Ivan Negrišorac
Dol s poezijo
Začenjam z:
Njihove
duše so si navlekle svinjsko
kožo O, luža, nekdanje biserno
proso v boksarski slačilnici Vse mirneje
stegujem roke
za hrbtom, božanski
rep bom zatipal Dokler bom svetlobi
sedel na vrhu
igle in mrmral himne
premikajoč ušesa A jaz: je,
ni Dal se je
na številko tri, sameval
pod kljuko kjer visela je koža Obhoditi
svet, skozi vreli •
samovar Skrbno
spuščajoč pogled na poslušne
stvari, daljne: v podnožju nekega velikega stopala
pustiti korenine Ne pozabi: začel sem
z »duše ne hrani
s pomijami«, z drugimi besedami se bom končno
presejal skozi
sito. Ali hropem, ali vara
pogled Niti se ne vidi
kar se vidi, niti ne čaika kjer bo
dočakal Prsti
drsijo,
po hribu Če veš
kje se začenja, kje spušča
se (tema/luči
lestev): je kje kdo, da bo postavil to prekleto
piko V tej vodi, ki vre, piha varuje
Dol s poezijo
Utrujeni, utrujeni smo od vsega Kaj se govori, o čem molči Podgane delajo
svoj A, sem: izven
sebe Enkrat,	k
nepovratno V usodnem
zdrsne stavek ki svet obrne
Včasih
na glavo
skrilavcu, med dvema pikama Telo je tukaj, ali ni Vseeno ogenj tišči in se sprehajamo brez listov
Sramu Janičarski vratovi
kimajo po svetu, ne
posreči se mi niti
vprašati Ušesa nam trepečejo
s trstikavo glagolico in zmeraj
pripravljeno »da«
varujem pod jezikom Tisoče
priseg je padlo da sonce okoli
zemeljske žogice teka Moja zvezda,
pepelnata, blodi po nebeški
postavi Kje so
steze, kje je plevel Jaz sem jaz: telo Sluzaste obrvi	imam,
solzo spustijo	ali pa ga nimam
kot prikleščeno ščene Kdo kliče, sprašujem: kot Oko se širi v črn plašč in se nam nalahko spušča na ramena
Božji prst, presen brest
Grem, lahek Vse
lažji, mehkejši: premeteni šipek
nas stiska
s palcem Škilim, likam noht besnih bičev Ječmenasta zalega ki vpreda mačje brke: enci menci, na kamen si Pod pasom, fresko
iz plenic s katerimi previjamo drobne
porodne rane Zija
nasoljena: gnojna: korenček pod
srcem, prekajena
trska Cev s katero dovajamo
zrak, redek Korak
naprej, korak
nazaj Palčki so nam posedli po ramenih, krampe v trnje in s smrki stavkajočih brozgajo po določenem testu V ogenj z njimi, s temi klapavimi mojstri: okrpajo nas in pustijo salamuri: nosi, nosi jih brat, v božjo O, oglasi se: najavi: luči nosečnic: naj blisne placentna krpica ki so o njej sanjali Ko poklekneš, da trzne čez obraz: na vrhu hriba, nad čelom: kamnolom se premika: vrba prpa
Borovine, prisadi
V spomin H. P. B.
1.
Ni več hišnega
praga, ne kurijo se ognjišča Poslušam tišino in to je vse
kar se mi hoče Otrdeli smo, preveč
z glavo skozi zid Vrniti se
nima kam To je tisto
kar žubori v komorah
ko se združijo očesne bleščice
predmeti pa kar lebdijo
okoli naših ušes Težko
zadevajo psovkasti zvončki, bat v čelo Ne, obrazi odkriti nikoli ranljivo in tolsto Če je kri da ne teče, naj ne teče Ne da se otipati to kjer smo, drugje je to Neznane
besede zadevajo mesto kjer mesnoba zine in lijejo,
lijejo sokovi ki jih nismo nikoli videli Se piše po pergamentu, se strojijo plesnivi nabori svinjski Hladna so gnezda, kje: preoblačim se: iz kože v kožo in obraza v obraz Pozabite vse, ohranite samo spomin
2.
Tisoč imen
imam, tisoč besed mi pokriva
toplo kožo To so
solze na nebeški
zavesi, kjer je vpisan
zemljevid sveta Tam nekje se plazijo
počasni stalagmiti, tam na vrhu nosa
drsi navzdol po pogledu zazrt
v neskončnost Ne igraš, ne
igraš še, kljuka, v mojem življenju Toda vrzi
prst, na slepo, in povej, kam
je padel: k obrvici, morski
pijavki, ali k neki
daljni zvezdi
3.
Bila je nekoč, v zatohlem
pretekliku, ko seje spominjalo: besede drsijo
po vodi, tudi tam kjer se neha nebo Pepel,
ki je ostal, naj pohodi požrešni
čevelj, zemlja naj se vpogne Ničesar ne goltajo
črni slovarji, zobje klokočejo praznim
vrečam »In« je
veznik, »Jutri« prislov. Tisoč resničic
nosim v rokavcu, pravljico za vsako šibo
po ušesih Nekoč je bila neka vrla
babica z okusom mišjega repa
v škrgastih ustih To kje sem: mar sem
ti, mar si Enkrat, vsaj
enkrat Privezati vse kar je treba
mačko za rep, naj blisnejo božanski sekalci Skrčil
se je, končno, v tiho pest ki drsi navzdol po hrbtni strani
vlažni: o,
vetrovi Sivi pokajo Bila je bela: boleči končiči Moje telo ne pušča sence, predmeti se plazijo za vonjem njegovim Toda od kod,
od kod suhcane pravljice Nikoli se krogla ni obrnila
okoli osi, ni severa in ne pomaga Če veš
od kod veter piha Meso je
meso, ogenj je ogenj Da se razreši, enkrat,
za zmeraj: ali imajo podgane peruti, ali mešajo
lase angelski krempeljčki Pogledam,
škilav Srce je topel organ
ki krči kožo
in širi Ali: je to kje smo, isto Po nebu razlivam daljnovidni serum Tu si, tu Zaspi
4.
Vsako jutro
si umij roke in se očedi, in razmisli, dobro razmisli zakaj to delaš Mogoče se ti bo odprl cvet
o katerem otroci šepečejo na uho, norci pa
žvenkečejo po razmetanih možganskih
škatlah Ko enkrat pogled
poleti v višave, tam pa: štiri stranice
sveta so se sestavile v toplo
piramido
Itd
Skupaj stisniti
kolena, povedati
kar imaš Ko za besedami
ostane tanek rep
dima V vodi, goli,
puščajo, na obali, kjer je obleka
že zdavnaj pobrana Svet poka
pred očmi Vsak dan,
po obrazu Okna odpiram,
zjutraj,
na stežaj Ponavljam: zdaj verjamem v noč ki poklja za
zvezdami,
zdaj vem da imam štiri noge V srcu, ko odprem, bo še dosti žerjavice Drhtim potopljen v vodi, lažji za toliko tekočine kolikor sem je vpil vase
Prevedel Esad Babačič