Sreča v nesreči.
i.
^plBf*ože, jaz grem domov!"
^^m,           ;,.,Le    pojdi.""
ICS^1           in Jože je odprl   vrata  svojemu štirilet-
"^^^  nemu   bratcu   Peterčku,  sam   pa  je   ostal pri
Dolinarjevih.
Precej snega je   padlo   tisto zimo.   Ravno  pred
par dnevi je močno snežilo. Vsa pota so bila na novo
izmetana. Ob potu je bilo toliko snega, da se ni prav
nič  videl iz  njega   Peterček,  ko je   šel   proti  domu,
kakor je mislil. Ali Peterček jc že zašel.
Dolinarjeva hiša je bila dobro četrt ure proč od
Kopitarjeve. Dolgo je hodil že Peterček, pa le ni prišel
— 27 —
mimo nobene hiše. A to ga ni dosti motilo. Pogumno je stopal po nerodni poti in je srečno ali nesrečno prišel v sosedno vas, v pičle pol ure oddaljeno Zatišje.
,,Sedaj sem pa že doma", se je oddahnil Peterček in jo mahnil proti prvi hiši. Vrata so bila zaprta. Pe-terčka je zeblo, zato je jel klicati, naj mu odpro.
nKdo pa je?"
V hiši se je oglasila Poldetova mati.
,,,,Jaz"", se oglasi Peterček.
,,Kdo  —  jaz? Čegav pa si?"
"fo je bilo nekaj novega za Peterčka. Saj ga vendar doma v Zalesju poznajo v vseh hišah. Tu ga pa vprašujejo, čegav je.  —
,,,,Ali me nič ne poznate?""
.,Nič."
,,,,Kopitarjev sem.""
,,Odkod?"
To je pa čudno! - Peterček je vendar mislil, da je v domači vasi.
,,,,Ali prav nič ne veste? Saj sem iz Zalesja, ka-kor vi.""
,,Tu ni Zalesja, ampak Zatišje."
Kaj takega pa še ne! Zatišje je tam daleč, pol ure proč od Zalesja. Peterček kar verjeti ni mogel, da ni doma, dasi je bilo res. Verjeti je pa moral, vsaj ko je zagledal Poldetovo mater pred sabo. Take žene ni še videl v Zalesju.
Peterčka so sprejeli v Poldetovo hišo.
Ko se je ogrel za pečjo, se je kmalu seznanil z domačimi otroki. Prav po domače so se vsi razumeli, dasi mu je šlo izkraja malo na jok. A ko se je za-mislil v igrače in seznanil z otroki, je čisto pozabil na dom. Čez noč je ostal pri Poldetovih. Poldetova mati ga v snegu niso pustili samega domov, svojih otrok pa tudi niso upali pustiti samih brez variha, kajti ve-čerilo se je že.
,,Bo že kdo Kopitarjevih prišel jutri v Zatišje h križevemu potu, pa ga bo vzel s seboj", so si mislili Poldetova mati.
Bilo je namreč v postu.
— 28 —
11.                  '         '
,,Kje je pa PeterČek?" so zaprašali mati vsto-pivšega Jožeta.
,,,,Ali ga ni doma? Saj je šel preje domov kot jaz.""
,,Moj Bog, kako pa paziš nanj?"
n,,Kje neki bo? — Pri Grčarjevih je morda ostal; ne bo dolgo, pa bo doma.""
Čakali so in čakali, pa Peterčka le ni bilo. Nočiti se je jelo. Večera tako nič ni v tem času.
,,Ne bo ga!° vzdihnejo Kopitarjeva mati. »Strah ga je, Jože skoči do Grčarja, pa ga pripelji domov. Saj morajo biti že nevoljni, toliko časa je že tam. O, da ne paziš nanj!"
Na materine besede skoči Jože iz zapečka in se napoti k Grčarju. Pa kmalu se vrne brez Petra.
,,Pri Grčarju ga ni. Vprašal sem tudi pri Kovaču in pri Stenarju, pa ga tudi tam ni. Kdo ve, kam se je izgubil?"
,,Pojdimo ga iskat po vasi! O ti nesrečni otrok ti!"
Sli so po celi vasi   vsi   Kopitarjevi:   Mati,   Jože, Janez in   Neža.   Povsod  so vpraševali, a povsod so    ¦ dobili isti odgovor: ,,Pri nas ga ni! Mi ga nismo nič videli." Vrnili so se brez Peterčka.
Žalosten je bil tisti večer pri Kopitarjevih. Kaj je pretrpela uboga mati, se ne da povedati. V duhu je že gledala, kako ji prinašajo Peterčka mrtvega. Zašel je, izgubil se je v snegu, in ker ni šel nihče več za njim po tisti poti, je obstal v snegu in je zmrznil. In kdo je kriv njegove stnrti? Vse bo dolžilo le njo, mater, vse bo kazalo le nanjo, češ, ta je kriva. Zakaj mu ni branila, ko je hotel z Jožetom k Dolinarju, zakaj ni skrbneje naročila Jožetu, naj skrbi, da bo Peterček prišel z njim domov.
Žalostna je šla mati k počitku. Oh, kako dolga je bila tista noč! Zaspati ni mogla. Kadar je zaslišala kak šum, vselej se ji je zdelo, da prinašajo Ijudje njenega Peterčka mrtvega domov. In zamislila se je, kje in kako je umrl. Sam je umiral zunaj v mrzlem snegu. Nikogar ni bilo zraven, ki bi mu  zatisnil oči.
.             — 29 -
111.
l
»Vašega Peterčka so dobili."
To novico je prinesla Grčarica v petek dopoldne Kopitarjevi materi.
,,Vašega Peterčka so dobili. In kje ? Doli pri Poldetu v Zatišju."  —
,,,,Dobili so ga? Živega ali mrtvega? O soseda, ne zakrivaj mi!""
,,Živ je, živ! Pravila mi je Poldetova mati sama."
,,,,Živ! Hvala Bogu!""
Kako vesela je bila takrat Kopitarjeva mati. Zopet * bo videla svoje dete. To so bili trenutki radosti in veselja za žalostno in potrto materino srce. To je bila ura, za katero bi bila dala rada pol življenja. Solze veselja so ji zabliščale v očeh. Kvišku je uprla svoj pogled proti nebesom in glasno zamolila: ,,Oče ne-beški, čast in hvala Tebi vekomaj!" — Kratka je bila ta molitev, a bila je molitev hvaležnega srca materinega.
Jože, Janez, Neža, jaz grem po Peterčka."
,,nMati, kje pa je? Mati, naj gremo še mi z vami!""
A mati jih ni več slišala; že je odšla v Zatišje. A šla bi bila tudi čez hribe in doline, če bi bilo treba. Moč materine Ijubezni premaga vse težave, ne straši se truda, ne boji se mraza, ne grdega ...
Peterček je bil zopet v krogu svojih domačih. To so ga popraševali, kje je hodil in kako je hodil. Peterček pa ni vedel drugega povedati, kakor samo to, da je šel po potu čez velik hrib, pa da mu je pri tisti hiši odprla žena, ki ni bila mati, pa da so mu rekli, da tukaj ni pri Kopitarju in ne v Zalesju.
,,Sam angel varih je šel s teboj, Peterček, če ne, bi bil gotovo ostal v snegu."
Peterček pa se prav modro odreže: „„0, tnati, prav sam sem šel, nihče ni šel zraven mene; angel varih ima perutnice   saj naša Neža ve.""
Taka je otroška modrost.>
I. E. Bognmil.