Dokumentarno gledališče: trajnost začasnega in začasnost trajnega Pravzaprav sem od nekdaj želel pisati preproste človeške zgodbe. Pa je od mojih gledaliških iger taka samo komedija o Petru Šemi, uprizorjena v Celju pred 26 leti, in od proze deloma vesela povest »Kako seje naša dolina privadila svobodi«. V vsem drugem pisanju me je zaneslo v »aktualno družbeno problematiko«, da uporabim ta ne ravno lepi, a udomačeni izraz. Pač ni vse udomačeno tudi lepo. Tako je pač na svetu, od davna in povsod. Seveda so nerodne besede pri tem še najmanjše zlo, usodnejše in hujše so druge reči — prav taista družbena problematika. In tako pišem o neskladjih in nasprotjih, včasih blago smešnih neskladjih, včasih krvavo krutih nasprotjih med na eni strani udomačenim, obstoječim, danim — in na drugi strani lepim, pravičnim, pravim človeškim, svobodnim. Torej sem moralist? Najbrž, drugače bi ne bil satirik in dokumentarist. Pa bi mnogo rajši pisal preproste človeške zgodbe. Lažje bi živel. Pisatelj namreč živi naporno: še ko zvečer leže, ga že napol v snu obsede misel, metafora, satirična inverzija, pa mora vstati in jo zapisati, drugače bo ob spanec in noč. Kaj šele čez dan, stalno mu v možganski skorji melje skrivnosten mlin, ki razstavlja sebe, druge ljudi, pojave tega sveta'in jih na novo sestavlja v višjo obliko resnice o sebi. ljudeh, svetu, odslikano z metaforo ali (pri meni največkrat) satirično inverzijo. To je kruto, naporno. Pa se tolažim — mogoče pa, če bi pisal preproste človeške zgodbe, ne bi nič lažje živel? Potem bi me prav tako obsedle in prizadele nejavne, zasebne človeške usode? Navsezadnje pa ima tudi javni človek zasebno usodo? Kaj jaz vem. Sem pač kakor mladenič, ki si je želel biti med Andraževimi mesečevimi žveglači iz Belih vod - pa je življenje naneslo, da trobi v krilovko, fligelhorn pravijo stari plehmuzikanti. Pa dosti o tem. Urednik gledališkega lista je hotel od mene samo nekaj odstavkov o tej igri. Torej. Ta igra želi biti dokument našega časa. Tega trenutka v našem času. Leta 1982 in začetka 1983, ko je bila napisana. Dokument ne deli ljudi v črne predstavnike zla in bele znanilce dobrega, ne vihti zastav in ne postavlja kažipotov v edino pravo smer. Ni smešen (če se mi je v igro vtihotapilo kaj satire, ni bilo namenoma) niti ni žalosten. Pač dokument, družbena kronika, politična kronika. Čas je gotovo tak, da zasluži opis v politični kroniki. V čem vidim usodnost, prelomnost teh let? Jugoslavija lahko najde pot iz idejne krize samo v smeri modernejšega socializma, ki v tem koncu Evrope ne more biti drugačen kot neodvisen (neuvrščen) in samoupraven. Pot iz gospodarske krize lahko najde samo v večji uveljavitvi zakonitosti blagovnega gospodarstva, v tržnem gospodarjenju, ki seveda potrebuje planske korektive, socialne korektive in tako dalje. Tako trdijo politologi, tako pravijo ekonomisti, to je zapisano v političnih dokumentih leta 1982. Toda: tržno gospodarstvo nujno prinese s seboj depolitizacijo na vseh področjih (tudi to že piše v dokumentih), hkrati pa bogatenje tistih kolektivov, ki so iz najrazličnejših razlogov v monopolističnem položaju, bogatenje posameznikov, socialno diferenciacijo, razna stihijna gibanja. Zato: ali so pri nas subjektivne sile, predvsem ZKJ, dovolj močne, da v relativno stihijnih razmerah sproščenega tržnega gospodarjenja preprečijo slabe posledice, na primer, socialno diferenciacijo in zatem družbene konflikte, ki lahko iz tega nastanejo - skratka, da ohranijo in obranijo osnovno smer socialističnega razvoja? Na to vprašanje nihče zelo odločno ne odgovarja z »da«. Pač pa mnogi odgovarjajo zadnje čase z »ne«. Manj v besedah in bolj v dejanjih: depozit na mejah, zapora tujega tiska, pretirane poštnine za tujino, pritisk na pisatelje in časnikarje, nekateri sodni procesi zoper nje. beganje in že kar odganjanje zdomcev, verbalno poveličevanje pa obenem dejansko zatiranje malega gospodarstva — vse to so na videz vzporedne zadeve, v resnici pa preizkusi, po vojaško rečeno štabne vaje, štabni manevri, uvežbavanje nekega drugega socializma, kot bi se naj razvijal po kontinuiteti iz leta 1948 dalje. Deloma iz prepričanja, da lahko samo tako prihranijo Jugoslaviji hude notranje konflikte, deloma pa z namenom plačati to ceno za ohranitev svojih oblastniških položajev, preizkuša in uigrava del naše politične strukture nekakšno posebno jugoslovansko varianto vzhodnjaškega »realnega socializma«. Ki je seveda zelo realen, saj je realno tam (in malo še tu ali že spet tu), socialističen pa ni in za zdaj nima pogojev in možnosti, da bi kdaj bil. Ukrepi, ki se zdijo neumni ali že kar saboterski, zavlačevanje jasno dogovorjenega, trajnost začasnega in začasnost trajnega - vse to je posledica te dileme, tega jugoslovanskega razpotja v tem trenutku. Da prikažem to usodno razpotje, sem si izbral določeno okolje in osebje. Zakaj prav to? Ker je še dovolj reprezentativno, da še zmore kompetenten prikaz obravnavanih dilem — in še dovolj blizu, še dostopno povprečnemu gledalcu. Kdo drug bi si izbral drugo okolje in osebje, kajpada, z vsemi posledicami za žanr, raven, jezik igre. Tako bi razložil to svojo igro. Torej sem spet enkrat dokumentarist. Prihodnjič bom mogoče spet bolj satirik. Zmerom pa bom, kaže, ujet v aktualistično odzivnost trenutku, ki ga živimo. No, nekdo mora početi tudi to. Miloš Mikeln Miloš Mikeln Mor. pol. kvalif. tov. Gubca Sestanek z neprijetnim dnevnim redom Dnevni red: 1. Informacija o položaju na Poljskem 2. Mor. pol. kvalif. tov. Gubca 3. Razno Vabljeni: Gubec, generalni direktor ....................................... Dare Ulaga k.g. Sekretar osnovne organizacije ZK ................................ Zvone Agrež Vera ............................................................ Jana Šmidova Mira ........................................................... Ljerka Belakova Slavica .................................................. Zvezdana Mlakarjeva Olga ........................................................... Nada Božičeva Marija ......................................................... Mija Mencejeva Pero .......................................................... Bruno Baranovič Komercialni direktor ........................................... Borut Alujevič Miran .......................................................... Peter Boštjančič Logar ......................................................... Bogomir Veras Šutman ......................................................... Drago Kastelic Mejak ........................................................... Janez Bermež Veber ............................................................. Miro Podjed Kreč .............................................................. Jože Pristov Sirk ..................................................... Branko Miklavc k.g. Od prizadetih članov vabljeni: režiser Franci Križaj, dramaturg Janez Žmavc, scenograf Črtomir Frelih, kostumograika Vida Zupan, lektorica Metka Čuk in občani vseh krajevnih skupnosti. Vodja predstave Sava Subotič - Šepetalka Ernestina Popovič - Ton Stanko Jošt -Tehnično vodstvo inž. Peter Šprajc — Luč Rudi Posinek — Frizerska dela Vera Pristov - Krojaška dela pod vodstvom Jožice Hrenove in Adija Založnika - Slikarska dela Adolf Aškerc - Rekviziter Milan Orehov - Odrski mojster Vili Korošec SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE Celje in CANKARJEV DOM Ljubljana Krstna uprizoritev Premiera v četrtek, 21. aprila 1983 ob 20. uri Gledališki list SLG Celje, sezona 1982-83, štev. 6. Predstavnik upravnik Slavko Pezdir — Urednik Janez Žmavc - Naklada 1(X)0 kom. Cena 10 dinarjev - Tisk Tone Tomšič — RT, R. Jenko Marjanca Krošlova je prišla po končani Akademiji za igralsko umetnost naravnost v Celje. Bila je tako rekoč med pionirji profesionalizacije celjskega gledališča, ki mu je ostala zvesta vse do letošnje sezone (v Celju od 1. IX. 1953 do 31. X. 1982). Preselila se je v Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici. Njena zadnja velika odrska kreacija je bila upodobitev gospe Danzard (na sliki) v drami Sestri W. Kesselmanove. V spominu so nam njene nepozabne vloge Abbie Putnam v O’Neillovi drami Strast pod bresti, Ariel v Shakespearovem Viharju, Žena v Rašamonu (Kanin), Dora v Cvetju zla Dominika Smoleta, Veronika v Kreftovih Celjskih grofih, Lojzka v Cankarjevih Hlapcih, Mirandolina v Goldonijevi Krčmarici, Žena v Pregnanih iz raja Jura Kislingerja, Gwendoli-na v Glavno je, da si ljubček (Wilde-Anouilh), Lechy Elbernon v Claudelov! Zamenjavi, Grofica v Figaro se ločuje (Horvath), Olga v Cankarjevih Romantičnih dušah, Antigona v Sofoklovi Antigoni, Atena v Prometeju Vena Tauferja, Kremžarjeva v Ščuke pa ni Toneta Partljiča, Leonora v Goethejevem Torquatu Tassu, Teta v Lužanovih Zlatih časih, lepih krasih, Žena v Maratonci tečejo častni krog D. Kovačeviča, Lojzka v Partljičevi komediji Oskubite jastreba, Simana v Kamnu za pod glavo Milice Novkovič, Lady Sara Love v Linhartovi Miss Jenny Love, Markiza Dorimena v Molierovem Žlahtnem meščanu — in še mnogo drugih, med katerimi nam zdaj, ko obračamo liste njenih gledaliških listov, prihajajo naproti kot ljubeznive in neminljive prikazni odrskih čarodejnih postav: Sestra Magdalena v Marinkovičev! Gloriji, prva Lepa Vida v SLG (55/56), Mlada žena v Ženi pred obzidjem Tankreda Dorsta, Viola v Shakespearovem Kar hočete. Marjanci Krošlovi želimo še mnogo uspehov in da bi jo prav kmalu spet videli na našem odru! i C3 c ss "D N N -L S oJ 5->S? 3 3 _ C -c 3 t 1, 013 *-= — 3 >š > I - C o > Jž = 2 >C£ 3 O« i-O 2 OJ OJ -£ 3 C C/3 O OJ C/3 3 i W C/3 im* * »m* 3 013 O M O £> « 3 O OJ “ -o ’e? c 2 3 0£ OJ O V O N Oj C/3 0£ * OJ = - ^ ’S* 2 o, en > ^ X/3 ^ 'a5 - S 2 22 11 -S = Bh iž * 22 " « oj 5, >n S! = S’.n O' c ^ « 2 —» > « "n d o ■- ar -s e« — = i ^ S 53 ^ S N C S 01 iČ0U*sytic otsuvZč*c a£r 1' Per^R SHAPFCft zgodovinsko obarvana igra angleškega avtorja o jalovem dvornem skladatelju salieriju in čudežno nadarjenem mozartu, o tem, kako slednjega onemogoča protežiran povprečnež in kako je nasploh od nekdaj tako. komično srhljiva odrska pripoved, svetovna uspešnica, režiser je dušan mlakar. JVriva ta otroke, komata ^ besedni k /t^raK , fei jth bodo otroci repot 1x3.It kot ,] Raymond Queneau (avdicija) Režija: JURIJ SOUČEK Prevod: ALEŠ BERGER Dramatizacija in dramaturgija: ALEKSANDER ZORN Scena in kostumi: MELITA VOVK Koreografija: KSENIJA HRIBAR Glasba: ALEŠ KERSNIK Lektorstvo: METKA ČUK Igrajo: žena ................................. ANICA KUMER ženska ............................ POLONA VETRIH mož .................................. JURIJ SOUČEK moški ................................ IZTOK VALIČ Sodeluje tehnično osebje Cankarjevega doma in Slovenskega ljudskega gledališča. Scena in kostumi izdelani v delavnicah Slovenskega ljudskega gledališča. Premiera 22. aprila 1983 ob 21.45 uri CANKARJEV DOM Ljubljana SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE Celje ALEKSANDER ZORN: Iz uvodnih pojasnil dramatizacije VAJE V SLOGU Queneaujevo prozno delo VAJE V SLOGU prinaša 99 opisov enega kratkega in vsakdanje nepomembnega dogodka. Epizoda na pariškem avtobusu, kjer se nek mladenič obregne ob sopotnika in ga je potem moč še enkrat videti čez nekaj ur v razgovoru s prijateljem, je 99-krat opisana tako, da se menja pripovedovalec in z njim slog pripovedi v sleherni »vaji«. Razen številnih vaj, ki so čista igra z jezikom in bi v zvezi z njimi težko govorili tudi o pripovedovalcu, pa je jasno, da se z menjavo pripovedovalcev menja tudi (pripovedujoči) junak zgodbe. Pravi junaki Queneaujevih VAJ V SLOGU so zato pripovedovalci dogodka, ne pa njegovi protagonisti — udeleženci. Velika pripovedna sugestivnost Queneaujeve proze ne zadošča povsem za ustrezno odrsko »oratorstvo«, ki bi s primernimi interpreti odprlo slastno pripovedovanje, kakršno je od nekdaj mamilo poslušalce pravljic in vsakršnih zgodb in ki mu ne gre odrekati določene gledališke napetosti. Tako se je rodila zamisel avdicije, ki naj bi postala takšna osnovna fabulativna situacija, okrog katere bi se dalo zasnuti izbrane Queneaujeve stilne variacije kratkega prizora v pariškem avtobusu, ne da bi se izbrisalo avtorjevo prozno pripovednost in ne da bi se izgubilo dra-matsko napetost in igralsko gledališko razgibanost v odrski priredbi. Ostala naj bi prisotna tudi vsa relativnost prikazovanega dogodka in sveta in vsa lepota in moč literature. S tekmo med igralci na avdiciji raste tudi literarna pripovedna domišljija in svoboda.Tako pride do poezije. Iskanje novega postane strastno in radikalno. Vrstijo se pripovedne oblike, ki imajo že tudi prav malo skupnega z osnovno zgodbo, pa tudi s smiselnim gledališkim »pripovedovanjem«, so pa v razvoju variacij najbrž logične in nujne. Od tu dalje je možna še ena pot. Pot v dramatiko in igro. Z igro, ki se pričenja, raste tudi skupna zavest kolektiva, porajati se prične gledališče z odrskim prostorom in sceno, ustvarja se predstava. Nastajanje skupne zavesti je tako nastajanje gledališča, je preobrazba pripovedovanja v dogajanje.