Inserati se sprejemajo in velja tristopna vrsta
8 kr., če se tiska lkrat, ii u n n ^ „ ji ii n ii 3 „ P. i večkratnem, tiskanji ao cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in ekspedicija na Dunajski cesti št. 15 v Medija-tovi hiši, II. nadstropji.
Po pošti	prejeman velia :
Za ceio ieto	, 10 gi. —
r.a poiieta	,	o —
ta četrt ieta	. . S ., 60
kr.
Političen list za slovenski n a r o Q.
V administraciji velia:
'Za ceio ieto . , 8 gi. 40 kr.
za poi ieta . . 4 ., 20 „ ca četrt ieta	2 ., 10 „
V Ljubljaui na dom posil an velja 60 kr. več na ieto.
Vredništvo je Florijanske nlice št. 44.
'zhaia po t.rikra na teden in sicer v torem, četrtek in sotioto«
Praktične misli pa romanju katoliških Slovenov v Rim.
ii.
Z Nemci vred delajo za končanje po=ebno slovanskega razkola tudi Francozi in Italijani*), mar bi smeli toraj mi Slovenci spati? Bog nas varuj take vnemarnostil Delati moramo ter tako pomagati svojim bratom do naj veče sreče, do prave vere. Delo zoper razkol se pa nahaja na dvojnem polju, dogmatičkem in zgodoviuskem. O dogmatiki se občuo misli, da je že dognana in dodelana ter gotova in pripravljena ua vsak boj. Kdor pa čita upor pravoslavnih zoper katoličke dogme, kmalo previdi, da latinski dogmatiki ne poznajo zadosti vseh ugovorov, s kterimi spodkopujejo nasprotniki moč njihovih dokazov, posebno še to vidi, da oni razlagajo navedene izreke sv. pisma, pa tudi cerkvenih otcev pogosto nekako vse drugače, kakor pa latinci; in prav različno to tolmačenje je pravoslavnim nekako poglavitno orožje zoper katolike. Treba tedaj naj-pred vse to pozvediti in spoznati iz raznih pogovorov učenih mož obojne strani o posku-šanji za zedinjenje obeh cerkev, n. pr. leta 1168 v Carigradu za cesarja Emanuela Komnena, kjer so bili pričujoči tudi nekteri kardinali, od papeža Aleksandra III. poslani; ali I. 1234. za cara Ivana Vataza in grškega patriarha Germana, kjer so nekteri franč.škani katoliško stvar pred dobro zagovarjali. V ta namen je
*) Ravno kar je izdal kardinal Bartolini svoje delo o ss. Cirilu in Metodu, o katerem bo o. Rattinger v Stimmen aus Maria Laach svoje mnenje izrekel.
treba pregledati cerkveue zbore, sklicane za zedinjenje obeh cerkev, ter pazno pretehtovati ugovore razkolnikov zoper katolike, posebno pa še kake njihove spise zoper take cerkvene zbore, v kterih te je vsaj nekaj razkolnikov resnično z R mom zediuilo. Ker so pa pravoslavni od svojih vsaj 60 ugovorov zoper katol. cerkev jih dosti (do 3 Bkor vse druge) opustili, se današnji naj laglje zvedo iz dog-matičnih kuj g ruskih ali novogorških. Po ovrženih ugovorih in dokazanem resničoem pomenu izrekov sv. pisma in cerkvenih ot.cev bodo naše dogme od vseh strani dobro oko-varjene in zabranjene, o teh tvarinah posebno olajšuje kardinal Ilergenrother v svojem slavnem delu: Photiua*), tom. III., v kterem obravnava nauk Fotijev, pa daljno njegovo razširjanje, ter navaja vire nasprotnikov.
Dogmatiko ima podperati zgodovina cerkvena. Zlasti nauk o papežu glavarju vsoljne cerkve bi dokazani zgodovinski dogodki posebno utrdili; toraj treba pregledati najpred stare cerkvene zgodovinarje, zlasti vztočne in grške, ker zapadnim latinskim nič kaj no zaupajo. Nabrati in napisati bi se imelo vse, kar priča oblast papeževo tudi do vztočnih cerkva n. p. da je on skliceval vesoljne cerkvene zbore (pravoslavni pripisujejo to carigradskim cesarjem) ter jih pi trdoval ali zametoval; da je imel oblast nad vztočn:mi patriarhi, ktere so le-ti in njihove ovce priznavali, ter se o potrebah cerkvenih v Rim obračali kot do naj-
*) Regensburg Manz 18G7. Ljubljanska biblioteka semeniška ga ima; ondi se zvč, kdo ga še ima.
Poljaki in Slovanstvo.
,,Poljaki! Vaše prer6denje je nerazločljivo združeno z osodo Rusije."
(Car Aleksander 1.1. 1818.) (Konec.)
Vendar bojazni ruskih domoljuhov se niso spoluile. V samej Poljskej so se po.iovili nekdanji burni zbori, pričela se je opozic ja proti vladi. Bistri Stašic je razumil strašno propast, v katero je opozicija gnala Poljake. „Za Boga, gospoda", kličo Stašic v eni taki burni seji zbora, „spomnite se in ne ponavljajte svoj iu razporov s tronom teh nekdanjih poljskih zborov, ki so pogubili Poljsko! Za Boga, spomnite se, kaj ste še pred nedavnim bilil Dobili to nas iu nismo le samo obstali, marveč nas je plemeniti cesar povzdignil, obdaril s svobodami, kakoršnih smo si le zaželeti mogli. Komaj povraivši se v življenje namesto za-hvaležnosti se šopirimo, puntamo — proti komu? Proti moči, katera kakor nas je stva-rila, tak nas zamore tudi z enim dihom odpihniti!" Proti tem besedam razlegal se je krik po zbornici. „Ti si videi1', reče Stašic
Kozmianu, „kako so se vzd;gnili na me; ne bote 3lišali resnice, še se javlja v njih anarhični duh očetov. Sprevidiš, oni še enkrat pogube Poljsko 1"
To se je tudi zgodilo. Oni in njih otroci in vnuki niso pogubili Bamo Poljske, marveč tudi mnogo drugh mislij, katere zarodki so cimili za čaB Aleksandra I. Spolnile ao se resnobne slutnje pevca slovanske ideje v Poljskej. Pravi krvava zavist k Belcebubu. ,,Ti ki si prekobicoval močne narode, bodeš li trpel te ponosne slavorode ? Vničil si prednike, vničil si pobratime davne, one Lutice, Bodsire in Srbe slavne, podal si je v okove Nemcem in Dancem — o Bramota, da ne veš kako priti do živega tem Poljanom!" Satan daje moč svoji hčeri, zavezajoč se, da čez pol drugega veka ne bo več Poljske . . . Nastalo je nesrečno 1. 1830 in 1863, kateri ste zadali Slovanstvu, zlasti zapadnemu globoke rane, prinesli nenadomestljive zgube. Bo li imel prav veliki pesnik „Assarmota", tolažeč Be, da to so le minljivi oblaki, in da
Prysna climurv przechodza, a slosico rozsvvieri:
Rod Assarmota nieprzeplenisny,
Na koncach zicini z soba zlagony
višjega sodnika v cerkvi, čigar naredbe bo spoštovali in Bpolnovali itd.
Na drobno in točno treba preiskati začetek krščanstva pri vsakem današnjih razkolnih narodov; so li prejeli nauk še čisto katoliški, ali morda že razkolniški ; doklej so ostali z Rimom zedinjeni, kedaj bo se od njega ločili; bo se ii kterikrat zopet zedinili, pa morda zopet odpadli itd.
Zgodovina sploh priča, da so današnji pravoslavni narodi vsi sprejeli nauk katoliški, da so potem čez kaj časa ga zapustili ter se od Rima ločili; ali trdovratnim nasprotnikom je treba to resnico bolj na drobno in očevidno ter vtipno dokazati, da resnico morajo spoznati in priznati.
O Bolgarih je v tem oziru nekak površen začetek storjen (,,Archiv filr kath. Kirchen" reeht 1878 tom. XL. p. 274—293; tom. XL. II p. 81 — 120, tom LIV. p. 193-256). O sv. Kleni tn tu, kteri je (vita s. C ementis ed. Miklošič Vin-dibonae 1847) opisan kot razkoluik, kjer pa sta tudi bs. Ciri iu Metod*) njemu čisto enako opi-Bana, čeravno Bta biia izvrstna katolika, je treba še določnejih dokazov poiskati ter pravoslavne prepričati, da je bil resnično tudi z Rimom zvezan iu [katolik kakor ufenik njegov sv. Metod. Sicer se pa kaže, da Boris-Mihael nikdar ni bil Fotijevec, da so bili njegovi nasledniki do 1. 1018 kronani na papeževo povelje; da so bili potem Bolgari v grški razkol nevedoma zapeljani od gršk.h škofov, imenito po tovaršu Cerularjevem, Leonu Ohridskem,
*) Češki (jezuitje?) zdelujejo obširno in natančno življenje in delovanje ss. Cirila in Metodija , (Po dopisu O. Tom: TSrzeska).
■jna*/.-!**rt* )»a*&9<MMiai* mk^tvt^M-Jrm-i um« amirni
Sercem jezykem wychowem dziatck
Ludovv i swiata przetrwa ostatek!
Pol veka je preminilo še le od smrti Ivana Voroniča. Kronovavši še cesarja Miklavža za poljskega kralja, umrl je nekoliko mescev (4. grudna 1829), ne včakavši še one katastrofe. Kakšne so te spremembe za čas onega polstoletja! Umolknili so glasovi Lin-dejev, Potočkih, Surovieckib, Čarnockih, Ra-kovieekih in na njivi poljske slavistike, bi se zastonj ogledovali sedaj po oglasih onih krasnih dob, po epigonihonih vnetih Slovanov; \ iz Bedanje praznote veje drug duh v zemljah poljskih kuka skoro edini starodavni z mahom porastli dob poljskih slavjanolilov, častita postava blezo 90 letnega Btarčeka, vnetega Slovana Vaclava Maciejevskega. Inače je „c'cho \vszedzie, glucbo uszedzie". Zastonj bi se sedaj ozirali po mogočnih oglasih tak:h velikanov, kakor sta bila ou in Stašic. Poslednji Btražar vseslovauske ideje v Poljskej, dedič velikih mislij Stašicevih Bkončal je pred nedavnim svoje življenje v tujini; Brce mu je počilo od žeravice. Dne 30. grundna 1877 je umrl v Draždaneh markez Aleksander Vielopolski, katerega so lastni rojaki obrekovali z izdajico,
da so pa rešeni grškega jarma 8e zopet z Rimom skleniti za cara Kalo-Ivana in papeža Inoccncija III. 1. 1204, pa se iz čisto političnih vzrokov zopet povrnili v razkol, zapeljani po caru Ivanu Asenu II, kteri jo hotel b pomočjo Grkov, Latince Francoze zapoditi iz Carigrada, in tako bo potem ostali do današnjih dni v svojem razkolu, večidel pridrže-vani od zvitih Grkov, kteri so jim popred vse dobro obetali, pa jih vselej prevarili ter jim nič obljubljenega ne Btorili ne dovolili. Ko so Be pred 10 leti grškemu patriarhu odtegnili, jih je ta izobčil kot razkolnike, da so toraj dvakrat razkolniki, od rimške pa grške cerkve.
Za Ruse, trdno upam, bodo Poljaki vse potrebno storili. V ta namen hoče jezuit Pier-ling stare listine pregledati in iz njih dokazati, doklej so ruski knezi iu veliki knezi z Rimom bili zedinjeni. Zato je želel pregledati cesarsko biblioteko v Petersburgu ter vložil prošnjo za to dovoljenje, ali vlada ga ni uslišala. Zdaj preiskuje arhiv vatikanski, kteri mu atoji vselej odprt, in bo svoj čaa najdeno blago obelodani). Ostaja še delo o Srbih iu Rumunih, pa Bog bo že obudil potrebne delaice!
(Konec prib.)
Bramba proti Injemo kapitala.
Današnji čas v civiliziranih deželah ne pozna več telesne sužnosti; vsaj tako se go vori; vendar BUŽnostše vedno obstoji v Evropi; revni ljudje namreč bo sužni kapitala. Na Irskem vidimo cel narod v sužnosti zemljišnih poaestnikov; pa tudi v drugih deželah si veliki kapital bolj iu bolj prizadeva, da bi male, dozdaj samostojne posestnike in obrtnike pod svoj jarem potlačil. Ni treba, da bi bil človek socijalist, da sprevidi resuičnoBt tega položaja. Na velikem shodu nemških katolikov v Liucu je poslanec Kohler iz Predarelskega dobro narisal pogubno moč kapitala zoper razvitek samostojnega obrtništva.
Tudi slovenski narod silno trpi pod temi odnašaji. Mali kmetovelec ne more zmagovati silnih davkov in drugih, vedno večjih potreb, od nikoga nema pomoči v zadregah, prodajo mu posestvo, in postane hlapec na svoji zemlji, na iati zemlji, ki je bila nekdaj njegova laat-nina. Tako ao na Štajerskem Blovenskim kme-
tom že akoraj vae boljše vinograde vzeli, ki 80 postali lastnina doktorjev, podvzetnikov, kupčevalcev v Mariboru, Celji in Gradcu; nekdanji slovenski kmet pa je le vincar na svoji lastni zemlji, to je hlapec nemškega gospoda. Enaka nevarnost preti kmetovalcem tudi po drugih slovenakih pokrajinah.
Naši mali obrtniki so v enako žalostnem stanu, kakor mali obrtniki drugih deželi Odkar se obrtniški izdelki izdelujejo po tovarnah z mašinami in z velikim kapitalom, ne more mali obrtnik več shajati, ker ne more svojih izdelkov po tisti ceni dajati, kakor tovarnar, kteri izdeluje 8 stroji ua debelo, deloma pa je zaostal radi pomanjkanja denarja tudi glede dobrote svojih izdelkov. Veliki kapital pa najprej uniči vse malo konkurente, in kedar se teh ni več bati, v Bužnost vklene še delavce, jim daje majhno plačo, ter jih stori po vsem od njegove milosti odviane, ker so primorani pri njem kruha iskati.
Priporočajo Be razni pripomočki za rešitev kmeta in malega obrtnika. Nam se dozdeva da Be morata ta dva zapuščena in zaostala stanova z istim orožjem braniti, s kakoršnim ju napadajo in spodjedajo. Jasno je, da šivilja b šivalnim strojem hitreje in toraj tudi ceneje dela, kakor šivilja brez stroja. Kdor hoče toraj revni šivilji pomagati, mora jej kupiti stroj. Ravno taka je v veliki meri. Če mali obrtniki ne morejo shajati radi pomanjkanja Btrojev in kapitala, pomagali Bi bodo le tako, da ai obojo oskrbd; to je pa le mogoče z združeno močjo. Ako se združijo vsi obrtniki ene stroke v enem in istem ali iz več bližnjih krajev vkup v eno veliko zadrugo, ako Bvoje denarje vkup zložč in ai potem oskrbd vse priprave, ki jih imajo tovarne, potem bodo zamogli s tovarnami vspešno konkurirati. Iz početka pojde pač težko, ker delavci po tovarnah dober kup delajo, toraj so tudi izdelki po ceni; in ker imajo tovarne že svoje stare kupčijske zveze. Svobodne obrtniške zadruge pa bodo suženjske tovarne (ker so delavci tam sužnji) lahko s tem uničile, da bodo zvabile iz tovarn vse boljše delavce k sebi, ki bodo radi popustili hlapčevstvo in slabo plačo; tako bodo postali izdelki takih suženjskih tovarn vedno alabejši, izdelki svobodnih zadrug pa vedno boljši. Brez dvoma
bo tudi javno ljudsko mnenje podpiralo svobodne zadruge, ako Be bodo pošteno vedle, ako ue bodo poBtale ognjišča protikrščanskega rovanja, kakoršne bi jih nekteri fanatični, po prostozidarjih podpihovani socijaldemokrati radi videli. Pri takih rokodelstvih pa, kjer velikih strojev in velikega začetnega kapitala ni treba, morale bi se napraviti akupne blagajnice ali posojilnice, ki bi obrtnikom v potrebi na pomoč prihajale. Sploh bi bilo dobro, ko bi se v nekaki meri na novo oživele nekdanje strokovne zadruge ali cunfti, katere bi imele nalogo, skrbeti za dobri naraščaj pri dotičnem rokodelstvu, odbijati sleparsko konkurenco s tem, da bi se jim dala pravica imenovanja pomočnikov in mojBtrov; tudi bi določevale število učencev, ki Be Bmejo Bprejemati, da po preobilnem naraščaju ne naBtane prehuda konkurenca med izučenimi. To bi bile le nektere poteze glede obrtništva.
Zdaj še nekaj o kmetovalcih. Pisalo se je o tem že mnogo, toraj ne moremo dosti novega povedati. Temeljito bi Be pogin kmetijstva zabranil na ta način: a) zložile bi se kmetije tako, da bi bile vse vsaj toliko velike da zamore vsaka samostojna shajati in pre-živiti družno 5 ljudi, b) Trebalo bi postave, da Be tako zemljišče ne sme niti razdeliti, niti prodati, ampak prehaja vedno od očeta na starejšega sina, ako bi bil pa ta nevreden, na druzega sina; v pomanjkanji zaroda uaj bi določevale posebne postave, na koga preide poBeBtvo. c) Dote hčer.i in mlajših sinov naj bi se skrčile na najmanšo mero, da je posestniku potem mogoče shajati, vendar se ima mlajšim otrokom prihraniti pravica, da smejo v časih bolezni ali nesreče še vedno v očetovem domu pri bratu nasledniku zavetja iskati in zahtevati. Poleg tega pa je neobhodno potrebno, da si vsaka soseska ali pa celi okraj napravi svojo laBtno hranilnico in posojilnico, v ktero bi bil vsak poBeBtnik zavezan vkladati svoje prihranjene in pridobljene dohodke, pa bi imel tudi pravico, od nje zahtevati pomoči v vsakem slučaji, ki bi ga soseska za nujnega spoznala. Posamezni posestnik bi se potem zamogel zadolžiti le pri svoji okrajni posojilnici ; v slučaji splošnje nesreče pa bi se okrajna poBojilnica zadolžila na ime in račun celega okraja. To bi so znalo zgoditi o časih slabe
—i
vničevBje vse njegove plemenite napore k pravemu dvižeuju poljskega naroda pod obrambo ruskega orla. Dokončal je svoj vek oni poljski panslavist, sprožitelj spomeniškega lista Metteruihu, ravno v trenutku, ko se je Balkan tresel od gromovitih ural slovanskih vojsk, ko se je pod ranami hrabrih Blovanskih bojnikov podiralo prokleto azijatako barbarstvo, ko so prapori bolgarski, srbski in črnogorski se vklanjali pred zmagovalnim ruskim orlom, na-znanjevaje juternico slovanske svobode na jugu. In narod Vielepolskega plače za njim ni razume), ali — kar je še slabeje — ni hotel zapopasti novega gibanja v Slovanatvu, ter poBluša raje vabivne glasove različnih lažnjivih prerokov, kateri ga v stolici Rudeče Rusije in drugje naravnost pozivajo, da bi prevzel na se vlogo Luticev z obzirom k Boleslavu Hrabremu. Co to bedzie, co to bedzie ?"
Tako piše pisatelj, z razmerami Poljakov k Rusom dobro soznanjen, po kterem smo te razmere dveh glavnih slovauskih narodov drug dJuzemu nasproti ponesli. Res mora vsak pravi Slovan obžalovati, da bo letu poljskega slav janofilstva tak brzo pretekle in to tem več er je bil že ta kratek čas za skupno slo
vanBko stvar toliko plodonosen. Se li bo pa doba poljskega slovanakega gibanja še kedaj povrnila? — Ako vae prikazni, ki jih novejši čas donaša, b paznim očesom pregledujemo, Bkoraj bi smeli soditi, da je še nade k temu. Res so še magnati v Poljakej, kateri o Slovanatvu, še manje pa o Rusiji, nič slišati nočejo, še so ljudjč, kateri ne da bi Slovanstvu njega novih vspehov privoščili, marveč mu še le kljubujejo, pa še se nahajajo tudi v Poljakej trezno misleči domoljubi, kateri govorč zopet za zvezo 8 Slovanstvom in Rusijo, in to bo gotovo zvezde dobre nade, katere je treba tudi nam nekoliko poznati.
Omeniti se mora tu vnovič, da najmanje marajo za Slovanstvo z Rusijo na čelu Po Ijaki v Galiciji, katerim Be godi v primeri z drugimi Slovani doBti dobro. Ravno zavoljo tega pa tudi mnogi Poljaki toliko nasprotujejo Rusiji, zlasti ker jih židovsko liberalno časopistvo k temu marljivo ščuje, boječe Be, du bi Be ne spolnile grožnje že više omenjenega Poljaka Slovana Stašica, ki je djal da če jih Evropa noče imeti za družnike, maščujejo se za to nehvaležuost kot Slovani.
Drugačnejše lice nasproti Rusiji in Slo-
vanstvu kažejo že Poljaki v Rusiji, kateri se že začno zanimati tudi za druge Slovane, zlasti Cehe in poljski listi prinašajo Bporočila tudi o českej literaturi. Znamenit gojitelj slovanske vzajemnosti je tu gotovo BroniBlav Grabovvski, tateri je obelodanil v poljskih mesečnikih več SlovanBtva Be tikajočih del, posebno prevodov, kakor Blovaške novele „Revstracija", srbskih narodnih pesni in tudi poezij Franceta Prešerna.
Dogodki pa, ki ao zarad umora ruskega cara pretresali celo Evropo, dali so tem Poljakom i povod svojo misel nasproti Rusiji izraziti, in res se je našlo več odličnih patrijo-tov, ki niao Bamo svojo obžalovanje nad tem zločinBtvom izrekli, marveč so šo celo poslali deputacije k cesarjeviču nastolniku, naj bi pustil nevarni Petrograd, ter bc preselil k njim v Varšavo. Tudi govori že vsi izobraženi krogi poljski v Rusiji ruski jezik, in vsa nada je, da se mržnja med tema narodoma BČaBoma spremeni v prijateljstvo.
Najbolj navdušeni za SlovanBtvo pa se kažejo Poljaki v Nemčiji, v Vratislavu in Po-znanjakem, kjer jih kruto nemško nasilje neusmiljeno tlači. Mogočni kancelar Bismark se je namreč zagrozil, da z 1. 1896 se Bpolni nje-
letine, hude vojBke, kuge, velike toče itd. Celi okraj imel bo že toliko kredita, da si bo znal potrebnega denarja dobiti, pa tudi toliko moči, da ga bo mogel povrniti. O dražbah in prodaji zemljišč pa bi ne bilo več govora, ampak v slučaji slabega gospodarstva pridržala naj bi si vlada pravico, okrajni zastop, oziroma vodstvo okrajne posojilnice razpustiti in nove volitve osnovati ali pa za nekoliko časa okrajno gospodarstvo oskrbovati po vladnem komisarju.
To bi bil načrt, morda premisleka vreden v dosego tega namena, da se kmetiški stan obvaruje sicer gotovega propada.
Politični pregled.
V Ljubljani 2. avgusta.
Avstrijske dežele
Na Čcskcm so še le zdaj sprevideli, da ni dobro pošiljati češke jotroke v nemške šole. čeških ljudskih šol je uamreč v Pragi premalo, nemških pa preveč, ker je prejšnji naučni minister prisilil mestni zbor pražki, da je moral ustanoviti prav mnogo nemških šol, iz tega namena, da bo morali tudi češki starši svoje otroke vanje pošiljati, ker je čeških šol primanjkovalo. To se je zgodilo v Pragi in drugodi na večo slavo Nemštva! čeBki starši so bili pa tudi tako neumni kakor smo mi Slovenci, da so mislili, če otrok le nemški zna, pa je Brečen. Tako so sami silili svoje otroke v nemške šole. To je imelo pa slab uspeh. Češki otroci bo nemške pri napredku zadrževali, kajti učitelj je moral v poduku le počasi napredovati zaradi obilnega števila otrok, ki nemški niso znali. Učitelji so imeli veliko trpljenja, češki otroci pa Be vendar niao dosti naučili, ker poduka razumeli niso; še blažene nemščine se niBO dosti privadili. Učitelji so zdaj vendar spoznali, da bi češki otroci veliko bolje napredovali, ko bi se podučevali v ma-ternem jeziku ; za nemške otroke pa je tudi bolje, če 80 sami, da jih češki otroci pri poduku ue zadržujejo. Tako je okrajni šolski svet sklenil, naj Be zanaprej češki otroci več ne sprejemajo v nemške šole. Vprašanje pa je, ali bo deželni šolski svet ta sklep potrdil, ker ta je nemškutarBk in njemu je več za po-nemčevanje, ko za redni in vspešni poduk mladine. Radovedni smo, kdaj Be bo v Ljub-
ljani nehalo trpinčenje Blovenskih otrok z nemškim jezikom. Kajti na VBeh mestnih šolah v Ljubljani je učni jezik nemški, tako pri fantih, kakor pri dekletih. Ljubljančani mirno gledajo, kako Be njih otroci z nemščino trpinčijo, ter so še veseli, če se otrok en par nemških besedi nauči; tega pa ne pomislijo, da otrok teh par nemških besedi pozneje pozabi, in če jih prav ne, da mu dosti ne koristijo, posebno dekletom ne, ki ne hodijo po svetu, ampak doma ostanejo in se tukaj pomožč, kjer nemščine nikjer ne potrebujejo, razun za baharijo. V tem času, ko ao se otroci ukvarjali z nemščino, bi se bili lahko mnogo koristnega naučili, pa za to ni ostalo časa, ker je bila in je v šoli glavna stvar le nemški pa zopet nemški.
V kopelji je vmrl grof Maunsfcld ustavornih voditeljev eden, o kterem so ustavoverci mislili, da poBtane ministerski predsednik, kedar bodo nemško-liberalci zopet do krmila prišli. Zato zdaj žalujejo nad njegovim grobom.
Vitanje države.
Tudi pri volitvah za deželni zbor sak-KoiiNki so propadli liberalci in zmagali konservativni protestantje. Na Nemškem je liberalizem zelo pešati začel, kar je le Breča za naB, ker bo naši nemško-liberalci svojo mo-ralično moč od tam dobivali.
Izvirni dopisi.
Ise Eicskovicc nad Loko 31. jul. — Tatvine so po naših goratih krajih kaj pogoste. Ni še leto, kar je bilo v farovžu v Novakih vkradenih blizo 200 gl. — potem v Javorjah okoli 200 gl., v Novi Oseliei čez 200 gl., in pri večih kmetiških posestnikih. 30. t. m. pa je zviti tat obiskal tudi Leskovico, ter je iz neke hiše odnesel čez 20 gl. iu nekaj mesa; toda tiček je bil zrel. Kmalo ga okradeni zasledi, gre za njim čez Blegoš in v Železnikih ga najde v gostivoici že pijanega. Žandarji ga primejo in najdejo pri njem vkradeno mošnjo z denarjem, kar ga še ni bil zapravil in nekaj tatinskega orodja. Po vsem obnašanji Boditi je tat popolnoma mojster v svoji stroki — ne
I rečem, da pri druzih zgoraj omenjenih tatvinah ni imel perstov zraven. Oblečen je gosposki,
ima male berke pod nosom in pravijo da je doma nekje od Save, v Železnikih pa ima nekaj sorodstva.
Zdaj le velja mu skazati vse tatvine, pa ga zapreti, da bi ne videl več belega dne, Bicer bo v kratkem ča.-u zopet začel Bvoje delovanje po naših krajih, kjer mu je, kakor Be vidi, vse dobro znano.
Ik IVovesn mesia, 26. julija. Že je zopet preteklo eno leto, odkar bo bo bili gg učitelji zbrali h konferenci, o kateri se je vlani v velecenjeni list sporočalo.
Še se bode marsikateri gg. čitateljev spomnili o sporočilu vlanske učiteljske skupščine, koja je bila res hvalevredna.
Tudi letos bo bili h konferenci učitelji Novomeške okolice povabljeni na 20. julija. Vreme bilo je jasno in zato se je vse učitelj-stvo zbralo k tej konferenci. — Ko je odbila . ura 9 dopoludne, zbrali bo Be vbi učitelji z gg. očeti frančiškani v lepi dvorani gimnazijalnega poBlopja, koja je bila lepo ozaljšana z veliko podobo Nj h Veličanstva, presvitlega nam vladarja ter očeta narodov.
H konferenci prišel je tudi naš velospo-štovani in mnogozaslužni c. kr. okr. glavar g. Ekelj.
Konferenca pričela Be je z vzvišenim ter jedernatim nagovorom od nam najljubšega c. kr. okrajnega gospoda nadzornika do Njih Velišanstev Rudolfa in Štefanije Bpominjaje se na Njuno poroko 10. maja.
Po končanem navdušenem govoru zapeli so gg. učitelji Rudolfovo pesen navlaš zato sostavljeno od A. Forsterja. Po končani pesni, kojo je č. o. Frančiškan g. Il.^Satner učitelje navadil, zagromelo je vse učiteljstvo z burnim „živijo."
Kakor Bem čul, sporočil je gospod c. kr. okr. glavar to častitko telegrafično do Njih Veličanstev Rudolfa in Štefanije.
Posebno pa, kar me navdaja, da sporočim o tej konferenci, je to , da je c. k. okrajni nadzornik velecenjeni gospod Anton Derganc vso konferenco vodil v domačem, narodnem smislu. Velika je bila naloga te skupščine pa tudi važna in koristna za vsacega, ker predavalo Be je o praktičnem petji v šoli, kar je č. o. II. Satner učiteljem pokazal, kako se poje s Številkami mesto Bekiric, za kar mu po pravici vsa čast in hvala gre. Dalje se je razgovarjalo o kmetijstvu, zlasti o gozdnem in sadnem drevji itd. kar bodo šolski listi natančneje poročali. Vsa konferenca je trajala od 9. ure do šterih popoludne nepretrgano, pri koji je predsedoval ves čas g. okr. glavar. Po dovršeni konferenci bo se vsi učitelji zbrali v gostilni pri Brunerju, kamor je bil prišel tudi gospod c. kr. nadzornik z gospodom c, kr. okrajnim glavarjem. Vse Be je vršilo veselo, narodno in taktno.
Posebno pa bodi čast in Blava gospodu nadzorniku, ki su je letos mnogo potrudi), da imajo vse občine novomeškega okraja šolske verte, da zamorejo učitelji v kmetijstvu in Badjereji podučevati, kar ljudstvu zelo dopada. Pri tej Bkupščini bo tudi gg. učitelji sklenili, da pristopijo vsi k slovenskemu učiteljskemu društvu v Ljubljani, za kar jim bodi vsa čast. Vidi se toraj, da čeda je ali vsaj postane ta-košna, kakoršen je nje voditelj.
Naj še omenim, da Dolenjska bi Be z Novomestom kmalo slavno povzdignila, ako bi že skoraj železnico imeli po Dolenjskem. Vprašal bi, kako je vendar z dolenjsko železnico? Ko je bil Dežman v državnem zboru, jo je po ,,Brenceljnu" vsaj na špagci pripeljal, a zdaj menda še take ne bo.
gov izrek, da ne sm<5 v Nemčiji nobenega Slovana — katerih štejejo okrog 3 miljone — več biti, in res se dela na vse kriplje , kako bi tam slovanski živelj zadušili. Ne samo da vlada povsodi v šolah strogo nemščina, tudi prebivalstvo izgubiva čedalje bolj Bvoje tla — zemljo — pod nogami, katero kupujejo Nemci. Zlasti pokrajine ležeče poleg rek, katere se zamorejo ponašati z plodonosnostjo so skoraj že vBe v rokah Nemcev, in Poljaki so potisnjeni v hribe. To dokazuje zlasti i. 1878. izišla brošura Lud. Zychlinskega: „Ile naszej gleley ? czyli Stosunek polskiej a memieckidj vvlasnosci, wieksz<5) w vvielkičen kBieztwie Po-znaushičm przed 30tu laty, ze szczeg6towom mozglednieniem polskičj vvlasnosči i Polakovv vvlascieieli", kjer pisatelj dokazuje, da je v 30 letih prišlo že okolo 980.604 oralov poljske zemlje v roke nemške , ter imajo Poljaki v teh pokrajinah sedaj Bamo 2,812.100 oralov zemlje še v svoji lasti. Zavolj tega, ker te številke jasno govorč, pa pričenjajo tamošuji domoljubi tudi z resnobno previdnostjo pogledovati v bodočnost in časopiB Chociszevvskega — „Lech", kateremu pa ni bila dana zadostna podpora, se je vsemogoče trudil, obrniti mišljenja Poljakov na ta nevarni položaj, ter
jih prepričati, da mimo Slovanstva bo za bodočnost zgubljeni.
Rcb, da bo to sprevidili deloma tudi Poljaki v Avstriji in Rusiji, ter vstanovili posebno društvo, ki se za ohranjenje poljske narodnosti ustavlja preširnim Nemcem 8 tem, da brezplačno delf poljske knjige med poljsko mladež in narod, kar sicer blagodejno vpliva na ostale Slovane, videče, [s koliko ljubeznijo bo ti ljudje do svoje domovine navdani. Imeniten je zavolj tega tudi poljski list „Kuryer Poznanski", kateri je še pred nedavnim svaril Poljake pred sedaj običnim obnašanjem nasproti Rusiji in Slovanstvu ter pisal pomenljive beBedc : Najpoprej je nam Poljakom treba se iznebiti predsodka , da nas je 20 miljonov, ker v resnici je nas le deset in še ti Bmo razdruženi in izpostavljeni med dva velika naroda, ki nas žugata zdrobiti. Na ktero atran se bode toraj večina Poljakov nagnila, to je čitatelju že jaBno, ker celo nek ruski Poljak v brošuri: Spravva polska jako vvevvnetuzna pari-Bt\va Roscyjkiego (Bruksell 1878) zaklinja Rusijo, naj bi v imenu Slovanstva ne zapustila PoljBke. Le več še takih glasov, in Poljaki bodo svoj položaj Bpoznali, SlovanBtvo pa bo z njimi v VBakem obziru veliko pridobilo, i+a
Slišal Bem poštenega moža, ki je rekel: Saj je vse jedno, ker je Dunaj predaleč, da bi Be nas Dolenjcev spominjali. Bodi že kakor boče, Dolenjska bi bila srečna , ako bi dobila Železnico, ker ima marsikaj za kupčijo, pa tudi obrt in kmetijstvo bi se zdatno povzdignilo.
las Kočevja, 28. jul. Deželni odbor je daroval za vboge pogorelce šalkovaške pri Kočevji 600 gld., druzih milodarov se je nabralo čez 200 gld.; prejeli so toraj lepo denarno podporo. — Naj pri tej priliki omenim, da pri zavarovanji banka „Slavija" ni bila zadeta s 4000 gld., kakor je „Slovenec" poročal, ampak le z 865 gld.
V Kočevje je došel tedni dragi gost, kateremu od hiše do hiše vrata odpirajo ter ga z velikim veBeljem sprejemajo. Ta gost je — „Brenceljnov" Krišpinovič, ki je v zadnjem listu vzel na muho vis. č. g. deželn. šolsk. nadzornika Pirkerja. Prav iz Brca je razžaljenim Kočevarjem vzeto , kar Krišpinovič modruje o znani breztaktnosti Pirkerjevi. Tako zelo so razjarjeni, da g. Pirkerju pač ni več mogoče, priti na kočevsko zemljo šole nadzorovat.
tx Kima se nam v prijateljskem listu sledeče poroča: „Dogodki 13. julija so po časnikih še zmirom na dnevnem redu. Liberalni časniki in liberalni možje so vzeli krinko iz obrasa ter tirjajo od ministerstva :
1.	D.t se odpravi prva točka ,,statuta", ki odločuje , da je katoliška vera v Italiji vera države ;
2.	da se odpravi postava, ki garantira papežu neodvisnost;
3.	da se Italija polasti vatikana. Obletnica
V soboto, 30. julija, došel je na to na šemu vredništvu ta-le telegrafični odgovor: Sv. Oče želd, da se zahvala izreče vsim onim, ki so jih okrepčali v Njihovi srčni britkosti zarad dogodkov dovršenih v noči od 13. t. m., ter razodeli svoj stud in svojo obsodbo, in podelč vsim sv. apostolski blagoslov.
L. kardinal Jacobini. (Abendrothovi vozniki) vendar le dobd del svojega zaslužka. G. državni poslantc Obreza v ,,Narodu" naznanja, da je z Abendrothovim naslednikom bankirjem Rusom 17. julija Bkle-nil pogodbo, pri kteri 8e je Russo zavezal voznikom na Kranjskem' plačati 20.000 gld. Denarji bodo kmalo došli in g. Obreza jih misli razdeliti tako-le: Sostavi se odsek 3 zaupnih mož, ki bodo po zapisnih knjigah Abend-rothovih in po knjižicah voznikov sestavili, koliko ima vsak voznik tirjati, in po primeri te tirjatve se bode poslani denar potem razdelil.
(f G. Franc Omahen,) c. kr. notar in vpokojeni okrajni sodnik je 28. julija v Ljub ljani umrl in bil pokopan v soboto 30. julija. V nedeljo pa je umrl Franc pl. Garliczi, nadčastnik v pokoji, ki je prejšnja leta večidel živel v Bledu.
(Posebni vlak) odide v nedeljo ob y22. uri popoludne iz Ljubljane v Logatec. Vožnina bode jako znižana.
{G. inženir Ferd. KlemenČiŠ) se je podal v Galicijo, ker je od ravnateljstva državnih železnic imenovan za gradnjega voditelja že-leznične proge Stanislavo-Husjatin.
Eazne reči.
osvojenja vatikana, naj bo za Italijo praznik, —Duhovske p re m e m b e v ljubljanski kakor za Parižane obletnica polastenja ,,ba- škofiji: Č. g. Andrej Šimenec je dobil faro Št. stile".	Jursko pri Šmarji ter je bil v nedeljo 31. ju
,,La corte di cassazione" (viši sodnija) j lija tam slovesno vmeščen. Danes pa bosta je obsodbo onih šest največih rogoviležev pri \ inštalirana preč. g. Matija Hočevar za korarja prenešenji P ja IX. ovrgla ter zarad nekhna-<v Novem mestu in č. g. Jakob Delenc pak izrekla za neveljavno. Nova obravnava bo 11 ajmoštra na Igu.
za
23. ali 25. t. m. Naj brž jim bodo kazen olajšali ali pa jih popolno oprostili. Tu je vse mogoče ; ljudstvo bo na sodnike že pritiskalo z novimi škandali.
Tudi Lahi ge pripravljajo na romanje v Rim. Že zdaj se ve, da jih bodo sv. oče 25. Beptembra slovesno sptejeli.
Zarad okrožnice kardinala Jakobini-a ptu-jim vladam ae liberalni časniki tolažijo s tem, da se za-Dje nihče zmenil ce bode ter da jo bodo vlade vzele le „ad notam". V potrjenje se Bklicuje „11 popolo Romano" na judovsko „Neue fr. Presse' in dunajski enaki „Frem-denblatt". Ob kratkem: Razmere bo prav ža-jostne ter poBtaja politično obnebje če dalje temnejše; Bog zna, kaj vse se lahko pripeti. Pa pustimo to; ljudje se ve da obračajo tako ali tako, obrne pa le Eden.
Domače novice.
V Ljubljani, 2. avgusta.
(Zarad grdega in razŽaljivega ravnanja laskih rovarjev) pri prepeljavi trupla Pija IX, sporočilo je tudi vredništvo „Slovenca" in „Zgodnje Danice" prevzvišenemu kardinalu Ja-kobiniju avoje sočutje s sledečim telegramom: „Detestamur facinora in Pium, admiramur magnanimitatem LeouiB captivi unacutn ieeto-ribu3 catholicis obedientissimi fiiii C. Klun et L. Jeran.' — Obsojamo grdo ravnanje proti Piju, občudujemo velikodušnost Leona vjetege b svojimi katoliškimi bralci vred. Najpokornejša sinova K. Klun in L, Jeran.
f Dr. Matija Pak, stolni dekan v Mariboru so umrli 26. julija zvečer za srčno vodenico in bili 28. julija zvečer slovesno pokopani. Pokopa se je vdeležilo nad 50 duhovnikov in velika množina posvetnega ljudstva; tudi posvetni dostojanstveniki so bili v obilnem številu zastopani, ker so bili pokojnik vsled Bvojega tihega obnašanja in mirnega značaja povsod priljubljeni. Rojeni pri sv. Jakobu v slov. Goricah 24. febr. 1816 in v duhovnika posvečeni 1. avg. 1841 v Gradcu so služili 1 leto za kaplana, 9 let za prefekta v dijaškem semenišču, 12 let za učitelja veronauka na graški gimnaziji iu od 1. 1864 kot korar pri stolni cerkvi v Mariboru. Za stolnega dekana so bili imenovani 18. avg. 1880. R. I. P.
—	Slov. učit. društvo za koper-ski okraj bo zborovalo v Kopru v čitalniških prostorih tamošnjih gg. profosorjev, dne 4. avg. t. I. ob 10. uri zjutraj s tem le dnevnim redom: 1. Nagovor zač. predsednika. 2. Pre-branje zadnjega zapisnika. 3. Kako bi se ubranilo kratkovidnosti v šoli, razpravlja g. Mirko Anžlovar, učitelj v Čebedu., 4. O šolskih zamudah, govori g. Leop. Krapš, učitelj v Ospi. 5. O okrajnej učiteljskej knjižnici, govori g. And. Vertovec , učitelj v Dolini. 6. Volitev stal. odbora in predsednika.
—	Požar je uničil 26. julija skoraj vso vas Dobračevo pri Ledinah. Zgorelo je 19 hiš z raznimi kmečkimi poslopji vred, tudi več goveje živine in prašičev. Tudi 16leten fant, ki je bolan ležal, je storil strašno smrt; hoteč se rešiti je zlezel pod peč, ki se je nad
njim sesula. Nogi ste mu čisto odgorele. Zgorelo je tudi vse seno in strneno žito po kozolcih. Zavarovan je bil menda en sam, revščina je toraj velika.
Prošnja.
Trikrat uže nas je letos huda neBreča zadela. V dan sv. Jožefa je pogorolo na Spodnjem Brniku sedmim posestnikom vse poslopje; velikonični ponedeljek je razen dveh številk, pogorela vsa vas Polica in včeraj v dan sv. Jakoba je v Cerkljah pogorelo 38 hiš z drugimi poslopji. Večji del so zadeti bajtarji, katerim nij ostalo druzega nego lačna družina. Prvi dve nesreči smo zmagovali in nesrečnim sami pomagali, ali v tretjej uajvečjej nesreči smo primorani klicati dobrotnike na pomoč. Vsak dar bode s hvaležnostjo sprejet, in vsakemu darilcu kličemo uže naprej: Bog povrni stoterno. Slavna uredništva raznih časopisov prosimo, žalostne te vrstice ponatisniti in mile darove sprejemati.
V imenu zadetih: Andrej Vavken,	Ant Golobic,
župan.	župnik.
Vredništvo ,,Slovenca" je pripravljeno pre» jemati darove ter jih pošiljati omenjenima gospodoma. Revščina je zares veiika, ker 9 posestnikov ni bilo čisto nič zavarovanih; 18 jih je bilo zavarovanih pri Slaviji, 6 pri graški vzajemni zavarovalnici, 3 pri društvu Fonciere, 2 pa pri občnem zavarovalnem društvu dunajskem.
Katoliška bukvama v L jubljani.
Pred nekoliko čaaom smo ua temu mestu naznanili čisto nov llrcvii* i/. Tu«
riua. Skazalo se je, da je ta brevir nar boljši za popotovanje, kolikor jih je izišlo s tem , da se je naznanilo v „Slovencu" jako dobro obneslo. Priporočilo od prečast. duhovščine iz vsih krajev, spodbudilo nas je, da ga zopet naznanimo v .,Slovencu", s željo, da bi tega brevirja ne manjkalo pri nobenem duhovnu. Lično v saf;au vezani del, kateri se vsaki čas potrebuje, ni debelejši kot 2 */2 cm., visok 12 cm. in širok 8 cm.
„Proprium de tempore" in „Commune sanetrm." so v posamezne sešitke razdeljene. Spredaj in zadaj vezanega dela je taka naprava, da se lahko sešitek pridene po potrebi.
Na popotvanji brevirja, kot je ta, ni prezreti.
Tisk je sicer mal, ali zelo razločen. Ru-menkasto-rujavi papir jako prijetno upliva na očesi. Posebno bodi še opomnjeno priporočilo sv. Očeta, papeža Leoua XIII., katero so naročili založniku pisati po nj. eminenciji kardinalu Nina:
Ce Breviaire a ete prepare par vous aveo une heureuse invention a l' avantage surtout des pretres vogageurs.	(4)
(Ta brevir ste prav spretno sestavili, posebno za rabo popotnih duhovnov.) Cena dela je: 7 gld. 20 kr.
Če Bi kdo želi omisliti kakih druzih liturgičnih del, radi mu postrežemo s zapisnikom.
K obilnemu naročevanju vljudno vabi Katoliška bukvama
v Ljubljani.
Nova knjiga je prišla ravnokar na svitlo z imenom
5;Lurška Mati Božja"
po francoskem poslovenil č. g. Franjo Marešič, duh. pomočnik v Št. Vidu nad Ljubljano. Veljajo mehko vezane 1 gld., v pol platnu 1 gld. 20 in v pol usnji 1 gld. 25 kr, Po pošti 10 kr. več, Kdor vznme 10 iztisov. dobi jih francc. Prodaja j.h prelagatelj iu Katoliška Iiukvarua.