Sto let Finkove mame
Biti star sto let pomeni roditi se še v prejšnjem stoletjn in preživeli mladust v času, ki je bil drugačcn od današnjega. Ni veliku Ijudi, ki do-čakajo tako visoko starost. Antonija Kink. ki živi zdaj pri vnukinji Aniti Brumen in njenem možu Janezu na Agrokombinalski 25 v Zalogu, pa je ena naših redkih občank, ki slavijo ta visok življenjski jubilej: 15. ja-nuarja je namreč praznovala stoti rojstni dan. Vendar pa v njeni družini visoka starost ni nič iHmavadnega, saj so tudi nekateri njeni bratje in se-slre živeli osemdeset let in več.
Antonija Fink, kot dekle se je pisala Kocjančič, se je rodila v Dobrunjah, v družini z dvanaj-stimi otroki, od katerih pa je danes živa Ie še ona. Vsi njeni bratje in sestre so se, takoj ko so bili dovolj odrasli, zaposlili, med-tem ko je ona, bila je med naj-rnlajšimi, saj sta se staršem za njo rodila le še dva otroka, ostala doma in gospodinjila. Dvaindvaj-set let stara se je poročila z Aloj-zom Finkom, modelnim mizar-jem v papirnici Vevče. Vzakon je primožila štiri majhne otroke, ka-terih mati, prva žena Alojza Finka in hkrati tudi njena sestra, je umrla kmalu po rojstvu deklice Danice. Kasneje pa sta se Finko-vima rodila še sin Etbin in hči Eli-zabeta.
NAJVEČJA ŽELJA: MIR NA SVETU
Do moževe upokojitve (okoli leta 1935) je družina stanovala na Vevčah. v majhni hiši znotraj pa-pirni&kega obzidja. ki je bila last papirniških delničarjev. Ko je Alojz prenehal delati v papirnici, je moral z ženo Antonijo in hčerko Elizabeto, ki je še edina od vseh ottok bila doma, zapustiti hišo. Vsi trije so se preselili k hčerki Danici v Kašelj.
Finkovi so bili vseskozi na-predna, delavska družina. Zato so jim pred vojno in med njo po-gostokrat preiskovali hišo. Težko življenje do konca druge sve-tovne .vojne ni moglo iti brez sledu mimo Finkove mame. Če bi jo namreč vprašali, kaj je njena največja želja, bi vam dejala: »Da bi bii mir na svetu.« Vedno, kadar vidi na televiziji prizore iz kakršnihkoli bitk, jo to tako pre-sune, da začne jokati.
danaSnji svet
je drugačen od
včerajšnjega
Finkovo mamo še vedno za-nima vse, kar se dogaja po svetu.
Rada gleda televizijo; še pred nekaj !eti, dokler ji ni opešal vid. je veliko brala, sicer pa še vedno rada lista po revijab in opazuje fotografije. Televizija je Finkovi marni okno v svet. Pred njo spoz-nava kraje in ljudi, ki jih v življe-nju ni itnela priložnosti videti. Njen svet je bil zožen le na okoli-co. v kateri je stanovala. Ko ji je bilo že 82 let, so jo njeni domači prvič odpeljali na morje, v Po-stojnsko jamo, Zagreb, Maribor, Celje, zadnjič pa se je na pot po-dala pred šestimi leti. in sicer v Novi grad. Vsemu se je čudila, kajti v spominu ima svet, kakršen je obstajal v letih, ko je bila še mlajša. Zato se včasih, zlasti ta-krat, kadar gleda kmetijske oddaje na televiziji, začudi in reče: »Jaz pa sem mislila, da je povsod še sama revščina.«
V sobi Finkove mame pa je še čutiti dih starih časov. Omara, komoda in mizica, pohištvo, ki so ga izrezljale in oblikovale roke njenega moža, pa 150 let stara ura. ki še vedno tiktaka na steni. so predmeti, ki so se leta 1968 (sedem let po moževi smrti) pre-sclili skupaj 7. njo iz Kašlja v Zalog k vnukinji Aniti. Med njimi se počuti domače.
VNUKI. PRAVNUKI
IN PRAPRAVNUKl
SO JO POMLAJEVALI
V človekovem življenju so ve-seli iii žalostni doživljaji. Če bi Antonijo Fink vprašali, kateri je bil rjajbolj vesel trenutek v njenih stotih letih, bi vam povedala, da je bilo to ob koncu druge sve-tovne vojne, ko se je hčerka Eli-zabeta vrnila živa iz taborišča. Najbolj žalostne ure svojega živ-Ijenja pa je preživljala ob smrti svojih domačih, saj je bila nanje zelo navezana. Tonca, kot lju-beče kličejo Finkovo tnamo njeni najbližji, je bila štirim sestnnim
otrokom kot prava mati; nikoli ni med njimi in svojima otrokoma delala razlik. Potem, ko so prišli vnuki, pravnuki in prapravnuki. je svojo Ijubezen prenesla nanje. Tudi pazila je nanje, kadar so bili njihovi slarši v službi.
Leto in pol star prapravnuk Peter rad zleze svoji praprababici v naiočje. »Saj si moj fantek. kajne.« ga vpraša Finkova mama, ko se Petrček stisne k njej. In drobni otroški obraz zasije v na-smehu.
Domači vedo, da ima Finkova mama svoja pravila, ki se jih drži že vse življenje; ne pije alkohola, je zmerno, tudi kave spije le sko-delico na dan. Včasih je rada jedla meso, zdaj pa sta ji Ijubša zelenjava in sadjc. Najraje pa ima mlečni močnik, ki ga zna prav skuhati le vnukinja Anita in morda še pravnukinja, prav tako Anita.
Sicer pa je Antonija Fink za svojo starost še kar čila. Muči jo sicer revma, nekoliko slabše vidi in sliši, kar pa je za njena leta povsem razumljivo; spi pa že več let bolj rahlo. Poleti še zahaja na balkon, drugače pa se zadržuje v stanovanju. Tudi spomin ima še kar dober, le nekaj več časa po-trebuje, da obnovi doživljaje. Še vedno se sama oblači, umiva in pospravija posteljo.
Prav je, da ob koncu tudi po-vemo, da ima Antonija Fink 12 vnukov in vnukinj, 11 pravnukov in pravnukinj ter 6 prapravnukov in prapravnukinj; najmlajši ima šele 7 mesecev, najstarejši pa že 11 let.
BESEDILO IN SLIKA: DARJA JUVAN