Jos. Vandot:
Roža z Mucne gore.
9.
^^^•^                            veg jjgjj jQ jjOCji]  za  živirio  iz
kraja v kraj. Zvečer je pa po-
slušal starega očeta, ki je modroval na grelici, pa pripovedoval čudovite zgodbe iz čudovitih krajev in še čudovitejših časov. Res je bilo Gabu pri-jetno, in vsak večer je šel brez skrbi spat... ,,Kaj, ko bi se napotil jutri kar naravnost domov?" je pomislil hipoma: ,,Nemara se je očetu že polegla jeza? Morda ne bo nič hudega?... Kaj, če bi šel res domov?"
Gab je razmišljal dolgo, dolgo. Naposled je zmignil z glavo in si rekel: ,.Nakš — domov pa ne grem.... Dobro poznam očeta in vem, da se mu jeza ne poleže tako hitro. Ce pridem domov, me nemara pograbi in potem zapodi od doma... Ne grem!... A kam naj se obrnem, ko ne smem ostati v Planici ? V Korotan bi šel, a Bog ve, kako je v Korotanu ? Lahko tudi tam poginem od lakote, in me nemara še celo zapro kot potepuha ? .. .*
Gab ni mogel priti do nikakega sklepa, in to ga je bolelo in jezilo hkrati. Že je hotel hudo zarobantiti v svoji nevolji. Toda tisti hip se je približal koci sam Kezovec. — »Fant, zdaj bo čas, da paziva na med-veda," je rekel. BZmračilo se je, in vsak trenutek se lahko prikaže. Tu za vogal se potuhneva, da videva, kaj bo... Ali te je strah? No, če te v  je strah, pojdi v kočo in zapri duri za sabo!"
Gab je zmajal z glavo. ,,Ni me strah, stric, prav nič strah," je od-govoril. BSaj ste vi pri meni, ki pa imate puško. Pri vas ostanem in po-čakam, kaj bo z medvedom."
,,No, prav, fantič!" je dejal Kezovec, pa odšel v kočo. Kmalu se je vrnil s puško, pa sta se potuhnila za kočo in oprezovala izza vogala. Toda dolgo se ni nič genilo širom okrog. Samo večerni vetrec je polahko poveval skozi zagorsko sotesko. Zvežde so se užigale nagosto po prostra-
154
nem nebu, in tu in tam je šinil mimo koče črn mračnik, pa izginil takoj sredi črne teme... Kezovec in Gab sta oprezno molčala. Toda naposled je le postalo Kezovcu dolgčas, ker medveda ni bilo od nikoder. Pa je pričel polglasno govoriti: ,,Kaj odlaša hudobec? Ali sluti, da ga nocoj pricakuje bridka smrt? Nemara je naju zavohal?... Hencajte, pa bi mi ne bilo nič kaj povšeči, če bi ga nocoj ne bilo."
Mož je umolknil, in spet sta oprezovala in poslušala v črno, gluho noč. Zadnji raračnik je vzfrfotal nad njunima glavama mimo koče. Tišina se je razprezala kroginkrog, tako globoka tišina, da sta razločno slišala utripanje lastnih src... BNe bo ga nocoj," je godel Kezovec zlovoljen. ,,Zastonj ga čakava — nocoj se je hudobec premislil..."
Zvezde so se pomikale vidno naprej po prostranem nebu. Vedno večje so postajale in so brlele v živem ognju, da je postalo po zagorski soteski malce svetlo in se je videlo skoro razlocno pet korakov naokrog. Pozno je že moralo biti, in vsak hip je moral vziti mesec. Nebo nad mračno Mojstrovko se je pričelo že rdečiti; svetloba je prihajala od tam, velika in srebrna svetloba. Za trenutek so zaplesali gori okrog snežne glave žareči kolobarji — in izza ostrega, škrbastega grebena je pogledal za-pozneli mesec...
»Glej!" se je začudil Kezovec. ,,Mesec je že prišel, a medvedje hu-dobe pa še ni od nikoder. Nemara se je napotil nocoj v dolino, pa je vse najino čakanje zastoni... Kar spat pojdi, pobič! Jaz pa počakam še malo tukaj. Znabiti vendarle še pride od kod."
Gab pa ni hotel iti spat. ,,Tudi jaz počakam, stric," je odgovoril. BSaj nisem nič zaspan. Lahko ostanem še celo uro pri vas."
BPa ostanil" je zagodel mož in se je zleknil po rosni trati. Mesec se je dvigal više in više pa trosil svoje žive in jasne žarke po divji za-gorski soteski, da se je videlo kakor podnevi. Vetrec se je bil polegel in utihnil popolnoma. Samo debele, rosne kaplje so se svetile v mesečnih žarkih in so se tresle in migale kakor drobne, žive lučce... Gab je gle-dal nepremično dol proti gozdiču in je bil že ves nestrpen. Nazadnje je bil tudi prepričan, da nocoj ne bo medveda od nikoder. — BZbala se je pošast," je mislil. ,,Zbala znabiti snoči, ker sem tako strašno vpil nad njo. Zato se nocoj ne upa sem gor..."
Tisti hip pa se je premaknila doli ob gozdiču črna senca. Samo za trenutek se je premaknila in potem obstala. Pa se je Gab začudil in pričel še pozorrieje gledati dol. A senca je mirovala precej časa. Gab je mislil, da je to samo senca košate jelke. Že se je hotel ozreti proč, a senca se je premaknila spet in se potegnila preko goličave. Nekaj črnega, ogromnega je šlo počasi preko tratine, tiho, tiho, da se ni čulo najmanj-šega šuma... ,,To je medved! Nič drugega kot medved! Semkaj gre, na-ravnost proti koči gre..."
Razbnrjen se je Gab z roko dotaknil Kezovca in šepetnil: BStric, medved gre!... Glejte, tam doli gre preko trate. Kmalu bo tu... Ali ga vidite, stric? Tam doli..."
155
Kezovec se ni premaknil, ko se je ozrl na trato, ki so jo jasno raz-svetljavali mesečni žarki. Pa je zagledal ondi črno pošast, puško je pri-slonil k licu, pa zašepetal: nPri miru bodi, fantič! Ne zgeni se, dokler ne ustrelim!"
Medved je že prišel do srede tratine. Tedaj se je ustavil in dvig-nil glavo visoko, kakor da voha po zraku. Nevšečno je zabrundal in se je okrenil hipoma. Zdrvel je v naglih skokih na desno iu izginil med crnim gručevjem.
BZavohala je naju pošast, pa je pobegnila," se je razsrdil Kezovec in bil ves nejevoljen. BTako lepo bi mi bil prišel pred puško, pa nemar-nost noče in rajši pobegne... Oh, zdaj naj jo pa iščem če vem, kod!"
In mož je polglasno rentačil, da se ga je Gab resnično bal. Zato se je potuhnil k steni in ni hotel reči besedice, da bi ne razjezil moža še huje. No, Kezovec se ni jezil dolgo. Hipoma se je namreč razlegnilo skozi noč glasno in obupno kozje meketanje... Kezovec je skočil na noge. ,Aha, pošast hoce sem dol od gručevja navaliti na stajo. Prevariti naju hoče, pa se je zato umaknil med gručevje. 0, le počakaj, kosmati-nec! Zdaj ti pokažem, po čem je ovčja mast!... Križ božji — križ božji, ti mi pomagaj!"
Kezovec se je prekrižaL Gab ga je pa gledal in je vprašal ves pre-strašen: ,,Kam greste, stric? Nikarte, nikarte, stric! Medved vas"pograbi in vas raztrga... Nikarte, stric, za božjo voljo — nikarte!"                   jdj
136                                                                                    ¦
M
A Kezovec je zamahnil z roko. «Kaj brbraš!" je zagodel. ,,Tu ostani in ne hodi za mano! Medved je blizu staje; zato ne smeš nikamor! Sam se splazim pod gručevje in zavrtam zverini kroglo v debeli kožuh... Tu ostani, pobič, in počakaj, da se vrnem!"
Oprezno in previdno je šinil Kezovec preko tratine in izginil hi-poma pod črnim gručevjem med nizkim, krivenčastim rušjem. Gab se [je pa potuhnil za kočo in poslušal, poslušal... Pa od nikoder ni bilo živega glasu — tudi kozje meketanje je bilo utihnilo. Gabu je bilo tesno krog srca, da se niti sopsti ni upal. Prešlo je deset hipov — dvajset... nič se ni zgenilo po divnem zagorskem svetu. Vse je spalo, vse... Le mesec je hitel^med brlečimi zvezdami in lil tisočere žarke po belem snegu, po
zelenih planinah in po crnih gozdovih. Davno je bil že zapustil ostri gre-ben divje Mojstrovke. Zdaj se je bližal belim stenam ogromnega Jalovca; samo za dve pedi je še bil oddaljen od njih — in že se je lesketal zmrzli sneg med ogromnirai stenami. Tisoč biserov se je pršilo tam, pršilo se in se razlivalo v iskrečih lučcah... A še vedno ni bilo od nikoder živega glasu sredi gluhe noči...
Hej — tedaj se je pa razlegnil glasen pok in odjeknil stotero od pečine do pečine. A še preden je utihnil jek, se je oglasilo sem od gru-čevja divje rjovenje. Vsa soteska se je napolnila s strašnim glasom, in človeku se je zdelo, da je prihrumelo iz črnih prepadov sto in sto pošasti, ki rjovejo po Planici in hočejo raztrgati druga drugo... Gabu so se na-ježili od strahu lasje, srce mu je zastalo, in drugega ni vedel storiti, kakor da si je zatisnil ušesa z rokami. Še tesneje se je stisnil k mrzli
137
steni, pa se ni upal odpreti oči, da pogleda in vidi, kdaj se mu približajo grozne pošasti...
Iz te odrevenelosti ga je prebudil šele Kezovec, ki je pritekel na vso sapo h koči. Pograbil je dečka in ga zvlekel v kočo. Naglo je za-pahnil duri in vrgel Gaba na pograd. Nato je pa skočil k linici in je gledal ves vznemirjen v noč. Gab je opazil, da je mož brez puške in ves zasopel. Pa se mu je zazdelo, da se je moralo dogoditi nekaj naglega. Zato je skočil s pograda in stopil k možu. ,,Kaj se je zgodilo, stric?" je vprašal ves plašen. BKje imate puško? In kaj tostrašno rjovenje tamzunaj?"
Kezovec si je obrisal z rokami pot s čela, pa je odgovoril: ,,Medved rjove tam zunaj... Hencajte, sem ga le podregal med rebra. Ubežal sem mu, ker jo je hudoba pocedil naravnost za mano. Vsak čas bo tu in navali na kočo."
Rjovenje je res prihajalo vedno bliže. Gabu se je zazdelo, da je zver že tik koce, in je pričakoval, da vsak hip prasne medved po durih in jih ulomi. Zato se je tesno stisnil h Kezovcu in sopel kakor meh. A kakor bi odrezal, je utihnilo zunaj strašno rjovenje, in globoka tišina je spet zavladala po goljavi.
Tedaj pa je tlesknil Kezovec z rokami in zaklical: ,,Ropar se je zgrudil — deset korakov pred koco se je zgrudil mrtev. 0, hvala Bogu, da se je končalo vse srečno!"
Ves vesel si je mel Kezovec roke in hodil nekaj časa po koci gor in dol. Potem pa je ukresal na ognjišču ogenj, da je bilo svetlo po koči. Spet je stopil k linici in pogledal po medvedu. Zver je ležala na tratini in se ni več premaknila. — »Res, po njem je!" se je muzal Kezovec zadovoljno. ,,Kako je to zarjovel, ko ga je oprasnila krogla! Kar puška mi je padla iz rok, tako sem se prestrašil tistega rjovenja... Grem ven, da pogledam, 5e je zverina res v kraju. Pa tudi po puško moram, ki sem jo pustil gori med rušjem..."
Kezovec se ni prav nič obotavljal, ampak je odšel iz koče, dasi je klieal Gab za njim: ,,Ne hodite, stric! Nemara se je zver samo potuhnila in čaka na vas, da vas raztrga!"
Mož pa je zamahnil z roko in stopil preko tratine. Še je sijal mesec, toda bil je že tik nad Jalovčevim vrhom, Gab je stal na pragu in je gle-dal za Kezovcem, ki se je vedno bolj bližal medvedu. Že je bil tik njega in se je sklonil nad njim. Gab je videl, kako je mož sunil medveda z nogo. A v tistem tkenutku je medved zamolko zarjovel, vzpel se in zgra-bil moža z groznimi šapami. Kezovec je zakričal in se zgrudil. Gab je zdaj videl samo še nekaj črnega negibno ležati sredi tratine.
,,Stric Kezovec — o, stric Kezovec!" je zavpil Gab na pragu obupno. Groza mu je stisnila srce, in lasje so mu stopili pokonci. Saj je videl, da je medved pograbil Kezovca in ga podrl na tla. 0, medved že ni bil mrtev, ko ga je sunil Kezovec z nogo. ,,Stric Kezovec! Stric Kezovec!" je vpil Gab. A nihče mu ni odgovoril. Zato je bilo Gaba še bolj groza. Pač, to je vedel, da mora na vsak način Kezovcu na pomoč. Toda bal se
138
je in se ni upal   prestopiti praga, v svesti si,  da medved še ni mrtev      !
Gabu je bilo hudo, in v svojem obupu ni vedel drugega, kakor da je jokal      j
; in klical: ,,Stric Kezovec! Ali slišite ? Stric Kezovec!"                                 j
Mesec je že obtičal na vrhu Jalovca in vsak čas se je hotel pogre-      J zniti za belo goro. Gab je videl to, in navdal ga je še vecji obup. Z      I rokami si je zatiskal obraz, pa ni vedel, kaj bi storil. Ječal je in je hra-      1 bril samega sebe. Toda hipoma se je opogumil. Odločno je zamahnil z roko in stekel preko tratine. Zagledal je strašnega medveda, ki je ležal      I zleknjen po tleh, pa je šel po prstih mimo njega.  Oziral se je na vse      I strani, da bi ugledal Kezovca.  Pa ga je tudi zagledal.  Mož je ležal na      1 trati, tri korake oddaljen od medveda.  Mirno je ležal in se ni genil.. • »Stric Kezovec!" je zaklical Gab, ko ga je zagledal. nKaj se je vam zgo-      J dilo? — 0, ali me slišite, stric Kezovec?"                                                   ]
Mož je pa samo jecal bolno in se ni  dvignil.  Gab je stopil bliže, in je na medveda čisto pozabil. Pokleknil je kraj moža. — »Medved, medved," je vzdihal Kezovec z slabotnim glasom. „0, kako me je pograbil!       I Pomagaj, da stopim na noge in se zavlečem v kočo... Na pogradu mi      I bo odleglo... Pomagaj, pobic!"
Gab mu je pomagal, kakor je vedel in znal. Mož je stopil trudoma na noge, oprl se ob decka in stokal neprestano. Počasi, počasi sta lezla preko tratine. Mesee se je pogrezal ravno za Škrbasti vrh Jalovca. Tema       , je padala v zagorsko sotesko, in gorele so samo zvezde, tiste drobne      J zvezde, ki nimajo luči ne svetlobe...  A Kezovec in Gab sta le prišla v kočo, kjer je še gorel ogenj na ognjišču, in bilo prijetno toplo in svetlo.       | Kezovec se je zgrudil na pograd in obležal tam z zaprtimi očmi. Zdaj šele je Gab videl, da je-možu obleka vsa krvava. Pa tudi pograd se je pričel rdečiti krog Kezovca, in s pograda je kapnila že tu pa tam kaka kaplja krvi. Gab se je tega zelo prestrašil. Dotaknil se je moževe roke, in skoraj na jok mu je šlo, ko je dejal: ,,Joj mene, stric! Ali slišite? Kri vam teče, strašno vam teče, stric...  Stric ljubi stric!"
Kezovec je odprl svoje s krvjo zalite oči in rekel s pretrganim, za-molklim glasom: ,,0dpni mi jopič in srajco! Tam na polici je kos platna. Namoči ga v vodo in mi priveži preko prsi..."
Gab je res storil tako. A spreletavala ga je mrzla zona po vsem životu. Križal se je s tresočo roko in molil z boječim glasom: ,,Oče naš, ki si v nebesih..."
I ;
139