. Ker pa je vsaka razširitev volilne pravice pomenila slabitev pozicij vladajočega sloja v parlamentu, so bili poskusi širitve volilne pravice pretežno blokirani . Boj za spremembo volilnega reda se je začel že prva leta ustavnega življenja, vendar je bilo največ sprememb izvedenih takrat, ko so vladajoči potrebovali določene koncesije za svoje delovanje ali je bila država v politični krizi . V mnogonacionalni Avstriji so se pač držali načela "Divide et impera", načela, ki je dajalo pečat avstrijskemu političnemu življenju vse do razpada monarhije. Volilni red je doživel prvo veliko reformo leta 1873, ko so namesto indirektne uvedli direktno volilno pravico v dunajski parlament, čeprav je sistem kurij ostal nespremenjen8. Vzrok reforme volilnega reda so bila mesta, ki so hotela doseči 53 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles und Treatises večjo participacijo v političnem življenju. Ker so bila mesta po večini nemška, se je s to volilno reformo vpliv nemškega elementa še povečal9. Druga velika državnozborska volilna reforma leta 1896 je uvedla splošno volilno pravico. Vendar lahko tudi to reformo označimo le za pogojno splošno, saj je imela številne pomanjkljivosti10. Reforma leta 1896 še ni odpravila neenakopravnosti v državnem zboru, kajti stvar so rešili kompromisno in novo, splošno kurijo enostavno kooptirali dotedanjemu parlamentu, pri čemer ostalih kurij niso spreminjali11. Tudi uvedba splošne kurije problemov ni rešila, saj so bili zlasti delavci neprimerno zastopani12 in boj za splošno in enako volilno pravico se je nadaljeval. Glavni protagonist v boju za resnično enako in splošno volilno pravico je bila sprva socialdemokracija, kasneje pa so se ji pridružile tudi ostale politične skupine13. T. i. tretja velika državnozborska volilna reforma, o kateri bomo govorili v nadaljevanju, je bila po nekajletni debati in kompromisnih rešitvah uveljavljena leta 1907. Tega leta je Cislajtanija dobila poslansko zbornico, sestavljeno na podlagi splošne, enake, tajne in direktne volilne pravice14. Takratna volilna reforma je mandate že vnaprej razdelila po narodnosti. Slovenci so sicer dobili številčnemu stanju primerno število mandatov15, vendar je bila njihova razdelitev med deželami zelo krivična. Najslabše zastopstvo so imeli Slovenci na Koroškem in Štajerskem, medtem ko je imela Kranjska glede na število prebivalstva preveliko zastopstvo v državnem zboru16. Čeprav je nov volilni red prinesel v avstrijski parlament večjo stopnjo demokracije, moramo omeniti tudi njegove pomanjkljivosti. Volilni red je še vedno zanemarjal ženski spol, kajti volilno pravico so imeli samo polnoletni moški državljani. Tudi volilni okraji so bili pogosto oblikovani tako, da so predvsem kandidati delavcev in manjšinskih narodov težko prišli do izraza17. Nespremenjene so ostale tudi razlike med mestom in podeželjem, saj so občine mest in trgov sestavljale svoje volilne okraje, podeželske pa svoje, pri čemer so mestni volilni okraji imeli manjše število volilcev kot podeželski18. O vsebini volilne reforme je državni zbor začel razpravljati šele jeseni 1905, ko sta cesar in vlada (ministrski predsednik je bil Paul von Gautsch) predvsem zaradi notranjih in zunanje političnih razmer, predvsem pa zaradi pritiska številnih političnih strank, pristala na volilno reformo19. Na slovenskem Štajerskem jeseni 1905 ni bilo zaslediti posebno intenzivnega gibanja za splošno in enako volilno pravico, izjema je bila socialdemokracija v Zasavju in Mariboru. Celjska Domovina se je sprva zadovoljila samo s poročanjem o množičnih protestnih akcijah na Češkem in Moravskem, kjer so pripadniki 54 Člani in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 socialdemokracije napovedovali boj v državnem zboru zoper "krivično nadoblast nemške in plemenite gospode ter za splošno in enako volilno pravico"20. V času, ko je na Češkem in Moravskem v demonstracijah tekla celo kri21, je na Dunaju potekalo zasedanje avstrijskega državnega zbora, na katerem so številne politične skupine zahtevale volilno reformo na temelju enake, splošne, tajne in direktne volilne pravice. Glavni protagonisti so bili češki poslanci, ki so nedvoumno zahtevali sodobnejši volilni sistem, ki bi prinašal ljudstvu več koristi22. Ministrski predsednik Gautsch je zahteve mladočehov zavrnil, češ da bi bila v Avstriji upravičena enaka in splošna volilna pravica le, če bi bilo rešeno nacionalno vprašanje23. Slovenski Štajerci, ki so se na češke dogodke pasivno odzvali, so lahko oktobra 1905 v Domovini prvič prebrali, kaj bi nova volilna reforma Slovencem prinesla. Po predvidevanjih bi dobili 24 od skupno 502 poslancev24, kar je ustrezalo številčnemu stanju Slovencev v Čislajtaniji. V tej luči je bilo tudi prvo javno množično gibanje na slovenskem Štajerskem za splošno in enako volilno pravico v začetku novembra v Trbovljah. Približno 2000 delavcev je v povorki klicalo k splošni in enaki volilni pravici ter hkrati protestiralo proti ministrskemu predsedniku Paulu von Gautschu2 . Že sredi novembra 1905 je Domovina svoje stališče do volilne reforme radikalizirala, saj je v uvodniku "V boj za splošno in enako volilno pravico" obsojala nepravičnost parlamentarnega ustroja v Avstriji. Zahtevala je spremembo sistema, v katerem ima "5000 plemenitašev 85 poslancev, a 5 milijonov delavskega ljudstva samo 72 poslancev""6. Slovencem je sporočala: "Krije tekla v Gradcu, na Dunaju in v Pragi, a ljudstvo ni plaho pobegnilo, ampak je odkrilo svoja prsa in bilo pripravljeno žrtvovati še več krvi za svoje pravice" 1, v nadaljevanju pa zahtevala tudi boj štajerskih Slovencev, ne pa "mlahavostpri zahtevi svojih pravicn28. Članek z radikalno vsebino je bil objavljen dan pred shodom političnega društva Naprej v celjskem Narodnem domu, z njegovo objavo pa so hoteli aktivirati štajerske Slovence v boju za volilno reformo. Uspeh ni izostal, kajti na omenjenem zborovanju v celjskem Narodnem domu, 18. 11. 1905, so se zbrali številni štajerski Slovenci, ne glede na politično prepričanje29. Govorniki so v radikalnem tonu zelo jasno in brezkompromisno zahtevali nov volilni red. Prvi govornik, Ivan Rebek, je bil mnenja, da si morajo Slovenci priboriti splošno volilno pravico, "ker se bomo le tako lahko ubranili germanizaciji . Podprl je splošno stavko delavcev in hkrati napadel dunajsko vlado z besedami: "Proč z vlado, ki ima denar za kanone, ne pa za starega vojaka, ki hodi z berglami okoli in ne za slovenske šole. Vsemu temu najbrezobzirnejši boj. Naj teče kri, mi ne odnehamo. "31. 55 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles und Treatises Še konkretnejši je bil dr. Kukovec, ki je pojasnil, zakaj so zahtevali splošno in enako volilno pravico: "Zahtevamo jo s stališča pravičnosti sploh, ker kdor ima pravico plačevati davek, bodisi direktni ali indirektni, naj ima tudi pravico si izbrati človeka, ki bo vršil kontrolo nad izplačanimi davki"32. Oporekal je zahtevi, da bi analfabete izključili pri volilni pravici, češ da niso sami krivi za svoje stanje, ampak država, ki jim ne omogoči šolanja. Ostro je nastopil tudi proti pluralitetnemu sistemu, ki so ga hoteli uvesti Nemci33. Dr. Juro Hrašovec pa je dotedanjo volilno pravico označil za sleparijo, za državni zbor pa dejal: "Slabši kot je, ne more biti"34. Zborovanja so se udeležili tudi socialdemokrati in v njihovem imenu je nastopil Majcen. Celjske Slovence je pozval: "Skupno idimo v boj in še bolj bo strah pred nami celjske Nemce, nego jih je sedaj"35. Majcna je podprl tudi predsednik političnega društva Naprej, dr. Karlovšek, ki se je čudil, da niso s socialdemokrati že prej našli skupnega jezika, vendar je hkrati poudaril: "Volilna pravica je videva, ki nas je združila začasno"36. Prebral je tudi na shodu sprejeto resolucijo: "Na ljudskem shodu v Narodnem domu v Celju, dne 18. 11. 1905, na poziv političnega društva Naprej zbrani zborovalci odločno zahtevamo uvedenje splošne in enake volilne pravice. Odobravamo nadalje sklep avstrijskega organiziranega delavstva po potrebi, izvojevati splošno in enako volilno pravico s splošnim štrajkom, ter poživljamo vse svoje rojake, da štrajkujoče v njih boju za skupne pravice vsestransko podpirajo"3'1. Že naslednji dan so socialdemokrati v dvorani "Pri zelenem travniku" organizirali shod, na katerem so se pogovarjali o pripravah na morebitno splošno stavko. Shoda se je udeležil tudi Gvido Sernec, ki je navzočim ponovno sporočil, da "slovenska stranka simpatizira iz cele duše z organiziranim delavstvom v tem boju" . Ob koncu meseca so postajali vse bolj aktivni v Zasavju in Mariboru. Dne 28. novembra so socialdemokrati organizirali velik shod v Trbovljah. Približno 4500 delavcev je izražalo željo po volilni reformi. Zbrano delavstvo, ki je nosilo na suknjah pripeto slovensko trikoloro, je nagovoril Karel Linhart in za delavce zahteval pravice, ki jim pripadajo39. Istega dne se je zbralo v Mariboru po nekaterih ocenah 4000-5000 shodnikov, največ je bilo socialdemokratov. V veličastni povorki, ki je obšla mesto, so delavci izražali zahteve po novem volilnem redu. Po končanem zborovanju je okrajni glavar Attems sprejel desetčlansko skupino shodnikov, ki mu je izročila resolucijo z zahtevami po uvedbi splošne volilne pravice. Obljubil je, da bo zahtevo poslal na ustrezna mesta, in se hkrati zahvalil delavskim voditeljem, ker so organizirali dobro pripravljen shod, ki je minil brez zapletov40. Zvečer so pripravili shod delavcev še v Gotzovi pivnici, kjer je glavni govornik, Močnik, primerjal trenutne avstrijske razmere z ruskimi pred revolucijo. Zahvalil se je voditelju nemških nacionalcev v Mariboru, Wastianu, ker je njegova stranka podprla gibanje za volilno reformo. Socialdemokratski voditelji so imeli to pot veliko dela, da so pomirili zbrane 56 Člani in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 delavce, ki so zahtevali, da se takoj začne s splošno stavko, saj niso verjeli, da bo vlada na Dunaju dovolila spremembo volilnega reda41. V tem času je Domovina kot prva že objavila svoj konkreten načrt o novih volilnih okrajih in delitvi poslanskih mest na Spodnjem Štajerskem. Za slovenske kmečke občine je zahtevala samo slovenske mandate; teh bi bilo šest. Za mesta in trge je predvidevala pet poslanskih mest. Mariborski sodni okraj bi imel samo nemškega poslanca, v ostalih dveh pa bi volili po dva poslanca, slovenskega in nemškega42. Po 28. novembru 1905, ko se je ministrski predsednik Paul von Gautsch v državnem zboru izrekel za volilno reformo in je objavo predloga o spremembi volilne zakonodaje prestavil na mesec februar naslednjega leta43, je gibanje za spremembo volilnega reda na Štajerskem zopet zaspalo. Domovina je v tem času objavila članek v šestih nadaljevanjih in v njih orisala zgodovino parlamentarnega življenja v Avstriji. Najbolj zanimiv je zadnji del, v katerem je pojasnila zahteve štajerskih Slovencev (članek je napisal dr. Vekoslav Kukovec): "Slovenci zahtevamo enako in splošno, neposredno ter tajno volilno pravico. Odločno protestiramo proti temu, da bi se izključili analfabeti in bi se pri razdelitvi mandatov ozirali na davek. Vlada sama je kriva, da je v nekaterih deželah vsled pomanjkanja šol in učiteljev toliko ljudi, ki ne znajo pisati in brati, krivda vlade katera skrbi za nekatere dežele kakor za Dalmacijo, Istro, Kranjsko itd., kakor mačeha, je nadalje, ako se v istih vsled pomanjkanja prometnih sredstev ne more razvijati obrt in trgovina in je zaradi tega davčna moč dotičnih dežel manjša kakor drugih. Pluralni volilni sistem, kakor tudi volilni sistem proporcionalnih in manjšinjskih volitev odklanjamo, ne le iz volilnih tehničnih vzrokov, tudi radi tega, ker bi na ta način nastopile prejšnje krivične razmere. Pač pa smo za vpeljavo volilne dolžnosti, ker bi se na ta način kmečko ljudstvo začelo bolj zanimati za volitve in se bi razvilo živahnejše politično delovanje, katero bi zelo ugodno vplivalo na razmere v državnem zboru. Obramba navedenih manjšin v trgih in mestih na Slovenskem je le mogoče, ako se volilni okraji v narodnih mešanih okrajih osnujejo na podlagi narodnih volilnih katastrov. Kar se tiče razdelitve mandatov, je edino pravično le ona in bode vpeljala pravo splošno in enako volilno pravico, ako se mandati razdele, kakor priporočajo Narodni listy44, po razmerju prebivalstva in pride na približno 60. 000 prebivalcev en poslanec. Na ta način bi dobile vse narodnosti v Avstriji zastopstvo primerno številu prebivalstva in nehal bi, oziroma vsaj precej ublažil bi se ljuti narodni boj in začelo bi se delati več na gospodarskem in socialnem polju"*5. Iz zapisanega je razvidno, da so imeli slovenski Štajerci jasno predstavo, kaj hočejo, v boj za spremembo volilnega zakona pa so se vrgli z vso močjo. Njihov maksimalni program, ki so ga predstavili javnosti, seveda pri Nemcih ni naletel na odobravanje. Zato so slovenski politiki na Štajerskem zahtevali složnost pri varovanju slovenskih interesov, predlagali pa so celo preprečitev volilne reforme, če bi ne upoštevali njihovih interesov ali če bi vlada hotela zadržati krivični volilni red46. 57 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles und Treatises Veliko člankov je Domovina namenila tudi davčnim analizam, s katerimi je skušala dokazati, da uvedba volilne pravice na osnovi plačevanja davka ni primerna. Objavila je celo listo, v kateri je prikazala količino plačanih davkov po posameznih deželah. V času, ko so vsi pričakovali javno razgrnitev vladnega predloga o volilni preosnovi, je bilo na Štajerskem več zborovanj, na katerih so prebivalci različnih nazorov zahtevali več političnih pravic. V Mariboru so 20. januarja 1906 v Križnem dvoru priredili shod socialdemokrati. Glavni govornik, Rudolf Bichl, je napadel vsenemško stranko, češ da je proti volilni reformi. Klerikalce in socialce je označil za lažne prijatelje delavstva, ki se sicer borijo za volilno reformo, istočasno pa se bojijo, da bi tako prišlo v parlament preveč zastopnikov delavcev48. Dan kasneje, 21. januarja, so na shodu Slovenskega političnega društva v Zrečah "ugovarjali proti naglašeni nakani visoke vlade", ki je hotela v novem volilnem redu prikrajšati spodnještajersko kmečko ljudstvo49. Shod za volilno reformo so socialdemokrati organizirali 28. februarja tudi v Celju in Žalcu. Govornik Etbin Kristan je nastopil proti predlogu krščanskih socialcev, ki so zahtevali, da bi se za pridobitev volilne pravice moral podaljšati čas bivanja v nekem kraju. Za delavstvo to ni bilo sprejemljivo, ker je bila njihova mobilnost zelo velika, zato so zagrozili s stavko, če bi bil predlog krščanskih socialcev sprejet50. Slovenski Gospodar in Domovina tema shodoma nista namenjala posebne pozornosti, ker sta bila sklicana na pobudo socialdemokratov, govorniki pa so kritizirali tudi slovensko nacionalno politiko51. Slovenski Gospodar je namesto o vsebini zborovanja pisal samo o govorniku Etbinu Kristanu in ga označil za rdečega generala, "ki je morda že neštetokrat ponovil svoj govor o vseh mogočih in nemogočih stvareh "52. Več je Slovenski Gospodar pisal o zboru, ki ga je organiziralo Slovensko politično društvo 11. februarja v Konjicah. Zbrani so sprejeli tudi resolucijo, v kateri so med drugim zahtevali splošno, enako in direktno volilno pravico. V resoluciji so o tem napisali naslednje: "Dne 11. februarja 1906 v Konjicah zbrani volilci konjiškega okraja zahtevajo, da se uvede splošna, enaka, naravnostna, tajna volilna pravica, da se razdele volilni okraji tako, da bo imel v celi državi in pri vseh narodih vsak volilni c ?aj približno isto število prebivalcev, brez ozira na to, kateri narodnosti pripadajo ti prebivalci in koliko davka plačujejo, da pa se določijo volilni okraji z ozirom na jezikovne meje, da obstoji vsak volilni okraj iz skupnega ozemlja, da se priklopijo okolišu mariborskega okrožnega sodišča tiste občine iz okoliša graškega deželnega sodišča, ki so ob jezikovni meji in imajo po zadnjem ljudskem štetju po večini slovensko prebivalstvo, da dobi to spodnještajersko ozemlje s 465. 000 prebivalci, z dobro tretjino vseh štajerski kronovini odkazanih mandatov, da se en volilni okraj dovoli Nemcem, da pa morajo pripadati vsi ostali volilni okraji Slovencem. Ugovarjajo proti temu, da se priklopijo mestu Celju podravski trgi, da bi se tako na umeten način napravila za ta volilni okraj nemška večina. Pozivajo slovenske državne poslance, da se zavzamejo z 58 Člani in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 vso odločnostjo za te zahteve in se obračajo na državne poslance kronovine Kranjske, da ne prezrejo pri zastopanju interesov Kranjske kronovine interesov spodnještajerskih in koroških Slovencev . Dne 23. februarja so avstrijski državljani končno dočakali javno razgrnitev vladnega predloga o volilni reformi, ki bi temeljila na podlagi splošne in enake volilne pravice. V Gautschovem predlogu je bilo za državni zbor predvidenih 455 poslancev, med njimi 23 slovenskih. Štajersko naj bi predstavljalo 6 slovenskih poslancev . Na predlog vlade je prva reagirala celjska Domovina, ki je resignirano ugotovila, da so bili Štajerci in Korošci ogoljufani v korist Kranjcev in Primorcev za tri mandate . V nadaljevanju je jasno pokazala, kako so slovenski politiki na Celjskem sprejeli osnutek reforme: "To, kar je predložil Gautsch kot načrt volilne reforme, to ne odgovarja ni najmanje najenostavnejšim zahtevam pravičnosti V teoriji priznava enakost, v resnici pa je Gautschev načrt najbrutalnejše izvajanje neenakosti . . "56. Vzrok za takšno situacijo je videla v Slovencih samih, ker so bili njihovi interesi "prodani od slovenskih poslancev, ki jim je šlo edino za strankarske koristi"57. S takšno volilno geometrijo tudi v Mariboru niso bili zadovoljni in Slovenski Gospodar ^e kategorično zahteval večje število slovenskih mandatov na Štajerskem . Vladi je očital favoriziranje mest in trgov pred podeželjem, ker je "za peščico meščanskih in trških voli/cev v Celju, Brežicah, Ormožu..., ustvarila poseben mandat ter s tem izrekla, da so volilci v tem mestnem okraju 3-krat več vredni nego kmečki, kajti na enega volilca v tem okraju pridejo trije volilci v kmečkih volilnih okrajih"59. Omenjeni volilni okraj, ki so ga imenovali tudi celjski, je imel zagotovljeno nemško večino, kar je med Slovenci povzročilo veliko vroče krvi, posebno še zato, ker so celjski volilni okraj sestavljali tako mesta in trgi z nemško, kakor tudi nekateri trgi s slovensko večino. Oba slovenska lista na Štajerskem sta do tako oblikovanega volilnega okraja zavzela negativno stališče. Slovenski Gospodar je zapisal: "Ta okraj seje ustvaril s tako samovoljo, da človeku zavre kri. V ta okraj niso vzeti samo nemški trgi, ker bi potem bil okraj premajhen, a vzeti tudi niso vsi slovenski trgi, ker bi potem okraj bil za Nemce negotov, ampak samo nekateri, tako da celi okraj šteje vsaj 27.189 prebivalcev in da je za Nemce varen. Vtem okraju je torej 7222 Slovencev, ki nimajo nikdar upanja do kake zmage"60. Podobno je pisala tudi Domovina, ki je celjski volilni okraj označila za krivičen, vladi pa očitala "najdrznejši napad na naše pravice in našo narodnost"61. Dne 1. marca so se v Mariboru na zaupnem shodu sestali državnozborski in deželnozborski poslanci slovenske Štajerske in izdali izjavo, v kateri so načeloma pozdravili vladni zakonski načrt splošne in enake volilne pravice, vendar so bili 59 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles un Treatises ogorčeni, "ker ni primerna niti številu, niti denarnemu, niti krvnemu davku štajerskih in koroških Slovencev in tako obsoja Slovence na Štajerskem in Koroškem kot manj vreden narod"62. Slovenski poslanci so zahtevali pomnožitev slovenskih mandatov na Štajerskem na 8 ter pravično ureditev volilnih okrajev, "da se prepreči nenaravna sestava glede mestnega celjskega volilnega okraja"63. Že teden dni kasneje so slovenski zaupniki objavili tudi konkreten načrt, kako urediti sporne zadeve v zvezi z volilnimi okraji. Po njihovem predlogu bi na Spodnjem Štajerskem uvedli še en volilni okraj, ki bi ga sestavljali slovenski trgi in večje slovenske vasi ter tako zagotovili Slovencem še en mandat64, ne da bi kršili splošna načela volilne reforme, kajti volilni okraj bi imel več kot 55. 000 prebivalcev65. V korist zahteve po še enem slovenskem mandatu na Štajerskem je v državnem zboru govoril poslanec Franc Robič66, ko je navajal razmere na Štajerskem v zvezi z volilno reformo. Državni zbor je seznanil, da Slovenci na Štajerskem nikakor ne morejo biti zadovoljni z Gautschevim predlogom, kajti "najmanjši slovenski volilni okraj ima 58. 000, največji pa 74. 000 prebivalcev in največji nemški volilni okraj ni niti tako velik, kakor najmanjši slovenski"61'. Argumentirano je zagovarjal zahtevo, da bi morali Slovenci na Štajerskem dobiti devet poslancev, če bi hoteli zadostiti enakopravnosti68. Ostro je nastopil proti t. i. pluralitetnemu sistemu in v tej zvezi zavrnil tezo, da je slovenski kmet manj izobražen kot nemški: "Kdorpozna Štajersko, ta ve, da je spodnještajerski kmet če ne bolj, pa vsaj toliko izobražen, kakor srednje in gomještajerski69. Opozoril je tudi na absurdnost mariborskega in celjskega volilnega okraja, ki sta imela skupno le 35. 000 prebivalcev in še to s pomočjo nekaterih srednještajerskih mest in trgov. Ob koncu svojega govora je poslancem postavil vprašanje, če je pravično, da "nemškemu volilnemu okraju z 29. 000 prebivalci stoji nasproti slovenski volilni okraj brežiški z 75. 000prebivalci"10. Sredi marca 1906, ko so v državnem zboru debate in prerekanja dosegle vrhunec, je ministrski predsednik von Gautsch poslancem sporočil pripravljenost na kompromisne rešitve, s katerimi bi zadovoljili želje vseh71. V svojem zaključnem govoru je avstrijski ministrski predsednik izrazil svoje želje in hotenja z besedami: "V duhu vidim avstrijski parlament, zgrajen na temelju enake pravice, zavarovan proti viharjem bodočnosti. Z mirno vestjo lahko torej rečem, da kdor glasuje za novo volilno pravico, ta glasuje za novo zgradbo naših parlamentarnih naprav. Tega se nadejamo od reforme volilne pravice na Avstrijskem"72. V drugi polovici marca 1906, ko se se začela odločilna in večkrat tudi tajna pogajanja za pozicije v zvezi z volilno reformo, so se na Slovenskem pojavila trenja in očitki med slovenskimi politiki glede delitve mandatov. Liberalci so začeli očitati Šušteršiču, ki je takrat vodil slovenske poslance na Dunaju, da so za Kranjske interese prodali štajerska in koroški mandat. Spor je bil opazen tudi na 60 Članki in razprave - Articles und Treatises Celjski zbornik 1991 Štajerskem, saj je Slovenski Gospodar v tej zvezi zapisal, "da so tudi na Štajerskem nekateri tako nesramni ter ponavljajo liberalno laž, samo da bi s tem spravili ob kredit stranko, ki jo vodi dr. Sušteršič in s katero delujejo skupno v državnem zboru tudi naši štajerski poslanci"73. Zadnje pomembnejše zborovanje na Štajerskem v zvezi z volilno reformo je bilo v Celju, 22. 4. 1906, ki ga je pripravilo politično društvo Naprej v celjskem Narodnem domu . Na shodu društva so številni govorniki razpravljali o volilni reformi. Najodmevnejši je bil nastop Jura Hrašovca, ki je zagovarjal potrebo po spremembi volilnega reda, vendar se mu predlog vlade ni zdel primeren, ker je bil do Slovencev na Štajerskem skrajno krivičen. Zavračal je argument davčne sile, s katero so hoteli Nemci doseči zase več pravic, ker "vsak plačuje toliko kolikor zmore in davčna sila siromaka, ki težko spravi skupaj denar, je razmeroma večja, nego ona ošabnega aristokrata, ki z lahkoto plača"1 . Avstrijski vladi je očital, da ji gre samo za to, "da pač, kjer le more, skrpuca še kak nemški mandat"16. Ob koncu svojega nastopa je podal stališče slovenskih politikov: "Jasno je ko beli dan, da mi štajerski in koroški Slovenci s takšno volilno reformo, kakor jo predlaga vlada, ne moremo in ne smemo biti zadovoljni, da je ne sprejmemo, če nam je količkaj za naš obstoj in za našo prihodnost. Odločno moramo izjaviti, da rajši nočemo volilne reforme, kakor takšno skrajno krivico"11. Že nekaj dni pred shodom v Celju je podobno stališče zagovarjala tudi Domovina (verjetno je bil pisec članka ravno Juro Hrašovec), saj je v vabilu na shod protestirala proti krivični volilni reformi. Slovenske poslance je pozvala, da z ultimatom preprečijo krivico. "Ali se popravijo krivice za slovenski Štajer ali pa se volilna reforma sploh razbije", je pisala borbena Domovina in predlagala, da bi problem lahko rešili na dva načina. Po prvi varianti bi oblikovali dva volilna okraja, v katerih bi volilci obeh narodnosti volili svoja poslanca, druga možnost pa je, da bi sestavili en volilni okraj mest in trgov, v katerem bi volili dva poslanca, nemškega in slovenskega, pri čemer za zmago ne bi bila potrebna absolutna, ampak navadna večina . Zadnji dan aprila 1906 je zaradi nepripravljenosti na kompromisne rešitve glede volilne reforme morala odstopiti vlada ministrskega predsednika Paula von Gautscha . Odstop vlade so v slovenskih krogih sprejeli z zmernim optimizmom. Domovina je v uvodniku ob tem dogodku zapisala: "Mi Slovenci nimamo prav nobenega povoda žalovati za možem, ki je tako peklensko osleparil nas štajerske in koroške Slovence, ki ni imel niti trohice energije, da bi se bil postavil po robu nezakonitim zahtevam oholega nemštva"80. Oba slovenska lista na Štajerskem sta se odzvala tudi ob sestavi nove vlade, ki jo je oblikoval Konrad von Hohenlohe. Ministrskega predsednika sta ocenjevala različno. Celjska Domovina je vedela, da so Slovenci v Trstu, kjer je bil Hohenlohe 61 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles un Treatises cesarjev namestnik, ocenili njegovo delo kot pravično81. Delo nove vlade je ocenila za težko, ker bo morala znati "krmariti vlado skozi nemško Scilo in poljsko Karibdo" . Slovenski Gospodar je označil novega ministrskega predsednika veliko bolj kritično. Svojim bralcem je sporočil, da "mož izhaja iz stroge nemške družine", zato "bodo Nemci njegovemu srcu sigurno bližji nego Slovenci" 3. Zato je pozval Slovence na veliko mero previdnosti, posebno poslance: "Našiposlanci bodo torej storili dobro, da ne zaupajo novemu državnemu krmilarju, ampak stoje na straži za naše pravon84. Vendar je naključje hotelo, da novi ministrski predsednik ni mogel izpolniti svojega cilja, ki si ga je zastavil, to je, izoblikovati "socialno, narodnostno složno, krepko Avstrijo"85, kajti že po slabem mesecu je moral odstopiti s položaja. Novo vlado je sestavil baron Max Wladimir von Beck, ki pa je imel pri opravljanju svoje dolžnosti več sreče, saj je dosegel tisto, česar nista njegova predhodnika, Gautsch in Hohenlohe, sprejetje novega volilnega reda. Slovenski listi na Štajerskem hitrim menjavam vlad na Dunaju v mesecu maju niso posvečali pretirane pozornosti, kajti vso svojo energijo so usmerjali v predvolilno agitacijo in izvedbo nadomestnih volitev, ki so imele za nadaljnjo politično aktivnost štajerskih Slovencev velik pomen. Kompromisna politika v zvezi z volilno reformo pa se je kljub temu nadaljevala. Sredi junija je v odboru za volilno reformo potekala razprava o razdelitvi poslanskih mandatov na Štajerskem86. Slovenci so hoteli na vsak način še dodatni, sedmi mandat, vendar so ga Nemci zavračali, istočasno pa podpirali zahtevo po posebnem kočevskem mandatu na Kranjskem . V odboru za volilno reformo je klerikalni poslanec Hagenhofer predlagal povečanje števila mandatov na Štajerskem od 28 na 31. Po predlogu bi dobili dodatne mandate klerikalci, socialdemokrati in Slovenci, vendar so temu nasprotovali nemški nacionalci. Predlog nemških klerikalcev je podprl tudi dr. M. Ploj in predlagal še dodatni predlog, če Hagenhoferjevega predloga ne bi sprejeli. Predvideval je povečanje števila slovenskih mandatov na Štajerskem na sedem - v prejšnjem predlogu ji je bilo samo šest - in uvrstitev vseh spodnještajerskih trgov v celjsko mestno skupino88. Prepričevanja in dokazovanja o pravičnosti zahtev enih in drugih, so se končala šele sredi julija 1906, ko so končno sprejeli sklep o kompenzaciji za nemški kočevski mandat na Kranjskem, v katerem so štajerski Slovenci dobili sedmi mandat. Slovenski štajerski tisk je na pridobitev dodatnega mandata za Slovence pozitivno reagiral, čeprav je tudi poudarjal, da so zato morali žrtvovati kočevski mandat, ki ga je dosegla nemška politika8 . Slovenski Gospodar je takrat zapisal, da je "ta štajerski mandat zelo drago plačan n9°. 62 Članki in razprave - Articles und Treatises Celjski zbornik 1991 Zadnja in končna sprememba pri delitvi mandatov v odboru za volilno reformo je bila izvršena konec julija, ko so Nemci, po vztrajni zahtevi, dobili na Štajerskem še en mandat in tako je Štajerska dosegla skupno trideset mandatov, triindvajset nemških in samo sedem slovenskih91. Pravno podlago je nov volilni red dobil šele 1. decembra 1906, ko so ga potrdili tudi v državnem zboru92, oziroma 20. januarja 1907, ko je avstrijski cesar razglasil zakon o uvedbi splošne in enake volilne pravice v Cislajtaniji93. S tem je bila dana formalno-pravna podlaga za izvedbo volitev in po tem obdobju so se stranke začele boriti za mandate znotraj posameznih etničnih skupin. Pri obravnavi gibanja za volilno reformo, ki je dajalo pečat političnemu življenju na Spodnjem Štajerskem v prvi polovici leta 1906, ne smemo prezreti dejstva, da so se odnosi znotraj slovenske politike poslabšali, kajti liberalno-klerikalna nasprotja so se kazala tudi pri samem boju za slovenske mandate. Ob delitvi poslanskih mest za Štajersko so se štajerski liberalci večkrat javno oglašali in očitali večinski Slovenski ljudski stranki, da so glavni krivci za nepravičnost novega volilnega reda, ki je dajal štajerskim in koroškim Slovencem premajhno zastopstvo. Očitki so leteli predvsem na dr. Šušteršiča, ki je poleg klerikalne stranke vodil tudi Slovanski centrum v državnem zboru. Liberalci so mu očitali, da je "vladi prodal koroške in štajerske Slovence"94. Spor se je izostril poleti 1906, ko se koroški Slovenci zoper nov volilni red niso udeležili III. katoliškega shoda v Ljubljani. Če povzamemo: gibanje za volilno reformo se je na Spodnjem Štajerskem pričelo aktivno razvijati šele jeseni 1905, ko je vodstvo socialdemokracije ob podpori nacionalnih strank, aktiviralo delavstvo v Zasavju in Mariboru. Zanimivo je, da sta pri tem gibanju nastali dve nenaravni zavezništvi. V Mariboru so socialdemokrati sodelovali z nemškimi nacionalci, na Celjskem pa s slovensko stranko. Koaliciji oziroma obe povezavi, sta bili samo začasni, kar se je jasno kazalo v izjavi dr. Karlovška na zboru političnega društva Naprej v celjskem Narodnem domu in v volilnem boju maja 1907, ko je v Mariboru socialdemokrat Resel premagal nemškega nacionalca Wastiana. V prvi polovici leta 1906 je aktivnost v boju za spremembo volilne zakonodaje še naraščala, posebno ob javni razgrnitvi predloga vlade konec februarja. V tem času je bilo na Štajerskem organiziranih več političnih shodov in zborovanj, kjer so udeleženci sprejemali številne resolucije v podporo volilne reforme. Aktivnost je zamrla v mesecu maju, ko so Štajerci porabili vse svoje moči na nadomestnih državnozborskih volitvah. Čeprav so bile volitve končane že 29. maja, se gibanje za volilno reformo ni več razživelo. Po volitvah so pač prišli v ospredje odnosi znotraj do tega časa relativno enotne štajerske politike, ki je vse bolj razpadala na dva dela, in decembra istega leta tudi dokončno razpadla. Poudarimo lahko, da so prav boji in polemike ob državnozborski volilni reformi precej pripomogli k dokončnemu polomu slovenske sloge na Štajerskem. 63 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles unci Treatises Opombe: I. Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem, Ljubljana 1965, str. 1. 2 Prav tam. 3. Melik, n. d, str. 6. 4. Prav tam. 5. Prav tam. & Melik, n. d, str. 8. 7. Prav tam 8. Prav tam 9. Prav tam 10. Melik, n. i, str. 33. II. Melik, n. d, str. 8. IZ Melik, n. d, str. 34. 13. Melik, n. d, str. 9. 14. Prav tam. 15. Melik, n. d, str. 37. 16. Melik, n. d, str. 38. 17. Melik, n. d, str. 284. 18. Prim. članek v Domovini, 26. 2. 1906. Volilna preosnova v državnem zboru. 19. Vasilij Melik: Demokratizacija volilnega sistema (1907) in njeni učinki, Zgodovinski časopis 1979/2, str. 221. 20. Domovina, 26. 9. 1905. 21. Domovina, 10. 10. 1905. 22 Domovina, 26. 9. 1905. 23. Domovina, 10. 10. 1905. 24. Domovina, 20. 10. 1905. Praška Politika je začrtala svoj predlog o volilni reformi na osnovi okrajev, ki bi imeli približno 50. 000 prebivalcev. Po njenem predlogu bi imeli Slovenci 24 poslanskih mandatov. Na Kranjskem bi bilo vseh deset slovenskih, na Štajerskem le osem mandatov, na Goriškem trije, na Koroškem dva in v Istri eden. Slovani bi skupno imeli 306 mandatov, celotni državni zbor pa 502, torej bi Slovani imeli v državnem zboru absolutno večino. 25. Domovina, 7. 11. 1905. To je bil čas številnih demonstracij v Pragi, Gradcu, Celovcu, Lvovu, Bmu in drugih mestih, kjer so ob zahtevi po spremembi volilnega reda, padale tudi žrtve. 26. Domovina, 17.11. 1905. 27. Prav tam. 28. Prav tam. 29. Domovina 21. 11. 1905. 30. Prav tam. 31. Prav tam 32 Prav tam. 33. Domovina, 21. 11. 1905. Temeljna značilnost tega volilnega sistema je, da imajo različne skupine volilcev različno število glasov. 34. Domovina, 21. 11. 1905. 35. Prav tam. 36. Prav tam 37. Prav tam 38. Prav tam. 39. Domovina, 1.12 1905. 40. Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje na Slovenskem Štajerskem, Založba Borec, Ljubljana 1979, str. 285-286. 41. Rozrnan, n. d, str. 286. 42 Domovina, 24. 11. 1905. Volilna reforma in Spodnje Štajersko. V članku je Domovina prikazala njen predlog razdelitve volilnih mandatov na Spodnjem Štajerskem. Za kmečke občine so zahtevali samo slovenske mandate. Za te občine so zahtevali šest poslancev. Prvega bi sestavljala sodna okraja Maribor in Slovenska Bistrica, drugega sodni okraji Ljutomer, G. Radgona, Ormož, Lenart, tretjega sodna okraja Ptuj, Rogatec, četrtega okraji Celje, Konjice, Šmarje, Vransko, petega okraji Laško, Sevnica, Kozje, Brežice in šestega sodni okraji Marenberg, S. Gradec, Šoštanj in Gornji Grad Za mesta in trge pa so predvidevali pet mandatov. Povsod, kjer sta živeli obe nacionalnosti, bi sestavili dva imenika volilcev. Prvi volilni okraj Maribor bi bil nemški V drugem volilnem okraju bi volili nemškega in slovenskega poslanca, sestavljali pa bi ga mesta in trgi iz političnih okrajev Celje, Konjice in Brežice. Tretji volilni okraj bi imel isto vsebino kot drugi, sestavljali pa bi ga mesta in trgi iz političnih okrajev Ljutomer, Ptuj, Slovenj Gradec in sodnega okraja Lenart. 64 Članki in razprave - Articles und Treatises Celjski zbornik 1991 43. Domovina 1. 12. 1905. Ministrski predsednik Gautsch je v svojem govoru nakazal smernice za volilno reformo. Obljubil je odpravo lairij, upoštevanje znalilrwsti specifičnih razmer v posameznih delih Avstrije, oblikovanje volilnih okrajev po načelu narodnosti, po višini davkov in ostalih bremen, možnost uvedbe pluralitetnega sistema, vključitev analfabetov med volilne upravičence, itd 44. Domovina, 12 1. 1906. V članku časnika Narodni listy lahko preberemo analizo, v kateri primerjajo "enakopravnost" med posameznimi avstrijskimi deželami, posebno na vzporednicah Galicije in Spodnje Avstrije, kot najbolj ekstremna primera. 45. Domovina, 17. 1. 1906. 46. Domovina, 5. 1. 1906. 47. Domovina ,29. 1. 1906. Prim. davčno moč posameznih dežel! 48. Rozman, n. d, str. 276. 49. Slovenski Gospodar, 25. 1. 1906. 50. Rozman, n. d, str. 276. 51. Slovenski Gospodar, 1. 2 1906. 52 Prav tam. 53. Domovina, 16. 2. 1906; Slovenski Gospodar, 15. 2 1906. 54. Domovina, 26. 2 1906. 55. Prav tam. 56. Domovina, 2. 3. 1906. 57. Prav tam. 58. Slovenski Gospodar, 1. 3. 1906. 59. Prav tam 60. Prav tam. 61. Domovina, 5. 3. 1906. 62 Slovenski Gospodar, 8. 3. 1906. 63. Prav tam. 64. Domovina, 14. 3. 1906. Po predlogu so v to novo volilno skupino uvrstili naslednje trge in vasi: Kozje, Pilštanj, Podčetrtek, Podsreda, Rajhenburg Semica, Celje-olcolica, Dobrna, Sv. Jurij ob južni železnici, Teharje, Žalec, Gornji Grad, Ljubno, Luče, Rečica, Mozirje, Trbovlje, Šmarje, Braslovče, Vransko, Ljutomer, Veržej, Poljčane, .SV. Trojica v SL goricah, Središče, Ptujska Gora, Slatina-okolica, Vuzenica, Šoštanj in Velenje. Volilni okraj bi ime! skupno 57. 554 prebivalcev, med njimi 55. 183 Slovencev in 2371 Nemcev 65. Domovina, 14. 3.1906. 66. Slovenski Gospodar, 15. 3. 1906. 67. Prav tam. 68. Prav tam. 69. Prav tam. 70. Prav tam. 71. Domovina, 16. 3. 1906. 72 Prav tam. 73. Slovenski Gospodar, 5. 4. 1906. 74. Domovina, 27. 4. 1906. 75. Prav tam. 76. Prav tam 77. Prav tam. 78. Domovina, 20. 4. 1906. 79. Slovenski Gospodar, 3. 5. 1906.; Domovina, 2 5. 1906 Vlada miru predsednika von Gautscha je padla zaradi izgube podpore v parlamentu. Usoden za vlado je bil razpad vladne koalicije v dunajskem parlamentu 80. Domovina, 2 5. 1906. 81. Prav tam. 82. Prav tam. 83. Slovenski Gospodar, 3. 5. 1906. 84. Prav tam. 85. Domovina, 16. 5. 1906. 86. Deutsche Wacht, 21. 6. 1906; Domovina, 18. 6. 1906. 87. Deutsche Wacht, 21. 6. 1906; Domovina, 25. 6. 1906. 88. Prav tam. 89. Slovenski Gospodar, 19. 6. 1906. 90. Prav tam 91. Melik, n. d, str. 36-38. 92. Deutsche Wacht, 6. 12 1906. 93. Jean Paul Bled: Franc Jožef, Ljubljana 1990, str. 647. 94. Erjavec, n. d, str. 90-92 65 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles un Treatises 95. Prav tarn. Zusammenfassung Die steirischen Slowenen und die Reichsratswahlreform 1907 Die Bewegung für die Wahlreform wurde in der Südsteiermark erst im Herbst 1905 aktiv, als die Führung der Sozialdemokratie, unterstützt von den nationalen Parteien, die Arbeiterschaft im Savabereich und in Maribor aktivierte. Interessanterweise bildeten sich im Rahmen dieser Bewegung zwei unnatürliche Bündnisse. In Maribor erbeiteten die Sozialdemokraten mit den Deutschnationalen, im Raum Celje aber mit der Slowenischen Partei zusammen. Beide Koalitionen hatten nur provisorischen Charakter, was in der Äußerung Dr. KarlovSeks anläßlich der Versammlung des politischen Vereins Naprej im Narodni dorn in Celje und im Wahlkampf im Mai 1907, als in Maribor der Sozialdemokrat Resel den Dcutschnationalen Wastian besiegte, deutlich zum Ausdruck kam. In der ersten Hälfte des Jahres 1906 nahm die politische Aktivität zu, besonders nach der Bekanntmachung des Regierungsentwurfs Ende Februar. In dieser Zeit wurden in der Steiermark mehrere politische Versammlungen und Kundgebungen veranstaltet, bei denen die Teilnehmer zahlreiche Resolutionen zur Unterstützung der Änderung der Wahlordnung annahmen. Die Aktivität kam im Monat Mai zum Erliegen, als die Steierer alle Kräfte für Ersatzwahlen in den Reichstag einsetzen. Obwohl die Wahlaktivitäten bereits am 29. Mai beendet worden waren, konnte die Bewegung für die Wahlreform nicht mehr das Ausmaß erreichen, wie vor den Wahlen, obwohl diesbezüglich noch keine endgültige Entscheidung fiel. Nach den Wahlen traten die Beziehungen innerhalb der einheitlichen steirischen Politik in den Vordergrund, die sich zunehmend in zwei Lager spaltete und sich im Dezember desselben Jahres auch endgültig auflöste. Es kann hervorgehoben werden, daß auch die Aktivität anläßlich der Änderung der Wahlordnung in großem Maße zum endgültigen Zerfall der politischen Einigung in der Südsteiermark beigetragen hat. 66 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 Bojan Himmelreich ZAČETKI ELEKTRIFIKACIJE MESTA CELJA V Celju so izdelali napeljavo, ki je omogočila javno uporabo električne energije, upoštevajoč slovenski okvir, dokaj pozno, šele leta 1913. Elektrifikacija slovenskega ozemlja se je namreč pričela že tri desetletja prej, ko je leta 1883 v Mariboru zasvetila prva žarnica1. V tem obdobju se je po začetnih težavah uporaba električne energije vse hitreje širila, sprva predvsem v industriji in obrti, kasneje pa tudi v gospodinjstvu. O hitrosti širjenja porabe električnega toka priča rast števila elektrarn: leta 1890 jih je na Slovenskem delovalo 7, leta 1900 35, v obdobju do leta 1910 pa se je njihovo število povzpelo že na 1252. V okolici Celja so električno energijo prvič uporabili v Laškem leta 1885. Zdravilišče je na Rečici zgradilo vodno kolo, ki je poleg črpalke za termalno vodo poganjalo še dve dinami za razsvetljavo. To je bila prva naprava za proizvodnjo električnega toka na vodni pogon pri nas3. Ko je Celje po več kot enoletnih pripravah leta 1913 dobilo električno napeljavo, uporaba električne energije tu ni bila več popolna neznanka, saj so jo nekateri industrijski in drugi obrati že pred tem letom proizvajali za lastne potrebe. Cinkarna si je leta 1905 postavila dinamo male moči, ki je zadostoval le za razsvetljavo delovnih prostorov, leta 1911 pa so zgradili lastno elektrarno z dvema dizelskima motorjema in generatorjem, katerima so tri leta kasneje dodali še tretjega. Lastne elektrarne so pred letom 1913 imeli tudi Zvezna tiskarna, Mestni mlin, Wcstnova tovarna emajlirane posode in mlin Petra Majdiča4. Peter Majdič je že leta 1900 želel pri občinskem odboru dobiti dovoljenje za napeljavo elektrike iz svojega mlina na Hudinji v posamezne hiše v mestu, vendar so njegovo vlogo zavrnili z izgovorom, da je nepopolna5. Tudi kasneje je mestna občina Celje imela priložnost, da bi si zagotovila uporabo električnega toka za javne namene. Iz leta 1906 sta namreč ohranjeni ponudbi dveh dunajskih podjetij, ki sta bili pripravljeni izvesti elektrifikacijo mesta6. Prvo si je skušalo izboriti naklonjenost občinskega odbora in si pridobiti novo naročilo z izračunom rentabilnosti, po katerem bi bilo moč z razliko med stroški za kupljeno in dohodki za prodano energijo letno zaslužiti 5739,15 kron7. Občina (oz. podjetje, ki bi ga ustanovila v ta namen) naj bi namreč predstavljala vmesni člen v posredovanju elektrike od proizvajalca do porabnikov in si na ta način, po trditvah podjetja, kovala dobiček. 67 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises Pogled v ponudbo je zanimiv že zato, ker je priložen načrt napeljave morebitnih električnih vodov po mestnih ulicah. Od mestnega mlina na Mariborski cesti8 bi štirje napajalni vodi dovajali elektriko do štirih transformatorjev, ki naj bi stali na križiščih Stanetove z Gregorčičevo in Prešernovo, križišču Cankarjeve in Aškerčeve ulice ter na Šlandrovem trgu. Razdelilna naprava bi iz transformatorjev vodila elektriko po Gregorčičevi ulici, Šlandrovem trgu, Vodnikovi, Zidanškovi in Prešernovi ulici, Trgu V. kongresa, Tomšičevem, Slomškovem in Titovem trgu, po Cankarjevi ulici, Ulici XIV. divizije in Kocenovi ulici. Zanimivost predstavlja dejstvo, da v načrtu niso predvideli napeljave do Ipavčeve ulice, kjer je stala mestna bolnišnica. Za razliko od prvega je drugo podjetje v ponujenem načrtu napeljave predvidelo le dva transformatorja (v križišču Stanetove in Prešernove ulice ter pri nekdanjem mostu preko Koprivnice) ter krajše omrežje. Centrala bi bila ob Voglajni, v bližini klavnice, za pogon dinama pa sta bili predvideni dve varianti: lokomobila ali dizelski motor9. Tretjo ponudbo za gradnjo električnega omrežja v Celju je mestna občina dobila julija 1909. leta. Elektrotehnično podjetje z Dunaja10 je v Celje poslalo svojega inženirja, ki je zatrdil, da je podjetje sposobno izdelati celoten načrt morebitne naprave za pridobivanje električnega toka na pogon z dizelskim motorjem ali z alternativo. Ta alternativa bi bila vodna centrala v Vitanju, o gradnji katere je tedaj razmišljal tudi gradbeni mojster Lindauer11. Vse omenjene ponudbe so ostale brez odmevov tudi na sejah občinskega odbora. Pri ponudbi elektrotehničnega podjetja z Dunaja je sicer prišlo do obljube, da bo mestna občina sprejela projekt omenjene družbe, vendar se to ni zgodilo. Vzrok za tako dolgo odlašanje pri odločitvi za elektrifikacijo mesta gre morda povezati tudi s slabim finančnim položajem celjske mestne občine v letih pred prvo svetovno Prvi sledovi aktivnosti, ki so privedli do elektrifikacije Celja, segajo v april leta 1912, ko je mestni župan na seji občinskega odbora poročal, da je bil zaradi izgradnje električne napeljave v mestu v stiku s tremi družbami. Te so mu predložile projekte, ki so vključevali postavitev dizelskega motorja z zmogljivostjo 200 KS. Vštevši gradbene stroške, bi znašala cena izgradnje električne mreže med 265.000 in 285.000 kron. Glede na potrebe mesta po električni energiji za razsvetljavo in pogonske namene bi bilo doseženo prenizko obrestovanje vloženega kapitala, zato na lasten motor (oz. lastno elektrarno) ni bilo moč misliti13. Nato je župan, iščoč dobavitelje električne energije, govoril z vodstvom tovarne Westen, ki je imela lastno električno centralo že od leta 1910. Od njega je dobil zagotovilo, da je tovarna pripravljena mestu prodati letno do 50.000 KWh energije. Župan je ob tem še predlagal, naj se družba Westen obveže, da bo v treh letih v svoje naprave vgradila rezerve, ki bi 68 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 omogočale zagotovitev vseh možnih potreb po električni energiji v mestu. Mestna občina bi k stroškom prispevala 100.000 kron in ob predvideni porabi bi imela 41.780 kron dohodka in 28.300 kron izdatkov14. Župan je v poročilu še navedel, da bi pri izvedbi napeljave upoštevali pogoje morebitne kasnejše izgradnje lastnega motorja ali uporabe električne energije iz zunanjih central. Občinski odbor je sklenil zadevo obravnavati kot nujno in je naložil gradbenemu in finančnemu odboru, naj izvedeta pregled in podata predloge15. Septembra, ko so izvolili nove člane odborov, je bil ustanovljen še poseben devetčlanski odbor za elektrifikacijo16, ki je k delu pritegnil tudi zunanjega strokovnjaka, profesorja z montanistične visoke šole v Leobnu. Le-ta je ocenil ponudbe podjetij, ki so konkurirala za izvedbo gradnje elktričnega omrežja17. Formalni sklep, da bodo električni tok sprejemali iz centrale tovarne Westen, pa je mestni odbor sprejel že 23. avgusta 191218. Glede dobave električne energije so se dogovorili o naslednjih pogojih: mestna občina zagotovi letni odvzem 80.000 KWh (s ceno 20 krajcarjev za 1 KWh pri odvzemu do 50.000 KWh, 18 krajcarjev pri odvzemu do 70.000 KWh in 16 krajcarjev pri odvzemu do 100.000 KWh); trenutni odvzem toka ne sme preseči 90 KW, z odvzemom se mora pričeti najkasneje 1. julija 1913; pogodba velja 5 let brez možnosti odpovedi; podaljšuje se lahko za 1 leto, odpoved pa mora biti dana leto vnaprej19. Do sredine septembra so tekla tudi pogajanja občine s podjetji, ki so želela pridobiti dela pri izgradnji električne mreže. Mestni občini je uspelo zbiti prvotno ceno dunajske družbe, ki je bila slednjič (17. septembra) izbrana, od 105.434 na 93.000 kron Vzporedno s temi so stekle tudi druge priprave. Tako je poskušala občina ugotoviti število bodočih naročnikov in njih porabo električne energije, želeč si ustvariti čim bolj točno sliko predvidene skupne porabe. Istočasno je načrtovala ureditev prostorov, v katerih bi si lahko meščani po začetku del pri napeljavi ogledali vzorce žarnic, lestencev in drugih artiklov, ki bi jih želeli naročiti21, saj si je pravico oskrbovanja trga z njimi pridržala sama. Odbor za elektrifikacijo pa je bil zadolžen za izbiro linij pri polaganju kablov in napeljavi prostih vodov. Slednje se je precej zavleklo (napovedano poročilo odbora so morali črtati z dnevnega reda dveh sej), saj so se pojavljale tudi napake v načrtih- zato so sklenili k delu pritegniti še dva strokovnjaka, ki naj bi svetovala odboru . Pogovarjali so se tudi že o možni kadrovski zasedbi bodočega podjetja za distribucijo električnega toka. Poseben sklop priprav je predstavljalo določanje cen hišnih priključkov, svetil in električnega toka za široko potrošnjo. Zadnje je bilo za današnjega opazovalca precej zapleteno, ker večina uporabnikov ni imela električnih števcev in so plačevali pavšalno ceno električnega toka. Ta je bila razdeljena v tri kategorije glede na namen uporabe: za razsvetljavo, za pogon motorjev in tehnične namene ter za 69 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises pogon malih motorjev. Kot primer navedimo le način izračuna porabe električne energije za razsvetljavo. Enota plačila porabe je bila KWh, ki je imela ceno 0,70 krone, vendar je moral vsak porabnik v vseh okoliščinah plačati 360 ur uporabe za vsako priključeno žarnico kot t. i. osnovno pristojbino23. Ker so tedaj moč žarnic izražali v NK (Normalkerze-norma=sveča), je bilo potrebno še ugotoviti, kakšna je poraba različnih vrst žarnic (tiste z ogljeno nitko so porabile 3,5 W, s tantalovo nitko pa le 1,5 W na uro za 1 NK) in na tej osnovi izračunati višino osnovne pristojbine za eno žarnico. V uporabi so bile žarnice z 10,16,25,32,50 in 100 NK Predvidena cena za priključek s prostim vodom (od razdelilne - cestne - napeljave do notranje stene zgradbe), je znašala, odvisno od dolžine, od 24 do 77 kron. Namestitev ene vtičnice v prostoru je naročnika stala še dodatnih 20 do 22 kron oz. 17 kron, če je bilo v enem prostoru več vtičnic. Nakup žarnice in lestenca je končno dvignil stroške napeljave električnega toka v stanovanje lastnika, ki si je omislil le navadno žarnico s senčnikom, še najmanj za 20 kron24. Občina je morala tudi zbrati dovoljenja lastnikov hiš za namestitev strešnih in zidnih nosilcev napeljave na njihovih zgradbah. Tu pa ni vse teklo gladko, ker so se mnogi upirali dati soglasje. To je povzročalo glavobol investitorju, t. j. mestni občini, a v tej situaciji ji je priskočil na pomoč nemški mestni časopis s člankom, v katerem je okrcal te lastnike, češ da lahko obotavljanje njihovim someščanom in njim samim povzroči veliko škodo. Napeljava s kabli bi v primerjavi s prostim vodom namreč povečala stroške za štiri do petkrat25. Mnogo pozornosti je občinski odbor namenil tudi vprašanju, ali naj napeljavo hišnih priključkov izvede v lastni režiji ali naj raje dela prepusti za to usposobljenemu podjetju. Zato se je pred končno odločitvijo obrnil na več štajerskih in koroških mest in poizvedel o njihovih izkušnjah . Mnenja članov občinskega odbora so bila deljena. Tisti, ki so zagovarjali lastno režijo, so kot argument navajali večji dobiček in gotovost, da bo uporabljen najboljši material. Nasprotniki so v svarilo navajali slabe izkušnje pri gradnji vodovoda, ki ga mestna plinarna ni izvedla brez napak, ter možnost, da napeljava v tem primeru ne bi bila pravočasno dokončana. Tudi v tej zadevi so se posvetovali s strokovnjakom, vendar njegovo mnenje ni znano. Odbor za elektrifikacijo se je sicer odločil, da bi tudi izvedbo priključkov prepustili družbi, ki je gradila napeljavo do mesta, vendar je občinski odbor sprejel sklep, da bo ta dela opravila občina v lastni režiji, za kar bo zaposlila monterje in nabavila material27. Iz neznanega vzroka pa je občinski odbor kasneje svoj sklep spremenil in sprejel prvotno odločitev svojega odbora za elektrifikacijo28. Občinski odbor je določil tudi splošne pogoje, pod katerimi je novonastalo podjetje, Mestna elektrarna Celje (Städtisches Elektrizitätswerk Cilli), dobavljalo električno energijo. Najbolj zanimivi so členi, ki določajo obveznosti odjemalcev. Deseti člen 70 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 govori o načinu uporabe električnega toka: "Električni tok sme odjemalec uporabljati le na dogovorjen način. Posredna uporaba toka za namene, za koje obrat zahteva višje cene, ni dovoljena. Ako se najdejo zlorabe v tem oziru, bodisi da se na mestih, kjer se javljajo slabše luči, porabljajo močnejše, bodisi da se odjemalec ne drži določenega časa za uporabo toka, ali da poganja motorje izven določenega Časa in podobno, tedaj sme elektrarna tok takoj popolnoma ukiniti.."29 Poleg monopola izvedbe hišnih priključkov novim naročnikom in prodaje električnih naprav (določilo, da mora drugje kupljene predmete pregledati in odobriti mestna občina!), si je mestna občina pridržala tudi pravico "izključnega obratovanja z aparati posebnih pridobitvenih panog n. pr. aparati za sesanje prahu, žaganje drv itd." Ob vsem tem pa se je uporabniku lahko dogodilo, da je ob nedeljah, glede na letni čas, med 7. oz. 9. in 18. oz. 15. uro ostal brez električnega toka, saj si je elektrarna ta čas izgovorila za nujna popravila31. O poteku del pri napeljavi električne mreže in o njenem obsegu je ohranjenih le malo podatkov. Osmega novembra 1912 je bil izveden komisijskih ogled že dokončane, dva kilometra dolge napeljave visoke napetosti od tovarne Westen do mesta in skozi njega. Kabel je vodil po Mariborski in Stanetovi ulici ter mimo Narodnega doma do nekdanjega mostu na Sušnici. Od tu dalje pa je električni tok tekel po sekundarnem prostem vodu levo od Ljubljanske ceste do višine vile veletrgovca Stigerja, ki je stala na prostoru današnjega VVZ v Čopovi ulici 2132. Istega dne je bilo izdano tudi dovoljenje za gradnjo mestne mreže, ki jo zaradi pomanjkanja virov ne moremo v celoti rekonstruirati. Izpričana je, poleg v zgoraj naštetih ulicah, še v Cankarjevi in Zidanškovi ulici ter na Tomšičevem in Titovem trgu33. Zaradi želje investitorja, doseči čim več porabnikov, pa je bila gotovo razpredena še po ostalih glavnih mestnih ulicah. Po načrtu je bila zamišljena na ulicah napeljava primarnih kablov, sekundarnih kabelskih priključkov in sekundarnih prostih vodov. Transformatorji so bili deloma v kletnih prostorih (npr. pri Rakuschu), deloma v hiškah iz kovanega železa. Kjer niso izvedli kabelske napeljave, so proste vode nosili jambori ter strešni in zidni nosilci34. Celotno omrežje nizke napetosti je bilo med seboj povezano. Podjetje, ki ga je gradilo, je na ta način hotelo porazdeliti obremenitev, vendar se to v praksi ni izkazalo kot dobra rešitev. Ko je pregorela varovalka v enem od transformatorjev, se je zaradi preobremenitve isto zgodilo tudi v vseh drugih35. Ob pričetku gradnje mestne mreže so predvideli napeljavo prostega voda tudi v Gaberje in na Breg, vendar je občinski odbor v času gradnje ta del načrta opustil36. Na podlagi kolavdacije (26. 7. 1913) je mestna občina dobila obratno dovoljenje za naprave, namenjene preskrbi Celja z električno energijo, septembra istega leta . Maja 1913 je mestna občina Maribor obvestila celjski občinski urad, da načrtuje 71 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises gradnjo hidrocentrale na Dravi. Zanimalo jo je, če bi mestna občina Celje, v primeru možnosti napeljave daljnovoda do Celja, želela prejemati električni tok od nje. Župan je odgovoril, da bi bilo mesto pripravljeno sodelovati z novozgrajeno centralo, če bi bila elektrika na voljo po sprejemljivi ceni in če bi mestna občina Celje dobila izključno pravico distribucije električne energije na območju 20 kilometrov okoli Celja38. Enako stališče je občina zastopala tudi leto kasneje, ko je februarja 1914 od graškega podjetja, ki je gradilo elektrarno na Fali, prejela ponudbo, naj se tudi Celje priključi na njihov bodoči daljnovod39. Občinski odbor se je, tehtajoč obe ponudbi, odločil za elektrarno Fala. Vendar ta ni sprejela zahteve mestne občine Celje, ki je želela od Fale kupljeno elektriko preprodajati ne samo malim porabnikom, temveč tudi veliki industriji v mestu in okolici. Obrate, ki so imeli motorje z močjo, večjo kot 30 KS, je namreč želela Fala oskrbovati neposredno. V odgovoru pa je hkrati ošvrknila mestno občino Celje, naj opusti monopol priključkov in prodaje žarnic, češ da le-ta zelo ovira popularizacijo električne enrgije40. Zaradi vztrajanja mestne občine Celje pri monopolnem položaju, a tudi zaradi vojne, ki je zavlekla dela pri gradnji elektrarne Fala (obratovati je začela šele maja 1918), zasledimo idejo, da bi se mesto priključilo nanjo, šele avgusta 192041. Tudi v času stare Jugoslavije je za distribucijo električne energije ter za širjenje in vzdrževanje električnega omrežja skrbelo občinsko podjetje, Mestna elektrarna Celje. V okviru gerentskega, kasneje občinskega sveta, je za njeno nadziranje, pretresanje problemov elektrifikacije in svetovanje skrbel odbor za elektrifikacijo. Celje je v letih po prvi svetovni vojni trpelo pomanjkanje električne energije . Konec januarja 1921 je bil gerentski svet - na zahtevo dobavitelja Westna - prisiljen sprejeti sklep, da se zaradi preobremenjenosti električne centrale ne sme izvrševati novih priključkov43. Prošnje zanje so res zavračali, vendar verjetno ne dosledno, kar lahko sklepamo iz nekajkratnih intervencij tovarne Westen in Mestne elektrarne Celje v letih 1921 in 1922. Westen je januarja 1923 zagrozil celo s prenehanjem dobave, če bodo še naprej priklapljali nove porabnike, zato se je mestna občina z njim dogovorila, da bo izdajala dovoljenja za nove inštalacije le z njegovim pristankom44. Poleg zavračanja prošenj za priklop (konec leta 1922 je nanj čakalo 26 prosilcev) so skušali porabo omejevati tudi s kontrolo že priklopljenih strank, ki niso imele števcev in so za porabljeno elektriko plačevale pavšalno ceno. Te so se ob priključitvi obvezale glede moči in števila žarnic, ki jih bodo uporabljale in na tej osnovi plačevale pavšal. V nasprotnem primeru so jim električni tok odklopili in takšna usoda je doletela tudi 7 porabnikov, ki so jih v času pomanjkanja v februarju 1923 zalotili pri kršitvi dogovora45. Povečanje porabe je zahtevalo čimprejšnjo rešitev. V poštev so prihajale tri 72 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 možnosti: izgradnja lastne elektrarne, priključitev na Falo oz. kakšnega drugega ponudnika ali povečanje zmogljivosti Westnove centrale. Mestni svet je sredi leta 1923 dosegel, da je Westen pristal na povečanje svojih zmogljivosti za potrebe mesta46. Decembra istega leta je Westnovo podjetje, kljub zavračanju v preteklih letih, sklenilo pogodbo o dobavi električne energije Mestni elektrarni Celje47. Dosedanje sodelovanje med njima je namreč temeljilo le na neformalnem dogovoru. Vendar težave mesta pri oskrbi z elektriko s tem še niso bile rešene. Hitrejšega razmaha uporabe nove vrste energije do takrat ni oviralo le njeno pomanjkanje, temveč tudi neprimerno omrežje, ki je bilo predvideno za znatno manjšo porabo. Zaradi velike preobremenjenosti je bil padec napetosti tako velik, da so žarnice gorele le z 20% močjo, s slabim učinkom pa so delovali tudi motorji48. V tem kontekstu je več kot zgovoren podatek iz Pogojev za dobavo električnega toka z omrežja Mestne elektrarne v Celju (sprejetih leta 1923), da znaša uporabna napetost toka za razsvetljavo "približno 150 V" in "okoli 200 V" za pogon motorjev. Občinski svet seje zavedal nevzdržnosti takega položaja in je konec leta 1923 sklenil namesto za kopališče najeti kredit za posodobitev električnega omrežja v Celju in okolici v višini 1.320.000 din49. Mesec dni kasneje je že tudi izbral izvajalca del. Za 841.583 din se je modernizacije omrežja lotilo podjetje Siemens-Schuckert50, kot izvajalec pa je kasneje nastopala družba Jugoslovanska Siemens, d. d., Zagreb. Prav na začetku posodobitvenih del, januarja 1924, je že tako kritičen položaj oskrbe poslabšala še okvara na enem od dveh glavnih transformatorjev. Mestna občina Celje je zato prepovedala vsakršno uporabo električne energije, razen za razsvetljavo in še to v omejenem obsegu. Naslednji mesec je občina restriktivne ukrepe omilila, vendar je prebivalce pozivala k skrajnemu varčevanju, dokler ne bodo instalirani novi transformatorji51. Preureditvena dela na omrežju bi morala biti po prvih napovedih končana v septembru 1924, vendar so zaradi zastoja pri uvozu opreme zamujala52 in mestni svet je lahko šele 26. februarja 1925 oznanil sreskemu poglavarstvu, da so dela končana. Na podlagi kolavdacije (22. 4. 1925) je bilo nato v začetku maja izdano začasno obratovalno dovoljenje. Začasno zaradi tega, ker je bila predvidena še preureditev hišnih instalacij, odpraviti pa je bilo treba tudi vrsto pomanjkljivosti, ki jih je odkrila komisija pri pregledu53. Omrežje je bilo po rekonstrukciji razumljivo najbolj zgoščeno na mestnem prostoru, omejenim z navideznim kvadratom med Savinjo, Voglajno, Koprivnico in Sušnico. Obsegalo je 13 transformatorjev (pred rekonstrukcijo leta 1922 jih je bilo osem) in električne vode, ki so na zahodu segali le do Gimnazije in po Ljubljanski cesti do vile Stiger, na jugu le preko Savinje do Gozdne hiše in Brega, na vzhodu pa je Voglajno prekoračil le vod do transformatorja pri klavnici. Najbolj je zaradi 73 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises Številnih proizvodnih obratov ta navidezni okvir razbijala napeljava na severni strani. Vodila je ob Sušnici do železniške proge na Lavi in vzporedno s Kersnikovo prav tako do železniške proge. Več krakov se je odcepilo levo in desno od glavnega voda iz tovarne Westen do mesta že na Mariborski cesti54. Še preden je bila rekonstrukcija omrežja končana, je mestni magistrat prejel dopis tovarnarja Westna, s katerim je ta napovedal, da bo najkasneje v decembru 1926 prenehal dobavljati električni tok Mestni elektrarni Celje, sama tovarna pa bo že od 1. julija 1925 začela prejemati elektriko iz Fale. Westen je občini predlagal, naj tudi sama stopi v pogajanja z vodstvom te centrale55. Na negodovanje predstavnikov občine, češ da je Westen s tem dejanjem avtomatično poslabšal njen položaj v bodočem pogajanju s Falo, je ravnatelj Westnove tovarne Pfeifer zagotovil, da še tudi sami niso sklenili pogodbe s Falo, in da bodo občino pri pogajanjih podprli: tovarna bo sprejela tok iz Fale le, če bo elektrarna tudi občini ponudila iste pogoje kot njej56. Pogajanja predstavnikov Fale in mestne občine Celje so trajala vso prvo polovico leta 1925. Pogodbo so sklenili 27. oktobra57 in v februarju 1926 je Mestna elektrarna Celje pričela sprejemati elektriko iz Fale58. Pogodba, ki so jo sklenili za 10 let, je določala, da se v prihodnje vsi novi porabniki v Celju in okolici, ki imajo več kot 100 KW priključne možnosti, prepustijo elektrarni v direkten priklop. Poleg teh je imela Fala pravico, ne glede na sprejemne možnosti, direktne oskrbe družbe Westen, Cinkarne, obrata Kemične tovarne Hrastnik, apnenika tovarne dušika iz Ruš, žag Čater in Sodin ter Majdičevega mlina. Vendar so s pogodbo za direktno dobavo določili le prva štiri podjetja59. Že v času pogajanj s falsko elektrarno, a tudi v naslednjih dveh letih, se je občinski svet ukvarjal z mislijo, kako bi si zagotovil rezervne možnosti oskrbe mesta z elektriko v primeru nenadne prekinitve dobave iz Fale. Zato je stopil v stik z družbo Westen in s Cinkarno, ki sta prodajali svoje stare naprave za pridobivanje električne energije. Kmalu se je izkazalo, da bi si občina z nakupom in vzdrževanjem tovrstnih naprav naložila veliko finančno breme. Poleg tega bi po mnenju izvedenca "izvrstno" omrežje elektrarne Fala odpovedalo le v primeru velike katastrofe in še to le za dan ali dva. Takšen izpad električne energije bi porabniki lažje prenesli kot stalno obremenitev zaradi vzdrževanja rezerve. Obstajala je tudi možnost, da bi mesto za najnujnejše potrebe (javna razsvetljava, bolnišnica, kolodvor) dobila elektriko od Westna, ki si je obdržal rezervne naprave z močjo 200 KW. Našteti razlogi so občino odvrnili od njenih prvotnih namenov60. Mestna elektrarna Celje je imela od začetka svojega obstoja monopolni položaj v distribuciji električnega toka v okolišu svojega omrežja, a tudi pri izvajanju vseh dovodnih in hišnih instalacijskih del61. Ker so zasebni instalaterji kljub temu izvajali omenjena dela, je magistrat na pritožbo Mestne elektrarne septembra 1922 74 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 izdal razglas, ki je opozarjal prebivalce Celja na posledice takšnega ravnanja62. Vsak uporabnik je moral Mestno elektrarno pisno obvestiti o vsaki spremembi pri priklopljenih električnih napravah, tudi npr. glede števila uporabljanih žarnic. Da bi onemogočila vsako konkurenco pri dobavi žarnic, je Mestna elektrarna Celje začela že v juniju 1922 prodajati žarnice s svojim znakom63. Kljub temu ni bilo mogoče preprečiti uporabe drugje kupljenih žarnic, trgovcem pa tudi ne naprtiti dolžnost ugotavljanja, ali so kupci iz Celja. Nemogoča je bila tudi kontrola po stanovanjih. Ker je žigosanje žarnic višalo njihovo ceno in zavleklo dobavo, je obratovodja Mestne elektrarne Celje novembra istega leta predlagal, naj ga opuste64. Leta 1923 sprejeti Pogoji za dobavo električnega toka so v 39. točki ponovno določali, da morajo stranke in instalaterji nabavljati elektromaterial le pri Mestni elektrarni. Za priklop svetil, motorjev in drugih aparatov, ki niso bili kupljeni pri Mestni elektrarni, so si stranke morale pridobiti njeno dovoljenje. Izvajanje te določbe je izzvalo negodovanje trgovcev, ki so želeli prosto trgovati z omenjenimi artikli, predvsem z žarnicami. Gremij trgovcev v Celju je 13. februarja 1925 velikemu županu mariborske oblasti prijavil Mestno elektrano Celje, da si je ustvarila monopol na razpečevanje žarnic65. Ko je v drugi polovici istega leta Mestna elektrarna ponovno začela (tokrat v lastni režiji) žigosati žarnice - sklicujoč se pri tem, da isto počne tudi večina ostalih elektrarn, npr. na Ptuju in v Mariboru -pa se je pritožil še na celjski magistrat. Nasprotje je razrešila šele odločba velikega župana, ki je konec leta 1926 razveljavil sporno točko Pogojev za dobavo električne energije o obveznem odkupu žarnic in ostalega elektromateriala pri Mestni elektrarni Celje66. Mestna elektrarna je takšen razplet sprejela brez pritožbe, saj izvajanje monopola zanjo po izjavi obratovodje navsezadnje ni bilo ugodno. (Vztrajala je le pri zahtevi, da bi sama dobavljala števce)67. Vendar je zaradi dolgoletnega monopolnega obnašanja zaupanje vanjo tako upadlo, da je škodovalo tudi njej sami. To so pokazali rezultati prodaje elektromateriala v letu po odpravi spornega člena. Kljub precejšnjemu padcu cen je namreč v letu 1927 s prodajo iztržila le slabo tretjino več (824.000 din) kot leto poprej (632.000 din)68. Z rekonstrukcijo električnega omrežja in priključitvijo na falsko elektrarno se zaključi obdobje, v katerem je elektrifikacija Celja premagovala otroške bolezni. Westnova tovarna je res že leta 1923 povečala zmogljivosti svoje elektrarne in s tem izboljšala preskrbo mesta z elektriko, vendar so šele obnova omrežja v začetku leta 1925, praktično neomejene možnosti priklapljanja novih naročnikov po pogodbi s Falo leta 1926 in odprava anahronističnega monopola Mestne elekrarne omogočili neovirano širitev uporabe električne energije69. Nanizajmo še nekaj dejstev, ki so značilni za omenjeno obdobje: Kot ob vsakem uvajanju novosti, lahko tudi v začetku elektrifikacije mesta pri ljudeh opazimo 75 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises nezaupanje in odklanjanje električne energije, ki se, kot pričajo številne prošnje za priključke in tudi pobude za širjenje omrežja, kmalu razblinita. Industrijski obrati se zaradi ceneje kupljene električne energije odločajo za prenehanje lastnega pridobivanja. Ob stalni rasti beležimo največje povečanje porabe (trikratno v primerjavi z letom 1914) v obdobju do leta 1920, kasneje je rast potrošnje nekoliko počasnejša. Opazen je izjemen skok porabe električne energije v letu 1921. Neznatna rast v letih 1922-1927 je posledica omejevanja izdajanja dovoljenj za nove priključke do razširitve Westnove centrale in slabega stanja omrežja do rekonstrukcije. Nenavadno je, da poraba ni narasla že v letih 1926 in 1927, ko sta bila odpravljena oba omenjena zaviralna momenta. Leto KWh Leto KWh 1913 36.737 1919 325.125 1914 67.000 1920 258.248 1915 87.000 1921 453.708 1916 146.000 1925 485.181 1917 187.558 1926 446.000 1918 242.100 1927 488.145 Poraba električne energije na območju omrežja Mestne elektrarne Celje (1913-1927) Mestna elektrarna Celje je služila predvsem s preprodajo električnega toka iz Fale in v manjši meri s prodajo raznega elektrotehničnega materiala ter z montažo električnih naprav. Za poglavitno dejavnost, distribucijo električne energije, je imela slabe tehnične pogoje. Leta 1926 je npr. kupila 567.000 KWh, oddala pa le 446.000 KWh energije. Razliko v višini 27% so povzročile izgube v omrežju in v transformatorjih. Vzroki zanje so se skrivali v prevelikem številu slednjih (18) in prenizki napetosti v omrežju (120 V). Ker večina transformatorjev tudi v času največje obremenitve ni bila izrabljenih niti 50%, je obratovodja Mestne elektrarne predlagal prehod na napetost 220 V in zmanjšanje števila ter popolno prenovitev dela transformatorjev. Po njegovem mnenju bi s to izboljšavo pocenili električni tok in privabili več odjemalcev, kar bi spet prineslo večjo izrabo naprav in omogočilo znižanje cen, ki da so zlasti za pogon motorjev previsoke. Odpraviti bi bilo potrebno tudi pogoj, po katerem je moral vsakdo, ki je hotel priključek, plačati razširitev javne napeljave do mesta porabe, čeprav je ta potem postala last Mestne elektrarne. Poročevalec je tožil tudi nad slabimi prostorskimi razmerami in organizacijo dela mestne elektrarne, češ da temelji na principih, ki so v večjih mestih vladali med vojno in neposredno po njej. Večina predlogov obratovodje mestne elektrarne za izboljšanje razmer je bila sprejetih in že v naslednjem letu (1927) je elektrarna zmanjšala razliko med kupljeno in oddano energijo na 18% izgube. Takšen uspeh je dosegla brez investicij, s pravilnejšo porazdelitvijo obremenitve, zmanjšanjem števila transformatorjev in 76 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 stalno kontrolo omrežja70. Skladno z rastjo električnega omrežja je rasla tudi mreža električne javne razsvetljave. O njenih začetkih ni ohranjenih podatkov, znano pa je, da je Mestna elektrarna Celje v začetku leta 1921 prevzela stroške zanjo, medtem ko je stroške instalacij za razsvetljavo in nabave žarnic tudi v bodoče nosila mestna občina71. Ko se je v tem letu pojavil predlog, da bi Mestno elektrarno spremenili v zasebno podjetje, so ga v občinskem svetu zavrnili z argumentom, da daje elektrarna kot javno podjetje razsvetljavo brezplačno, kar od privatnika ne gre pričakovati72. Sredi leta 1922 je mreža javne razsvetljave obsegala le 87 svetilk73. Prebivalci, ki so si želeli njene razširitve, pa so bili nezadovoljni tudi z režimom prižiganja. Na pritožbe, da luči gore podnevi namesto ponoči ali v nočeh z mesečino, je Mestna elektrarna odgovarjala, da delavec, odgovoren za prižiganje svetilk, dela vestno, a da mu prebivalci nagajajo. Svetilke so morali namreč prižigati posamično, vsaka je imela pretikalnik v železni omarici; vendar to ni preprečilo nepridipravom, da so prižgane svetilke ugašali in obratno. Mestna elektrarna je poskušala položaj rešiti z zaposlitvijo "lampista", ki bi bil zadolžen le za razsvetljavo . Občinski odborniki in prebivalstvo so elektrarni tudi očitali, da je javna razsvetljava preveč potratno izdelana in zato predraga, saj so zanjo porabili 38.124 KWh energije letno. Ob rekonstrukciji omrežja v letih 1924-1925 so obnovili tudi mrežo javne razsvetljave, ki je tedaj obsegala 94 svetilk, od tega 59 celonočnih7. Žarnice za javno razsvetljavo je mestna elektrarna uvažala, nabavljala jih je pri družbah Osram in Philips. Po tedanjih predpisih carinske direkcije pa so imele pravico do carine prostega uvoza teh žarnic le občine, ki so same proizvajale električni tok77. Naziv "mestna elektrarna" se je v tem primeru izkazal za zelo koristnega, saj je občina lahko mirne vesti dala izjavo, da je posestnica elektrarne in pridobila zgoraj omenjeno pravico, čeprav njena elektrarna ni sama proizvedla niti enega samega watta električne energije. Ob koncu leta 1937 je javna razsvetljava obsegala 387 svetilk (s skupaj 24,5 KW) in je porabila 88.428 KWh toka78. Elektrifikacija okoliške občine je zaostajala za mestno. Do leta 1927 je izven mestnega okvira električni tok Mestne elektrarne Celje koristilo le nekaj porabnikov (npr. sedež okoliške občine na Bregu). Šele v tem letu so elektriko dobili tudi Gaberje, Spodnja Hudinja, Zavodna, Breg in Lava79. Vendar elektrifikacija okoliški občini ni prinesla le zadovoljstva. Majhna poraba, visoki stroški vzdrževanja in obsežna javna razsvetljava so izključevali možnost dobička. Pričakovati je bilo, da bo okoliška občina zato pretrgala pogodbo z Mestno elektrarno, ki ji je dobavljala tok in se priključila direktno na elektrarno Fala. Ker 77 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises bi mestno občino izguba zelo prizadela, je pohitela in z okoliško občino sklenila dogovor, s katerim ji je slednja z letom 1929 prepustila svoje omrežje. Mestna občina Celje se je obvezala okoliški občini plačati 25.000 din letno, prevzela pa je tudi vse stroške javne razsvetljave na njenem območju80. S tem sporazumom je Mestna elektrarna Celje dobila tudi izključno pravico oskrbovanja področja okoliške občine z električnim tokom, s tem, da je morala slednja prispevati svoj delež k nadaljnji širitvi električnega omrežja (v letih 1931-1932 je tako morala prispevati za elektrifikacijo Ostrožnega, Lise in Medloga)81. Leta 1932, ko je Viktor Tomšič, industrialec iz Ilirske Bistrice, ki je poleg svojega podjetja na Teharjah posedoval tudi električno omrežje, ponudil le-to v odkup Mestni elektrarni Celje , se je zopet pokazala težnja mestne občine, obvladati vso svojo okolico in si tudi tu zagotoviti izključno pravico prodaje električnega toka. Pet kilometrov prostega voda nizke napetosti Tomšičevega omrežja, ki je oskrbovalo Teharje in okolico, vključno z Bukovžlakom (nanj je bilo priključenih le 68 porabnikov), je bilo, kljub izračunom, ki so kazali na majhen dobiček, za mestno občino izredno vabljivih. Zaradi delovanja elektrarn v okolici83 se je bala, da bo v kratkem času obdana z že elektrificiranimi področji, s tem pa bi izgubila vso možnost širjenja svojega omrežja. Področje med Celjem in Teharjem je bilo zaradi bližine ceste in železnice primerno za širitev industrije, zato ga mestna občina ni hotela izgubiti: z realizacijo ideje o podaljšanju omrežja na Teharjah do Zgornjega Čreta bi si ga lahko zagotovila 84. Vendar je pomanjkanje denarja mestni občini Celje nakup tega omrežja preprečilo. Leta 1935 ga je kupila elektrarna Fala, ki ga je bila pripravljena prodati mestni občini Celje kot svojemu odjemalcu. Vendar se to vse do priključitve Mestne elektrarne Celje na Kranjske deželne elektrarne ni zgodilo . Pogodba o dobavi električne energije med mestno občino Celje in elektrarno Fala je veljala 10 let (do februarja 1936), a že leta 1934 so predstavniki Fali konkurenčnih Kranjskih deželnih elektrarn stopili v stik z občino glede morebitnega dogovora. Obratovodja Mestne elektrarne je poročal, da so Kranjske deželne elektrarne zelo zainteresirane za sklenitev pogodbe z občino in so pripravljene ponuditi za 0,10 din/l KWh nižjo ceno od cene elektrike iz Fale. To bi za občino pomenilo letno nad 100.000 din prihranka86. Za podaljšanje pogodbe si je seveda prizadevala tudi Fala, vendar je mestna občina Celje decembra 1935 sklenila dogovor o dobavi električne energije s Kranjskimi deželnimi elektrarnami87. Med obratovodji Mestne elektrarne Celje med obema vojnama velja omeniti ing. Srečka Sajovica, ki je to mesto zasedal od novembra 1926 do okupacije. Predtem je bil obratovodja v družbi Transformator v Ljubljani, kjer si je nabiral izkušnje z delom ob dr. Vidmarju88. Že na začetku dela v Celju je s svojimi predlogi dosegel zmanjšanje izgub v omrežju. Iz njegovih predlogov in aktivnosti v naslednjih letih (odprava monopola Mestne elektrarne, znižanje cene elektrike, posebne tarife za 78 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 industrijo) pa je očitno, da je bil velik strokovnjak, ki si je prizadeval iz Mestne elektrarne narediti na sodobnih principih temelječe podjetje za distribucijo električne energije, podjetje, ki bi ne služilo le mestni občini za večanje njenih dohodkov, temveč bi posredovalo elektriko čim večjemu številu potrošnikov. Število le-teh se ie do leta 1937 povzpelo na 3371 (od tega jih je elektriko za pogon uporabljalo 181) 9 Energijo jim je posredovalo omrežje, ki ga je Mestna elektrarna Celje do leta 1940 poleg v mestne in primestne predele (Zavodna, Jožefov hrib, Breg, Spodnja Hudinja, Gaberje, Medlog, Nova vas, Lisce, Lava) razširila tudi na oddaljenejše zaselke (Ostrožno, Tremarje, Košnica, Lokrovec, Dobrova), in ki je v tem letu merilo 77,6 km. Nanj je bilo priključenih 569 motorjev s 1381 KAV (statistike glede drugih porabnikov električne energije niso vodili)90. Poraba električne energije je tudi v obdobju po letu 1927 rasla, vendar se je zlasti od srede tridesetih let ta rast upočasnila, kar je posledica uvedbe državne in banovinske trošarine. Leto KWh KWh KWh 1928 271.639* 1930 698.351 1935 1.375.000 1936 1.287.210 za razsvetljavo: 548.365 za pogon: 738.845 1937 1.396.350 za razsvetljavo: 569.692 za pogon: 826.658 1938 1.494.823 za razsvetljavo: 582.037 za pogon: 912.786 1939 1.549.566 za razsvetljavo: 605.069 za pogon: 944.497 1940 1.433.434 1941 595.329* za razsvetljavo: 277.384 za pogon: 317.945 *podatek velja le za prvo polletje Poraba električne energije na območju omrežja Mestne elektrarne Celje (1928-1941) Poleg že omenjeni je znanih le malo podatkov o uporabi električne energije v proizvodnih obratih. Mestna elektrarna se je trudila pridobiti čim več velikih porabnikov in je za elektriko, namenjeno za pogon, uvedla stopnjevalno tarifo (osnovna cena 2 din, ki so jo porabniki plačali za 25-kratno porabo v KW izražene priklopne moči, se je ob večji porabi znižala do 1 dinarja)91. V posameznih primerih, ko je bila tarifa za nekatere obrate previsoka in se je Mestna elektrarna bala, da se bodo le-ti priključili direktno na elektrarno (primer tekstilnih tovarn Bergmann in Metka), je predlagala še dodatno znižanje cen92. Največji porabniki (Westen, Cinkarna) so prejemali električno energijo direktno od Fale ali Kranjskih deželnih elektrarn . Aprila 194194 je upravljanje z mestno elektrarno in plinarno prevzela okupatorjeva občinska uprava, s 1. novembrom istega leta pa je lastništvo nad obema prešlo na korporacijo Energieversorgung Südsteiermark (E. V. Süd) s sedežem v Mariboru, ki 79 Celjski zbornik 1991__Članki in razprave - Articles n Treatises je upravljala z vsemi obrati za pridobivanje in distribucijo energije na Spodnjem Štajerskem95. Opombe: 1 Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945 (dalje: Razvoj elektrifikacije), ur. S. Fras in B. Valenčič, Ljubljana, 1976, str. 23; pričujoči prispevek skuša na podlagi Se ne uporabljenega gradiva dopolniti pregled razvoja elektrifikacije mesta Celja, ki ga prinaša citirano delo. Z Prav tam, str. 27, 37-38, 69-70. 3. Prav tam, str. 25-26. ... , „ 4. Prav tam, str. 147-148; J. Orožen, Zgodovina obrti v Celju in severovzhodni Sloveniji, Poslovno združenje Agens Celje ob IV. sejmu obrti, str. 193. . 5. Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), Mestna občina Celje (MOC) 1850- 1918, fasc. 8, zapisnik seje občinskega odbora z dne Z 11. 1900. 6. Tehnisches und Elektrotechnisches Bureau Louis Patz & Co., Wien; Österreichisches Siemens-Schukert Werke Wien. 7.ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 111, iL 11645/1906; kot osnovo za izračun so vzeli 1000 žarnic s po 450 urami gorenja in 50 KS moči elektromotorjev s 1000 urami obratovanja. 8. Uporabljeni so današnji nazivi ulic. 9. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 40, gradbena dokumentacija za leto 1906. 10 Gesellschaft für elektrische Industrie, Zweigniederlassung Weiz (Vormals Franz Pichler & Co.). 11. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 130, št 9500/1909. IZ Janez Cvim, Gospodarska politika celjske občine 1890-1914, Zgodovinski časopis, 44, 1990, ŠL 3, str. 435-450 in tam navedena literatura. 13. ZAC, MOC 1850-1914, fasc. 11, zapisnik seje občinskega odbora z dne 19. 4. 191Z 14. Prav tam; pri uporabi 3600 žarnic, motorje\■ v skupni moči 30 KS in porabi 400 KWh za male motorje, grelna telesa itd in na podlagi cene 0,7 kron za 1 KWh za žarnice, 0,3 kron za pogonske motorje in 0,25 kron za male motorje. Ob že všteti 2% amortizaciji bi bilo doseženo 13,2% obrestovanje kapitala, medlem ko bi z izvedbo projekta ene od zgoraj omenjenih družb dosegli le 6,5% stopnjo. 15. Prav tam. 16. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 11, zapisnik seje občinskega odbora z dne IZ 9. 191Z 17. Prav tam, zapisnik seje občinskega odbora z dne 17.9. 19IZ 18. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 45, ŠL 1802/22, pismo mestnega župana A. Westnu z dne 24. 8. 191Z 19. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 11, zapisnik seje občinskega odbora z dne 17. 9. 1912; ZAC, MOC 1919-194 L fasc. 45, ŠL 1802/2Z pismo mestnega župana A. Westnu z dne 16. 7. 1913. 20. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 11, zapisnik seje občinskega odbora z dne 17. 9. 1912; izbrali so Gesellschaft für elektrische Industrie, Zweigniederlassung Weiz (Vormals Franz Pichler A Co.), podjetje, kije svoje usluge ponudilo mestni občini že leta 1909. 21. Deutsche Wacht, Z 10. 191Z 2Z ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 11, zapisnik seje občinskega odbora z dne 27. 9. 191Z 23. Prav tam, zapisnik seje občinskega odbora z dne 6. 11. 1912; lastniki gostišč, trgovin, lokalov, svečanih dvoran in podobno so se o cenah morali z Mestno elektrarno posebej pogoditi; Deutsche Wacht, 12. Z 1913. 24. Deutsche Wacht, Z 10. 191Z 25. Prav tam. 26.ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 11, zapisnik seje občinskega odbora z dne 25. 10. 191Z 27. Prav tam, zapisnik seje občinskega odbora z dne 6. 11. 191Z 28. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 12, zapisnik seje občinskega odbora z dne 14. 3. 1913. 29. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 45, ŠL 1802/22, Splošni pogoji Mestne elektrarne Celje, str. 4. 30. Prav tam, str. 7. 31. Prav tam, str. 5. 3Z ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 47, B4/1912-1940, Preureditev in razširitev električnega omrežja, zapisnik komisijskega ogleda trase; del te napeljave je tekel po ozemlju občine Celje-okolica, ki je na to pristala z izjavo dne 8. 11. 191Z Dovoljenje za uporabo svojih cest je pogojevala z zagotovilom mestne občine, da bo ta ob napeljevanju električne mreže v okoliški občini dovolila najkrajšo možno povezavo Brega in Gaberja preko svojega ozemlja; ZAC, MOC 1850-1918, fasc. IZ zapisnik seje občinskega odbora z dne 14. 3. 1913. 33. Prav tam, navodila štajerskega namesmištva Mestni elektrarni Celje glede sprememb in izboljšav na električni mreži. 34. Prav tam, zapisnik komisijskega ogleda napeljave za preskrbo mesta Celja in okolice z električno energijo. 80 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 35. ZAC, MOC1919-1941, fasc. 47, šl 2/1923, poročilo o reviziji v Mestni elektrarni Celje z dne 29. 9. 1922 36 ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 12, zapisnik seje občinskega odbora z dne 21. 2 1922 37. Kot v op. 33. 38. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 157, šl 6388/1914, dopis občine Maribor celjskemu županu z dne 19. 5. 1913 (z odgovorom). 39. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 157, iL 2569/1914, dopis Steiermärkische Elektrizitäts Gesellschaft celjskemu županu z dne 27. 2 1915. 40. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 12, zapisnik seje občinskega odbora z dne 17. 4. 1914. 41. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 1, zapisnik seje gerentskega sveta z dne 7. 8. 1920; omenjen je član sveta dr. E. Kalan kot član pripravljalnega odbora za graditev omrežja za Celje in okolico za izrabljanje toka iz falske elektrarne. 42 To je razlog za uveljavljanje privatne iniciative na področju elektrifikacije. Primer: Skupina "hišnih posestnikov in kmetov" iz celjske okolice je nameravala ustanoviti zadružno elektrarno za celjsko okoliško občino. Namena niso uresničili 43. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 1, zapisnik seje gerentskega sveta z dne 27.1. 1921. 44. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 45, iL 1802/22, izvleček iz zapisnika seje občinskega sveta z dne 23. 7. 1923. 45. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 1, zapisnik seje občinskega sveta z dne 19. 2 1923; v začetku leta 1923 je bilo na omrežje priključenih ie 440 pavializiranih naročnikov in 650 naročnikov s števci (ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 47, B4/1912-1940, preureditev in razširitev električnega omrežja). 46. Več o tem: Razvoj elektrifikacije, str. 149-150. 47. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, ŠL 4493/25, pismo A. Westna Mestni elektrarni Celje. 48. ZAC, MOC 1919-1941. fasc. 45, ŠL 2/1923, spisi o reviziji občinskih podjetij. 49. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 1, zapisnik seje občinskega sveta z dne 11. 10. 1923; za pokritje različnih nepredvidenih stroškov v času rekonstrukcije je morala občina junija 1924 najeti novo posojilo v višini 260.000 din (ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, ŠL 2323/24, dopis Mestne elektrarne magistratu). Tudi kasneje je občina za dejavnost Mestne elektrarne Celje najemala posojila, kipa jih je vračala elektrarna sama. 50. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 1, zapisnik seje občinskega s\'eta z dne 21. 11. 1923. 51. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 47, B4/1912-1940, preureditev in razširitev električnega omrežja - plakata z razglasom mestnega magistrata. 52 Prav tam, razglasa mestnega magistrata z 11. 8. in 24. 10. 1924. 53. Prav tam, pismo Gradbene direkcije mestnemu magistratu z dne 9. 5. 1925. 54. Prav tam, načrt mreže za visoko in nizko napetost, 1925. 55. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, ŠL 6280/24, dopis družbe Westen Mestni elektrarni Celje z dne 20. 12 1924. 56. Prav tam. 57. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, ŠL 2607/25, pismo Mestne elektrarne Celje magistratu. 58. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, ŠL 437/28, poročilo o obratovanju Mestne elektrarne v letu 1927. 59. ZAC, MOC 1850-1918, fasc. 16, ŠL 291/25, pogodba med mestno občino Celje in Elektrarno Fala; v času priklopa na Falo je bilo v Celju (poleg omenjenih) najmanj 35 lastnikov elektromotorjev (ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 36, ŠL 4465/26, seznam lastnikov elektromotorjev). 60. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, ŠL 1974/25, pismi Mestne elektrarne Celje magistratu z dne 13. 7. 1925 in 21. 11. 1927. Cinkarna in Westnova tovarna sta se v letu 1924 povezali z daljnovodom, po katerem bi v primeru pomanjkanja prva oskrbovala drugo z električnim tokom. (ZAC, Westen-Emo Celje, fasc. 4, gradnja transformatorske postaje v tovarni Westen 1924-1927). 61. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 45, Pogoji za dobavo električnega toka iz omrežja mestne elektrarne v Celju, str. 5; leta 1925 so bili upravičeni ta dela izvajati poleg Mestne elektrarne le štirje oblastno izprašani elektroinštalaterji 62ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 45, iL 3810/23, razglas mestnega magistrata. 63. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 1, zapisnik seje občinskega sveta z dne 27. 5. 1922 64. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 45, il 1977/22, pismo Mestne elektrarne Celje mestnemu magistratu z dne 6 11. 1921 65. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, iL 2408/25, pismo velikega župana mestnemu magistratu z dne 31. 12. 1926 66. Prav tam; utemeljitev odločbe je slonela na 117. členu ustave, kije dajala pravico uvajanja monopola te državi 67. Prav tam, pismo Mestne elektrarne Celje mestnemu magistratu z dne 17.1 1927. 68. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, ŠL 437/28, poročilo o delu Mestne elektrarne Celje. 69. Posredno to dokazuje tudi zmanjšanje količine gradiva v fondu mestne občine, povezanega s to tematiko v tridesetih letih v primerjavi s prejšnjima dvema desetletjema. Električna energija sama, električna javna razsvetljava, novi priključki in podobno tedaj niso bili več nenavaden, nevsakdanji pojav. Zato so z elektriko povezane zadeve reševali rutinsko, brez (velikih) pretresov. 70. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, ŠL 1459/27, poročilo obratovodje Mestne elektrarne Celje. 81 Celjski zbornik 1991_Članki in razprave - Articles n Treatises 71. ZAC, MOC1919-1941, fasc. 45, ŠL 1483/21, uradni zaznamek izjave obratovodje Mestne elektrarne Celje. 72 ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 45, ŠL 2613/22, dopis Mestne elektrarne Celje mestni občini z dne 24. 7. 1921 73. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 45, ¡t 3589/22, dopis Mestne elektrarne Celje mestni občini z dne 23. 5. 192Z 74. Prav tam, dopis Mestne elektrarne Celje mestni občini z dne 18. 5. 1921 75. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, ŠL 325/25, dopis Mestne elektrarne Celje mestni občini z dne 22. 1. 1925. 76. Kot v op. 54. 77. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, št 1104/25, dopis Mestne elektrarne Celje mestni občini z dne 16. 3. 1925. 78. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 47, statistika Mestne elektrarne Celje za leto 1937. 79. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, it 5845/29, dopis Mestne elektrarne Celje mestni občini z dne 24. 9. 1928. 80. Prav tam, izvleček iz zapisnika seje občinskega sveta z dne 114. 1929. 81. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, ŠL 5845/31, izvleček iz zapisnika seje občinskega sveta z dne 30. 10. 1929. 81 ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 47, ŠL 1637/32, pismo Tomšičevega pooblaščenca mestnemu načelstvu z dne 26. 1 1931 83. V neposredni bližini Celja so delovale Elektrarne Žalec, d z o. z. (od leta 1912), Električno in industrijsko podjetje v Šempetru v Savinjski dolini, d z o. z (od leta 1921), zadružni elektrarni v Šmartnem ob Paki (od leta 1924) in v Škofji vasi (od leta 1926) ter elektrarna konventa usmiljenih bratov v Vrbnem pri Žalcu. Tudi električne zadruge, ki so si poleg izgradnje lastne elektrarne postavljale za namen delovanja oskrbo zadružnikov z električno silo, izvajanje inštalacij električnih vodov, promet z električnimi napravami ter oskrbo okolice z električno energijo, je Mestna elektrarna štela med tiste, ki bi morebiti lahko ogrozile njen položaj. Vendar elektrarne v lasti zadrug (na območju okrožnega sodišča Celje jih je bilo do začetka druge svetovne vojne registriranih 14) objektivno niso predstavljale večje nevarnosti Mestni elektrarni Celje, saj je bil njihov kapital premajhen. (O številu elektrarn v okolici Celja najdemo podatke v fondu Okrožnega kot trgovskega sodišča Celje 1898-1949 - register družb (C 1/6 in C 1/44), zadružni register (Rg Z 111/67 in Rg Z 111/74) - v Zgodovinskem arhivu v Celju in v fondu Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Arhivu Slovenije). 84. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 47, šl 1637, pismo Mestne elektrarne mestnemu načelstvu. 85. Prav lam, pismo mestne elektrarne Celje mestnemu načelstvu z dne 27. 9. 1935. 86. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 47, šl 8560/34, poročilo obratovodje Mestne elektrarne Celje o razgovoru z vodstvom Kranjskih deželnih elektrarn. 87. ZAC, Okupacijska občina Celje (OOC) 1941-1945, fasc. 5; mestna elektrarna in plinarna 1935-1937, pogodba med Kranjskimi deželnimi elektrarnami im mestno občino Celje. 88. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 18, personalne zadeve, uslužbetiski listi za mestne uslužbence. 89. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 47, statistika Mestne elektrarne za leto 1937. 90. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 47, B4/40, statistika elektrarn; po cenitvi ob koncu leta 1938 je občina Celje (znotraj njenih meja so z izjemo Tremarij vsi kraji, ki jih je z električno energijo oskrbovala Mestna elektrarna) štela 20.000prebivalcev. 91. ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, šl 6382/28, dopis Mestne elektrarne Celje oblastnemu odboru mariborske oblasti z dne 4. 10. 1928. 91 ZAC, MOC 1919-1941, fasc. 46, šl 2107/30, pismo ing Sajovica mestnemu načelstvu z dne 1 4. 1930; nekaj podatkov o porabi elektrike v tekstilni industriji prinaša Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del (1849-1941), Celje, 1974, str. 371. 93. Cinkarna sama je leta 1939 porabila le malo manj električne energije kot cela občina (1.243.470 KWh). 94. Primerjava porabe električne energije v obdobju april-maj v letih 1940 in 1941: 1940 1941 april 100.411 67.164 maj 102.874 69.426 junij 125.045 63.679 julij 99.878 103.412 95. ZAC, OOC 1941-1945, fasc. 5, Gospodarstvo: plin in elektrika; pogodba med E. V. Süd in mestno občino z dne 9. 10. 1941; korporacija je nastala iz zaplenjenih Električne centrale Fala, Trboveljske pretnogokopne družbe, Državnega rudnika Velenje in Kranjskih deželnih elektrarn, kasneje pa so ji priključili še nekaj manjših obratov (Verordnungs- und Amtsblatt des Chef der Zivilverwaltung in der Unter Steiermark, 1941, šl 17, Str. 137). 82 Članki in razprave - Articles nd Treatises_Celjski zbornik 1991 Zusammenfassung Die Anfange der Stromversorgung der Stadt Celje Celje erhielt sein Stromnetz, das eine öffentliche Nutzung des Stroms ermöglichte, im Jahre 1913. Es wurde von der Stromzentrale der Emailgeschirrfabrik Westen ausgebaut, die so wie einige andere Betriebe in Celje, bereits Strom für den eigenen Bedarf erzeugte. Die Stadtgemeinde entschied sich für diese Versorgungsvariante aus Mangel an Mitteln für den Bau eines eigenen Elektrizitätswerkes. Für Stromversorgung und Wartung sowie Erweiterung des Stromnetzes sorgte bis zum Jahr 1941 das städtische Unternehmen "Mestna elektrarna Celje" (Städtisches Elektrizitätswerk Celje), das sich das Monopol für die erwähnten Dienstleistungen erwarb. Es sorgte auch für öffentliche Beleuchtung, deren Umfang mit dem des ganzen Stromnetzes zunahm. Wegen des schnellen Stromverbrauchs wurde der Strom bereits nach dem Ersten Weltkrieg knapp. Aus diesem Grunde vergrößerte 1923 die Fabrik Westen unter dem Druck der Stadtgemeinde die Kapazität ihres Elektrizitätswerks, im Jahre 1925 führte die Stadtgemeinde außerdem eine Rekonstruktion des zu schwachen und für einen geringeren Verbrauch vorgesehenen Stromnetzes durch. Seit Februar 1926 wurde Celje mit Strom aus dem Wasserkraftwerk Fala versorgt, nach Ablauf des zehnjährigen Vertrags aber von den Krainer Landes-Elektrizitätswerken. Nach 1927 wurde das Stromnetz des Städtischen Elektrizitätswerkes Celje aus dem engeren Stadtbereich auch auf die Vorstadtbezirke und naheliegenden Ortschaften ausgedehnt und umfaßte im Jahre 1940 77,6 km. Der Stromverbrauch wuchs trotz saisonbedingten Rückgangs schnell oder mäßig und betrug im Jahre 1939, als Höhepunkt des behandelten Zeitraumes 1.549.566 KWh. Natürlich muß man hinzufügen, daß größere Betriebe direkt von Stromerzeugern versorgt wurden. 83 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises _ - . 84 w Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 Igor Grdina NA MEJAH LITERATURE: Anton Novačan in Miloš Crnjanski kot pisatelja pričevalca o somraku nekega političnega življenja Četudi nas na tem mestu ne moreta osrednje zanimati življenski poti Antona Novačana in Miloša Crnjanskega, vendarle ne moremo povsem mimo neutajljivih in pomenljivih sorodnosti med njima. Rojena 1887 oziroma 1893 sodita pravzaprav v eno generacijo, tisto tragično preizkušeno mladost v plamenih prve svetovne vojne, ki je brutalno posegla v začetke njune umetnosti. Nato oba zapadeta radikalizmu, tako umetnostnemu kot političnemu in moralnemu: Novačan napiše leta 1921 prvo slovensko dadaistično besedilo (Slovenska politika)1 in 1939 morebiti zadnji tekst klasičnega slovenskega ekspresionizma (Nadčlovek, teater lutk za odrasle); Crnjanski predstavlja s svojim sumatraizmom in sploh s pesniškimi podvigi v Liriki Itake mejnik v srbski literaturi: do tod gre zgodba modernizma in od tod zgodba zgodovinske avantgarde. Politično: razočaranje nad Jugoslavijo, a vendar pristajanje nanjo ; nasprotovanje obstoječi politiki in morali - bolje: nemorali - ponesrečenega (ali vsaj ne preveč posrečenega) "Briiderschafta" -: Novačanovo republikanstvo in na drugi strani političnega spektra desničarski odkloni Crnjanskega -, toda spet sprijaznjenje z zmagovito nasprotnostjo: Novačanovo s kraljevino, Crnjanskega z ultralevo socialistično prakso komunistov po drugi svetovni vojni. Moralno: Novačanovo samosilništvo - včasih precej nietzschejanskih barv - in izvenserijskost, v mnogočem tudi fašistoidna in militantna, Crnjanskega, nakar se skrajnosti sčasoma obrusijo. Oba dasta svoji vrhunski mojstrovini ob koncu dvajsetih let, Novačan Hermana Celjskega 1925-1928, Crnjanski Selitve 1927-1929, in, zanimivo, sta obe deli odprti v nadaljevanje, Herman v Friderika in Urha, Selitve v Drugo knjigo selitev; oba poznata izlete v časnikarsko pisanje in mučna obdobja literarne suše; ne en ne drugi se ne ustavljata ne pred poezijo, ne pred prozo, ne pred dramatiko; navsezadnje sta oba tudi kraljevska diplomata, Novačan v Trstu, Pragi, Varšavi, Braili, Kairu, Celovcu in Bariju, Crnjanski pa v Berlinu in Rimu ter v službi begunske vlade za dni druge svetovne vojne in oba sta zapustila o teh svojih podvigih pričevanja. Vendar ne moremo tudi mimo različnosti usod obeh velikanov besedne umetnosti: medtem ko je Novačan v letu 1951 pozabljen in prezrt pal na tuji zemlji, ker njegova srčno ljubljena slovenska domovina zanj ni imela niti pol toliko srca kot on zanjo, je Crnjanski končal življenje leta 1977 kot vsesplošno priznana avtoriteta srbskega javnega življenja in je že za živa dočakal (sicer žal zelo nepopolno) izdajo zbranih 85 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises del3. Novačanova javnosti širše dostopna pričevanja iz političnega življenja se nanašajo na čas druge svetovne vojne, točneje na njegove dnevniške zapise v Palestini, Egiptu in Italiji med letnicama 1942 in 1945, kar pa je le v sebi zaključen fragment iz njegovega dnevništva. Primerljiva proza Crnjanskega, zbrana pod naslov štirih knjig Embahad, je drugačnega, spominskega tipa; zapletenejše oblikovalne postopke in strukture pa je moč najti za naslovom Pri Hyperborejcih, vendar se s tem besedilom na tem mestu ne bomo ukvarjali, ker je z Novačanom primerljivo le snovno, zelo malo pa strukturno. S stališča zgodovinske vede govorita obe pričevanji o istem, o nemogočih razmerah v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je po diktatorskem ukazu kralja uzurpatorja preimenovala v Jugoslavijo. V pretežni večini so izvoljeni - celo bolj ali manj demokratično - predstavniki srbskega naroda in njihovi zaupniki zatirali Hrvate in Slovence o vsaki priliki, kjer so le mogli. Krivici je sledila samo še večja krivica; najočitnejše pa je bilo teptanje hrvaških in slovenskih interesov v diplomaciji, ki so jo posamezniki sumljive moralne vrednosti naredili za izključno zastopnico interesov srbstva4. Z umorom hrupnega hrvaškega vodje Radiča so izvoljeni predstavniki srbskega naroda prešli v najodkritejši teror zoper vse svoje nasprotnike, ki se ni ustavljal pred nikomer in ničemer. Odgovor na to je bil potem, ko so vzeli maščevanje v svoje roke samozvani glasniki hrvaštva, enako strahoten kot zločinski: najprej je padel krivoprisežniški kralj, nato pa v dneh druge svetovne vojne, ko so nad velikim delom propadle kraljevine zavladali z bajoneti tujcev instalirani voditelji hrvaškega naroda, še mnogi njegovi sonarodnjaki. In vendar: jugoslovanska ideja je preživela; prav otroško vero vanjo izraža v dneh najhujše groze in strahot - ob posamičnih dvomih in bridkih spominih nanjo v udejanjeni podobi med letom 1918 in 1941 po Kristusu - dr. Novačan; še več, njegova tozadevna vera je včasih otročja, pristaja celo na vsakršno Jugoslavijo, tudi takšno, kot je že bila in se je sesula kot hišica iz kart. Pričevanji Novačana in Crnjanskega o vsem tem sta samo dve od mnogih. Prihajata iz svetov dveh precej različnih (narodnost, kulturna in civilizacijska izkušnja) in vendar nekako tudi podobnih (zavezanost umetniški besedi) očividcev. Toda pri tovrstnih besedilih nikoli ne kaže docela pozabili na rusko ljudsko primero, ki pravi: Laže kot očividec. Dolžni smo zdaj nekaj splošnih, morebiti celo banalnih, a za razumevanje izvenfikcijskega pisanja nujnih opredelitev. Označitev najprej zajema razmerje avtorja in snovi, vendar tudi s stališča bralca ni nezaznavna: s postopkom, ki ga poznajo tako imenovane pomožne zgodovinske vede, je razlika med fikcijo in nefikcijsko literaturo zaznavna in mogoča za vsakogar, kar pa seveda ne pomeni, da je za vsakogar tudi pomembna (in pri vsakomer zaznana). Vsekakor gre za razliko med izumljanjem v okvirih fikcijske snovi in odkrivanjem v primeru izvenfikcijske. Ni pa tod vprašanja o mimesis, ki zadeva način popolnosti delovanja sveta znotraj 86 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 (že ustvarjene) umetnine, medtem ko je snov, in tudi razmerje avtorja do nje, predubeseditvena zadeva. Snov izvenfikcijske literature ni izvenfikcijska realnost sama na sebi, temveč zaznanje te realnosti s strani avtorja literarnega dela. S tem na tem mestu do neke mere odpada temeljno filozofsko vprašanje, vprašanje o kakovosti in kolikosti zaznave glede na zaznano: startamo od zaznave, kakršna pač je. Nanjo nato deluje avtorjeva duševnost, tako zavestni kot podzavestni del, s sprejemanjem ali zavračanjem (bodisi v vsebine zavesti bodisi v vsebine podzavesti). Na poti od zaznanja izvenfikcijske realnosti do avtorskega podviga, ubeseditve, sta nato pri izvenfikcijski literaturi še posebej pomembna dva elementa človekove duševnosti: spomin in hotenje. Vplivnost spomina rase s časom od zaznave do zapisa, hotenje pa je zelo vplivno vedno. Duhovito je okoli tega Eduard Hanslick izrekel tole: "Kdor nima invencije, ima intenco", kar - kot pri vseh izrekih - zaznamuje samo čisto, idealno stanje, točnost, ki je mogoča le v abstraktnem, medtem ko je življenje vedno nekoliko drugje in drugačno. Zatorej: kadar kdo ne premore invencije, premore intenco, z jasno zavestjo, da se intencionalnosti v nobenem početju človekovem ni mogoče docela osvoboditi, ne v zavestnem ne v podzavestnem. Morebiti - paradoks -samo v popolni intenci, kadar ima za svoj predmet invencijo - toda to je spet zgolj zamišljeno idealno stanje čistega elementa. Potem pride pomembnost jezika: vsaj jezik nosi v sebi neko posebno skušnjo skupnosti, ki ga uporablja na tak in ne drugačen način, nosi poseben, zgolj sebi lasten pogled na svet in svoje videnje le-tega5. In pride seveda tudi pomembnost obvladovanja jezika, kakor ga zmore vsak posameznik, točneje duševnost vsakega posameznika v določenem trenutku. Kar zadeva kompozicijo snovi in njenih elementov, je treba reči, da izvenfikcijska literatura v svoji kompoziciji more slediti zavesti v zaporednosti njenih zaznav izvenfikcijske resničnosti, vendar to niti malo ni nujno, ker se lahko preda bodisi čisto asociativnemu bodisi še kakšnemu drugemu (križanemu) gradbenemu načelu. Zaporedno sledenje zavesti je vsaj do neke mere v dnevniku vedno prisotno: doživetja tega in tega dne so pred tistim prihodnjega in za onimi iz prejšnjega dne tudi v besedilnem kontinuumu; seveda pa je znotraj temeljne enote tovrstnega besedila mogoče udejanjiti tudi nezaporedno kompozicijsko načelo, recimo asociativni splet motivov. Spomini na daljše obdobje kot dan ali dva - kajti dnevnik je pravzaprav in v bistvu le posebna vrsta spominov6, spomin na duševne zaznave in stanja zelo kratkega obdobja - so glede kompozicije vsekakor že načeloma odprtejši. V miselno preprostih duhovnih podnebjih izvenfikcijska literatura sploh ne more delovati kot literatura, kajti tod je zgodovina sodni proces, vsi preostanki življenja -tako tudi literatura (celo vsakršna, ne zgolj izvenfikcijska) - pa dokazni material. Še 87 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises posebej izvenfikcijska literatura v takšnih okoliščinah ne more biti pisana kot literatura, ne glede na avtorjeve namene in njegovo voljo, ki je seveda kjerkoli lahko dokazovalna in opravičevalna, vendar v sproščenejših, se reče: svobodnejših družbah to nikakor ni nujnost, temveč stvar proste presoje avtorja, kakor pač čuti potrebo pred seboj in pred drugimi. Skratka: tekst postane od avtorja popolnoma neodvisen, polasti se ga - v najbrutalnejšem pomenu te besede - tako ali drugače misleča in vendar samozvana porota, ki nato (ali pa že kar vnaprej) sodi in obsodi...Toda razlika je velika: dnevnik je kot sprotno ustvarjan preostanek življenja čudovit dokument za obtožbo, je prvovrsten "corpus delicti": med dogajanjem in zapisom le-tega je pač premalo časa, da bi se moglo vsaj v besedi, če že ne tudi v sliki, kaj storiti v opravičilo svojega ravnanja in torej "lagati kakor očividec". Zato pa so spomini zgledno orožje obrambe: dovolj je časa za pozabljenje, dovolj za razmisleke o predrugačevanju in opravičevanju. Sicer pa so temu zavezane tudi poznejše redakcije dnevnikov; v slovenski literaturi je morebiti najznačilnejši primer takega ravnanja drugačnost prve in druge nasproti tretji izdaji Kocbekove Tovarišije. Tu v retušah ne gre le za stilistiko, niti za stilistiko vsebine, temveč za vsebino vsebine8. Tako se nam kažeta Novačan in Crnjanski v svojih pričevanjskih besedilih v dveh različnih položajih - kajti na miselnih širinah, točneje: ožinah Slovencev in Srbov je zgodovina še vedno sodni proces (ki se prenaša iz roda v rod), kar je pač posledica burnih pretresov teh dveh narodnih organizmov v ne preveč davni preteklosti in sedanjosti, kjer takšna ali drugačna revolucija (znana tudi pod imenom "prehodnega obdobja") še vedno kar naprej traja - : Crnjanski podaja svoj zagovor, predvsem zagovor nekaterih svojih ne preveč tolerantnih idej o političnih rečeh ter iz njih izvirajočih dejanj, medtem ko je Novačan razgaljen z dokumentom, ki ga je namenil samemu sebi (in kvečjemu še sebi bližnjim ljudem) ter nato uničenju, ne tako kot recimo Mark Avrelij podobno besedilo javnosti. Skratka: pri pisanju je Crnjanski moral računati z bralstvom - mnogokdaj celo z bralstvom, ki je že dobro seznanjeno z drugo literaturo, kakor je npr. dnevnik grofa Ciana, spomini Winstona Churchila, kralja Petra II. Karadjordjeviča in nekoliko tudi dr. Milana Stojadinoviča ter je tako ustvarjal nekakšno "sekundarno literaturo" (če uporabimo Solženicinov izraz iz literarne prakse9, z vidika literarne teorije pa je tod moč v nekem smislu govoriti o intertekstualnosti) o nelastni literaturi -, medtem ko je Novačan prost računov z javnostjo. Dasi je tudi njegovo dnevniško besedilo 1942-1945 do neke mere "sekundarna literatura" oz. intertekstualno, a to glede na lastno ustvarjalnost, na poskus stvarjenja 5. evangelija, ki se je nato sprevrgel v poskus Pčtega evangelija, vendar je navsezadnje stvar ostala torzo toda kljub vsemu s svojimi dokončanimi 240 soneti (od čez 700 načrtovanih) še vedno predstavljajoča najobsežnejši slovenski sonetni cikel. Usmerjenost besedila na bralca dokazuje pri Crnjanskem tudi skrbno pretehtan naslov: čeprav avtorju ni bilo dano izpisati dela do konca in je tako ostalo le kup fragmentov, premore naslov z združevalno močjo in pomenskim nabojem, ki kljub torzičnosti omogoča tekst kot knjigo. Embahade je s stališča jezika dela tuja 88 Članki in razprave - Articles nd Treatises_Celjski zbornik 1991 (citatna) beseda - niti ne tujka -, ki tako označuje nekakšno tujost v knjigi označenega (označujočega pač ne more, ker to ni tuje) tako označevalcu kot še bolj seveda bralstvu, najprej primarnemu, torej tistemu, ki obvlada srbščino, največ kot materinski jezik. Tekst se v svojem začetku naravnost obrača k bralcu, tudi glede naslova: "Embahade" je španska reč i značila je poslanstvo jia strani. A zašto moja knjiga uspomena nosi španski naslov, po ceremonijalu, to če čitalac /// videti, ako pročita te moje uspomene. Kašče mu samo"11. Avtor se torej preko svojega besedila izrecno obrača na splošnega bralca, ne samo z dejstvom, da je nekaj zapisal - kar je bilo nato tudi javnosti izročeno skozi objavo. Novačan na kaj takega ni računal, vsaj zavestno ne, saj je dnevnik velel uničiti. Toda že samo dejstvo, da piše tekst, ga je vsaj na enem mestu zaneslo: ko pravi, da nekaj piše zato, da se bo videlo, kako dober je, nehote računa na instanco naslovnika, na bralca . Ustvarjanje besedila samega usmerja njegovega avtorja na bralca, če nanj po kakšnem čudnem naključju ni, točneje: noče biti usmerjen in torej z njim noče računati, ker bi potem ne mogel tako svobodno govoriti. Ne le objava besedila, že njegovo pisanje je potemtakem družbeno dejanje, se pravi dejanje, usmerjeno izven avtorja, ki pa samo po sebi vpliva tudi na samega avtorja in njegovo trenutno voljo: do neke mere ima že dejstvo teksta samo na sebi moč instance naslovnika; ni le potencial, ki prerase v delujočo energijo šele s preb(i)ranjem. Potemtakem tekst tudi brez bralske recepcije deluje: vidimo to v Novačanovem primeru - na avtorja; deluje in vpisuje besede, ki jih avtorska volja ne. Nekaj svojih ciljev ima besedilo tudi izven bralstva! Da Novačanov vojni dnevnik bralstvu (vsaj splošnemu) ni bil namenjen, priča tudi dejstvo, da se ponekod kakor pismo obrača na avtorjevo življensko sopotnico v drugi osebi ednine13: je torej izrecno naslovljen - kolikor je na koga vendarle ponekod (tudi to je očiten odstop od nenaslovljenosti, oziroma od zapisovanja za uničenje; tudi tod tekst povratno vpliva na avtorja) - na intimno zasebnost. Isto dokazuje tudi dejstvo, da od avtorja samega dnevniško besedilo ni bilo prav nič popravljeno14 (tako lahko lepo sledimo posameznim verzijam njegovih pesmi in njihovemu dozorevanju), kakor so bili npr. Kocbekovi na splošnega bralca usmerjeni dnevniki (Tovarišija, Listina, Prvi in Drugi pariški povojni dnevnik). Kocbekovi dnevniki, ki so računali na splošnega bralca, so se namreč pisali ne le po dvakrat (prvotni zapis, redakcija za tisk), temveč tudi po trikrat (še predrugačena redakcija - 3. izdaja Tovarišije). Položaja Novačana in Crnjanskega pa sta si različna še v nečem: Crnjanski je bil akter popisanega dogajanja (kot "persona grata" pri dr. Milanu Stojadinoviču), ki je hotel biti opazovalec, medtem ko je bil Novačan opazovalec, ki je želel biti akter. Seveda: Crnjanski ni bil glavni akter, a akter je vendarle bil. Na način teatra senčnih lutk na zelo zelo mračnem ozadju. Že po svoji naravi je dnevnik razpršena struktura, a navsezadnje že načeloma -spričo časovnega kontinuuma - nekako tudi enotna. Temu bi se moglo reči dialektika v praksi. Toda enote besedila se v njem ne ozirajo na logiko dogajanja, 89 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises temveč na dejstvo časa, kakor ga ta zemlja bolj ali manj relativno doživlja. Klasični, naddnevni(ški) spomini so v tem drugačni; enote besedila načeloma izhajajo prav iz logike dogajanja. Čas gospodari samo nad zaporedjem teh logičnih enot, ki se jim praviloma pravi poglavja. Naj ilustriramo rečeno s primerom: ko pridejo dr. Josip Vošnjak, Ivan Hribar ali Franjo pl. Šuklje, trije klasični slovenski politiki spominopisci, na osi svojega spominjanega časa do kakšne pomembne osebe, prestopijo iz časovne zaporednosti zgodbe svojega življenja na os zgodbe in časa tiste osebe (po možnosti kar v celem poglavju), kolikor jim je pač znana in pomembna. Zanimivo da Novačanov dnevnik tozadevno včasih prehaja v klasične spomine - ko se ustavi ob posameznih osebah (npr. materi in očetu)15. Njegov medvojni dnevniški tekst tako vsekakor izpričuje dokaj ambiciozno gradnjo, zapletenejšo od običajne dnevniške. A tudi spomini Crnjanskega so precej netipični za svoj žanr: njih besedilo je razstreljeno na zelo kratke enote, ki so po obsegu blizu Novačanovim dnevniškim, vendar so tematske, ne časovne, kakršne zahteva logika dnevnika. Pri Crnjanskem se manjše enote besedila nato po logiki tematike vežejo v večje, v poglavja in ta naprej v prvo, drugo, tretjo in četrto knjigo Embahad (v prvo in drugo berlinske zgodbe okoli Bulugdžiča oziroma Cincar-Markoviča, v tretjo rimske in v četrto portugalsko-angleške), medtem ko pri Novačanu samo po dejstvu neke zelo tehnične zadeve pri pisanju, po dejstvu vpisa v en oziroma drugi zvezek. Hočemo reči tole: o Balugdžiču je pri Crnjanskem vse - razen par opombic - v prvi knjigi Embahad, tudi tisti predeli besedila, ki bi kronološko recimo sodili v tretjo, če bi vrhovno gradbeno načelo tega teksta bilo časovno zaporedje, kakor je v dnevniku (npr. zapis o zadnjem srečanju avtorja s svojim portretirancem v letu 194016). Manj izdelani predeli Embahad (II., III. in IV. knjiga) so v tem pogledu bliže klasičnim spominom; paradoksalno tudi v kategorijo spominov mnogo teže ulovljivo besedilo Pri Hyperborejcih. Mimogrede smo v zvezi z Embahadami Crnjanskega uporabili pojem razstreljenosti besedila. Ne po naključju: tematične enote spominskega pripovednega teksta običajno niso tako kratke kakor enote v Embahadah - že v primeru Hyperborejcev so mnogo obsežnejše. Atomiziranost je tod vsekakor pomemben in sporočilen element avtorske volje s posebno funkcijo, ki je brez dvoma v službi literarnosti teksta, v službi invencije, kajti intenci, obrambi lastnih ravnanj, ta logiki spomina težje dosegljiva struktuiranost pripovedi nikakor ni v prid. Kakorkoli že, Crnjanski svoje podvige brani inteligentno, ne v obliki že na prvi pogled prepoznavnega zagovora pred sodnijo17. Nikakor ne pristaja povsem na zgodovino kot tribunal, temveč prej na prvinsko zgodovino kot zgodbo, ki se je dogodila. Prav kakor Novačan docela - ta preprosta in strastna slovenska duša si za pripoved o zgodovini celo ni izbrala spominskega brambovskega ubesedovanja, pač pa obremenilno 90 Članki in razprave - Articles nd Treatises_Celjski zbornik 1991 obliko dnevnika; njej je zgodovina zgodba takoj, ko se je dogodila, torej post factum, ne šele zelo zelo post festum, po resnih razmislekih o posledicah, celo videnjih le-teh, kakor Crnjanskemu. Vendar je temu priznati, da postane izrazit advokat šele na najizpostavljenejših mestih, tedaj ko je treba braniti svoje pritrjevanje pozneje tako zelo ožigosani politiki dr. Milana Stojadinoviča, ki je v tesnobnih letih tik pred začetkom druge svetovne vojne v skrbi za obstoj države, katere trhlo barko je krmaril, in pod pritiskom velike odgovornosti (vendar je šlo za strašno vprašanje vojne), a tudi spričo osebnih ambicij, povlekel precej dokaj problematičnih potez, torej v II. in III. knjigi Embahad, medtem ko I. in IV. dihata svobodnejše literarnejše ozračje. V primerjavi z Novačanom more Crnjanski - kot spominopisec in ne dnevničar -podati sumarnejše sodbe in biti pametnejši o zapisanem. Tako tudi zapiše čudovit stavek, ki je ključ za razumevanje nevarnih razmerij v življenju emigrantov: "Insinuacije su padale u Londonu, češče, čak i od kiše u Londonu"18. Postavitev govoric v razmerje do pregovornega londonskega dežja vsekakor premore močan literarni naboj skozi semantično trenje in harmonijo med pojavoma. Sicer pa je to ugotovitev, ki je mogoča šele post festum. Novačanovi zapiski jo samo dokazujejo, ilustrirajo na bogatem gradivu - in razširjajo njeno veljavnost tudi na prostor izven Londona. Toda tudi Novačan zna biti tako sumaren (in ponekod v tem tudi literaren), vendar predvsem v sodbah o podvigih političnega življenja v Kraljevini SHS in njeni diktatorski naslednici Jugoslaviji. Nekaj primerov: "Kaj pa sem bil jaz do zdaj? Deset, dvajset let nazaj je odšumelo mimo mene kakor voda. Kaj sem storil velikega? Nič! Največja napaka je bila, da sem se pečal s politiko. E, čepa se ne bi bil? Bi me požrla revščina. V Sloveniji je od leta 1918 do 40 veljalo, da velja, kdor kaj ima. Vse se je gnetlo okrog "pridobivanja". Meni se je zdelo, da me vse potiska, ker nimam ničesar. Pa to ni res. Da sem bil skromnejšL.E, tu pridem do točke: Bil sem domišljav! Mislil sem, prepričan sem bil, da bi jaz vse bolje napravil, da sem ne vem kaj. To bahaštvo se je spremenilo v trdno verovanje. Druga napaka je bila, da sem bil v vseh rečeh zmerom in povsod prenagel. Nedočakan, neučakan, nestrpen. Kar vse bi moralo biti kar čez noč! Torej nimam veliko pameti Imam le živo inteligenco, kije šla čez plan, kakor je hotela. Nikoli je nisem uravnaval v eno smer, ne jaz ne drugi ne življenje. Pri tem pa sem bil še malenkosten. Da, od kod je vse to? Od rojstva; s sabo na svet sem prinesel, kar je bilo v prednikih, očeta in matere, in je živelo v malih krajevnih razmerah, skrito, nikoli morda postavljeno v jasno dnevno luč pred ljudi, da bi se zgledovali Ljudje, družba nas nosi in raven občestva je tudi naša. Zdaj sem 55 let star -veliko več rogovilil ne bom. Izgubil sem denar, posestvo, romantiko svojih moških let -vojna me je zagnala v tujino, tu sem miloščinar naše vlade...,ki je sama miloščinarka -in ni izhoda"19. "Jeknilo mi je v srce vprašanje: Ali smo slovenski inteligenti dovolj ljubili svoj proletarski narod? Ali nismo bili zanj le nadaljevanje fevdalnih graščakov? Samo izžemali smo ga, advokati, zdravniki, duhovniki, vsi stanovi, ki so živeli od dela njegovih 91 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises rok! In ti novodobni "graščaki" so bili številnejši kakor svoje dni fevdalni, zato je narod tudi več dajal in se mučil telesno bolj kot nekdaj - in zato je ta naš narod vsak dan bolj fizično propadal. Mi pa smo se gnali za ciljem udobnega življenja, za belim kruhom in rujnim vinom, gnali smo se za bogastvom in spregali glagol imam, imeti..."20. Ni pa Novačan kak lokalen ali celo lokalističen um, ozira se tudi Sirje: ..."povedal Srbijancem: Vi vedno sumite nekoga, vedno iščete krivca za svoje nezgode, sebe pa nikoli ne pogledate. Pojdite enkrat vase..."21. "Srbi so Srbi. Zdaj so tukaj v tujini vsak v svojem srbskem elementu. Oni ne marajo nas, oni ne marajo nikogar, oni ne marajo niti samih sebe...Večno sumničijo kogarkoli - ali je to pravoslavje? • večno so na straži pred napakami drugega...Srbu..nimajo - ali bodo kdaj imeli? - vere v sebe, in zato vedno sumničijo in iščejo "sovražnika". Zdaj je razumljivo, zakaj se toliko koljejo med seboj"22. Ob tem vsekakor moramo reči, da je lucidnost privilegij oddaljenega pogleda, bodisi prostorsko (Nemo propheta in patria) bodisi časovno: Novačan je bil zelo preroški glede Jugoslavije šele, ko se je sesula, Crnjanski ravno tako. Pri Crnjanskem imajo sumirajoči stavki pomembno povezovalno vlogo: ki razdrobljena poglavja združujejo v enoten tekst. Je pa pri njem opaziti še eno vezivno sredstvo, orodje koherence: skoro dobesedno ponavljanje posameznih formulacij po različnih enotah besedila. Primer, kjer se opisuje beda Aleksandra Cincar- Markoviča (v sopostavitvi z nonšalantno vzvišenostjo Milana Rakiča v enakem položaju): "A u sebi mislim na jednog pesnika, - poslanika Rakiča, - kome je, u takvoj prilici, jedan njegov mladi činovnik ponudio, da mu pokazuje šta piše i kome je Rakič, sa osmehom odgovorio: "Pišite vi samo"" . "Ja sam se setio kako je Rakič u Rimu 4 svojih izveštaja rekao: Pišite vi samo" . Ali: - svom činovniku koji mu je donosio kopije "Pitam prvo o Markoviču Slobodana Jovanoviča, koji Je bio profesor medunarodnog prava svim tim ministrima, poslanicima, političarima"". "Pošto ga /Aleksandra Cincar-Markoviča/ nikad dotle nišam vidio, niti znao, pitam o njemu. Prvo Slobodana Jovanoviča, koji je svim tim /// ljudima /obvezna navezava na prejšnji citat iz druge enote besedila, kajti sicer bi na tem mestu tekst bil 92 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 nerazumljiv//predavao na Univerzitetu, pravo. Svi su kod njega polagali ispite"26. Ali o francoskem veleposlaniku in najlepši pesmi v francoščini o Beogradu: "Seljaci znaju jednog njegovog /von Herrenovega/ francuskog kolegu, koji izgleda kao polumrtav i koji svud nosi sa sobom ženino laiče u krilu. Pa se seljaci, u unutrašnjosti, čude tom Francuzu. Oni vole Francusku, iz rata, ali francuskog poslanika drukčiie zamišljaju. Žena tog poslanika je napisala pesmu o Beogradu nafrancuskom jeziku". "Pomenuo sam /tokrat gre kar že za izrecno sklicevanje na poprejšnji tekst/, kao kuriozum, jednog francuskog poslanika, koji je, na veliko uveselenje seljaka u Srbiji, prtio ženino kuče pod pazduhom, u šetnju, u lovu. Medutim, žena tog poslanika, ponavljam ///, napisala je najlepše stihove na francuskom, o Beogradu"28. Ipd. še na mnogih mestih. Postopek je vsekakor zavesten, kakor vidimo iz tretjega citiranega primera; ne gre recimo za spominsko motnjo in ponavljanje iz naslova pozabljivosti, ali celo iz nedokončanosti celotnega dela. Kaže, da je koherenca precejšen problem obsežnejšega besedila, ki je razdrobljeno na zelo majhne enote. Crnjanski to vprašanje rešuje tudi z obsežnimi napovedmi o tekstu za 1., 2. in 3. številko prvega poglavja prve knjige Embahad; podobno je tudi na začetku druge, tretje in četrte knjige tega dela. Takšno pripovedno tehniko poznamo v evropski literaturi že zelo dolgo; morebiti je do vrhunca popolnosti prignana v Boccaccovem Dekameronu, kjer ustvarja tako (enotno) knjigo kot osamosvaja posamezne enote besedila (dneve, pripovedi). Najprej primer iz Crnjanskega, začetek četrte knjige Embahad: "Treča knjiga mojih Embahada završava sa kapitulacijom kraljevskih armija Jugoslavije, 16. aprila 1941. Četvrta, i poslednja, knjiga mojih uspomena počinje odlaskom osoblja našeg poslanstva pri Kvirinalu, iz Rima, - na putu za London, - u Portugal. J a sam, u tom poslanstvu, bio savjetnik za štampu, od 2. maja 1938. Tačno na taj dan, posle 3 godine odlazim iz Rima. Ova, četvrta, knjiga mojih memoara završiče se detronizacijom kralja Petra II i njegovim odlaskom iz Londona. La comedia e finita"29. In še primer iz Boccaccia; začetek sedme novele osmega dne: "Gospe so se ubogemu Calandrinu /iz prejšnje novele/ zelo smejale in bi se bile še bolj, če se jim ne bi bil zasmilil, ko so videle, da sta moža, ki sta mu bila odnesla prašiča, vzela še kopune. Ko pa je bilo te pripovedi konec, je kraljica ukazala Pompinei, naj 93 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises pove svojo zgodbo. Ta se je brž začela"30, nakar sledijo dogodivščine ,študenta Rinierija in gospe Helene, ki jim je morala ta, "da zvijača osramoti zvijačo" . Seveda so med obema avtorjema tudi pomembne razlike - pri Crnjanskem ustvarja referenčni prostor pripovedovanemu zgodovina, medtem ko Boccacciu radosti in abotnosti človeških značajev; tudi okvir je različen, pri Crnjanskem lastna usoda, pri Boccacciu okvirna zgodba -, toda koherenca teksta kot knjige je izvedena na enak način. Novačan v svojem dnevniku ni mogel napraviti nič podobnega. Je pa naredil nekaj nasprotnega: ne napovedi, temveč povzetke32, ki je sicer nekoliko tudi posledica nuje izvenbesedilnih dejstev, a zanimivo delujejo - kot povezovalno sredstvo neke precej atomizirane strukture - tudi na čisto besedilni ravni. Z Boccacciom povezuje naša dva avtorja in njuni na tem mestu osrednje obravnavani deli tudi silovita pripovedna strast, ki iz številnih anekdot ustvarja knjigo, še več: iz številnih tračastih anekdot zelo resno knjigo, pri Boccacciu dosegajočo najpolnejše vrednote v domeni umetnostnega, pri Novačanu in Crnjanskem pa v domeni pričevanjskega, vendar tudi umetnostnega ne gre prezreti. Vsa beda nekega izvenbesedilnega življenja - življenja diplomatske in emigrantske srenje - prihaja na dan pri naših dveh pričevalcih z elementarno močjo besede očividca in lucidnostjo oddaljenega pogleda, ki ga niti mnogo večja miselna in sploh duševna potenca kakega Izidorja Cankarja (ta je stal sredi stvari - glej Londonski dnevnik 1944-194533) ne more zasenčiti, seveda če se držimo stare Rabelaisove zapovedi, da je treba odpreti knjigo in skrbno pretehtati, kar je zapisano v nji. In zanimivo, kako sta dve zelo oddaljeni in različni pričevanji ena zgodba, tudi zelo občutljivih vsebin, recimo poleg drugega zlasti povedna o delikatnostih slovenskega (zavist, "fovšija", ki bi morala biti pregovorna) in srbskega narodnega značaja, kateremu so za vse zlo vedno krivi samo drugi: celo rojenim Srbom se po potrebi more odvzeti srbstvo na najbolj pritlehen način, samo da se ohrani enomišljenskost in "dobrost" celotne rase: tako ne knez namestnik Pavle ne Božidar Purič med Srbi ne moreta biti Srba, temveč zahodnjak in cigan... Vsekakor se je v primeru Novačanovega medvojnega dnevnika in Embahad Crnjanskega zelo zelo treba oprijeti preje navajane Rabelaisove misli. Tako iz literarnih kot drugovrstnih pobud in razlogov. In nazadnje morala - ne nova in ne izvirna - tu zapisanega: Umetnost - besedna umetnost še posebej - se snovno ne more ustavljati pred ničemer, niti pred tako prozorno in prazno rečjo, kot je politika. Celo ne pred tako docela zavoženo in kriminalno nesposobno politiko, kot je jugoslovanska. Ali z besedami Josipa Vidmarja: 94 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 "Marsikdo se bo spominjal nenavadno zanimivih zgodb, kijih zna v družbi tako živo in nazorno pripovedovati Miroslav Krleža. Vsaka izmed njih podaja življenje v taki ali drugačni posebni luči, v takem ali drugačnem okolju, posebnem ali vsakdanjem. Nekatere od njih so življensko konkretne, nekatere fantastične, morda resnične, morda tudi izmišljene, toda v vsaki od njih se življenje odraža na poseben način in Krleža je svoje pripovedovanje pogosto zaključil z besedami: "In tega ne bo nikoli nihče popisair Stavek, poln svojevrstnega iskrenega obžalovanja, ki me je večkrat iznenadilo, da sem ga nazadnje nekoč vprašal: "Zakaj pa naj bi to kdo opisoval?" "Kako zakaj?" se je začudil. "Ali mislite", sem ga vprašal, "da je treba popisati vse? Vse življenje?" "Naravno! Vse je treba popisati", je potrdil z začudenostjo nad mojo nevednostjo. Ali se je v teh besedah izrazila posebna strast za oblikovanje ali gre za kaj drugega ? Morda za nekakšen občutek dolžnosti, toda nasproti čemu? Nasproti umetnosti? Komajda. Ostane tedaj samo še odgovor: dolžnost nasproti življenju. Opombe: 1. O tem glej: I. Grdina, Novaianovo dadaistično besedilo iz leta 1921, Jezik in slovstvo XXXIV, Ljubljana 1989, str. 152-155. 2. Anton Novačan, Živela slovenska republika (Naša Vas, 25. številka, Celje 4. maja 1922): "Tisoč let smo sanjali o slovenski svobodi in ko smo prišli pod okrilje Jugoslavije, so nas za Jugoslavijo preslepili, ogoljufati so nas hoteli za naše tisoč let staro slovenstvo in nas hoteli spraviti pod Beograd, dočim smo mi pošteni kakor smo, vedno mislili, da bodemo poleg Zagreba in poleg Beograda enakovredni bratje. Prišlo pa je drugače. Belgrajski kapitalisti so izmislili peklenski načn v pošasti centralizma in ga s pomočjo slabih izdajalskih poslancev spravili v takozvano vidovdansko ustavo, ki lepo zveni po besedah, po svojem pomenu pa je kakor smrtna slana za slovenskega in hr\'atskega kmeta in delavca. Mi slovenski republikanci obtožujemo voditelje vseh naših strank, ker so neki za skledo leče prodali slovenskega kmeta in delavca, neki pa vsled malomarnosti in tudi vsled neznanja zakrivili, da je danes Slovenija politična in gospodarska razvalina... Mi slovenski republikanci hočemo svojo slovensko držamost, svojo slovensko republiko v okvirju velike federativne Jugoslavije". Miloš Crnjanski, Jugoslaviji: Nijedna čaša što se pije nijedna trobojka što se vije naša nije. Zdravo da si mi Zagorče črni, lukavi, zloslutni, tvrdoglavi, ja te volim. Zdravo, vi tamo gde je mesečina meka, svakog ču brata, što zaseo čeka, da prebolim. Zdravo, svi, redom, gustih obrva, mastna oka, tužnih pesama, strašna brača. Ista je naša psovka prva, nož i devojka nasred sela i stid domača. Zdravo, naše obesne žene! 95 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises Istom su suzom, bolom i strašču košu!je i svatbe nam izvezene. A svetkovima Sto vino pije slave i crkve Sta nas se tiču? Suza sa oka još kanula nije, još telali mesto mrtvih viču. Zdravo, na domu mrki pogledi, mrinja i svada. Zdravo, u sramu, pokoru, bedi, brača smo, brača! Zagreb 1918 Se\'eda pa je treba na tem mestu upoštevati različnost diskurzov, Novačanovega političnega, časnikarskega, in poetiškega Cmjanskega Še zanimiva podrobnost: tako Novačan kot Cmjanski sta v letu 1918 sodelovala pri Bartulovičevem Književnem Jugu, prvi kot urednik slovenskega dela, drugi kot - kakor pravi sam - nominalni član uredništva 3. Prvi je usodo Novačana in Cmjanskega primerjal v svojem tenkočutnem portretu dr. Antona Novačana Josip Vidmar (Obrazi Ljubljana 19852, str. 407). Mimogrede naj omenimo, da se je Vladimir Bartol v svojih Tržaških humoreskah kot met pristaš jugoslovanskega komunističnega režima posmehoval Novačanovi emigraciji (v osebi dr. Grada je upodobljen Novačan), medtem ko srbski nasprotniki Cmjanskega nikoli niso sestopili v tako nižavo. 4. Cmjanski tako npr. navaja Bulugdžičevo sovraštvo do Slovenca Permeta, in seveda groteskno Dučičevo predajanje kopije Miroslavovega evangelija Mussoliniju, ki ga je začinil z besedovanjem, da bi mogel duce - ta zgledni sovražnik Slovencei■ in Hrvatov - biti, če le hoče, velik prijatelj srbskega naroda. Tudi dr. Ante Tresič-Pavičič se je, kakor pričajo Meštrovičevi spomini, moral izdajati za srbskega poslanika v Washingtons čeprav je bil poslanik Kraliexine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prim, še stran 167 Embahad I-IH Miloša Cmjanskega, Beograd 1984 . 5. Iz te miselne podmene je Friedrich Schlegel zapisal morebiti najostrejšo filipiko zoper zapostavljanje kakega jezika: "Najhujše je tisto barbarsko, ki zatira jezik kakšnega ljudstva ali dežele ali ju hoče odtrgati od višje duhovne izobrazbe"; ta misel, ki ima temelj v znani Humboldtovi trditvi: "Die wahre Heimat ist eigentlich die Sprache", a tudi v Fichtejevi ideji, da jezik oblikuje ljudi, slej ko prej ostaja najhujša obtožba jezikovnega zatiranja in čudovit zagovor pomembnosti in potrebnosti vsakega jezika. 6 Še zlasti s stališča bralca, z vidika avtorja pa so razlike precejšnje. 7. Tu seveda sprejemamo Husserlovo misel, da more biti zavest vedno le zavest o nečem. Sicer pa glede tega ni problemov, ko gre za klasične zaznave, se pravi za zaznave, pri katerih je pred duševnostjo nekaj že; toda stvar je treba razširiti tudi na duševnostna stanja, ki so vzpostavljena šele znotraj duševnosti po izključni volji le te in zgolj od nje same (kar je seveda mogoče le znotraj časovne razsežnosti, kakorkoli je že ta relaihna: znotraj časovne dimenzije so fikcijska dejstva, recimo borgesovsko: izmišljije, fikcijska le v trenutku izmisleka, pozneje pa ne več; fikcija iz preteklosti je izvenfikcijska v sedanjosti). 8. O tan glej: I Grdina, Vojni dne\tiiki Edvarda Kocbeka, Slavistična revija XXXVI, Ljubljana 1988, str. 427-436, zlasti str. 428 in 429. 9. A. Solženicin, Teliček in hrast, Ljubljana 1982, str. 11. 10. B. Hartman, Veliko kolo brez osi, v: Anton Novačan, Jeruzalem- Kairo, Ljubljana 1986, str.365. 11. Miloš Cmjanski Embahade I III, str. 7. 12. Anton Novačan, Jeruzalem-Kairo, str. 63 (o Karlu Häuslerju). 13. A. Novačan, n. d, str. 39-40 (26. VIII. 42). 14. Kolikor je bilo redakcijskih posegov, jih je opravila Novačanova vdova; glej: B. Hartman, n. d, str. 369. Tam je tudi informacija, da je Novačan velel svoj vojni dtiewiik uničiti 15. A. Novačan, n. d, str. 20-21 16. M. Cmjanski n. d, str. 158, 159. 17. A včasih tudi tako: glej M. Cmjanski, n. d, str. 166, zlasti pa str. 168, kjer se avtor izrecno brani obtožb naklonjenosti hitlerizmu. 18. M. Cmjanski, Embahade IV, Beograd 1984, str. 101 19. A. Novačan, n d, str. 47, 48. 20. Prav tam, str. 57. 21. Prav tam, str. 45. 22 Prav tam, str. 111. 23. M. Cmjanski, Embahade I-1 I I, str. 176. 96 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 24. Prav tam, str. 189. 25. Prav tam, str. 169. 26. Prav tam, str. 171. 27. Prav tam, str. 173. 28. Prav tam, str. 190. 29. M. Crnjanski, Embahade IV, str. 7. Mimogrede naj posebej opozorimo na pomensko in stilno vlogo zadnjega citiranega stavka, citatnega stavka v italijanščini, ki kot sestav znamenj druge \rste reže še posebej ostro cezuro med dogajanji III. in IV. knjige Embahad 30. G. Boccaccio, Dekameron, Ljubljana 1966, str. 760. 31. Prav tam. 32 A. Novačan, n. d, str. 174-185. 33. Izidor Cankar, Londonski dnevnik 1944-1945, Ljubljarui 1985. 34. M. Crnjanski, n. d, str. 98-102; A. Novačan, n. d, str. 299. 35. Josip Vidmar, Esej o lepoti, Trst 1982, str. 193,194. Zusammenfassung An der Grenze der Literatur: Anton Novačan und Miloš Crnjanski als Schriftsteller - Zeugen einer dunklen Epoche des politischen Lebens Die Lebensschicksale von Dr. Anton Novačan (1887-1951), des slowenischen Dichters, Schriftstellers, Dramatikers, Politikers u. s. w., und Miloš Crnjanskis (1893-1977), des serbischen Dichters, Schriftstellers und Dramatikers, sind in mancher Hinsicht ähnlich: beide machten sich in ihrer nationalen Literatur kurz vor, in und nach dem Ersten Weltkrieg einen Namen, erreichten in der zweiten Hälfte der zwanziger Jahren dieses Jahrhunderts den Höhepunkt ihres literarischen Schaffens, wandten sich in den dreißiger Jahren der diplomatischen Karierre zu, überlebten den Zweiten Weltkrieg als Flüchtlinge und erreichten danach einen zweiten Höhepunkt ihrer Schaffenskraft. Beide legten ein beachtliches Zeugnis von der Zeit des Zweiten Weltkriegs ab, das allerdings auch literarische Dimensionen hat (Novačan: Dnevnik Jeruzalem-Kairo; Crnjanski: Embahade I-IV). Novačan wählte die klassische Form des Tagesbuches, während sich Crnjanski für eine eigenartige Form von Aneinanderreihung von einzelnen "Bildern" entschied, die durch die einzelnen Tatsachen des Mikrotextes (wortwörtliche Wiederholungen einzelner Sentenzen, Assoziationen) in eine festere und in sich geschlossene Komposition verbinden. Dieselbe Rolle spielt auch die metalilerarische Rede bzw. Äußerungen. Sowohl Novačans als auch Crnjanskis Text tritt in intertextuelle Beziehungen zu den Texten des eigenen Verfassers, aber auch zu jenen anderer Autoren (Ciano, Churchill, Stojadinovič u. a.). 97 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatss « 98 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 Boris Golee PISMA SLOVENSKEGA VOJAKA OSKARJA DRAGARJA (1918-1944) - PREBEŽNIKA IZ NEMŠKE VOJSKE - OD 12. 04. DO 16.12.1943 Slovensko zgodovinopisje in družboslovne znanosti v celoti so se doslej le bežno in nemalokrat pristransko ukvarjale s kompleksnim pojavom druge svetovne vojne in njenim učinkom na delovanje, reagiranje in čutenje našega človeka v tem nadvse usodnem času. Kakor je bilo zanemarjeno preučevanje delovanja večine dotedanjih družbenih in političnih gibanj, medvojnega javnega in kulturnega življenja ter delovanja izven OF-ovskih skupin in protipartizanskih polvojaških in vojaških enot, čakamo tudi na prvi resen poskus prikaza in ovrednotenja miselnosti in usod različnih segmentov našega na smrt obsojenega naroda. K slednjim je vsekakor šteti človeške usode brez števila slovenskih fantov in mož, ki so proti lastni volji služili v vojski tretjega rajha in premnogi položili svoja življenja na oltar fašističnega brezumja. Nemški okupator je grobo kršeč mednarodno pravo uvedel obvezno uniformirano državno delovno službo (Reichsarbeitsdienst) in vojaško obveznost (Wehrpflicht) na zasedenih ozemljih Spodnje Štajerske, Gorenjske in Mežiške doline spomladi 1942, leto dni po okupaciji in razkosanju slovenskega ozemlja. Do srede maja 1943 je v delovno službo in nemško vojsko vključil že na desettisoče slovenskih moških ter napovedal vpoklic novih desettisočev1, kar je izvajal še vse do leta 1945. Veliko število Slovencev je krenilo na mučno in nemalokrat tudi zadnjo pot v tuji uniformi prav iz Celja, sedeža poveljstva vojaškega okoliša (Wehrbezirks-Kommando Cilli), pristojnega poleg celjskega še za obe štajerski obmejni okrožji Brežice in Trbovlje . Odtod se je 2. aprila 1943 odpravil naprej na sever in nato na vzhod smrti naproti tudi Oskar Dragar, 25-letni učitelj z Dola pri Hrastniku, ki je v svojih številnih in vsebinsko bogatih pismih domačim zapustil trajen spomin in pričevanje o usodi slovenskega razumnika in narodnjaka v tuji uniformi in v osovraženi tuji vojski. Oskar Dragar in njegova zapuščina Oskar Dragar je zagledal luč sveta 5. februarja 1918 na Dolu pri Hrastniku št. 13 kot enajsti, predzadnji otrok organista in gostilničarja Jožefa Dragarja in Frančiške, rojene Igričnik. Od njegovih enajstih sorojencev jih je odrasto osem, in sicer pet 99 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises bratov, Viktor, Karel, Franc, Bogomir in Adolf, ter tri sestre, Ljudmila, Alojzija in Jožefa, edina Oskarjeva precej mlajša sestra. Z glasbo, ki jo je nosil tako rekoč v genih in ki ga je zaznamovala in spremljala vse življenje, se je seznanil še kot otrok v rodni hiši, kjer je živela že tretja oziroma druga šolana generacija organistov. Kot osnovnošolec (1924-1930) je pod očetovim pokroviteljstvom in ob pomoči sorodnikov ubiral tipke domačega klavirja in harmonike in tudi ko je hodil v celjsko nižjo gimnazijo (1930-1935) je za glasbo kljub vsakodnevni pešhoji in naporni vožnji z vlakom v Celje in nazaj vselej našel nekaj prostega časa. Po opravljeni maturi nižje gimnazije se je odločil za poklic učitelja in se jeseni 1935 vpisal na ljubljansko državno učiteljsko šolo ter si v Ljubljani poiskal dijaško stanovanje. Do mature leta 1940 ga je v dogovoru s starši gmotno podpiral šest let starejši brat Adolf. V Ljubljani se je Oskar nadvse resno lotil študija klavirja, ki ga je vadil običajno po šest ur na dan, za zabavo pa jemal v roke še harmoniko in kot bodoči učitelj obvezno tudi violino. Med počitnicami si je vselej vzel čas za planinarjenje in številne izlete, o čemer priča ohranjena zbirka razglednic in spominskih utrinkov, občasno pa se je utegnil pridružiti tudi bratovemu moškemu pevskemu zboru na Dolu, za katerega je v Ljubljani zbiral in kupoval note. Ni mu manjkalo tudi posluha za leposlovje. Oskar Dragar (1918-1944) v času nemške okupacije 100 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 Ohranjena korespondenca iz nemške vojske in pričevanja sodobnikov odkrivajo v njem preudarnega človeka mirne narave, ne preveč zgovornega mladeniča, ki se ni nikoli prepiral, kazal od vseh Dragarjev največ nadarjenosti in navdušenja za glasbo, izostren pedagoški čut in se, kadar je le utegnil, z odprtimi očmi in srcem napotil v bližnji in daljni svet potešit svoja široka zanimanja. Po opravljeni učiteljski maturi 13. junija 1940 ni imel nikoli priložnosti stopiti za kateder, saj ga je negotovi predvečer vojne na domačih tleh pahnil že 10. novembra istega leta v jugoslovansko vojsko. Od predvidenih dvanajstih mesecev vojaškega roka ni odslužil niti polovice, ko je 17. aprila 1941 njegovo dijaško avtomobilsko četo s sedežem v Beogradu nekje v notranjosti razpadajoče države doletela kapitulacija. Domov na Dol je prispel s skupino rojakov po tritedenskem skrivnem, večinoma nočnem umiku iz Bosne. Tako kot se mu je ob zlomu Jugoslavije uspelo izogniti nemškemu vojaškemu ujetništvu, si je tudi v okupirani domovini s pomočjo prijateljev našel ustrezno službo v zameno za državno delovno službo kje na Nemškem, daleč od doma. Ker je obvladal nemščino, se je sprva mogel zaposliti pri cestni upravi v Laškem, kjer je tudi stanoval, nato pa je postal poverjenik za trboveljske, hrastniške in dolske mlekarne, ki so imele svoj obračunski sedež v Celju3. Za skorajšnji vpoklic njegovega letnika v nemško vojsko (Wehrmacht), ki se ji ni mogel niti hotel izogniti zaradi varnosti staršev in domačih, je izvedel konec leta 1942. Ukaz o razširitvi vojaške obveznosti na letnik 1918 je izdal 23. novembra 1942 v Gradcu šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko dr. Siegfried Uiberreither, objavljen pa je bil v uradnem listu "Verordnungs- und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung in der Untersteiermark, Nr. 103, Graz, 26. November 1942". Razglasitev obveznikov Oskarjevega letnika je potekala mesec dni, do 23. decembra, deželnim svetnikom okrožij Celje, Brežice in Trbovlje pa jo je 3. decembra sporočilo celjsko poveljstvo vojaškega okoliša (Wehrbezirks-Kommando Cilli, Abt. lic, Pr.Pz. 12:10/20)4. O siceršnjih pripravah Oskarja Dragarja na vpoklic, ki ga je doletel pet mesecev zatem, nimamo nikakršnih podatkov, ker se za trboveljsko okrožje za razliko od celjskega ni ohranil noben seznam nabornikov ali odredba v zvezi z njimi. Gotovo istočasno kot celjski naborniki so za nabor izvedeli vojaški obvezniki iz trboveljskega okrožja. Celjski deželni svetnik Anton Dorfmeister je izdal dvojezični razglas o vpoklicu v celjsko grajsko vojašnico (Burgkaserne) 29. decembra 19425. Skupno število vojaških številk krajevnih okolišev znotraj celjskega vojaškega okoliša je znašalo 68, Oskar pa je spadal pod pristojnost 63. okoliša v Hrastniku6. Iz poročila vodje štaba za pregled I pri poveljstvu celjskega vojaškega okoliša (Wehrbezirks-Kommando Cilli, Musterungsstab I) podpolkovnika Schwarza o 101 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises pregledu letnikov 1918 in 1925 med 11. januarjem in 11. februarjem 1943 izvemo naslednje: v grajski vojašnici so skupno pregledali 1462 vojaških obveznikov, od tega 356 rojenih leta 1918 in 1106 rojenih 1925. Skupno so našteli 3 analfabete in kar 492 obveznikov, ki so neoporečno obvladali nemščino. Obvezniki letnika 1925 so bili povečini slabo oziroma telesno ne docela razviti fantje, od letnika 1918 pa jih je kar 855 služilo v jugoslovanski vojski. Podpolkovnik Schwarz je enomesečno delo štaba ocenil kot dobro, v zaključku poročila pa pripomnil, da na hitro vročenih prošenj za oprostitev nabornikov v bodoče ne bodo več sprejemali in obravnavali . O vojaški službi Oskarja Dragarja ni na voljo v ohranjenih fondih deželnih svetnikov za Trbovlje in Celje nikakršnih podatkov. Tako smo o njegovi nadaljni poti na vojaško urjenje, vzhodno fronto in v nikoli povsem pojasnjeno smrt odvisni od njegove bogate osebne zapuščine in spomina sorodnikov. Obsežna korespondenca, obilje na poti zbranih razglednic in številne fotografije vojaškega življenja nam seveda odkrivajo veliko več kot suhi faktografski podatki o nabornikih, ki spremljajo bodoče vojake praviloma le do vpoklica v vojsko, nakar se v arhivskih fondih izgubi za njimi sleherna sled. Oskar Dragar je odšel zdoma skupaj s skoraj poldrugim tisočem rojakov 2. aprila 1943. Preden se je zglasil v celjski grajski vojašnici, je še pospremil sedemnajstletno sestro Jožefo-Pepco na upravo mlekarn, kjer je istega dne prevzela njegovo službo poverjenika za delo mlekarn v Zasavju8. Najkasneje v nekaj dneh je zapustil Celje s transportom, namenjenim v Schneidemühl na Pomorjanskem, danes Pila na Poljskem, odkoder se je 9. aprila, teden dni po odhodu, oglasil z razglednico bratu Adolfu. Že naslednji dan so ga znova poslali na pot do Krotoszyna (Krotoschin), mesteca južno od Poznana v tedanjem rajhovskem Wartegau-u. V Krotoszynu je ostal na vojaškem urjenju precej dlje, kot je bilo prvotno predvideno, in sicer od 11. aprila do 19./20. oktobra 1943. Večji del Oskarjeve vojaščine je tako vezane na to pretežno poljsko mesto, kjer se je vselej počutil lepo, nekako domače. Prve dni je bil dodeljen v Osnovno kompanijo 96. grenadirskega nadomestnega bataljona (Stam-Kompanie, Grenadier- Ersatz-Bataillon 96), še pred 24. aprilom pa k 96. grenadirskemu učnemu bataljonu (Grenadier-Ausbildungs-Bataillon 96), s katerim je po šestih mesecih tudi zapustil Krotoszyn. Vojaško urjenje je ves čas potekalo nadvse intenzivno in pospešeno. Po izjavah Oskarjevih nadrejenih častnikov naj bi končali z vojaškim poukom že po treh mesecih, toda bivanje v rekrutnem centru so nenehno podaljševali. Pri tem gre nedvomno za spreten psihološki manever vojaških poveljnikov, ki niso nikoli mogli vedeti, kdaj in kje bodo potrebovali sveže sile. V času polletnega urjenja je imel Oskar kar nekajkrat priložnost potovati z večjo ali manjšo skupino vojakov po Poljskem ter tako spoznati ljudi in kraje. 10. maja je bil del dneva v Poznanu, potoval med 1. in 5. julijem s celo kompanijo z vlakom in nato 102 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 peš proti vzhodu skoraj do Czestochovve in nazaj, takoj zatem pa s skupino desetih vojakov na sever skozi Gniezno in Torun do Wloclaweka ob Visli, odkoder se je vrnil v krotoszynsko matično vojašnico pred 11. julijem. 2. avgusta je bil spet del dneva v Poznanu, ki ga je tokrat utegnil podrobneje spoznati. Po dobrih štirih mesecih vojaške službe mu je po večkratnih prošnjah končno uspelo dobiti štirinajst dni dopusta, od 22. avgusta do 4. septembra. Ker so mu nadrejeni izdali potno dovoljenje le do Šentilja na predvojni jugoslovansko-avstrijski (nemški) državni meji, je od tod do doma potoval v civilni obleki, ki mu jo je prinesel brat Adolf, uniformo in opremo pa nato shranil pri žandarmerijski izpostavi v domačem kraju. Kratkotrajno bivanje na Slovenskem je bilo za mladega vojaka huda življenska preizkušnja, saj se je moral na hitro odločiti za vrnitev v enoto ali za odhod k partizanom. Za zveze ne bi bilo težav, saj je bilo partizansko gibanje v Zasavju dobro razvito, vendar se je po temeljitem preudarku in pogovoru z domačimi sklenil vrniti v Krotoszyn. Zavedal se je namreč, kolikšno nesrečo bi njegovo dezerterstvo nakopalo ostarelim staršem in domači hiši, za kar je imel v bližnji okolici nemalo zgledov. Ker se je njegov bataljon vsak hip pripravljal na odhod na fronto, od tam pa ni bilo tako zlahka priti na dopust, je sklenil prebegniti na bojišču k Sovjetom. Svojcem je tudi povedal, naj jih nikar ne skrbi, če nenadoma ne bodo več prejemali njegove pošte9. V začetku septembra je bil v drugo na poti proti severu. 4. septembra se je oglasil z razglednico iz Wroclawa, naslednji dan pa spet iz Krotoszyna. Med 26. septembrom in 1. oktobrom je opravila njegova enota še en 120-kilometrski pohod skozi VVielun in številne neimenovane kraje po skoraj isti poti kot v začetku julija. Slabe tri tedne zatem se je za vselej poslovila od Krotoszyna. Zvečer 20. oktobra so prispeli v Schneidemiihl (Pilo) na Pomorjanskem, mestece, ki ga je Oskar spoznal v začetku aprila kot prvo postajo na poti v rekrutni center. Že naslednji dan so vojake temeljito premešali in dodelili Oskarja k Marševski kompaniji pehotnega nadomestnega bataljona 596 (Marsch-Kompanie, Infanterie-Ersatz-Bataillon 596). Nova enota je odšla 26. oktobra iz mesta, 1. novembra pa je bila že v bližnjem mestecu Deutsch Krone (danes Walcz), prav tako znotraj starih rajhovskih meja. Od tam so 7. novembra odpotovali nekaj deset kilometrov proti severu v Hammerstein (danes Czarne) nedaleč od Szczecineka ob predvojnem gdanskem koridorju. Tu so Oskarja prerazporedili v 2. kompanijo 586. deželno-strelskega bataljona (2. Kompanie, Landessschus- Bataillon 586), pripravljeno na dolgo pot proti vzhodu. Če je potovanje trajalo z vmesnimi postajami res natanko mesec dni do 12. decembra, kot piše Oskar, so odrinili na pot 12. novembra, potem ko je poslal domov odvečne osebne stvari, očala, rokavice in staro pošto. Za končni cilj potovanja z železnico so vojaki verjetno izvedeli šele na poti. Oskar ga omenja v edinem pismu s transporta 20. novembra. Zadnja postaja je bilo pomembno železniško križišče Kazatin jugovzhodno od Kijeva, potovanje pa je 103 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises zanesljivo potekalo po ustaljeni preskrbovalni železniški liniji Lvov-Ternopol-Vinica-Kazatin. Transport je trajal osemnajst dni, nato je bila kompanija nastanjena v majhni ukrajinski vasi, štiri kilometre za fronto, od 12. decembra pa v precej veliki vasi, skozi katero je potekala frontna Črta. Iz korespondence je še razvidna sprememba frontne poštne številke "Feldpostnummer" 20872 v 13341, ki je pripadala 5. kompaniji II. bataljona 222. grenadirskega regimenta (5. Kompanie, II. Bataillon, Grenadier- Regiment 222). Pisana poročila nas tukaj zapustijo in tudi Oskarjeva življenska pot se konča v nepojasnjenih okoliščinah. Zadnjič naj bi se javil domačim 27. decembra 1943, a se njegovo poslednje pismo v zapuščini ni ohranilo. Naslednji dokument pa naj bi bilo obvestilo vojaškega poveljstva Oskarjevemu očetu Jožefu, da je bil "vojak Oskar Dragar 8. januarja 1944 kot prebežnik (Überläufer) ustreljen od sovražnika". O njegovi usodi sta nato ustno krožili dve protislovni pričevanji ljudi, ki pa niso bili na fronti neposredno z njim. Ohranil se je tudi spomin na kraj "Noworoski bei Kijew", omenjen v Oskarjevem zadnjem pismu10, na ovojnici ali pa celo v sporočilu o smrti, vendar mi kraja s takim ali podobnim imenom ni uspelo najti na dovolj natančnih zemljevidih Ukrajine11. Osebna zapuščina Oskarja Dragarja, ki jo je njegova sestra Jožefa-Pepca, poročena Velej, izročila leta 1982 in 1991 avtorju sestavka, je gledano v celoti dokaj obsežna, še zlasti za čas po odhodu v nemško vojsko. Iz obdobja od 9. aprila do 16. decembra 1943 se je ohranilo 19 odposlanih in 6 prejetih pisem, 38 poslanih in 31 prejetih razglednic ter 4 poslane in 1 prejeta dopisnica, skupaj 61 poslanih in 38 prejetih kosov pošte. Na raznih poteh je zbral Oskar še 26 razglednic, iz vojaškega življenja pa se je ohranilo tudi 40 fotografij, največ v dveh priročnih albumih. V pričujočem sestanku je objavljena celotna Oskarjeva pisemska zapuščina domačim: 12 pisem sestri Pepci, 6 očetu in eno bratu Adolfu, ne pa tudi 38 razglednic in 4 dopisnice, ki jih je poslal istim osebam. Razglednice sicer dopolnjujejo vojakov itinerar, vsebinsko pa so največkrat tako skope in nepomembne, da jih v objavi zlahka pogrešamo. Med prejeto pošto domačih in sorodnikov najdemo še dve pismi brata Adolfa, pismo in dve razglednici sestre Pepce, pismo nečaka Danila in dopisnico nečakinje Teodore, otrok brata Karla. Pisalo mu je še osemnajst prijateljev in znancev ter daljnih sorodnikov, od tega dve pismi in 29 razglednic od 15. aprila do 28. novembra. Prejeta pošta je romala domov v paketu, poslanem iz Hammersteina pred 10. novembrom, nato pa očitno še v pismih ali dodatnem paketu. Devetnajst pisem Oskarja Dragarja domačim je le neznaten utrinek doživetij, občutenja in notranjega podoživljanja usode slovenskega človeka v osovraženi vojaški uniformi okupatorja in zatiralca tistega, kar mu je kot izobražencu in narodnjaku najsvetejše. Kljub cenzuri in očitni samocenzuri nam njegove besede in Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 slog bolj kot katerakoli pripoved sodobnikov odkrivajo Oskarja kot človeka, razkrivajo njegov značaj in nazore, četudi mnogokrat proti njegovi volji in nehote. Ves čas moramo imeti pred očmi dejstvo, da So pisma pisana v različnih okoliščinah in različnim ljudem. Drugače opisuje svoje vojaško življenje 42 let starejšemu očetu, drugače osem let mlajši, sedemnajstletni sestri Pepci, zopet veliko bolj nazorno, realno in odkrito bratu Adolfu12, s katerim ga vežejo najpristnejši odnosi. Pisma očetu in sestri so namenjena vsej družini in številnemu sorodstvu, zato poudarjena opisanost dogajanj, neprikrita skrb in obzirnost do bližnjih, odražena v vedrini in nemalokrat zabrisanih tolažilnih besedah. Nikjer ni zaslediti pritoževanja, pogrešamo žalost, jezo ali srd, vse se zdi pisano prostodušno, idilično. Oskar je človek, ki v usodnih trenutkih ohranja mirno kri, vedno pa poskuša biti optimist. Dvome in zaskrbljenost uspeva brzdati in v pripovedi domačim omiliti z mislimi, da bo že šlo, naj jih nikar ne skrbi zanj in da mu gre za zdaj dobro. Med polletnim bivanjem na Poljskem mu je slovansko okolje v tolažbo, stiki z domačini ga sproščajo in razbremenjujejo, na potovanjih uživa kot skrben opazovalec in ocenjevalec. Med Slovani in drugimi Nenemci je lahko odkrito ponosen na svoje slovenstvo. Tudi do Nemcev ne kaže sovraštva, prej nasprotno, zna jim prisluhniti, poskuša jih razumeti in nenazadnje enkratno uveljaviti svoje. Glasbo in inštrument najbolj pogreša, zato ga toliko bolj razveseli, če stakne v še tako nemogočih okoliščinah kompanijsko harmoniko ali pianino in če more strniti rojake ob blagozveneči slovenski pesmi. Ta je del njegovega boja zoper tlačitelja, uradni koncerti so obveza in prisila. Prav glasba in organizatorske sposobnosti ga nemškim častnikom priporočajo kot sposobnega in zanesljivega vojaka, s slovensko pesmijo pa zmore doseči več kot s kakršnimkoli drugačnim sredstvom - prebiti pregrado med Slovenci in Nemci, najprej manifestirati narodno zavest in njegovo žilavost, nato pa doseči pri "vojnem sovražniku" nujno priznanje, občudovanje in popolno osebno sprejemanje. Do rojakov v vojski ima poseben odnos, kar nekako pokroviteljskega. Njihova usoda je tudi njegova stvar. Pri tem mu pomaga izostren pedagoški čut in šola ter vsekakor življenjske izkušnje, saj je od mnogih sedem let starejši. Sprejmejo ga kot vodnika, usmerjevalca, odvetnika Slovencev in njihovih interesov, ali kot pravi njegov vojni tovariš Dominik Pavelšek v pismu Oskarjevim domačim: "Bil je en dober prima človek in lahko rečem naš vodnik, vodnik Slovencev v Krotošinu". Sam se s tem nikoli ne postavlja na glas, prej zadržano in na posameznih primerih, zasluge pa pripisuje kolektivu. Dejstvo pa je, da gre ob trdni vzajemnosti slovenskih vojakov zlasti njemu zasluga, da jo je bilo mogoče doseči in vzdrževati in da je postala za veliko večino ostalih vojakov in del častnikov simpatična. Naklonjeni so slovenščini, ki se jo z veseljem učijo, na vadbišču je nemškemu 105 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises poveljevanju enakovredno "jugoslovansko", ker slovensko pač ni bilo izoblikovano in med vojnama v rabi, kompanija s častnikom vred prepeva slovensko. To je seveda mogoče le nekaj časa in v določenih okoliščinah, še zdaleč pa ni pravilo, česar se Oskar predobro zaveda. Mednacionalni odnosi so kljub navideznemu miru in toleranci napeti, česar oba polarizirana tabora ne moreta vselej prikriti. Opazno je zlasti sumničenje častnikov do vojakov nenemške narodnosti, ki jih poskušajo razbiti in pomešati med seboj. Slovenci se s sprenevedanjem in nedolžnimi goljufijami nadrejenih ne dajo zlahka ugnati, niti za ped v Krotoszynu in prav tako ne ob prerazporeditvah za fronto. O večnarodnostni vojski pravi Oskar takole:"... so Francozi, Poljaki, Čehi, Slovencu Vsi vemo eno in se razumemo, pa čeprav po francoski... Zadela jih je ista usoda kakor nas, da služijo po volji tujega naroda...". Med domačini v pretežno poljskem Krotoszynu in drugih poljskih mestih ter onimi pozneje na nemškem Pomorjanskem je razlika ogromna. Na Poljskem se namreč ljudje povsod zanimajo za slovenske fante. "Še vedno jim ne gre v glavo, da po domače govorimo, nemški ne znamo, po poljski pa malo razumemo. Jim bo že še postalo jasno.r Pomorjanski Nemci so manj prijazni in začudeni na drugačen način. "Ne gre jim v račun, da ne govorimo nemški in so kar ljubosumni, bojijo ser V trenutkih zaskrbljenosti in bridkosti uspeva Oskarju obrniti pero z jedkega na ironično ali rahlo sarkastično. Zlasti o nemški vojski se izraža na svojski način, o preglavicah, ki jih slovenski vojaki povzročajo častnikom pa piše z neprikritim Med vojnimi tovariši v Krotoszynu s harmoniko 106 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 zadovoljstvom, včasih iskrivo in hudomušno: "Tu imajo z nami res velike skrbi, kako bi naj ravnali in kam z nami Pravijo, če gremo na vzhod, je zguba, ker bomo Šli z dvignjenimi rokami nad sovražnika, če nas speljejo na jug, se bomo pa mimogrede doma za vedno zglasili in spet ni za njih dobiček". Slog je domala ves čas lahkotno pripoveden, glede na naslovnika in cilje razumevanja pisanja prilagojen pogovornemu jeziku z elementi narečja. Za učitelja bi bilo sicer kaj takega nedopustno, v danih razmerah pa nikakor ne. Oskar ne išče izrazito knjižnih izrazov ali visokoletečih besed. Zanj je prijetno in manj prijetno največkrat označeno kot dobro ali lepo. Predvsem namen obrača pero in določa slog in ne obratno. Ni pa mogoče skriti, da imamo pred seboj izobraženca, ki obvlada slovenščino in ki je konceptualno izrazito jasen in skladen pisec, če že imamo kaj očitati notranji strukturi tekstov. Pri vojaških izrazih si mora nehote pomagati s srbizmi, načeloma se sicer izogiba germanizmov in nemških izrazov iz novega vsakdanjika, iz meseca v mesec pa je izrazitejša nemška struktura stavka, ki razkriva, da je moral prenekateri podoživeti doživljaj prevesti iz tujega jezika, ki mu je tekel gladko. Kjer se loči od pripovednega in zaide v razmišljanja, kar pa hotč ne stori prav pogostoma, takih spodrsljajev ni. Slovenske misli so jasne in lepo oblikovane. K slogu še to, da je predvsem lahkoten in zelo pogovoren, poln priredij in z malo odvisnimi stavki. Največkrat uporablja vezno priredje z "in", skoraj vedno pa nepravilno protivno priredje z "ali". Vpliv nemščine je sčasoma vse opaznejši pri umestitvi glagola na konec stavka, poudarjenem osebnem zaimku in nerodno začetih stavkih, kot sta: "Prišel je..." ali "So sami dobri...". Današnji človek bi se pri izobražencu čudil nemajhnemu številu srbohrvatizmov, zato ne smemo pozabiti, kakšna je bila tedanja jezikovna praksa in knjižna slovenščina, pa tudi dejstva, da je preživel Oskar zadnje mesece stare Jugoslavije v vojaški suknji. Tudi več kot dve leti trajajoča okupacija in vse njene posledice za slovenski narod .in jezik so Oskarja posredno odtujevale od lepega knjižnega jezika. In vendar mu ne manjka izbornih izrazov in misli, če ima le dovolj časa za pisanje. Skladna pisava s skrbno oblikovanimi pismenkami bi bila lahko še dodaten vir za grafološko ugotavljanje Oskarjeve osebnosti. Linearno zapisane besede, umeščene vselej med obe črti na papirju, natančno odmaknjene od obeh, morda kažejo na človeka, ki sta ga šola in življenje naučila določenih vzorcev reagiranja in obnašanja, ki pa je ohranil prirojeno kljubovanje in občutek za lastno pravo pot. Še veliko več, kot so dopuščale pisemske strani, je Oskar Dragar skrbno in sproti zapisoval v svoj osebni dnevnik, omenjen tudi v korespondenci. Tega in drugih osebnih stvari, ki so jih svojci padlih vojakov praviloma prejemali od vojaških poveljstev po pošti, niso Dragarjevi nikoli dobili v roke. Za prebežnike pošiljanje osebnih predmetov ni bilo predpisano, če pa je Oskar res uspel prebegniti na sovjetsko stran, je vse, kar je nosil s seboj, za vselej ostalo tamkaj. 107 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises Pisma z vojaškega urjenja v Krotoszynu Poljsko mesto Krotoszyn (nem. Krotoschin) je s svojo staro prusko vojašnico nudilo Oskarju Dragarju in precejšnji skupini Slovencev domovanje več kot pol leta. Tod je preživel ne le največji, temveč tudi najznosnejši in najprijetnejši del svoje vojaščine. O mestu, ki mu je bilo všeč in kjer se ni počutil slabo, zato ne bo odveč nekaj besed. Na poletnem taborjenju ob pisanju dnevnika Prvotno poljsko naselje na nadmorski višini 140 m v Barški nižini med Wroclawom in Poznanom je dobilo mestne prvice leta 1415. V 16. stoletju so se naselili v njem pripadniki protestantske verske skupnosti Herrnhuter, ki se je razvila iz čeških bratov, v 17. stoletju pa so nemški živelj okrepili še protestanti iz Šlezije. Od leta 1819 je bil Krotoszyn središče mediatske kneževine Thurn-Taxisov, do konca stoletja pa se je razvil v srednje pomembno mesto ob železniškem križišču z gimnazijo, učiteljiščem in vojaško garnizijo. Ohranjal je tudi svojo pisano, z verskimi razlikami razmejeno narodnostno strukturo. Tako je bilo leta 1900 v mestu z 12.373 prebivalci več kot polovica ali 6.615 katoličanov (Poljakov), 5.088 evangeličanov (Nemcev) in 670 Židov. Leta 1919 je pripadlo Poljski, od septembra 1939 pa Wartegau-u nemškega rajha, ki je izbrisal židovsko skupnost. Po vojni je 108 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 bilo mesto dokončno polonizirano, razvila se je predelovalna in strojna industrija, postalo pa je tudi okrožno središče poznanskega vojvodstva z okoli 22.000 prebivalci (1972)13. Ko je Oskarjeva skupina novincev 11. aprila 1943 zagledala v dopoldanskih urah veduto Krotoszyna, je bilo to privlačno srednjeevropsko mestece z bogato, sicer nekoliko provincialno arhitekturo. Kljub prvotni zadržanosti Poljakov je utripalo domače in navzlic okupaciji, državnopravni priklj učenosti k raj h u in močni mestni nemški skupnosti ni skrivalo poljskega značaja z občutnimi sledovi dvajsetletne pripadnosti Poljski. S pismom, napisanim naslednjega dne očetu, se začenja ohranjena korespondenca. V prvem pismu je opazna naglica, mestoma celo telegrafski slog. Kar zadeva jezik, je treba opozoriti na dialektizem "obrajtati" in na vojaške izraze, kot so "exercir, kantina ali komat". PISMO ŠT. 1 Dragi! /Jožefu Dragarju/ Krotoschin, 12. 04.1 943 Prav na hitro Vam bom danes popisal vse, kar sem te dni videl, slišal in doživel. Zdaj smo na Poljskem. Sem v Krotoschin smo prispeli včeraj dopoldne. Poljaki nas gledajo malo postrani, vendar nas po drugi strani obrajtajo - jezik, pesem. Kasarna je lepo urejena. Bo že šlo. Sedajle smo že preoblečeni in čakamo, da bomo šli na ezercir. Dobili smo že cele komate in se v tem oziru ne obeta najlepše. Kantina odlična. Dobiš vse kar poželiš. Za hrano še nisem nič skrbel, ker še imam precej od doma. Tudi tu smo ostali vsi Slovenci skupaj, ker se le malo ozirajo na jezik. Jaz sem v prvem vodu, v prvi grupi, torej med največjimi So sami dobri fantje, vsi iz trboveljskega sreza in smo povečini že vsi služili vojake. Do sedaj je še kar lepo. Ob 1/2 2 bomo pričeli z exercirom in tu se prične pravi vojak. Kako bo, bom že še sporočil. V kasarni smo prignani iz vseh koncev. So Francozi, Poljaki, Čehi, Slovenci Vsi vemo eno in se razumemo, pa čeprav po francoski Prijetno je zvečer. V kantini stoji skoraj nov, odličen pianino in tu se poje, da kar gledajo. Ne vem, koliko časa bodo to še pustili Kako pa me zastopa Pepca? Naj piše, kako je. Gren. Oskar Dragar Lepe pozdrave 3. Komp. Gren. A. Btl. 96 Oskar Krotoschin, Wartegau 109 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises PISMO ŠT. 2 Dragi! /Jožefu Dragarju/ Krotoschin, 29. 04. 1943 Včeraj sem prejel paket, za katerega se prav lepo zahvaljujem. Je potoval precej časa. Vendar pa so tu fantje, katerim so poslali še prej in jih še nimajo. Poštni promet je velik in še čudno, da še zatorej pošta dela. Po poti smo videli, kaj vse počnejo s takimi paketi in kovčegi Še dobro, da ostane kaj celega. Upam, da sem dobil vse, čeprav je bil paket precej razbit. Bilo je: 3 klobase, jabolka, pecivo, jajca in kruh. Praznike smo tu preživeli pač po vojaško. Vreme ni bilo posebno ugodno, ali vseeno smo šli v mesto. Fantje so bili klavrni, ker jih je več poročenih že z otroki in takim je verjetno še težje tako daleč od domačih, ob tako lepem in velikem prazniku. Meni tu ni nobena sila. Mrzlo ni, jesti je dovolj, tudi spanja in zraka ne manjka. Vsa služba, ki jo opravljamo, ni prenaporna in je prav lepo v teh cvetočih dnevih, ko vse zeleni. Vse to mi dene zelo prijetno. Preganjajo nas še tudi ne preveč. Naši predpostavljeni so večinoma ljudje, ki imajo za seboj že mnogo izkušenj in najbrž jih to malo potiska nazaj. Je čisto drugače, kakor pa smo to slišali od ostalih, kaj vse so ti ljudje prestali in pretrpeli Sicer pa ne hvalim dneva pred nočjo. Vse bolj natančno bom napisal v pismu za Dolfita, kjer ga bom polagoma uvedel v novi stan. Tu bote lahko brali vse, kar delam. Kovčeg ste prejeli? Prav prisrčne pozdrave vsem domačim, tudi Olgi14, ki mi je vse lepo zavila. Oskar Pogled na Krotoszyn 110 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 Tudi drugo pismo očetu je razmeroma kratko, vendar ni bilo napisano v pretirani naglici. Slovnično nepravilna postavitev glagola na konec stavka je odraz skoraj enomesečnega bivanja v tujejezičnem okolju. Enako je z nekaterimi poudarki in konstrukcijo "potiskati nazaj", ki bi jo mogli šteti k dialektizmom, kot denimo izraze "zatorej", "bote" ali "za Dolfita". Prav v pismu bratu Adolfu-Dolfiju obljublja Oskar več podrobnosti, v pričujočem pisanju pa se zadovolji s posplošenim opisom vojaškega vsakdana, ki tudi med prazniki (Velika noč 25. aprila) ni bil kaj dosti drugačen. Tretje pismo po kronološkem vrstnem redu in edino namenjeno bratu Adolfu je tekstovno najdaljše, vsebinsko pa gotovo najbogatejše. Tudi iztrgano iz konteksta in ostale korespondence bi bilo lahko nazoren odraz vojakove usode in privlačno branje, polno piščeve duhovitosti in hudomušnosti. PISMO ŠT. 3 Dragi Dolfi! Krotoschin, 2.maja 1943 Poskusil ti bom na kratko in jasno podati moje novo življenje. Je precej neumno, ali drugače ne moremo. Vse skupaj je mučno, ali samo toliko časa, da premagaš samega sebe. Potem začneš z novega in si tak, kot najbolj neumen rekrut. Ni pa to tako strašno in star jugoslovanski vojak bo tu svoje življenje po vojaško lepo nadaljeval. To smo opazili že prve dni, kdo ima vojaščino za seboj in kdo je začetnik, tako zelo se vse to loči Opazili so tudi predpostavljeni in so s starimi vojaki veliko bolj zadovoljni Vojaška je pač vojaška. Če ti ne delajo preglavic ivice na posteljah, pobiranje šibic in slamic po sobi in krugu, pospravljanje omar, pometanje sobe in hodnika, potem z lahkoto opravljaš vse in boš zvest in hvalevreden vojak, kije vreden, da nosi ime nemškega vojaka in zeleno uniformo. Kar tiče reda in discipline, je sedaj precej lažje. Ne vem, ali smo mi težjega in ostrejšega vajeni, ali so pa z nami kaj popustljivi Mogoče pa tudi tole kaj vpliva na disciplino: vsi naši predpostavljeni od prvega do zadnjega nosijo odlikovanja, to so odlikovanja one vrste, ki ga pripnejo ob priliki, če se prepozno odmakneš neprijateljskemu svincu. Ti dobro poznajo ničevost vsega. Včasih nas malo naskočijo. Vsi vemo, da vojak ne sme poznati besede nočem, bolje je tudi, da izbriše iz besednega zaklada besedo ne morem, saj pride prilika, ko jim lahko poveš vse, kar te teži in te sami potem izprašujejo, tako privatno. Slučaj je nanese!, da se nas je v sobi zbralo petnajst ljudi, ki smo povečini vsi služili: pri kraljevi gardi, graničarska in po večini planinci, katerim je predobro znano ime mitralj. komandi/ja Popoviča, kije bil prej strah in trepet vseh planincev. Lahko si misliš, da se taki ljudje zavzamejo in uredimo sobo tako, kot smo že vajeni od prej in je vzor celi četi, v prvi vrsti tretjemu vodu, kjer so sami Nemci Ve pa star vojak, kdaj se je treba pred kakim delom zamakniti to pride večkrat prav. 111 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises Jaz sem se do sedaj še kar dobro držal. Sem desna roka Gruppenfuhrerja - Unteroffizier, kije naš Ausbilder - bog bogova! Pri nas stanujejo podoficirji posebej, zato smo v sobi sami Jaz sem sobni starešina in tolmač obenem. Odpade mi vsako redarstvo, kar prihrani veliko časa. Povest za sebe pa je naša nemščina. Pisal sem že, kako se godi vse po tolmačih. Smo štirje, ki smo se dogovorjeno izdali, da govorimo nemški Vsi ostali pa so vsako znanje in razumevanje jezika absolutno odklonili S takim načinom smo dosegli, da so nas pustili vse Slovence skupaj in strogo po vodih ločili od Nemcev. S tem so si vse delo otežkočili in sedaj pripovedujejo, kako težko je z nami, ko nič ne razumemo in da še nikoli niso imeli tako neumnih rekrutov. Naj bo, kar hoče, prvič smo jih mi... Fantje so tako dobri, da si pustijo prestaviti na naš jezik celo komando - to je po enem mesecu službe. Pravijo, da gre vse v rok. Šef kompanije, po činu Oberleutnant, je precej siten mož. Rad vpije in obljublja na vse načine kazen, ali vsega tega si vsi skupaj prav nič ne ženemo k srcu. Ko se razkriči, pokliče tolmača in ta po domače pove, da ni tako hudo in da se mož preveč sekira. Taki vici so na dnevnem redu. Poljaki, Francozi, Danci, Čehi kar gledajo, odkod imamo mi takšen privilegij. Kako da oni ne smejo med seboj govoriti po svoje niti peti pesmi v kasarni, od nas pa vedno zahtevajo slovenske pesmi in jih moramo peti, kadar marširamo po mestu in doma. Najbolj zanimivo pa je tole: ljudje si zelo prizadevajo, da bi se naučili našega jezika in se med seboj kar kosajo. Največ še zna naš podoficir, pa bi raje učil najvišjega gorjanca, kot pa njega. Jugosl. komanda je že čisto vsakdanja stvar. Tako npr. na krugu slišiš: na levo - desno, levo krug - puško k noži itd. Posebno je ta komanda v rabi, kadar ni Oberleutnanta. Kadar pa je ta zraven, se on sam zanima za slovenščino in jugosl. komando. Večkrat vpraša: "Kako ste pa prej naredili?". Takrat izberemo iz naše desetine kaplarja kraljeve garde in pokaže "Lezi - diž'se itd tako, da se mu odkrijejo. Potem pa debatiramo, kaj je boljše sedaj, kaj prej in tako čas hiti". Posebnost, vredna omembe je tudi tale: Vsega skupaj znamo eno nemško pesem: "leh bin ein Pub aus Steyerland", ali besed niti polovico ne, ostalo pa so slovenske pesmi Kako smo zadnjič pogledali, ko smo korakali iz exercira, ko je Oberleutnant - kompanij šef jahal pred nami in naenkrat pričel "Regiment po cesti gre". Mož sicer ne zna vseh besed, ali precej pozna melodijo, katero je že približno zapopadel, in takrat smo jo "udarili". Lahko si misliš, kako se mu je zdelo, ko se je že nekaj lepega naučil. Sedaj pa že po malem žvižga: "Delaj, delaj dekle pušeljc" - mogoče se mu bo še ta posrečila. Bilo je pred desetimi dnevi, ko smo imeli vajo z mitraljezom. Vse je šlo na komando. V petnajstih sekundah bi moral zaladati mitraljez. Seveda, to je bilo prehitro in je le eden od nas zgotovil v tem kratkem času. Mi smo pa porabili enkrat več časa. To je bilo vpitja! Mi smo pa bili mirni Naš Ausbilder- Unterojfizir je bil "nakuhan" kot rak, uspeha pa ni bilo. Prišel je k naši grupi vodni oficir in kompanij šef, ali prav v tem času je ležal pred mitraljezom neki fant iz Hrastnika, ki je precej Nervozen in mu pač ne odreže tako kot drugim. Tako so vpili nad njim, da nazadnje ni vedel, ali leži ali stoji, čeprav vsega tega nič ni razumel. Bilo je mučno za vse skupaj. Jaz sem pa mirno prevajal, kar so gospodje kričali Na koncu sem prosil, če smem nekaj pripomniti 112 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 Dovolili so mL "Poznam dobro fanta, ker je doma iz istega kraja in je na žalost precej živčen. Vsako vpitje ga nervira in če bi mu dovolili, da to enkrat napravi brez komande, malo počasneje, toda sigurneje". Pustili so ga čisto v miru in napolnil je mitraljez še pred zahtevanim časom, kar ni čudno, saj ga je prej dve leti nosil za seboj. Bil je graničar. Sprevideli so tedaj! Potem sem prosil, naj naši nerodnosti poskusijo oprostiti, saj smo vmes ljudje, ki prvikrat od blizu vidimo mitraljez. Vemo, kako malo časa imamo pred seboj, da se dobro izurimo v orožju, zato prosimo, da bi nam dali več prilike, da se natančno, to se pravi "počasi in sigurno" vpoznamo in potem bomo to storili po komandi, na kar se lahko zanesejo. Vse to sem serviral na pedagoški način. Takrat mi je Oberleutnant napravil poklon, češ da se vidi, da sem učitelj in da on za svojo osebo prizna, ali komanda je komanda in da bo na svojo odgovornost pustil, da spočetka delamo malo počasneje. Na tak način je hotel opravičiti svojo komisko nadutost. Mi se pa naprej smejimo, saj smo jih spet lepo "okoiprinesli". Tako doživiš veliko takih scen, včasih se obneseš, večkrat pa ne. Sedaj ti bom pa še nekaj napisal o naši grupi (desetini) oziroma o že omenjenem grupefuhrerju. Mož majhen kot je, je strah celi kompaniji in tako je nanesel slučaj, da smo ga ravno mi dobili Vse nas pomiluje, da je ravno naša soba tako nesrečna, ker so vsi ostali tako dobri. Res vpije, da je groza. Ali pes, ki laja, ne grize. Obupno je bilo nekaj dni Vedno je govoril, kako nam bo še pokazal, kako bomo še "hinlegali" - to je splošen izraz, kije nemškemu soldatu v krvi Ali vsemu temu je slučaj napravil konec. Bilo je pri čiščenju orožja, ko nam je pripovedoval, kaj vse bomo še prestali, pa sem se spet oglasil v imenu grupe in povedal: na vse to smo pripravljeni Nismo Nemci, ne obvladamo nemškega jezika, ne moremo se v nobenem oziru kosati z nemškimi vojaki, smo torej manj vredni in bomo zato trpeli Slovenec je pač človek, ki ga ima vsak rad, zato da ga zaničuje in preganja. Pripovedoval sem mu še malo o razmerah doma na Štajerskem, o zatiranju našega jezika, pesmi in pravi, da to delajo samo ljudje, ki sami ne znajo ceniti tega, kar mora biti človeku najdražje, najsvetejše - skratka so to neznačaji - propalice. Sporazumeli smo se in smo prijatelji in bog ne daj, da bi kdo komu izmed nas skrivil las. Drugi pa še naprej trepetajo, posebno kadar ima dežurno službo. Takrat je povsod alarm, le naša soba je tiha, samo na zunaj se delamo plašne in boječe. Je bolje tako. Včeraj pa smo napravili kompromis in pravi, da bo drugače, le za sebe moramo to obdržati! Vendar ne hvalim dneva pred nočjo. Upam, da boš lahko razumel, kako je tu pri nas, vendar to ni merodajno, saj smo ravno danes čitalipisma naših fantov iz drugih krajev in pišejo čisto - čisto drugače. O hrani, obleki in o drugem pa Ti bom napisal še prihodnjič. Do tedaj prejmi lepe pozdrave! Oskar 113 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises "Regimentpo cesti gre..." Pismo bratu je najpopolnejši opis vojaških razmer, obenem pa odraz tesnih stikov med bratoma in nekakšne intuitivne umevnosti dveh starih vojakov. Ker piše Oskar mestoma nadvse doživeto, se nikakor ne more odreči srbskemu vojaškemu žargonu. Toliko težje, ker so slovenski vojaki vsaj preko poveljevanja sleherni dan v stikih z vojaško srbščino. Opaziti je naslednje srbizme: predpostavljeni, ivice, krug, kar tiče, vreden da, neprijateljski, bog bogova, sobni starešina, redarstvo mi odpade, otežkočiti, vse gre v rok, sigurneje, se vpoznamo, na naš jezik, propalice. Pogojno spadajo sem še pogovorni izrazi: šibice, čitati, kaplar, ostale pogovorne besede pa so še: sekirati se, vici, zapopadati, prilika, slučaj in nepravilni odvisnik "če smem". Germanizmi so le vojaški naslovi: Gruppenführer (tudi z malo začetnico), Ausbilder, soldat, kaplar, kompanij-šef, nato prislov "komisko" namesto "komično" in dobesedni prevod "si pustijo prevesti". Četrto pismo je namenjeno sestri Pepci, ki je Oskarju edina pisala sleherni dan, včasih na mamino željo tudi po dve pismi. Omenjene priložene fotografije danes ni mogoče zanesljivo identificirati med štiridesetimi ohranjenimi. Kar zadeva piščev jezik, nekoliko zbode v oči srbizem "radi" v pomenu "zaradi", nemški izraz "Rauchkarta" je pač najustreznejše in najrazumljivejše poimenovanje iz vsakdanje prakse, od dialektizmov pa je treba omeniti rodilnika "od Mirkota" in "od Marice" ter tožilnike "Dolfita", "Nancita" in "Lojskno družino". 114 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 PISMO ŠT. 4 Draga Pepea! Krotoschin, 20. 05.1943 Takole približno izgleda nemški vojak. Bilo je na Veliko nedeljo, ko ste se mašili s poticami in drugimi dobrotami, mi smo se pa slikali in smo bili siti, pa kar je še važno, ostali smo zdravi Imam še več slik, pa moram še dobiti, da bom imel od vsake po dve, potem Ti bom pa poslal, da boš videla, kako izgledamo, kadar smo popolnoma natovorjeni Vredni smo usmiljenja, ali tudi to ni tako hudo. Sedaj v maju smo kar srečni, da smo toliko zunaj. Saj so tako lepi, sončni dnevi, še posebno lepo je zjutraj. Tu še nismo imeli v tem mesecu pravega deževnega dneva. Tudi če bi bil, ne bi bilo preveč nerodno, saj je svet svižnat in prav nič ne škoduje, če se vržeš v ta sviž, saj nisi nič blaten niti moker. Veš, to je za nas posebno važno, saj smo po stokrat na dan na tleh. Z veseljem pa se vržeš sedaj ob tem lepem vremenu na tla in obležiš, večkrat tako dolgo, da pošteno zadremlješ, seveda to se godi med službo, pa nič ne de, ne bomo radi tega nič pozneje prišli domov. Danes sem dobil ¡)ismo od Mirkota15. Pohvali se nič ne; poslal mi je naslov od Marice in strica in prosi, če imam še kakšno rezervno kartico, naj jim pišem. Ustregel sem mu, povrhu pa še poslal Rauchkarto, saj na Dunaju je za tobak bolj bridka. Prav lepa hvala za kartico iz trb./oveljske/postaje, tudi sopotnici Pozdravi mamo in ata, Dolfita, Nancita18. Karlovo19 družino Pozdrav Lojskno in vse. Oskar Danes sem prejel Tvoje pismo, pa imam dosti časa in Ti bom hitro lahko odpisal. Še prej ti moram povedati, kako sem prišel do tega prostega časa. Zjutraj me je malo polaksiralo in spomnil sem se, da bi mi en dan počitka prav nič ne škodilo. In zgodilo se je. Javil sem se zdravniku in ta me je poslal v posteljo v ambulanto, tu pravimo temu mestu - Revier -. Pa kar gre. Prišel sem šele pred eno uro, to se pravi ob pol štirih v posteljo. Do tega časa sem se že petkrat pozdravil, pa nič zato, še eno noč in dva dni prebijem v lepem miru. Je kar prav tako. Zdravijo po znani metodi: 24 ur nič jesti in piti. Tega se točno držim. Saj sem se zato opoldne pošteno pripravil in preskrbe/ tudi za večerjo, v ostalem se pa zdravniškega nasveta strogo držim. Jutri bom že zunaj. Najbrž še ne v službi, ker jo bom gotovo zamudil, sigurno pa bom PISMO ŠT. 5 Draga Pepea! Krotoschin, 31. 05. 1943 115 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises zvečer na velikem koncertu v naši bataljonski veliki dvorani To bo velika prireditev, katero že dolgo pričakujemo. Pišeš mi precej novic. Lepo je to, da me obdržiš v vezi, kaj se po svetu godi in kako opravljaš mojo službo. Malo te sekirajo. Koliko pa pride sedaj mleka od kmetov po mlekarnah, npr. na Dolu ? Ga kmetje po novi letošnji odredbi kaj več prinesejo? In so zadovoljni? Če ga več ne mešate, so kar lažji računi Tudi pri nas se že lep čas širi govorica, da nas bojo vse Štajerce kmalu odpustili Marsikdo je že pripravljen, jaz hvala Bogu še nisem med njimi, čeprav sta dva od nas že odšla. Bila sta uslužbena pri rudniku v Zagorju in ta je zanju na posebne priprošnje izprosil, da sta se povrnila skoraj po 2 mesecih vojaške službe domov. Pravijo, da jih je že več doma. Vsak dan pa kdo od nas dobi pošto s temi tolažili, ki nam da veliko pomislekov in mnogo bridkih minut potrošimo za to upanje. Ni pa preveč hudo. Čas gre hitro naprej. Smo že v osmem tednu. Se 4 tedne in s takozvano Ausbildungo smo na kraju, kam bomo šli pa pozneje, če bomo sploh še štiri tedne tu ostali, tega pa ne vemo. Naše kasarne so sedaj vse prazne, včeraj je prišlo sem 40 vojakov, ki služijo tudi toliko časa kot mi, in še dolgo dolgo ne bojo napolnili teh prostorov, če bo šlo tako počasi naprej. Kaj pa doma Vam je kaj dolgčas, ko ni gostilne. Je še kaj obiskov? Se še kdo spomni in pride pogledat? Mirko mi je poslal za Rauchkarto 20 RM v pismu. Saj nisem tega pričakoval, posebno ne, ker mi še 2 karti vedno ostaneta. Mogoče se boš mučila z mojo pisavo, kajti v postelji se ne da lepo pisati Lepe pozdrave atu, mami in vsem domačim Oskar V petem pismu zasledimo nekaj pogovornih izrazov: me je polaksiralo, obdržiš v vezi, bojo namesto bodo, od srbizmov "potrošiti" in "v ostalem" in zanimivo kombinacijo srbizma in nemške besede "in s takozvano Ausbildungo smo na kraju". Izvemo tudi, da doma nimajo več gostilne, ki so jo po petinsedemdesetih letih (od 1868 s kratkimi prekinitvami) ukinile nemške oblasti. Oskar si kar ne more predstavljati, kako se jim godi zdaj, ko nenadoma ni več tistega, kar je dajalo glavni utrip hiši, družini in odnosom v njej. PISMO ŠT. 6 Dragi!/Jožefu Dragarju/ Krotoschin, 6. junija 1943 Včeraj sem prejel paket. Najlepša hvala. Bilo je vse lepo in v redu. Sprva, ko sem zagledal paket, je bil ves razcapan in razsut. Mislil sem, da bo vse razbito, ali ni bilo nič pokvarjenega, posebno jabolka so se lepo ohranila. To je tu senzacija. Naenkrat jih je 116 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 bilo polno poleg omare in so občudovali prelepo štajersko bogato deželo. Tu se imamo vedno lepše. Danes je spet nedelja in bomo popoldne šli v mesto. Jaz imam posebno pot. Kompanija, to tvorijo v tem slučaju vsi naši predpostavljeni, imajo prijateljski večer nocoj - Kameradschaftsabend. Igral jim bom klavir. Nimam za to posebnega veselja, raje bi šel z našimi fanti bi bilo najbrž lepše, ali to je komanda in je treba kar iti Sprva sem se zgovarjal na note, sedajle jih imam že veliko kopico, najrazličnejših komadov in bom šel malo vadit. Včeraj smo spet dobili vsak po eno steklenico "kapljice" Šampanja. Je zelo okusen. Fantje iz naše sobe smo ga sinoči poskusili Zadeva ni slaba. Odprli smo eno steklenico, drugega pa bomo prihranili za v nedeljo, ko bomo mi napravili svoj večer. Niti poceni ni 7.40 RM steklenica. (Paket je potoval 11 dni torej še nekam hitro). Včeraj smo dobili novega kompanij-šefa - Leutnant po činu. Je namreč samo začasno, ker prejšnji je za tri tedne prestavljen v drugo kompanijo. Je mlad fant, 23 let star, in ne zgleda slab. Vendar nas je malo razočaral. Ne sme videti denarja, samo 20 RM ima lahko vsak pri sebi ostalega pa naj pošlje domov ali pa shrani v pisarni. Ne vem, koliko bo pisarna hranila, tudi doma ne bojo vedeli o odvišnem denarju. To nam je sedaj novo Jaz sem Vam pisal iz ambulante, sedaj sem po treh dneh mirnega počitka lepo ozdravil Danes je malo nerodno, ker smo dobili včeraj injekcijo in nas prsa malo bolijo, pa ne bomo umrli & ne bo hujšega. Vsem skupaj prisrčne pozdrave. Oskar Spomladi 1943 v Krotoszynu 117 Celjski zbornik 1991_Članki in razprave - Articles n Treatises V pismu je največ neslovničnih pogovornih izrazov: sedajle, ne bojo, prsa, za v nedeljo, ne zgleda. Srbizem je "v tem slučaju" in najbrž tudi "odvišen". Podobno srbsko obliko najdemo v naslednjem pismu: "radi Tvoje slike". Sicer pa opisovanje navideznih nepomembnosti in zlasti prehrambenih in zdravstvenih razmer kažeta Oskarjev poskus, prepričati domače, da se mu ne godi slabo. Glede hrane je toliko bolj zgovoren, ker je imel še v stari Jugoslaviji tažave z rano na želodcu, pridobljeno v dijaških in študentski menzi. Domače ne sme za nobeno ceno nič vznemiriti, porajati dvome ali vprašanja o čem zamolčanem. O dobrih odnosih v kompaniji in spomladanski "idili" zdaj ni več besede, ker je je očitno konec. Zamenjali so jo veseli trenutki ob praznični "pojedini" (Binkošti 13. junija), klavirski harmoniki in pesmi. PISMO ŠT. 7 Draga Pepca! Krotoschin, 18. 6.1943 Včeraj sem čital v Tvojem pismu, da ste se imeli za praznike kar lepo in me to veseli Tudi pri nas je šlo, pač tako po vojaško, ali minuli so. Prav na hitro smo pripravili malo pojedino v nedeljo popoldne: suho hruško, kruh, pol suhe klobase in tri četrt litra vina. Vse to smo porazdelili na vse ljudi v naši sobi, ki ne šteje nič manj kot 15 ljudi Na enega ni prišlo veliko, ali bilo je dovolj, ker petja, muzike ni manjkalo. Imamo v sobi klavirsko harmoniko, ki je last kompanije in je na razpolago, pa nam veliko težkih uric prežene v razpoloženje in pozabljenje vsega, kar bi nam sicer delalo preglavice. Res sem pisal J."1 radi tvoje slike. Pošlji jo, bom videl, če si se v dveh mesecih kaj predrugačila. Tudi njej sem poslal v pismu 4 slike. Ne vem, če jih je prejela, ker že dolgo ni nič pisala! Vprašaj. Domov sem poslal fotografijo. Ste jo že dobili? Časa imamo vsak dan manj. Mislili smo, da bomo sedaj že gotovi, pa nam bodo najbrž še podaljšali Nič zato, saj še kar lepo gre. Prav lepe pozdrave vsem domačim. Oskar Kompanija je postala s podaljšanjem vojaškega urjenja in za nedoločen čas prestavljenim odhodom na fronto očitno vedrejša, zato pa so prednjo postavili nove naloge - taktični pohod. Osmo pismo je zanimiv opis dveh potovanj po Poljskem in izpoved lepih in zastrašujočih vtisov. Oskar, ki zlasti na razglednicah poudarja, da gre za poljsko deželo, in piše imena mest po poljsko, je včasih očitno v zadregi, ker ne pozna vseh poljskih krajevnih imen. Ce sicer piše o Poznanu, ostajajo mesta Gniezno, Torun in Wloclavek v pričujočem pismu Gnesen, Thor in Leslau, božjepotno Czestochovvo pa sloveni v Čenstohovo. V osmem pismu izstopajo pogovorni izrazi: sličen, slično, bojo, na klopci, z rožcami, itak, poznana. "Vezi" namesto zveze je prej napaka kot literarni okras, starinski je izraz "vojska" za vojno, sicer znan tudi iz pogovornega jezika, "mržnja" pa utegne biti Oskarjev srbizem iz 118 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 starojugoslovanske vojske. PISMO ŠT. 8 Draga Pepca! Krotoschin, 12. 07.1943 Vsak dan postajam za pisanje bolj len, kar si že itak zapazila. Danes pa imam malo več časa za to priložnost in Ti bom spet malo poročal o lepih časih, ko služim vojake. Od včeraj opoldne imam že dežurno službo, to pomeni pri nas G. v. D. = po naše mlajši dežurni, če Te kaj bolj zanima, Te bojo že stari vojaki poučili Služba ni naporna, le včeraj popoldne, ko je bila nedelja, sem sedel na klopci pred kasarno. Sam sem bil. Okoli je bilo vse posejano z rožcami Lepo je, ko vse cvete. Dolgčas mi ni bilo. Prebiral sem časopise, potem sem si pa na harmoniko zaigral. Okoli ograje je naenkrat postalo vse živo, saj si niti misliti ne moreš, kako tukajšnji ljudje radi poslušajo naše domače pesmi ki so po melodiji tako mehke in precej slične poljskim, čisto nasprotne od onih, katere naj bi sedaj prepevali! Še tri ure in službo bom opravil. Popoldne malo zaspal, potem bo pa že spet kaj. Prejšnji teden smo bili skoraj ves čas od doma. Pet dni na maršu. Z vlakom smo se zapeljali proti vzhodu. Potem peš okoli 180 km in spet z vlakom domov. Pot je bila dolga, ali rečem zelo zanimiva. Saj tu smo dobili sliko vse kulture 20. stoletja. Kaj vse smo videli Mesto brez - absolutno brez vsake cele strehe. Vse razbito. Le ostanki in spomini na sedanjo vojsko. Pred tem mestom smo postavili šotore. Prenočili smo tu. Ne veš, kako nam je bilo, ko so nam otroci pripovedovali, kaj so tu videli pred 4 leti Tu pravijo, kjer sedaj vi sedite, tu je bilo laip ljudi tudi naš atek je na tem mestu obležal. Reka je bila krvava, pod mostom so jo trupla skoraj zajezila itd. itd. Lahko smo verjeli tem odkritim in žalostnim pripovedim, saj veliko ni bilo treba o tem pripovedovati, ko si na vsaki hiši posebej opazil nesrečo in na vsakem obrazu bral žalost in mržnjo celo do nas, ki smo sedaj tako nerodno oblečeni Na splošno pa smo videli še veliko več zanimivega in upam nepozabnega. Bili smo v bližini Censtohove - poznana božja pot. V ponedeljek t.j. danes teden smo se bolj izmučeni povrnili domov. V torek smo malo počili, v sredo opoldne pa so že odbrali 10 ljudi in peljali smo se spet dolgo pot proti severu do Leslaua. Potovali smo skozi Gnesen, Thor in to so lepa, krasna mesta. Vse je napravljeno in zgrajeno v okusnem slogu in v bujnih nasadih. Vse mesto je lep park Vezi so bile tako ugodne, da smo imeli povsod po nekaj ur časa in smo si lahko na hitro ogledali vse zanimivosti in lepote novih krajev. Ljudje so se povsod za nas zanimali ko smo govorili nenemški jezik sličen poljskemu in ni ruski čeprav smo prevažali zaplenjeno rusko orožje. Čudne stvari so skombinirali o nas in misliš si lahko, koliko je bilo vso pot, oba dneva, zabave. Še vedno jim ne gre v glavo, da po domače govorimo, nemški ne znamo, po poljski pa malo razumemo, jim bo že še postalo jasno! Pozdrav Oskar 119 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises V poletnih mesecih so bile terenske priprave vojakov zelo intenzivne, saj Oskar na prejeto poŠto skoraj ne utegne več odgovarjati. V naslednjih dveh pismih se nato dlje časa pomudi ob opisu hrane, ko skuša popraviti slab vtis pripovedi drugih vojakov na domače, ukvarja pa se tudi z drobno trgovino s potrebščinami, ki jih doma ni bilo na pretek. Vpliv nemške sintakse je še močnejši, pri slogovnih potezah pa igra veliko vlogo tudi naglica. Zasledimo zlasti pogovorne izraze: ne odgovarja, nobenemu, tvoja dva pisma, za jesti, bi rabil, böte, s paketcem s cigareti, za pošiljati, zgubila, sedajle, prilika, rabim, pridem skozi, par zobnih krtačk, potrošen namesto potrošen. V devetem pismu omenja "Zuckerkarte", v desetem pa se nerodno izrazi "s Butrom". Naletimo tudi na nemški nedoločni člen "en paket" in dobesedni nemški prevod "še dolgo ni tako hudo" (noch lange nicht, noch bei weitem nicht) namesto zdaleč. Oskar z violino v roki v družbi glasbenikov, oficirjev in civilnega prebivalstva po nekem koncertu PISMO ŠT. 9 Draga Pepca! Krotoschin, 18. 07. 1943 Danes je nedelja popoldne. Naspal sem se zaenkrat dovolj, ven pa ne moremo, ker vreme ne odgovarja. Je pa ravno prav, da se bom jaz malo s pisanjem oddolžil. Zgodilo se mi je, da že ne dobim skoraj nobene pošte več, namreč, nobenemu nimam časa 120 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 odpisati Tvoja dva pisma sem dobil, tudi karte v redu. Vsega imam še dovolj, zato ni treba nič pošiljati Kart, posebno krušnih kart ne pogrešam. Tu namreč, se dobi za jesti vedno s krompirjem in v gostilnah skoraj kruha ne dobiš, ker ni treba. Včeraj mi je Nilo22 poslal paket. Bil je notri prepečen kruh, zelo lepo ohranjen. Edino, kar bi rabil, so Zuckerkarte, kajti dobimo samo črno grenko kavo in te bote doma lahko pogrešali Dokler pa ne pišem, mi prav nič ne pošiljajte. Prav lepe pozdrave vsem skupaj, atu, mami, Dolfitu, Nancitu in Tebi Oskar PISMO ŠT. 10 Draga Pepca in domači! Krotoschin, 04. 08. 1943 Da res ne bo prevelikih skrbi, kje se sedaj nahajam, Ti sporočam, da se še karzadržim v Krotoschinu na starem mestu. Je tu še najlepše. Vtem času sem pa večkrat pisal. Ali niste nič prejeli? Tudi paket sem v redu prejel, za katerega še enkrat najlepša hvala. Ne vem, Pepca, kaj je s tistim paketcem s cigareti Nisem ga prejel. Sicer mi ni žal za cigarete, ker sam več ne kadim in mi za mojo potrebo zadostuje popolnoma moja karta za cigarete, ali vseeno škoda, če bi se zgubila. Sedajle imam ravno čas pa bom pisal kaj o naši prehrani Ravno sem na straži in je to lepa prilika, da kaj pišem. Še dolgo ni tako hudo z našo hrano, kot si doma to predstavljate. Govoril sem že z onima fantoma, ki sta pisala domov, kako se kadi od kruha, daje malo, neokusno, vse to je nekaj resnice, ali prebije se kar lepo, posebno če pomisli človek, da imajo mnogi, mnogi še slabše, niti ne toliko. Ko se vsaj malo sprijazniš s krompirjem in kolerabo, tedaj že po malem gre. Res je, da pride včasih tako, da človek ne more vsega zaužiti, tedaj pa hitro v mesto na kosilo ali na večerjo. Jaz pridem s kruhom lepo skozi, kakor tudi z drugimi stvarmi, ker vedno mislim, da bomo še boljše jedli Ne bom pisal jedilnika, čeprav je tako skromen, da bi lahko samo z nekaj besedami vse napisal, ali povem še enkrat, da zaenkrat še nismo bili prav nič lačni, posebno ne jaz, ker še imam dovolj kart. Poslal Ti bom še danes en paket, in sicer med mojim perilom par zobnih krtač, nekaj glavnikov in cigaretne papirčke. Tega obdrži nekaj za sebe, drugo pa prodaj med domače. Zobna krtača stane 1 RM, glavniki mali 1 RM, veliki 1.75 RM. V ponedeljek sem bil spet v Posenu, saj si menda dobila kartico. Imel sem se prav lepo. Doma boste lahko pogrešali malo sladkorja, meni pa pride posebno prav in prosim, če mi napraviš mali paket za 2 kg. Sladkor rabim za kavo, posebej rad pa jem vojaški kruh, namazan s Butrom in potrošen s sladkorjem in črno kavo. Verjemi, da napravi to 121 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles n Treatises tudi kisel kruh okusen. Pošlji še nekaj denarja 100 RM. Ne vemo, koliko časa ostanemo še tu, in če gremo naprej najbrž pod Feldpostnummer, bo vse težje za pošiljati Prav prisrčne pozdrave vsem skupaj! Oskar 23 Hvala za kartico z Dobovca. Lepe pozdrave Mici . V času od desetega pisma z dne 4. avgusta do odhoda iz Krotoszyna v drugi polovici oktobra je poslal Oskar domov le eno ohranjeno pismo, zato pa kar trinajst razglednic. Vmes je dobil tudi dva tedna dopusta od 22. avgusta do 4. septembra, kar je zabeleženo na potrdilo o oddaji uniforme in opreme pri žandarmerijski postaji v domačem kraju. Ko je bil konec septembra spet na večdnevnem potovanju po Poljskem, za pismo ni bilo časa, zato je vneto zbiral in pošiljal domov razglednice krajev, skozi katere so se vozili in se za kratek čas ustavljali. Vojašnica v Krotoszynu, Oskarjevo šestmesečno domovanje Iz Krotoszyna se je zadnjič oglasil s pismom 2. oktobra 1943 sestri Pepci. Vtisov s poti je zbral veliko, zgovoren pa ni bil prav posebno. V jeziku je opaziti vplive nemške skladnje, napačno piše: iz dolgega pohoda, brez kakih bolečin, sprejel (=prejel), kaj (=kar). Iz pogovornega jezika je pobral izraz "skozi" (=vedno, ves čas) in španga, prevod iz nemščina pa je "v precejšnjem naporu". 122 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Pehotna vojašnica v Deutsch Krone na Pomorjanskem PISMO ŠT. 11 Draga Pepca! Krotoschin, 2. okt. 1943 Sinoči okoli devete ure smo se povrnili zdravi iz dolgega potovanja. Pravim zdravi, saj je bila pot dolga okrog sto dvajset km in nas noge še držijo. Brez kakih bolečin sem jo odnesel. Bilo je kar prijetno in je teh pet dni, v precejšnjem naporu, lepo in hitro minilo. Napravili smo skoraj isto progo kot zadnjikrat, le nekaj več krajev smo še videli in veliko doživeli, kar človeku ostane v spominu. Spanja je bilo dovolj, le bolj trdo je na slami in pod šotori v travi Skozi nas je spremljal dež in smo večinoma potovali ogrnjeni v šotorska krila. Tudi hladno je bilo ponoči Vse bolj natančno Ti bom pot opisal ob priliki, iz svojega dnevnika, boš videla, kako cigansko izgleda to podenje iz kraja v kraj, kjer te nikdo ne mara videti Sprejel sem že Vaš paket. Najlepša hvala. Potoval je precej časa in so bile hruške skoraj malo nagnite. Tudi Nilo mi je poslal paket. Sedaj sem pa res z vsem preskrbljen. Imam še veliko kart pa grem večkrat v mesto h kosilu ali večerji, da se izognem "Eintopfa Imamo se lepo, po stari navadi. Kako obhajate mamin god? Ta dan me je do sedaj še največkrat zadel proč od doma. Prej v šoli, sedaj pa pri vojakih. Prisrčne pozdrave vsem skupaj Oskar 123 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises Pripis na robu prve strani: Zbral sem že nekaj glavnikov, špage in 100 zavitkov cigaretnih papirčkov. Vse skupaj bom poslal tebi, Ti pa daj Viktorju24, kaj bom v paketu napisal! Me že gotovo težko čaka! O kakšnih pospešenih pripravah na odhod ali občutjih, ki so ga ob tem prevevala, ni sledov ne v pismu na v razglednicah. Nekoliko skrivnostno piše 18. oktobra bratu Adolfu na razglednici: Že so nastopili pri nas hladni dnevi, ali vsak čas pridejo še hladnejši, ko se bomo znašli kje drugje! Prav prisrčne pozdrave Oskar Odhod se zdi v zraku, že čez tri dni pa razkriva razglednica očetu, da so 20. oktobra zvečer prispeli v Schneidemühl, več sto kilometrov severneje od Krotoszyna. Začela se je Oskarjeva zadnja pot. Pisma s poti na fronto in v smrt Oskarjevo nadaljno pot bi lahko razdelili v tri dele: premeščanje in opremljanje po raznih pomorjanskih vojaških središčih (Schneidemühl, Deutsch Krone in Hammerstein) med 20. oktobrom in 12. novembrom, transport po jugovzhodni železnici skozi Lvov, Ternopil, Vinico in Kazatin med 12. in 30. novembrom in nato bivanje in vojskovanje v zaledju in na frontni črti do domnevne smrti 8. januarja 1944. Ob oktobrskem odhodu iz rekrutnega centra novo izurjenih vojakov ni čakala rožnata prihodnost. Na vzhodni fronti se je namreč v tem času položaj za fašistične sile precej poslabšal. Že od novembra 1942 nemški generalštab ni imel moči ponovno prevzeti strateške iniciative pred sovjetsko armado. V letu 1943 ni mogel nasproti neprekinjeni sovjetski ofenzivi postaviti nikakršne učinkovite obrambe. V vojaški zgodovini enkratna ofenziva z neprekinjenim prehodom s poletnega v jesenski in z jesenskega v zimski bojni pohod se je zdela neustavljiva tudi na prelomu leta 1943/4425. Medtem ko se je položaj na severu nemško-sovjetske fronte v letu 1943 spremenil le neznatno, se je nemška Wehrmacht južno od Vitebska umaknila po julijskih porazih pri Kursku ter jeseni tudi za 400 km. Na južnem odseku je sovjetska armada pregnala enote bojnih skupin Jug in A s Kavkaza in iz Povolžja deloma čez Dnjepr. Vse očitnejša je postajala premoč Sovjetov v moštvu in tehničnih sredstvih. Če so se udarni oddelki sovjetske armade po daljšem angažiranju na bojišču lahko vrnili v zaledje, so nemški vojaki največkrat cele mesece ostajali brez počitka v bojnih 124 Članki in razprave - Articles and Treatises_Celjski zbornik 1991 vrstah oziroma v umiku, ostanki razbitih oddelkov pa so se morali združevati v nove divizije26. Oskarjeva razglednica ukrajinske vasice Oskarjeva pot na fronto se je začela v istem kraju, kjer se je prvič ustavil na poti v rekrutni center v Krotoszyn, v pomorjanskem Schneidemiihlu, visoko na severovzhodu Nemčije. Mesto z večinskim nemškim evangeličanskim prebivalstvom (1939 - 45.800 prebivalcev) je imelo podobno kot Krotoszyn razvito predelovalno in strojno industrijo, višje šolstvo in srednjeveški značaj, le da med obema vojnama ni pripadalo Poljski. Pod poljsko upravo je prišlo do 75% uničeno leta 1945. Danes je to mesto Pila, naseljeno po vojni s poljskim prebivalstvom27. Po kratkem bivanju v znanem Schneidemiihlu se je znašla Oskarjeva na novo oblikovana kompanija že 26. oktobra v bližnjem mestecu Deutsch Krone, kjer so ostali do 7. novembra. Odtod je poslal Oskar domačim kar tri pisma in pet razglednic. Najbolj si je zapomnil terenska vkopavanja v zemljo, zahtevnost nadrejenih, neprijaznost nemškega civilnega prebivalstva in zanimive izkušnje z Ukrajinci in rusko govorečimi Nemci. Tudi to obmejno mestece je imelo bogato srednjeveško tradicijo in ni bilo kaj dosti večje od Krotoszyna, saj je štelo leta 1939 okoli 14.900 prebivalcev. Leta 1945 je prišlo pod Poljsko in dobilo novo ime Walcz Radun28. 125 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises PISMO ŠT. 12 Draga Pepca! Deutsch Krone, 1. novembra 1943 Današnji dan sem še do sedaj vsakikrat lepo v miru preživel in sem se tako namenil tudi danes. Lepo mi je uspelo. Po načrtu me je ožulil škorenj, hranil sem se do danes. Javil sem se zjutraj zdravniku in mi je priznal 5 dni "Innendienst-A", kar pomeni, da se bom pet dni potikal po kasarni, ne bom pa prav nič pometal. Tudi tu se imamo kar lepo. Delamo precej, še več bi ga pa imeli, mislim dela, če bi nam tako ne bilo pri srcu. Že kar prvi dan so nas peljali na vežbališče, skoraj uro hoda proč od kasarne in nam razkazali vse zanimivosti, ki nas naj bi navdušile. Drugi dan pa so nas že ves dan zadržali na istem prostoru. Kosilo so pripeljali za nami. Je še kar nekam šlo, le malo hladno je bilo. Tretji dan pa smo že napravili dolgo pot, izven mesta 30 km. To pa ni bilo za nas. Megleno in hladno jutro nam je napravilo nejevoljo. Bilo je mokro. Hodili smo po njivah in travnikih in nazadnje čez vodo, po ozki, na hitro sestavljeni brvi, kije pa slabo služila, saj jih je več kot polovica padlo do kolen v vodo. Zvečer so nas pripeljali do velike njive, pred gozd, kjer smo pričeli z lopatami kopati jame za svoje postelje. Tu naj bi prebili in prespali hladno noč na zemlji, odeti s slabo dekno. Na tem prostoru je vsak izpovedal vse, kar ga je težilo in bilo je kar zanimivo poslušati dolge vojaške litanije. Še isti večer pa so odpoklicali dvajset vojakov v kasarno na delo, med katerimi sem bil tudi jaz, seveda vsi prav veseli, da bodo leteli v toplo posteljo, kije tako zaželjena. Drugače se počutimo res dobro, posebno kar tiče hrane in stanovanja. Tudi mesto je lepo, ljudje so pa manj prijazni kot v Krotoschinu. Imamo pa prav malo prostega časa in si še nismo vsega pošteno nagledalL Pepca, le napiši, kako se imate doma, sem že radoveden, saj nisem že štirinajst dni prejel nobene pošte iz Dola. Ali si Ti prejela mojo pošto? Tudi tu smo zatajili jezik, pa nam prav tako odreže. Je več ljudi, ki znajo ruski, so to Ukrajinci Unteroffiziri in nam po ruski razlagajo in pripovedujejo, česar po nemški ne moremo razumeti Je malo smešno, ko se kar tako navzkriž zmenimo. Prav lepo pozdravi Lojsko, Dolfita, Karla in vsem domačim prisrčne pozdrave Oskar PISMO ŠT. 13 Dragi! /Jožefu Dragarju/ Dt. Krone, 5. novembra 1943 Pravkar smo odpeli nekaj domačih pesmi v slovo na ta kraj, v katerem smo prebili zadnje dneve. Poslušali so nas, kot bi še nikoli ne slišali poštene pesmi in je to tudi verjetno. Vse se je zbralo od majorja pa navzdol in so nam napravili velik aplavz v odobravanje. V nekaj 126 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 mesecih smo se malo privadili in že kar zapojemo, tako da napravimo lep in dober vtis, kadarkoli se oglasimo. Nocoj že spet oddajamo stvari, ki smo jih pred nekaj dnevi samo za kratek čas sprejeli Spet nas bodo pomaknili naprej. Najprej samo za malo, potem pa za veliko! Sreča je v toliko, ko še vsi skupaj potujemo. Najprej so napravili tako, da bi ostalo šest naših fantov tu, pa so toliko časa hodili okrog pisarne in prosili, da gremo sedaj vsi skupaj naprej. Drugače pa je še kar po stari navadi Komaj se malo ustalimo, razložimo svojo kramo po omarah in že spet znova povežemo culice. Ker odhajamo od tu, nismo preveč užaljeni Kar od jutra do večera žvižgajo in to gre že kar skozi ušesa. Na zemljevidu iščemo pot in mesto, kamor se bomo jutri odpeljali Ni slabo, ne bomo pa šli za dolgo, mogoče samo za 2 dni, da nas preoblečejo. Drugače pa niso civili prav nič z nami zadovoljni Ne gre jim v račun, da ne govorimo nemški in so kar ljubosumni, bojijo se! Bom že sporočil, kam bomo prišli Prejmite prav lepe pozdrave! Oskar PISMO ŠT. 14 Draga Pepca! Dt. Krone, 5. novembra 1943 Danes imam pa spet dovolj prostega časa in da mi ne bo dolgčas, Ti bom pa malo opisal, kako preživljamo lepe urice v tem mestu, kakor sem Ti že omenil. Pravkar sem prišel iz revirja, to je iz vojaške ambulante, nazaj. Zdrav, kakor sem šel pred tremi dnevi Obupno pa so mi obvezali nogo; okovali v to neznansko šino, da jo nisem mogel niti pregibati Tako sem prespal tri noči Dobro sem se v tem času naspal in odpočil. Danes mi je zdravnik pregledal in so le mali sledovi rane, majhnega žulja, ki sem Ti ga že naznanil. Seveda so me blagohotno, brez vsake velike odgovornosti odpustili. Ni pa še zadeva končana, še bom šel po žalbe, kije zelo dobra in ne pusti, da bi se prehitro zacelilo. V kasarni se delam velikega reveža, nesposobnega za vsako delo, samo postelja in toplota mi prijata. Tu se vse zgodi. Nihče te ne drega, pustijo nas čisto pri miru, le tu in tam rabijo katerega in ga seveda težko najdejo. Ko zažvižga dežurni podoficir in kliče, takrat že poskakamo vsak na svoje mesto, ko tisti kozlički, ko je prišel volk. Eni za omaro, drugi v omaro, pod posteljo, v stranišče, na podstrešje in sploh v luknje, ki nudijo primemo zaklonišče. Ne misli pa, da nas je malo grešnikov. Od 69, ki smo prišli iz Krotoschina, se jih skoraj polovica vsaki dan skriva. Nihče ne ve, koliko nas je vseh in kje smo. Gorje pa tistemu, ki se opravi in gre na Dienst. Tega gotovo ves dan ne vidimo in se revež zelo nahodi in precej nazebe tekom hladnega dneva, pa še ponoči večkrat. Tu v resnici veliko zahtevajo in je za naše pojme nemogoče, da bi se lepo in pošteno zadržali, ko smo že tako dolgo vojaki, z lepimi in koristnimi preizkušnjami Tu imajo z nami res velike skrbi, kako bi naj ravnali in kam z nami Pravijo, če gremo 127 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises na vzhod, je zguba, ker bomo šli z dvignjenimi rokami na sovražnika, če nas peljejo na jug se bomo pa mimogrede doma za vedno zglasili in spet ni za njih dobiček. Nemščini se še nismo iz Schneidemuhla prav nič privadili Jaz ne morem brez tolmača nikamor in mi sploh več nočejo pripovedovati Je tu veliko Ukrajincev in ljudi, ki obvladajo ruščino, pa se tako najlažje in najleše pogovorimo. Veš, zgleda malo nerodno, vendar pa zanimivo, ko Nemec Slovencu tolmači po rusko in to se godi vsaki dan. Vsaki dan bolj se tu sliši ta govorica in ljudje, ki do sedaj niso upali ali pa ne hoteli, govorijo z veseljem in korajžo in iz oči se jim bere neka sreča, da to smejo. Zadela jih je ista usoda kakor nas, da služijo po volji tujega naroda in so v toliko bolj prizadeti, ker so jih že od vsega začetka razdružili in pomešali med ostale vojake, kar pa z nami še do sedaj tega niso storili, čeprav so že večkrat poskusili in smo vsakikrat imeli srečo. Za prejšnji teden so hoteli urediti po velikosti in bi skupine izgledale malo drugače kot do sedaj 7 mesecev. Izbirali so, merili, ugibali in vse je nekam klapalo, ko sije pa vsak pomagal sam, da je ostalo tako kot vedno. Eden se je napravil manjšega, drugi je stopil na prste, tudi jaz sem si pod peto podložil kamen, da sem še naprej ostal v prvi skupini kakor do sedaj, med velikimi, s katerimi se ves čas lepo razumemo. V tem času je vse "štimalo" in so sprevideli, kaj so napravili: nič! Pa koliko je bilo govorjenja! Sedaj pa že spet nekaj agitirajo, da nas bodo pomešali z Nemci, češ na ta način se bomo najprej naučili jezika. Je vse lepo, samo malo prepozno jim je ta ideja kapnila na neumne butice. Razporedili že bojo mogoče, ko bo pa treba izvesti, bomo že mi čisto v novem kraju in tam bomo počeli spet od kraja. Na ta način se težko komu pride v hrbet. Pa naj bo dovolj teh vojaških neslanosti Pišem, ker mi je to v zabavo in kratek čas, Tebi pa naj bo dokaz, da sem zdrav, hvala Bogu in še pri življenju. Že celo popoldne sedim sam v sobi Pišem, čitam, pojem. Za jesti imam dovolj, tudi črne kave ne manjka, kadim pa tako, da se komaj sproti kadijo oblaki dima skozi odprto okno. Vsem skupaj prav prisrčne pozdrave Oskar Pripis ob robu: Soseda je sporočila Tvoje pozdrave, hvala, Tipa ji vrni moje, prosim! V pismih iz kraja Deutsch Krone se Oskar vrača k lepi slovenščini, saj si za pisanje vzame več časa. Kljub temu pa je zaznati močan vpliv nemščine v skladnji, ne le glagol na koncu stavka, temveč tudi vzročni odvisnik na začetku. Nepravilno piše: zgleda, zguba; pogovorno obarvano: za naprej, poskakamo, ko tisti kozlički, nekam klapalo, rabijo, s slabo dekno. Uporabil je tudi nemški besedi "na Dienst" in "Innendienst", dobesedni nemški prevod "...jutro nam je napravilo nejevoljo" in "brez velike odgovornosti", k srbizmom pa je treba šteti "tekom dneva", "vežbališče" in najbrž tudi oblike "znajo ruski", "po ruski", "po nemški", v kolikor ne gre za ustaljeno jezikovno prakso predvojne slovenščine. 7. novembra zgodaj zjutraj je korakala Oskarjeva enota proti železniški postaji in 128 Članki in razprave - Articles and Treatises_ Celjski zbornik 1991 najverjetneje še isti dan prispela v Hammerstein, le nekaj severnozahodneje od izhodiščnega kraja. Tudi obmejni Hammerstein je ostal tako kot Schneidemuhl in Deutsch Krone ves čas po prvi svetovni vojni sestavni del Nemčije. Mestece z gradbeno industrijo je bilo prav majhno, saj je štelo 1939 le 4.400 povečini evangeličanskih prebivalcev. Vojaška tradicija pa je bila tod vseskozi izrazita, saj so Hammerstein namreč leta 1305 ustanovili pripadniki nemškega viteškega reda. Južno od mesta je bilo nato nemško vojaško vadbišče, po zadnji vojni pa sovjetsko29. Če ne prej, je bilo vojakom v Hammersteinu jasno, da gre od tod pot samo še na vzhod. Tako je Oskar poslal odvečne stvari domov, prevzel cel kup nove vojaške opreme in bil razporejen v novo enoto - 2. kompanijo enote Schoffer. S pismom se je oglasil sestri Pepci dva dni pred odhodom na 18-dnevni transport proti jugovzhodu. PISMO ŠT. 15 Draga Pepca! Hammerstein, 10. 11.1943 Nahajamo se zopet v novem kraju, odkoder nas bojo v najkrajšem času odpravili naprej, na vzhod. Te dni nimamo drugega dela, kakor da prejemamo novo obleko. Teh stvari pa je toliko, da jih bomo komaj vlekli s seboj. Čudne reči prejemamo in če bo mogoče vse obdržati, nas ne bo zlepa zeblo, če ne bomo na begu kaj zgubili Svojih stvari ne rabimo in sem jaz nekaj poslal že domov. Očala, rokavice, mali paket s staro pošto. Pepca, to shrani če pridem še domov, bom imel lep spomin. Tudi 50 RM sem že odposlal, toliko jih imam pa še pri sebi Tu se rabi manj denarja, zaslužimo pa več kot prej. Upam, da boš vse lepo prejela in shranila. V ostalem nam gre še vedno kar lepo. Prišli smo na kraj, kjer so nas lepo porazdelili in že dobro pomešali. Vendar smo ostali vsi Sl.(ovenci) v dveh četah, po dva do tri v eni skupini Upam, da bo pri tem ostalo. So sami mladi naduti fantje, ki zelo veliko govorijo. Pustimo jim veselje, ko bo pa čisto drugače, ko bo enkrat zagrmelo. To se še pogovarjajo, kako bodo bili in take podobne stvari Mi jih samo poslušamo in čakamo trenutka, ko bomo dobili besedo. Vreme imamo zelo ugodno, lepo, suho in ne prehladno, kar nam prav lepo služi Kdaj bomo odpotovali ne vemo nič točnega, vsekakor pa prej, preden boš Ti prejela to pismo. S pisanjem bo od sedaj bolj težko. Če bo le mogoče, bom sproti sporočal, kje sem in kako je, če pa sedaj dalj časa ne bom nič pisal, ne skrbite, ker se bomo dolgo časa vozili in ne bom mogel najbrž nič pisat. Vsem skupaj prav prisrčne pozdrave Oskar 129 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises Pozneje omenjeni 18-dnevni trasport proti železniškemu vozlišču Kazatin jugovzhodno od Kijeva je v korespondenci dokumentirano zelo fragmentarno in to kljub pismu in trem razglednicam. Za kraje pri napornem transportu se ni zanimal več tako vestno kot prej. Zdi se tudi, da je s prodiranjem globje na vzhod izgubljal orientacijo. Kod je vozila kompozicija, izvemo le posredno s poštnega žiga mesta Brockau, danes Brzeg Dolny, nedaleč od Wroclawa z dne 15. novembra. Dva dni zatem piše razglednici sestri Pepci in bratu Adolfu, da so že precej v notranjosti, da gredo naprej peš in da fronta ni več daleč. Nadvse kratko pismo domačim, ki ga omejuje format kuverte, je napisal 20. in odposlal 21. novembra kot "Soldat Oskar Dragar auf Transport". Iz pisanja z nerodno rabljenima oblikama "jo bomo krenili" in "da jo odrinemo naprej" je razvidno le, da enota miruje in čaka v Kazatinu, pomembnem prometnem vozlišču tik ob fronti. Potovanje je vsekakor potekalo po glavni nemški preskrbovalni progi od Wroclawa preko Ukrajine do kazatinskega vozlišča. PISMO ŠT. 16 Draga Pepca in domači! /Jožefu Dragarju/ 20. 11.1943 Že več dni ležimo, jemo, smo torej čisto brez dela in čakamo, kod jo bomo od tu krenili To življenje ni preslabo in bi kar šlo. Danes pa smo izvedeli, da jo odrinemo naprej, kako in točno kam, ni znano. Zbira se večje število ljudi in je precej živo okoli nas. To mesto boš lahko našla - Kasatin in ni daleč od fronte. Pozdravi vse domače, ker sedaj bom pisal vedno boljporedkoma. Pozdrav Oskar 30. novembra 1943 so po osemnajstih dneh vožnje in hoje od Hammersteina na vzhod končali transport in se ustalili v neki ukrajinski vasici. Dva dni zatem se je Oskar spet razpisal v pismu o svojem novem malem svetu, ki ga je sprejel takšnega, kakršen je, in ga poskušal narediti sebi in drugim čim prijetnejšega. Po naporni in utrudljivi vožnji in marširanju delujeta ukrajinska zimska vasica in njen opis skoraj idilično. Že čez dva dni, 4.decembra, je vdrla v ta mali svet vojna realnost. Zagrmelo je- PISMO ŠT. 17 Dragi domači! /Jožefu Dragarju/ V Rusiji, 02.12.1943 Zmračilo se je. Zaprli smo se v toplo sobo, v malo, nizko hišico. Navečerjali smo se pošteno. Videli smo dva petelinčka, kako sta se popoldne med seboj prepirala in naš 130 Članki in razprave - Articles and Treatises_Celjski zbornik 1991 mesar je napravil borbi konec, pa smo oba pojedli Tudi za jutri imamo lep načrt in dokler bomo ostali na tem mestu, bomo uživali Vsega je dovolj, kot v "Koromandiji". Zanimalo Vas bo, kako sem prišel v to mesto. Malo moram pohiteti, ker za sveče je dovolj težko in moramo vso svetlobo izkoristiti Dneva pa je tako malo, da ni mogoče priti do pisanja. Smo že precej na vzhodu in je dan že ob treh popoldan pri kraju, ob štirih je pa že trda tema, zjutraj pa že ob pol šestih svita. Danes ves dan sneži in to je prvi sneg v tem predelu. Padel je na zmrznjeno podlago in bo gotovo obstal. No saj je itak čas za to in nas res ni iznenadil. Pot do sem je bila dolga in naporna. Osemnajst dni smo potovali iz Hammersteina. Bil je velik transport. Veliko stvari smo med potjo videli in doživeli Prve dni je še šlo, potem so nas pa začeli porivati sem ter tja, nihče se že ni zmenil in je zgledalo tako, kot bi bili odveč, čeravno nas tu krvavo potrebujejo. Tudi šestindvajset ljudi nam je med potjo ušlo in se menda ne bojo več vrnili, noč jih je vzela. Z nami, Slovenci, imajo dosti dela. Na vsak način so nas hoteli porazdeliti in pomešati z Nemci, že so to storili in smo se znova znašli Urejali so kompanije po abecednem redu, po spisku, po velikosti, po narodnosti, katerih pa v tej internacionalni vojski ne manjka, na koncu koncev so nas srečno pripeljali tu sem na precej visoko planjavo in znašlo se nas je spet okoli 20 Slovencev, znancev iz Krotošina; zmajali so z glavo, pa ni pomoči, bodo že morali biti zadovoljni z nami in dokler nas ne pošljejo v prve linije, bomo ostali verjetno skupaj. Stanuje nas po 10 v eni hiši, eni sobi. Cela vas je evakuirana. Ljudje so vse zapustili in zbežali Živina je ostala privezana v hlevu in jo mi skrbno krmimo, koljemo in molzemo. Ravno nocoj smo pripeljali v naš hlev kravo in nekaj perutnine. Naši fantje so precej skrbni in se znajdejo v vseh stvareh, posebno dobrodošel je naš mesar, doma iz Zagorja, ki dobro kuha in skrbi za celo družino. Stvari, ki smo jih našli v pobožni hiši, nismo oskrunili, nasprotno lepo uredili in smo v resnici zgled in ponos vsemu, kar pristoji dostojnemu človeku. V tej vasi, ki leži štiri kilometre za fronto, bomo ostali še nekaj dni, potem nas bodo pa porazdelili v kompanije, kjer bomo poslušali bobnenje od blizu. Drugače se imamo prav prijetno in domače. Želim vsem skupaj vesele in srečne praznike in prisrčne pozdrave prejmite. Oskar Pisal bom Pepci in poslal nekaj poštnih znamk Od pogovornih izrazov naletimo na: itak, zgledala, ne bojo in drugače (=sicer). Srbizem je "iznenadil". Zopet je opaziti nekaj sledov govorjene nemščine, prvič pa je Krotoschin pisan slovenjeno fonetično Krotošin. Ohranjena je ovojnica z žigom Feldposta in brez žiga vojaške enote. Naslov na hrbtni strani se glasi: Soldat Oskar Dragar F.P.N. 20872 131 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises PISMO ŠT. 18 Draga Pepca! V Rusiji, 04.12.1943 Ze nekaj dni s pisanjem odlašam. Komaj se razvrstimo okoli mize, posebno težko je za svetlobo, za svečo, podnevi pa res ne utegnem. Vem, da niste že precej časa nič dobili, mislim nobenega glasu, ker med potjo se mi ni dalo dosti pisati Sedaj še vedno nismo na pravih mestih, še malo naprej nas bodo v kratkem času pognali in tam se bo pa šlo v resnici, zares. Sedaj smo na generalni vaji, še malo zadaj za fronto, ali ne veliko. Grmenje in bobnenje je na dnevnem redu. Kadar začnejo ropotati s polno paro, pa ti kar žlica pade iz rok. Tudi ponoči regija in človek se navadi Ce so pol ure tiho, pa že sprašujemo, kaj vendar mislijo. Čemu so tako utihnili? Stanujemo v mali vasi Ljudje so odšli, mi smo jim pa zasedli domove. Pobiramo in zbiramo staro šaro, da bi si lepše uredili stanovanje za teh par dni, katere bomo še tako skupno preživeli, na toplih in mehkih slamaricah. Ropamo, ubijamo po vasi in padajo težke žrtve - kokoši, kijih pa na žalost ni več dosti Imamo se v resnici lepo! /Pripis na spodnjem robu: Rujave markice so za pakete do 11 kg, modre za pisma./ V naši hiši stanuje 10 Slovencev. Sami dobri fantje in se lepo razumemo. Večeri so dolgi, pa tako hitro minejo, da je kaj. Pokrajina je precej valovita in zadnje čase jo je pobil sneg. Ni preveč mrzlo, le kadar zavije veter okoli voglov, takrat je malo nerodno in bi bilo komaj, da bi vstali na topli peči Nocoj je hladen večer. Zmrzuje. Mesečina vabi sosedne ptičke in neprestano rogovilijo med našimi hišicami. Nimamo velikega strahu, saj hujše še pride in so take predvaje dobrodošle. Pripovedujem Ti veliko o grozotah, pa le ni tako strašno in je še vse kaj lepše, kar mi tu doživljamo. Jesti dajo v resnici dovolj, tudi kadimo pošteno in nam nič ne manjka. Sami smo, počnemo, kar hočemo. Dopoldne imamo 3 ure službe in nam valjanje po snegu ne prizadene veliko muke. Škoda, da nimamo smuč, to bi bilo šele veselo. Sicer jih nam tu ponujajo, pa ni priporočljivo, ker je nevarno. Pepca, poslal ti bom nekaj markic, kater smo dobili za pisma in pakete po 1 kg. /Nadaljuje pozneje z drugo barvo črnila:/ Ta pošta gre z aeroplanom, verjetno pa v tem času nepride veliko prej kot navadna pošta. Sveča gre proti kraju in bom jutri, ko bo Miklavžev večer, nadaljeval. Pozdravi vse domače, prisrčne pozdrave Tebi Oskar Če bote pozneje kaj poslali, imam najrajši suh kruh, ker vsega je dovolj, posebno sladkorja in mesa. Pripis na robu: Ce je že kaj snega, le vpreži svoje smuči in vse, pa se vozi in uživaj zimo! 132 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Kot razberemo iz zadnjega ohranjenega pisma, se je kompanija 12. decembra ustavila v precej veliki vasi in dobila dokončno frontno poštno številko. Naveličanega potovanja je bilo s tem konec. Toda Oskar je izrazil tudi dvome v tako trditev, saj pravi "...bomo tu bolj sedeli, če nam sosedje ne bojo pobrali stolov". Sosedje, kamor je bil namenjen, so imeli zasedeno tretjino vasi, pa tudi trditev o pobranih stolih ni bila zmotna. Dober teden zatem se je namreč začela sovjetska decemberska ofenziva. Priložnost je bila dana... Vsak trenutek moram izkoristiti, da Ti lahko kaj napišem. Zame ni nič posebnega, niti nove razmere, niti položaj, sem se prav lepo vživel, prav v kratkem času, bo pa bolj zanimalo Tebe, kje sem, kaj delam in kako je. V nedeljo zvečer smo prišli na to mesto. Točno mesec dni sem se potikal po železnini, barakah, kočah in nazadnje prišel na lepše. Konec je tega naveličanega potovanja. Mislim, da bomo tu bolj sedeli, če nam sosedje ne bojo pobrali stolov. Ob 1/2 1 Oh zvečer 12. dec. smo prestopili območje naše kompanije. Pogledal sem na uro in povedal čas ostalim kolegom, kar imajo zelo radi, ker je to snov za dnevnik V temi sem spoznal par, ki so že tudi prejele košček zaslug te vojne in po rovih, ki so speljani mimo teh koč, smo prišli naprej, čisto tja, odkoder lahko pogledaš na sosedovo, tja ne moreš - bolj priporočljivo pa je, da nisi preveč radovedne glave, preko teh okopov. Drugi dan sem že imel priliko in sem pošteno ogledal zadevo. Velika vas, razdeljena na tri dele. Prva je zasedena z nemškimi vojaki, druga tretjina je podrta, zažgana, ni od nikogar, za tretjo pa lahko misliš, komu sliši. Nismo daleč narazen, od blizu se pogledamo in spet skrijemo. Povem Ti, je zelo velik rešpekt pred sovražnikom. Stanovanje smo tudi lepo in na hitro uredili Mala hiša, s slamo pokrita kot vse ostale, že skoraj napol podrta, stoji med temi rovi Poiskali smo malo pohištva, kuriva, posode in že imamo prijeten, topel kotiček Zelo težko je bilo za posodo, ker je že stokrat tu vse preiskano, in kamor stopi nemški vojak, upostoši tako kot kopito Atilovega konja. Saj veš, kdo je bil ta divjak Tudi za šipe je bolj nerodno, komaj bi bilo, da bi jih povezal z žico, ko pa tako pokajo. Akcijo za hišno opremo sem jaz prevzel. Veliko je bilo dela in zanimivosti Ne moreš si misliti kaj vse hranijo tu, ti predkijevski ljudje. Precejšnje zaloge živil, obleke, domačega platna največ zakopanega v zemlji v sobi Tu ne poznajo tla iz desk Je zelo vse primitivno in domače. Človek bi se prav hitro v te razmere vživel. V neki hiši pa najdeš kolovrat in veliko preje, iz katere si napravljajo obleko. In še sto drugih stvari Ni še preveč hladno. Snega je malo, danes sneži bomo videli, če bo kaj več. Imamo precej toplo obleko, tudi hrana je dobra, malo pa še sami kuhamo. Zgodilo se je, da se je v našo skupino, ki šteje 8 ljudi nabralo 5 Slovencev, torej pretežna večina. Imajo nas za precej nezanesljive, pa si ne belimo glav. Zadnji večer, ko PISMO ŠT. 19 Draga Pepea! V Rusiji 16. dec. 1943 133 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises so nas hoteli čisto ločiti in porazdeliti, smo izkoristili temo in se tako znašli Službo opravljamo bolj ponoči, stražarimo in kopljemo, podnevi pa spimo. Zgodaj je še zjutraj. Eni že spijo, ker smo bili vso noč zunaj, pridružil se jim bom tudi jaz z vso pravico do par uric lepega spanja. Vsem skupaj, atu, mami in drugim domačim, posebno pa Tebi Pepca prisrčne pozdrave Oskar. Pripis na spodnjem robu: Pošta potuje dolgo in je radi tega precej zamotano, zato v nobenem oziru ne skrbite! Imamo sedaj dokončno F.P.N. 13341/B in če si v tem času že kaj pisala, bom vseeno prejel! Ovojnica ni ohranjena, na obeh kosih papirja je z žigom vtisnjena Številka 013069 zelene barve, oba lista pa sta označena še s številko 1826, napisano s temnejšim svinčnikom, kot je Oskarjev. Gre za znamenja poostrene cenzure, ki je obstajala sicer tudi prej. Kot je že znano, nas pisani viri o Oskarjevi nadaljni usodi s tem pismom zapuščajo. Med njegovimi domačimi je ostal še spomin na zadnje pismo z dne 27. decembra 1943, kraj "Noworoski bei Kijew" in obvestilo o smrti 8. januarja 1944, ki pa ga je oče takoj po prejetju uničil. V drugi polovici decembra in v začetku januarja so bile razmere na tem odseku fronte resnično izjemno težke. Vodstvo vermahta in vrhovno vojaško poveljstvo (OKH) sta proti koncu leta spoznala, da imajo Sovjeti dovolj vojaških sil za zimsko ofenzivo velikih in daljnosežnih strateških ciljev. Hitlerjeva Nemčija se še vedno ni mogla sprijazniti z izgubo frontne črte na Dnjepru in je načrtovala njeno skorajšnje ponovno zavzetje30, sovjetsko vrhovno vojaško poveljstvo pa je bilo prav tako trdno odločeno izkoristiti prednost strateške iniciative in doseženo premoč. Tako sta zbrali obe strani v širini tudi nad 400 km med Dnjeprom in Karpati kar 4 milijone vojakov ter ogromne količine orožja. Vrhovni poveljnik skupine armad Jug, general feldmaršal Erich von Manstein, je pričakoval glavni sovjetski udarec iz kijevske smeri in uspel kljub jesenskemu umiku na hitro utrditi ukrajinske obrambne položaje v štiri do šest kilometrov široki obrambni črti. Ta je bila na najbolj ogroženih delih zavarovana še z dodatno obrambno črto deset kilometrov za prvo, pa tudi materialna sredstva so ustrezala za uspešno obrambo31. Čas in srditost udarca 1. ukrajinske fronte sta bila za nemške enote vendarle veliko presenečenje. Z uporabo momenta presenečenja so sovjetske armade že prvi dan napada, 24. decembra 1943, predrle glavno nemško obrambno linijo v smeri Berdičeva in Žmerinke. 28. decembra je padel Kazatin, s čimer je bila prekinjena najpomembnejša oskrbovalna zveza nemške 8. armade, zadnji dan v letu pa je morala nemška vermaht zapustiti še Žitomir. Skupno je sovjetska armada pretrgala 134 Članki in razprave - Articles and Treatises_Celjski zbornik 1991 ^ 16.1 lir. r^.Cc ■ ,!0'J\ l J ' ' 0 L 'VfO-a.iS ^ a^ICO - M ot*L cL i i ,Lhc ^ • - , / , ^ ^ ¿^ Tit* t to, rtr^ luj d&i^ -H., ^ i ' i "i/ rcCh. ^^ 'LičU f> -tv^C+l JCaZ+t. Ivr". ff, 1 ■ ~ i e . .s I''" ^H* ^ ^ t,^ ^ rt« o .Ln tL^f J-. .r \ SO - ^o p 4 * 4 /f Z . ^ OCT-o ^-Z, fL C^ e ./¿o^ ^ . ¿T Del Oskarjevega zadnjega ohranjenega pisma, 16. decembra 1043 300 km dolg odsek fronte in prodrla v zadnjih sedmih dneh leta 1943 skoraj 100 km naprej. Za Nemčijo bi pomenila zmago že ustavitev sovražnikovega prodora, kajti premagati ga ni bilo mogoče. Januarski nemški protinapad iz območja Vinica-Uman je med 11. in 15. januarjem ofenzivo 1. ukrajinske armade resnično zaustavil. Vatutinove enote so po srditih bojih sredi januarja uspešno končale napadalno akcijo med Žitomirjem in Berdičevom, istočasno pa so Sovjeti povsod na ukrajinski fronti ustavili ofenzivo, prešli v obrambo in se začeli pripravljati na nove operacije32. Med naglim nemškim umikom je po navedbi nadrejenih ob prebegu na sovjetsko stran ugasnilo tudi življenje Oskarja Dragarja. Obvestilo o smrti so prejeli domači 135 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises šele precej pozneje, že prej pa je prišel v domači kraj glas, da je mrtev. Prinesel ga je dopustnik Arličev s Kala, prav tako vojak na vzhodni fronti. Vojni tovariši naj bi mu povedali, da so Slovenca, učitelja z očali, videli mrtvega. Nedolgo zatem je padel tudi sam. Drugačno, vendar prav tako posredno pričevanje, je prinesel po vojni mesarjev sin Plevčak iz Trbovelj. Le-ta je bil v enem sovjetskih ujetniških taborišč in je slišal, da je prišel Oskar živ čez frontno črto. Nastanjen naj bi bil v enem od taborišč št. 60 do 64, kjer pa so vojne ujetnike množično morile bolezni33. Kakorkoli, Služba za iskanje pogrešanih nemških vojakov in civilistov (Suchdiest) nima o Oskarju Dragarju nikakršnih podatkov. Leta 1982 odprta kartoteka je ostala tudi po nadaljnjem iskanju prazna34. Dodajmo k ilustraciji njegovega življenja in dela pismeno pričevanje nekega Dominika Pavelška, Oskarjevega vojnega tovariša iz Krotoszyna. Družini Dragar je 15. februarja 1944 poslal pismo z žigom Feldposta 06037 in naslednjo vsebino: Spoštovani. 15.02.1944 Tu se Vam oglaša neki prijatelj od Vašega sina Oskarja. Bila sva dolgo časa skupaj v Krotoschinu. Kmalu potem po urlaubu sva bila oddeljena vsak k drugemu regimentu in sedaj bi rad vedel za njegov naslov in kje se nahaja. Bil je en dober prima človek in lahko rečem naš vodnik, vodnik Slovencev v Krotošinu. In sedaj smo vsi razkropljeni po celi ruski fronti Par sem jih že izgubil, dva pa še imam da pridemo včasih skupaj in se kaj pomenimo. Torej prosim Vas če bi mi blagovolili poslati njegov naslov. Vas pozdravlja nepoznani Dominik Pawelschek Oskarjevega naslova ni izvedel ne Pavelšek ne kdo njegovih domačih. Kot tisoče slovenskih fantov s Štajerskega, Gorenjskega in Koroškega ga je v tuji uniformi pogoltnila druga svetovna vojna. Opombe: 1. Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, Ljubljana 1977, str. 67. 2 InStitut za novejšo zgodovino (INZ), Deielni svetnik Celje, fasc. 302, mapa VI. 3. Osebna zapuščina Oskarja Dragarja; Informatorja: Pepea Velej, roj. Dragar (1926), Dol pri Hrastniku in Adolf Dragar (1912), Dol pri Hrastniku. Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 4. INZ, Deželni svetnik Celje, fasc. 302, mapa VI. 5. Ibid. 6. INZ, Deželni svetnik Celje, fasc. 302, mapa I. 7. Glej op. 4. 8. Glej op. 3. 9. Ibid. 10. Ibid. 11. Inftitut za geografijo Univerze, Kartografska zbirka; Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za geografijo, Kartografska zbirka. 12 Jožef Dragar (1876-1956), Pepca Dragar, por. Velej (1926), Adolf Dragar (1912) do 1941 občinski uslužbenec, nato sodavičar na Brnici, stanujoč doma, od junija 1943 v Hrastniku. 13. Meyers Konversations-Lexikon, Zehnter Band, Leipzig und Wien, 1897, str. 775; Herders Konversations-Lexikon, Fiinter Band, Freiburg im Breisgau, 1905, str. 273; Der grosse Brockhaus, Sechter Band J-Kz, Wiesbaden 1955, str. 674; Meyers Enzyklopädisches Lexikon, Band 14, Ko-Les, Mannheim 1975, Str. 397. 14. Znanka Olga Potisek (1917), trgovska pomočnica z Brnice. 15. Brat Bogomir Dragar (1908-1989), šofer, tedaj v državni delovni službi v dunajski okolici 16 Marija Dragar, roj. Koršič (1911) iz Laškega, žena Bogomirja Dragarja, kot Primorska Slovenka že 1941 izseljena v Zagreb. 17. Stric Jožef Igričnik (1893-1972), pred vojno hotelir v Laškem, 1941 izseljen v Zagreb. 18. Brat Franc Dragar (1906-1977), čevljar v domačem kraju. 19. Brat Karel Dragar (1900-1980), rudar v domačem kraju. 20. Sestra Alojzija Oleom (1914), živeča v domačem kraju. 21. Soseda Jelka Laznik, poročena Kozole (1927). 22 Nečak Danilo Dragar (1930), sin brata Karla 23. Sestrična Marija Igričnik, poročena Draksler (1924) z Bmice. 24. Brat Viktor Dragar (1899-1947), gostilničar na Brnici. 25. Deutschland im Zweiten Weltkrieg 5 (Deutschland 5), Der Zusammenbruch der Defensivstrategie des Hitlerfaschismus an allen Fronten (Januar bis August 1944), Berlin 1984, str. 23-24. 26. Ibid, str. 31-32 27. Der grosse Brockhaus, Zehnter Band, Rin-Sok, Wiesbaden 1956, str. 446. 28. Der grosse Brockhaus, Dritter Band, D-Faz, Wiesbaden 1953, str. 208. 29. Der grosse Brockhaus, Fünter Band, Gp-Iz, Wiesbaden 1954, str. 226 30. Deutschland 5, str. 32-33. 31. Ibid, str. 36-40. 32 Ibid, str. 41-46. 33. Informator: Pepca Velej, roj. Dragar. 34. Deutsches Rotes Kreuz, Suchdienst München, pismi avtorju sestavka z dne 22 12 1982 in 04. 05. 1983. Zusammenfassung Die Briefe des slowenischen Soldaten Oskar Dragar (1918-1944), eines Überläufers aus der deutschen Wehrmacht, in der Zeit von 12. 4. -16.12.1943 Die slowenische Geschichtsschreibung und andere Geisteswissenschaften setzten sich bisher viel zu wenig mit der Komplexität des Zweiten Weltkrieges und mit der Erforschung aller Segmente unserer Nation in diesem schicksalshaften Zeitabschnitt auseinander. Hierher gehören auf jeden Fall auch die Schicksale von mehreren Tausend slowenischer Soldaten aus Untersteiermark, Oberkrain und Kärnten in der Uniform des Dritten Reiches. Interessant und oft überraschend sind die Zeugenaussagen des Lehrers Oskar Dragar (1918-1944) aus Dol bei Hrastnik, unweit von der nie festgelegten neuen Südgrenze Deutschlands. Erhalten sind sie in 19 Briefen, 42 Ansichts-und Postkarten, 26 nicht abgeschickten Ansichtskarten 137 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises sowie auf 40 Fotos aus dem Soldatenleben aus der Zeit vom April 1943 bis zur russischen Winteroffensive 1943-1944 an der ukrainischen Front. Oskar Dragar verbrachte den Großteil seines Kriegsdienstes bei der Militärausbildung in Krotoszyn (Krotoschin) südlich von Posen in dem damaligen Wartegau (vom 11. April bis 19.-20. Oktober 1943), einschließlich seiner Reisen durch das angeschlossene Gebiet Polens und seines zweiwöchigen Urlaubs in der Heimat. Vom 20. Oktober bis 12. November wurde er mehrmals versetzt und ausgerüstet in verschiedenen Militärzentren (Schneidemühl-Bila, Deutsch Krone-Walcz, Radun, Hammerstein-Czarne), um mit seiner neugebildeten Kompanie an den ukrainischen Abschnitt der Ostfront unweit von Kazatin geschickt zu werden. Genau einen Monat nachdem er Pommern verlassen hatte, stand er am 12. Dezember 1943 zum ersten Mal den russischen Soldaten von Angesicht zu Angesicht gegenüber. Sein Versuch, während der Winteroffensive an die Seite der Alliirten überzulaufen, was er als seine Pflicht betrachtete, mißlang. Nach offiziellen deutschen Angaben soll er am 8. Januar 1944 beim Überlaufen von einer "feindlichen" Kugel getroffen worden sein. Die erhaltene Korrespondenz von neunzehn Briefen an die Familienangehörigen zeugt von einer ruhigen, besonnenen Persönlichkeit, von einem gewandten Beobachter und Berichterstatter. Manche Alltagssorgen und Zweifel sind zwischen den Zeilen zu lesen, denn Oskar versucht seinen Eindruck vom Kriegsleben durch beruhigende Erzählweise, Ironie und Schalkhaftigkeit zu mildern. Der Mann mit ausgeprägtem pädagogischem Sinn und dem Pflichtgefühl des Beschützers steht stets an der Spitze der slowenischen Landsleute, ist ihr Vertreter und Leiter. Mit Musik, der er mit seinem ganzen Wesen ergeben ist, gelingt es ihm, sich auch dem deutschen Menschen zu nähern, bei dem er Achtung vor dem slowenischen Lied, dann aber auch vor der Sprache und den Slowenen im allgemeinen zu erwecken vermag. Einige Zeit wird bei den Gefechtsübungen sogar die Sprache der alt jugoslawischen Armee als gleichberechtigte Befehlssprache des Deutschen verwendet. Aufmerksamkeit wecken auch die Beschreibungen der polnischen und ukrainischen Menschen und Gegenden sowie der an ihnen verübten Verbrechen. Deutlich kommt die Zuneigung der polnischen Zivilbevölkerung zu den slowenischen Soldaten zum Ausdruck im Gegensatz zu der kühlen Aufnahme seitens der Deutschen in Pommern. Die ganze Zeit sind wir Zeugen von Oskars Heimatliebe und Nationalbewußtsein. Einen Trost in schweren Stunden fand er außer in der Musik und Natur auch in der slawischen Umgebung. In den Briefen kommt weder Beschwerde noch Zorn oder Sorge zum Ausdruck, auch von den bescheidensten Wünschen und Hoffnungen schreibt er nicht gern. Er ist sich nämlich dessen bewußt, für wen die Briefe bestimmt sind. Nur in einem einzigen Brief an den ihm am nächsten stehenden Bruder wird er gesprächiger. Er versucht die Welt so wahrzunehmen und zu verstehen, wie sie eben ist. So wie zahlreiche slowenische junge Männer - "Zwangssoldaten" - wurde auch er in nicht ganz geklärten Umständen ein Opfer des Zweiten Weltkriegs. 138 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 Milko Mikola NACIONALIZACIJA ZASEBNIH GOSPODARSKIH PODJETIJ NA CELJSKEM Veliko večino pomembnejših zasebnih gospodarskih podjetij na Celjskem so razlastili že v letih 1945-1946 z zaplembami. Večino zaplemb zasebnih gospodarskih podjetij na Celjskem so izrekle zaplembne komisije, nekaj pa so jih izrekla tudi vojaška in civilna sodišča. Dokončno so bila vsa zasebna gospodarska podjetja na Celjskem, razen tistih, ki so imela obrtni značaj, razlaščena in podržavljena z nacionalizacijama decembra 1946 in aprila 1948. Pravno nacionalizacija predstavlja prisilni legalni odvzem premoženja v korist države . Kot razlastitveni ukrep se nacionalizacija bistveno razlikuje od zaplembe (konfiskacije). Prva bistvena razlika med nacionalizacijo in zaplembo je ta, da je namen nacionalizacije razlastitev zasebnega premoženja v korist države, medtem ko namen zaplembe ni pridobitev lastninskih pravic, ampak je pri zaplembi pridobitev premoženja samo stranski učinek kazenskega ukrepa. Druga bistvena razlika med nacionalizacijo in zaplembo je v tem, da je za nacionalizirano premoženje predvidena določena odškodnina, medtem ko gre pri zaplembi za razlastitev brez vsake odškodnine. Pravno osnovo za izvedbo nacionalizacij zasebnih gospodarskih podjetij v Jugoslaviji je dala že ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 31. 1. 1946, ki je v 18. členu sicer zagotavljala obstoj zasebne lastnine in zasebne podjetnosti, vendar je navedeni člen ustave hkrati določal, "da je zasebno lastnino moč omejiti ali razlastiti, če to zahteva splošna korist..."2. Nacionalizacija zasebnih gospodarskih podjetij 5.12.1946 Do prve nacionalizacije zasebnih gospodarskih podjetij v Jugoslaviji in s tem tudi na Celjskem je prišlo 5. 12. 1946, ko je Ljudska skupščina FLRJ sprejela Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij3, s katerim so bila v Jugoslaviji nacionalizirana vsa zasebna gospodarska podjetja, ki so bila proglašena za podjetja splošnega državnega (zveznega) ali republiškega pomena. Smoter nacionalizacije je bil podan v preambuli citiranega zakona. Po tej določbi se je nacionalizacija izvedla zato, "da se pravilno izrabijo vse gospodarske sile v državi, da se omogoči državi usmerjanje gospodarskega življenja in razvoja s splošnim gospodarskim planom, da se obvaruje ljudstvo pred izkoriščanjem, da se dvigne blaginja delovnega ljudstva, ter da se 139 Celjski zbornik 1991_Članki in razprave - Articles nd Treatises uresniči načelo, da je splošna ljudska lastnina proizvajalnih sredstev glavna opora države v razvoju narodnega gospodarstva"4. Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij je predvidel nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij splošnega državnega in republiškega pomena v 42. gospodarskih panogah, in sicer: 1. v rudarstvu in ekstraktivni industriji; 2. v metalurgiji; 3. v industriji nafte in njenih derivatov (naravnih in umetnih); 4. v industriji naravnih plinov; 5. v industriji predelave premoga; 6. v industriji železniškega prometnega materiala; 7. v industriji strojev in orodja; 8. v ladjedelništvu; 9. v avtomobilski industriji; 10. v industriji kmetijskega orodja in strojev; 11. v industriji predelave kovin; 12. v električni industriji; 13. v proizvodnji električne energije in plinov (elektrarne in plinarne); 14. v vojni in pirotehnični industriji; 15. v veliki kemičmni industriji; 16. v električni kemični industriji; 17. v industriji kovinskih zlitin; 18. v industriji kemične predelave lesa; 19. v grafični in tiskarski industriji; 20. v industriji lesovine, celuloze, papirja in njih predelave; 21. v industriji cementa, gipsa, stekla, keramike, porcelana, fajanse, azbesta in negorljivega materiala; 22. v industriji nekovinskih mineralov in kamenja; 23. v industriji usnja, krzna in gumija (naravnega in umetnega); 24. v industriji tekstilij (naravnih in umetnih); 25. v žagarski in drugi industriji za predelavo lesa; 26. v industriji gradbenega materiala; 27. v industriji sladkorja, špirita, škroba, kvasa in dekstrina; 28. v industriji in rafineriji rastlinskega olja; 29. v mlinski industriji ter v industriji testenin in predelave moke; 30. v industriji predelave mesa, masti, rib, sadja, zelenjave in mleka; 31. v industriji rudninskih vod (naravnih in umetnih), sodavice in ledu; 32. v ostali živilski industriji; 33. v industriji tobaka in alkaloidov; 34. v industriji piva, alkohola in brezalkoholnih pijač; 35. v industriji zdravil, sanitetnega materiala in pribora ter kemičnih farmacevtskih in kozmetičnih sredstev; 140 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 36. v gradbeništvu in projektiranju; 37. v gozdarski industriji; 38. v bančni in zavarovalni panogi; 39. v izkoriščanju kopališč in zdravilnih vod; 40. v trgovini na debelo; 41. v kopnem, letalskem, morskem, rečnem in jezerskem prometu; 42. v prevozništvu. Kot vidimo, je nacionalizacija zajela zasebna gospodarska podjetja v 33 industrijskih panogah in v 9 drugih gospodarskih panogah. Katera so ta podjetja, ki so prišla v poštev za nacionalizacijo, sta določala Ukaz prezidija Ljudske skupščine FLRJ o določitvi podjetij splošnega državnega pomena z dne 19. 7. 19465 ter Ukaz o določitvi gospodarskih podjetij republiškega pomena, ki ga je prezidij Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta izdal 5. 9. 1946 in ga dopolnil 30. 11. 19466. Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (dalje: zakon) ni predvidel, da bi se za vsako nacionalizirano podjetje izdala posebna odločba o nacionalizaciji, ampak je določal, da z dnem, ko zakon stopi v veljavo, nacionalizirana podjetja od tedanjih lastnikov oz. njihovih upraviteljev prevzamejo ministrstva vlade FLRJ oz. ministrstva republiških vlad, in sicer neposredno ali pa po drugih organih, ki jih odredijo. Ob prevzemu nacionaliziranega podjetja je moralo pristojno ministrstvo oz. od njega določen organ narediti inventuro in primopredajo podjetja in njegovega celotnega premoženja, ki je bilo nacionalizirano. Po prevzemu je bilo lastniku oz. upravitelju nacionaliziranega podjetja izdano potrdilo o primopredaji. Lastnik nacionaliziranega podjetja se je lahko v roku 15 dni po izvršeni primopredaji njegovega podjetja pritožil na vlado FLRJ, če je šlo za podjetje zveznega pomena, oz. na republiško vlado, če je šlo za podjetje republiškega pomena. Odločitev zvezne oz. republiške vlade je bila dokončna. Za tiste lastnike nacionaliziranih podjetij, ki bi skušali nacionalizacijo preprečiti ali otežkočiti oz. uničiti, poškodovati, prikriti ali na kakršenkoli način zmanjšati vrednost nacionaliziranega podjetja, je zakon predvidel kazen po Zakonu o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže oz. po Zakonu o varstvu splošnega ljudskega premoženja in premoženja pod upravo države. Z izvedbo primopredaje je nacionalizirano podjetje dejansko že prišlo v državno last, formalno pa šele, ko je bil izvršen vpis v trgovskem registru. Bivši lastniki nacionaliziranih podjetij so hkrati z izgubo lastništva nad svojim podjetjem izgubili tudi pravico do upravljanja podjetja. Upravljanje nacionaliziranih podjetij je prešlo na t. i. administrativno-operativne vodstvene organe, ki so bili ustanovljeni pri zveznih in republiških ministrstvih. Neposredno pa so državna podjetja upravljali upravitelji, ki so se v večjih podjetjih imenovali direktorji, v manjših upravniki, v najmanjših pa poslovodje. V zvezi s samim izvajanjem nacionalizacije zasebnih gospodarskih podjetij 5. 12. 1946 na Celjskem nimamo ohranjenih veliko podatkov. Glasilo okrožnega odbora 141 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises OF Celje Naše delo je v zvezi z nacionalizacijo šele 14. 12. 1946 priobčilo članek, ki samo na splošno govori o pomenu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. V isti številki Našega dela pa je objavljen tudi članek z naslovom Jaz sem proti, ki na zaničljiv in piker način govori o tem, kako naj bi T. Lazarevič in P. Popič, lastnika tovarne stolov na Teharjah, reagirala, ko sta zvedela, da bo njuno podjetje nacionalizirano7. Ohranili pa so se dokumenti, iz katerih je razvidno, da je na dan nacionalizacije in v prvih dneh po njej tudi na Celjskem prišlo v nacionaliziranih podjetjih do zborovanj delavcev, s katerih so republiškemu ministrstvu za industrijo in rudarstvo in ministru Francu Leskošku pošiljali telegrame in resolucije z izrazi zahvale za izvedbo nacionalizacije. Delavci Pivovarne Laško, Tekstilne tovarne LAVA Laško in Tekstilne industrije, d. z. o. z., Laško so npr. ministrstvu za industrijo in rudarstvo dne 5. 12. 1946 poslali naslednjo brzojavko: "Delavstvo obeh tekstilnih tovarn in pivovarne v Laškem, zbrano dne 5. decembra 1946 na svojem manifestacijskem zborovanju v Laškem - ob priliki prevzema vseh treh podjetij - izraža svoje veliko zadovoljstvo, da je končno dočakalo oni veliki trenutek, že leta in leta pričakovan, ko je ljudstvo dokončno prevzelo v last vsa velika podjetja, katera je še vedno izkoriščeval privatni kapital. Delavstvo se dobro zaveda velikega trenutka, ko je tudi dejansko prenehalo vsako izkoriščevanje delavske sile po posameznih zastopnikih zasebnega kapitala. Iz vse treh tovarn se zbrano delavstvo vodstvu za veliko delo zahvaljuje, ter se istočasno zaobljublja, da ne bo vsega tega le čuvalo, temveč tudi vse svoje duševne in telesne sile posvetilo v to, da bodo vsa prevzeta podjetja stoodstotno uspevala ter svojo produkcijo do najvišje mere zvišala. To resolucijo gošilja delavstvo in nameščenstvo obeh tekstilnih tovarn, kakor tudi pivovarne" Nedvomno takšna zborovanja delavcev v nacionaliziranih podjetij niso bila spontana, ampak jih je pripravila oblast sama, da bi na ta način izvedbo nacionalizacije prikazala kot izraz teženj in zahtev delavcev. Do takšnega zaključka lahko pridemo že na osnovi dejstva, da je vsa zborovanja delavcev organiziral sindikat (Zveza delavcev in uslužbencev), ki pa je predstavljal samo transmisijo Partije in je deloval po njenih smernicah. Z ukazom prezidija ljudske skupščine FLRJ z dne 19. 7. 1946 je bilo na Celjskem proglašenih deset podjetij za podjetja splošnega državnega pomena, in sicer: Cinkarna in metalna, d. d., Celje; Tovarna kemičnih izdelkov, a. d., Celje; Štajerska železoindustrijska družba, Zreče; Rudnik in železarna Štore; Mautner, Jugoslovenske tekstilne tvornice, d. d., Prebold; Združene tovarne stekla, Viljem Abel, Rogaška Slatina; Tovarna usnja, F. Woschnagg, Šoštanj; Tovarna usnja, A. Laurich, Slovenske Konjice; Rudnik lignita, Velenje; premogovniki Trboveljske premogokopne družbe. Med temi podjetji so bili razlaščeni z nacionalizacijo 5. 12.1946 samo premogovniki Trboveljske premogokopne družbe; vsa ostala podjetja, z izjemo Rudnika lignita 142 Članki in razprave - Articles nd Treatises_Celjski zbornik 1991 Velenje, ki je bil že v bivši Jugoslaviji državni erar, pa so bila že leta 1945 zaplenjena. Za podjetja republiškega pomena je bilo z ukazom prezidija SNOS z dne 5. 9. 1946 na Celjskem proglašenih 57 podjetij; od tega je bilo razlaščenih: V celoti z nacionalizacijo 20 podjetij V celoti z zaplembo 32 podjetij Delno z zaplembo, delno z nacionalizacijo 2 podjetji Delno z zaplembo, delno s podaritvijo državi 1 podjetje V celoti s podaritvijo državi ' 2 podjetji Pregled podjetij, nacionaliziranih 5.12.1946 OKRAJ NAZIV NACIONALIZIRANEGA PODJETJA Celje - mesto Ivan Rebek, tovarna tehtnic, Celje Knez & Pacchiaffo, tovarna zlatnine in srebrnine, Celje (nacionaliziran je bil samo Knezov delež, medtem ko je bil Pacchiaffov delež 24. 8. 1945 zaplenjen) Tiskarna Rode & Martinčič, Celje Mohorjeva tiskarna, Celje Fazarinc Anton, trgovina z mešanim blagom in deželnimi pridelki, Celje Mastnak Alojz, trgovina s kolonialnim blagom in deželnimi pridelki na debelo, Celje Tramschagg Franc, prva celjska vinarna in veletrgovina z vinom Jug. Standard Vacuum Oil Co., d. d., Celje Celje - okolica Gostilničarska pivovarna Laško Sodin Stanko, opekarna, Ljubečna Lazarevič Todor, lesna industrija Teharje 143 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises OKRAJ NAZIV NACIONALIZIRANEGA PODJETJA Celje - okolica Premogovniki Trboveljske premogokopne družbe Gerkman Franjo, tekstilna tovarna LAVA, Laško Tekstilna industrija, d. z. 0. z., Laško (nacionalizirana je bila samo 1/3 vrednosti tovarne in sicer delež Hinka Brečka; 2/3 vrednosti tovarne pa je bilo zaplenjene in sicer deleža Fedorja Blaškoviia in Franca Urbanca) Mozirje Miklavžina, žaga, Gornji grad Klemenšek, žaga, Solčava Kolenc, žaga, Rečica ob Savinji Bačun, žaga, Ljubno ob Savinji Slov. Konjice Lukanja, žaga, Oplotnica Pokorn, žaga, Zreče Kračun, žaga, Zreče Šmarje pri Jelšah Kostrivniška slatina Nacionalizacija zasebnih gospodarskih podjetij 28. 4.1948 Z nacionalizacijo decembra 1946, predvsem pa z zaplembami, so bila na Celjskem konec leta 1946 podržavljena vsa pomembnejša gospodarska podjetja. V zasebni lasti so ostala samo še manjša podjetja, ki pa so imela bolj značaj obrtnih kot industrijskih podjetij. Z drugo nacionalizacijo, ki je bila izvedena aprila 1948, pa so bila podržavljena še vsa manjša industrijska podjetja, s čimer je bil zasebnemu podjetništvu zadan še zadnji udarec in je bilo dokončno uničeno. Drugo nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij so izvedli na osnovi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij z dne 28. 4. 19489. Navedeni zakon je določal, da se nacionalizirajo "vsa tista podjetja, ki imajo po svojem značaju ali po svoji kapaciteti splošen pomen za zvezno ali republiško gospodarstvo, za varstvo ljudskega zdravja ali za kulturni razvoj ljudskih množic". Takšna podjetja so bila: 1. vsa kreditna podjetja in zavarovalnice; 144 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 2. vsi rudniki in podjetja za rudarska raziskovanja; 3. vse elektrarne, ki so bile samostojni obrati; 4. vsa podjetja za eksploatacijo železnic in železniških naprav; 5. vsa podjetja radioindustrije; 6. morske ladje, ribiške ladje in jadrnice z nosilnostjo 50 ton in več ter ladje za prevoz potnikov s kapaciteto nad 50 potnikov; 7. rečne potniške ladje in tovorne ladje s 50 KS in več s pripadajočimi tovornjaki, tovornjaki z nosilnostjo 50 ton in več ter vsa tehnična plovna sredstva (bagerji, parni zabijači ipd.); 8. vsi sanatoriji, bolnišnice, javna kopališča, toplice in zdravilišča z zdraviliškimi poslopji in instalacijami; 9. vse tiskarne, litografije in cinkografije; 10. vsa kinogledališča; 11. tista podjetja (industrijska, trgovska, prevozna, gradbena, hoteli ipd.), ki jih prezidij ljudske skupščine ljudske republike s svojim ukazom, ki ga izda v treh dneh po izdaji tega zakona, razglasi za podjetja, pomembna za gospodarstvo ljudske republike, ki pa nimajo značaja obrti. Razen navedenih podjetij in ustanov pa so s tem zakonom nacionalizirali tudi: - vsa zasebna trgovska skladišča s kapaciteto 100 ton in več ter zasebne trgovske in industrijske kleti s kapaciteto 3 vagonov in več - skupaj z napravami, ki so bile potrebne za uporabo skladišč oz. kleti; - vse nepremičnine, ki so bile last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb; - nepremičnine tistih jugoslovanskih državljanov, ki so prestopili v tuje državljanstvo. Katera zasebna podjetja in ustanove v LR Sloveniji so bile zveznega in republiškega pomena in ki so kot takšna prišla v poštev za nacionalizacijo, je bilo določeno z ukazi prezidija ljudske skupščine LR Slovenije z dne 28. 4. 1948 in 30. 4. 194810. Na Celjskem so 28. 4. 1948 nacionalizirali skupaj 56 gospodarskih podjetij (elektrarn, industrijskih podjetij, opekarn, mlinov, hotelov in prevozniških podjetij) ter 5 trgovskih skladišč in 4 kleti (glej tabelo). OKRAJ elektrarne Ind. podjetja opekarne prevoz. podje^a mlini hoteli skladišča kleti skupaj Celje mesto 14 2 3 20 Celje-okolica 11 2 1 4 3 1 22 Mozirje 3 7 1 2 13 Poljčane 3 1 1 2 3 10 Opomba: Pri okraju Poljčane so upoštevana samo tista nacionalizirana podjetja, ki so se nahajala na območju prejšnjih okrajev Slovenske Konjice in Šmarje pri Jelšah. 145 Celjski zbornik 1991_Članki in razprave - Articles nd Treatises Pregled podjetij, nacionaliziranih 28.4.1948 OKRAJ NAZIV NACIONALIZIRANEGA PODJETJA Celje - mesto I. Industrijska podjetja 1. Gradbena industrija Gologranc Konrad, stavbenik, Celje Grein Franjo, stavbenik, Čret, Celje Jezernik Kari, stavbenik, Celje 2. Kovinarska industrija Drofenik Ivan, finomehanična delavnica, Celje Javoršek Ivan, finomehanična delavnica, Celje Planinšek Anton, strojno ključavničarstvo, Celje Štandekar Ivan, zlatarstvo, Celje Štok Avgust, kleparstvo in vodovodno instalaterstvo, Celje Šulgaj Viljem, avtomehanična delavnica, Celje 3. Lesna industrija Aljančič Franc, tesarsko podjetje in žaga, Ostrožno Kukovec Slavko, tesarsko podjetje in žaga, Lava pri Celju Sodin Blaž, parna žaga, Celje Vehovar Franjo, strojno mizarstvo, Celje 4. Tekstilna industrija Pajk Kari in drug, tovarna perila, Gaberje II. Mlini Jošt Melhijor, parni mlin, Medlog Majdič & Comp., parni mlin, Spodnja Hudinja in trgovsko podjetje MERKUR, Celje Pocajt Franc, valjčni mlin, Čret 146 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 OKRAJ NAZIV NACIONALIZIRANEGA PODJETJA Celje - mesto III. Hoteli Hotel Evropa, Celje Hotel Pošta, Rebevšek Ludvik in Marija, Celje Hotel Beli vol, Goričar Ana, Celje Celje - okolica I. Industrijska podjetja 1. Kovinarska industrija Smola Ferdo, strojno podjetje, Sv. Jurij pri Celju Čretnik Ivan, izdelovanje poljedelskih strojev, Sv. Jurij pri Celju Čretnik Josip, izdelovanje mlinov in poljedelskih strojev, Sv. Jurij pri Celju Lorber Josip, tovarna za stroje in livarna, Žalec Dr. Ogrizek Anton, prva jugoslovanska tovarna raznih zavor, Rečica pri Laškem 2. Lesna in papirna industrija Jošt Anton, elektrožaga, Gotovlje Kavčič Frančiška in Bremec Anton, tovarna meril, d. d., Polzela Miklavžina Matija, žaga in kovaška delavnica, Preserje pri Braslovčah Vrečko Margareta, žaga, Polzela Klančnik Leopold, papirnica in žaga, Višnja vas, Vojnik 3. Tekstilna industrija Braun Vigogne in Majer Franjo, predilnica, Vitanje 4. Opekarne Svetec Anton, strojna opekarna, Ljubečna Volpe Alojz, strojna opekarna, Sv. Lovrenc pri Preboldu II. Mlini Volk Ivan, valjčni mlin, Sv. Peter v Savinjski dolini 147 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises OKRAJ NAZIV NACIONALIZIRANEGA PODJETJA Celje - okolica III. Hoteli Justin Marija, hotel in restavracija Union, Dobrna Rožanc Valburga, hotel in restavracija Triglav, Dobrna Tauzelj Ljudmila in Ivica, hotel Slovan, Vransko Zagoričnik Marija, hotel Dobrna, Dobrna IV. Kleti Cvenkl Nada, Sv. Pavel pri Preboldu V. Skladišča Mastnak Anica, Sv. Jurij pri Celju Oset Stanko, Sv. Peter v Savinjski dolini Zdolšek Franc in Emilija, Sv. Jurij pri Celju Mozirje I. Elektrarne Kolenc Franc, elektrarna, Ljubno Kolenc Stane, elektrarna, Radmirje Kolenc Anton, elektrarna, Gornji grad II. Industrijska podjetja Banko Maks, usnjarna, Rečica ob Savinji Goričar & Co., tovarna barv, Mozirje Goričar & Co., žaga, Ljubija Klemenšek Jože, žaga, Sv. Duh, Solčava Horvat Milan, tovarna igrač, Šoštanj Mešič Rudolf, žaga, Šoštanj Bačun Ivan, žaga, Ljubno III. Hoteli Mešič Rudolf, hotel, Šoštanj IV. Skladišča 148 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 OKRAJ NAZIV NACIONALIZIRANEGA PODJETJA Mozirje Fojan Marija, Rečica ob Paki Počivalnik Kari, Rečica ob Paki Poljčane I. Industrijska podjetja Založnik Franc, mizarstvo, Slovenske Konjice Kobi Marija in Vladimir, parna žaga in stolarna, SIL, Rogatec Plevčak Marija in Oplotnik Martin, kamnolom naravnih brusnih kamnov, Sv. Rok ob Sotli II. Mlini Vertnik Simon, mlin, Slovenske Konjice III. Hoteli Habjan Ivan in Marija, hotel, Šmarje pri Jelšah Vestner Marjeta, hotel triglav, Rogaška Slatina IV. Kleti Ferlinc Marija, vinska klet, Šmarje Ogrizek Terezija, vinska klet, Sv. Križ Savski Anton, vinska klet, Gabernik V. Prevozniška podjeta Drofenik Franc, prevozništvo, Podčetrtek Opomba: Pri okraju Poljčane so upoštevana samo tista nacionalizirana podjetja, ki so se nahajala na območju bivših okrajev Slovenske Konjice in Šmarje pri Jelšah. Problematika izplačevanja odškodnin za nacionalizirana podjetja Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij z dne 5. 12. 1946 je določal, da bo država lastnikom nacionaliziranih gospodarskih podjetij izplačala odškodnino v višini čistih aktiv nacionaliziranega podjetja, kolikor so znašale na dan prevzema. Odškodnina naj bi se izplačala v obliki državnih obveznic, le izjemoma v gotovini. Odškodnina ni bila predvidena za tisto nacionalizirano premoženje, ki se je uporabljalo za socialne, dobrodelne, kulturne in podobne namene. Kako se določi višina odškodnine in kdo je za to pristojen, je določala Uredba o postopku za 149 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises ocenitev vrednosti in ugatavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje, ki jo je vlada FLRJ sprejela 17. 11. 194712. Po tej uredbi so bila za ugotavljanje čiste vrednosti nacionaliziranega podjetja in za določitev odškodnine pristojna okrožna sodišča. Tem so pri pripravljanju materiala, potrebnega za ocenitev nacionaliziranega premoženja in za določitev odškodnine, pomagale posebne komisije, ki so jih okrožna sodišča imenovala za vsako nacionalizirano podjetje posebej. Te komisije so sestavljali: predstavnik administrativno-operativnega vodstva nacionaliziranega podjetja, strokovnjak glede na vrsto nacionaliziranega podjetja in predstavnik pristojnega sodišča, ki je tudi vodil delo komisije. Bivši lastniki nacionaliziranih podjetij so imeli pravico, da so osebno ali po svojih pooblaščencih komisiji dajali pojasnila in predloge. Proti odločitvi okrožnega sodišča o vrednosti čiste aktive in o znesku odškodnine so se bivši lastniki lahko pritožili na republiško vrhovno sodišče, in sicer v roku 15 dni po sprejetju obvestila. Kot smo videli, je bila odškodnina za nacionalizirana podjetja predvidena v vrednosti čistih aktiv nacionaliziranega premoženja podjetja, kolikor so znašale na dan prevzema. Po določilih navedene naredbe pa se pri podjetjih, ki niso bila delniške družbe, kot del čiste aktive ni smatrala gotovina, ki se je v nacionaliziranem podjetju nahajala na dan prevzema. Iz gotovine, ki se je nahajala v nacionaliziranem podjetju ob njegovem prevzemu, se je moralo lastniku vrniti 30% a največ 60.000 dinarjev. Ostanek gotovine se je lahko vrnil lastniku nacionaliziranega podjetja le, če je bilo podjetje tudi brez te gotovine aktivno, sicer se je lastniku vrnil samo tisti del gotovine, ki je ostal, ko so bile poravnane obveznosti podjetja. Za ocenitev nacionaliziranega premoženja in za določitev višine odškodnin je bilo na Celjskem pristojno okrožno sodišče v Celju. To je svojo nalogo sicer opravilo, vendar se je zataknilo pri izplačevanju odškodnin, ker se je država tej obveznosti izmikala. Tako je vprašanje odškodnin za podjetja, ki so bila nacionalizirana 5. 12. 1946 in 28. 4. 1948, ostalo še do danes nerešeno. Ker nekateri bivši lastniki nacionaliziranih podjetij niso imeli nobenih sredstev za preživljanje, in ker mnogi zaradi bolezni in starosti niso bili več zmožni za delo, seje postavilo vprašanje njihove eksistence. Da bi se takšni problemi nekako rešili, je vlada FLRJ dne 13. 1. 1949 sprejela Odločbo o izplačevanju akontacij bivšim lastnikom nacionaliziranih gospodarskih podjetij, ki jo je zvezni izvršni svet spremenil in dopolnil 7. 4. 1954. Izplačevanje akontacij na račun odškodnine za nacionalizirana gospodarska podjetja je dokončno uredil Odlok o izplačevanju akontacije bivšim lastnikom nacionaliziranih gospodarskih podjetij, ki ga je zvezni izvršni svet sprejel 23. 12. 195713. S tem odlokom so bili tisti bivši lastniki nacionaliziranih gospodarskih podjetij, ki so ostali brez sredstev za preživljanje in ki so bili nezmožni za delo, upravičeni do izplačila mesečne akontacije na račun odškodnine za nacionalizirano podjetje. Takšna akontacija je smela znašati do 10.000 dinarjev; v primeru hude bolezni in izredno slabih gmotnih razmer bivšega lastnika pa je akontacija lahko znašala do 15.000 dinarjev. Zvezni sekretariat za 150 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 finance je lahko dovolil tudi izplačilo vseh ali dela stroškov za zdravljenje bivšega lastnika nacionaliziranega podjetja in njegovega zakonskega partnerja, če socialno nista bila zavarovana. V primerih, ko ocenitev nacionaliziranega premoženja še ni bila opravljena, je bila po določilih navedenega odloka to dolžna storiti posebna komisija, ki jo je imenoval ljudski odbor občine, v kateri je bil sedež nacionaliziranega podjetja. Akontacije za nacionalizirana gospodarska podjetja bi moral izplačevati republiški sekretariat za finance, in sicer iz sredstev, ki jih je v ta namen dobil iz zveznega proračuna. Skupna vrednost izplačanih akontacij bi se odštela od zneska ugotovljene odškodnine. Odlok o izplačevanju akontacije bivšim lastnikom nacionaliziranih gospodarskih podjetij je bil dopolnjen in spremenjen 22. 1. 196314. Odslej je mesečna akontacija, ki so jo dobivali bivši lastniki nacionaliziranih gospodarskih podjetij, če so ostali brez sredstev za preživljanje in če za delo niso bili sposobni, znašala do 15.000 dinarjev, v težjih primerih pa tudi do 25.000 dinarjev. Novost je bila tudi ta, da je po smrti lastnika nacionaliziranega gospodarskega podjetja akontacija za odškodnino pripadala tudi njegovemu zakoncu, otrokom in staršem, če so bili brez sredstev za preživljanje in nezmožni za delo in jih je preživljal bivši lastnik nacionaliziranega podjetja. Do akontacij na račun odškodnine pa niso bili opravičeni tisti bivši lastniki nacionaliziranih gospodarskih podjetij, ki so bili še sposobni za delo. Takšni so se bili prisiljeni zaposliti v državnih podjetjih. V primeru, da so se zaposlili v svojem nekdanjem podjetju, niso smeli prevzeti vodenja podjetja. Ministrstvo za komunalne zadeve LRS je s posebno okrožnico z dne 29. 5. 1948 izrecno zapovedalo: "Ravnatelj oziroma poslovodja ne more biti bivši lastnik podjetja tudi ne član njegove družine"1 . Tudi na Celjskem so bili primeri, da so nekateri bivši lastniki nacionaliziranih gospodarskih podjetij ostali brez sredstev za preživljanje, ker se zaradi starosti in bolezni niso mogli zaposliti. Takšnih primerov je bilo zlasti veliko na območju okraja Celje-okolice. To je okrajni ljudski odbor Celje okolica prisililo, da je ukrepal, še preden je bil sprejet predpis o izplačevanju akontacij na račun odškodnine za nacionalizirana podjetja. 26. 6. 1948 je okrajni ljudski odbor Celje-okolica poslal predsedstvu vlade LRS dopis, v katerem je predlagal, da se izplačajo mesečne podpore v višini 3.000 din naslednjim bivšim lastnikom nacionaliziranih podjetij: Jožetu Čretniku, prejšnjemu lastniku podjetja za izdelovanje poljedelskih strojev iz Sv. Jurija pri Celju; Leopoldu Klančniku, prejšnjemu lastniku žage in papirnice iz Višnje vasi pri Vojniku; Alojzu Volpetu, prejšnjemu lastniku opekarne iz Sv. Lovrenca pri Preboldu in vdovi Ivana Vovka, prejšnjega lastnika valjčnega mlina iz Sv. Petra v Savinjski dolini16. Kot je razvidno iz obrazložitve, so bili vsi navedeni zaradi starosti in bolezni za delo nesposobni in so ostali brez sredstev za preživljanje. Neprimerno manj je bilo takšnih primerov v okraju Celje-mesto. Mestni ljudski 151 Celjski zbornik 1991_Članki in razprave - Articles nd Treatises odbor Celje je namreč v dopisu predsedstvu vlade LRS z dne 16. 11. 1948 sporočal, da v okraju Celje-mesto "ni slučaja, da bi bivšim lastnikom nacionaliziranih podjetij izplačevali kake akontacije, ...pač pa je primer v letu 1947 nacionaliziranega podjetja Knez & Pacchiaffo, ko se je lastniku tega podjetja, Knezu Ivanu, izplačalo v smislu 7. člena tozadevne uredbe znesek 60.000 din v gotovini"11. Ministrstvo za komunalne zadeve LRS je 17. 11. 1948 v dopisu mestnemu ljudskemu odboru Celje zahtevalo, da mora nadaljnje izplačevanje akontacij na račun odškodnine za nacionalizirana gospodarska podjetja takoj ustaviti18. Kot smo videli, se je vprašanje izplačevanja akontacij bivšim lastnikom nacionaliziranih gospodarskih podjetij rešilo enotno za vso državo z ustreznimi zveznimi predpisi, s čimer so bila socialno najbolj ogroženim bivšim lastnikom nacionaliziranih gospodarskih podjetij zagotovljena vsaj minimalna sredstav za preživljanje. V posebno težkem položaju pa so se znašli tisti bivši lastniki nacionaliziranih gospodarskih podjetij, ki jim je bila še neizplačana odškodnina za nacionalizirana podjetja zaplenjena. To se je na Celjskem zgodilo Franju Greinu, lastniku stavbnega podjetja iz Creta, in Adolfu Rodetu, lastniku tiskarne Rode & Martinčič iz Celja. Navedena sta bila 8. 1. 1949 pred okrožnim sodiščem v Celju obsojena na zaporno kazen ter na zaplembo vsega premoženja, vključno z odškodnino za njuni nacionalizirani podjetji. To je imelo izredno hude posledice zlasti za Adolfa Rodeta in za njegovo ženo Ago. Po vrnitvi iz zapora leta 1952 sta namreč ostala brez sredstev za preživljanje, za delo pa zaradi starosti nista bila več sposobna. Zato sta se 21.8.1952 obrnila na mestni ljudski odbor Celje s prošnjo, da jima odobri izplačilo akontacij za njuno nacionalizirano podjetje. Mestni ljudski odbor Celje je prošnjo zakoncev Rode odstopil prezidiju ljudske skupščine LRS s priporočilom, da se njuna prošnja ugodno reši, in sicer z naslednjo utemeljitvijo: "Rode Adolf in Aga sta stara in za pridobitno delo nesposobna. Prejemata iz socialnega fonda MLO Celje mesečno podporo din 4.000 in obremenjujeta v znatni meri naš fond za socialne podpore. Smatramo zato, da bi se ne glede na izrečeno zaplembo moglo ugoditi predlogu Rode Adolfa glede izplačila za nacionalizirano podjetje v obliki mesečnih akontacij v višini eksistenčnega minimuma za vzdrževanje dveh starih in za pridobitveno delo nesposobnih oseb"18. Vse prošnje zakoncev Rode, da bi dobivala akontacije na račun odškodnine za nacionalizirano podjetje, pa so bile zavrnjene. Tako sta bila nekdanja podjetnika Adolf in Aga Rode še naprej odvisna od socialne podpore mestnega oziroma občinskega ljudskega odbora Celje. Posledica obeh nacionalizacij za zasebno podjetništvo na Celjskem Z nacionalizacijama zasebnih gospodarskih podjetij decembra 1946 in aprila 1948 je bilo tako kot v vsej republiki Sloveniji tudi na Celjskem zasebno podjetništvo dokončno uničeno. Vendar odločilni udarec zasebnemu podjetništvu na Celjskem ni bil zadan z obema nacionalizacijama, ampak že z zaplembami v letih 1945-1946. To ni veljalo samo za celjsko območje, temveč za celotno republiko Slovenijo. V 152 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 republiki Sloveniji je bilo do decembra 1946 z zaplembami razlaščenega in podržavljenega okoli 70% vsega kapitala, investiranega v industrijo, medtem ko je bilo s prvo nacionalizacijo decembra 1946 podržavljenega samo okoli 17% vsega v industrijo vloženega kapitala19. Po izvedbi druge nacionalizacije, aprila 1948, pa je v republiki Sloveniji v zasebni lasti ostalo samo še 6% v industrijo vloženega kapitala20. Tudi na Celjskem je bilo z zaplembami v letih 1945- 1946 razlaščenega najmanj 70% vsega v industrijo vloženega kapitala; verjetno pa je bil ta odstotek še večji, saj so bila z zaplembami na Celjskem razlaščena in podržavljena dejansko vsa večja in pomembnejša industrijska podjetja. Medtem ko je bilo z nacionalizacijo decembra 1946 na Celjskem razlaščenih tudi nekaj pomembnejših industrijskih podjetij, pa so bila z nacionalizacijo aprila 1948 razlaščena in podržavljena izključno majhna podjetja, med katerimi jih je večina imela obrtni in ne industrijski značaj. Tipičen primer takšnega podjetja, ki je bilo nacionalizirano aprila 1948, čeprav je bilo dejansko obrtna delavnica in ne industrijsko podjetje, je bila npr. obrtna delavnica Milana Horvata iz Šoštanja. Čeprav je bilo Horvatovo podjetje registrirano kot obrtno podjetje, je bilo proglašeno za industrijsko podjetje oz. za tovarno in kot takšno tudi nacionalizirano. Horvat je še leta 1963 skušal dokazati, da je bilo njegovo podjetje dejansko obrtna delavnica, ne pa industrijsko podjetje in doseči razveljavitev nacionalizacije. V dopisu, ki ga je 26. 8. 1963 poslal skupščini občine Velenje, je Horvat to utemeljeval z naslednjimi argumenti: "Moja obrtna delavnica je bila umetnostno-žganoslikarska obrt, ne pa tovarna igrač, kakor je v aktu za nacionalizacijo objavljenem v uradnem listu LRS št. 18-185/48 označeno. Da je bila moja delavnica res obrtnega značaja, dokazujem s pooblastilom za izvrševanje obrti žganega slikarstva, katero sem prejel od sreskega načelstva v Slovenj Gradcu 20. 4. 1938, ki ga prilagam..."21. Kljub navedenim argumentom Horvat ni uspel, da bi mu podjetje vrnili, niti za nacionalizirano podjetje ni dobil nobene odškodnine ali akontacijo za odškodnino. Nekatera nacionalizirana podjetja na Celjskem so prešla v upravljanje republike, večina v upravljanje okrajev. Med podjetji, ki so bila npr. nacionalizirana 28. 4.1948 v okraju Celje-mesto, so prišla v upravljanje republike naslednja22: -Kukovec Vinko, tesarsko podjetje in žaga (dodeljeno Betonu); -Vehovar Franjo, strojno mizarstvo (dodeljeno Tovarni pohištva Maribor); -Hotel Evropa (dodeljen republiškemu gostinskemu podjetju Gostinstvo); -Gologranc Konrad, stavbenik (dodeljeno Betonu); -Jezernik Kari, stavbenik (dodeljeno Betonu); -Grein Franjo, stavbenik (dodeljeno Betonu); -Javoršek Ivan, finomehanična delavnica (dodeljeno Tovarni emajlirane posode oz. Industriji metala). Pod upravo mestnega ljudskega odbora Celje pa so od podjetij, ki so bila v okraju 153 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celje-mesto nacionalizirana 28. 4. 1948, prišla naslednja23: -Pajk Karel & drug, tovarna perila (pridruženo Oblačilnim delavnicam MLO Celje); -Sodin Blaž, parna žaga (predvidena je bila ustanovitev samostojnega mestnega podjetja Parna žaga MLO Celje); -Aljančič Franc, tesarsko podjetje in žaga (priključeno h Gradbenemu podjetju MLO Celje); -Hotel Pošta (predvidena je bila priključitev h Gostinskemu podjetju MLO Celje); -Hotel Beli vol (priključen je bil h Gostinskemu podjetju MLO Celje); -Jošt Melhijor, parni mlin (predvidena je bila ustanovitev samostojnega podjetja Valjčni mlin MLO Celje); -Majdič & Co., parni mlin; -Šulgaj Viljem, avtomehanična delavnica (priključena k Prevozništvu MLO Celje); -Planinšek Anton, strojno ključavničarstvo (priključeno k Obrtnim delavnicam MLO Celje); -Štandeker Ivan, zlatarstvo (priključeno k Celjski zlatarni MLO Celje); -Drofenik Ivan, finomehanika (priključeno k Obrtnim delavnicam MLO Celje). Mlin Franca Pocajta v Čretu pa je bil po nacionalizaciji dodeljen v upravo invalidski organizaciji. Mestni ljudski odbor Celje si je prizadeval, da bi nacionalizirana podjetja, s katerimi je upravljal, tudi še naprej obdržal pod svojo upravo in da ne bi prešla pod upravo republike. Te svoje težnje je Mestni ljudski odbor Celje utemeljeval takole: "Vsa imenovana podjetja so neobhodno potrebna, da bo zmogel MLO Celje, odn. njegova podjetja izvesti določeni plan proizvodnje odn. gradenj in uslug pri čemer se povdarja, da so vsa ta nacionalizirana podjetja že pod zasebnim lastništvom delala izključno za potrebe mestnega območja Celje-mesto in je tudi kapaciteta teh podjetij sorazmerno majhna, tako, da se jim ne more dodati republiški pomen"2*. Kot vidimo na primeru okraja Celje-mesto, so le redka podjetja po nacionalizaciji še ostala samostojna. V večini primerov so se nacionalizirana podjetja iste panoge združila v eno podjetje ali pa so se priključila k večjemu podjetju. V nekaterih podjetij je po priključitvi nacionaliziranega podjetja k drugemu podjetju njegova dejavnost zamrla. To se je npr. zgodilo z že omenjenim podjetjem Milana Horvata iz Šoštanja. Njegovo podjetje je bilo po nacionalizaciji 28. 4. 1948 priključeno k Lesnemu industrijskemu kombinatu (LIK) Šoštanj, ki je proizvodnjo lesene galanterije, s katero se je prej ukvarjalo Horvatovo podjetje, popolnoma opustil. Tako je bil v tem primeru edini efekt nacionalizacije ta, da je bilo prej uspešno zasebno podjetje likvidirano. 154 Članki in razprave - Articles nd Treatises Celjski zbornik 1991 Opombe: I. Majda Strobl, Razlastitev v pravnem sistemu FLRJ, Ljubljana, 1954, str. 23. Z Ustava FLRJ z dne 31. 1. 1946, člen 18, Uradni list FLRJ, it 10/1946. 3. Uradni list FLRJ, it 98/1946. 4. Majda Strobl, n. d, str. 23. 5. Uradni list FLRJ, it 59/1946. d Uradni list LRS, k. 60/1946 in 76/1946. 7. NaSe delo, glasilo okrožnega odbora OF Celje, it 36,14. IZ 1946. 8. Arhiv Republike Slovenije, MIR, fasc. 3. 9. Uradni list LRS, it 35/1948. 10. Uradni list LRS, it 18/1948, it 19/1948 in it 20/1948. II. Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), OLO Celje, premoženjsko pravni referat, fasc. 2, sign. 25. IZ Uradni list FLRJ, it 98/1947. 13. Uradni list FLRJ, it 54/1957. 14. Uradni list FLRJ, iL 5/1963. 15. ZAC, OLO Celje, premženjsko-pravni referat, fasc. 2, sign. 21. 16. Prav tam, sign. 20. 17. Prav tam. 18. ZAC, ObLO Celje, premoženjsko-pravne zadeve, fasc. 18, nacionalizacija tiskarne Rode & Martinčič. 19. Ivan Maček, Pripombe k razvoju socialističnega sektorja v naii industriji, Delo, glasilo CK KPS, XVII, it 1, julij 1948, str. 36. 20. Prav tam. 21. ZAC, OLO Celje, premoženjsko-pravni referat, fasc. 2, sign. 25. 2Z Prav tam, sign. 19. 23. Prav tam 24. Prav tam Zusammenfassung Die Nationalisierung privater Wirtschaftsbetriebe im Raum Celje Die Rechtsgrundlage für die Nationalisierung von privaten Wirtschaftsbetrieben in Jugoslawien und damit auch im Celjer Gebiet stellte das Gesetz von der Nationalisierung privater Wirtschaftsbetriebe vom 5. 12. 1946 (Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij) dar, das am 28. 4. 1948 teilweise geändert und ergänzt wurde. Mit der ersten Nationalisierung vom 5. 12. 1946 wurden im Celjer Raum von den Betrieben mit Bundesbedeutung nur die Bergwerke der Trboveljska premogokopna družba (Die Bergwerksgesellschaft Trifail), von den Betrieben mit Republikbedeutung 16 enteignet. Zwei Betriebe mit Republikbedeutung wurden teilweise durch Nationalisierung, teilweise durch Beschlagnahme enteignet. Alle anderen Betriebe im Celjer Raum mit Bundes-und Republikbedeutung waren bereits in den Jahren 1945-1946 beschlagnahmt worden. Durch die Nationalisierung vom 28. 4. 1948 wurden im Celjer Gebiet 65 private Wirtschaftsbetriebe enteignet, davon 3 Elektrizitätswerke, 35 Industriebetriebe, 2 Ziegelbrennereien, 5 Mühlen, 10 Hotels, 5 Lagerstätten, 4 Kellereien und ein Transportunternehmen. Unter den Industriebetrieben, die am 28. 4. 1948 im Celjer Gebiet nationalisiert wurden, überwogen kleine Unternehmen, die eher 155 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles nd Treatises Handwerks- als Industriecharakter besaßen. Durch die Nationalisierung vom 5. 12. 1946 und vom 28. 4. 1948 wurden im Celjer Gebiet so wie in der gesamten Republik Slowenien nur gut 20% des in der Industrie angelegten Kapitals enteignet, während über 70% des in der Industrie angelegten Kapitals durch Beschlagnahme enteignet wurde. 156 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Igor Grdina POEZIJA SLOVENSKEGA ZDOMSTVA 1945-1965 (razmere, temelji, usmeritve) Znotraj literature emigracije, ki obsega tako literaturo prave in dobesedne kakor tudi notranje, torej nekako metaforično mišljene emigracije, pokriva zdomska literatura samo prostor prve, vsaj načeloma in praviloma. Zdomska literatura nam seveda pomeni vso literaturo, ki jo ustvarjajo zdomci in je tematsko neomejena: kajpak pa bi ta pojem mogel označevati tudi tematski krog literature, ki govori o zdomstvu, toda za to je vsekakor primernejši povsem nedvoumen izraz literatura o zdomstvu. Že načeloma je zdomska literatura v naši opredelitvi del nacionalne literature, točneje sestavni del nacionalne literature, ki pa je zavoljo zunajliterarnega razloga prostorske dislociranosti avtorja glede na naravni prostor te nacionalne literature nekaj posebnega. Kajti: takšen posamičniški ustvarjalec neke nacionalne literature je eksistencionalno obdan z drugo nacionalno kulturo, ki mu tako praviloma nikakor ni tuja, je pa druga in drugačna. V razmerju med zdomcem ter njegovo kulturo in nacionalno kulturo, sredi katere ustvarja, gre torej za esencialno razliko, ki se najpogosteje in najobičajneje izraža skozi jezik - nacionalni jezik, to edino in resnično pravo domovino, če evociramo znamenito misel Wilhelma von Humboldta. Toda načelo tudi v tem primeru dopušča to ali ono izjemo; dandanes spora o "duhu" in "črki", ki je zaposloval Janeza Mencingerja v Vetrogončiču, nikakor ni mogoče tako enoumno razrešiti v prid "črke". Tudi v zadevah slovenske literature ne, kajti med nami je vendarle pričujoča in navzoča dolga vrsta avtorjev, ki so nedvomno imeli v včlikem svetu mnogo večji uspeh - ta je pri nas zavoljo najbolj slovenske vseh lastnosti, zavisti, na slabem glasu, kljub vsem prodorom recepcijske estetike v naše literarnovedne in siceršnje loge in gaje - od toliko slavljenih in "pro domo" v nebo kovanih klasikov: težko bi se odpovedali opusu Louisa Adamiča kot še vendarle pri nas kar žive vrednote (za Ameriko je vsekakor bolj historična vrednota) ter vsaj kuriozno zanimivima Almi Karlinovi in Mari Čop pl. Berksovi1: o Matiju Čopu vemo takoreč vse in je kanoniziran v našo nacionalno literarno zavest, medtem ko o njegovi daljni sorodnici iz karlovške veje sicer gorenjskih Čopov (linija generala Čopa), ki je enako kot znameniti Prešernov sodobnik pisala zgolj v neslovenskem jeziku, a je še Francu Kidriču veljala za najduhovitejšo jugoslovansko pisateljico, praktično nič. Na Franca Kidriča je sicer prav lahko zlivati žolč in žveplo , toda modro to ni, kajti njegovega ne bogve kako visokega nivoja znanstvenega dela nikakor ni lahko doseči, zlasti kar zadeva poznavanje in obvladovanje podatkov. Mencingerjevo stališče je pač stališče iz klasičnega obdobja 157 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises nacionalizmov, a še za tedanji čas ozkosrčno: grof Anton Aleksander Auersperg je ob nemožnosti biti tudi Slovenec (ni mogel biti samo Slovenec, lahko pa bi bil tudi Slovenec, če ta pripadnost ne bi bila tako izključujoča in stroga, da se je skozi pero Janeza Trdine zmrdovala celo nad Franom Miklošičem3, ker je bil samo Slovenec, ne pa tudi transparentni Slovenec) občutil čudno melanholijo, Jožef baron Schwegl pa je kljub slovenskemu pesnenju in potopisju ter ob priznavanju slovenske materinščine tudi pred najskrajnejšim nemškim nacionalizmom bil po zaključku nadvse uspešne doplomatske kariere vodja nemškoliberalne stranke na Kranjskem . Skratka: v teh, lahko bi rekli mejnih primerih nikakor ne gre biti izključujoč in ne prenapet, predvsem pa gre skrbno preučiti vsakega izmed njih posebej. Najhujša pa je tudi tod nevednost; suverena nevednost, ki temelji na neznanju ali celo nezanimanju toliko bolj. Med svetovljanstvom kakega dr. Pavla Turnerja ali barona Schwegla je pravzaprav zelo majhen korak, kakor vsekakor tudi velik in globok razkorak, ki pa ga ni treba ne potencirati ne spregledovati ali pomanjševati. Za zdomstvo moramo reči, da je bilo nadvse ploden prostor slovenske literature že od nekdaj. Seveda pa je svojevrsten zgodovinski problem, kaj je to slovensko zdomstvo v konkretnem historičnem času. Nam bo veljalo za zdomstvo bivanje Slovencev izven našega zgodovinskega nacionalnega prostora med Vzhodnimi Alpami, Panonijo, Jadranom in beneško nižavo, za zdomsko literaturo pa potemtakem literarno ustvarjanje tako bivajočih slovenskih ljudi; ta kriterij se resno problematizira pravzaprav le v zadnjih desetletjih podonavske monarhije za področji mest Dunaj in Gradec (nekoliko tudi Praga), kjer prebivajo močne in ugledne slovenske kolonije v prestolnici svoje države oziroma kronovine, ki so v vsakodnevnem živem stiku s slovenskim nacionalnim prostorom. Pozneje drugače postavljeni in prestavljeni državni mejniki, ki predstavljajo tudi dosti bolj hermetično zaprte meje, onemogočajo takšno vlogo slovenskemu narodnemu prostoru bližnjih mest, medtem ko druga za nas zavoljo pripadnosti popolnoma tujim civilizacijskim ali kulturnim krogom niso privlačna, čeprav se za tako vlogo oblastno in vsiljivo ponujajo, kakor npr. Belgrad, ki v slovenskih očeh sčasoma postane pravcata Belcebubova trdnjava Zla. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se poleg matične in zdomske literature med Slovenci pojavi še zamejska, kar je kajpak posledica nastanka novih izvenliterarnih razmer v 1866. in 1867. letu. Toda pojem zamejske literature je v slovenskem primeru izrazito dinamičen in spremenljiv, kajti slovenski nacionalni prostor so državne meje v 19. in 20. stoletju večkrat kaj različno razkosale (vse od 1866. leta pripadajo slovenskemu zamejstvu Beneški Slovenci, od 1867. do 1919. prekmurski, ki so z izjemo porabskih bili priključeni matici, od 1920. leta je v zamejstvu tudi velika večina koroških Slovencev, od rapallske pogodbe do 1943. leta pa goriški, tržaški in istrski Slovenci, nakar po II. svetovni vojni ostanejo zamejci tržaški in del goriških Slovencev). Slovenska nacionalna literatura je kajpak več od preprostega matematičnega 158 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 seStevka vseh treh njenih sestavnih elementov, ker je entiteta po sebi, ker je celovit in v svojem bistvu nedeljiv organizem; ne moremo pa seveda spregledati, da premorejo vsi trije elementi te entitete vsak svojo identiteto. V tej razpravi sem se namenil razgledati samo po identiteti naše zdomske literature, točneje po identiteti enega predela tega elementa slovenske literature, po poeziji, ki je v njenem okviru tako kolikostno (po številu naslovov leposlovnih knjižnih izdaj) kot kakovostno najmočnejša. Je tudi najprikladnejša prilikam in neprilikam zdomskega življenja spričo svoje pretežno izpovedne narave in stisnjenosti vesolja v orehovo lupino, če si prikličemo v spomin slikovito oznako lirike izpod peresa Thomasa Manna. Že na prvi pogled pa je očitno, kako dejavniki izven literature usodno posegajo v literaturo - pač skozi okoliščine njenega nastajanja. Če gledamo absolutno, je v slovenski zdomski periodiki proze več kot poezije, toda zelo velik del te proze ne dosega ne umetnostnih ne umetelnostnih ne vrlin in ne hotenj, ker išče svoj prostor smiselnosti in potrebnosti v pričevanjskosti. Kar pa zadeva število naslovov besedil, ki imajo tudi umetnostno - kar razumemo: pretežno umetnostno, pri čemer nočemo biti nikaki puristi umetnosti zaradi umetnosti - ambicijo, in to ambicijo zadovoljujejo s svojo estetsko vrednostjo, ter tudi z drugimi, a vendarle pomožnimi vrednotami umetniškosti, moremo povsem mirno dati prvenstvo poeziji in v tem smislu ne zgolj kakovostno, temveč tudi kolikostno. Poezija v naši zdomski literaturi tudi kaže največjo raznolikost: najhitreje se odziva tako na stilne kot na miselne premike v zavesti ustvarjalca - in tudi njegove publike...To pač ne velja le za literaturo v matici, temveč tudi v zdomstvu in navsezadnje celo v zamejstvu, čeprav tu najmanj, kajti zamejstvo je vedno v obrambnem položaju pred pritiskom tuje kulture, kakor zdomstvo, vendar je pogosto brez njegovega svetovljanskega prepiha in brez njegovega planetarnega zaledja. Zdomstvo je seveda ravno tako pod hudim pritiskom, največkrat je, čisto fizično gledano, še v težjem položaju - pač zato, ker gre mnogokje za osamljene posamičnike, od vsepovsod obdane s tujostjo - toda vsaj politično zdomstvo (in v to kategorijo sodi največji del literarnoustvarjajočega slovenskega zdomstva) je do matice tudi v aktivnem in sicer opozicijskem odnosu in tovrstno razmerje sili k delu, ne zgolj k delovanju. V takšnem položaju pa je prednost zdomstva ravno v naravnost nujnem svetovljanstvu, ker je matica že zavoljo svoje vloge v nacionalnem organizmu utemeljujoča se ne zgolj na delu, temveč tudi na ustanovah, ki pomenijo ob trdnosti in gotovosti tudi negibnost, okostenelost, neprilagodljivost in počasnost. Te značilnosti, ki izvirajo že iz same narave ustanov kot takih, je totalitarni režim, gospodujoč s takšnim ali drugačnim miselno-ideološkim predznakom v Sloveniji v letih 1941-1990, seveda samo še potenciral (kajti v naravi vsakega totalitarizma je zaprtost njegovega družbenega koncepta, zaprtost, ki deluje preventivno pred vsako že zgolj potencialno konkurenco katerekoli druge opcije uravnavanja družbenih razmer). Svetovljanska opozicija proti železni zavesi, ki so jo komunistični uzurpatorji postavili nasproti emigraciji in zamejstvu ter nasploh svobodnemu svetu že leta 1945 in jo nato odškrnili le v eno smer, kadar je šlo za penetracijo agentov in idej internacionalnega komunizma v prostor demokracije, je bila praktično edino mogoče stališče 159 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises političnega in tudi drugovrstnega, predvsem gospodarskega zdomstva, še zlasti po strahovitih genocidnih pobojih po končani II. svetovni vojni na Rogu, Teharjah in drugod in po čarovniških procesih (Dachauski, Nagodetov, Duhovniški itd. brez konca in kraja vse do procesa proti četverici pred tujejezičnim sodnim senatom sredi Ljubljane v vročem poletju 1988), ob čemer ne gre pozabiti kriminalne promocije socializma na vasi in v pravosodju, ki postane krivosodje, ter uvedba pravcatih koncentracijskih taborišč za nasprotnike režima. Takšni in tolikšni zločini titoističnega reda, ki so bili v marsičem od sile podobni Hitlerjevim grozotam in povsem enaki Stalinovim ter so nato postali zgled Aminovim in Pol Potovim podvigom (kajpak so se tudi drugi "neuvrščeni" ljudožeri in krvoloki imeli mnogočesa naučiti od prvoboritelja "neuvrščenosti"), v svobodnem svetu nikakor niso mogli naleteti na odobravanje in razumevanje in jih kot nekaj pozitivnega nikakor ni bilo moč zagovarjati, česar se je zavedala tudi vladajoča belgrajska klika (ter jih je zato skušala prikriti): edino mogoče stališče emigracije ob takšnem stanju v matici je bilo radikalno nasprotovanje, namreč edino mogoče stališče v smislu ohranitve Slovenstva v zdomstvu - z njim je emigracija sicer bila ob vso morebitno materialno pomoč uradne matice, toda dobila je svoje moralno upravičilo in moralno moč, ki je silila k vztrajanju pri Slovenstvu, da se to ni moglo izenačiti z vsiljenim internacionalizmom v domovini in ne utopiti v njem kot neka davna zgodba. To je bil včliki smisel pionirjev zdomskega Slovenstva po 1945. letu, v tem okviru pa tudi naše zdomske literature. Tu je bil tudi razlog moralne obnove prenekaterega slovenskega političnega zdomca, ki je bil v času 1942-1945, se pravi v dneh najhujše slovenske drame (ki jo je predstavljala državljanska vojna kot posledica okupacije), morebiti tudi največja moralna propalica in prisežnik Adolfu Hitlerju, najhujšemu sovražniku Slovenstva. Kako je zdomstvo pravzaprav s pristankom pri takšnem stališču izbralo edino mogočo pot ohranitve Slovenstva, izpričuje dejstvo, da se je le-to najmočnejše ohranilo in na tujih tleh celo razvilo ravno v krogih, ki so politično aktivno nasprotovali režimu v matici, medtem ko se je drugovrstna emigracija mnogokdaj povsem utopila v tujosti Slovenstvu in njegovem bistvu. Zamejstvo je živ primer za to: najbolj je propadlo tisto Slovenstvo, ki se je povsem naslonilo na uradno matico: v Trstu so bili po II. svetovni vojni edina omembe vredna poitalijančevalna moč komunisti, ki jih je uradna matica nasvetovala tamkajšnjim Slovencem kot edino stranko, s katero se gre povezovati.,.1948. pač mnogi niso mogli slediti vratolomnemu preobratu v dotedaj prisrčnem razmerju Tito - Stalin in so vztrajali - zvesti kot so Slovenci vedno (Koseski: Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane!; zvestoba je zagotovo najbolj slovenska vrednota) - pri pravem internacionalnem komunizmu, ki so jim ga zapovedovali iz matice dlje kot tri leta vsak dan: titoistični jugoslovanski državni komunizem tedaj pač še ni premogel nacionalnih dodatkov, ki so prišli na vrsto šele z njegovo federalizacijo, kar se je zgodilo konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let (z močno upočasnitvijo že malo po startu, ko so namesto liberalnih komunistov prevladali čvrstorokci, ki jim je v sedlo pomagal ostareli caudillo)... 160 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Položaj se je nekoliko spremenil 1948. leta, ko je Jugoslavija pridobila v očeh Zahoda (kot bloka, ne pa tudi Zahoda kot svobodnega sveta, kar se je dogodilo šele z uvajanjem samoupravljanja, ki je v začetku bilo morda obetajoč eksperiment, a se je potem kmalu izkazalo za zgolj fasado komunistične diktature) nekaj simpatij in tudi veljave (a prav dosti in resničnih ne: angleški zunanji minister E. Bevin je rekel o Titu: Držite ga na površini!5, torej nič več - državnokomunistična Jugoslavija je pač bila le manj slaba od internacionalnokomunistične v ruski orbiti, ne pa tudi boljša!). Tudi na znotraj so se stvari začele spreminjati, a le počasi, kajti najprej se je režim odločil zaostriti svojo politiko, da bi tako dokazal zvestobo živemu klasiku marksizma-leninizma J. V. Stalinu... A ta stalinizem brez Stalina, ki se je izživel zlasti v "socializmu na vasi", na ruskega samodržca ni napravil nikakega vtisa, zato je nastal titoizem kot znamenje določenega zasuka v jugoslovanski notranji in zunanji politiki: šlo je za svobodnemu svetu navidezno odprt in prijazen reformni komunizem, a v resnici je to bilo kraljestvo slepil brez resnične volje pristati pri standardih demokracije moderne dobe kar zadeva človekove pravice, svobodo političnega in sicerjšnjega organiziranja ipd. Nad vodo je titoistični režim ostajal zavoljo nasprotij med Vzhodom in Zahodom, v okviru katerih je Jugoslavija igrala (ne vodila) politiko diatonične harmonike: enkrat je na eno, drugič pa na drugo stran zaigrala melodijo, ki jo je ta ali oni hotel slišati, hkrati pa se je na znotraj zdaj pritiskalo, drugič spet popuščalo, odvisno od tega, kdaj se je hotelo očarati Vzhod, vnet za razredni boj, oziroma Zahod, ki je terjal uresničevanje človekovih pravic znotraj raztegljivega jugoslovanskega meha...Vsa "ljudska demokracija" stalinistične ere je prešla v titoistični domislek "socialističnega samoupravljanja", ki ga je šef-ideolog režima Kradelj zvito preplagiral od anarhistov ("združeno delo" je npr. poznal že P. J. Proudhon), a ga je postavil pod oblast uzakonjene avantgarde delavskega razreda ter delovnih ljudi in občanov (kakor se je temu reklo v samoupravnosocialistični liturgični terminologiji) Zveze komunistov. Nastajale so vedno nove ustanove, režim pa se je pod njih težo počasi sesipaval in se navsezadnje tudi sesul: institucionaliziral se je povsem in postal popolnoma negiben in neprilagodljiv novim časom, ki jih zaznamuje popoln krah komunizma v vsem evropskem nepravoslavnem svetu. Šele ko se je slovenski narod s svojo demokracijo v matici izvil iz krempljev belgrajskega centralizma, so se končno odprla prej čvrsto zapahnjena vrata, ki so dotlej v imenu "najbolj demokratičnega družbenega reda" z "najbolj odprto mejo v Evropi" onemogočala resnično sproščene in nenadzorovane stike med Slovenci tostran in onstran nekdanje železne zavese: v dneh propadlega komunizma je bilo mogoče zdomski tisk prebirati le v "znanstvene" namene in s posebnimi potrdili, zasebniku pa je bil njegov uvoz v Slovenijo najostreje prepovedan, kakor v Krpanovih časih uvoz angleške soli...Tako ni čudno, da je bil krog poznavalcev slovenske emigrantske literature v matici ozek, iz česar ni bilo izvzeto niti docela literarno snovanje, ki se ga je totalitarni režim bal enako kot političnega tiska razseljene Slovenije. Zavoljo nekdanje zavrtosti in zaprtosti pa bodo posledice dolgotrajne: v matici preprosto ni dosti tega tiska, tako ga tudi brati ne more več kot nekaj ljudi zaradi povsem tehničnega dejstva, da je bila propadla totalitarna oblast v nadzoru Slovencev dokaj uspešna...In tudi premetena: toliko 161 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises liberalna je le bila, da je zadovoljevala liberalistične potrebe konformistične mase, zadovoljne, da so posli v norih sedemdesetih cveteli...Tako pri nas ni prišlo do resnične podtalne literature: v šestdesetih, ko se je le-ta po več kot desetletju obupa in zlomljenosti v šoku poznih štiridesetih-petdesetih začela pojavljati v vzhodni Evropi, je titoizem navidezno obljubljal drugačno perspektivo, čeprav je ostro zatiral vsak celo zgolj potencialno odpor (v stope je tedaj režim poslal že stiskanega Balantiča - 1966. leta kajti medtem je Balantič že zdavnaj prerasel v simbol; nadalje so se ukinjale oblasti neljube revije, zapirali so se avtorji čisto nedolžnih člankov itd. itd. )...V sedemdesetih so nato, kot smo že rekli, cveteli posli, v osemdesetih pa se je totalitarni red počasi že sesuval, potem ko so "caudilla"53 in njegove pomagače nadometili palčki iz druge garniture tistega, čemur se zdaj že lahko reče "ancien regime". Tako ravno eksistencialne nuje po edino mogočem podtalnem uvozu (kajti režim je stanje stvari pritiral ravno do tega absurda: nejugoslovanska slovenska literatura je mogla biti v Sloveniji samo dobeseden uvoz, ki ga je nadzoroval Belgrad!) slovenske zdomske (in deloma zamejske) literature matična republika ni čutila,kar na svoj način pričuje o uspešnosti vedno novih šolskih reform, ki so temeljito zameglile prave vrednosti človekovega življenja in ustvarile babilonske čredne ideale: finančne špekulacije pač niso bile tako hud prestopek kakor verbalni delikt po členu 133 kazenskega zakonika, celo nikak prestopek niso bile, če in ko je šlo za "našega človeka"...Le do matice kritično zamejstvo (krog Pahor-Rebula v Trstu, Celovški zvon na Koroškem), ki ga je režim doma sčasoma vendarle moral vzeti na znanje in ga tolerirati - kakopak pretežno polemično -, ker se je toliko hvalil s svojo "najbolj demokratično" naravo (a čudno tudi s svojo tako poudarjeno "demokratizacijo", ki pa nikoli ni privedla do demokracije, ker je kar naprej kolobarila po svoji "najdemokratičnosti"), je skrbelo za tenko vez in živ pretok med matico in zdomstvom vse do razkroja totalitarne oblasti v drugi polovici osemdesetih let. Tako je mogla v Trstu 1972. leta iziti študija Jožeta Pogačnika z naslovom Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo, kar je bil podvig še pred najbolj svinčenimi sedemdesetimi (kajpak politično svinčenimi, drugače so to bila najbolj nora zlata leta titoizma, primerljiva z dvajsetimi v Ameriki, a vse skupaj je bil ples na robu ognjenika, ki je bil tik pred izbruhom). Toda to delo obravnava tako zamejstvo kot zdomstvo; gre pa za zgolj za prvi oris duhovnega prostora, ki je bil veliki večini matičnih Slovencev dotlej prava "terra ineognita", za zgolj prvi - in nadvse dragoceni - literarnozgodovinski prodor tjakaj, ki je bil vsaj nekako pollegalno in v skromnih količinah dosegljiv tudi matičnemu bralstvu. Po drugi strani pa je treba reči še nekaj: tudi kvaliteta naše zdomske literature ni bila tolikšna, da bi mogla vsem oblastnim zaprekam navkljub prodreti v Slovenijo, v ničemer ni literature v matici, ki je sorazmerno kmalu po socrealistični pozebi spet prišla v korak z zahodnoevropskimi literarnimi premiki, presegala; se pravi niti kriterij kakovosti niti kriterij inovativnosti v okvirih neke nacionalne kulture, ni v domovini neogibno silil k zanimanju za slovensko zdomsko slovstvo: Solženicin, Kundera itd. so kljub vsem oblastnim preprekam našli pot v svoje domovine v veliko 162 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 večji meri kot naši literarni zdomci v Slovenijo, čeprav so proti sebi imeli še ostrejši socializem. Neke izredne kakovosti med našo z literaturo trudečo se emigracijo ni bilo, ni pa bilo v matici tudi tako ostrega socrealizma kot drugod v vzhodni Evropi: bil je premagan z močmi v domovini, tako da tozadevno duhovna pomoč iz zamejstva in zdomstva tudi ni bila toliko potrebna kakor npr. na Češkem ali Ruskem. V času propadanja komunističnega režima so se mogle začeti tudi v matični Sloveniji vrstiti objave o tej literaturi, ki pa so vse do danes ostale revialne (Slavistična revija), hkrati pa se pojavijo tudi prve domovinske antologije in zbirke te literature (v Novi reviji, To drevo na tujem raste, Ljubljana 1990, Žoharjeva zbirka Aurora Australis, Ljubljana 1990, ponatis Debeljakove Črne maše, Ljubljana 1990). Literarnozgodovinsko so se s to literaturo v Sloveniji ukvarjali predvsem dr. Helga Glušič (objave o slovenski literaturi v Ameriki, o Francetu Papežu, Tinetu Debeljaku st. itd.), trudijo pa se v tej smeri tudi dr. Matjaž Kmecl (o avstralskem slovenskem pesniškem obnebju), Ciril Bergles (ob antologiji To drevo na tujem raste), dr. Mirko Jurak, dr. Janez Stanonik, Barbara Suša in drugi. Bila je ta literatura tudi že predmet visokošolskega pouka Filozofske fakultete v Ljubljani, in sicer v okvirih enotedenskega posebnega tečaja 26. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture poleti 1990 (za njegove potrebe je bil narejen priročen izbor pod naslovom Besede so ostale kot semena, ki je v založništvu omenjenega seminarja tudi izšel), v letošnjem študijskem letu (1990-1991) pa prodira tudi v redno seminarsko delo (seminar prof. dr. B. Paternuja) na isti ustanovi. Korenine razlik med povojno matično in zdomsko literaturo segajo že v čas pred veliko Hitlerjevo morijo. V slovenskem literarnem zgodovinopisju je znan spor na t. i. književni levici; manj pa je znan in obdelan spopad med idejno levico in desnico v slovenski literaturi,ki se je tudi odvijal v času neposredno pred II. svetovno vojno. Spor na t. i. umetniški levici ima po krivici takšno ime: ne gre za nikako umetnostno levico (torej za novatorje v literarnem oz. sploh umetniškem pogledu), temveč za marksiste v literaturi, ki predstavljajo kajpak le miselno, točneje: idejno-politično levico, in njihov spopad. Udarili so se oglati in okrogli marksisti, če si sposodimo Pascalovo tipologijo človeških značajev. Umetnostno so bili ti ljudje huda desnica, konservativci (ponovno uvajanje že presežene stilne formacije realizma), kolikor je njihova usmeritev bila produktivna, medtem ko je njih novatorstvo, torej levičarstvo, bilo izrazito neproduktivno (v kolikor moremo šteti to ponovno vzpostavo nekakšnih klasicističnih, sodobno umetnost do grotesktnosti vklepajočih regul na miselnih temeljih konstruktivizma, ki pa je prešel predvsem na idejno plat sporočila literature - inženirstvo duš - v nasprotju s predvsem formalnimi novotarijami klasičnega konstruktivizma, za sploh kaj novega: nova so bila le sredstva prisile, ki je zagotavljala udejanjanje socialističnega koncepta pri ustvarjalcih). Spopad se je nato v času II. svetovne vojne na Slovenskem prevesil v korist oglatih (Cene Logar in njegove smernice; polemika o "partizanski brezi", ki je čudno podobna razmišljanju v slovenskih katoliških vrstah v dneh I. svetovne vojne; 163 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises Brejc-Javoršek skuša narediti celo samomor, ko Kidrič podpre oglate)5b, nakar po prelomu s Stalinom zmagajo okrogli (zlasti z ljubljanskim pisateljskim kongresom): po tem, ko se je jugoslovanska komunistična stranka zavedla, da gre Stalinu za njeno popolno podreditev, ne pa za zavezništvo, je iz osebnega spora voditeljev hlastno začela delati konceptualni spopad - tako so jugoslovanski komunisti ustvarili nekaj razlik med seboj in sovjetsko prapodobo in vzorom, ki so ga tako upoštevali vsaj "per negationem" še tedaj, in te razlike so zaobsegle tudi odnos oblasti do umetnostnega ustvarjanja, k čemur so zlasti pripomogli Miroslav Krleža, Marko Ristič in Josip Vidmar. Da pa zmagoviti liniji okroglih ni šlo za kakršnokoli resno svobodo literature (šlo ji je le za svobodo idejno marksistično usmerjene literature), pričajo pogoste ukinitve revij, ki niso stodvajsetodstotno prisegle na marksistični svetovni nazor, siljenje literarno novatorskih del v samozaložništvo, ohranitev klasične stalinske ustanove pogromov v pismih bralcev proti posamičnim tokovom umetnostnega snovanja (npr. izjava Demokracija da - razkroj ne; v takšne podvige se včasih slučajno vključi tudi kak gospod Biedermayer, ki se v primeru Tomaža Šalamuna piše Hodalič, sicer po poklicu "medicinae doctor" in vseslovensko znani dopisnik v rumeni tisk...) itd. Toda tudi okrogli marksisti so znali zelo oglato obračuna(va)ti, kar dokazuje njihov pogrom na Kocbekovo zbirko novel Strah in pogum; prav ob tej knjigi so dokazali, kako jim literarne vrednote ne pomenijo ničesar, vse pa idejnost literature, ki jo je potem še v drugi polovici petdesetih let tako vehementno in brezupno zagovarjal Ziherl nasproti Vidmarju -ta si je tedaj že upal celo iz začaranega risa pravovernega marksizma na steze goethejanstva. Zmago okroglih marksistov pa je v dobršni meri omogočilo tudi dejstvo, da je oglate režim po 1948. letu pretežno spravil za žico, v koncentracijska taborišča, ker se niso dovolj hitro prilagodili novi politični stvarnosti: bili so pač dogmatiki, kakor v svojem umevanju literature, tako tudi v politiki6... Tudi polemika med levico in desnico je v bistvu polemika med politično levico in desnico ter njuno mislijo o literaturi, ne pa med literarno levico in desnico. Tu gre seveda za znane spopade med posameznimi prominentnimi in eminentnimi revijami, a tudi za zanimiv spor Kranjec-Šorli. Vsej levici - torej marksistom in filomarksistom7 - je šlo za isto: za prevlado določene socialne idejnosti v literaturi, vendar so bili okrogli marksisti proti klasičnemu vnaprejšnjemu upraviljevanju literarnega življenja in so dopuščali celo izražanje njim pozitivne idejnosti "per negationem" - a to vendarle bolj za avtorje preteklosti kot sodobnosti (npr. Lenin o grofu Tolstoju, nanj se je nato v spopadu z Ziherlom skliceval tudi J. Vidmar) -, medtem ko so oglati zagovarjali najtršo, to je "harkovsko linijo" socialističnega realizma na prav klasicističnih regulah (sam izraz "socialistični realizem" je skoval J. V. Stalin v stanovanju M. Gorkega in ga dal nato potrditi kongresu sovjetskih pisateljev v Harkovu). Tako gre za bistveno pravzaprav v spopadu med levico in desnico, ne pa v spopadu med okroglimi in oglatimi marksisti na "književni" levici. Toda tudi to je, še enkrat poudarimo, eminentno političen spor v obnebju literature, ne literaren. 164 Članki in razprave - Articles and Treatises_Celjski zbornik 1991 Spopad med levico in desnico je bil v nekem smislu v slovenski literaturi permanenten8, še posebej ostre oblike pa je dobil v času druge svetovne vojne, po nji pa se je nadaljeval v nasprotjih med uradno matično (z delom zamejske) in zdomsko literaturo (z drugim delom zamejske), pri čemer je do izrecne polemike moglo priti le v Trstu, kjer je bilo ozračje svobodno, bilo pa je tudi dovolj vidnih predstavnikov ene in druge miselne usmeritve. Tu gre predvsem za spopad Bartol-Novačan. Toda polemika ni mogla trajati dolgo: matica po logiki totalitarnega režima o vsej zadevi sploh ne spregovori in se zakoplje v svetohlinsko zaroto molka, trabanti njene ideologije v Trstu pa so bili poraženi in so počasi utihnili (Bartol se zelo neslavno celo vrne v Ljubljano). Nato se zdomstvo neusmiljeno zaganja v nasprotnika, ki pretežno ne odgovarja: tako je za nekaj časa prekinjen še zadnji, polemični dialog med obema stranema. V sedemdesetih letih, ko se dialog ponovno odpre, se že vse dogaja na novih temeljih: tudi v matici so se marksisti popolnoma potopili v valovih življenja, kar zadeva živost njihovih idej, ostale so jim zgolj ustanove, ki pa so se že napolnjevale z novimi in demokratično mislečimi ljudmi, in tako potrebe po tovrstni polemiki preprosto ni več bilo (razen v vprašanju zgodovinske krivde za državljansko vojno med Slovenci). Vse bolj je Slovencem tu in tam postajalo očitno, kako je moderno Slovenstvo v vsakem pogledu pluralen pojav; marksizem kot idejna podloga zdaj že propadlega totalitarizma pa je popolnoma skrahiral in je kot demokraciji nasprotujoča miselnost oziroma ideologija popolnoma povožen in potisnjen na rob družbene pozornosti in vplivnosti, kar pa ne izhaja iz njegove morebitne zatiranosti, ampak iz njegove dejanske nemoči, impotentnosti in tujosti slovenskemu bistvu. Bolje kot marksizem pa se držijo marksovci, ki so pretežno že bivši marksovci: bodisi, da so oni sami zgodovina, bodisi, da je njihov marksizem zgodovina. Ivo Šorli je v svoji avtobiografiji, ki je pod naslovom Moj roman ugledala luč sveta v letu 1940, zapisal sledeče za naše razpravljanje pomembne misli: "Danes je parola "socijalnost". In že ako po svojo snov ne zlezeš po stopnicah v podzemsko stanovanje ali v borno podstrešje, si "asocijalen". Pri tem so tisti, ki so, kakor pravimo, vso socijalnost vzeli v zakup (če bi se človek ne bal krivega tolmačenja, bi jim rekel "moskovski klerikalci") še bolj nestrpni kakor zeloti preteklih dob iz nasprotnega tabora. Da, če se kdo upa oglasiti za nekoliko svobode tudi zase in za svoj način, kratko malo razstavijo vsem na ogled njegovo sliko, kako sloni ob podirajočem se zidovju in solze pretaka ob pokanju razpok - če ne celo, kako poskuša te brezdvomni smrti zapisane ruševine s svojimi pleči podpreti. .O, pa saj ni treba, da bi se oglasil! Dovolj je, da se v življenju in celo samo s peresom pajdašiš s tem našim borim meščanstvom in malomeščanstvom. Vseeno, če ga celo bolj bičaš ko pa gladiš. Toda: naposled je tudi ono neki "sloj" našega naroda, vsaj dokler se to čuti in je! In ima naposled tudi kdo pravico, da se pobavi še z njim. Spet vem odgovor: Prav ker je tudi to meščanstvo še vedno sloj našega naroda, mu ne damo, da bi posegalo po plitvi in plehki hrani o sebi! Prisiliti ga temveč hočemo, da se prav s pomočjo socijalne litereature vsaj notranje spet stopi z ostalim svojim občestvom. Na ta odgovor pa spet vprašanja: Ali more kateri narod brez čim bolj razvitega meščanstva? A že celo: Ali ga je mogoče karzatreti, 165 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises če že je? In posebej, kar zadeva njegovo duševno hrano: Koliko in doklej bo mesto hotelo živeti ob skupni narodni skledi?"10. Šorli s temi nedvomno in nedvoumno ironičnimi besedami namreč spregovori o tem, kako si je Miško Kranjec "izbral kar pot predavanj, da tam izbojuje zmago slikanju kmečkih prilik in neprilik; češ da smo Slovenci pretežno poljedelski narod in mora tudi tu /=v literaturi/ imeti besedo ta sloj. Tako so torej vsaj mimogrede morale nekoliko v ozadje celo "delavske" zgodbe, ki so vladale nekaj let"11. Marksisti kajpak niso udarili naravnost s svojo idejnostjo, temveč so se skrili za teorijo odraza: literatura naj odraža življenje - ker je pri nas največ kmetstva in revščine, bodi tudi naša literatura takšna in temu posvečena. Nato Šorli zelo na mestu spomni, da si je umetnost in v njenih okvirih tudi naša literatura "že ob času Govekarjevih bojev" izborila položaj gospe in ne dekle (celo prej, o tem je govoril že Josip Stritar), medtem ko sedaj marksisti podirajo ravno ta včliki dosežek slovenske kulture, ki kajpak zadeva zgolj njeno duhovno plat, žal ne tudi materialne... Šorli je na nekoliko zafrkljiv način vendarle povsem zadel bistvo spora med umetnostjo in marksisti, ki so jo hoteli vpreči v voz svojega prekucuštva. Toda ni se zavedal, kako pereč je pravzaprav problem, saj ga je obravnaval precej mimogrede, z levo roko in osebno (Šorli contra Kranjec) - kot prostozidarskim idealom naklonjen človek (bil je član Rotary kluba) si pač ni mogel predstavljati zmage tako obskurne in tuje miselnosti, kot je marksizem, pri nas, čeprav je že bilo usodepolno leto 1940. Potem ko je komunizem na Slovenskem uzurpiral - seveda po zaslugi vdora najbolj tujih miselnosti v slovensko življenje, ki so v malih ljudeh vzbudile občutek pomembnosti, ker so jim dajale navidezno ali pa celo resnično absolutno oblast nad življenji in smrtmi rojakov -, je bil položaj popolnoma spremenjen: demokratično usmerjeni avtorji so bili bodisi utišani, bodisi pognani na pot izgnanstva, ali pa celo ob življenje. Toda rekli smo že, da se je polemika med demokracijo in marksizmom, kolikor je zadevala slovensko literaturo, nadaljevala v Trstu: spopad je obnovil Anton Novačan, ki je že bil na poti brezdomstva, in je 1948. leta krepko in strastno, mogli bi reči pristno novačanovsko, udaril po avtorjih v domovini, ki so slavili komunistični novi red. Stal je pač na stališču drugačnih idealov, kot so bili vsiljeni matici Slovenstva, je pa te ideale zastopal že Šorli nasproti Kranjcu. Bili so to miselni ideali slovenskih zdomskih literatov, kajti česa drugega skupnega ta predel slovenske literature ni mogel imeti, ker ni prisegel na nikak klasicizem, na nikako upraviljenje zadev umetnosti. Po zmagi okroglih nad oglatimi marksisti je tudi v matici takšnemu socialističnorealističnemu klasicizmu odklenkalo (poosebljala sta ga kramparska poezija (?) in kozakovsko čez vsako razumno mejo razvlečeno pričevanjstvo, ki je v avtobiografski Leseni žlici I - bolj leseni kot žlici - slavilo Stalina na ravni duhamornega časopisnega feljtonizma), zato pa vsaj pri uradnih ustanovah izhajajoči literaturi marksistični idejnosti v veliki meri še ne: ta se je 166 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 začela izgubljati šele pozneje, s prodorom novih generacij avtorjev v slovensko slovstvo, med katerimi so bili marksisti le tisti, ki se drugače niso mogli javno uveljaviti in so se sončili v senci uradne pozornosti. Novačan je v satirični pesnitvi Rdeči panteon (v javnost je prišla v Trstu 1948. leta) odločno nastopil zoper "kadilnico", ki je v literaturi izrazito nelepa stvar, vdali pa so se ji matični avtorji, ki opevajo in slavijo "Tituša tirana"13. Za to so omenjeni dobili položaj "uradnega genija", iz takšnega svojega "sračjega gnezda" pa motri ta "rdeči panteon", kako se zvija "Laokon - narod naš od strupa kačjega", ki je kajpak strup komunističnega čredništva, nesvobode ter sprevrženosti (brezumno se režim sklicuje na Cankarja, ponareja Prešerna itd., skratka nič ni varno pred njegovim polaščanjem). V takšnih razmerah je najvišji ideal borova Borova verzifikacija: Cankar: Ti človek, si nor? Ne veš, kdo je Bor? On v hosto je švignil in v hostipovzdignil poezijo v umor, zato ga častijo. Krpan: Ubitega slepca ali belouško obesimo na grm, gada na hruško, ko pride pomlad. Novačan duhovito evocira Borovo bombastično retoriko v svoj obračun s puhlostjo njegovih umotvorov. Toda celo "pesnik Dume in Cicibana opeva, hvali Tituša tirana": naša vrhunska literatura, literatura moderne, je mrtva: Cankar: Naj sodim loncu - ki prestal ni žara peči lončarske in ga je lončar zagnal med črepe - če na leta stara pripne ga na zastavo janičar. Torej tudi z Župančičevim "ljudskim umetništvom" neusmiljeno robato obračuna, poigravajoč se z njegovimi verzi, s katerimi vstopa v satirična intertekstualna razmerja, korespondirajoč obenem še z zgodovino (opozorilo na janičarski prapor, povezava z orientalno despotijo itd. ). Nekdaj je naš v javnosti najbolj slavljeni modernist pel o tem, da grobovi tulijo, sedaj pa se ne postavi v bran svojih kolegov, ki so padli kakor Narte Velikonja, molči pa tudi ob "gonji, ki je goltala in golta tisoče". Ob koncu udari še poimensko po najbolj izpostavljenih matičnih avtorjih, kakopak 167 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises v svojem znanem neusmiljeno ostrem slogu: Prežihov Voranc, drugače kuhar, krtu podobno je v naše doline dve, tri navzdignil sijajne krtine. Rekli smo: Krt! A bil je le voluhar, ki izpodjeda nam korenine. Rod je voluharjev brez domovine. Juš Kozak Kot popasljiva koza njegova lačna proza, ko zdaj je sito "roza", pasivna je "naproza"! A. Ingolič Dolgočasen kakor kalna Drava, vendar ne tako globok -ne širok -ne visok -kadar je suša ali poplava. Bratko Kreft Teliček je z repom ometal, okrog mesarja letal razredno zaveden ohol! Zdaj vezan na kratko dramatski vol Bratko čaka zakol! Pisarju vohunu (Vladimirju Bartolu) Hotel si udariti moje srce, možicelj bradati, rdeči vohun, sramota pismarstva bo tvoje ime, ostani vratarček rdečih štacun. (v drugi verziji Rdečega panteona, ki je na tem mestu že odgovor na Bartolovo tržaško humoresko) Tu je torej idejni temelj najzgodnejše slovenske zdomske literature po II. svetovni vojni: odpor razmeram v domovini in obračun s tamkajšnjimi uradnimi literati. V emigraciji ni uradnih genijev, kakor so doma pod komunističnim žezlom, je samo zavezanost svobodi - vsakršni, od ustvarjalne do politične. 168 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 Tak je torej začetek, ko je še bila polemika: potem ko se komunisti in filokomunisti iz nje umaknejo, v poeziji ni več zaslediti polemičnih not: opazne so obsodbe režima v matici (B. Rozman, Z. Simšič, T. Debeljak st. ), ne gre pa več za osebne, temveč načelne spore, ki predstavljajo določeno očiščenje od osebnih strasti in zamer, ki jih je Novačan v Rdečem panteonu še poln (npr. proti B. Kreftu, ki je v svoji dramatiki uporabil isto celjsko snov kot Novačan, a z mnogo manj dramatične moči - od tod "dramatski vol Bratko" -, pa je bil po vojni v domovini za to slavljen, medtem ko Novačan prezrt!). Na drugi strani se tudi poezija v matici odtrga od vpreženosti v vsakdanjostno "izgradnjo socializma", tako kaj kmalu v nji zamre "jek socialistične prakse" - torej je tudi iz tega razloga čas polemike minil: režimske slavilne pesmi postanejo v petdesetih letih vse bolj domena druge garniture matičnih avtorjev, medtem ko so jih v poznih štiridesetih pisali najbolj slavljeni...Župančič je imel tozadevno prakso še iz tridesetih, ko je pisal v čast in slavo "viteškega kralja Aleksandra" (katerega režim pa je iz slovenskih beril ukazal iztrgati Cankarjeva, torej prijateljeva, Nebesa pod Triglavom iz Kurenta!!!), in nato iz zgodnjih štiridesetih, ko je pel hvalo italijanski zastavi, nakar sta sledila neizogibna maršal Tito in J. V. Stalin...Bor je že v času vojne povzdignil glas v znamenito odo Stalinu, ki se zanosno konča takole: S teboj zasedemo vso to zemljo, ki naša ni bila, pa bo poslej! (sic!) Cez vso Evropo, brez tiranov, mej, podamo jutri, Stalin, si roko14. Vladimir Bartol je Antonu Novačanu odgovoril s Tržaško novelo 1948 (prva iz niza Tržaških humoresk), toda v nji se vidi vsa njegova miselna beda, saj do nekega načelnega odgovora na Novačanovo generalno kritiko ni prišel (Novačan je seveda tudi oseben, toda najprej je generalen). Bartol je ostal zgolj na osebni ravni: norčuje se iz Novačanovega strahu pred ugrabitvijo v Trstu, ki pa je bil povsem upravičen, kajti ljudje so tedaj vendarle izginjali in jih ni nihče več videL.Seveda tržaški pisatelj poprej še naslika karikiranju hvaležno Novačanovo pojavo, ki jo zamaskira v impozantno hrupnega predstavnika "včerajšnjega sveta", v lik dr. Juliusa Grada: "Kdo ni v predvojni Jugoslaviji, posebej še v Sloveniji, poznal imena doktorja Juliusa Grada, velikega gromovnika in tribuna, diplomata in vsestranskega politika, liričnega pesnika in dramatičnega pripovednika, v čigar zgodbah je sekira rajši udarjala po glavah kakor po polenih, grozotnega silaka iz pivskih bratovščin, ki je nekoč vzkliknil, ko je na glas molil očenaš: Ne tvoja, moja volja naj se zgodi! /.../Kar se tiče vprašanja monarhije, je bil dr. Grad najodločneiši republikanec. In kar se tiče vprašanja republike, je bil spet stoodstotni monarhist" . Itd. itd. brez konca in kraja smešenja Novačanove osebnosti in tragične usode. Novačan je bil takrat najpomembnejši slovenski pisatelj, ki se je moral po svobodo umetniškega ustvarjanja zateči v tujino. Kontinuiteto s predvojnimi razmerami in 169 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises miselnimi usmeritvami najbolje izraža dejstvo, da sta prvi dve dejanji njegove komedije Janez Goligleb izšli v Ljubljanskem zvonu 1940. leta, drugi dve pa v argentinskem izgnanstvu (zbornik Vrednote). Potem ko je bila ustanovljena revija Meddobje kot osrednja revija zdomcev - ne le tistih v Argentini -, ki je pod uredništvom dr. Tineta Debeljaka nadaljevala izročilo Doma in sveta, nekoliko pa tudi Ljubljanskega zvona (ravno Novačan prihaja iz zvonovega obnebja), se je mogla literarna dejavnost naše emigracije še v večji meri razmahniti, in sicer na jasnih temeljih in izhodiščih, ki so se izoblikovali in zmagovito polemično preizkusili v Novačanovem spopadu s tržaškimi zagovorniki komunističnega režima in uradne literature v Sloveniji. Novačanov oponent Bartol je svoj polom najbolj priznal s tem, ko se je s tržaškega prepiha molče umaknil v zavetrno Ljubljano; tudi svoje tržaške humoreske je v knjigi obelodanil šele tostran železne zavese, medtem ko je Novačan izdajal svoje knjige v vsem idejam odprtem in miselno mnogo sproščenejšem Trstu. Tam je izšel njegov Pčti evangelij sicer kot fragment (1948. leta),a tudi kot tak predstavljajoč znamenito dejanje v zgodovini slovenskega slovstva: gre za največji slovenski cikel sonetov, ki je nastajal med drugo svetovno vojno v avtorjevem palestinskem izgnanstvu. Spočetka je Novačan misli na ustvaritev 5. evangelija, toda kmalu se je zavedel večpomenskosti s črkami zapisanega naslova, in se je nato usmeril v ustvarjanje Pčtega evangelija, ki bi naj bil izreden miselni, a tudi formalni umotvor, namreč evangelij v sonetih. Vendar je zgodba prišla le do svatbe v Kani Galilejski. Hotel je Novačan ustvariti nekakega slovenskega Fausta, Božansko komedijo in Sveto pismo hkrati, iz česar se je nato tako bridko ponorčeval Bartol. Avtorjeva smrt v letu 1951 je dokončno pretrgala ustvarjanje te mogočne pesnitve, ki pa v ohranjeni torzični obliki vendarle ne dosega visokosti Novačanovih namenov, dasi posameznim sonetom tudi ne gre odrekati pomembnih umetniških viškov16. Novačanov Pčti evangelij, ki je nastajal, kakor smo dejali, že v avtorjevem palestinskem obdobju, nas v primerjavi s sočasnim Balantičevim in Hribovškovim opusom, s katerima predstavlja nedvomen vrh slovenskega literarnega ustvarjanja v času druge svetovne vojne, opozarja na posebno izpostavljeno vlogo soneta v naši tedanji literaturi. Toda tudi manj pomembni in docela brezimni pesniki in verzifikatorji tedaj na veliko uporabljajo to formo, kakor nas pouči že bežen pogled na prvi zvezek Slovenskega pesništva upora17. Tudi Alojz Gradnik se tiste dni pomembno ukvarja s sonetom: po knjigi italijanske lirike (izšla 1940. leta) izda 1945. (še pod Nemčijo) prevod Michelangelovih sonetov; sonet srečujemo tako na strani upora kot odpora in kolaboracije, kakor tudi tedanje emigracije, torej v vseh legah slovenskega življenja za časa velike vojne. Toliko izpostavljena in uporabljana ni tedaj nobena druga stalna besedilna forma; povsem naravno se je potemtakem vprašati, od kod in zakaj ravno tiste dni tak razmah sonetizma. V slovenski literaturi je od Prešerna, točneje od njegove kanonizacije naprej sonet prestižna pesniška oblika, nekak zaščitni in očitni znak literarnosti, ki je seveda docela formalne narave. Kot tak živi sonet v slovenski zavesti. Zato ne more biti 170 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 čudno, da se praktično vsakdo slovenski, ki bit' hoče poet in mu ni pretežko v srcu nosit al' pekel al' nebo (vključno z diletantizmom in vrhunskim mojstrstvom), vsaj poskusi v tej formi. Ker pa literatura pri nas ni le literarno, torej umetnostno, kar pretežno pomeni estetsko javno in obče dobro, temveč tudi nacionalna vrednota in vrednost, se v poetiških opravkih poizkuša še marsikdo drug, ki sicer ni poet, je pa Slovenec. Kajti biti Slovenec je vselej nekaj pesniškega, četudi ni vselej nekaj poetičnega; tako si tudi moremo razložiti množico slovenskih politikov, trudečih se z literaturo, pa tudi neizmerno množico slovenskih pisateljev, ki silijo v politiko, mnogokdaj tako kot k ribam kit... Po drugi strani pojasnuje veliko koncentracijo soneta v času druge svetovne vojne še en dejavnik: v dneh apokaliptične razmajanosti vseh vrednot slovenskemu človeku največkrat ostaja samo branik literarnega sveta, ki nekako vendarle ohranja čistost idealitet. Ker pa je pri nas, kakor smo rekli, zaščitni znak tega sveta sonet, je ta forma še posebej izpostavljena; njena strogost je v direktnem nasprotju z razpuščenostjo časa - torej še toliko lažje zaznamuje vrednote, ki so v vsakdanjosti prezrte in poteptane. Kompenzacije v literaturi nasproti neprijaznostim življenja pa so psihološko lahko pojasnljiva stvar: ustvarjanje literature v strogih formah daje trdnost, naravnost ustvari jo, sredi negotovega sveta, ki se sesipa v prah in pepel: dobri stari zweigovski včerajšnji svet... Tako vidimo, da se po formalni plati temelji slovenske zdomske literature enaki kot temelji matične: nasploh zdomstvo ne izhaja iz kakšne posebne stilne formacije, izhaja pa iz miselne strukturiranosti svobodnega sveta, ki je idejno nasproten zdaj vzhodno od Zahoda pretežno že popolnoma propadlemu komunizmu. Toda ne le tedaj, na začetku, temveč tudi pozneje se bo slovenska literatura v emigraciji gibala po enakih tipoloških kolesnicah - seveda generalno vzeto - kakor literatura v domovini: torej tudi tedaj, ko tega več ne bo mogoče pripisati istim ali podobnim izvirom, ali dialoškemu razmerju (kajpak polemične sorte) z matico in pritlehnim literarnim prilikam in neprilikam v nji. Tako v matici kot v zdomstvu sledi obdobju trde ideološkosti - seveda z različnimi predznaki - obdobje sesutja tovrstne miselne preproščine in prodor v eksistencialno problematiko, ki na formalni ravni - tako tu kot tam - zamaje klasično sintakso in še prej klasične ritmično-metrične sheme, kjer se podre župančičevski melodiozni verz, sicer prvi čas po vojni zgled tako poetiki matice kot emigracije. Nato sledi modernizem najrazličnejših oblik: seveda pa ima v matici več širine spričo večjega števila ustvarjalcev, ki si morejo dovoliti sproščenejše prodore v avantgardizem, v igro besed - te vsaj na prvi pogled v domovini niso tako zelo neposredno ogrožene kot v zdomstvu, kar pa je vendarle zgolj slepilo, saj je bil slovenski jezik tako v stari kot novi Jugoslaviji ves čas neenakopraven nasproti srbščini in od nje zatiran (vojska!). Tudi preobrat v postmoderno bo razviden tako tu kot tam, vendar je literarni zgodovini o tem ta hip govoriti še prezgodaj spričo še ne dovoljšnje časovne 171 Celjski zbornik 1991_Članki in razprave - Articles and Treatises razdalje. Toda tudi miselnost, ki se izraža skozi literaturo, kaže vzporednosti v zdomstvu in matici: miselnemu monizmu prvih povojnih let sledi čedalje večji pluralizem, najprej v smislu soobstoja in pozneje celo že sožitja. Tako matica kot zdomstvo začneta en drugega priznavati, priznavati tudi kot vrednoto slovenskega življenja vobče: politične opredelitve imajo pri tem vse manj besede po tem, ko so nekoč imele izključno in izključujočo. Torej gre za zelo podobni morfološki sliki slovenske literature v domovini in zdomstvu, če govorimo v Spenglerjevem slovarju, kar še utrjuje našo misel o slovenski literaturi kot enotni entiteti z več predvsem prostorsko, vsekakor neliterarno opredeljenimi in opredeljivimi identitetami, ki jim gre določevalce iskati izven eminentno literarnih sestavin umetniškega dela (miselnost, idejnost avtorja ipd. ). Moramo reči tudi sledeče: nacionalne kulture, sredi katerih ustvarjajo zdomci, razen v izjemnih primerih na naše vrhunske zdomske ustvarjalce niso imele dosti vpliva - izjema je morebiti le Vladimir Kos in njegovo razmerje do japonske civilizacije -, kar načelno ne velja edino za ustvarjalce iz vrst strokovnjakov iz vrst literarne vede, ki so nekako poklicno obremenjeni s tem - dr. Tine Debeljak kot prevajalec argentinskega nacionalnega epa Martin Fiero -; gre torej za nekako poklicno zanimanje, ne pa za usodno nujnost, kakor npr. v Papeževem slučaju s T. S. Eliotom, kjer prevajanje izhaja iz drugačnih, mogli bi reči kar literarno(po)ustvarjalnih pobud, saj gre za sorodnost osebnih poetik prevajanca in prevajalca (Papež je prvi slovenski prevajalec Eliotovih Štirih kvartetov in njegove poetične dramatike - Umor v katedrali). Sodobna argentinska literatura na čelu s svojima v svetu najuveljavljenejšima ustvarjalcema Ernestom Sabatom in Jorgejem Luisom Borgesom značilno praktično ni vplivala na literarno ustvarjalnost pri Slovenstvu vztrajajočih argentinskih Slovencev - Borgesov vpliv je mnogo močnejši na slovensko matično prozaistiko, a šele v osemdesetih letih -, kot kuriozum pa gre vsaj omeniti, da je vplivalo na ustvarjalnost špansko pišoče slovenske Argentinke Vladi Kociancich, potomke naše gospodarske emigracije, ki se je v največji meri asimilirala in zavrgla izročilo svojih korenin. Vidimo torej, da gre v razmerjih med razvojem slovenske matične in zdomske literature za skoraj popolno celo časovno vzporednost. Včasih so tudi reference iz svetovne literature sočasne: Veno Taufer le malo zaostaja kot prevajalec Eliota za Papežem, z Vodebom praktično v istem trenutku opustita ločila. Toda povedno mora v matici Eliota uvajati drug prevajalec kot v emigraciji, kar govori o zelo visoki pregradi, ki jo je postavil na svojih mejah jugoslovanski komunistični režim v petdesetih letih. Ni pa časovni zamik med Papeževim in Tauferjevim prevajanjem Eliota tolikšen, da bi matična literarna scena morebiti zavoljo aktualnosti posredništva iz tujih literatur čutila neogibno potrebo in voljo po seznanitvi z zdomsko periodiko, voljo, ki bi je nikake oblastne zapreke ne mogle ustaviti in ki je delovala pri promociji npr. poljske emigrantske literarne dejavnosti v matični domovini. Totalitarna oblast pa je na Slovenskem že bila toliko premetena, da ni s svojim vsesplošnim zategovanjem vzbujala tudi vsesplošnega odpora: vsaj do neke mere je pustila ljudem živeti, celo intelektualno, vsekakor je bila dovzetna za najrazličnejše zglede, ki niso bili, kakor 172 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 se pogosto sliši iz neukih ust, samo v orientalni despotiji pravoslavno-boljševističnega obnebja, temveč tudi v modernih diktaturah latinskega sveta, kakršne je kot prapodoba predstavljalo karnevalsko cesarstvo Napoleona III. (bili so tovrstne diktature deležni tudi Slovenci v Argentini včasu caudilla Juana Dominga Perona), in seveda v tiranijah evropskega severa, točneje germanskega sveta (zlasti koncentracijska taborišča so izum tega civilizacijskega kroga, celo njegove demokracije!). Kakorkoli je že čudno, in v bistvu tudi tragično, je treba priznati še nekaj: pri nepoznavanju slovenske zdomske literature v matici na delu niso bili zgolj politični razlogi in oblastne ovire, temveč tudi sama raven te literature, ki v petdesetih letih ni več presegala največjih dosežkov v domovini - ne le, da ni premogla svojega genija, tudi talentov je bilo le nekaj. Skrivanje za političnimi razlogi je sicer udobno, toda bistev marsikdaj ne pojasnuje. Toda morfološko pomenljivih struktuiranosti, ki smo jih nakazali za celotne korpuse matične in zdomske literature, ne najdevamo zgolj v celotah posameznih identitet slovenske literature, temveč celo pri posamičnih avtorjih. Zlasti pri Antonu Novačanu, ki je bil, kakor smo že videli, v obsodbi matičnih razmer 1948. leta zelo odločen: šele posthumno objavljena pesem Velikonočne želje nam zariše popolnoma drug Novačanov obraz - pesnik je tu blagi in vseodpuščajoči glasnik vseslovenske sprave, torej sprave vseh Slovencev, ki je Tine Debeljak v svoji Veliki črni maši vendarle še ni opravil: Balada o materi je zgolj sprava (ob) mrtvih, ne pa še tudi (ob) živih. Zato se tudi ne moremo čuditi, da je šele VII. letnik Meddobja v letu 1963, torej 12 let po avtorjevi smrti, prinesel to Novačanovo duhovno oporoko: Velikonočne želje pa so postale z uvrstitvijo na prvo stran letnika nekakšna naznanitev nove usmeritve: zdomstvo je uvidelo brezperspektivnost silovitih obsojajočih očitkov matici, ki so v zgodnjih petdesetih letih skoraj popolnoma zavladali v emigrantski periodiki, kar je ob pretežno krščanskem svetovnem nazoru teh ljudi še najbolj nenavadno, saj ravno ta nazor govori o tem, kako soditi vendarle ni človeški poseL.Novačan se je tega dobro zavedal, ko se v Velikonočnih željah brez sodb o preteklosti, ki jih je Debeljakova Velika črna maša še polna (tamkaj so junaki kajpak samo domobranci, na drugi strani pa so samo zlikovci), obrača predvsem na žive, opirajoč se na misel, da je vsaka smrt nezaslišana tragedija, s katero svet neznansko mnogo izgubi: Debeljak je v baladi o materi18 o tem spregovoril zelo prikrito in preko interpretacije svojega poetiškega umotvora, toda kakor za mrtve nekako prizna neko občo človeškost, tako so živi pri njem še jasno razdeljeni na lepe, čiste in dobre ter grde, umazane in zle, kar je zavoljo njegove neposredne vpletenosti v državljansko vojno na Slovenskem kajpak povsem razumljivo: konec štiridesetih let so morišča žrtev na eni in drugi strani metala še predolge sence med Slovence in mimo njih so zmogli le največji duhovi. Novačanove Velikonočne želje seveda niso kakšna velika umetnina, toda njihova duhovna širina v čemu takemu povsem tujem času vzbuja pozornost: Pri vas doma zdaj snežec se topi, brsti drevo, trobentica cveti. 173 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises Čez polje veje topel veter plah, Velika noč svetlika na gorah. A tu jesen je...grozdje zrelo že, na trtah listje zrumenelo vse... V oči nas grizka mrzel veter, suh, iz skrinje jemlje babica kožuh... Vstajenja praznik tu in tam! O, da bi srečo nosil vam in nam -in da bi kmalu tisti veter bil, 19 ki vam in nam solze bi posušil! Metaforika, ki ni bila niti najmanj vzpodbudna za emigrantsko stran (jesen!), je morda Se otežila pot temu besedilu (dr. Tine Debeljak se je mogel ogreti za objavo šele v šestdesetih letih!), katerega odlike so, kot smo že rekli, predvsem miselne. Veliki bojevnik Novačan je v njem odložil orožje in se poslovil od svojih ljubih Slovencev s sporočilom, ki ga je mogla izreči le velika duša in veliko slovensko srce. Moči njegove misli ni več bilo mogoče spregledati, prodrla je in zmagala je, sicer toliko in toliko let pozneje, a vendarle... Ko govorimo o začetkih slovenske zdomske literature po 1945. letu, nikakor ne moremo mimo že večkrat omenjenega dr. Tineta Debeljaka, ki je dolga leta bil nenadomestljiv organizator in ustvarjalec slovenskega zdomskega slovstva v tudi najbolj nemogočih razmerah. Bil je tudi vodilni literarni kritik, zgodovinar in teoretik slovenskega literarnega eksila ter osrednji steber Slovenske kulturne akcije, te najmočnejše kulturne ustanove in hkrati tudi gibanja naših zdomcev. Njegovo pesništvo je morda bolj poklic kakor usojenost, toda posamičnih dosežkov tudi čisto literarne narave mu ni mogoče odrekati. Je pa njegovo pisanje značilno prežeto z intertekstualnostjo, kar je za pesnenje literarnega strokovnjaka pravzaprav razumljivo. Za primer vzemimo Levstikov motiv v pampi (iz cikla Zariski s kredo, izšlo v I. letniku Meddobja 1954. leta v Buenos Airesu): Jezero nad stenami kamnoloma zapuščenega. Breg s črnimi penami osatja naostrenega. Čez vode samoto veslata družno pampski čaplji 174 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 V soncu blesti sled zlata. 20 V mojih očeh kaplji . Že na prvi pogled je vidna razpršenost v obdelavi v slovenski literaturi in zavesti klasičnega motiva, čeprav pa je zaporedje rim glede na Levstikovo protobesedilo ohranjeno. Metaforika se opazno zaostruje: grad je nadomeščen s kamnolomom -torej trdnost z lomljivostjo -, nikjer ni več prostora srcu. Družnost ne odrešuje od samote, lirski subjekt se pojavi šele v zadnjem stihu, in sicer s kliničnim zapisom dejstva - solz: vsa Levstikova pot od srca do solz je pri Debeljaku stisnjena zgolj v končno posledico, ki se ne razlaga. Skratka: smo sredi zapletene intertekstualne mreže navezav na starejše literarno besedilo, kar pa je vendarle bolj tekstni užitek za literarnega strokovnjaka kot pa laika, ki predstavlja mogočno veličino tistega, čemur se reče legije bralcev (te navsezadnje vselej odločijo o poveličanosti ali prekletosti literarnega umotvora), pa čeprav Debeljak korespondira z v naši zavesti klasičnim Levstikovim tekstom. Debeljak se ni branil nikakega dela, ki je bilo v zvezi z literaturo in je krepko poprijel povsod, tako je tudi njegovo pesništvo zelo raznovrstno in sega od čisto praktičnega recitatorskega in oratorijskega pisanja (Velika črna maša, Oratorij o Baragi - uglasbil ga je Alojzij Geržinič) na eni in osebnega lirično izpovednega pesništva na drugi strani (zbirka Poljub, izšla 1951). Med zgodaj formiranimi in uveljavljenimi pesniki slovenskega zdomstva ne moremo spregledati markantne pojave Branka Rozmana, ki je že 1954. leta izdal svojo pesniško knjigo z naslovom Na steni spi čas. Njegova lirika sicer ni prosta tistega, čemur se bombastično reče zgodovina - in svojih tudi pričevanjskih vrednot niti najmanj ne skriva -, toda narejena je z nedvomnim talentom in se ponekod tudi znotraj tega poeziji največkrat dokaj tujega začaranega risa povzdigne do pomembnih eksistencialnih stanj, o čemer zlasti pričuje monumentalni dialog Mama, kako je doma? v modificirani sonetni formi. S sorazmerno preprostimi in povsem klasičnimi pesniškimi sredstvi (metaforika, epitetoneza ipd. ), ki ne iščejo svojega prostora v formalnih inovacijah, dosega velike katarzične učinke. Ti vsekakor niso osvobojeni zelo določne in določene miselne usmerjenosti, vendar pri tem ne gre za nikakšno idejno nasilnost, temveč za naravnost pesnika in njegovo videnje sveta. Sredi petdesetih let izdajo slovenski zdomci ob svojih novonastalih pesniških zbirkah tudi Zbrane pesmi Franceta Balantiča (Buenos Aires 1956), ki ima v krogu naše emigrantske literarne srenje položaj klasika, čeprav sam ni pripadal temu segmentu slovenskega slovstva, vsaj v dobesednem smislu ne, je pa njegovo delo moglo živeti kolikor toliko normalno literarno življenje le izven meja matične Slovenije, medtem ko je v nji moralo veljati za politični simbol z negativno 175 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises konotacijo, kar je izhajalo iz avtorjeve življenske usode, ne pa iz njegove literature same. Ker je v uradnih matičnih krogih - krogih institucij - Se vedno gospodaril marksizem, ki je v literarni vedi pretežno prisegel na teorijo odraza (ta je bila vsaj s polemiko med Vidmarjem in Ziherlom, ki mu je sekundiral ruski estet Lifšic, v drugi polovici petdesetih let zavrnjena, a se je v miselnih podmenah še v šestdesetih letih krepko držala pri življenju), se je hočeš nočeš uveljavil miselno sila preprosti silogizem: ker je bil Balantič domobranec, je pisal - eo ipso v okvirih teorije odraza -domobransko literaturo. Zato je morala 1966. leta v stope doma že natisnjena knjiga njegovih pesmi, za katero se ie najbolj zavzemal Mitja Mejak, ki jo je tudi uredil in ji napisal spremno besedo . Da je v ozadju tega herostratskega podviga ravno teorija odraza in klasično marksistično gledanje na literaturo, ne pa bojazen, da bi izdajo Balantiča v tistem trenutku mogla izkoristiti naša politična emigracija, kakor so pojasnevali svoj brezumni, in tudi brezupni inkvizicijski podvig za blagor zdravja ljudskega noč in dan neumorno skrbeči ziherlistični priganjači2 , dokazuje dejstvo, da so zbirko uničili, ne pa jo samo zadržali v skladiščih, da bi minili domnevno neugodni časi, ko bi emigracija mogla to izdajo politično eksploatirati...Vidimo, kako se komunistični red pri nas ni počutil trdnega v sedlu, saj se je tako paranoično bal čisto literarne knjige: očitno je že čista literarnost dovolj za nesprejemljivost marksističnemu gospostvu, ki se ni ustrašilo nobenih stroškov za zadržanje družbenih vajeti v svojih rokah (kako se ni uplašilo nikakih sredstev, smo videli že preje, v 1945. letu, kar zdaj tudi po poti pozitivnih dejstev odkrivamo za vsakim vogalom). Povsem brez skrbi bi oblast v domovini glede Balantiča lahko bila recimo že kmalu po začetku norih sedemdesetih, ki so se po padcu Staneta Kavčiča in t. i. liberalizma prevesila v politično svinčena leta, ki jim je dajal ton Franc Popit; tedaj je emigracija bila spet docela brez vpliva v matici, saj se je ideološko čistunstvo, ki je v Kavčičevi eri zavoljo nebudnosti "organiziranih socialističnih sil" popustilo, ponovno okrepilo: vsaj tedaj bi Balantič lahko izšel in ga emigracija v ničemer ne bi mogla izkoristiti. Kvečjemu bi to mogel storiti komunistični režim, ki bi tako pokazal, da resno misli s svojim "pluralizmom interesov" - teh seje domislil njegov šef-ideolog Kardelj kot demokratično krinko za nadaljevanje dotedanjega samosilništva v nekoliko "prenovljenih" cesarjevih oblačilih... Balantičevim pesmim so okroglo desetletje pozneje (1965. leta) pridružujejo spet vse do zadnjega časa zgolj v zdomstvu izdane Hribovškove (Pesem naj zapojem) . Tudi njegov opus ima v slovenski emigraciji položaj klasika, čeprav je ta manj izpostavljen kot v Balantičevem primeru. To pomeni, da je slovensko literarno življenje v zdomstvu na recepcijsko povsem normalen način izoblikovalo svoj odnos do preteklih literarnih snovanj: resda so tu pomagali tudi izvenliterarni razlogi (da sta tako Balantič kot Hribovšek bila bojevnika slovenskega protikomunističnega tabora in žrtev komunistov, eden celo že povojnega rdečega terorja) - tozadevno je pri vsej stvari pomenljivo dejstvo, da je bil Balantič dr. Debeljaku za svojega življenja precej tuj, še posebej pa je povedno to, da je pesnik zavrnil urednika (Debeljak je bil med vojno urednik Doma in sveta), ko je ta od njega želel bojevitih 176 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 ideološko pobarvanih stihov -, toda vendarle eminentna literarnost njunih opusov, v katerih bi zaman iskali kakršno koli dnevnopolitično pragmatiko, zaživi kot osrednja vrednota njunega dela in osrednji razlog za kanonizacijo v klasika: pobuda za izdajanje in branje te poezije je že mogla biti politična ali ideološka, zato pa se sama izdaja in samo branje temu s svojo čisto lirično naravo izmika. V domovini za takšno branje z onemogočanjem izdaje sploh ni bilo priložnosti. Glede na to, da ima slovenska zdomska literatura druge klasike novejše dobe (predvsem izza dni moderne) enake kot matica, je naša misel o nekoliko drugačni identiteti tega dela naše nacionalne literature od matične dobila še dodatno upravičilo in utemeljitev, prav tako pa tudi misel o slovenski literaturi kot eni in nedeljivi entiteti. Za starejše obdobje so klasiki seveda povsem identični (morda z nekoliko drugačnimi poudarki), kar dokazujejo tudi intertekstualna in interpersonalna razmerja v slovstvu naših zdomcev, o čemer smo se mogli prepričati pri Debeljakovi navezavi na Levstika; v tem smislu moremo navesti še dokajšnjo vplivnost župančičevske melodiozne in retorično učinkovite verzne paradigme v zgodnejši fazi slovenskega emigrantskega pesništva (Rozman, Simčič - gre za vpliv Župančiča, kakršnega kažejo Samogovori in delno zbirka V zarje Vidove) ter Cankarjeve lirične proze (Vinko Beličič), da Majcnovih in Pregljevih argentinskih tiskov tozadevno niti ne poudarjamo posebej. Naslednji val zdomskega pesništva Slovencev prinaša na površje sledeča imena: Rafko Vodeb (rojen 1922), France Papež (1923), Milena Šoukal (1922) in Vladimir Kos (1924), ki predstavljajo dokaj enotno lirsko generacijo. Po letih se jim pridružuje tudi Branko Rozman (1924), toda njegovo pesništvo je zakoreninjeno še v starejših miselnih matricah, tako da je tozadevno,bližji dr. Tinetu Debeljaku kot pa svojim vrstnikom. Zato pa je Vladimirja Truhlarja (1912) ne glede na rojstno letnico primerneje videti v tem drugem, k eksistencialni problematiki in sproščenejšemu verzu obrnjenemu valu lirike našega zdomstva. Knjige te skupine slovenskih emigrantskih ustvarjalcev začno izhajati kmalu po prvih knjigah generacije utemeljiteljev: Vodeb, Kam potujejo oblaki?, 1953, Človek sem, 1958; Papež, Osnovno govorjenje, 1957; Kos, Križev pot prosečih, 1955; Truhlar, Nova zemlja, 1958; ne moremo pa reči, da bi šlo glede na Debeljaka ali Rozmana za kak izrazit programski prelom, gre pač preprosto za prevlado novega občutenja sveta (Rozman npr. izda svojo zbirko Na steni spi čas v letu 1954, živahno objavlja v petdesetih letih svoje pesmi v več knjigah tudi še dr. Debeljak). Osrednje žarišče slovenskega zdomskega slovstva je bila od konca štiridesetih let Argentina; tam so delali dr. Anton Novačan, dr. Tine Debeljak, France Papež in nekaj časa tudi Branko Rozman (ob njih je delovala še množica manj pomembnih verzekovcev in pesmarjev, ki nimajo literarnega pomena, zato pa jim ni mogoče odrekati velikih zaslug za ohranitev Slovenstva v prekooceanskih razmerah); po Evropi so bili razpršeni Vinko Beličič, Vladimir Truhlar in Rafko Vodeb (v Italiji in 177 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises v Vatikanu), ki se jim je nato pridružil Branko Rozman (v Zvezni republiki Nemčiji), medtem ko se je Milena Šoukal ustalila v Združenih državah Amerike, Vladimir Kos pa si je poiskal domovanje na Daljnem vzhodu, v Deželi vzhajajočega sonca. Skoraj sočasno s temi prizadevanji se slovenska literatura ukorenini tudi v Avstraliji: prvo knjigo v našem jeziku na najmanjši vseh celin objavi v letu 1962 Bert Pribac (rojen 1933). Pribac razumljivo izhaja iz poznejšega vala slovenske emigracije, kakor tudi Vladimir Kos in v nekem smislu tudi Rafko Vodeb nista klasična slovenska politična emigranta, begunca iz zadnjih dni II. svetovne vojne - je pa tudi emigracija te trojice povsem nasledek usodnega prevrata v našem življenju, ki je nastopil v veliki Hitlerjevi moriji in nje nasledkih. Literarno je Pribac začel delati že v domovini, toda zavoljo onemogočanja ustvarjalne in siceršnje svobode, ki je tedaj še vedno zavzemalo patološki obseg (v petdesetih letih so celo Mišku Kranjcu, ki je bil od začetka tridesetih vselej vnet pristaš komunistične politične "linije" in seje na njenih miselnih izhodiščih tudi udeležil nam že znanega spopada z Ivom Šorlijem, možje v usnjenih plaščih ukradli nek rokopis - šlo je za prvo verzijo romana o Štirinajsti diviziji -, ker v svojih delih pač ni mogel komunistični ideologiji na ljubo povsem zatajiti svoje umetnosti; sicer pa so to bila leta najmračnejših ziherlističnih masakrov naše literature, ki jim je v času Kocbekove afere s Strahom in pogumom svoje ostro nabrušeno kritiško pero posodil celo sam Josip Vidmar, ker "pontifex maximus" naše ždanovščine, Ziherl, očitno ni upal sam žrtvovati na oltarju svojih somračnih marksističnih malikov: druga za drugo so bile ukinjene "grešne" revije, medtem ko so bili "grešni" avtorji večkrat deležni socialistične prevzgoje in "družbeno koristnega dela"...), seje moral zateči v tujino. Petdeseta leta in začetek šestdesetih pomenijo v zgodovini slovenske zdomske literature nič manj znamenito obdobje kot štirideseta, ki so čas utemeljiteljev, čas očetov - idejnih in vsakršnih -: pomenijo dokaz življenske sile tega dela našega slovstva, ki na tujih tleh ni okamenelo, temveč se je živahno razraslo in se razvilo v smer moderne, k eksistencialni biti usmerjene poezije ter začelo zavzemati nove prostore, tako zemljepisne (Pribac v Avstraliji) kot duhovne (Kos na Japonskem) in bivanjske: razvoj v domovini je tekel po v bistvu enakih kolesnicah - stran od ideološkosti, ki dobi svoje mesto v pragmatični publicistiki, in k najtemeljnejšim vprašanjem človeškega bivanja, ki so edino pravo vprašanje umetnosti. Je pa res, da je bil v zdomstvu nekoliko močnejši poudarek na krščanskem videnju in doživljanju sveta, k čemur je vodilo tudi dejstvo, da je dokajšen del ustvarjalcev pripadal duhovniškemu poklicu (Rozman, Truhlar, Vodeb, Kos - ti so, zlasti Truhlar, tudi pomembni in vznemirljivi katoliški misleci), pa tudi to, da je v domovini bilo izražanje tega pogleda pod velikim oblastnim pritiskom. Zanimivo je pozneje ravno iz te poklicne skupine bil narejen prvi korak k prisotnosti slovenske zdomske literature v domovini: Vodeb se je povsem vključil v kulturno snovanje matice potem, ko se je vrnil v Slovenijo (predaval je na 178 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 mariborski teologiji), Truhlar pa je v Celju 1969. leta doživel izbor iz svoje poezije (V dnevih šumi ocean, s spremno besedo Edvarda Kocbeka): na neuradni strani družbenonazorske mavrice je duhovščina zagotovo premogla največjo organiziranost, ki je s stališča literature zagotovo nadvse pomembno tržno dejstvo; v razmerah nadzorovanega trga (idej in nasploh vsega) je to še toliko važnejše (zagotovljen krog odjemalcev za knjigo, ki ji uradna družba ne daje podpore in jo ovira pri njenem prodoru na javni trg) - se pa takšnemu stanju ni čuditi, čeprav je na prvi pogled nelogično in presenetljivo ob že kar transparentno bojeviti ateistični naravi marksizma in njegove slovenske podeželske izdaje (v koncilskem času se je katoliška duhovščina umaknila iz marksistično pojmovane družbenosti - tako se komunizem vanjo preprosto ni mogel več zaganjati in ji ni mogel več očitati teženj za uveljavitvijo klerikalizma, kar so odtlej počeli le največji miselni preprosteži in očitni netilci spopadov, ki pa so po logiki takšnega stanja nujno morali prihajati le iz marksistične strani!). Kje so glavni premiki med valom utemeljiteljev in - lahko bi rekli - valom prvih ustvarjalcev v slovenski zdomski poeziji? Najopaznejša je vsekakor sprostitev verza, ki privede pri Vodebu celo že do opustitve klasičnih sintaktičnih znamenj (cikel Z lagune, VII, Meddobje II, 1955) - tu gre za povsem sočasen proces kot v matici pri Tauferju -, a to je le zunanji znak za velike, prav tektonske premike v zavesti. V tem smislu je najzanimiveje opazovati na ravni tematike odnos do domovine in zgodovine. Razberljivi so namigi na zgodovinske konkretnosti, zlasti na 1945. leto, toda pri Francetu Papežu je npr. ta konkretnost že povsem vtelesena v integralnost eksistencialne tragike človekovega bivanja (s posebnim poudarkom na zdomski usodi, kar je vsekakor zelo umljivo). Poučno si je tozadevno ogledati zaključek speva Pomlad: Grmeča beseda pomladi: bivaj! se bliža srcem vseh stvari in jih trga in raznaša v nemirni, veliki čas. Življenje se stalno umika pred nečim, življenje se stalno bliža. Nepozabna zemlja... Čas odhoda in ranitve - pomladni dnevi24. Tu ni nikake rozmanovske popolne izgovorjenosti in izgovorljivosti groze bivanja -dialog Mama, kako je doma? se npr. konča takole, mogli bi reči povsem brez preostanka: -Pa zakaj, mama, siliš domov, 179 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises če ni kruha, ne polja in dosti grobov? -Veš, sine, tam kruh po zemlji diši in po češnjevih cvetih diše noči ner je poina nase Krvi . Vidimo, da je Rozmanu ideal izgovoriti vse, kar pesnik hoče povedati, izgovoriti jasno, nedvomno in nedvoumno, medtem ko Papež preprosto ne more več izgovoriti vsega, ker je tisto, kar želi povedati, z besedami ne docela izgovorljivo: poleg tega tudi ni več besed z eno samo pomensko in smiselno valenco, kakor so pri Rozmanu še bile, čeprav je izšel iz župančičevske simbolistične poetike26. Tudi Vladimir Kos potrjuje razvoj v nakazani smeri: besedilo Ob needinosti brezdomcev se loteva problema, ki ga naznanja naslov, bivanjsko globalno - tako ni več vezanosti na konkretne dogodke, je pa silovita privezanost na človeško dogajanje. To naj potrdi sledeči odlomek: Konkretnost zgodovine je tod povsem vtelešena v kontekst človeškega bivanja med nebom in zemljo: v takšnem globalnem pogledu pa je seveda tudi prostor videnju konkretnega, do katerega se more priti z interpretacijo besedila; a takšna interpretacija je zgolj ena od mogočih. Prejšnji ideal je bil ravno obrnjen: v konkretnem pogledu je bilo tudi videnje globalnega - seveda v primeru, ko je šlo za resnične umetnine, kakor v Rozmanovem dialogu Mama, kako je doma? Tudi znameniti kriterij Huga Friedricha za modernost lirike v korpusu besedil naše zdomske poezije deluje: dehumanizacija je vsaj v metaforiki - toda v glavnem tu, na drugih ravneh je je bistveno manj - od Novačana do Papeža in Kosa silovito napredovala, seveda pa ni dosegla nikakih skrajnih leg, kakor jih tudi slovenska literatura v matici v času do 1965. leta ni. Moremo torej skleniti, da se je slovenska zdomska lirika v drugi polovici štiridesetih "Marija.r sem vzkliknil in dvignil glavo. "Tako smo v prst upognjeni, da te komaj vidimo, z blatnimi očmi". In vem, da sem vzdihnil. Odtlej je že toliko poletij mimo šlo, da ne vem, če trg še dopušča sončnico . 180 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 let, v petdesetih in v prvi polovici šestdesetih razvila praktično iz nič v najtežavnejših razmerah do stopnje razvite moderne lirike s svojo značilno identiteto znotraj slovenske nacionalne literature, kar velja v nekoliko manjši meri tudi za našo zdomsko prozo, skoraj nič pa za dramatiko, ki je najkonservativnejši del slovenske literature eksila (izjema je poetična dramatika Franceta Papeža, ki pa je povezana z njegovo liriko). Te identitete seveda ne gre potencirati v samosvojo entiteto - videli smo, da so gibanja zdomske literature v svojih temeljnih potezah povsem korespondirajoča, marsikdaj celo časovno vzporedna s premiki v slovstvu matične Slovenije -, toda tudi ne spregledovati kot samosvojega bogastva znotraj celovitosti prešernovske "Slovenšne cele". Brez nje bi bilo slovensko slovstvo izven vsakega dvoma siromašnejše. Opombe: 1. V slovenski zavesti živi le kot avtorica nemogočega libreta za opero dr. Josipa Ipavca Princess Tollkopf; toda svoje dni je slovela zlasti kot avtorica uspešne in bogato ilustrirane knjige o južnoslovanski ženski ter kot dramatik lažjega žanra. Na Dunaju je precej časa imela enega najznamenitejših salonov, bila je soproga slovenskega državnozborskega poslanca Huga viteza Berksa, posestnika z Blagovne. 2 To se je na žalost na veliko počelo na slavističnem simpoziju Obdobja 12 (v čast F. Ramovša o znanosti na Slovenskem v njegovem času), kije bil poleti 1990. leta v Ljubljani 3. "Najbolj se nam je zameril Miklošič s tan, da ni hotel govoriti po slovensko. S Hrvati in Srbi se je pomenkoval po ilirsko, s Poljaki po Poljsko, z nami pa je vedno le nemškutariL To nesramno preziranje našega jezika je moglo imeti samo dva vzroka. Ali ga je tako zaničeval, da ni hotel govoriti jezika svoje matere, ker se je sramoval, ali pa našega pismenega jezika ni dobro znal in se torej ni hotel blamirati Ta dva vzroka sta oba enako grda in podla in zato ostane na Miklošičevem imenu na vse veke žig sramote. Filologi naj ga svobodno časte s kadilom, kajti je bil te časti tako vreden, kakor nobeden izmed njegovih vrstnikov. Mi rodoljubi pa ga ne moremo in nečemo spoštovati in ljubiti, smatramo ga za izgubljenega sina naše matere Slavije". Janez Trdina, Moje življenje, v: J. Trdina, Izbrano delo I, Ljubljana 1971, str. 303-304. 4. O njem glej zlasti: F. Šuklje, Iz mojih spominov I, Ljubljana 1926, str. 102, in II, Ljubljana 1929, str. 58, 59. 5. J. Pirjevec, Tito, Stalin in Zahod, Ljubljana 1987, str. 210. 5a. Ta španski izraz se nam zdi še najbolj točna oznaka za položaj maršala Tita; v zgodovinopisju se uporablja predvsem za generala Franca, ki se je na oblast ravno tako povzpel v državljanski vojni in potem samosilniško vladal do smrti, pri tem pa imel mandat konformne mase. 5b. O tem je obširno pisal J. Javoršek (Brejc) v svojih knjigah Kako je mogoče? (Maribor, 1969) in Bliskavice (Ljubljana, 1984). 6. Žrtve so kajpak bile tudi med okroglimi literamoustvarjalnimi marksisti; tako sla na Dachauskih procesih bila obsojena L. Mrzel in B. Fakin (Igor Torkar), F. Albreht je izgubil položaj ljubljanskega župana, Boris Kraigher pa je grozil celo svojemu očetu, dr. Lojzu Kraigherju. Obračurui z oglatimi vsekakor niso izvajali okrogli, temveč atoistična oblastna garnitura O tem, kako v spopadu med Titom in Stalinom ni šlo, vsaj v začetku ne, za boj načel, zlasti povedno govori poglavje z naslovom Nenačelen boj za načela v že omenjati Pirjevčevi knjigi Tito, Stalin in Zahod 7. Toda vprašanje je, koliko Marx svojega uspeha na naših tleh ne dolguje pravzaprav nepoznavanju njegovega izvirnega opusa pri slovenskih ljudeh in torej le interpretacijam svojih misli, kajti težko si je predstavljati, da bi tako zagrizeni sovražnik našega naroda sicer dosegel omembe vreden vpliv kot pozitiven mislec (zlasti delo Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji je vsakemu Slovaicu neogibno potrebno branje, da bo vedel, kdo sta Marx in Engels). V odnosu do Slovencev je bil Adolf Hitler v polni meri tisto, za kar se je razglasil pred H. Rauschniggom - izvrševalec, izvajalec marksizma, ne zgolj njegov premagalec (glej v: H. Rauschnigg Pogovori s Hitlerjem, Trst 1987, str. 151). 8. Najbrže tudi zato, ker je tako očitat, še ni doživel posebne študije v literarni zgodovini, ki bi si jo izven vsakega dvoma zaslužil: le posamezni polemični spopadi so doživeli svojo osvetlitev, ne pa še nazorski boji v naši literaturi kot celota in kot proces, ki se vleče od začetkov slovenskega slovstva. 9. Šorli misli tem več v pomenu tem bolj, ne temveč v pomaiu marveč. 10. I. Šorli, Moj roman, Ljubljana 1940, str. 311-312 181 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises 11. I. Šorli, tu d, str. 310. IZ I. Šorli, n. d, str. 311. 13. Vse navedbe iz Rdečega panteona so po tipkopisu, ki ga hrani rokopisni oddelek celjske osrednje knjižnice pod signaturo Ms 91 (gre za prepis Nika Vrabla iz revije Meddobje, II. letnik, Buenos Aires 1955, str. 56-59: tu gre že za končno redakcijo satirične pesnitve, ki se od zgodnejše tržaške objave razlikuje zlasti v zaostritvi Bartolove karakteristike in v rimanju Kardelja s prdeljem). 14. M. Bor, Pesmi, ponatis (faksimile) zbirke iz leta 1944, izdano v Ljubljani 1979. leta, str. IZ Slovenska slavilna poezija je sedaj (žal zelo nepopolno) zbrana v knjigi M. Dolgana, Slovenska muza pred prestolom, Ljubljana 1989. 15. Tržaška novela 1948 je prvič izšla v tržaških Razgledih (za 1948. leto, str. 385-401). V knjigi je stvar zagledala luč sveta v Ljubljani 1957. leta. 16. O nastajanju te pesnitve veliko govori Novačanov dnevnik za čas druge svetovne vojne, ki je bil pod naslovom Jeruzalem-Kairo izdan v Ljubljani 1986. leta. 17. Slovensko pesništvo upora, I. knjiga, Ljubljana 1987, ur. B. Paternu. 18. Ta spev je seveda integralni del Velike črne maše za pobitimi Slovenci, kije prvič izšla v Buenos Airesu kot prva knjiga Slovenske kulturne akcije, v Sloveniji pa je dosegljiva zlasti po ponatisu v Ljubljani 1990. leta. 19. Objava v Meddobju, VII. letnik, Buenos Aires 1963, str. 1. 20. Objava v Meddobju, I. letnik, Buenos Aires 1954. 21. V rokopisnem oddelku NUK v Ljubljani je ohranjen primerek te tako zelo redke knjige. O vsem dogajanju pa glej v: F. Balantič, Muževna steblika, Ljubljana 1984, Spremne opombe F. Bohanca. Tam je tudi Mejakova spremna beseda k uničeni knjigi iz leta 1966 (str. 123-137). 2Z F. Bohanec, Spremne opombe v: F. Balantič, n d, str. 138. Odločitev o uničenju knjige je formalno sprejel založniški svet Državne založbe Slovenije, torej ne neposredno politika, ki sije pilatovsko umila roke ob tem podvigu, a je vseeno ni težko prepoznati v režijskem ozadju tedanjega dogajanja. 23. Veliko izjemo predstavlja velika antologija slovenskega pesništva Živi Orfej, Ljubljana 1970. Knjiga Hribovškovih pesmi je v domovini izšla šele 1990. leta. 24. Po objavi v Meddobju, V. letnik, Buenos Aires 1959, str. 116. 25. Po objavi v Meddobju, II. letnik, Buenos Aires 1955. 26 Tam so simboli vendarle še izjema, najpogostejša in najopaznejša sicer, a vsekakor še izjema, kajti naš simbolizem ne dosega skrajnih leg, kakor npr. francoski 27. Besede so ostale kot semena, Izbor iz poezije slovenskega zdomstva, izbral, uredil in spremno besedo napisal 1. Grdina, 26. SSJLK, Ljubljana 1990, str. 20 (po objavi v IZ letniku Meddobja). Tam so tudi dosegljivi integralni teksti večine citiranih besedil Za bio- in bibliografske podatke o avtorjih in njihovih knjigah se je najbolje obrniti na Berglesovo antologijo To drevo na tujem raste (Ljubljana 1990), Pogačnikovo v razpravi omenjeno študijo Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo ter v Enciklopedijo Slovenije, IV. zvezek, Ljubljana 1990, geslo: Izseljensko slovenstvo. Zusammenfassung Die Poesie der slowenischen Emigration 1945-1965 (Zustände, Grundlagen, Richtungen) Innerhalb der slowenischen nationalen Literatur kommt der Emigrantenliteratur von Beginn an ein großer und bedeutender Wert zu. Die Bedeutung der Emigration für die slowenische Literatur und Kultur im allgemeinen wächst besonders nach dem Jahre 1945, als im Mutterland Slowenien das kommunistische Regime die Macht übernimmt. Aus diesem Grunde sehen sich viele Slowenen gezwungen, in die Verbannung zu gehen, darunter auch etliche literarisch Schaffende, während einige von diesem Regime in den Tod getrieben werden. Die Literatur der slowenischen politischen Emigration, die den überwiegenden Teil der slowenischen Emigrantenliteratur ausmacht, enstand auf den geistigen Grundlagen der freien Welt und ihrer künstlerischen Normen. Die ganze Zeit befand sie sich in lebhafter polemischer Auseinandersetzung mit der 182 Članki in razprave - Articles and Treatises Celjski zbornik 1991 kommunistischen Ordnung in Slowenien, was ihr besonders unmittelbar nach dem Zweiten Weltkrieg eine zu starke ideologische Note verlieh, danach wandte sie sich aber allmählich der modernen Kunst zu, die in der Gesellschaft einen autonomen Status hat. Die ideologische Auseinandersetzung der Emigration mit dem Regime im Mutterland fand ihren Platz in der politischen Publizistik und beeinträchtigte daher seit etwa der Mitte der fünfziger Jahre das künstlerische Schaffen nicht mehr, wenigstens was die größten Kunstschaffenden anbelangt. Diese Entwicklung verläuft völlig parallel und ist vergleichbar mit der Entwicklung im Mutterland, die sich nach 1950 eine eingeschränkte Autonomie innerhalb der kommunistischen Gesellschaft erkämpft hat. Die letztere zwang der Kunst nach dem Bruch mit Stalin im Jahre 1948 kein sozialistisch- realistisches Paradigma mehr auf. Die Generation der Gründer der slowenischen Emigrantenliteratur und- lyrik als ihren stärksten Teils ist durch den Dichter, Prosaisten, Dramatiker, Politiker, Diplomaten und Advokaten Dr. Anton Novačan sowie durch den Redakteur und literarischen Experten Dr. Tine Debeljak vertreten. Beide haben sich bereits vor dem Zweiten Weltkrieg einen Namen gemacht und beide haben sich danach in Argentinien niedergelassen, das zum Mittelpunkt des literarischen Schaffens der slowenischen Emigration wurde. Dr. Novačan war der geistige, Dr. Debeljak aber der organisatorische Begründer der slowenischen Emigrantenliteratur, die in der Zeit bis zum Zweiten Weltkrieg in der slowenischen Sprache keine bedeutenden Schöpfungen hinterlassen hatte (dagegen machte sich der in den Vereinigten Staaten englisch schreibende Slowene Louis Adamič einen Namen). Dr. Novačan trat mit seiner satirischen Dichtung "Das rote Pantheon" (erschienen 1948 in Triest) scharf gegen die literarische Knechtschaft im kommunistischen Regime auf, die in den ersten Nachkriegsjahren einen erschreckenden Umfang annahm. Entschieden setzte er sich für die schöpferische Freiheit im allgemeinen ein und verurteilte die sozialistische gesellschaftliche Praxis der kommunistischen Machthaber. Damit setzte er nur die scharfe Polemik fort, die zwischen der politischen sowie ideologischen Linken einerseits und der Rechten andererseits in der slowenischen Literatur bereits vor dem Zweiten Weltkrieg entfacht worden war (die Auseinandersetzung zwischen Kranjec und Šorli; Šorli setzt sich in seiner Autobiographie "Moj roman", die 1940 in Ljubljana erschien, für die schöpferische Freiheit ein gegenüber dem Marxisten Kranjec). In seinem Gedicht "Velikonočne želje" dagegen, das sein geistiges Testament darstellt, fordert Novačan als erster eine gesamtslowenische Befriedung und Versöhnung unter allen lebenden und toten Slowenen. Seine Idee findet erst in den neunziger Jahren ein Echo unter den Slowenen. Dr. Debeljak war Hauptorganisator des slowenischen kulturellen, nicht nur literarischen Lebens in Argentinien (er war jahrelang Vorsitzender der Slowenischen Kulturaktion, der zentralen Organisation, die für die kulturelle 183 Celjski zbornik 1991 Članki in razprave - Articles and Treatises Tätigkeit der Slowenen in der Emigration sorgt, und der Zeitschrift "Meddobje", des zentralen literarischen Blatts der Slowenen in der Emigration). Seine Lyrik ist literarisch weniger bedeutend, dafür spielt sie aber eine unübersehbare Rolle bei der Erhaltung des Slowenentums in der argentinischen Emigration. Ideologisch ist sie natürlich gegen die Züstande in der Heimat unter kommunistischer Oberherrschaft ausgerichtet, worin sich auch die Verwandschaft mit dem Schaffen von Branko Rozman manifestiert, der generationsmäßig bereits zu der nächsten Welle der Schaffenden der slowenischen Emigrantenliteratur gehört. Rafko Vodeb, Karel Vladimir Truhlar, France Papež, Milena Šoukal und Vladimir Kos sind die Vertreter einer bereits profilierten Lyrik der slowenischen Emigration, die sich auf dem Wege der modernen Poesie und der Entdeckung des Wesens der Existenz des einzelnen und der Menschheit befindet. Die Bücher dieser Lyriker beginnen bereits in der ersten Hälfte der fünfziger Jahre zu erscheinen. Einige verzichten schon auf klassische syntaktische Interpunktionszeichen (gleichzeitig mit Veno Taufer im Mutterland wird der neue Kunstgriff auch von R. Vodeb verwendet), alle unterlassen aber die klassichen rhytmischen und metrischen Paradigmen des bisherigen slowenischen Verses, der in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts in Slowenien unter dem starken Einfluß von Oton Župančič stand (auch diese Abweichung von der slowenischen literarischen Überlieferung vollzieht sich in der Emigration praktisch gleichzeitig wie im Mutterland!). Einen großen Einfluß übte auf die beste slowenische Emigrantenlyrik der fünfziger und sechziger Jahre T. S. Eliot aus, der vor allem von France Papež viel übersetzt wurde (beinahe zur gleichen Zeit wie von Veno Taufer im Mutterland). Neben Papež bedeutet den Höhepunkt der slowenischen Emigrantenliteratur das Werk von Vladimir Kos, der mit japanischer Zivilisation in Berührung kam. 1962 erscheint auch das erste Buch der slowenischen Poesie in Australien (Bert Pribac, Bronasti tolkač). Die slowenische Emigrantenlyrik stellt im Rahmen der slowenischen nationalen Literatur eine eigenständige und unersetzliche Ausdrucksweise, eine eigenständige Identität dar, ohne die die slowenische Kultur wesentlich ärmer wäre. 184 Zapisi - Notes Celjski zbornik 1991 Alenka Kolšek REKONSTRUKCIJA OKOLICE OLIMSKEGA SAMOSTANA V SOPOTAH Olimski samostan s cerkvijo v Sopotah pri Podčetrtku, nekdaj cvetoč otok pavlinskega meniškega reda sredi podeželske obsotelske pokrajine, je v načrtih spomeniškega varstva že vrsto let namenjen obnovi in ponovni oživitvi. V lanskem letu pa smo v okviru priprav na kompleksni ureditveni načrt za naselje Sopote dobili nalogo, da glede na kulturni, zgodovinski in spomeniški pomen objekta naredimo konservatorski projekt obnove okolice, ki bi upošteval historično podobo in funkcije samostana, prilagoditi pa bi se moral tudi spremembam, ki so posledica našega časa in življenja. Pogled na samostan s cerkvijo danes Pri obnovi okolic kulturnih spomenikov, pa naj gre za oblikovano naravo v obliki vrtov, parkov ali zgolj za preproste ureditve okrog podeželskih cerkva, starih pokopališč, kapelic itd., se vedno pojavi vprašanje, ali jih urejati tako, da bodo dobile svojo prvotno podobo iz časa, ko so z objektom tvorile stilno, oblikovno, lastninsko in funkcionalno celoto, ali okolico podrediti današnjim potrebam in 185 Celjski zbornik 1991 Zapisi - Notes sodobnim funkcijam, ki jih narekujejo nova izraba objekta, prometne potrebe, nova urbanistična shema območja, sodobno krajinsko oblikovanje in podobno. V primeru kulturnega spomenika izjemne umetnostne, zgodovinske in pričevalne vrednosti, kakršen je olimski samostan, smo se odločili, da tudi njegovo okolico rekonstruiramo v kar najbolj verno podobo iz časa razcveta pavlincev, ki so prišli v Sopote leta 1663. Seveda zgodovina današnjega kompleksa sega daleč pred to leto, saj je po nekaterih virih na tem mestu že 1. 1015 stal gradič, last pilštajnskih grofov. Ime Olimje se prvič omenja 1. 1208 kot fevd krške škofije. Do takrat, ko so v te kraje iz Lepoglave na Hrvaškem prišli pavlinci, pa so se fevdniki pogosto menjavali. Leta 1550 je lastnik Tattenbach zgradil renesančno grajsko poslopje, od katerega sta se do danes ohranila dva trakta. Leta 1663 je tedanji lastnik gospostva Janez Sakhmardi de Dyankoch s soglasjem cerkvenih in posvetnih oblasti v Olimju ustanovil eremitski samostan pavlincev. Ti so v 120 letih svojega tukajšnjega bivanja zgradili cerkev, dodali nekdanjemu gradu severozahodni, četrti trakt, zasuli nekdanji obrambni jarek, razen ob vhodu v samostan, ukinjen je bil tudi dvižni most pri vhodu. Poleg obsežnih gradbenih del so se odlikovali zlasti po svojem poznavanju zdravilstva in uporabi zdravilnih zelišč, s katerimi so pomagali tudi okoliškemu prebivalstvu. Znamenita je njihova, danes restavrirana lekarna v jugovzhodnem stolpu samostana s freskami, kjer so upodobljeni pomembni antični in srednjeveški zdravniki, biblični prizori zdravljenja ter nekatere zdravilne rastline. Menihi so se ukvarjali tudi z gojenjem rib, saj so arheološka izkopavanja okrog objekta dokazala obstoj ribogojnice. Samostan je tako dajal ožji in širši okolici močan pečat, med drugim so imeli tudi prvo šolo v teh krajih. Rekonstrukcijo samostanske okolice smo naslonili med drugim na znano grafično upodobitev, ki prikazuje kompleks v večjem merilu, to je Vischerjev bakrorez, ki sega v leto 1681. Prikazuje cerkev, samostan s štirimi trakti, vodni jarek z ločnim mostom, dva ograjena vrtova, kmetijsko in gozdnato zaledje, od objektov pa lahko razberemo še mlin, ki ga je poganjala voda Olimskega potoka, stal pa je pod vrtom izven samostana. Odločili smo se, da bomo rekonstruirali okolico v najpomembnejših sestavinah. Zajemala naj bi dva manjkajoča samostanska trakta, ki sta bila podrta po ukinitvi pavlinskega reda 1.1786, ponovno vzpostavitev z vodo napolnjenega obrambnega jarka pred glavnim vhodom s kamnitim mostom in ribogojnimi prekatnimi zidovi ter oživitev dveh samostanskih vrtov; enega ob severovzhodnem traktu za vrtnim zidom, drugega na jugovzhodu, na platoju pred vhodom. Pri izvedbi rekonstrukcij je potrebno upoštevati nekaj okoliščin in sprememb, ki sta jih Sopote in samostan doživela v sedanjem času. Predvsem so to vodne količine, ki 186 Zapisi - Notes_Celjski zbornik 1991 so po potresu 1.1974 bistveno manjše, zato nastopa vprašanje polnjenja in zadostnega pretoka vode v ribniku. Trasa ceste okrog samostana je speljana po nasipu, zato je zmanjšan manevrski prostor ob jugozahodnem vogalu cerkve, tangirana pa je tudi obcestna kapela na nasprotni strani. V novejšem času so bili postavljeni nekateri objekti in naprave, ki posegajo v kompleks (krajevni vovovod in kozolec na notranjem dvorišču, električni vodi). Prav tako pa je potrebno okolico prilagoditi predvidenemu programu izrabe samostana, t. j. oživitev lekarne, bivanje patrov minoritskega reda, ki so se v kraj že priselili, občasno bivanje obiskovalcev v obliki duhovnih vaj ter vsakodnevni obisk turistov in izletnikov. V naselju se je promet precej povečal, v prihodnosti pa se bo zaradi priliva obiskovalcev še zgostil. GLOSTER. VOUMIA ¿.Siutip,™ ttttaJ Vischerjev bakrorez Olimja iz leta 1681 Ureditev smo predlagali v dveh variantah, ki bi ju lahko imenovali tudi faze izvedbe. Zavedamo se namreč, da bi bila takojšnja dozidava manjkajočih traktov ogromen finančni zalogaj, potrebovala pa bi tudi ustrezno funkcijo in vzdrževanje. Prav tako je tehnično in finančno zahtevna tudi rekonstrukcija vodnega jarka, čeprav je idejni načrt za ta poseg že narejen. Zato smo v prvi varianti predlagali konservatorsko idealno možnost, posnetek Vischerja z dozidanima manjkajočima traktoma, urejenim notranjim dvoriščem (hortus conclusus - zaprti vrt), vodnim jarkom in obema vrtovoma, kar je vidno na grafični prilogi št. 1. Vodo za napajanje jarka bi v tem primeru lahko dobili z manjšo zajezitvijo Olimskega potoka, ne da bi pri tem ogrozili biološki minimum vode v njem, zajeto vodo pa bi speljali po lesenih rakah ob vrtnem zidu do ribnika. Potrebna bi bila tudi zatesnitev korita, statična sanacija prekatnih zidov ter zadostna količina in pretok 187 Celjski zbornik 1991 Zapisi - Notes legenda s 1 samostan 2 vstopni del-zunanje dvorišče 3 suh obrambni jarek s prezentiranim tlorisom zidov pavlinske ribogojnice 4 zelenjavni vrt 5 tlakovana površina notranjega dvorišča 6 prezentacija tlorisa manjkajočih samostanskih traktov 7 zeliščni vrt, obdan z vrtnim zidom sprehajalne poti župnišče g župniš< 10 novo zasajeni listavci 11 strižena živa meja 12 kapelica z lipo 13 samostanska lipa H grmovnice, sodeče k vrtoma 15 prehod čez potok 16 gozd 17 trata ▲ vhoda v samostan in cerkev A vrtni vhodi in prehodi d drevje,ki se ohranja Z.', peščene površine UREDITVENA ZASNOVA OLIMSKEGA SAMOSTANSKEGA KOMPLEKSA II. VARIANTA Priloga 1: Varianta II z dozidavo manjkajočih traktov, rekonstrukcijo vodnega jarka s prekatnimi zidovi in samostanskima vrtovoma 188 Zapisi - Notes Celjski zbornik 1991 vode, da se bazen ne bi zamočvirjal. V njem pa bi bilo mogoče gojiti ribe kot zanimivost in spomin na pavlinske čase. Rekonstruiral se bo ločni most s kamnito ograjo in nakazanim dvižnim mehanizmom ob vhodu v samostansko vežo. Zaenkrat je bolj realna druga predlagana varianta, kjer bomo s pomočjo dodatnih izkopavanj ugotovili potek zidov manjkajočih traktov, pozidali samo njun zunanji obod ter ga priključili na vrtni zid, s katerim bo po višini izenačen, kar lahko razberemo iz graf. prilog 2,3 in 4. Dokler ne bo izveden vodni jarek, predlagamo po tej varianti t. i. "suho" prezentacijo obrambnega jarka, brez vode, s predstavljenim tlorisnim potekom prekatnih zidov in rekonstruiranim mostom, kar je ugodna rešitev tudi z vidika vzdrževanja. Vstopni del, zunanje dvorišče samostana, t. i. paradiso - prostor pred cerkvijo - je predviden kot ravna, enotna peščena površina, ki je dovolj nevtralna podlaga bogato poslikani arhitekturi. Omogoča tudi neoviran dostop in se nadaljuje v sprehajalno pot, ki povezuje kompleks s slikovito hudourniško strugo Olimskega potoka. Važen sestavni del zunanjega dvorišča je obstoječa lipa, soliterno drevo, ki pomeni v samostanskih vrtovih zbirališče, počivališče, tukaj pa je s svojo zeleno maso še učinkovit zaključek arhitekture proti cesti. Parkiranje obiskovalcev je predlagano na začetku naselja, gostje kmečkega turizma in domačini pa bi parkirali na dvoriščnih straneh objektov, tako da bi obcestni prostor ostal brez avtomobilov. Predvidena je tudi prestavitev kozolca iz notranjega dvorišča na drugo lokacijo ter kabliranje električnih vodov. Zanimivo poglavje rekonstrukcije je ponovna oživitev starih samostanskih vrtov. Pri vsebinski in oblikovni zasnovi smo se opirali na več izhodišč: - pavlinski eremitski red (eremitski-samotarski, spokorniški) je v konceptu vrtnega oblikovanja zelo verjetno poudaril utilitarno, uporabno plat, in so morebitne okrasne sestavine nastopale v obliki posameznih detajlov; - Vischerjev bakrorez, ki kaže znotraj vrtnega zidu preprosto ortogonalno razdelitev površine s šestimi kvadratnimi polji, na ograjenem zunanjem delu, definiranem s podporno škarpo, pa ozke, pravokotne razdelke, grede z različnimi kulturami; - prikazani lokaciji vrtov kažeta na upoštevanje samostanske vrtne tradicije, kjer je zeliščni vrt (herbularius) bil vedno za samostanskimi zidovi, zasajen z zdravilnimi zelišči in dišavnicami, medtem ko je zelenjavni vrt (hortus), kjer so gojili predvsem zelenjavo za kuhanje t. i. "pot herbs", bil izven samostana, na prostem; - arhivsko gradivo o kulturi pavlincev od 1244 do 1786, ki obravnava seznam rastlin 189 Celjski zbornik 1991_Zapisi - Notes legenda 1 samostan z dograjenima manjkajočima traktoma 2 vstopni dal - zunanja dvorišča 3 vodni obrambni jarak z rakostruirano pavlinsko ribogojnico 4 zelanjavnl vrt 5 tlakovano notranja dvorišča 6 zeliščni vrt, obdan z vrtnim zidom 7 sprehajalna poti 8 župnišče 9 novo zasajeni listavci 10 strižena živa meja 11 kapelica z lipo 12 samostanska lipa 13 grmovnice, sodeče k vrtoma 14 prehod čez potok 15 gozd 16 trata ▲ vhoda v samostan in cerkev A vrtni vhodi in prehodi O drevje, ki se ohrani O peščene površine hidranti UREDITVENA ZASNOVA OLIMSKEGA SAMOSTANSKEGA KOMPLEKSA I. VARIANTA M 1:500 Priloga 2: Varianta I s tlorisno prezentacijo manjkajočih traktov, "suho* prezentacijo obrambnega jarka in samostanskima vrtovoma 190 Zapisi - Notes Celjski zbornik 1991 SKICA M 1:200 PREZENTACJJA MANJKAJOČIH TRAKTOV legenda: A tlakovan tloris notranjega dvorišča -prodniki, mačje glave B notranji obod traktov v nivoju terena kamen C tloris traktov v nivoju dvorišča - grušč D zunanji obod traktov v višini vrtnega zidu -kamnit zid ali strižena žlvica E zid škarpa do nivoja obstoječe b rezine F prehod na vrt G vrtni zid Priloga 3: Skica prezentacije manjkajočih traktov po varianti I 191 Celjski zbornik 1991___Zapisi - Notes pogled na rekonstruirana trakta-varianta s striženo živico Priloga 4: Pogled na rekonstruirana trakta - varianta s striženo živico 192 Zapisi - Notes_Celjski zbornik 1991 v olimskih vrtovih; - literatura o samostanskih vrtovih, od koder sta povzeti detajlna oblika in oprema vrtnih gred in nekaterih drugih elementov (voda, počivališče, drevje) in ponovljena tradicija uporabe še nekaterih dodatnih zelišč in dišavnic, uporabljenih v vrtovih samostanov St. Gallen in Reichenau. Predvsem prvi je bil upoštevan zato, ker je bila zasnova tega samostana podlaga za oblikovanje vseh poznejših samostanskih kompleksov, ne glede na redove. Po literaturi so povzete tudi nekatere cvetoče okrasne rastline s simbolnim pomenom, povezanim z življenjem in vrlinami nekaterih svetih oseb; - upodobitev rastlin v samostanski lekarni. V vrtovih smo uporabili tudi upodobljene rastline: jablano, bršljan, izop (ožepek, sipan) in vinsko trto. Mandragora ali nadlišček v kontinentalni klimi slabše uspeva, zato ni bila vključena v ureditev. Zeliščni vrt, prikazan na grafični prilogi št. 5, je obdan z vrtnim zidom, s stavbo je povezan preko prehoda, s potjo na zunanji strani proti potoku pa z vrati, kar bo omogočilo oskrbo z dveh strani. Priloga 5: Zeliščni vrt 193 Celjski zbornik 1991 Zapisi - Notes Vsak od omenjenih šestih razdelkov je zaradi številnih zelišč, ki jih prikazujemo, razdeljen še v štiri kvadratna polja takšne velikosti, ki je obvladljiva za obdelavo. Robniki teh nizkih gred so iz lomljenega kamna, kar je bil način zamejevanja v poznejših srednjeveških vrtovih (po 1. 1400). Ureditev se prilagaja senci, ki bi jo metal dograjeni trakt na vrt v vegetacijski dobi, zato so polja od objekta ustrezno odmaknjena. Predvidena so naslednja zelišča: - ozkolistni trpotec - Plantago lanceolata L., p. - vrtna krebuljica - Antriscus cerefolium L., St. G. - sivka - Lavandula spica L.,p. - poprova meta - Mentha piperita L., p. - vinska rutica - Ruta graveolens L., St. G. - žajbelj - Salvia officinalis L., St. G., p. - bazilika - Ocimum basilicum L.,p. - materina dušica - Thymus serpyllum L., p. - polaj - Mentha pulegium L., R., St. G. - žafran - Crocus sativus L.,/>. - koriander - Coriandrum sativum L.,p. - pelin - Artemisia vulgaris L.,p., St. G., R. - navadni ožepek -izop- Hyssopus officinalis L., p. - navadni meček - Gladiolus communis L., St. G., R. - navadna mačja meta - Nepeta cataria L., St. G. - luštrek - Levisticum officinale Koch L., St. G., R. - navadni repik - Agrimonia eupatoria L., St. G., R. - grško seno - Trigonella foenum graecum L., St. G., R. - melisa - Melissa officinalis L., St. G., R. - zdravilna špajka -baldrijan- Veronica officinalis -p. - zdravilni jetičnik - Veronica officinalis L., St. G., R. - šetraj - Saturea hortensis L., St. G., R. - rožmarin - Rosmarinus officinalis L., R., p. Opomba: p. - po pavlinskem seznamu, St. G. - po st.gallenskem seznamu, R. - po reichenauskem seznamu. Ob vrtnem zidu so predvidene rastline, ki nimajo le zdravilnega, temveč tudi okrasni in simbolni pomen. To so: - bele stebelne vrtnice, simbol devištva, čistosti; - rdeče stebelne vrtnice, simbol popolne ljubezni, tudi znak mučeništva; - bele lilije, ki pomenijo čistost, neomadeževanost, so Marijin simbol; - vijolice, znak skromnosti, ponižnosti; 194 Zapisi - Notes Celjski zbornik 1991 - anemone, vetrnice, simbol minljivosti, predstavljajo pa tudi kratkost življenja; - perunike, prav tako Marijin simbol; - nageljni, simbol Kristusovega utelešenja in ljubezni; - šmarnice kot znak brezmadežnega spočetja; - ciklame in orlice kot simbol Marijine žalosti; - bršljan kot simbol nesmrtnosti in vstajenja. Ostalih, v arhivskem gradivu citiranih Tastlin: encijana, brina, škrlatnega naprstca, lovorja, osata in eugenije zaradi težje vzgoje ali drugih razlogov nismo uporabili, nadomeščene pa so s tistimi, ki jih je v danih pogojih lažje gojiti. Velikost zelenjavnega vrta, vidnega na prilogi št. 6, je določena z mogočno, še ohranjeno kamnito škarpo. Obdan je s plotom iz lesenih letvic. Dolge, pravokotne grede so omejene z deskami in dvignjene 20-30 cm od tal, kar je bila značilnost zgodnejših ureditev v gospodarskih samostanskih in posvetnih vrtovih. Uporabljene so pretežno rastline za kuho, med njimi pa so še preostala zdravilna zelišča iz omenjenih seznamov. Da bi bila ureditev za obiskovalce privlačnejša, so na obrobni gredi zasajene cvetoče rastline, znane in upodobljene že v 13., 14., in 15. stoletju, nekatere pa tudi že dosti prej; npr. potonika, fajgelj, vrtni ognjič, zlati šeboj, mak (tudi simbol smrti in spanja), jagode, zimzelen in zvončki. M 1:200 ZELENJAVNI VRT-HORTUS 2 Priloga 6: Zelenjavni vrt 195 Celjski zbornik 1991 Zapisi - Notes Na robu tega vrta smo predlagali še vinsko trto na latniku kot zaključek, ob njem pa travno klop in vodno korito, ki sta sicer elementa posvetnih vrtov, tu pa sta uporabljena kot počivališče in vodni vir za zalivanje. Ob sprehajalni poti so uporabljene grmovnice, znane iz pavlinskih rastlinskih seznamov ali drugih virov: galski šipek, bezeg ter navadna leska. V obeh vrtovih bo pri izvedbi treba upoštevati združljivost vrst, kolobar in združevanje glede na trajnost in velikost. Zlasti slednje je važno zaradi preglednosti celote. Zelišča, dišavnice in zelenjava se lahko koristno uporabijo ne samo kot prezentirana zanimivost pavlinskega gospodarsta, temveč tudi kot oživitev lekarniške ponudbe, kot ene od originalnih blagovnih znamk Olimja, in kot dobrodošla sestavina gostinske ponudbe kraja, ki jo v prihodnje domačini želijo povzdigniti na nekdanjo kvalitetno raven. Viri in literatura: - BivSi pavlinski samostan Olimje v Sopotah, Konservatorski program, Elaborat ZVNKD Celje, 1989. - Samostanski vrtovi na Slovenskem, Oris in vidiki prenove, dipL naloga, A. Stergar, BTF, Katedra za krajinsko arhitekturo, Ljubljarui, 1990. - UN Olimje, Strokovne osnove varstva naravne in kulturne dediščine, Elaborat ZVNKD Celje, 1990. - PUVNivo Celje, D. Zgonik, F. Leban, Konsultacije ter ponudba idejne zasnove "Oskrba z vodo samostana Olimje", štev. 99/90. - Hmezad inženiring Žalec, Dr. B. Skalin, Konsultacije in pisno mnenje Hl/BS-1090, 1990. - Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec, dr. T. Wagner, Konsultacije o rastiščnih razmerah ter gojenju zdravilnih zelišč v Olimju, nov. 1990. - Lekarna Center Celje, mag B. Jagodič, Zdravilrui vrednost in učinki rastlin, uporabljenih v olimskih vrtovih, pisni podatki, nov. 1990. - Geološki zavod Ljubljarui, Hidrogeološke razmere na ožjem območju graščine Olimje, Z Mencej. - M. Krašovec, Olimje včeraj in danes, Župn. urad Olimje, Podčetrtek 1980. - Kultura pavlina u Hrvatskoj 1224-1786, Zbornik razstave, Zagreb 1989. - Kartuzijanci, Kartuzija Pleterje, 1969. - Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva, Zagreb 1979. - L. Menaše, Evropski umetnostno-zgodovinski leksikon, MK, Ljubljana 1971. - S. Ašič, Pomoč iz domače lekarne, Mohorjeva družba 1984. - Enciklopedija okrasnih rastlin, DZS, 1974. - A. Šiftar, Vrtno drevje in grmovnice, DZS 1974. - D. Hennebo, Garten des Mittelalters, Artemis Verlag München 1987. - G. Ciolek, Ogrody Polskie, Warszava 1954. -1. Rozman,T. Zupančič, Knjiga o vrtu, Ljubljana 1987. - J. Mlinarič, Kartuzija Pleterje, Kartuzija Pleterje 1989. -Historische Pflanzenverwerulung, Zbornik seminarja, Fortbildungszentrum für Handwerk und Denkmalpflege, Fulda 1988. - M. Tvarovski, Sunce u arhitekturi, Gradevinska knjiga, Beograd 1969. - M. Zadnikar, Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije, Ljubljana 1972 - M. Rybar, Osemstoletnica Jurkloštra, Mohorjev koledar 1975. - Redovništvo na Slovenskem: Benediktinci, cistercijani, kartuzijani, Kartuzija Pleterje, Ljubljana 1984. 196 Zapisi - Notes Celjski zbornik 1991 Zusammenfassung Die Rekonstruktion der Umgebung des Klosters Olimje in Sopote Der Beitrag setzt sich mit dem Problem der Rekonstruktion der Umgebung des Klosters Olimje (Ulimien) in Sopote bei Podčetrtek auseinander. Als einer der Ausgangspunkte für die Rekonstruktion wird neben den Archivquellen und der Literatur ein Kupferstich aus Vischers Topographie herangezogen, aufgrund dessen der Versuch unternommen wird, die wesentlichen Bestandteile der Anlage zu rekonstruieren: die fehlenden Klosterflügel, den Innenhof, den Wehrgraben mit Steinbrücke und zwei Klostergärten. Die Anlage bietet zwei Rekonstruktionsvarianten: die erste ist eine getreue Nachbildung der graphischen Darstellung unter Hinzufügung von Gebäudeflügeln und Anlage eines Wassergrabens mit Hilfe des Bachwassers (diese Variante liegt aus technischen, funktionalen und finanziellen Gründen zeitlich etwas fern); die zweite ist eine realistischere Variante, in der sich um die Grundrißpräsentation der später abgerissenen Gebäudeflügel handelt mit trockener Ausführung des Wehrgrabens sowie der Grundrißpräsentation der offenen Trennmauern der Brutteiche. In der Anlage wird besonderes Augenmerk der Rekonstruktion des Kräuter- und Gemüsegartens geschenkt, dessen Haltung im Zusammenhang mit der berühmten Apotheke eine der wesentlichen Wirtschaftstätigkeiten der Klosterinsassen - der Pauliner - darstellte. 197 Celjski zbornik 1991_Zapisi - Notes 198 Zapisi - Notes Celjski zbornik 1991 Hubert Wolfgang Galle IZ ZGODOVINE DRUŽINE GALLE Družinsko ime Galle se pojavlja že v Freisinškem urbarju iz leta 1501, predvsem na področju fare Predvor. V prvi polovici 17. stoletja pa ga srečamo v fari Kranj, zlasti v okolici Primskovega. Osemnajsto stoletje začenja z meščanom in trgovcem Martinom Galletom, ki se je 1735. poročil z Marijo Anno, hčerjo kranjskega meščana, gostilničarja in člana "stalnega notranjega sveta" Fr. Griessinga1. Martin je bil lastnik dveh hiš na vogalu sedanjega Titovega trga in Prešernove ulice, ki sta ostali v družinski posesti do leta 1826, t.j. do nakupa gospostev Bistra in Loško2. Bil je tudi član notranjega sveta mesta Kranja in večkrat izvoljen za mestnega sodnika (1761-1764)3. Martin je bil podjeten trgovec (iz terezijanskega katastra je razvidno, da je bil velik davkoplačevalec) in si je lahko leta 1766 pridobil edino plemiško svobodno hišo (Freihaus) v Kranju. Hiša, ki so jo ob koncu srednjega veka zgradili Turjaški grofje, je stala poleg mestne farne cerkve Sv. Kancijana. Od leta 1495 so bili njeni lastniki pl. Eghki, od začetka 18. stoletja pa baron Flodnig4. V lasti družine Galle je hiša ostala do leta 17865. Martin Galle je imel 11 otrok, od katerih je večina umrla že v zgodnjem otroštvu. Sin Franc (1752-1820) je postal pristav pri c. kr. deželni registraturi deželne vlade. Bil je poročen, vendar ni imel otrok. Edini moški naslednik Martina je bil Nikolaus Galle (1739-1785), ki je bil član notranjega sveta mesta Kranja in leta 1783 zadnji izvoljeni kranjski mestni sodnik, nato pa do smrti upravnik mestnega sodišča6. V prvem zakonu z Elisabetho, roj. Paulitsch (hči trgovca in meščana Bartholomea Paulitscha), je imel imel 7 otrok. Štirje so že zgodaj umrli, edini sin iz tega zakona, Georg Fidelis, ki je umrl v sedemindvajsetem letu starosti (1803), pa je bil duhovnik. Ena izmed njegovih hčera se je poročila zdravnikom dr. Antonom Fabriottijem iz znane goriške patricijske družine. Druga hči Marija Anna pa se je omožila z Andreasom Battistigom von Taufersbachom v Gorici. V drugem zakonu (1782) z Marijo, roj. Wodley (Bodlaj) - hčerjo podjetnika v Kropi in Kamni gorici, trgovca in meščana v Kranju in lastnika skladišča v Trstu Lucasa Wodleya7 in Marije, roj. Sporer - se mu je rodil le en otrok: Franz Seraph (1783), ki naj bi bil najbolj sposoben in uspešen član družine. Že s šestimi leti je kot sirota prišel v Ljubljano. Na začetku leta 1808 se je oženil z Johanno Savinschegg, hčerjo 199 Celjski zbornik 1991 Zapisi - Notes bogatega gostilničarja (Slon), špediterja, žitnega trgovca in ljubljanskega meščana Josefa Savinschgga83, ki je bil od leta 1792 tudi lastnik gospostva Metlika8b, in Marije, roj. Mallitsch, hčere znanega ljubljanskega gostilničarja Andreasa Mallitscha9. Za doto je prejel 30.000 zlatih goldinarjev10, ki jih je kot podjeten trgovec uspešno naložil. Leta 1808 je postal tudi ljubljanski meščan. V času kraljestva Ilirije je komaj 26 let star postal svetnik v mestni vladi, na čelu katere je bil baron Codelli11. Leta 1810 je bil med ustanovitelji ljubljanske Kazine, v katero naj bi se vključevalo svobodno in napredno meščanstvo. Že leta 1813 so bili člani Kazine številni napredno usmerjeni posamezniki iz vrst plemstva, meščanstva in uradništva12. Leta 1817 je Franz Galle kupil hišo na Glavnem trgu 2 (Galletova hiša, danes del Rotovža) in hišo v Gosposki ulici 3, katere imenitna podoba izvira iz časa grofov Barbo. Le leto po ustanovitvi prve hranilnice v monarhiji na Dunaju je leta 1820 skupaj s Hradeckim ustanovil drugo tovrstno ustanovo v monarhiji v Ljubljani13. Od ustanovitve do leta 1848 je bil njen ravnatelj, od leta 1848-1850 pa njen predsednik. Leta 1826 je Franz Galle kupil od "verskega zaklada" gospostvi Bistra in Loško14. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi Zgodovinskega društva za Kranjsko, bil pa je tudi član ustanovnega odbora kranjskega Deželnega muzeja. Poleg tega je bil že od francoskih časov dalje član trgovskega in posojilnega sodišča za Kranjsko v Ljubljani15. Od leta 1827 je bil tudi član Kmetijske družbe za Kranjsko in stalni član njenega odbora, poleg tega pa tudi dopisni član Koroške kmetijske družbe16. Leta 1843 je skupaj s Fidelisom Terpincem, Valentinom Zeschkom in Josefom Bischoffom ustanovil c. kr. privilegirano mehanično papirnico in tovarno olja ter barvnega lesa v Vevčah, ki je že na začetku zaposlovala 200 delavcev173. Franz Galle je bil že od vsega začetka izredno podjeten in uspešen trgovec, ki je imel tako v francoskih kot tudi avstrijskih časih pred očmi predvsem dobrobit dežele Kranjske. Ko je leta 1853 umrl, je svojim uslužbencem zapustil celoletni dohodek, upravniku gospostva Bistra 500 goldinarjev in prav toliko tudi svojemu nečaku Johannu Fabriottiju v Gorici. Franc Galle je imel dva sinova: Antona in Carla. Starejši Anton, od leta 1857 častni meščan mesta Ljubljane in v letih 1852-1858 tudi višji strelski mojster v Ljubljani176, je podedoval gospostvo Bistra in se poročil s Fanny, roj. Steinbauer. Rodilo se jima je 7 otrok. Med njimi je bila pomembna poroka hčere Frančiške s premožnim trgovcem in bankirjem Emmerichom Mayerjem. Sin Viktor je po očetovi smrti (1863) podedoval Bistro18, sin Adolf pa je leta 1875 kupil Fajfarjev ali 200 Zapisi - Notes_Celjski zbornik 1991 S ¿5 "3 0 08 M C a M Cr 1 S JŠ > J c I C. N J •c o. O M V e « r 1 |5fl « C ti "S rî Pî « s r *■ « rt r s U -3 ö â g jJ s 5 ÄI "e J 2 r b — c 3 iS ï E a - 201 Celjski zbornik 1991 Zapisi - Notes Galletov grad v Šiški19 Carl, ki je podedoval del papirnice v Vevčah in hiše v Ljubljani, se je poročil z Marijo Heleno, hčerko lekarnarja Josefa Mayerja20 in Marije, roj. Ribessl, katere oče je bil upravnik komende nemškega viteškega reda v Ljubljani. Carl je že leta 1854 podedoval gospostvo Zverinjak in ga leta 1869 prodal Valentinu Krisperju l. Leta 1872 je za 268.000 goldinarjev od svojega nečaka Viktorja odkupil gospostvi Bistra in Loško22. Leto kasneje pa si je pridobil delež pri premogovniku Pečovnik pri Celju, katerega lastnik je bil do leta 189423. Carl je imel 5 otrok: Anno, Franca, Antona, Huberta in Carla. Hubert Nikolaus Galle (1866-1921) Anna se ie poročila z Antonom Luckmannom iz znane družine industrialcev in bankirjev . Franc, ki je bil do leta 1918 deželni poslanec, je podedoval gospostvo Bistra in se poročil z Elso Samassa iz znane ljubljanske zvonarske družine. Anton je bil notar in se je oženil s Friedo Luckmann. Hubert Nikolaus je bil lesni trgovec in se je leta 1900 poročil z Anno Janesch iz znamenite usnjarske rodbine25. Carl pa je bil finančni svetnik pri finančni prokuraturi v Ljubljani in se je poročil z Lily Maurer. Carl Galle je leta 1887 prepustil gospostvi Bistra in Loško sinu Francu, ki se je moral zavezati, da bo prevzel vse dolgove in bratom in sestri izplačal po 2000 goldinarjev26. Hubert in Anna (Netta) Galle sta leta 1904 kupila graščino Lemberg pri Dobrni, ki 202 Zapisi - Notes Celjski zbornik 1991 je ostala v lasti družine do zaplembe leta 1945. V njunem zakonu so se rodili trije otroci: sinova Hardo (1901) in Hubert (1902) ter hči Anna Marija (1908). Po Hubertovi smrti leta 1921 je postala edina lastnica posestva njegova vdova Netta, ki so jo kmalu po koncu vojne, maja 1945, v Brezovici pri Vojniku ubili partizani. Hči Ana Marija, ki se je omožila z Robertom grofom Barbom, je 1981. leta umrla v Gradcu. Starejši sin Hardo je umrl sredi šestdesetih let v Celovcu. Hubert, ki se je poročil z liso Hedwigo, roj. Mitterhammer, hčero Franza Mitterhammerja, poštnega direktorja v Rogaški Slatini, in Anne, roj. Stegenšek (sestre slovenskega umetnostnega zgodovinarja dr. Auguština Stegenška), pa je umrl leta 1985 v Gradcu. Opombe: 1. Josip Žontar; Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana, 1939, str. 226. 2. J. Zontar, n. d, str. 411 3. J. Žontar, n.