236
Narodne učilnice,
kako so bile, in kako bi naj bile.
O začetku tega stoletja, ko se je malokje učilnica bila po naših krajih, je vsake zime prihajal v vesnico nek možak, ki je znal dobro brati, pisati, računiti in „hišnico" (kjer se „nasedši" bere) razkladati; vse to po hervaških knjigah, ker tiste dobe slovenskih še ni bilo. Detca se je v dveh ali najdalje v treh zimah tega naučila. Kerščanski nauk poprek (razun tega, kar se je v cerkvi učilo) in žitek svetnikov se je po zimskih in prazniških večerih prebiral in razkladal.
To je bila podlaga omike ondašnjih ljudi. Pošteni, pobožni, pametni in boljši gospodarji so bili, kakor dandanašnji, ki po štiri, pet ali celo šest let skoro poleti in pozimi bregušice ali nekteri že tudi hlačiee po učilniških klopeh tergajo. Otroci tedaj dalje pohajajo v zgajališča, ki so lepše urejene, imajo obilno ogledov višjih in nižjih; pa vendar se v njih vzgojeni ljudje ne morejo onim primerjati, ker naše učilnice niso narodne, to je, ne za ljudstvo, ampak za koga, ki nikjer ni. Učenci, ki pridejo iz takih učilnic (malo jih je izvzeti), bi rekel skoro ničesa ne vedo, nanje prav slovensko brati, ker se je bolje gledalo na čerke in se še gleda, kakor na obsežek. Živa priča tega so otroci prestopivši v srednje učilišče; ne nemški, ker učilo se je po čisto nemški slovnici ne razkladaje, temoč samo nala-gaje. Res je, da smo take srnešnosti na pamet klepetali muce se prej doma s tem cele ure, razumeli pa nismo ničesa, in to se je največ učnih ur glodalo; tako se tuji jezik ne uči; ne priprostih računov dobro, zakaj davalo se jim je delo ter še se jim sedaj daje z nekimi zapletenimi razmerami, kar je višjim učiliščem namenjeno; ne domačega narečja, ker poprej se ga ceJo niso učili, sedaj pa malo in po večidel napačnem načinu; tudi v kerščanskem nauku nismo preveč izverstni bili v nekterih učilnicah, ker največ se je na to gledalo, da smo vodili na pamet ropotati, in ker na-učivše se slovenskega katekizma so nas silili z nemškim, ki ga razumeli nismo, in sicer zato, da bi le delo imeli. Te napake so vendar v poslednjem predmetu zginile in sedaj je druga.
Gospodje dekani (izjemši one, ki so važno nalogo spo-znavši blago ravnali, zato se tudi čuti napredek v njihovih dekaustvih) kervca naše kervi, obiskovaje preskušnje, so se
navadno dičili s tem, da so slovenskim otrokom nemške so-stavčiče davali na čeruo desko pisati, potem posamne govorne dele razkladati, nemški sklanjati, sprezati in še tudi na slovensko skoro vselej prestavljati, kar je večidel rujavo delo bilo. Nekako, čeravno samo primerno omiki narodnih učnikov, se je ravnalo, kakor bi početnice bile „jeziko-znansko semenišče". Je li se kdaj rodil na zemlji človek bistrega in zdravega uma, ki bi tako delo bil odobril, — ne verjamem. Občno veljavno in porabno pravilo zvedenih in prebrisanih mož v tej reči je, da se vsak tuj jezik da le na podlagi domačega, to je, rnaternega učiti, vsi drugi poskusi so nespametni, potrata zlatega časa, — krivica, ktero Bog sovraži in vsak pošten, vsak omikan človek čer-titi mora. — V tem desetletji sem večkrat bil v narodnih učilnicah pri preskušnjah; opazil sem nektere se naduvati z zvitimi računstvi v tujem narečji, ki so je morali priprosti hribarčki razozlavati in si glavo treti; nektere napuhavati s tem, da so učenčki bregušarji in dravski poljančki vedili narekbo po nemškem skoro brezpogrešno pisati ne razume pa pomena; nektere štimati se, da je pohorjanska detčica mogla po   tujem   čertice  iz zemljopisa gladko naštevati itd.
Vse to si je navskriž z narodnimi učilnicami.
Kak polutan bi mi menda oponesel, da je našim ljudem v dauašnjih okolnostih nemščine treba. Tega ne tajimo, ali vprašamo le: je pa za to mesto v narodnih učilnicah, ki ima čisto drugo nalogo spolnovati, kakor tuje jezikoznan-stvo tolči in moriti? Po takem bi se taisto moralo v mad-jarskih in laških učilnicah goditi; ali ima samo pri nas loška pravica dom? Za nemščino so drugi zavodi določeni: 4. razred, in pa rečne in srednje učilišča.
Kak priklanjavec starim napakam morebiti kvanta, da slovenskega mladenča pri vojščakih lože stane. Slepost neizmerna! Ali ne poznaš ukaza Njih ces. veličastva, ki veleva vsem višjim in nižjim polkovnim častnikom se pol-kovega jezika naučiti in znati? Ce pa bi je v pisarnicah potrebovali, je njih delo za to skerbeti, da pripravni postanejo; vsaj še nikdo ni velel, da bi narodne učilnice pripravišča bile za vojaštvo, — obilno vojniških vzgajališč imamo.
Kak drug mi lahko očita, da terdi Slovenci ne morejo izhajati z uradniki, ki vse po nemškem opravljajo. Odgovor, ne veste li svete izreke svetlega cesarja Franca Jožefa, ki je ravn oprav n ost in enake pravice vsem narodom po svojem velikem cesarstvu izrekel? Ali je :iarod za uradnikov voljo na svetu, ali uradniki za naroda delo? Ima li priprosti človek kako opravilo z uredom, mu je ta dolžen, vse po domačem razložiti, ter pečate in druge povabila po slovenskem davati, ali bi se zato tujstva vadil, da bi blagovolili dače od tebe sprejemati? Vsak sme terjati po načelu enake pravice vsem narodom, da se mu v dačne knjižice po domačem zapiše,  koliko je plačal.
Ali bi se morebiti naj zato učilo v narodnih učilnicah tujega narečja, da bi priprosti človek mogel prebirati pri-cestne deščice v mariborskem okraji (ne okrožji, ker p. v sv. Lenardskem okraji so taki napisi tudi slovenski) iu menda še kje indi, kjer so imena okraja, soseske iu vesnice samo po nemškem zapisane.
Še kdo bi mi lahko rekel za one, ki se namenijo, še dalje učiti, je treba nemščine. Res, treba je, pa ta se ne ima učiti v narodnih učilnicah, temoč kakor sem rekel v 4. razredu, kjer se to delo naj opira na podlago domačega jezika, in zato je tudi rečeni razred pripravnica; popolnejše pa se to naj obdeluje v srednjih učiliščih. Sicer tudi vsako leto menda eden ali dostikrat nobeden ne prestopi v višje učilišče in samemu temu za ljubo bi se vsi drugi učenci smeli mučiti? Še več je takih piravih in kalnih mnenj, ki se na otliiiO  naslanjajo, vrednosti pa v njih uikake ne.
Vinski kupci, ki naše sladko vince radi serkajo, kopu-narji, kokošarji, jajčarji itd., ki se z našimi mastnimi kopuui radi gostijo ali jih v Beč zavažajo, se z ljudstvom sporaz-
237
umejo, in v obče, ako kdo kakošen dobiček od nas išče, se že potrudi nas razumeti, postavimo, tergovci po naših sicer precej ponemčenih mestih gladko govorijo slovenski hote blago spečati; ako se konjsko nakupovanje razpiše, ga lahko na vseh oglih slovenski prebiraš; če se veli pomagati ranjencem itd., se po čevelj dolgi razglasi vidijo po zidovih in cerkvenih vratah v našem jeziku? Zakaj pa to?
Morebiti pa so nam inači dosti na omiko pomagale do-zdajšnje  učilnice polutanske in  po tujem osnovana lika?
Kar jaz pomnim, tedaj kakih dvajset let, se nam je med priprostim ljudstvom jezik precej skvaril, zlasti v skladbi, ki je nekdaj lepa, skoro čista bila; spreminila se je precej domača noša, ktero si je Slovenec navadoma sam doma oskerbel z malimi stroški, sedaj pa si pajčino kupuje, ki mu skoro ves zaslužek požre in šmencano malo dem', samo da se po takem malovredua obertuost podpira, narodna premožnost pa zatira; to gotovo tudi deržavi ni na korist; da mlajši zarod po kerčmah sedi, nerad dela, nravnost davi, je napačna omika kriva, ker taki burklježi po narobni liki ohaje se višje misli kakor njih pridni in pošteni očetje; odtod tudi prihaja, da je skoro v vsakem listu „Gracarcett po več zemljišč na boben; da vzrastli sinovi in hčere starejše pretepljejo, jim pokorni niso, pametnejše se misle po vserkani tuji omiki in hujše po nemškem preklinjati vede, je sad iz učilnic. Verh tega vrelca dosti nesreče med ljudstvo spravijo dosluženi vojšaki, ki so poprej marljivi težaki bili, potem pa jim je vse drugo ljubše, kakor ječe glasno pričajo.
Kakošne pa bi naj bile učilnice, da bi najberže dobrega sadu rodile?
Jaz mislim po priliki tako-le: Učilo bi se naj ker-sčanski nauk, kolikor je moči, razumljivo in porabno, vendar tudi v lepem in pravilnem domačem jeziku, ker rešnikova beseda je gotovo najvrednejša zale in spodobne obleke; — brati in pisati, in sicer ne samo prebirati ne vede' pomena, temoč treba je vsako besedo, ktera bi utegnila nekoliko temna biti, tia drobno razklasti, in potem vselej pomen in obsežek celega sostavčiča, ki se mora od enega ali več učencov na pamet praviti, ker le tako dobiva raladež korist iz berila, potle pa še enok prebrati, da se nauči tudi lepo in po smislu prebirati; — računi ti na pamet in na skrižaljkah (tablah), pa le potrebnih reči: pridavati, odjemati, množiti, deliti; drobižni računi bodijo že za izur-jenejše dečke, deklincam poslednjih računov navadoma ni treba. Vse druge zapletene, zameršene in težke računske rešitve ne grejo v navadno učilnico; koliko nek drugih računov človek navadama potrebuje? Sembrano malo! — domači jezik, kolikor se da, porabno; v vsakem predmetu bodi učnik tudi podučevavec domače besede; če otrok česa dobro ne pove, popravi vselej hipoma, gleda naj se na to, da bodo otročiči lepo izgovarjali vsako besedo in se tako mila mladež privadila lepega govora; — toliko naravoslovja, kolikor ga je treba razumeti domače gospodarstvo, ki ima osebujno važnost, in s tem se je treba živo pečati; — poslednjič nekoliko iz z e m I j opisa in zgodovine, in sicer najprej se jim pokaži domači kraj, domače zgodbe, potlej avstrijska deržava, in ako je dovolje časa, Evropa; narodni značaj se nikdar ne zanemarjaj.    Vse to se delaj po domačem   v gladki obliki. *)
Tako osnovane učilnice bi prinesle gotovo blagost, srečo in pravo omiko narodu. Zato pa je tudi sovsema potrebno, da se skerbi za pridne in dovoljno omikane učnike.
Tu se derznem ponižno in pohlevno v imenu vsemo-drega Boga, ki vsak sebi udan narod ljubi, ter neče njegovega pogina,   ampak   da  se  ohrani   in živi,  — v imenu
v
*) Ze vec ko deset let priporočajo „Novice" tako osnovo ljudskih učilnic, — al naše ljudske ncilnice, namesti da bi po tej osnovi bile vseučilišče ljudsko, so še zmiraj raje „Trivial-schulen!"                                                                            Vred.
presvete pravice, ki nam bodi povsod in vselej perva vodnica, — v imenu poštenega naroda, čegar smo in čegar blagost in sreča nam bodi za Bogom perva skerb, ki je zvest Stvarniku in cesarju: prositi prevzvišene gos p. škofe slovenske, ki jih, hvala najvišjemu vladarju, šest štejemo, da v tej reči blagovolijo svojim milim ov-čicam pomagati; v njihovih posvečenih rokah je ta oblast. Vsaj bo jim ljubeznjivi narod srotovo hvaležen in pravična zgodovina bo njih preblage dela z zlatim pisekom v svoje listine zapisala.                                                   Sekolovski.