38 Didakta oktober 2014 Psihologija PROCES ZDRAVLJENJA IN OZDRAVLJENJA OSEBE Z MOTNJO HRANJENJA / Aleksandra Rožman / Svetovalnica za motnje hranjenja Introspekta UVOD Dojemanje problematike motenj hranjenja pogostokrat spremljajo prepričanja o njeni trdovratnosti. Te izvirajo iz ugotovitve, da hrane nikoli ne moremo popolnoma izključiti iz življenja, kot lahko na primer zasvo- jitvene substance, drogo ali alkohol. Problematika motenj hranjenja vzbuja nerazumevanje tudi zato, ker se veliko- krat prepozna šele v pozni fazi razvoja. Zato je razvita motnja hranjenja pri mladostniku, ki je sicer razumljiva po- sledica doživetih izkušenj, lahko dojeta kot šokanten pojav. Kopica osebnih zgodb o okrevanju, kjer posamezniki motnje hranjenja razlagajo iz subjek- tivnega zornega kota, je pripomoglo k temu, da se je problematika popula- rizirala in posledično neizogibno tudi popačila. To dejstvo podkrepljujejo tudi raznovrstni delovni pristopi, ki težave urejajo površinsko ter proble- matiko motenj hranjenja interpretirajo na podlagi njenih simptomov. Tako se problematika motenj hranjenja izkrivlja predvsem v njenih psiholo- ških temeljih, vzrokih nastanka in v učinkih ozdravljenja. A temu ni tako le v medijski javnosti. Z nerazumeva- njem problematike motenj hranjenja se srečujemo tudi v okoljih, kjer se odkrito soočajo s tem pojavom. Takšno okolje, na primer šola ali zdravstvena institucija, je lahko tudi pomemben vezni člen v procesu okrevanja osebe z razvito motnjo hranjenja. STROKOVNA POMOČ Delo z ljudmi na psihološkem področju je izjemno občutljivo in za vse vple- tene potencialno nevarno za njiho- vo duševno zdravje. Brez ustreznih strokovnjakovih kompetenc se lahko obrne v škodo osebe, ki navadno že tako potrebuje pomoč v izjemno tež- kih življenjskih situacijah (Guggenbü- hl-Craig 1997). Strokovna pomoč na področju obravnave problematike motenj hranjenja zahteva ustrezno usposobljene strokovnjake z javno priznano verificirano univerzitetno izobrazbo, na podlagi katere lahko izvajajo metode psihološke pomoči. Takšna strokovna obravnava se izvaja v obliki psihološko svetovalnih, psiho- socialnih, psihoterapevtskih in psiho- analitičnih programov. Pri problematiki motenj hranjenja loči- mo dva procesa strokovne obravnave: proces, ki je namenjen urejanju simp- tomov problematike motenj hranjenja in proces, ki je namenjen zdravljenju osebe z motnjo hranjenja. Ti dve vrsti obravnave različno pristopata k razre- ševanju problemske situacije in imata na okrevanje posameznika različne učinke. PROCES UREJANJA SIMPTO- MOV PROBLEMATIKE MOTENJ HRANJENJA Osrednja značilnost procesa urejanja simptomov je urejanje vidikov proble- matike, ki so samo simptomi proble- ma, ki izvira iz nezavedne psihodina- mike posameznika (na primer osre- dotočanje na urejanje slabe telesne samopodobe, škodljivih načinov pre- hranjevanja, prekomerne telesne teže, negativnega mišljenja). Za proces, ki ureja simptome, je tudi značilno, da ne omogoča zadovoljivega konteksta za razvoj spontanega doživljanja in kontinuitete dela. Pogoji dela, ki izpolnjujejo kriterije procesa urejanja simptomov pro- blematike, se navadno realizirajo v skupinskem delu. K temu pripomore predvsem sestava skupine, ki ne more v zadovoljivi meri posegati na psiho- dinamsko raven posameznika, kar pomeni, da skupinsko delo ne more zaobjeti raziskovanja posameznikove- ga doživljanja v meri, kot je potrebno za popolno razrešitev problematike motenj hranjenja. Skupinski kontekst dela posamezniku ne more omogočiti spoznavanja vseh zatrtih vidikov doži- vljanja sebe. Hkrati ne zmore prebuditi stika s celotno paleto čutenj in prodreti na doživljajsko raven telesnih senzacij, saj ne more biti popolnoma prilagojen posamezniku. Zaradi tega skupinski kontekst posamezniku ne more v pol- nosti nuditi, kar trenutno potrebuje za lasten optimalen razplet procesa okrevanja. Kljub temu lahko reden proces skupinskega dela posamezniku koristi in pomaga pri okrevanju. Tako lahko posameznik pridobi tehnike so- cialnih veščin, se nauči učinkovitega sporazumevanja z drugimi, načinov, kako ravnati v akutnih stiskah, bolj spozna svoje potrebe, čutenja in želje, ter jih začne izražati na prej nepozna- ne načine. Skupinsko delo je primernejše za ose- be, ki nimajo razvite motnje hranjenja, a prepoznavajo zametke motenj hra- njenja. Predvsem za tiste, ki si lahko ob tem že samostojno pomagajo, hkrati pa čutijo, da bi jim družba oseb, ki želijo rešiti podobne težave, koristila. Njim lahko skupina služi kot zadovolji- va podpora. A za osebo z razvito mo- tnjo hranjenja skupinsko delo ponuja oziroma omogoča premalo. Obravnave, ki urejajo simptome, nava- dno vključujejo tudi vnaprej določen program in tehnike dela. To posame- zniku onemogoči potrebne možnosti soodločanja in soustvarjanja poteka dela. Pogostokrat se v proces ob psi- hološki podpori vključujejo dodatne aktivnosti, kot so na primer delavnice, izleti, predavanja. Ob tem je sicer treba vedeti, da takšne dodatne dejavnosti lahko blagodejno vplivajo na človeka v stiski. Prav tako lahko doprinesejo k začasnemu izboljšanju stanja, pod pogojem, da posamezniku ustrezajo. A treba je vedeti tudi to, da takšne dejavnosti niso neposredno povezane s psihološkim okrevanjem. Primarno služijo socialnemu vključevanju po- sameznika v okolje. Preusmerjanje pozornosti na raznovrstne aktivnosti tako porablja posameznikovo energijo, ki bi jo bilo bolj smiselno usmerjati v trenutne psihološke potrebe zdravlje- nja. Pri blagodejnih učinkih dodatnih Didakta oktober 2014 39 Psihologija dejavnosti je izjema prehransko sve- tovanje. Prehransko svetovanje je za proces okrevanja posameznika, ki ni v življenjski ogroženosti, brezpredmetno in celo potencialno ogrožajoče. Če se osebi v delikatni fazi razvoja proble- matike ponudi prehransko svetovanje kot dodatna aktivnost, ki sestavlja jedil- nike in poučuje o hrani, se lahko obo- lelost osebe stopnjuje. Osebe z motnjo hranjenja zaradi fenomena personifi- kacije hrane niso sposobne doživljati hranjenja in hrane zunaj konteksta njihove obolelosti. Ukvarjanje s pre- hrano lahko postane dodatni ritualni del omamljanja, ki se vključi v vsakdan posameznika. To utrdi kontrolno in obrambno funkcijo problematike. Za proces okrevanja je neustrezno tudi vključevanje transenergijskih tehnik. Hipnoterapija in bioenergijski pristopi so za osebo z razvito motnjo hranjenja iz vidika zdravljenja pogosto nevarne in neučinkovite metode dela. Ne glede na morebitne začasne pozitivne stran- ske učinke osebo ogrožajo zaradi tega, ker jo spravljajo v stanje transa. Tako globoko ranjene osebe, kot so osebe, ki razvijejo motnjo hranjenja, nikakor ne potrebujejo dodatnih stanj zavesti, v katerih je njihova samoiniciativnost oslabljena in okrepljena dojemljivost za vpliv volje drugega. Takšne osebe spravljati v stanje, ki njihovo sugesti- bilnost potencira, je tudi etično močno sporno delovanje. Rezultat učinkovitega procesa ureja- nja simptomov posamezniku omogoči načine soočanja s težkimi situacijami. Zato lažje živi. A posameznik mora po končani obravnavi še vedno svojo energijo porabljati za kontroliranje sebe – obvladovanje problematičnega mišljenja, čutenja in vedenja. Zato je za proces urejanja simptomov proble- matike motenj hranjenja značilno del- no okrevanje. Takšno stanje dopušča, da se po končani obravnavi posame- znikovi simptomi pojavljajo v podobni obliki (na primer občasno hujšanje, prenajedanje, stradanje, kompulziv- na telovadba). Lahko pa se temeljne težave prenesejo s področja hranjenja na druga področja. Na primer oseba popolnoma uredi hranjenje, doseže optimalno težo, odpravi škodljive de- javnosti, a sčasoma razvije katero od fobij. Lahko redno zapada v tesnobna in depresivna počutja. Ali pa ima te- žave v medosebnih odnosih, ki jih ne zna funkcionalno reševati. PROCES ZDRAVLJENJA OSEBE Z MOTNJO HRANJENJA Proces zdravljenja se v polnosti osre- dotoča na raziskovanje psihične ravni posameznikovega doživljanja. Zahte- va nepretrgano delo, ki posamezni- ku omogoča potrebno pozornost in tematsko prilagojenost. Temelji na vzpostavitvi terapevtskega odnosa s strokovnjakom. Šele to omogoči kon- tekst, v katerem se posameznik lahko sprosti do takšne mere in preda proce- su na takšen način, kot zahteva uspe- šno zdravljenje. To je tudi predpogoj, da strokovnjak sploh lahko zadovoljivo spoznava posameznikovo spreminjajo- če stanje in ga na podlagi tega podpira ter usmerja. Odnos med strokovnjakom in klientom je potreben, da se lahko vzbudi zado- voljiva psihodinamska obravnava. Ta postopno omogoči posamezniku, da začne skozi spoznavanje lastnega emo- cionalnega doživljanja razvijati dru- gačne načine dojemanja samega sebe. Prav zaradi pomanjkanja vzpostavitve takšnega stika med strokovnjakom in klientom so nekatere obravnave ne- zadovoljive, kot so na primer plesne, glasbene in ekspresivne terapije. Te sicer lahko zaradi svoje osredotočeno- sti na doživljanje v sedanjem trenut- ku pozitivno doprinesejo k procesu okrevanja. A šele stik s sočlovekom, ki se postopoma razvija v delovnem odnosu obravnave, vzpostavi ustrezno medosebno vzdušje. Takšno, ki prebu- di klientova občutja na način, kot jih ne more nobena še tako učinkovita terapija, ki primarno ne temelji na odnosu. Sodobna psihoterapevtska stroka je enotna v spoznanju, da je v procesu okrevanja najpomembnejša izkušnja terapevtskega odnosa (Stern 2010). Individualni proces šele s popolno osredotočenostjo na posameznika omogoča celovito obravnavo posame- znikovega doživljanja na kognitivnem, čutenjsko afektivnem in telesnem nivo- ju. Zaradi tega lahko v zadostni meri posega v prepoznavanje in spremi- njanje posameznikovih škodljivih vzorcev vsakodnevnega delovanja. Popolna prilagojenost individualne obravnave posamezniku omogoči tudi spontanost procesa. To pa dovoljuje, da lahko posameznik deluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Tako pridobiva prav tiste uvide, ki jih trenutno rabi za svoj razvoj. Prilagajanje individualne obravnave posameznikovemu porajajo- čemu doživljanju ustvari naraven tem- po zdravljenja. Prav spontanost dela je nepogrešljiva podlaga zdravljenja, ki opozarja, da posameznik ne more hitreje napredovati, kot je trenutno zmožen. Spontano doživljanje, ki se porodi iz notranjega impulza v po- samezniku tekom razvijanja procesa, je najprimernejši delovni material za trenutno okrevanje. To je ogromna prednost individualne obravnave, ki takšen potek dela popolnoma uresniči. Tako se v individualnem procesu ve- dno obravnava tisto, kar posameznik želi, in za kar čuti, da bo doprineslo k njegovi trenutni življenjski situaciji. Posledična nastala kakovost nepredvi- dljivosti dogajanja v takšnih razmerah dela pa še dodatno spodbuja posame- znikovo zmožnost prepuščanja proce- su in soočanja z doživljajskim materi- alom, ki ga rabi za proces okrevanja. To omogoči, da se obravnava polno vključi v posameznikovo vsakdanje življenje kot opora. Ker spontanosti človekovega doživljanja ne moremo umetno izsiliti, je proces dela, ki pri- naša trajne rezultate, dolgotrajen. Individualna obravnava predvsem spodbuja posameznikovo samoinici- ativnost. Tako deluje v smeri razvoja njegovih potencialov in razcveta nje- gove osebnosti. Posledične osebno- stne spremembe omogočijo popolno okrevanje in dajejo trajne rezultate. Vplivajo na celotno posameznikovo delovanje v zunanjem svetu. Kako bo posameznik skrbel zase, kako bo re- ševal osebne probleme in medosebne konflikte, kako bo vzpostavljal intimne odnose in kako bo organiziral način svojega življenja. Zaradi tega proces zdravljenja razrešuje vzroke nastan- 40 Didakta oktober 2014 Psihologija ka problematike. V skladu s posame- znikovim napredkom pa samodejno odpravlja simptome (na primer telo tekom procesa zdravljenja samodej- no uravna optimalno telesno težo in optimalen način hranjenja). Individu- alna obravnava je za osebo z motnjo hranjenja dragocena prav zaradi tega, ker je z njo mogoče doseči veliko več, saj izkoristi maksimalne pogoje dela. Tako posamezniku omogoči najinten- zivnejši kontekst dela – časovno najhi- trejšo in funkcionalno najtemeljitejšo obravnavo. 1 V procesu okrevanja je najbolj smi- selno, da se učinki strokovne obrav- nave kritično preverjajo sproti. Ne glede na pridobljeno strokovnjakovo izobrazbo in pristop dela je sprotno strokovnjakovo delo najpomembnejše. Omogoča, kako se bo proces, ki sicer ima varovalne strokovne temelje, lah- ko razpletal (Mitchell 1997). Rezultati učinkovite obravnave se navadno mo- rajo pokazati že v prvih srečanjih, ko oseba začuti, da ji obravnava pomaga. Učinki se morajo kazati tudi sproti v posameznikovem vsakdanjem življe- nju. Spreminja se kakovost njegovega doživljanja, kar se odraža v posamezni- kovem dojemanju sebe, drugih ljudi in sveta. Zato mora oseba dobivati zadovoljive napotke za delovanje v problematičnih stanjih. Prav tako se mora ob strokovnjaku počutiti kompe- tentno. Ta mora v procesu upoštevati njene želje, potrebe in zmožnosti. Ob tem mora oseba imeti jasne možno- sti odkritega soočanja strokovnjaka s svojimi dilemami, z nestrinjanjem in s pomisleki. Hkrati pa mora od njega dobivati ustrezno razumevanje. IZKRIVLJANJE UČINKOV OZDRAVLJENJA Če posamezniki, ki se vključujejo v različne programe okrevanja motenj hranjenja, ali starši, ki v takšne pro- grame vključujejo svoje otroke, niso v zadovoljivi meri obveščeni o učinkih procesa, lahko nastane problematič- na situacija. Pride lahko do mešanja 1 V obravnavi otrok se način izvajanja procesa zdravljenja prilagodi starševskemu sodelovanju (več informacij o procesu zdravljenja otroka v Rožman 2014). učinkov procesa zdravljenja in učinkov procesa urejanja simptomov. S tem pa k izkrivljenim predstavam o tem, kaj je ozdravitev. 2 Zato je treba opozoriti na razširjene napačne informacije o specifikah ozdravljenja od problemati- ke motenj hranjenja. Na primer, da se mora oseba vedno malce kontrolirati, da ne stopi ponovno na stara pota. Da je po zaključku obravnave lažje, a da kljub okrevanju življenje brez motnje hranjenja ni popolnoma brezskrbno. Prav tako, da so ponavljajoči se simp- tomi normalna posledica ozdravljenja, in da se v stresnih situacijah pojavljajo samodejno. Da ni nič narobe, če oz- dravljena oseba še kdaj bruha, ali da, če je kdaj pod stresom, ves dan ne je ali se prenajeda. Da naj bi to bilo po- polnoma sprejemljivo, ker naj bi imeli vsi ljudje lastne simptome za soočanje s psihičnimi težavami. Pomembno je poudariti, da ljudje za spopadanje s stresom in težavami, ki jih ta porodi, ne rabimo simptoma. Če že imamo kake simptome, lahko poiščemo stro- kovno pomoč, ki nam bo omogočila njihovo razrešitev. Nismo nemočno ujeti v ponavljajoče se simptome, ki nastanejo zaradi nezmožnosti razre- ševanja duševnih stisk. Napačne informacije glede specifik oz- dravljenja povzročajo škodo. Predvsem tistim obolelim osebam, ki zaradi glo- boke ranjenosti, v kateri so navajene živeti, nikakor ne zmorejo prepoznati zmotnih informacij. To so mlade ose- be, ki ostanejo brez podpore staršev ali s starši, ki so sami v hudi stiski. (Ne)učinke procesa urejanja simpto- 2 Ob tem je treba poudariti, da si odrasli samo- stojno izbiramo želeni način življenja. Tako se osebe s procesom urejanja simptomov in pona- vljajočimi se težavami lahko tudi zadovoljijo. To pogostokrat potrjujejo resničnostne zgodbe, ko osebe preko medijev javno spregovorijo o svojem okrevanju. Pri tem moramo izpostaviti tiste mlade osebe, ki zaradi prehude ranjenosti ne vedo, zakaj to počnejo in kaj pravzaprav počnejo. Saj ne zmorejo prepoznavati meja in- timnosti in zasebnosti. Na takšen način iščejo pozornost in razumevanje. Prav zaradi svoje ranjenosti tudi začasno ne prepoznavajo, da njihovo stanje ni ozdravljenje. Te mlade ranjene osebe moramo ločiti od oseb, ki so se zadovoljile s svojim stanjem in na takšen način realizirajo svoje cilje. Škodljivost priljubljenega deljenja resničnostnih zgodb je prav v tem, da se pri- povedovanje zgodb skozi oči neozdravljenosti predstavlja kot dokončno okrevanje. mov je nedopustno prikazovati kot ozdravljenje. Ne glede na to, koliko odraslih oseb z lastno izkušnjo motnje hranjenja ali staršev z lastno izkušnjo otroka z motnjo hranjenja se s tem zadovolji. In ne glede na to, koliko stro- kovnjakov zagovarja občasno vračanje simptomov kot ozdravljenje: človekovo duševno zdravje je samo eno. Spuščati se na nivo patologiziranja duševnega zdravja pomeni ustvarjati pogoje za brezmejno območje relativ- nosti, kjer postane vseeno, kdo zdravi, koga zdravi, kako zdravi in ali sploh oz- dravi. Tako uničevalnost patologizacije duševnega zdravja neizogibno vpliva tudi na druge vidike konteksta določe- ne duševne problematike, v katerem se manifestira. Učinkovita patologiza- cija duševnega zdravja je možna le ob zadostno tolerirajoči strokovni institu- cionalni podpori in ob izključevanju preostale delujoče stroke. To pomeni, da se lahko v omejenem družbenem prostoru javno konstruirajo anomalij- ske realnosti določenih vidikov dušev- ne problematike. Tako izkrivlja naravo duševne problematike in zavaja laično ter obolelo populacijo. Omogoča, na primer, mistificiranje problematike, generalizacijo dovzetnosti za razvoj problematike, normalizacijo začetnih znakov obolelosti in sprenevedanje o etiologiji problematike. Takšne razme- re omogočijo tudi neodvisno od po- treb oseb, ki rabijo pomoč, oblikovanje programov preventivne in kurativne obravnave. Zato ima patologizacija duševnega zdravja, v kakršnem koli kontekstu se že pojavi, izjemno ne- varne razsežnosti za nivo ozaveščanja članov določene skupnosti. Posledično tudi za njihovo kakovost življenja in na- vsezadnje skupno družbeno dobrobit. CELOVITO OKREVANJE Okrevanje od problematike motenj hranjenja omogoči celovito integracijo človekovega doživljanja. Zato ozdra- vljenje zaobjame osebnost človeka, kar preobrazi nivo njegovega načina življenja. Na področju hranjenja je človek ob hrani popolnoma sproščen, kot da ni- koli ni imel problemov s hranjenjem Didakta oktober 2014 41 Psihologija v okviru problematike motenj hra- njenja. Tako proces hranjenja poteka samodejno v skladu s posameznikovo skrbjo za svojo dobrobit. Kljub temu lahko ozdravljen posameznik v zelo stresnih situacijah podoživi, kako mu je bilo hudo in kaj vse je počel, da je trenutno stisko preživel. A to mu bo vzbudilo le še dodatno sočutje do sebe. Zato ozdravljen posameznik ne bo nikoli več reševal stisk z izražanjem agresije nad svojim telesom. Na primer z bruhanjem, s stradanjem, prenajeda- njem, hujšanjem in z različnimi dru- gimi oblikami telesnega izčrpavanja. Ali na kakršen koli drug samouničujoč način. Kajti ni več psihične prisile in potrebe po omami v stresni situaciji. Ozdravljen posameznik zna sočutno poskrbeti zase v vseh nepredvidljivih življenjskih situacijah. Proces zdravlje- nja je preoblikoval njegov odnos do sebe. Ta temelji na zmožnosti spopada- nja z lastnim duševnim doživljanjem in na sposobnosti sočasnega razreše- vanja bolečih čutenj, ki jih trenutno doživljanje poraja. Posameznik je tako sposoben samostojno preživeti celotno intenziteto doživljanja. Tako ni več pri- moran bežati pred doživljajsko resnič- nostjo. Z njo se lahko v polnosti sooča. Prav pristen odnos do sebe je tisti, ki ga vodi v zunanjem svetu. Vedno zno- va mu omogoča, da neguje zmožnost zaupanja svojemu fluidnemu čutenju. To poraja neodvisno, samozavestno in svobodno življenje. Življenje v popolni odsotnosti kakršnega koli omamljanja in iz tega izvirajočega škodovanja sebi ter drugim. Posledično je posameznik zmožen svoje doživljanje tudi izražati na načine, s katerimi drugemu lahko jasno sporoča svoje potrebe, želje in pričakovanja. Posamezniku to omogo- či odkrito pristopanje do drugega, in sicer v skladu z lastnim pristnim doži- vljanjem. Medosebno sporazumevanje se s tem preobrazi na raven, kjer se nesporazumi, nestrinjanja in neskladja lahko rešujejo sprotno. Posledice oz- dravljenja so tako ključne za področje medosebnih odnosov. Za ustrezno iz- biro prijateljskih vezi, partnerskega razmerja in potencialno formiranje družinskega življenja. Proces ozdravljenja je enkraten. Strokovni kriteriji delovnega odnosa med klientom in strokovnjakom lah- ko obravnavo profesionalno pripe- ljejo do konca. Posameznik je zaradi osebnostnih sprememb opremljen za reševanje neizogibnih problemov in konfliktov, ki nam jih prinaša življenje. Zato nikoli več ne potrebuje tovrstne psihološke pomoči. ZAKLJUČEK Proces zdravljenja od osebe z motnjo hranjenja zahteva odločitev spremeniti način življenja. Priporočljiva je čim hitrejša vključitev v obravnavo. Že ta- krat, ko oseba sluti, da nekaj ni v redu z njenim počutjem in hranjenjem. Na takšen način preprečimo nadaljnje škodljive posledice in skrajšamo časov- no trajanje okrevanja. Vendar tudi, če se oseba bori z motnjo hranjenja že vrsto let, je vključitev v proces zdravlje- nja smiselna. Priporočljiva je vedno, ko obstaja volja za spremembo vsako- dnevnega delovanja. Zato je pomemb- no vedeti, da nikoli ni prepozno. To iz terapevtskega vidika potrjujejo uspešni procesi okrevanja, s svojimi izsledki pa podkrepljujejo tudi nevroznanstvena dognanja. Ta pričajo o potencialu člo- vekovega vseživljenjskega psihičnega razvoja. Duševne motnje, kot so mo- tnje hranjenja, so v strokovnem konte- kstu jasno opredeljene kot popolnoma ozdravljive. Možnost ozdravitve pa je v današnjem svetu človeku dosegljiva bolj kot kadar koli prej. Trdovratnost lahko problematiki motenj hranjenja priznavamo samo iz vidika, da se teme- lji, na katerih se razvija, gradijo vrsto let. Zato okrnijo posameznikovo oseb- nostno strukturo. Prav zaradi tega pa je potrebno dolgotrajnejše zdravljenje. A kljub času, ki ga proces zdravljenja zahteva, so učinki ozdravljenja tisti, ki spodbudijo k spremembi. Osebe, ki že- lijo živeti brez omejitev, ki jih postavlja problematika motenj hranjenja, lahko to dosežejo. Potrebna je samo posame- znikova odločitev, da začne delovati v smeri, ki ga bo kot človeka popeljala na ravni spontanega, sproščenega in ustvarjalnega doživljanja. Doživljanja, ki si ga iz stanja turobne rutine, ki jo kreira motnja hranjenja, ne more predstavljati. S tem, ko rigidno kaotič- na kontrola spusti vajeti, pa se lahko človek prepusti vsemu, kar je življenje z motnjo hranjenja blokiralo. To mu omogoči polno vključenost v vsakda- nje življenje. Prav tako pristnejšo pove- zanost z dragimi osebami. Okrepi tudi že poznane posameznikove enkratne potenciale, hkrati pa mu omogoči spo- znanje novih dimenzij doživljanja sebe kot individuuma. S takšno čutenjsko prebujenostjo se človeku odprejo tudi dodatne možnosti spoznavanja rado- sti, ki jo poraja nepredvidljivost naših življenj. In čeprav je ogromno časa že izgubljenega zaradi motnje hranjenja, še vedno ostane čas, ki je pred nami. In ta se lahko preživi drugače, tako živo in izpolnjujoče, kot še nikoli prej v življenju. Zato je, ne glede na to, v katerem obdobju življenja se oseba nahaja, to vredno. Literatura Guggenbühl-Craig Adolf (1997) P omoč ali pr emoč: psihologi ja in pat ologi- ja medčlo v eških odnoso v pri delu z ljudmi. Ljubljana: Založba Sophia. Mitchell Stephen A. (1997) Influence and A ut onom y in Psy choanal ysis. New York, NY: Routledge. Rožman Aleksandra (2014) Starševsko prepoznavanje otrokove ranjenosti ter preprečevanje razvoja in zdra- vljenje motnje hranjenja. Didakta, let. 24 (št. 173): str. 42–49. Stern Daniel N. (2010). F orms of vitali- ty: Exploring dynamic experience in psy chology , t he arts, psy chot her ap y and dev elopment. New York, NY: Oxford University Press.