Srečanje na Podljubelju
9. junija so se na Podljubelju srečali bivši interniranci iz različnih taboriščna vsakolet-ni proslavi na kraju, kjer je včasih stala po-družnica zloglasnega taborišča Mauthausen. Vendar tistega dne iz avtobusov, ki so komaj našli parkirni prostor ob novi cesti na Lju-belj, niso izstopili samo starejšl. Prišli smo tudi mladi. Med njimi je bila tudi naša skupi-na z gimnazije Vide Janežič-Poljane iz Ljub-Ijane. Skupaj s skupino organizacije ZZB NOVLjubljana Center smo se že zjutraj odpe-ljali z avtobusom izpred Pionirske knjižnice. Vreme je bilo čudovito in na Podljubelj smo prispeli spesmijo na ustih. Pa nismo prepeva-li sami - v sprednjih vrstah avtobusa so nam pridno pomagale tudi članice zbora bivših zapornic iz italijanskih taborišč. Prvi kon-takt je bil že vzpostavljen, in to brez proble-ntov.
Še preden se je proslava na Podljubelju za-čela, smo si ogledali ostanke taborišča in plo-šče z imeni drugih koncentracijskih taborišč, ki so vzidane v ruševine. Po ozki poti med drevjem in grmovjem nas je eden izmed biv-ših internirancev iz Mauthausna pripeljal do kraja, kjer je včasih stal krematorij. Zdaj je tam le še železna rešetka. Težko je popisati občutek, ki te nenadoma prevzame, ko stojiš sredi zelenja in si skušaš dopovedati, da je bilo to lepo okolje pred dobrimi tremi deset-Jetji priča najstrašnejšim zločinom in zverin-stvotn. Težko je to dojeti, pa vendarglas tova-riša, ki je z natni potrjuje vse to... »Prav dobro se še spomnim. Pri tistem grmovju so
jih streljali, potem pa so jih odnesli proti gozdu in izginili v globeli. Končali so v kre-matoriju.«
Bilo je mnogo srečanj starih znancev in pri-jateljev. Proslava, kjer smo se predstavili tu-di naši recitatorji in pevski zbor naše gimna-zije z recitalom še neobjavljene partizanske lirike, je naletela na prava ušesa. Kasneje so nam namreč pripovedovali, da so mnogim stopile v oči tudi solze. To nam je potrdilo, da smo pesmi pravilno razumeli in tak sprejem pri občinstvu je seveda enkratno doživetje.
Okoli poldneva smo se potem znašim gosti-teljem odpeljali še do Dražgoš, kjer smo doži-veli novo presenečenje. Tovariš Ive Šubic, eden od borcev Cankarjevega bataljona in udeleženec dražgoške bitke ter avtor čudovi-tega mozaika pri spomeniku v Dražgošah nam je opisal potek dražgoške bitke. Že dru-gič ta dan smo lahko ugotovili, kako drugaee zveni beseda nekoga, kije sam spremljal neko dogajanje, od tega, kar sHšimo v šoli.
Odličnega razpoloženja pa še vedno ni bilo konec. Po kosilu na dvorišču prave kmečke gostilne smo vsi skupaj veselo prepevali, har-monikarji pa so igrali parom na majhnem plesišču. Šale so letele prek miz, nihče ni nitl pomislil na probleme »prepadov med genera-cijami«; vzdušje je bilo enkratno. Tudi še na povratku v Ljubljano je bilo tako. Preživeli smo v resnici lep dan in z veseljem se bomo tudi v prihodnjih letih odzvali vabilom na tako prijetna srečanja.                    Mojca Velkavrh
4.a