J
C N
N,< l
Vi'4
gifj
m
J¥
esssszzfc
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Misel slovenske skupnosti
(Nadaljevanje.)
V. Slovenstvo in katolištvo
za raz
da;
:o
lega.
Misel slovenske skupnosti po svojem bistvu ne sme in ne more služili kot bojno geslo za ločitev duliov. Kdor jo uporablja v tem sim is lir, jo potvarja na škodo narodne stvari.
Vidimo pa taka prizadevanja na raznih področjih. Zmeda v političnih in drugih pojmih pospešuje take pojave. Vidimo poizkuse, kako preko poudarjanja slovenske katoliške skupnosti priti do političnega monopola na zastopstvo slovenstva. La prizadevanja so tako stara, kakor je staro slovensko politično življenje. Vendar sp razmere tudi v tem oziru spreminjajo1.
Dejstvo je, da na Slovenskem nimamo danes več nobene politične skupine, ne stranke, ne strokovne organizacije, ki bi bila zasnovana na katoliških naukih in načelih in bi se lahko imenovala katoliška. (Le Jugoslovanska strokovna zveza-poudarja krščanske osnove svojega programa.) Vse državne organizacije so i-n-terkpnfesio-nalne-ga značaja. Položaj je dovolj jasen. Cerkev sama si prizadeva, da bi ločila področje verskega življenja od političnega področja. To, kar se označuje kol klerikalizem, ni dejansko nič drugega ko prevladujoči osebni vpliv katoliškega klera v političnem življenju. Vsaj načelno pomeni današnji položaj nasproti Mahničevi in Sušteršičevi dobi neki napredek. Takrat je načelno poudarjanje katoliškega značaja stranke ustvarilo nepremostljiv prepad med glavnima političnima taboroma, in misel slovenske skupnosti ni mogla nikjer proti reti.
V praksi je seveda poudarjanje katolištva in katoliškega značaja slovenskega ljudstva tudi danes p revaž 110 sredstvo v boju za politično oblast. To je mogoče že po samem vodilnem sodelovanju katoliškega duhovnika v političnem življenju in zato, iker so katoliške, prosvetne in druge organizacije po vodilnih osebah povezane s politično stranko in ji bolj ali manj očitno služijo v oporo. Dejanska ločitev katoliškega verskega življenja od političnega bo torej še dolgo odprto vprašanje.
Prav zato ima svoj pomen, če skušamo priti do čim večje jasnosti o odnosu slovenstva do katolištva ali narobe. Kaj je s trditvijo, da sta katoliška skupnost in slovenska skupnost dva pojma, ki se pri nas v praktičnem življenju krijeta? Kaj je s trditvijo, da slovenstva brez katolištva, ni, da je katolištvo sestavni del slovenstva?
Stvarno razpravljanje in čiščenje pojmov v takih stvareh bo slovenski stvari samo v prid. Če govorimo o neki skupnosti, poudarjamo s tem že obstoj zavesti neke povezanosti, Tu odloča hotenje, ne samo objektivna danost. Kaj je katoliška skupnost, kaj je njena, vsebina in kdo spada vanjo in kdo ne, o tem ne odločajo politiki. Katoliška skupnost združuje svoje ude na drugi osnovi ko slovenska skupnost. Verska in narodna skupnost se lahko do neke mere krijeta glede tega. da imata isto čl čustvo, a zaradi tega še ne more nihče govoriti o is test i obeh pojmov. Katoliška skupnost katoliške narode združuje, ne pa jih opredeljuje. Katoliška Cerkev je sicer naša narodna cerkev v tem pogledu da ji pripada velika večina vseli Slovencev, a po svojem nauku je univerzalna. K slovenski narodni skupnosti spadajo tudi nekatoličani, naši prekmurski evangeličani in drugi. Katoliška in narodna skupnost sta dva. svetova.
Kadar pa govorimo o slovenstvu in katolištvu, imamo opravka z nekimi danostmi, ki jih lahko stvarno obravnavamo neg led e na svojo nazorno opredelitev.
Trditev, da je katolištvo sestaven del -slovenstva, ima stvarno osnovo. Slovenstvo ni nekaj od-mišljencga, ima svojo vsebino in nekje svoj izvir in svoje korenine. Sam jezik še ne zadostuje
kar imenujemo narod, d asi pomeni- neizmerno več, ko golo sredstvo sporazumevanja. Sorodnost krvi je kot skupna vez nekega narodnega občestva vseskozi problematična zadeva. Naroči je sociolo-gična danost in ni nastal kot plod zavestne volje. To, po čemer se narodi medsebojno opredeljujejo, je njih svojstvena kultura, Brez svojstvene kulture ni naroda. Narodna kultura pa ni samo to, kar so narodni individualni geniji ustvarili. Narodna kultura je plod zgodovinskega razvoja. Svojo osnovo ima v l judski kulturi. Vsa individualna kultura korenini v njej. Slovenske narodne kulture ne bi bilo brez slovenske ljudske kulture, kaikor ne bi bilo slovenskega knjižnega jezika brez slovenskega ljudskega1 jezika. K ljudski kulturi pa spada vse, kar je ljudski genij svojstvenega ustvaril na vseh področjih ljudskega duhovnega in tvarnega življenja. rl u sem spada ljudsko verstvo z vsemi svojimi izročili, ljudska umetnost, ljudska pesem, ljudski jezik, ljudska modrost, kakor se izraža v narodnih rekih, ljudsko pravo, ljudsko nrav-stvo. ljudsko gospodarjenje, ljudski običaji, zdravstvo, vraže in še marsikaj. Odločilnega vpliva verstva na vse ljudsko življenje ni mogoče zanikati. Katoliški nauk je. povsod isti,, a način, kako je prehajal v vsakdanje življenje in sooblikoval ljudsko miselnost, deloval s svojimi obredi na ljudsko domišljijo in čuVstvovanje, vplival na njegovo nravstvo in njegova izročila, kako je oplajal ljudsko umetnost in vso ljudsko kulturo, je pri vsakem narodu različen in svojstven tudi pri slovenskem. Slovenske ljudske kulturi' si brez verskih sestavin, ki so prihajale iz katoliškega nauka, ne moremo misliti. Katoliški znača j slovenskega ljudstva, ne le kakor se javlja v cerkvenem verskem življenju, ampak tudi v slovenski ljudski kulturi, je dejstvo, o katerem lahko kdo misli, kar hoče, ki ga pa zanikati ne moremo. Brez katoliških verskih sestavin ni slovenske kulture in brez te ni slovenstva. Slovenstvo i st i t i s katolištvom je nesmisel, a organska povezanost slovenstva s katoliškim življenjem je očitna. Tu gre za ugotovitve, ne za presojanje in vrednotenje zgodovinskih dejstev. Zaključki iz teh ugotovitev so lahko različni, nam se zdijo tukaj važni tisti, ki so v zvezi z mislijo slovenske skupnosti. Vsaka narodna kultura je plod zgodovinskega razvoja, je nekaj organskega in nasilnih prelomov ne prenaša. Kdor hoče ta razvoj usmerjati, mora računati z osnovami, iz katerih je ta kultura zrast la. Ljudska izročila lahko izgubijo svoj smisel, a dokler so živa, imajo svoj pomen za ljudsko nravnost. Kdor ljudstvu nekaj je, mu mora dati za to nadomestilo. Kdor ni-
lzidor Koši run:
ma notranjega razmerja do sveta, v katerem -naše ljudstvo živi, naj gleda na ta svet vsaj z zgodo-vinskorazvojnega stališča, ne pa z vidika Idazi-ranega izobraženca. Naj -skuša iz ljudskih izročil in navad spoznati značaj in sile, ki so ga oblikovale, naj se skuša vživeti v ljudsko miselnost in naj pusti organskemu razvoju njegovo pot. Tisoč sil je na delu. ki rušijo stari miselni svet v našem ljudstvu, med njimi v nekem smislu tudi, razna društva in organizacije, tudi katoliške. Notranje anarhije V našem ljudstvu ni treba še stopnjevati. dobiček bi imel tujec, nihče -drugi. Socialna
(•e za
stiska je tako velika in n a rod no vzgoj ne nalog tako važne, da je tisoč prilik in mogočosti skupno delo vsega slovenskega razumništva, če je le nekaj uvidevnosti. Težavne problematike našega narodnega življenja ni treba ne eni uc drugi -strani obremenjevati še z novimi vprašanji, ki bi duhovni razkol v našem ljudstvu še stopnjevala — danes, ko bi morali vsi -sodelovati pri ustvarjanju pogojev za skupen nastop. Slovensko razumništvo, tudi svobodomiselno usmerjeno, in predvsem to. naj se uči gledati na življenje naroda bolj celotno in upoštevati vse -sile, ki odločajo o njegovem razvoju in njegovi usodi. Tu sem spada gotovo tudi pravično ocenjevanje narodnega pomena zavedne slovenske duhovščine med obmejnimi in zamejnimi Slovenci. Kaplanov Čedermacov bi si gotovo želeli čim več med temi našimi rojaki.
Po zgornjih ugotovitvah lahko z neko upravičenostjo postavimo zahtevo, da si tudi svobodomiselni Slovenec ustvari neko spoštljivo razmerje do katoliškega verskega življenja našega ljudstva, sa.j je tak odnos potreben za uispeh skupnih prizadevanj vseli Slovencev. Nemogoča in abotna pa je trditev, da more biti dober Slovenec le. kdor je dober katoličan. Merilo za to, kdo jo dober Slovenec, je lahko politično, kulturno- ali moralno, vsako je do neke meje opravičeno1, a nobeno absolutno. Slovenstvu koristimo na razne načine, kakor mu tudi na razne načine lahko škodimo. Predvsem: vsebina slovenstva ni izčrpana s tem, kar imenujemo ljudsko kulturo. Ljudska kultura je samo del -splošne, narodne. Brez individualnih stvar-itev slovenskega narodnega genija na vseli področjih kulture ne bi mogli živeti s vo-
li a rodnega
življenja. Veliki bodo- vedno tudi slovenskega duha v Jeruzalemu je nima do njih top-
jega samostojnega -stvaritelji slovenske kulturi glavni predstavniki slovenstva in slovenskega genija. Tujec vsak slovenski izobraženec, ki lega, žive-ga odnosa.
Z vidika -slovenske -skupnosti se moramo upreti vsakemu poizkusu, slovenstvo monopolizirati na osnovi določenega svetovnega nazora ali na osnovi katerega koli ekskluzivnega merila. Vsaka taka monopolizaciija je stvarno nevzdržna in za slovensko stvar pogubna. (Dalje prihodnjič.)
Pred novim
(Nadaljevanje.)
Popravek!
koledarjem
V sestavku »Pred novim koledarjem« v št. 56. z -dne 8. septembra- t. I. smo napisali v ti-s-ku — v rokopisu je to mesto napisano pravilno — v srednjem: stolpcu spodaj (za dan 2. julija 1937) »Po resoluciji david-ovičevcev sodeč so Hrvati in Srbi dve narodne individualnosti«.
Pravilno -se pa, glasi ta-stavek, ki je reprodukcija ^»Slovenčevega,« tiska, takole: »Po resoluciji sodeč so Hrvati in Srbi tri narodne individualnosti.«
Petek, 9. julija 1937. — »Slovenec« poroča o važnem napredku ljubljanske bolnišnice. Go-spo-darsko-fina,nčni odbor ministrov je namreč sklenil, da se do-se-danji odsek za tuberkulozne bolezni v -splošni bolnišnici v Ljubljani spremeni v samostojen oddelek. — »Jutro« objavlja pričako-
vano beležko zastran uvodnika v »Slovencu«. Izraža prepričanje.
1	V	•	•	1	v
»Izkoreninjenci« da se je »moralo
siovenče-vcem v nj ihovih že tako d ra vobansko omejenih možganih še nekaj zmešati«, in navaja »samo nekaj dišečih kapljic gnojnice, s katero obliva (scil. dotični članek) napredne. Slovence«.
Sob-ota-, 10. julija 1937. — »Slovenec objavlja odkritja, o »razpadu ljudske fronte- v Sloveniji« in omenja, da je vedel, da ta zmedena družba -ne bo dolgo obstajala, kajti politična -svoboda, ki sta jo dovolila, po padcu Jevtiča doktorja Stojadino-vič in Korošec, ji je sicer omogočila nemotene sestanke in posvete, naprave skupnega programa-pa ti gospodje niso zmogli. Ta fronta je obstajala tudi iz elementov, ki -se niso upali boriti proti-Živkovičevi diktaturi iz leta 1929.. pa -so celo simpatizirali s tedanjo vladno stranko JNS. »namreč naši socialisti«.
Ljubljana, 15. septembra 1939.
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176
Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Torek, 15. julija 1937. — Med domačimi odmevi poroča »Slovenec«, da »na koncentracijo ni mogoče misliti. To so samo izmišljenine, ki jih prinaša opozicija. Mi pa o tej izmišljenimi lahko sklepamo samo to, da je opozicija toliko omagala, da že ne zahteva več oblasti samo zase, temveč naj jo JRZ z njo deli. To je vsekakor zadnji, adut ljudi, ki živijo samo še v prividih. JRZ niti ne misli na to, da hi sprejela med se ljudi, ki na politični borzi tako slabo notirajo, da ne predstavljajo nobene vrednosti. Zato je treba vsako misel na koncentracijo opustili. Take misli »Samouprave ponavlja »Slovenec v debelem tisku.
Sreda, 14. julija 1957. — »Slovenec« objavlja uvodnik »Naš jezik in naša knjiga« in trdi, da je naš šolski zakon nastal ob prizadevanju, da bi se slovenstvo in hrvaštvo polagoma pretopilo v jugoslovenstvo. Nato zakliče, da se temu ni treba čuditi, ko iso ta zakon skovali tako imenovani »jugosloveni«, njim na čelu pa naši slovenski izkoreninjenci, ki so sedeli v vladi Petra Živkoviča
v	letu 1929. (Kakor znano, je bil edini, minister iz Slovenije v tej vladi dr. Anton Korošec.) Posebej pa naglasa, da mora biti slovenščina središče vsega našega izobraževanja tudi v šoli. (Naglas, ki tudi v času po 25. juniju 1955 ni našel odmeva.)
Četrtek, 15. julija 1957. — V domačih odmevih se ukvarjai »Slovenec« spet s koncentracijo, za katero agitira opozicija, JRZ in »Samouprava- pa jo odklanjala, kajti »vlada čaka najprej na skupščinske volitve, da se pokaže, koga in koliko prav za prav opozicija predstavlja«. — Poslanec JRZ idr. Miljuš izraža na shodu v Ljubiji prepričanje, da bo vlada dr. Stojadinovica v najkrajšem času in uspešno sklenila sporazum s Hrvati. JRZ je namreč za široke samouprave v okviru ustave in proti vsakršni večji stvari. Tako poroča vsaj »Slovenec«.
Petek, 16. julija J957. — Splošno se opaža, da spominja »Jutro« vedno bolj na »Slovenca iz let 1951. do 1955. Prav tako pa se opaža, kako
postaja Slovenec;, vedno bol j podoben »Jutru« iz let 1951. do 1955., in to celo, ko se norču je iz njega, zakaj vendar o notranjih dogodkih skoraj ničesar ne poroča. Vprašanje, ki se je dostikrat ponovilo v »Jutru« iz let 1951 do 1955. toda na naslov »Slovenca;;. •— Navzlic temu pa poroča »Jutro« vendarle o objavi Avale, da je bila občina Kravarsko po oblasteh notranje uprave obsojena na plačilo škode 16.000 din, ker so neznanci posekali in uničili, vinograde treh bogatih posestnikov; »Jutro« poroča tudi o stališču dr. Kramerja glede zamen jave kovanega denarja. Po n jegovem mnenju so kovanci za žepe pretežki. JRZ zavrača ostro predlog srbskih zemljoradnikov. »Samouprava« trdi, da je ta predlog samo poskus zavlačevanja pri pogajanjih dr. Stojadinoviea z dr. Mačkom. Graja jili, da si upajo izdati tak predlog, ne da bi bili prej vprašali ves narod in veliko narodno skupščino. Kakšen je ta nesrečni predlog zeml joradnikov, »Samouprava« ne pove, pravi pa, da zahteva stvari, ki so nemogoče, ker se dve desetletji ustvarjanja vsega narodu ne dasta črtati, kakor se tudi odrasel človek ne povrne več v otroško dobo.
Sobota, 17. julija 1959. — »Jutro« zabeležil j e skromne glasove hrvaških listov o kolebanju Da-vidovičevih demokratov, »Slovenec« pa ima neprimerno bogatejše podatke iz notranje politike. Na posebnem listu objavlja vsebino konkordata, udriha v dvtiistolpnem uvodniku »Popolna slepota« po JNS, češ, cla si lasti JNS monopol na jugo-slovenski 'nacionalizem, senzacijo dneva pa mu daje »Plen belgrajske policije v glavnem tajništvo JNS«, kjer so bili najdeni nezakoniti letaki lažnive »protidržavne vsebine. »Slovenec« poudarja, da so našli tamkaj 44 vrst različnih letakov, ki jih je državni pravilnik prepovedal.
Nedelja, 18. julija 1959. — V zvezi z razpravami ob konkordatu prinaša »Slovenec; uvodnik »Ogroženi verski mir . med domačimi odmevi pa sestavek proti JNS pod naslovom »Čuvajmo Ju-gOSlavi jo!«	(Nadaljevanje prihodnjič.)
izreče v gornjem smislu in zahvali dr. Mačku za nesebične napore, zaradi katerih je sedaj mogoče takoj razširiti Hrvatom priznane svoboščine tudi na Slovence. Ta predlog je imel župan v rokah 29. avgusta, jeseniška JRZ je sklepala o tem (toda le o prvem delu) dne 5. septembra t. 1., občinski odbor pa na redni seji z dne 4. septembra t. 1. Njegov sklep se glasi tako-le:
»Občinski odbor na Jesenicah, zbran na redni seji dne 4. septembra 1959 enodušno pozdravlja doseženi sporazum med mandatarjem krone gospodom Dragišo C vetkovičem, predsednikom vlade in gospodom dr. Vladikom Mačkom, predsednikom. llSS in KOK ter postavitev vlade, pri kateri so udeleženi pravi zastopniki hrvaškega naroda.
Občinski odbor na Jesenicah apelira na novo državno vlado, tla iieutegoma sklene razširitev uredbe, ki velja za banovino Hrvaško, tudi na področje Slovenije.
Občinski odbor pa naj o svojem sklepu ob-vesii ne samo upravne oblasti, temveč tudi Župansko zvezo, s pozivom, da se vse občine v Sloveniji naši akciji pridružijo.
Disciplina
(Dopis.)
»Banovinski odbor JRZ izraza živo željo, da se v teh pomembnih in težkih časih vsi Slovenci zedinijo v trdni disciplini na delo, da se priznana pravica o organizaciji banovin in prenosu kompetenc začne čim prej realizirati v naši banovini.;
Poziv na disciplino med Slovenci mora vsebovati tudi ugotovitev neposrednih nasledkov in nalog te discipline. Banovinski odbor JRZ se o tem ni izrekel. Po našem mnen ju so pa neposredni nasledki discipline med Slovenci, ki naj pospeši razširitev svoboščin, katere so dosegli Hrvati, na Slovenijo, ter naloge Slovencev sledeče:
1. takoj se morajo odpraviti vse umetne in ju-gosilovenske politične tvorbe na tleli Slovenije; take tvorbe niso samo določene stranke,
2. politiki, ki so te umetne tvorbe na tleh Slovenije organizirali, vzdrževali in z njimi tiščali ob zid voljo in besedo slovenskega naroda zato, cla so se vzdrževali za ceno njihove službe nasilju na oblasti, naj se takoj umaiknejo iz političnega življenja;
5. takoj naj se sestavi odbor strokovnjakov-pravnikov in gospodarskih ljudi iz vrst tistih Slovencev, ki niso služili umetnim političnim tvorbam na tleli Slovenije, z nalogo, da v določenem kratkem roku sestavijo načrt »uredbe o Sloveniji«, ki naj postane z ukazom namestništva začasna podstava, da se omogoči ‘bodoči svobodni sporazum med slovenskim, hrvaškim 111 srbskim narodom.
Te naloge in te nasledke resnične in proti vsem, zlasti pa proti škodljivcem in nasprotoval-cem slovenske stvari veljavne discipline med Slovenci štejemo za nujne in neizogibne, če hočemo, da bo slovenski narod dobil zavest in zaupanje, da se bodo razmere t varno spremenile v njegov prid.
Nagrade in razsodišča za slovenske skladbe
V	letošnjem banovinskem preračunu sta dva zneska za nagrade za zborovske izvirne skladbe, in sicer znesek 15.000 dinarjev za izvirno slovensko opero in 5000 dinarjev za izvirno slovensko simfonično skladbo. Drušivo »Glasbena akademija« v Ljubljani je v oktobru leta 1957. predlagalo banski upravi v Ljubljani, da naj bi banovina določila 40.000 dinarjev za izvirno slovensko veliko opero, 20.000 dinarjev za izviirno veliko slovensko st n foni j o, tri zneske po 5000 dinarjev za tri zbirke izvirnih slovenskih samospevov, tri zne-
)
Sporazum v naši državi, in vojna med Nemčijo na. eni in Poljsko in njenimi zavezniki na drugi strani, to je tisto, ki je danes poglavitni predmet zanimanja in razgovorov slovenskega človeka.
Za zdaj je izven dvoma, da Nemci nasproti Poljakom povsod napredujejo. T varna in številčna premoč je na nemški strani. Nemci so zasedli že staro prestolnico poljskih kraljev, Krakov, in prišli so do prestolnice poljske republike, Varšave. A še prihajajo poročila o novih umikih Poljakov, o novih napredovanjih Nemcev...
Res je, da se Poljaki umikajo na novo, krajšo obrambno črto, kjer se najbrž šele začne glavni odpor. To je tembolj verjetno, ker so v svetovni voj,ni tudi Rusi storili podobno. Več more pa danes reči samo tisti, ki pozna ves .poljski vojni načrt in pravo razmerje sil. Vse drugo je poli lika in strategija gostilniških omizij in prazno poročevalsko umovanje, ki pač hoče odgovarjati vsem tistim, ki hočejo imeti natančni hnovic in bojnih načrtov in napovedi zmag, da lahko potem vodijo svoje posebno in zasebno vojskovanje.
Gotovo je samo eno, da se vojna ne bo odločila na poljskih bojiščih. Tudi če bi bila navsezadnje vsa Poljska zasedena, ne bo to odločilno. Vo jna se bo odločila, na zahodu. In tli je mogoče reči spet samo dvoje. Prvič to, da je premoč Francije in Velike Britanije izven dvoma. Drugič pa, da. je vojaški položaj Nemčije nasproti njima za toliko ugoden, ker je meja dobro utrjena, in razen tega še kratka. Na, zahodu je torej vojna hudo podobna trdnjavski vojni. Te pa trajajo zmeraj dolgo. A zmeraj zmaga v njih tisti, ki ima dal jšo sapo, z drugimi besedami, ki ima večjo tvarno in človeško silo za: seboj. Seveda, če pojde vojna do zadnjega. .Toda nevtralnost Italije je, ki vzbuja dvome. Morebiti je la nevtralnost domenjena. Da poseže Italija vmes, če bi Nemčiji trda predla. Ali da čaka 'kake druge odločitve. Spričo premoči demokracij na morju bi bil položaj Italije od prvega dne vojme zelo težak. Zato so tudi ostri opazovalci leta 1914. takoj rekli, da Italija ne more v vojno, v kateri bi bila Velika Britanija njena' nasprotnica. In bili so tudi med Italijani, ki so tako govorili.
Iz vsega tega pa izhaja, da se bodo v bližnjem času bile največje bitke na, vzhodu, na poljskih tleli. Položaj na vzhodu je popolnoma nasproten
a
onemu na zahodu. Po številu in oborožbi slabotnejši Poljaki morajo braniti dolgo mejo. štiri-kral daljšo, kakor Nemci, na zahodu. Pri tem pa je treba nekaj ugotoviti: dobršen del (e dolge meje je nastal šele lani in letos, po polomu češko-slovaške republike.
Do tega polurna je pa prišlo, ker so Poljaki zelo aktivno sodelovali. Ko je bil nemški pritisk na češko-slovaško republiko najhujši, so se postavili Poljaki na nemško stran. Zahodne države takrat niso mogle priskočiti Čehom na pomoč, preslabo so bile še pripravljene, vsaj rekle so tako. Češko-Slovaška je bila obdana od vseh strani. Zato se je morala vdati. A vdala: bi se ne bila. če bi bila Poljska stala na njeni strani. Kajti v tem primeru bi bili tudi Rusi mogli spolniti svojo zavezniško obljubo. In Češko-Slovaška bi bila obstala, in ostala, če bi bilo prišlo do vojne ali ne. Ali bržkone bi do nje sploh ne bilo prišlo.
Za svojo pomoč, so zahtevali in dobili Poljaki Tješen. Deželo, ki jim po narodnostnem načelu sploh ne gre. Razen tega bi bili morali vedeti, da pridejo prej ali slej tudi sami na vrsto. I11 prišli so, mnogo prej. kakor so tudi previdni in dal jnovidni domnevali. A 'gotovo je, da si sami ne bodo mogli pomagati.
Stara pesem: prej so močnejši Rusi zatirali slabotnejše Pol jake. Zato so jim ti v svetovni vojni padli za hrbet in pripomogli kolikor toliko k njihnemu porazu. Lani so močnejši Poljaki napadli slabotnejše Čehe in s tem pokopali njilino državo, še prej so močnejši Čehi zapostavljali slabotnejše Slovake in s tem slabili moč in odpornost lastne države. A prav do zadnjega so zatirali Poljaki slabotnejše Ukrajince, ki zato seveda ne morejo biti preveč navdušeni, da bi prelivali kri za poljsko državo.
Kar pa je prav posebno značilno: zmeraj so ti močnejši govorili, kakšni državotvorni slovanski rodoljubi da so, in skušali zaznamovati za izdajalce tiste svoje slovanske brate, ki so jih prav v imenu bratovstva in slovanstva zatirali in izkoriščali.
S polomom češko-slovašike republike se je že tako nad 1000 km dolga nemško-poljska meja podaljšala za nadaljnih 500 km. Morebiti prihaja vendar danes marsikateremu Poljaku na misel, kaj bi pomenilo: 500 km bojne črte manj.
Opazovalec
Poglavje o doslednosti
(Dopis.)
V »Malih zapiskih« ste opazili vest »Slovenca« o zahtevi jeseniških zaupnikov JRZ, da se določbe glede banovine Hrvaške takoj razširijo na slovensko banovino. Ker dostavljate tudi zelo osnovan povod za ponatisk te vesti »Slovenca«,
vam sporočam nekaj gradiva za raziskovanje postavljenega vprašanja :
Vest »Slovenca« ustreza bržčas resnici, gotovo pa ne celi resnici. Če je jeseniška JRZ tako sklenila, je storila to pod pritiskom jeseniške slovenske opozicije. Iz vrst le-te je namreč dobil jeseniški župan, ki je ud JRZ, predlog, naj se jeseniška občina na izredni, posebej za to sklicani seji
Najboljše šivalne stroje
M&, ra Wk
in dom in obit ter posamezne dele ter kolesa kupite pri
LJ CJ B LJAhM
* vodo. blizu Prešernov, spomenika
Vcčieli',0 jarnstv.;I Pouk v umelnem vezenju brezpiečen
ske po 3000 dinarjev za tri zbirke izvirnih skladb za. klavir, tri zneske po 8000 dinarjev za tri slovenske violinske sonate ali podobna dela. tri zneske po 8000 dinarjev za tri izvirne slovenske vokalne kvartete, tri zneske po 2000 dinarjev za tri slovenske izvirne zbore in naposled dva zneska po 5000 dinarjev za dva izvirna slovenska libreta. Banovina sicer mi poplavila v preračun vseli nasvetovanih vsot, vendar je storila svoj prvi, čeprav majhni korak za' slovensko glasbeno produkcijo. Če tudi je nagrada 15.000 dinarjev za izvirno operno delo naravnost malost-ihi in bi tudi 40.000 dinarjev za resno veliko opero bilo komaj zadosti, posebno ker si moira skladatelj sam preskrbeti še libreto, je prijelo za delo. kolikor nam je znano, pet slovenskih skladateljev in so začeli skladati opere. Kok za predložitev skladb banski upravi je določen do I. aprila 1940. Skladatelji, ki reflektirajo na nagrado, nimajo niti. 12 mesecev časa za dovrsitev dela, kar je gotovo premalo, ker se naši skladatelji niso doslej ukvarjali z opernimi kompozicijami in so morali iskati še libretiste. Kakšna bo kakovost predloženih novih oper, je zato težko naprej povedati. Kolikor vemo, doslej tudi razsodišče, ki bo razsojalo o podelitvi nagrado, še ni določeno. Kdor pa pozna razmere med slovenskimi glasbeniki, mora reči, da je treba sestaviti razsodišče iz takih izvedencev, ki nimajo neposrednega stika z našimi skladatelji, da bo sodba pravična in nepristranska. Ker pri nas skladateljev ni veliko, bo mogoče takoj spoznati, kdo je zložil predloženo skladbo, čeprav bedo dela predložena le pori gesli in ne z imeni skladateljev. Potrebno je zato, da bosta v razsodišču, če bo sestavljeno iz treh izvedencev, vsaj dva izvedenca, ki ne živita! pri nas, da ne bodo vplivale na razsodbo osebne simpatije ali pa antipatije. Nekajkrat se je pirav pri konkurencah za nagrado za glasbena dela pokazalo, da v razsodišču ne smejo imeti večine ljudje, ki poznajo tiste, ki se udeleže konkurence. Če tudi so danes zaradi izbruha vojne razmere postale težavne, bi kazalo vseeno poskusiti na p rosi i i na primer kakšnega glasbenega izvedenca v Pragi in pa kakšnega slovenskega glasbenika, ki ne ži-
vi	v Sloveniji in predvsem, ki nima osebnih stikov z našimi skladatelji, da bi razsojala zraven še enega slovenskega razsodnika.
Banovina na j bi pa že sedaj razglasila, da bo postavila v prihodnji preračun za leto 1940./41.
nagrade za slovenske izvirne skladbe. Za izvirno slovensko veliko opero na primer bi bila primerna nagrada vsaj kakšnih 40.000 dinarjev, ker slovenski operni skladatelj ne more pričakovati od uprizoritev več tantiem pri nas domu kot kakšnih dva do tri tisoč dinarjev, kar pa stane že sam prepis partiture. Rok za predložitev Razsodišča pa bi bilo treba določiti tako, da bi imeli skladatelji vsaj celi dve leti časa za skladanje. Preden bi pa začel teči rok za nagrado za slovensko izvirno veliko opero, bi pa bilo treba, da se razpiše nagrada (kakšnih 4000 do 5000 dinarjev) za izvirni slovenski operni libreto, to pa take.. da bi imeli skladatelji že na razpolago libreto, ko bi začel teči rok za nagrado za opero. Libretov bi bilo gotovo predloženih več in hi skladatelji lahko izbirali tudi med libreti, ki ne bi dobili nagrade.	-a-.
Ne gre jim v glavo
»Slovenski narod« omenja sestavek iz naše zadnje številke, v katerem smo navajali iz »llr-vatskega dnevnika . naj si slovenska večinska stranka ne lasti zaslug za sporazum med Hrvati in Srbi in v katerem smo tudi pripomnili, da imajo Hrvatje zbranega precej gradiva o tem, kdo je najbolj oviral uvedbo političnih zakonov. Pri tem pa. dostavlja, da je naš tednik dolga leta. krepko korakal ob boku »Slovencu« in ugiblje, če naj ta sestavek morebiti ne pomeni konca »ljubavnega« razmerja med nami in »Slovencem«.
Kdor nas pozna samo od daleč, pa četudi ni imel nikoli zvez in stikov z »najbolj poučenimi« listi, ta ve, tla je bila naša. pot od nekdaj samostojna in tudi najbolj ravna od prvega dne. Če jo kateri drugi list kadar koli hodi! isto pot, še iz tega ne sledi, da smo mu korakali »ob boku«, ali da bi bili imeli kake drugačne stike z njim. razen kolikor jih pač nanese skupnost poti in cilja. Če bi bil kedaj »Slovenski narod« hodil isto pot, pot slovenske pravice, bi bili pač tudi z njim korakali skupaj, če bi se mu tudi ne bili zato ravno postavili ob bok.
»Narodu« pač ne gre v njegovo strankarsko pamet, da bi utegnili biti med Slovenci ljudje, ki jim je naš narod, njegova usoda in bodočnost; več vredna, kakor strankarski uspehi, in bolj važna, kakor strankarske razprtije, in ki ne isti j o stran-
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik „Slovenije“!
karskih in narodnih koristi, kar je bilo zmeraj poglavitni vzrok naših narodnih nesreč in neuspehov, kar je bilo zlasti vzrok, da imamo kopa to mero strankarskih programov, a nobenega narodnega. In seveda ga zaradi tega malo briga, če nam še zmeraj manjka določen, jasen narodni cilj, četudi smo bili prav zato v zgodovinskem in političnem dogajanju zmeraj le predmet, a nikoli nosilec političnega razvoja, zmeraj le podložniki, a nikoli ne samozavestni, samosvoji državljani, ki kujejo, ki hočejo kovati sami svojo usodo. Še manj pa razume »Narod da so ljudje, ki nočejo zaiti z ravne poti v stran, na zložne j šo in položnejšo. da tega. ne store niti s ligo v varžetu, čeprav se je taka »taktika« ponekod razglašala za. vrhunec politične spretnosti in modrosti.
Toda to so stvari, nedoumne »Narodovi« podrejeni. v manjvrednostni zavesti vzgojeni jugoslo-venski naturi. Zato so pa njegove kombinacije glede nas in naših smernic v sedanjih in prejšnjih dneli ravno toliko vredne kakor njegove informacije glede lastništva našega lista. Prava reč — ponavljal jih bo kljub temu do konca. Po zgledu in v duhu tiste himne poznih omizij in zamegle-nelih duhov: Mož prinese ribo. žena prav . da j rak. rak. rak, rak.
Namesto jalovih nasvetov — gospodarski načrt
»Trgovski lisi« poroča o spomenici hrvaških gospodarskih zbornic, ki zahtevajo, da dohi Zagrel) avtonomne glavne podružnice vseh -državnih in od države privilegiranih denarni ih zavodov, dalje inšpektorat .monopolne uprave, zatrtje vele-blagovnic in krošnjarstva na Hrvaškem in podobne stvari, ki naj zagotove Hrvaški samostojen in neoviran gospodarski razvoj, i oiem pa piavi.
Krošnjarstvo je zlo za vso trgovino in naj se pojavi kjer koli. Vse trgovstvo Jugoslavije in 'ne le hrvaško — zahteva, da se k rošn jarstvo zatre. Prišli bi tudi do nemogočih razmer, če bi se k rošn jarstvo prepovedalo le v eni banovini. V tem primeru bi bile druge banovine naravnost prisiljene, da izdajo proti krošnjarjem posebne ukrepe, ker bi jih li sicer preplavili. Kar naenkrat bi tako dobili zidove med banovinami .in načelo enotnega trgovinskega ozemlja bi bilo podrto. Enako nemogoča je omejitev prepovedi veleblagovnic le na banovino Mr vaško. Tudi veleblagovnice so splošna trgovska zahteva in složno so se tudi dejansko borili proti veleblagovnicam hrvaški, srbski in slovenski trgovci. Podobno je še z mnogimi drugimi zahtevami, .ki jih navaja spomenica.
Da so hrvaški gospodarski ljudje omejili te .svoje zahteve le za Hrvaško, se pač more razumeti tako, da zahtevajo le to, kar se njih direktno tiče, da pa prav nič ne nasprotujejo, če gospodarski ljudje iz drugih banovin postavijo iste zahteve. To stališče je .sicer razumljivo, ni pa tako daljnovidno, kakor je stališče, ki izvira iz zavesti solidarnosti vseh gospodarskih stanov v državi.
Kajti večina zahtev spomenice je takšna, da morejo gospodarski ljudje iz drugih banovin sprejeti te zahteve kot svoje. Mislimo, da je s tem mnogo bolj poudarjena njih upravičenost, s teni pa tudi dosežena večja gotovost za njih realizacijo.
Tu res ne moremo drugega reči, da si »Trgovski list« ni na jasnem glede bistva avtonomije sploh in glede hrvaške avtonomije posebej. Kajti kaj prav za prav zahteva z navedenimi besedami od Hrvatov? Ali da naj Hrvatje zahtevajo odpravo veleblagovnic in krošnjarstva tudi za nehrva-ške pokrajine? Po pravici bi jih lahko vsakdo zavrnil, da to ne spada v nji,lino področje, naj se torej ne mešajo v področje drugih banovin. Razen tega bi bilo pa tudi nevarno za težko doseženo samostojnost samo, če bi Hrvatje kaj takega sploh poskušali. Kajti tisti hip, ko bi kaj takega zahtevali, bi dali že pobudo pravkar izgnanemu centralizmu. da ustanovi novo gospodarsko centralno stopnjo. Centralizem bi seveda zagrabil priložnost z^pbema rokama. A v tem primeru bi se ga Hrvatje, ki bi ga sami tako rekoč povabili v svojo hišo, v drugo pač ne znebili tako zlepa.
Pa tudi čisto s praktičnega stališča bi Hrvatom ne kazalo, da bi šli po centralistični poti, ki jim jo kaže »Trgovski list«. Boj zoper krošnjar-stvo in veleblagovnice vendar ni od danes, in »Trgovski list« natančno ve. da ni imel ves čas nobenih resnih uspehov. Če bi Hrvatje te nasvete poslušali, bi nazadnje lahko čakali spet kakih dvajset let, da svoje zahteve uveljavijo. Tako so pa na kratko presekali vozel in pokazali samostojno pot, po kateri hočejo hoditi. To stališče je ne samo razumljivo, ampak tudi edino pravilno in daljnovidno.. Tako bodo prisilili druge pokrajine, da ne mencajo, ampak da se odločijo hitro, kakor je to zlasti v gospodarskih zadevah treba.
Nikarte torej dajati Hrvatom lepih nasvetov, kako naj si u.rede svoje življenje. Saj tako niso drugega, kakor jalov nasledek vsega tistega omahovanja in tisto neodločnosti naših gospodarskih krogov, ki .si niso znali nikoli napraviti slovenskega gospoda,riškega načrta, ampak so se zmeraj vrteli nekje med centralizmom in avtonomizmom, in ki so se ob vsaki pogumnejši avtonomni besedi
zmeraj zdrznili, če jo ne bi unitarizem zameril. Razumemo, da sc ti ljudje v novem svetu, ki prihaja, ne morejo prav znajti. In se tudi ne bodo, dokler ne pospravijo zadnjo edinstveno ropotijo pa začnejo premišljevati o nalogah slovenskega gospodarstva, namesto da. bi dajali Hrvatom nasvete, ki jih ti — tako ne bodo poslušali.
Hrvatje in Sokol
Pod naslovom »Predsednik dr. Maček o sokolstvu:, piše »Ilrvatski dnevnik« od 12.t. in.:
V	dneh diktature je izšlo mnogo izjav predsednika dr. Mačka, ki jih ni mogel prinesti tisk. Predsednik dr. Maček je v tistem času dal tudi neko izjavo
o	sokolstvu. Ker je stališče predsednika dr. Mačka do sokolstva splošno zanimivo, prinašamo sedaj to izjavo, ki sc, .glasi:
»Že za moj rojstni dan so mi sporočili, da se neki ljudje pripravljajo, da bi šli na ulico v sokolskih uniformah. Namenoma sem izpustil besedo ,hrvaški*, ker hrvaških sokolskih uniform ni, ker so vsi sokolski kroji enaki ob majhnih razlikah. Res sem pozneje videl dvoje ali troje ljudi v takih krojili pred okni svojega stanovanja, a enega sem opazil tudi v katedrali pri zadušnici. Jz tega sklepam, da je res nekaj ljudi, ki mislijo na obnovo Hrvaške sokolske zveze. Jaz pa mislim, da bi to ne imelo nobenega smisla, četudi sem bil sam v svojih mladih dneh navdušen Sokol in sem tudi ustanovil tri sokolska društva. Sokolstvo je popolnoma češka ustanova, narejena sicer po nemškem vzoru, ki se nikakor ni mogla udomačiti na hrvaških tleli.
Znana je stvar, da niti eden odstotek sokolskih členov ni sploh vadil in da so bili prostori za vaje skoraj zmeraj prazni. Kadar pa se je nudila priložnost za kakšno parado, .kjer se je moglo postavljati se v uniformi, tedaj se je zbralo po navadi precej lepo število, od katerega večina ni vedela, kaj pomeni obrat desno in kaj levo, a o stvarnih uspehih sploh ne govorim, ker jih ni bilo.
Razen tega, kakor sem gori dejal, sokolstvo je češka naprava, ki naj bi bila po namerah ustanoviteljev in poznejših voditeljev postala vseslovanska narodna naprava. Nekaj časa se je tudi zdelo, da taka postane.
V	zadnjih desetih letih pa se je vedla slovanska sokolska zveza, kakor da obstoje samo slovanske države, a slovanskih narodov kakor da jih ni.
Zlasti nasproti nam Hrvatom je zavzela slovanska sokolska zveza tako stališče, da ne more mimo tega nikoli noben Hrvat, ki ima tudi nekaj narodnega ponosa. Zato mislim, kakor sem že rekel, da nima nobenega smisla zopetno ustanavljanje sokolstva med Hrvati, tudi pod hrvaškim imenom ne.
Tudi jaz vidim, da je treba ustanoviti med Hrvati telovadno organizacijo, toda na popolnoma drugi podstavi, ki bo odgovarjala tako duhu hrvaškega naroda kakor današnjim razmeram.
Dobro bi, bilo, če ob teh besedah zastopnika hrvaškega naroda razmišljajo tudi tisti naši Sokoli, ki čutijo slovensko.
Janez Kocmur:
Brez naslova
(Nadaljevanje.)
Češpljevci ali možje iz češpelj so se pojavljali vsako leto na Miklavževem trgu. Mala pra.vokot-na deščica, vanjo zasajeno ogrodje iz lesenih paličic, na te nabodene suhe češplje v obliki človeškega trupla. Vrhnja češplja, naijdebelejša, je predstavljala glavo, in da jc bila bolj imenitna, je prišel nanjo cilinder iz črnega papirja. To je bil češpljevec. Obrtni izdelovalci so jih oblopijali z »zlatimi penami« da so vzbu jali s svojim sijajem še večjo poželjivost otrok. Kmetje so jih izdelovali sami, le da so uporabljali za podstavek —.vrVzin« Vi repe. Pri tem delu so imeli čas razmišljati, kako malo je včasi potrebno za poslanstvo.
No, češplje,vce je oblast iz zdravstvenih razlogov prepovedala, da ,so izginili in so samo še v spominu. Sicer pa njibna pozlačena slava ni trajala dolgo; že naslednje jutro so ostale za njimi le popraskane roke, nekaj smeti in raztrgan cilinder. Zadnji veliki dogodek me spominja na tisto prepoved; kaj če bi ta imela z njimi kaj skupnega?
Za pregovor »Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta,« so imeli stari Ljubljančani, svojega robatega, zato pa izvirnega: Če boš poslušal tega in tega, te bo v »Ta posrano gaso« pripeljal, /a razumevanje tega je treba vedeti, da je stara Ljubljana res imela tako ulico.
Bilo bi zanimivo, se nekoliko ustaviti tudi pri priimkih, ki so jih dali stari Ljubljančani posameznim hišam, obratom in občanom. Toda to bi vodilo predaleč, ker bi se morali pobaviti tudi z njihnim izvirom in pomenom. Ali nekaj naj jih bo vseeno navedenih: Bežigrad, Pri ajdovski deklici, Pri lačnem kmetu; Pri svetem Janezu, Pri piki, kaVarna Dolgčas; Čel j ustnik, Kurji pere-šcek, Litalaia. Najbolj krepki so bili osebni priimki, ki so navadno že sami razodevali svoj pomen. Na primer: Konjska smrt, profesor Lakota, Muhalerar, gospa Milost, Pasji oče, Ta v žen dd'lik
Površnost
V zadnji številki »Planinskega vestnika« se nahaja slika gora zahodno od potoka Martuljka, s Špikom v sredi. Je to severni del škrlatiške gorske skupine, ki jo imenujejo planinci tudi Mar-tuljkovo pogorje, lino prihaja od potoka Martuljka, ki teče iz krnice Za A k o m, nekako v sredi teh gora, katerih severne brežine padajo tu strmo proti zgornji savski dolini. Pri tem naj mimogrede omenimo, da ime Martuljkove gore ni ljudsko, ampak zaneseno od tujcev.
Napis te -slike se pa glasi preprosto »Martuljek s Srednjega vrha«. Slika očitno ne misli predstavljati potoka Martuljka, ki ga na sliki še videti ni., pač pa jo pisec naslova ob nepoznan ju stvari hotel s tem zaznamenjati Martuljkovo skupino. Torej nekako tako, kakor če bi nam kdo podal sliko Savinjskih Alp, pa bi jih hotel predstaviti z napisom Savinja. Če pa pri posamezniku tako nevednost še po nekakšnem lahko opravičimo, nedopustna mora. biti za strokovni obzornik, kakršen menda hoče biti »Planinski vestnik«.
V isti številki poroča dr. A. B. o planinstvu v Rusiji. Tam smo naleteli na stavek, ki ga hočemo zaradi posebnosti navesti dobesedno:
Saj se nahaja v bližini ruskih meja na skrajnem vzhodu, v katijakem Turkestanu, skupina Mustag-ata, katere vrhovi dosegajo 8300 m.
»Skrajni« vzhod bi mogel pomeniti prav za prav samo še pokrajine za ruskim Daljnim vzhodom, to je za Priamurjem in obrežno- pokrajino. Z nekolikšnim nasiljem bi se dal spraviti vanj Sahalin in morebiti Kamčatka, ki pa, mimogrede povedano, spadata danes tudi k ruski daljnovzhodni republiki. Pa tudi, če je poročevalcu, •recimo, beseda »skrajni« ušla za »daljni« vzhod, mi napaka nič manjša. Kajti tako ruski kakor kitajski Turkestan sta od tega Dal jnega vzh oda m nogo dalje kakor recimo od* Slovenije. Slabo bi zategadelj naletel, bralec-planinec, ki bi s-e skušal znajti -na podlagi »strokovnih« poročil v svojem »strokovnem« glasilu in iskal po zemljevidu na skrajnem ruskem vzhodu in še čeiz Turkestan in njegova visoka, pogorja. Najmanj pa je, kar po pravici lahko zahtevamo od takih »strokovnih« poročevalcev, da si pred poročanjem u,svoje vsaj nekaj primitivnega zemljepisnega znanja.
Ne samo dobre, tudi -slabe stvari hodijo menda rade v troje. In ko poroča »Planinski vestnik« nekaj strani naprej o letošnji planinski nesreči nad Presedljajem, piše dobesedno:
-Kar -se je vreme sprevrglo, nastal je silen snežni metež z viharjem, ki je zabrisal pot in jemal vid, sapo i-n moči. Družba se jc še prebl-oclila do Prescd-
1	jaja... Odločili -so se, da se -zatečejo v najbližje zavetišče, v Kocbekov dom na Korošici.
Ne mislimo raziskovati, za koliko je to poročilo stvarno pravilno-. Toda vsak nepoučen bra-
i. dr. Iz množice političnih naj bodo omenjeni samo kandidat Megla, doktor Pogoreta in doktor Žlindra. Najbolj sta prednjačila z osebnimi priimki Krakovo in Trnovo.
Posebej bodi omenjen mož -s priimkom Drek-francelj. Kdor bi -so nad tem spodtaknil, naj ve, da je imel Maribor celo Cafe Dreck. Pojavil se je -sredi devetdesetih let in ostal znan pod tem imenom do začetka prve svetovne vojne. Bil je sin znanega, sedaj že pokojnega meščana, velik zapravljivec in veseljak. Odkod tak priimek, bodi zamolčano, da se ne prime še koga njegovih s led he ni kov. Od začetka sc je jezil, videč pa, da dela s tem zbadl jivcem veselje, se je začel še sam imenovati tako-. To je tudi pomagalo.
Nekoč je v Opatiji z dvema -sebi enakima tovarišema skočil v polnem, klaku in fraku iz čolna v morje, da izrazi s tem svoje neizmerno veselje nad navzočnostjo vojvode Otona, očeta poznejšega avstrijskega cesarja Karla. Njegova cesarska visokost se je hahljal na ves trebuh, ko so mu, -izkobacavši se iz vode, še z globokim priklonom izkazali svojo neomejeno vdanost. Množične visokosti sprejemajo tudi take »žrtve« za dobro.
Da-si nemškutar, so ga kljub temu našli prvi dnevi mobilizacije 1914 na ljubljanskem Gradu. Mokre žrtve se posuše in policija jih ni jemala v račun. Na Gradu je mož drugoval Ivanu Can-Karju, in to je tudi vzrok, da ga omenjam. Cankar -se je izrazil o njem zelo pohvalno; bil da je razumen, tovariški in darežljiv. Zaradi teh njegovih lastnosti s-o ga sojetniki izvolili za svojega »poveljnika«. Vsaka soba je morala imeti koga, ki je odgovarjal za red. Če se ne motim, je sam Cankar predlagal njegovo »kandidaturo-«.
Kdor ni imel dveh krajcarjev, potrebnih vsak dan za sklad, iz katerega so nabavljali razne potrebščine in plačevali namestnike za ordonančne posle, je plačal zanj Do-berlet — tako namreč -se je pisal mož. Dajal je tudi za Cankarja-, dokler ta ni imel sam. Če je bilo to vpeljano tudi po drugih sobah, ali samo v tej, mi ni znano.
Cankarja so podpirali Rohrmanovi, pra-v za
lec bo iz njega nujno sklepal, da ogrožanim ni kazalo drugega, kakor prebiti se navzgor do Korošice, kjer je bilo pač »najbližje« zavetišče.
V	resnici pa je stvar taka, da bi še ob lepem vremenu ne bilo nič dlje v dolino do Kopiš, še celo do Doma v Kamniški Bistrici ne. Pri pre-uirujenem človeku si razen tega srce pri sestopu lahko bolj ali manj odpočije. Tembolj pa velja to v pričujočem primeru. Kajti ne samo, da je poit navzgor ob slabem vremenu že na sebi precej bolj utrudljiva in naporna, Tu pa je bilo treba poleg boja z viharjem gaziti še moker, lepek sneg, ki že dobrih 100 m pod Prc-sedljajem ni več šel, tudi vihar je spodaj v gozdu zgubil svojo moč. Pot; na Korošico je bila torej v vsakem pri-reče, da -bi ne bilo smrtne nesreče, če bi se bila družba odločila, da se res zateče v na j bl ižje zavetišče. Tako torej podaja to » Vestniko vo« poročilo dejansko čisto napačno podobo vse nesreče. A naloga takih poročil mora biti, da se iz njih bralec pouči o napakah in zmotah, ki so privedlo do nje. Le tako mu bo poročilo v korist.
»Planinski ves-tnik« je -strokovno glasilo slovenskih planincev in še edino povrhu. Paziti bi moral zategadelj, da ne zaidejo vanj napak«' in nesmisli, ki bi jih niti v dnevniku, v naglici in površno sestavljenem in napisanem, ne smelo biti.
H kritiki sestavka „Misei slovenske skupnosti'1*
Nepodpisanemu kritiku, čigar imena ni težko uganiti, -se zde nekatere moje trditve zmotne in krivične. O stvari bi se izplačal da-ljši pomenek, na tem mestu pa naj zadostuje kratko pojasnilo.
Kar zadeva socialiste stare smeri, nimam nič proti njegovi ugotovitvi, ne vidim pa v nji nobenega nasprotja z mojo. Nisem raziskoval zadnjih vzrokov njihovega ravnanja, upošteval sem -sam-o razloge, s -katerimi običajno zagovarjajo svoje stališče in -svojo politiko.
Glede socialistične levice pa gre za nesporazum. Nisem izrekel o nji nobene splošne sodbe. Za slovensko politično življenje je zelo pomembno dejstvo, da je ta levica danes odločna zagovorni c-a skupnega nastopa vseh naših narodnih sil v boju za naše narodne življenjske pravice. I udi teoretično s-o levičarski socialisti največ prispevali k razčiščenju našega narodnega vprašanja, k jasnemu, in stvarnemu gledanju nanj. A menda moj kritik ne bo zanikal, da se tudi v njegovem taboru nahajajo ljudje, ki n«' gledajo na slovensko vprašanje tako jasno ko on in najpomembnejši zastopniki njegove smeri. Nobene politične skupine ni na Slovenskem, ki bi z narodnega -stališča lahko opravičeno odklanjala vsako kritiko
* Glej zadnjo in predzadnjo številko lista.
prav njihna hčerka Milena, učiteljica, ki edina se ga je spominjala ves čas. Prva be-seda priznanja je veljala njej, ko sva se srečala še ti-sto- uro n jegovega prihoda z Grada. »Edino ona me ni pozabila,« je dejal bridko. »Ni s-e bala, brez strahu mi je donašala hrano in denar, dokler ni bil prepovedan sploh vsak stik z zunanjim svetom. Pa tudi. potem je dala (“uliti, da nisem pozabljen. Vedno sem kaj dobil po ovinkih.«
Ivo je omenil »poveljnika sobe« in sem ga vprašal, če ni to morda listi Francelj, me je pogledal srdito: »Fej! Mož ne zasluži tega imena. Poštenjak j«: in pametnejši od mnogih drugih. Nato je povedal zgodbo o njem.
»V naši sobi bi bil vsak drug slabši,« je dejal'. »S svojo taktnostjo je preprečil mnogo nevšečnosti. jaz ma primer sem lahko ležal ves dan. posebno čemerne dneve, ko se mi ni dalo vstali. Negotovost jemlje vsak-o voljo. Izgovoriti se je znal, da nihče tako. S -stražo je ustvaril razmerje, koristno za nas vse. Včasi je-spravil vso sobo v d«^ bro voljo, da so se smejali še najčemernejši. Naziva! je samega sebe ,’Herr Zimmerkommandant DreckfranzT in zahteval, da ga talko ogovarjajo tudi drugi. Pa. ga ni nihče. Iz spoštovanja. Mene je jezilo; videč pa, da ima s te-m veselje, sem ga pustil. Prišlo mi je na mis-el, da j«> lo morda le visliška šaljivost, hi z njo premami ja samega sebe. Fe-st fant je, nikoli več ga ne sineš imenovati tako...«
Še bi nadaljeval to poglavje, d-ogodki me pa silijo nazaj k začetku. Začel sem pri Jožetu Štruklju, prav za prav pri časnišk-ih racali iz prve svetovne vojne, ki jili je razfrfotal bobneči ogenj, da so -same cepale v lonce, le vrste jed postaja spet obrajtana, da se nevarno zameri, kdor jo odkloni.
Novi jedilni list je zmešal glave mnogim že prvi dan tako, da so obrnili svoj okus za -sto in osemdeset stopinj. Poljsko go«, dosihmnl zelo priljubljeno na Angleškem, je zamenjala raca. V ma-sonskem as piku tekne dobro 1 udi Francozom. Ob veljavo prihaja celo galski petelin.
Tako vsa j ne bomo v zadregi zastran raema-
svoje narodne politike, in tudi socialistična levica se je le postopno in ne brez raznih stranpoti priborila do današnjega svojega stališča. To bi s-e dalo doi k m n e i it a r-i č no dokazati z izpiski iz njenega tiska. S svojo kritiko sem mislil na posameznike iz njenih vrst. Svoje sodbe nisem izrekel samovoljno, ampak na osnovi opazovanj -in izkušenj.
Odločno pa se je prenaglil kritik s sv-ojo trditvijo, da zanikam potrebo revolucionarnega narodnega boja, ker sem zapisal, da utesnjuje pojem slovenske narodne skupnosti, kdor prizna narodni boj le, kolikor je narodno načelo revolucionarno načelo. Ta sklep je očitno nelogičen. Do neke meje bi še bil razumljiv, če bi bil zapisal: »politi čnorevolucionarno načelo , iz zveze s prejšnjim stavkom pa je razvidno, tla sem hotel povedati: »socialnorevoluciomirno načelo«. Meni je šlo zgolj za razčiščen je pojma o slovenski narodni -skupnosti. Moje prizadevanje nima s političnim oportunizmom nič skupnega.	m.
Kislo grozdje
Glavni odbor »borbašev«, t-o je llodjerovih pripadnikov, ki so od nekdaj gonili centralistieno-unitarislično lajno, je bil seveda od sporazuma neprijetno iznenad-en. Dolgo je premišljeval, kako bi -se dalo videti, ko da. se ni nič zgo-dilo, pa je nazadnje cliplomafično pogledal na svetov nepolitični položaj in iztaknil takšnolc vi-sokopoli-tičn-o modrost:
Notranja politična vprašanja, tako ta, ki so se razvila v zadnjem 'času, kakor tudi ona, katerih težki nasledki pritiskajo pošteno in rodoljubno narodno du-šo, se lahko obravnavajo samo takrat, kadar bo zunanji poločaj popolnoma jasen in -brez nevarnosti, in takrat bodo tudi borbaši dali svojo besedo, ko pride pravi čas.
Če le ne bodo do tistih časov težki nasledki sporazuma že tako pritisnili na rodoljubne borba-ške -duše, da ne bodo mogli dati več svoje besede brez nevarnosti, da se pokaže nji lini položaj popolnoma jasen, tak namreč, tla prav nič ne pomenijo.
Darujte za tiskovni sklad »Slovenje*
Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za
tiskovni sklad našega tednika »S 1 o v e n i j e«.
novih krivčkov. če bi zmanjkala petelin joga perja. Sicer bi se bolj podal za klobuk campelj hrvaškega purana, če hi njegova barva ne bila tako nerodna. Navsezadnje imamo pa kukavico, ki lahko leže svoja jajca tudi v račje gnezdo; če smo jo naučili, da nam kuka celo pozimi, bo zmogla tudi to.
Srce vprašuje razum, in če mu ta ne postreže z žveplenim vodikom, je zamera go-tovu. Vprašuje ne zavoljo resnice, nego da -dobi odgovor, ki laska. Jeriho bo padel — Jeriho ne bo nikoli padel; Jeriho je že zavzet — Jeriho še ni zavzet. In ko se naposled račja jata razredči, da pade na razvaline žarek luči, se Abderit oddahne: Bogu bodi hvala, da je konec. In začno se nova ugibanja o Jerihu št. 2.
Čez toliko in toliko let pa -se bodo vili sprevodi. vihrale bodo zastave, ropotali bobni. ledaj že plešasti Abderit je bodo pisali knjige o svojih mladostnih sanjah, ki jih ni bilo nikjer, kakor jih tudi njega dni ni bilo. Vsebina tistih nesanjunih in morda celo prepovedanih sanj še ni znana.
Če je danes sončno in gorko, pa kdo vpraša, Kakšno vreme bo jutri, j-c najbolje, če odgovorimo : Če se ne bo spremenilo, lahko pustite dežnik doma. Slovencem je -elana posebna milost, imeti preroke napovedujoče vreme za desetletja naprej. Šola Bleiweisova in šušleršičeva je dala dober naraščaj. Mar -se ni izpolnila do pičice natančno lanska vremenska prerokba«'
Če smo majhni, ni treba, da bi bila še naša hvaležnost majhna. Vsaj ne do tistih naših mož, ki nas postavljajo na svetovno raven. Naj nas ne razjeda zavist, če se dvigaj0 duri i sami. pa bodi s tujo pomočjo. Saj je tudi -stržek zlezel pod peruti orla. Gospod Tadija Zja-jvuk je bil velik in močan, na njegovih plečih se je dalo varno jezditi. Za me jezdece manjšega merila je bilo prostora v hlačnem žepu zadaj in celo v telovniku. Malha je skoraj bolj varna; s -šl upa ranic -se lahko odleti, v žepu pa se ostane tudi pri odloženem
telovniku.	(Nivcltiljcvcinjc p* iiKHliijic.)
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.