Breda Pogorelec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
METODOLOGIJA
JEZIKOVNOSTILISTICNE RAZISKAVE CANKARJEVE PROZE
Razpravljanje je povezano z začetkom sistematičnega študija Cankarjevega sloga, oprtega na popolni izpis besedil. V prvi fazi imamo na voljo gradivo šestih knjig prvega obdobja Cankarjeve pisateljske dejavnosti. Za analizo tega gradiva se postavlja vprašanje izhodiščnih stališč, ki naj bodo osnova nadaljnjim postopkom. Ta stališča so bila postavljena na podlagi predhodnih analiz in ob upoštevanju opravljenih delnih raziskav, ki so bile pozorne zlasti na slogovni razvoj slovenske proze in na posledice teh menjav v umetnostni zvrsti slovenskega knjižnega jezika. Analiza s popolnim izpisom omogoča polno analizo vseh znamenj besedila in se ne ustavlja samo pri opaznih sredstvih; zato je z njo mogoča natančna predstavitev ubeseditve; v končnem smislu je to pomenska razlaga besedila v najširšem pomenu te besede.
Namen in smisel takega dela s stališča in z veljavnimi metodami jezikovne stilistike je večstranski:
1. Ugotoviti je treba, kako je Cankarjev opus tudi v prozi obrnil osnovni tok pripovedi od realizma v impresionizem in s katerimi izraznimi sredstvi je bilo
272
to opravljeno. Gre torej za ugotovitev osnovnega pomenskega in s tem oblikovnega razločka med dvema slogovnima smerema slovenskega besednoumet-nostnega razvoja, pri tem je seveda nujno obe smeri opazovati v luči razvojne nepretrganosti.
2. Pokazati je treba, v čem se umetnosti jezik Moderne razlikuje od jezika realizma. Gre za ugotovitev jezikovnega inventarja in pojasnitev njegove funkcije; pri tem je v skladu z ugotovitvami prve stopnje raziskave potrebno pokazati na različno vrednost istorodnega gradiva v obdobju realizma in Moderne in na značilne prvine Cankarjeve proze kot zgleda za slovensko prozo tega obdobja. Temeljni določevalec ureditve analize inventarja je vseskozi pomen besedila; zato je vseskozi po semantičnih poljih zajeto besedišče, tako pa so pojasnjene tudi besedne zveze, torej prvine skladenjske ravnine sistema: sintagma, posamezni tipi stavkov, po možnosti odstavek. Slogovno izpostavljeno gradivo, gramatične figure in tropi, je obravnavano ravno tako po semantičnih poljih. Seveda je vse to razvrščanje mogoče šele potem, ko so opisani osnovni vzorci in običajni pretvorbeni postopki v skladnji in besedotvorju. Druga jezikovna sredstva, zlasti oblikoslovna, so inventarizirana vzporedno z glavno analizo, prav tako grafična znamenja.
3. Pojasniti je treba, kako se je v skoraj tridesetletnem loku Cankarjevega u-stvarjanja spreminjala oblikovanost njegovih besedil. Znano je, da je Cankarjev slog od začetkov, ko se je izvijal iz realizma v impresionizem, našel kasneje preko vmesnih različic pot proti ekspresionizmu, ne da bi kdaj povsem spremenil svojo dikcijo ali opustil osnovno izrazno podobo. Pojasniti je torej treba, s katerimi prvinami se je odzival tokovom časa, obenem pa, kako je vsebinske in izrazne prvine, ki so dotekale s tujimi slovstvenimi programi, urejal v lastno umetnost. Predpostavka pri tem je, da je slovenski slovstveni razvoj tudi v prozi že pred Cankarjem doživel nekajstopenjsko slogovno preobrazbo in ni šele Cankar dokončno izoblikoval umetnostnega izraza slovenske proze. Kakovostna merila prejšnjih obdobij pri tem seveda niso bistvena, čeprav je treba naglasiti, da bo kazalo podobno analizo kakor za Moderno opraviti tudi za prejšnja obdobja in tudi z našega vidika izmeriti ustvarjena besedila.
4. Glede na znano ugotovitev, ki ne velja samo za besedno umestnost, da predstavlja Modema najbolj širok in najbolj vsestranski umetnostni vzgib v vsem umetnostnem razvoju pri nas, je treba ugotoviti tudi vso obširno paleto oblikovnih prvin večjega (kompozicija) in manjšega obsega (posamezna izrazila), da bo mogoče v slogovnem razvoju natančno pokazati, kakšen je bil dejanski zgodovinski delež Modeme v slovenski besedni umetnosti dvajsetega stoletja.
5. Posebna spoznanja analize bodo imela predvsem teoretičen pomen, V tej problemski skupini naj bi bilo obravnavano predvsem vprašanje pomensko-slogovne aktualizacije že obstoječega besednoumetnostnega gradiva, nadalje vprašanje pomenske vrednosti zaprtih pomenskih kategorij izrazja, kakor so pri Cankarju npr. pogosto krščanska simbolika in tropi, ki na primer danes na splošno ne učinkujejo več kot metafora (prenos izvornega pomena), ampak delujejo pretežno preko prenosov v jezik širšega sporazumevanja.
Vse povedano kaže, da je take vrste analiza, ki je usmerjena predvsem k ube-seditvenemu postopku, pozorna na funkcijsko zvrst (umetnostni jezik) pred-
273
vsem globalno, z vidika proznega besedila v celoti, ob osnovni predpostavki, da i so Cankarjeve ubeseditve zaradi določenih ubeseditvenih značilnosti umetnost- ; na besedila; sem je prišteta tudi publicistika (kritika, esej, govor), saj kaže, da j je tudi to podredil svojemu postopku. Literarni žanr je upoštevan, kolikor se i analiza dotika kompozicije besedila ali opozarja na funkcijsko podzvrst (drama). \
1.1 Izhodišče jezikovno-stilistične analize je v spoznanju, da je vodilni gibalnik vsakega umetnostnega besedila izpovedno hotenje umetnika, ki se pokaže v J vsebini umetnine, ta pa je obvezno zložena iz medsebojne nasprotne igre med i vsebino v ožjem pomenu (poenostavljeno: snov + umetnikovo razmerje do nje, ; lahko tudi v drugačnem razmerju itd.) in oblikovanostjo (to je posebno uredit- ; vijo besedila, v kateri so jezikovna znamenja urejena tako, da izstopi pomenska i vsebina znamenj, da postanejo njih sestavni deli pomensko razvidni — često ve- : Ija to tudi za frazeologeme — kar je prvi pogoj tudi za znano konotativnost ; umetnostne besede.
i
Za jezikovnostilistično analizo je kakor za vsako drugo analizo umetnostnega besedila pomembno najprej prepoznati splošno ubeseditveno razmerje, ki razvršča (oziroma določa) mesto posameznim opisanim pomenskim ravninam, ka- i kor so snovni del oziroma umetnikovo razmerje do njega in preko tega okvira, ; razmerje do sveta v širšem smislu, tudi do bralca.
To razmerje med pomenskimi (pripovednimi) ravninami je doživelo v slovenski ¦ besedni umetnosti bistven prelom prav od poznega realizma (Tavčar, Kersnik) do j Modeme (Cankar). Osnovna razlika v pomenu sporočila med tema dvema ob- i dobjema je prav v razvrstitvi in v medsebojnem razmerju osnovnih ravnin, ki določata ubeseditveno razmerje: snovnega dela (zgodbe) in ravnine pripovedovalca (komentarja .. .). V realizmu je oblikovanost besedila (tradicionalno tu- ; di: plastičnost) dosežena v prvi vrsti s postavitvijo logičnega zaporedja: zgodba i — pisateljev komentar te zgodbe (ki je lahko idejno raznovrsten, in torej ni ozko j naklonsko vezan na snovni del pripovedi, ampak je lahko v zvezi s skušnjo iz j ne jezikovnega sveta). Pri tem pa je komentar količinsko podrejen in oblikovno | dovolj odmaknjen z različnimi eksplikacijami pripovedovalca. V literaturi Mo- | deme se začenja to razmerje prevešati v nasprotje: komentar postane jedro ! sporočanja, prva, vsej umetnini nadrejena pomenska ravnina; zgodba je tej ravnini podrejena zgolj kot pretveza, kot morebitna logična utemeljitev komen- j tarja.
Za jezikovno-slogovno  analizo Cankarjevih besedil postajata s tem posebej pomembni dve pomenski kategoriji, ki ju je mogoče združiti v eno z oznako kategorija pripovedi s stališča prve osebe, to je s stališča pripovedovalca. VI zvezi s tem je pozornost analize uprta na jezikovna znamenja, ki to ravnino zarisujejo: to je najprej na glagole in vse usmerjevalne izraze, ki se zvajajo na pomensko središče jaz, med njimi zlasti na kazalne zaimke in vse vrste pri-| slovov, pa na izrazje, ki je tipično za prvo osebo (izrazi bližjosti ipd.). Podobno velja tudi za vso ureditev izrazov naklonskosti, ki ravnino komentarja po-i sebej določajo. Tudi tukaj se ponuja v analizo vrsta razmernih besed, zlasti pri- j devnikov, ki jih pri siceršnji analizi naklonskega v jezikovnem sistemu naj-j večkrat opuščamo. i
274
Slogovna analiza na tej stopnji ugotavlja torej a) osnovne ubeseditvene ravnine, b) izrazni inventar, ki vsako izmed njih določa, v prvi vrsti pomensko polje prve osebe; tu je pozornost uprta na naklonskost, ki je v umetnosti Moderne izrazito obrnjena v dve smeri: preko snovnega k bralcem, c) S tem je pokazana osnovna pomenska shema besedila in dana je obrisna oblikovanost besedila. (Povedano velja za Moderno tudi v primerih, ko je pripoved zasnovana v tretji osebi. Zaradi znanih lastnosti slovstvenega programa dobe je zgodba namreč stilizirana na način, ki ga posebej opazujemo v drugi skupini nalog slogovne analize — to pa pomeni, da pripovedna stilizacija z jezikovnimi sredstvi v nobenem primeru ne upodablja po zunanjem dogajanju, ampak s stilizacijo vselej nakazuje osnovna razmerja pripovedovalca. Temu služi vsak, še tako naturalističen odlomek besedila.)
2.1 Čeprav to področje obravnava izrazni inventar, ne pomeni, da je analiza lahko zasnovana brez reda, ki ga vsiljuje umetnostno besedilo, in to tako površinska ureditev — kakor tudi globinska pomenska zgradba.
Na prvi pogled je za Cankarjevo prozo značilno izrazito gramatično figurira-nje besedila, ki na površini določa v vsem opusu tipični Cankarjev stavek. Gramatično figuriranje — zaradi značilnega delovanja ponovljenih zvez in vzporednih sestavov ter drugih podobnih figur smo ga imenovali tudi ornament — je postopek, ki ga je kot enega od krasilnih sredstev gojila klasična retorika in je bil posebej razširjen zlasti v besedilih nekaterih slogovnih obdobij, npr. v renesansi ali v klasicizmu. V Cankarjevi prozi je gramatično figuriranje izrabljeno zlasti za stilizacijo sporočila, njegova oblikovna vloga ima pomenljiv pomenski predznak.
Analiza bo upoštevala ta pojav znotraj konkretnih semantičnih polj (pomenska struktura obsega ubeseditveno razmerje, ki je zapolnjeno s semantičnimi polji). Ta so ponovno postavljena v razmerje, ki ga je mogoče ponazoriti s preč-nico, na kateri so pomenska polja spoznavne vsebine (predmetni svet). Nad tem pomenskim poljem prevladujejo v tej slogovni smeri pomenska polja, ki so zajeta na navpičnici in izražajo čustvena razmerja, od pozitivnih do negativnih. Sestav je pomensko še dodatno zapleten z nekaterimi izraznimi oblikami, ki izražajo posebno izbrano in hoteno žanrsko naklonskost: npr. z ironijo, posmehom, grotesknim opisom in podobno, kar seveda v ustreznem razmerju stopnjuje izrazno polnost besedila.
V skladu s tem bo analiza upoštevala, katera pomenska polja so izražena z gramatičnimi figurami, katere figure so pri tem razvite, kje je stopnja figu-riranja večja, kje manjša. Glede na to, da je vodilo vse analize osnovno pomensko načelo v najširšem smislu, je za nas pomenljivo tudi odgovoriti na \ipra-šanje, ali figura podpira izraze na tak način, da v skladu s temeljno definicijo umetnostnega besedila izpostavlja v razvidnost pomen besednega gradiva in ga aktualizira. Prav tako bomo skušali ugotoviti, ali te vrste figuriranje stopnjuje tudi drugo temeljno zahtevo umetnostnega besedila, namreč njegovo fik-tivnost. Prav tako bo v odvisnosti od omenjenih temeljnih postavk razvrščeno tudi skladenjsko in besedno gradivo. Za primer nakazujemo nekaj izrazitih slogovnih oblik, ki terjajo poseben red v analizi in ustrezno uvrščenost.
275
K figuram štejemo lahko oblikovne igre, ki so mogoče pri nekaterih tipih pridevniških zloženk z rekcijskim prvim delomj rekcijski pridevnik in slovenski postopek pri zlaganju besed omogočata gramatično-pomensko figuro tipa: Iju-beznipoln in poln ljubezni; ta s premiki pomenske intencije odpira tudi možnost pomenske obogatitve.
Za to obdobje (zlasti za impresionizem) je značilno tudi izrabljanje razmerja med besednim pomenom in gramatično obliko ter pomeni, ki jih obema pripisuje jezikovna kompetenca. Nasprotje med besednovrstno kategorijo in pomenom podstave se na primer kaže pri glagolniku (glagolskem samostalniku), pri katerem nastopata v medsebojni igri pomen glagolskega dejanja in pomenska statičnost gramatične oblike.
Podobno učinkujejo tudi posebne rešitve besednega reda. Zvezo s semantiko celotnega dela, v katero uvajajo, kažejo sicer teoretično nemotivirani začetni stavki v besedilih. Čeprav bi na začetku zaradi nemotiviranosti pričakovali na primer vzorec, v katerem je osebkova beseda na prvem mestu, je poved realizirana po možnostih, ki jih omogoča načelo členitve po aktualnosti: osebkova beseda je postavljena na konec, dinamična perspektiva je tako uprta na pomensko jedro povedi. (Krčmar Elija: Na hrib je stopil tujec.) Bistvo take figure razlagam z asociativnim nasprotovanjem med realizacijo v povedi in med izhodiščnim univerzalnim vzorcem na sintagmatski ravni.
Posebna pozornost bo namenjena med drugim tudi tako imenovanim drugotnim stavkom, pretvorbam, ki jih lahko dokažemo predvsem s pomensko interpretacijo (na osnovi univerzalnega vzorca: S = MTf/xi/, to je vzorca, ki kaže, da je stavek sestavljen iz naklonskega in časovnega okvira, v katerem se osebku (xi) pripisuje določena lastnost, tudi lastnost dejavnosti). Take stavke smo po. tradiciji vajeni uvrščati k metaforam, iii res gre pri pretvorbi za posebno stopnjo metaforiziranja, ki pa je zaradi pogostosti v jeziku navadno ne občutimo več. (Primer: Nezadovoljnost. Prijeten vonj po vijolicah... je napolnil mojo siromašno kolibo. — ali v metafori: Profesor Kosimik. Ugasnile bi svetle luči velikih ciljev, velikih želja in velikih dejanj; —) Analiza besedišča bo pokazala na vlogo metafore, seveda ne izolirano, ampak v okviru nadrejene gramatične figure. Določen bo pomenski in umetnostni učinek (ali vsaka metafora zares prinaša zgostitev besedila, ali tiste, ki so prerasle v široko frazeologijo v tej organizaciji, niso enako pomenljive kakor v drugačnih slogovnih zasnovah).
3.1 Analiza od začetnih Cankarjevih besedil do tistih iz poznega obdobja kaže najprej, kako je bil s slogovnimi sredstvi ukinjen učinek naturalističnega slikanja sveta z besednim gradivom. Izraba nasprotnih pomenskih in kategorial-nih lastnosti, ki jih jezik nudi za dosego kakega pomenskega in slogovnega učinka umetnostne ubeseditve (prim. nekaj tega v 2.1), je omogočila pomensko stilizacijo in delovanje pomenskih iger pod površinsko ureditvijo besedila. S tem in z gramatičnim figuriranjem besedila je bila ustvarjena tipična Cankarjeva dikcija, ki je ostala značilna za vsa besedila, kasneje tudi za dramo in ves čas za esejistiko. V približno tri četrt stoletja pa so se seveda morale zgoditi spremembe. Prinašale so jih ves čas tedaj zunaj našega umetnostnega dogajanja aktualne umetnostne smeri (dekadenca, nova romantika in simbolizem), ki so s
276
svojimi pomenskimi akcenti pretikale Cankarjevo besedilo; v zvezi s tem bo treba v tej prozi pogledati tudi, od kod prvine parnasovske dikcije, ki jo je mogoče najti tudi že v prozi predhodnikov (Tavčar). Na izpeljavo površinske podobe besedila je zunaj besednih umetnosti vplival zlasti likovni okus dobe, secesija (preferiranje izjemnih oblik, zlasti v organizaciji besednega reda v povedi, v besedišču pa uporaba tujk, kar pa se povezuje tudi z drugimi smermi) in druge značilnosti likovnih historičnih slogov druge polovice devetnajstega stoletja (nemotivirana menjava v redu gramatičnih figur ipd.).
Bistveni premiki so se zgodili nekako v zadnji tretjini dobe: prišli so z novim izrazjem, zlasti z metaforo, ki je prinesla nove pomenske razsežnosti. Z njimi so se »zidovi izbe razmaknili«, kakor lahko z znano Cankarjevo metaforo ponazorimo pomen tega dogajanja; kljub osnovni, iz realizma izvirajoči nuji pomenske, na zunanji red in psihološki potek uglašene povezanosti besedila (ki se kaže tudi v tem, da so pomeni vseskozi motivirani (neposredno ali prepletajoče se s ponavljanjem nosilnih povedi), se z novo vlogo tropov v zgradbi začenja asociativna pripoved. Pomembno je, da pri Cankarju ne gre za osvojitev nove slogovne smeri, pač pa za novo vsebino v stari oblikovni strukturi, značilni za postopek, ki je v slovenski umetnosti pogosto pravilo.
Iz povedanega sledi, da bo raziskava Cankarjeve proze imela nujno dve temeljni nalogi in s tem dve osnovni izhodišči: a) pokazati, kaj je za Cankarjevo ubeseditev tipično ves čas njegovega ustvarjanja, in b) pojasniti, kako se je znotraj tega spreminjal pomen umetnostnega besedila s poudarjanjem, dodajanjem novih ali prevrednotenjem starih prvin.
Za metodologijo, ki bo zaradi popolnega izpisa lahko preverjena tudi s statistično metodo, zlasti pri ugotavljanju inventarja, bo značilno, da bo na podlagi omenjenih predpostavk izdelan tak vzorec analize, ki bo po nekakšnem luščil-nem postopku upošteval opisane glavne in druge temeljne prvine slogovnih postopkov ubeseditve, obenem pa si bo analiza prizadevala ohraniti tudi celosten uvid v gradivo, saj se opira na temeljno predpostavko, da je umetnostno besedilo celota. Tako za poskus analize ubeseditvenega sistema kakor za analizo sestava besedila imamo na voljo tudi nekaj možnosti za formalizacijo, čeprav mislimo, da bo to samo del celotnega analitičnega postopka.
Ce bodo dosežki analize preverjeni in potrjeni, bo dosežen dejanski cilj tega dela: postaviti merila za novo, globlje in bolj doživeto branje Cankarjevega dela, takšno, kakršnega s spoznavnim aparatom in skušnjo omogoča čas, v katerem živimo. Stranski cilj je ugotovitev pomena Cankarjevega opusa za razvoj slovenske umetnostne besede.
277