AFRIŠKA ZBIRKA VZHODNOSUDANSKIH PLEMEN BARI IN ČIR
V SLOVENSKEM ETNOGRAFSKEM MUZEJU
(Zbiralec Ignacij Knoblehar)
Pavla Štrukelj
Preden se bomo seznanili z etnološko zbirko, ki jo je zbral Slovenec
Ignacij Knoblehar v vzhodnem Sudanu, je potrebno povedati nekaj tudi
o zbiralcu. Ignacij Knoblehar se je rodil leta 1819 v Škocjanu na Dolenj-
skem. V Ljubljani je na liceju končal srednjo šolo. Zatem se je vpisal na
teološko fakulteto, vendar je že ob koncu drugega letnika odšel v Rim, da
bi nadaljeval študije v zavodu »Congregatio de propaganda fide« ali
kratko na Propagandi. Prvi dve leti je smel na Propagandi poslušati le
predavanja, ker ga niso takoj sprejeli v zavod. Vpisal se je tudi na odde-
lek za zdravilstvo, anatomijo, fiziologijo in rastlinoslovje. Učil se je več
jezikov (razumel jih je 14). Leta 1845 je v Rimu končal bogoslovje. Naj-
prej je bil določen na Propagandi, da bo odšel v severno Indijo in Hindu-
stan ter Perzijo; toda predstojniki so ta sklep spremenili in Knobleharja
določili za misijonarja v osrednji Afriki.'
Leta 1847 je Knoblehar odpotoval najprej v Egipt, Sirijo in Palestino,
nato v Aleksandrijo in Kairo; tam je pripravil potovanje v Kartum. Leta
1849 je Knoblehar odpotoval iz Kartuma na jug in sicer s trgovsko ladjo
po Belem Nilu na ozemlje svobodnih črnskih plemen. Leta 1850 se je pr-
vič vrnil v Evropo in Slovenijo. S tega potovanja je prinesel bogato zbir-
ko predmetov črnskih etničnih skupin Bari, Cir in Šuli in jo daroval ljub-
ljanskemu muzeju.
O Knobleharjevem misijonskem delu je na voljo razmeroma precej
pisanih virov, vendar vemo o njegovem etnološkem raziskovalnem delu
v vzhodnem Sudanu le toliko, kolikor je omenjeno v zvezi z njegovim po-
klicnim delom. Zato nameravamo v pričujočem sestavku predvsem obrav-
navati ljubljansko muzejsko zbirko etnoloških predmetov, ki jih je zbral
Knoblehar sam med črnskimi etničnimi skupinami ob Belem Nilu. Pouda-
riti želimo pomen Knobleharjevega raziskovanja v vzhodnem Sudanu prav
glede na muzejsko zbirko in preučiti izvirnost etnoloških podatkov o njih.
' Prim. Jaklič Franc, 1943: Apostolski provlkar Ignacij Knoblehar in nje-
govi misijonski sodelavci v osrednji Afriki. V Ljubljani. Str. 16, 17, 21.
143
Pavla Štrukelj
Končno bo potrebno tudi ugotoviti pomembnost Knobleharjevega de-
la na etnološkem področju sploh in ga primerjati s strokovno literaturo, ki
je izšla ob koncu 19. stoletja, ter preskusiti Knobleharjeve podatke s temi
objavljenimi deli.
Knobleharjeva vrnitev iz Afrike je zbudila med Slovenci veliko zani-
manje. V dnevnem tisku je bilo objavljenih veliko člankov, ki so pisali o
njegovem delu v Afriki in o prinesenih predmetih. Vendar so bile omembe
o predmetih kratke in o njih niso natančneje poročali. Najstarejši do sedaj
znani vir v muzejskem arhivu, ki omenja Knobleharjeve afriške predmete,
je pravzaprav samo zahvalno pismo za podarjeno zbirko.^ Seznam pred-
metov ni priložen. Šele po Knobleharjevi vrnitvi v Afriko je Laibacher
Zeitung'' leta 1851 objavila seznam vseh Knobleharjevih predmetov. To
je prvo in poglavitno poročilo o tej najstarejši muzejski afriški zbirki. Vse
druge omembe v knjigah o Knobleharju in njegovem delu zbrane pred-
mete le omenjajo. Tako npr. Umek-Okiški'* poroča, da je Knoblehar izro-
čil ljubljanskemu muzeju predmete, ki pričajo o šegah in življenju črn-
skih domačinov. Kasnejša dela in prav tako poročilo Borisa Orla^ v SE pa
jemljejo podatke o zbirki večidel iz Laibacher Zeitung in iz prvih muzej-
skih inventarnih knjig.
Biografski podatki o Knobleharju v leksikonih omenjajo etnološke
predmete, vendar nimajo vsi enakih podatkov. Nekateri članki namreč po-
ročajo, da je Knoblehar dal nekaj predmetov ljubljanskemu, nekaj dunaj-
skemu muzeju. Wurzbachov leksikon* npr. pravi, da je daroval številne
predmete deželnemu muzeju v Ljubljani. V slovenskem biografskem lek-
sikonu' je podatek, da je Knoblehar prinesel s seboj dragocene etnološke
predmete za ljubljanski in dunajski muzej. To trditev podpirajo še neka-
teri drugi viri, kakor so poročila Geografske družbe na Dunaju. Na eni
takih sej v tej družbi so leta 18-57 člani razpravljali tudi o ustanovitvi nu-
bijskega muzeja. Fr. W. von Reden je imel o tem predlogu obširen referat.
V poročilu je med drugim omenjal tudi delo in uspehe avstrijskih duhov-
nih in svetnih poslancev v centralni Afriki. Med drugim imenuje Knoble-
harja in misijon v Gondokoru. Člani družbe, ki so bili na seji navzoči, so
si ob tej priložnosti ogledali številne predmete, namenjene za ta bodoči
nubijski muzej, ki pa jih je poslal Martin Hansal.* Knobleharja kot zbi-
- Museal Acten 1847—1850. Archiv des krainischen Landesmuseums, Er-
werbungen 1850, N» 29 6/10.
ä Laibacher Zeitung, 1851, Laibach; 245, str. 1029—1030; N» 268, str. 668;
Nr 293, Str. 733—734.
Umek Okiski Anton, 1863- Abuna Soliman. V Ljubljani. Str. 192.
5 Orel Boris, 1954: O etnografskih zbirkah iz Afrike, Amerike in Azije v
Etnograf.skem muzeju v Ljubljani. — Slovenski etnograf, Ljubljana, 1. VI—VII,
1953-54. Str. 139—146.
« Wurzbach Constant von, 1864: Biographisches Lexikon des Kaiserthums
Oesterreich. Wien, Theil XII. Str. 157.
' Slovenski biografski leksikon, 1925—1932. V Ljubljani. Prva knjiga. Str
474.
* Mittheilungen der Kaiserlich-königlichen geographischen Gesellschaft,
1857: Wien, Jahrg. II., str. 160, 1857; Jahrg. II., H. 1, str. 32—33, 1858.
144
Kopja
10 — Slovenski etnograf
Pavla Štrukelj
ralca teh predmetov ne omenjajo. V poročilu omenjeni etnološki predme-
ti obsegajo orožje, razne uporabne predmete in okras etničnih skupin Si-
luk in Bari. Kaj se je zgodilo s temi predmeti kasneje, nam ni znano. Ko
pa smo se zanimali za Knobleharjevo afriško zbirko v etnološkem muzeju
na Dunaju, smo dobili sporočilo, da je v navedenem muzeju danes manjše
število etnoloških predmetov iz območja gornjega Nila, ki sta jih prinesla
Ignacij Knoblehar in M. Ryllo.'
Popis in inventarizacija zbirke
Kakor je razvidno iz dosedanjih raziskovanj, je bil popis predmetov
Knobleharjeve zbirke prvič napravljen in objavljen v Laibacher Zeitung.
Seznam zbirke v imenovanem časniku je zelo popoln; predvsem osnovni
podatki popolnoma ustrezajo inventarizaciji zbirke. V tem prvem popisu
predmetov je časnik objavil vse predmete, ki jih je Knoblehar daroval
Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani.
V prvi skupini A je omenjena avstrijska zastava, ki jo je imel Knob-
lehar leta 1849—1850 na ladji, ko je plul po reki Nil do gore Logvek ali
kakor jo domačini imenujejo Džebel Redžaf.
V skupini B so predmeti z naslovom: orožje plemen Bari in Cir. Po-
pisana so kopja različnih oblik in velikosti. Vsak predmet je oštevilčen,
kakor vsi drugi v seznamu; pripisane .so tudi mere. V isto skupino sodijo
puščice in njih tulci, zelo dolgi loki, okrogli obrambni ščiti in očesna bo-
dala.
Skupino C sestavljajo orodja in priprave črncev Bari. Tako je več
primerkov kovaških prijemal (klešč), železnih palic; nekatere med njimi
imajo srpasto oblikovana rezila; ročna žaga, pastirske palice, bič iz žile
povodnega konja, pletene mreže za prenašanje predmetov, dve ozki plete-
ni vreči za precejanje pijače merise, pletena košarica, razno drugo plete-
nje, stolček, rezljan iz enega kosa; žlice in posodice iz roževine, žlice iz
slonovine in kosti. Posebej so popisane tobačne pipe iz gline.
V skupini D so našteta glasbila črncev Bari. To so večidel piščalke in
signalni rogovi ter železni zvončki za ples.
Skupina E so predmeti, ki zadevajo pokrivanje in krašenje telesa pri
navedenih črnskih etničnih .skupinah. Najprej so popisana pokrivala barij-
skega kovača, ženski predpasnik iz železnih obročkov, diademi, čelna okra-
ska, bakreni ušesni obročki in talisman — obesek. Podskupino sestavljajo
okrasni predmeti za vrat. To so razne oblike železnih verižic in ogrlic iz
' Dopis št. Zl 632/1967 z dne 22. 9. 1967, v katerem ravnateljica Etnološkega
muzeja na Dunaju dr. Annemarie Schweeger-Wefel sporoča naslednje:
Leta 1925 smo dobili od neke osebe majhno zbirko iz območja zgornjega
Nila, ki sta jo prinesla Ignacij Knoblehar in M. Ryllo. Največji del zbirke, to
je 60 kosov, je bil med vojno izgubljen. Predmeti, iki so danes v muzeju, so
uporabni izdelki (posode, sandali, sulice, torbe itd.). Zbirka ni bila, kakor je bilo
že omenjeno, prevzeta neposredno od Knobleharja, temveč smo jo odkupili od
neke gospe.
146
Afriške zbirke
rastlinskih S6ni6n in školjčnih lupinic. Moški krasilni predmeti so razni
usnjeni pasovi z amuleti in drugimi obeski. Posebej so navedeni okrasni
obročki za roke in noge. Druga podskupina je okras iz rogov in zob živali;
to so srpasto upognjeni manjši rogovi in zobje, obešeni na vrvicah. Pose-
bej so opisani železni obročki, ki jih je veliko. Crnci Bari so jih uporablja-
li kot okrasne zapestnice.
V F skupino sodijo predmeti, ki so živalskega, rastlinskega in mine-
ralnega izvora (živalske kože, sadeži, barva za poslikavanje telesa in razne
rude).
V popisu ima vsak predmet najosnovnejšo dokumentacijo in navedene
razsežnosti po dunajski meri. Ves seznam je pisan v nemščini.
Knobleharjeva zbirka je bila prvič vpisana v inventarno knjigo leta
1895'" v Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani, na straneh 32—37 z na-
slovom: P. Afrikanische Sammlung Knoblecher der Bari Neger, Laurin,
Percich." V opombi je pripisano: Geschenk des apostolischen Vikares dr.
Ignaz Knoblecher in Kartum. Predmeti so vpisani pod številkami: 695—
919. Opis predmetov je precej skop. Leta 1919 je pripisal nekaj podatkov
Josip Mantuani, ki je tudi izmeril vse predmete in napisal njih mere cel6
v milimetrih. Enaki predmeti, ki jih je bilo več po številu, so vpisani vsi
pod eno številko; v rubriki število so našteti kosi. Tako je npr. vpisan tu-
lec z 11 puščicami. Opisi nekaterih predmetov so kolikor toliko zadovoljivi;
drugi so okrajšani na samo poimenovanje predmeta. Dragocen inventarni
podatek je pripis natančnih mer in dodatni opis. Prav tako niso predmeti
vpisani raztreseno po knjigi, temveč je zbirka inventarizirana skupaj, kar
zelo olajšuje delo.
Obravnavani afriški predm.eti pa so bili vpisani v inventarne knjige
Etnografskega muzeja v letih 1923—1928 V inventarni knjigi EM II so
vpisani predmeti pod temi številkami: 2525—2531; 2534—2544; 2546—2556;
25.58—2559; 2562—2590; 2592; 2597—2653; 2655; 2657; 2659; 2662; 2666—
2671; 2676—2677; 2684—2686; 2688; 2775—2793; 2796. V inventarni knjigi
EM IV so kopja in dva loka vpisana pomotoma še enkrat in sicer pod šte-
vilkami 2960—2978. Knobleharjeva zbirka je v teh knjigah pomanjkljivo
vpisana. Predmet je zapisovalec imenoval tako, kakor si ga je verjetno
ogledal, vendar tudi to velikokrat nepravilno. Ce je bilo več enakih pred-
metov, kakor npr. puščice ali kopja, je napisal zaporedno številko pred-
meta in namesto imena črtice, kar je pomenilo, da je to predmet iste vrste
kot na prejšnji številki. Mimo tega zbirka ni skupaj inventarizirana, zato
je preglednost zbirke v teh knjigah težja.
Prim. Inventarno knjigo Narodnega muzeja — kulturno zgodovinski od-
delek. Prva knjiga, 1895—1914.
" Predmeti, ki jih je daroval konzul Laurin muzeju, so del zbirke črnskih
plemen ob zgornjem Nilu. Afriška zbirka kapitana Perčiča je bila samo vpisana
skupaj s Knobleharjevo pod navedenim naslovom. Glej inv, knj. NM, prva
knjiga.
'- Prim, inventarne knjige EM II, str. 214, kjer piše, da so vpisane pred-
mete pregledali in ugotovili, da se številke ujemajo s katalogizacijo.
147
Pavla Štrukelj
Kljub vsem pomanjkljivostim vpisa v inventarne knjige je ob pregle-
du zbirke le uspelo ugotoviti njeno pravo stanje in število ohranjenih et-
noloških predmetov. Zbirka obsega vse predmete, kakor so bili vpisani v
prvi inventarni knjigi Narodnega muzeja; manjka samo okrasni železni
obroček s štev. E 2656 (819). Med železnimi zapestnicami je obroček brez
številke, vendar ne ustreza opisu navedene inventarne številke. Število
predmetov pa se ne ujema natančno s seznamom v Laibacher Zeitung, ker
manjkajo v zbirki nekateri predmeti npr. nekaj živalskih kož, školjke in
nekateri drobni nepomembni predmeti, in ker so dodani zbirki tudi pri-
neseni predmeti konzula Laurina.
Pomembnejši zgodovinski dogodki na območju vzhodnega Sudana
do srede 19. stoletja
Za boljše poznanje in razumevanje političnih in gospodarskih razmer
v vzhodnem Sudanu sredi 19. stoletja s posebnim pogledom na Knoblehar-
ja in njegova potovanja čez to ozemlje na jug k izviru Nila bi bilo potreb-
no, da se seznanimo tudi s starejšo zgodovino hamitskih ljudstev, ki so
prebivala severno od črnskih etničnih skupin, v srednjem delu Nila. Sta-
rejša zgodovina vzhodnega Sudana je bila predvsem tesno povezana z zgo-
dovino Egipta in Nubije. Črnska ljudstva na jugu zunaj njihovih meja so
jim bila tedaj neznana. Šele srednjeveške fevdalne države v Sudanu so
skušale razširiti predvsem trgovino tudi k črnskim ljudstvom, vendar le
na obrobne dele njihovega ozemlja.
Iz zgodnjih zgodovinskih podatkov je znano na območju srednjega
Nila kraljestvo, ki je pripadalo dinastiji Kušitov. Začetek te državne obli-
ke sega še daleč v čas pred našo ero. V prvi dobi je bilo središče Napata;
v kasnejši Meroe, severno od Kartuma, ki pa je propadlo po nekaterih po-
datkih leta 250 n. e. Civilizacijo Kušitov so kasnejši zgodovinski dogodki
na tem ozemlju popolnoma zasenčili. Pomembno je le omeniti, da so v ku-
šitski državi že poznali taljenje železa.
Že v času meroiške dobe Nubija bolj in bolj uveljavlja svoj vpliv in
osvojevalno moč na dežele ob srednjem Nilu. Tako dosežejo Nubijci v ne-
kaj stoletjih velik razvoj in vladajo s svojo dinastijo v teh deželah do prib-
ližno leta 1504. V tej dobi se razvije kot glavno mesto Dongola, ki leži
vzhodno od Kartuma. Po propadu nubijskega kraljestva je ostal v tem de-
lu Sudana pravzaprav samo nubijski jezik, ki ga danes govorijo na ozem-
lju med Dongolo in Wadi-Halfa. Vse bolj pa je bilo pomembno mešanje
prebivalstva v Sudanu ob srednjem Nilu z arabskim prebivalstvom, ki je
potovalo in se naseljevalo vzdolž reke. S prodiranjem Arabcev se je širil
tudi islam in njih jezik. Največji obseg je imelo mešanje Arabcev s su-
danskim prebivalstvom v dobi sultanata Fung v državi Senar (1504—1821).
Ta sultanat je predvsem pospeševal trgovino z Etiopijo in Kordofanom.
Na vzhodu je segal prav do Etiopije, na jugu pa do ljudstva Gala. Tako
je država Senar obsegala vse ozemlje med Belim in Modrim Nilom z izje-
mo ozemlja Šilukov. Sultan v Senarju je upravljal neposredno samo Ge-
148
Afriške zbirke
žiro, to je polotok med Modrim in Belim Nilom, medtem ko je njegov na-
mestnik upravljal deželo na severu s sedežem v Qarri. Ostalemu delu sul-
tanata so vladali plemenski poglavarji, ki so bili tudi člani parlamenta. V
času države Senar je omeniti pomemben razvoj trgovine in širjenje isla-
ma, ki ni prepovedoval krajevnih šeg domačinov.
V 19. stoletju so nastale velike spremembe v severnem delu vzhod-
nega Sudana. Leta 1821 je razširila turško-egiptovska vlada svojo oblast
tudi nad oslabljeno ohlapno konfederacijo Fung v Senarju in jo obdržala
do leta 1885.'' Središče te turško-egiptovske vlade v Sudanu je postal sedaj
Kartum. Dežela je bila razdeljena na večje okraje, ti spet na manjše, obo-
jim so vladali guvernerji, ter končno na plemena, ki so jih upravljali šej-
ki. Bilo je prvič v sudanski zgodovini, da so Egipčani vsilili deželi eno vla-
do za vso deželo. Toda poslušnosti prebivalstva niso mogli doseči, poseb-
no na začetku njihovega vladanja so se kar vrstili upori. V Kartumu se je
predvsem razvila trgovina s poljskimi pridelki, z bombažem, zlatom, dru-
gimi rudninami, s slonovino in sužnji. Trgovali so z Egiptom, Etiopijo,
Arabijo, z Darfurjem, Kordofanom'^ in drugimi.
Prav v času, ko je Knoblehar potoval iz Egipta v Kartum (1849), so
bile politične in gospodarske razmere zelo neurejene v vseh deželah
vzhodnega Sudana, ki so bile pod turško-egiptovsko sužnostno oblastjo.
Posebno v trgovini s sužnji so se razmere zelo poslabšale, ko so dovolili
zasebnim trgovcem nakupe tudi v pokrajinah Equatoria in Bahr-el-Gha-
zal. Ti trgovci so najprej kupovali slonovino, potem pa so se bolj in bolj
oprijemali trgovine s sužnji.
V Knoblehar j evem času je bilo v vseh deželah vzhodnega Sudana mi-
mo Nubijcev tudi veliko Arabcev; vojsko pa so sestavljali Turki, Albanci,
Arabci in sudanski črnci. V mestu Kartumu je bilo največ Arabcev, ki so
imeli dosti črnih sužnjev, in nekaj Evropejcev, med katerimi moramo ome-
niti tudi avstrijskega konzula. Južno od Kartuma so ob Nilu proti ravniku
prebivala svobodna nilotska ljudstva. Turški in arabski trgovci, ki so ku-
povali slonovino in sužnje, so obiskovali nekatere črnske etnične skupine,
kot so Šiluk, Cir in najsevernejša naselja Barijcev; v zameno za slonovi-
no so dajali steklene bisere. Knoblehar se je moral peljati prvikrat na
vojaško-trgovski ladji, vendar je pot nadaljeval sam s tremi ladjami in
sicer od otoka Canker na 4"50' dalje proti ravniku, prav do tistih črnskih
rodov, ki do tedaj sploh še niso videli belih ljudi. Tako smemo reči, da je
bil prav Slovenec Knoblehar prvi evropski raziskovalec, ki je sredi prej-
šnjega stoletja prišel najdalj na jug v notranjost centralne Afrike.
Spričo tako neurejenih političnih razmer pod turško-egiptovsko obla-
stjo v vzhodnem Sudanu in njenega gospodarskega izkoriščevanja tega
ozemlja je potrebno še posebej poudariti pomen uspešnih Knobleharjevih
" Legum Colin, 1961: Africa. A Handbook to the Continent. London. Str.
99—102.
Taylor Bayard, 1855: Eine Reise nach Centialafrika oder Leben und
Landschaften von Egypten bis zu den Negerstaaten am weissen Nil. Leipzig.
Str. 266—276.
Legum, 1961, str. 101.
149
Pavla Štrukelj
raziskovanj, ki jili je opravil pri črnskih etničnih skupinah na območju
Nila.
Konec 19. stoletja je znanih že več evropskih raziskovalcev, ki so po-
tovali k črnskim ljudstvom ob Nilu v južnem Sudanu. Kar je odkril Knob-
lehar pri svojem raziskovalnem delu, o tem so pisali kasneje tudi drugi
strokovnjaki, in sicer prav o svojevrstni kulturni stopnji etničnih skupin,
ki jih imenujemo Nilote. V celoti so te skupine razširjene na obeh straneh
Nila od Senarja do jezera Viktorija. Raziskovalci kultur na afriškem kon-
tinentu prisojajo prav Nilotom tolikšne etnične značilnosti, da jim še da-
nes posvečajo veliko zanimanja. Nilotske skupine še posebej označuje
njih preprosti način življenja in velika želja po neodvisnosti od tujcev; v
ekonomiki je živa tradicionalna živinoreja.
V etnološki znanosti delimo nilotska črnska ljudstva na dve veliki
skupini in sicer na prave Nilote in Niloto-Hamite. K Nilotom so prištete
etnične skupine: Dinka, Nuer, Šiluk in Luo; k Niloto-Hamitom pa sodijo
Bari, Nandi in Masai.Vsi Niloti so znani kot najbolj značilni živinorejci
na afriški celini. Raziskovanja pa so pokazala, da poznajo Niloto-Hämiti
tudi motično poljedelstvo; izjema so pastirji Masai. Ker sodi muzejska et-
nološka zbirka k etnični skupini Niloto-Hamitom, se zdi potrebno omeniti
še nekaj značilnih potez, kot je npr. njihova rodovna organizacija. To je
moška družba, katere člani so razdeljeni na skupine po starostnih dobah.
Te skupine obsegajo določena pravila in posebne obrede od otroških let
do polnoletnosti moških članov te družbe. Pri etnični skupini Bari je naj-
bolj pomembna in upoštevana oseba čarovnik dežja, ki je obenem pogla-
var rodu. Kovači, najbolj spretni obdelovalci železa na tem območju, pa
so v tej skupini prezirani.
Knobleharjeve potovanja po Nilu
Knoblehar je prvič potoval po Belem Nilu leta 1849. Iz Kaira je od-
plul na eni izmed trgovskih ladij do Kartuma in od tod proti jugu z na-
menom, da bi prišel k izviru Nila. Na poti se je najprej srečal na levem
bregu reke z arabskim ljudstvom Bakara, na desnem pa s črnci Dinka; na
otokih v reki Nil je videl naseljene Siluke, pastirje Bakara in črnce Dinka.
V nekaj dneh je odprava dosegla bolj proti jugu strnjeno ozemlje Silukov,
ki je štelo okrog sedem tisoč vasi. Knoblehar označuje to etnično skupino
kot dobre poljedelce in pastirje. Ob izlivu manjše reke Sobata se je sezna-
nil z etnično skupino Nuerov in kmalu za njo še s plemenom Kik. Dalje so
morali popotniki z ladjo prepluti jezero Bahr el Ghazal. Pleme Kik je
je Knoblehar označil za izvrstne ribiče. Njegova odprava je čez nekaj dni
prispela k rodovoma Heliab in Bor. Ti so prebivali v velikih vaseh in so
imeli obilo živine. Proti zahodu od Heliabov so tedaj prebivali njim so-
rodni Dunye, Gva, Atvet, Vaja. Madar, Lov in Arol. Vsa ta imena si je
'5 Roland Oliver, Gervase Mathew, 1963: History of East Africa. Oxford,
vol. I. Str. 74—75.
150
Očrt Knobleharjevega potovanja v Sudanu
Pavla Štrukelj
Knoblehar zapisal na tem svojem prvem potovanju, ker je hotel vsaj ne-
koliko spoznati deželo in ljudstva, kjer je nameraval pričeti misijonsko
delo in svoja raziskovanja.
Knobleharjeva odprava je z ladjo nadaljevala pot dalje proti jugu in
kmalu so se ustavili na ozemlju plemena Cir, ki sodi že k etnični skupini
Bari. Največ časa se je Knoblehar mudil pri črncih Bari. Tu se je seznanil
s poglavarjem Nigila in z njim pričel pogajanja, da bi na njegovem ozemlju
ustanovil misijon. Od tod se je Knoblehar z ladjo odpravil po reki navzgor
in se ustavil v vasi Tokiman, katere prebivalci do tedaj niso videli še no-
benega belega človeka. Dan kasneje so prispeli v vas Logvek, ki ima ime
po istoimenskem hribu. S tega hriba si je Knoblehar ogledal deželo črn-
skih prebivalcev daleč proti jugu. Tako je opisal proti jugozahodu dva
hriba Regs in Rigi, ki omejujeta deželo etnične skupine Bari. Proti vzhodu
je videl hrib Kerek, kjer je veliko železne rude, in na severu hrib Nier-
kanij. Proti zahodu se mu je razprostiral hribovit svet z najvišjim vrhom
Belenjan.
Knoblehar je nameraval že na tem prvem potovanju po Belem Nilu
priti do njegovega izvira, vendar mu to ni uspelo. Razne težave, ki so ga
spremljale na potovanju, med drugim tudi pomanjkanje vode v Nilovi
strugi, so bile vzrok, da Knoblehar potovanja ni nadaljeval. Z manjšim
čolnom se je vrnil do ladij, ki so ga čakale pri poglavarju Nigila in Šioba.
Nazaj grede se je ustavil pri črnskih prebivalcih v vasi Berigia in čez dva
dni še v vasi Geri na desnem bregu Nila. Marca meseca leta 1850 se je vr-
nil v Kartum.
Novembra leta 1852 je Knoblehar odposlal dve tovorni ladji z raznimi
potrebščinami, da sta odpluli v deželo barijskih črncev. Sam pa se je vkr-
cal s svojimi sodelavci na ladjo »Jutranja zvezda« in spet potoval po Be-
lem Nilu skozi ozemlje Silukov in Nuerov. Tretjega januarja leta 1853 je
odprava prispela v Ulibari in Gondokoro, tam se je Knoblehar izkrcal in
s svojimi misijonarji pričel zidati misijonsko hišo.
Dne 16. februarja se je v Kartumu ponovno vkrcal na ladjo in se od-
peljal k barijskim črncem v Gondokoro. Tu ni ostal dolgo, kmalu je odpo-
toval dalje proti jugu. Prispel je v vas Tokiman, ki leži pod hribom Log-
vek, in na otok Lumutat. Tako je na tem svojem potovanju po Belem Nilu
prišel dalje na jug kot v letih 1849-50 in še južneje kakor raziskovalca
d'Arnaud in Werne. Otok Lumutat je bil raziskovalcem Nila dolgo naj-
južnejša znana točka v tem delu Afrike.
Dne 12. februarja 1855 je Knoblehar odpotoval po isti poti z ladjo
»Jutranja zvezda« v Gondokoro, da je ugotovil stanje misijonske hiše, ker
je bila skoraj celo leto brez duhovnika. Dne 17. marca 1856 je ponovno od-
šel v Gondokoro in peljal s seboj dva nova misijonarja. Preden je odšel
drugič v Evropo, je 20. marca 1857 še enkrat obiskal Gondokoro in Sv.
Križ, kjer je misijonaril pater Mozgan med rodom Kik. Od tod se je 28.
152
Afriške zbirke
septembra vrnil v Kartum in kmalu nato odpotoval v Evropo. Na tem dru-
gem potovanju v Evropo je Knoblehar leta 1858 umrl v Neaplju.'*
Razčlenitev predmetov v skupine
1. Orožje
Tulci in puščice. V zbirki so trije valjasti kožnati tulci s 33 puščicami.
Dva tulca sta šivana. En primerek je napravljen iz opičje kože, drugi iz
črnodlakastega živalskega repa, zato tudi ni šivan.
Skupno je puščic 37 kosov, ki so zelo različnih oblik. Konice so bile
premazane s strupom evforbije.'*' Puščice so nasajene na trstične palice,
od katerih je skoraj vsaka dolga približno en meter. Železne puščične osti,
delo barijskih kovačev, imajo naslednje oblike:
a) ploščnate osti z ostro konico; v spodnjem delu se ost končuje v dva
ravna kaveljčka, vzporedna z ostalim delom železnega držaja, na katerem
so napravljeni vtopljeni kaveljčki, obrnjeni nazaj in nekoliko privihnjeni
navzven.
b) Osti imajo lahko ali gladko štirirobno ali ploščnato konico; ves
ostali del osti je nasekan z gostimi drobnimi kaveljčki.
c) Ost ima ploščnato konico, katere spodnji del se končuje v dva
vzporedna kaveljčka, obrnjena nazaj, ali je ost štirirobna in ima samo en
vtopljen kaveljček.
d) Osti so štirirobne brez kaveljčkov in s prav tako konico.
e) Ost ima konico kovano v obliki lista in nima kaveljčkov.
Med omenjenimi puščicami sta tudi dve, ki sta operjeni za boljše le-
tenje. Železne osti so vtaknjene v trstično votlo palico; ta del palice in
ost sta ovita z rastlinskim vlaknom ter po vrhu premazana z rdečkasto
barvo. Spodnji konec trstične palice je pri vseh puščicah zarezan za teti-
vo in prav tako omotan z rastlinskim vlaknom in premazan z barvo.
" Podatke o Knobleharjevem potovanju sem primerjala: podatki dr. Val-
terja Bohinca (rokopisni izvlečki); Bohinc Valter, 1944: Nil in dežela Egipčanov.
Ljubljana. Str. 44.
Jaklič Franc, 1943. Str. 81—96.
Knoblecher Ignaz (Klun V. F.), 18.51:
Reise auf dem weissen Flusse. Aus den Original-Manuscripten des General-
Vicars von Centrai-Afrika. Laibach.
Na tem mestu se toplo zahvaljujem dr. Valterju Bohincu za pomoč pri iska-
nju virov o Knobleharju in za vpogled v njegove zapiske ter njih uporabo.-
Glede Knobleharjevih neobjavljenih zapiskov, ki naj bi bili shranjeni v Rimu,
je omeniti naslednje: Profesor Bohinc hrani pismo Jožeta Gracarja z dne
16. II. 1935., in v njem piše, da Knobleharjevega arhiva ni v Rimu. Gracar
sporoča, da je Knobleharjeve rokopise iskal v misijonski knjižnici v Rimu in
jih ni našel. Arhivar knjižnice mu je rekel, da teh spisov nimajo.
Euphorbia spada v veliko družino mlečkov; sok je v mnogih primerih
strupen. Mnoge afriške vrste mlečkov so podobne kaktejam in so zelo sočne.
Prim. Encyklopaedia Britannica. Edward to Extract, vol. 8. Chicago, 1965.
153
Pavla Štrukelj
Kopja, v zbirki jih je 19 kosov. Imajo značilne oblike, ki so bile rab-
ljene v času, ko je Knoblehar obiskal pleme Bari. Po obliki rezil jih de-
limo:
a) kopja, ki imajo ozka in dolga rezila;
b) kopja, ki imajo dolga in širokolistna rezila;
c)-kopja s kratkolistnim rezilom; en primerek ima dvojno kratkolist--
no rezilo.
d) kopje s štirirobno konico.
Železno rezilo kopij, z grebenom po sredini, ima piramidno oblikovan
in odebeljen zadnji del in na koncu okrogel votli tulec. Vsa kopja so na-
taknjena na lesen držaj, ki je pri vseh dolg več kakor dva metra. Nekate-
ra držala kopij so ovita z železnimi obročki, nekatera s trakovi kuščar j e-
ve kože. Na spodnjem koncu so nekatera med njimi odebeljena in obdana
z močnim in širokim železnim obročem. V zbirki kopij imamo primerek,
ki je v celoti kovan iz železa; drug primerek kopja pa je napravljen iz
ebenovine, vrh držaja je ovit z železnimi obročki. Posebnih okraskov kop-
ja nimajo. Nekoliko okrašeno je le največje kopje s črtastimi vrezanimi
geometričnimi liki. Okrasek ima tudi kopje s štirirobno konico.
Loki. V zbirki so trije primerki, dolgi okrog dva metra. Tetive so
bombažne vrvice, kar kaže, da je to že sekundarni material.
Kiji. V zbirki so trije. Pri inventarnem vpisu enega kija je pripisano
ime Laurin. Ko je bil Knoblehar v Sudanu, je bil Laurin postavljen za
avstrijskega konzula v Egiptu. Potoval je tudi po Sudanu, obiskal Knob-
Očesna bodala
154
Atriške zbirke
Ščiti iz polustrojenega usnja
leharja in zbral nekaj predmetov v črnskih vaseh. Zato je najbolj verjet-
no, da je kije zbral Laurin; pripadajo pa istim plemenom kakor drugi
Knobleharjevi predmeti, V seznamu, objavljenem v Laibacher Zeitung,
niso bili vpisani.
Kiji so naslednji. Ploščat kij je na vrhu upognjen in oblikovan v
kroglo; v opombi je napisano, da je bil poglavarjev kij. Drugi primerek je
na gornjem koncu stcžčasto odebeljen; tretji je okrogel in zožen na obeh
konceh ter na spodnjem delu ovit z usnjeno vrvico. Kiji so napravljeni iz
trdega lesa, vendar vrsta lesa ni znana. Samo kij z inv. št. 2830 ima napi-
sano, da je iz kačjega lesa (Schlangenholz).
Očesna bodala — trije primerki. Orožje je napravljeno iz lesene pa-
lice, ki je na vrhu razcepljena v vilice. Roglji teh vilic so včasih prevle-
čeni z usnjenim tulcem. Pod vilicami je s strani vtaknjeno rezilo za izti-
kanje oči. Držaj orožja je večkrat prevlečen s trakovi kuščarjeve kože ali
z železnimi obročki. Zapisani inventarni podatki pojasnjujejo rabo orožja
takole: bojevniki plemena Bari so imeli navado, da so umirajočega sovraž-
nika oslepili in mu iztaknili oči s tem bodalom.
Ščiti — trije primerki. Okrogli ščiti v zbirki so dragoceni izdelki ba-
rijskih domačinov. Napravljeni so iz polustrojenega usnja in dlakave kože.
Ščiti so zelo majhni, saj merijo v premeru komaj po dvajset centimetrov.
Sivi, napravljeni na ščitih z usnjeno vrvico, so funkcionalnega pomena;
obenem dajejo tudi videz krasitve.
Poleg okroglih ščitov je v zbirki velik pravokotni ščit iz močnega go-
vejega usnja, ki pa ga je prinesel v muzej Laurin. Ščit je pripadal črncemi
Dinka ali pa Šuli.
Drugo orožje. Udarna palica, ki ima našite v štirih vrstah ostre ribje
zobe; pastirske palice in bič iz kite povodnega konja.
155
Pavla Štrukelj
2. Kovaške priprave in drugo orodje
V zbirki je osem primerkov železnih prijemal, ki so v seznamu zapi-
sana kot »kovaške klešče«. Po obliki so zelo podobna pincetam z lopata-
sto razširjenim vrhnjim delom. Primerki »klešč« so raznih velikosti in so
jim dodani majhni priveski ali obročki.
Žaga je kovaški izdelek; je ravna, ima pa na obeh straneh napiijene
zobe. Držaja na konceh sta lesena in ravna. Drugi kovaški izdelki so noži,
železne palice; železne igle, ki so napravljene tako, da je zadnji konec igle
ukrivljen v obliki zanke.
3. Predmeti za pokrivanje in krašenje telesa
V zbirki je 123 primerkov.
Čepici barijskega kovača sta gosto pleteni iz bombažne vrvice, pobar-
vani z rdečo zemeljsko barvo in premazani z maščobo; ena od teh ima re-
sice za okras. Drugi dve čepici sta napravljeni iz črnih nojevih peres.
Ženski predpasnik Barijke je narejen iz plosko tolčenih železnih obroč-
kov, ki so povezani med seboj z nitko.
Naglavni poglavarjev okras — diadem, napravljen iz tenke železne
plošče, katere konci so povezani med seboj s peterovrstno verižico. Drug
tak okras — diadem je iz usnjenega traku, na katerem so okraski — pet
pokonci stoječih majhnih gazelinih rogov.
Predpasnik barijske žene, napravljen iz
železnih obročkov
156
Afriške zbirke
Čelni okras, narejen iz kratkodlakastega usnjenega traku; na njem je
našitih 19 kosov ovalnih in podolgovatih, ploskih belih koščic, ki so različ-
no dolge. Na konceh so dodane školjke iz reke Nil.
Bakreni ušesni obročki so bili pridobljeni pri plemenu Kik na pogorju
Atvet, zahodno od Nila.
Talisman barijskega črnca je sestavljen iz polovične, podolgovato pre-
rezane, hruškasto oblikovane bučice, ki je povrhu prevlečena s kuščarje-
vo kožo- V notranjosti so semenska zrnca.
Usnjeni pasovi, ki so jih nosili barijski moški kot edino oblačilo, so
tile:
Ogrlice
157
Pavla Štrukelj
a) Usnjen pas ima osem zavitiii pločevinastiii ploščic; na žični zanki
so štirje zviti železni čopi in košček želvinega oklepa.
b) Pas je spleten iz štirih ozkih usnjenih trakov, ki imajo na koncu
čop trakov, Na pasu je obešena želvina lupina, košček usnja, koža z dlako,
majhna buča in levji krempelj.
c) Usnjen pas, sestavljen iz več trakov. Na njem je obešen želvin
oklep ter na tem šest železnih žebljev. Mimo teh so še ti priveski: frag-
ment rebra, spodnja polovica gazelinega roga ter na njem šop belih dlak,
privezanih na železen žebelj.
d) Obesek za pas, sestavljen iz štirih vrvic, ki so na njih nanizani že-
lezni obročki. Na konceh so narejeni rdeči usnjeni čopi.
e) Pas, štirirobno pleten, s čopi, od katerih sta dva iz veverične dlake,
druga dva pa iz črnih dlak.
f) Pas z amuleti: usnjeni narezani trakovi v šopih, nanizani železni
obročki, ki imajo razne oblike.
Ogrlice in obročki.
Ena železna ogrlica je gladko izdelana; privesek je železna ploščica.
Na ogrlici barijskega otroka je nanizanih 15 črnih semen (salinen) in na
konceh 31 kosov priostrenih zob-sekalcev.
Okrasne železne verižice, ki so v muzej,ski zbirki, so delali barijski
kovači. Druge so narejene iz raznih semen. Tako je npr. ogrlica sestavlje-
na iz 41 črnih semen fižola; dve drugi sta narejeni iz belih školjk, nabra-
nih iz Nila. Več ogrlic je sestavljenih iz črnih drobnih, belih in sivih se-
men in ploščic.
Okrasni obročki za roke in noge so prav tako izdelek barijskih kova-
čev. Značilnost teh okrasnih predmetov je najbolj vidna v načinu izdela-
ve. Posebno pomembna je njih debelina, ker je včasih to plemenska po-
teza; pomembne so tudi okrasne zareze. Mimo železnih obročkov so v
zbirki tudi primerki, narejeni iz slonove kosti. Ti so masivni in gladki.
4. Glasbila
V zbirki jih je sedem. Večidel so to signalni rogovi in piščalke. Okras
na njih je dokaj preprost, to so le železni obročki, nataknjeni na vrh ro-
ževine ali lesenega dela piščalke. Plesni železni kraguljčki so napravljeni
iz okroglih ploščic; robovi teh so upognjeni; sredi njih je košček železa,
da plesalec rožlja med plesom.
5. Glinaste tobačne pipe
V zbirki je pet primerkov.
Pipe se predvsem ločijo po velikosti in po oblikovani glavi. Značilen
izdelek barijskih žena je pipa stožčaste oblike; ob robu odprtine in tulca
je okrašena, sicer je gladko grafitirana. Druga pipa je prav tako stožčasto
oblikovana, okrašena pa je z nastavki, ki imajo obliko papagajevega klju-
na. S podobnimi okraski je okrašena še ena pipa, ki pa ima trstično cev.
Dvojna pipa, ki je tudi v zbirki, je črna in ima dolg vrat.
158
Afriške zbirke
6. Razni predmeti
V to skupino sodijo pleteni izdelki. To so ročno pletene mreže za pre-
našanje večjih bremen, izviren izdelek barijskih domačinov. Dve vrečici
sta pleteni iz trstičja, podolgovate oblike, namenjeni sta bili za precejanje
pijače merise. Nekateri pleteni izdelki so bili rabljeni samo kot okras.
Izdelki iz roževine izvirajo iz Kartuma; tu je bila namreč posebna
delavnica, kjer so izdelovali posodice iz kosti nosoroga. Izdelovali pa so
jih tudi barijski domačini v naseljih. V muzejski zbirki so posodice, žlice,
zajemalke in čaše.
Izvirna predmeta v zbirki sta tudi dva lesena stolčka. Eden izmed
njiju je pripadal poglavarju. Barijski domačini so jih delali iz enega kosa
lesa. Sedež je ovalen, ostalidel je rezljan.
V zbirki so se ohranili tudi nabrani predmeti, ki sodijo bolj med za-
nimivosti. To so vzorci raznega kamenja, železne rude, zrnate rude iz po-
gorja Kerek, rdeča barva za krašenje in poslikavanje telesa, drevesni sa-
deži in druga semenska zrna.
Knobleharjevi podatki o predmetih in etnološka literatura
V tem poglavju nameravamo obravnavati izvirne podatke o predme-
tih, ki smo jih našli v prvih seznamih, zapisih in raznih objavah o Knob-
leharju. Primerjali jih bomo z objavljenimi deli o vzhodnosudanski kul-
turi, ki so jo raziskovali drugi popotniki v drugi polovici 19. stoletja. Ne-
kateri med njimi, kot je npr. Taylor, so s Knobleharjem tesno sodelovali;
saj je prav Taylor uporabil v svoji knjigi mnogo njegovih podatkov in
skic. Končno bomo tudi primerjali Knobleharjeve podatke z etnološko li-
teraturo ob koncu 19. stoletja.
V muzeju se ni ohranil noben rokopisni seznam, ki bi ga bil napisal
Knoblehar in priložil k darovanim predmetom. Zato se lahko pri preuče-
vanju Knobleharjeve zbirke opiramo le na podatke v Laibacher Zeitung.
To so izvirni zapisi in kljub skopemu popisu predmetov dragoceni prav kot
osnovna dokumentacija. Drugi vir, ki dopolnjuje podatke v omenjenem
seznamu, je izdano gradivo ladijskega dnevnika; Knoblehar ga je pisal na
svojem prvem potovanju po Nilu leta 1849-50.'' V teh zapisih opisuje et-
nične skupine ob Nilu. Največ podatkov je o Barijcih, njihovih šegah in
deželi.
V zbirki imamo mimo kovaških izdelkov barijskih domačinov tudi ko-
vaške priprave. Pri preučevanju črnske kulture na tem območju moramo
biti še prav posebno pozorni na kovaško orodje. Zato opozarjamo na ko-
vaško pripravo, ki jo sam Knoblehar imenuje »kovaške klešče«. O njihovi
Knoblecher (Klun), /18S1/.
Prim. Bohinc Valter, 1926 27: Provikar Ignacij Knoblehar v sodbi svojih
sodobnikov . — Katoliški misijoni. V Ljubljani. L. IV., št. 6. Str. 89—91,
159
Pavla Štrukelj
uporabi pri kovašlcem delu nimamo v Knobleharjevih zapisih nobenih po-
datkov. Ko opisuje orodje barijskih kovačev, pravi, da je bilo zelo pre-
prosto. Klešč niso uporabljali nobenih; za prijemanje razbeljenega železa
so im.eli vejo, ki so jo razcepili, kakršno so pač potrebovali. Nakovalo je
bil ploščat, trd kamen; namesto kladiva so uporabljali najprej tudi trd ka-
men in z njim obdelovali železo, nato so ga oblikovali še z železno palico.
Na koncu pripominja, da je bilo kar težko verjeti, kako so napravili toliko
lepih izdelkov ne samo za sudanske prebivalce, temveč tudi za arabske
pastirje, vodnike kamel, Turke in druge odjemalce.
Navedeni Knobleharjevi podatki prav opozarjajo na pomanjkljivost
kovaškega orodja ter prav tako klešč. Zato se vprašujemo, čemu so prav-
zaprav uporabljali »klešče«, ki jih imamio v muzejski zbirki. Knoblehar
jih je zbral na svojem prvem potovanju, zato menimo, da so te priprave
nedvomno izvirni izdelki barijskih kovačev.
O omenjenih kovaških kleščah so skopi tudi podatki v starejši etnolo-
ški literaturi. Biasutti npr. sploh ne poroča o kovaškem orodju Nilotov.
Ratzel'" nekaj omenja v poglavju, kjer navaja kovaško obrt na afriški ce-
lini, opisujoč kako ta kovaška prijemala, kakršna imamo v muzejski zbir-
ki, izdelujejo. O uporabi teh klešč pravi, da z njimi obdelujejo tenke žice
za okrasne verižice. Ta podatek je pomemben, ker pojasnjuje še najbolj
verjetno uporabo tega lahkega kovaškega orodja, ustrezno tudi orodju
samemu.
Kovaškega meha v zbirki sicer nimamo; ga pa Knoblehar zelo na-
tančno opisuje, saj je ena najznačilnejših priprav v tej obrti. Glinasta po-
soda, ki je sestavni del meha, je izdelek barijske žene in nedvomno zelo
značilen predmet. Enak opis kakor pri Knobleharju zasledimo tudi v stro-
kovni literaturi. Biasutti-" zelo nazorno prikazuje, kako barijski kovači
meh uporabljajo. Enako ga opisuje tudi Ratzel.^'
Puščice in loki v muzejski zbirki so orožje, ki je bilo značilno za etnič-
no skupino Bari. Druge skupine, kakor so Dinka, Sir in Šiluki, jih niso
uporabljale. Dvema puščicama v zbirki so dodana ptičja peresa za lažje
letenje. To ni vsakdanje, vendar so bile tudi take puščice znane pri črn-
cih Bari. Značilnosti muzejskih puščic so: štirirobne in ploščnate osti in
nasekani kaveljčki, ki imajo nazaj obrnjene konice. Te puščice so bile
znane na sudanskem območju v zgornjem delu reke Nila. Pomembno je
poudariti, da so jih izdelovali prav barijski kovači. Barijski loki v zbirki
povsem ustrezajo opisom drugih raziskovalcev, ki so obravnavali kulture
v vzhodnem Sudanu.
Knoblehar-2 omenja v svojih zapisih, da so Circi pogumni in da znajo
dobro uporabljati lok in puščice. Več podatkov o tem orožju v njegovih
poročilih ni.
18 Knoblecher (Klun), /1851/, nem. str. 26, slov. str. 25.
'» Ratzel Friedrich, 1885: Völkerkunde. Leipzig. Ed I. Str. 219.
20 Biasutti Renato, 1941: Le Razze e i popoli della terra. Africa-Asia. To-
rino. Vol. II. Str. 244—245. 248.
2' Ratzel. 1885, str. 218—219, 512.
Knoblecher (Klun), /1851/, nem. str. 22; slov. str. 21—22.
160
Afriške zbirke
Hartmann'^ä je zapisal, da imajo moški pri plemenu Šir loke, skoraj ta-
ko velike kakor človek, in da so oviti s trakovi kuščarjeve ali kačje kože;
dalje imajo sulice različnih oblik in težke kije, okovane z železom. Isto
ugotavlja za črnce Dinka in Cir. Oper j ene puščice so lesene in železne, te
imajo kaveljčke in so zastrupljene z mlekom evforbije. Puščice nosijo v
kosmatih kozjih tulcih. O Barijcih trdi, da odhajajo iz koče vedno oboro-
ženi. Buschan^'' opisuje črnce Bari in pravi, da so njih moški odlični bojev-
niki. Ze od mladih nog se učijo streljati z lokom in puščico, zato so v bojih
zelo izurjeni s tem orožjem. Biasutti^^ poroča o barijskih lokih, da so vča-
sih dolgi tudi več kakor dva metra in napravljeni iz lesa ali bambusa. Lok
zavarujejo s trakovi kuščarjeve ali kačje kože; mimo tega imajo barijski
in nuerski loki zareze na konceh, da jih lažje upogibljejo.
Zbirka kopij plemena Bari in Cir je zelo popolna in izvirna. Predvsem
kažejo vsi primerki kopij značilne oblike konic. Podatki v literaturi do-
polnjujejo in potrjujejo pomem.bnost teh predmetov v muzejskem fundu-
su. Hartmann^" poroča o Dinka in Cir, da svoja kopja na spodnjem delu dr-
žaja okrepijo s čopom dlak ali s perjem. Ta dodatek na kopju precej iz-
boljša letenje kopja. Poleg etničnih skupin, ki so se ukvarjale s kovaško
obrtjo na območju Nila in izdelovale kopja in puščice — Šiluk, Djur, Nuer,
Bari — je tudi pleme Šuli izdelovalo tako orožje, vendar je bilo to prepro-
stejše. Pri črncih Šuli omenja RatzeP' tudi leseno kopje, kakor ga imamo
v muzejski zbirki. Kopje in ščit kot poglavitno orožje sudanskih ljudstev
opisuje tudi Buschan.^« Biasutti^" pravi, da je najbolj razširjeno orožje med
Rezljan poglavarjev stol
Hartmann R., 1884: Die Nilländer. Das Wissen der Gegenwart Bd. 24. Der
Weltteil Afrika II. Leipzig. Str. 132—134
" Buschan Georg, s. a.: Die Sitten der Volker, Stuttgart. Bd III. Str. Ii.
-5 Biasutti, 1941, str. 241.
2« Hartmann, 1884, str. 132—134.
" Ratzel, 1885, str. 499—501.
28 Buschan, s. a., str. 73.
2« Biasutti, 1941, str. 238—239.
11 — Slovenski etnograf
161
Pavla Štrukelj
nilskimi etničnimi skupinami sulica ali kopje, ki ima lesen ali bambusov
držaj in železno konico v obliki lista. Ta kopja so zelo dolga, navadno po
dva metra, pogosto daljša. Dolžina konice kopja se razlikuje od plemena
do plemena; v vseh primerih pa so dolge in z zelo poudarjenim rebrom
po dolžini rezila. Kopja črncev Bari so značilna tudi po tem, da je držaj
ovit s trakovi kuščarjeve ali kačje kože, kakor je to vidno na muzejskih
primerkih. Dvojna konica kopij je zelo redka. Biasutti meni, da so to
obredna kopja in jih imajo poglavarji. Raziskana so pri etničnih skupinah
Bari, Lutaka, Lokoja in pri Alur. Biasutti omenja še: leseno, koščeno in
iz antilopinega roga narejeno konico kopja. Take konice so razširjene med
etničnimi skupinami Šiluk, Dinka in Nuer. Navadno mečejo kopje z roko;
Šiluk in Alur pa uporabljajo še neko leseno pripravo.
Posebno pomembni so v muzejski zbirki kiji. Hartmann'" omenja ple-
me Šir, da imajo težke in z železom okovane kije. Biasuttijev^' opis je
natančnejši, saj navaja dve glavni vrsti kijev za nilsko področje. Prvi
imajo obliko veje, drugi se končujejo na enem koncu v obliki glave. Kiji,
ki so bili še najbolj podobni bumerangu v prvotni nilski kulturi, so sko-
raj popolnoma izginili. Po tej razvrstitvi bi kije iz muzejske zbirke uvr-
stili v drugo skupino, ki ima oblikovan vrhnji del udarne palice. Kiji iz
območja Nila so znani predvsem po tem, da so zelo težki, vendar jih me-
čejo ali z njimi samo udarjajo. Buschan^^ omenja Dinka in Šiluke, ki z
veliko spretnostjo uporabljajo dolge palice kot kije. Isto je raziskal Rat-
zel'' o Dinka in Šilukih; njihovo orožje je kij in palica z grčo na zgornjem
koncu.
V Knobleharjevi zbirki je orožje, ki ga v starejši strokovni literaturi
ne zasledimo. To je očesno bodalo — priprava za iztikanje oči, ki so jo črn-
ci Bari uporabljali pri premaganem sovražniku. Taki so podatki v prvem
seznamu. Kaj več o tem orožju barijskih bojevnikov ni bilo mogoče zve-
deti; na voljo so le Knobleharjevi podatki.
Majhni okrogli ščiti v muzejski zbirki so bistveni predmeti v kulturi
vzhodnosudanskih črncev. Niloti jih delajo iz bivoljih in kozjih kož ali iz
polustrojenega usnja. Ščiti so pogosto ovalne oblike; so tudi podolgovati
in pravokotni. Med rodovi Alur in Lango v Ugandi in pri črncih Bari so
raziskani majhni ščiti, ki so okrogli in napravljeni iz zelo trdega usnja.
Barijski bojevniki si z njimi varujejo roko, ko se bojujejo s kiji.'* Bus-
chan'ä omenja ovalne ščite pri črncih Dinka, Bernatzik" pa ovalne usnje-
ne ščite z raznobarvnimi znaki rodu. Ratzel" uvršča ščite vzhodnoafriških
plemen k tipu Zulu. V isto skupino daje okrogle, ovalne in štirioglate, ki
s» Hartmann, 1884, str. 132.
3' Bia,sutti, 1941, str. 239—241.
32 Buschan, s. a., str. 73.
33 Ratzel, 1885, str. 499.
34 Biasutti, 1941, str .242.
35 Buschan, s.a., str. 73, 77.
3« Bernatzik Hugo, 1939: Die grosse Völkerkunde. Europa-Afrika. Leipzig.
Bd L, Str. 313.
3' Ratzel, 1885, str. 501.
162
Afriške zbirke
imajo na notranji strani po sredini pritrjene palice in zanke. Pleme Suli
ima velike pravokotne ščite, okrašene na spodnjem robu. Isti tip pred-
stavlja primerek v muzejski zbirki, le da mu okrasni čop manjka.
Muzejsko zbirko predmetov za krašenje in pokrivanje telesa sestav-
ljajo prav tako izvirni izdelki nilotskih prebivalcev. Mnogo primerkov
med njimi bi bilo danes že težko dobiti na območju Nila. Pokrivanje tele-
sa s kosom blaga ni bilo tako pogosto; bolj je bilo v navadi uporabljanje
živalskih kož. Kakor poroča Knoblehar^^ npr. za Šiluke, so ne glede na
starost hodili brez obleke. Omenja le žene in dekleta, da si pokrivajo del
telesa z živalsko kožo, vedno pa so odkrite prsi. Noge in roke si krasijo z
debelimi železnimi obročki. Nekateri nosijo okrasne železne verižice, ki
si jih obešajo okrog vratu in jih križajo na hrbtu ali prsih. Čelni okras je
napravljen iz steklenih biserov, trakov ali travnatih vlaken. Pri črncih
Bari je Knoblehar npr. videl poglavarjevo ženo, ki je imela okrog pasu
rdečo kožo. Druge njegove žene in hčere so imele le ozek usnjen pas, na
katerem so visele vrvice z nanizanimi železnimi obročki; nekatere med
njimi so imele napravljene goste rese iz železnih verižic ali usnjenih tra-
kov. Tudi zadaj so od pasu navzdol viseli usnjeni trakovi kot konjski rep.
Okrog vratu so nosile ogrlice iz steklenih biserov, na rokah pa težke že-
lezne obročke. Barijski moški so nosili tenak jermen prek hrbta, včasih so
nanj obesili stolček, včasih pa so z njim tepli žene ali otroke.'*
Podobno kakor Knoblehar opisuje Hartmann^" barijske moške in žen-
ske, njih oblačila in okras. Moški niso oblečeni, za pasom nosijo samo
usnjene pasove s priveski raznih amuletov. Najpogosteje so to: vrvice
steklenih biserov, živalski zobje, školjčne lupine, obročki iz slonovine, že-
lezni in bakreni obročki. Na železne obročke radi obešajo živalska ušesa,
rep, čekane bradavičastega merjasca, majhne buče in majhen želvin oklep.
Telo si barvajo s pepelom ali z rdečo barvo in z maščobo drevesa Buty-
rospermum Parkii. Mlada dekleta nosijo predpasnik, napravljen iz želez-
nih obročkov, žene predpasnik iz kože. Ratzel"' omenja etnične skupine
Bari, Siluk, Djur in Nuer. Pri krasilnih in oblačilnih predmetih navaja
mnogo podatkov o uporabi železa. Predvsem poudarja, da so železni in
usnjeni izdelki velikokrat združeni. Pogosti so usnjeni predpasniki z do-
datki železnih obročkov, paličic in majhnih železnih koščkov.
O krašenju telesa je v Knobleharjevih zapisih veliko podatkov. Med
Barijci je opazil, kadar so imeli ples, da so se bogato krasili in obesili nase
vse, kar so premogli. Moški so si privezovali šop peres okoli glave ali kot
rep po hrbtu. Ogrinjali so si živalske kože; še prav posebno so bili po-
membni stekleni biseri in železne ropotulje, ki so si jih obešali na noge.
38 Knoblecher (Klun), /1851/, nem. str. 10, 19. 24; slov. str. 10, 19. 23—24.
39 Jaroslav (Štrukelj) Fr.; 1881: Dr Ignacij knoblehar, apostolski provikar
v osrednej Afriki. V Celovcu. Str. 42.
" Hartmann, 1884, str. 130.
" Ratzel, 1885, str. 498—499.
163
Pavla Štrukelj
Lončene tobačne pipe
Bessert*^ obravnava okrasne izdelke hamitskih plemen, ki so si zelo
podobni z barijskimi. Oboji, Hamiti kot Barijci pri izdelovanju krasilnih
predmetov najpogosteje uporabljajo usnje, kože, roževino in kost. Priljub-
ljen material so tudi raznovrstni biseri: železni, stekleni in v starejši dobi
školjke. Školjčne lupine so resnično zelo starodaven okrasni element; ka-
sneje so bili dodani železni in v novejši dobi stekleni biseri. Obdelane
preluknjane ploščice iz školjk ali nojevih jajčnih lupin so bile zelo raz-
širjene na vsem hamitskem območju. Te vrste okrasni »biserni« material
je znan že iz prazgodovinskih grobov v vzhodni Afriki. Uporaba tega bi-
sernega krasilnega materiala je raziskana na območju od Herero plemena
do ljudstev v Somaliji.
Okras barijskih črncev je preprostejši kakor pri Šuli in Madi prebi-
valcih, poznajo pa lepše tetoviranje telesa." Železni obročki so okrašeni
le z geometričnima zarezami. Pri črncih Bari in Šuli moramo omeniti kot
starodavni krasilni material okrogle ploščice iz polževih hišic.
Glasbila v muzejski zbirki so razmeroma zelo enostavni izdelki; po-
večini so to rogovi in lesene piščalke. Raziskovalci opisujejo Barijce in
Dinka, da radi plešejo in pijejo pijačo merisa.*^ Značilno glasbilo je pri
njih nubijski rebabe, ki je podoben lutnji. Omenjeni so tudi živalski rogo-
" Bessert H. Th., 1929: Geschichte des Kunstgewerbes aller Zeiten und
Völker. Berlin. Bd II., str. 70—72,
" Ratzel, 1885, str. 495—498.
" Hartmann, 1884, str. 134—135.
164
Afriške zbirke
vi in velike jajčasto oblikovane pavke. Ratzel"'' pripominja, da so njihova
glasbila preprosta. Najbolj pomembni so signalni rogovi, ki jih uporablja-
jo v bojih in pri čaranju. Plemeni Latuka in Madi jih delata iz lesa, so
ravni in prevlečeni z usnjeno ali kuščarjevo kožo. Železne ropotulje, ki
jih nosijo na nogah, so glasbilo plesalcev; pri skakanju z njimi zvonč-
kljajo.""
Glinaste pipe v muzejski zbirki so izvirni predmeti. Za lončarsko obrt
pri etnični skupini Bari so prav te velike pipe značilni izdelki. Lonce in
pipe delajo barijske ženske. Knoblehar opisuje te velike pipe za kajenje
tobaka pri Barijcih. Kadijo vsi, moški in ženske, čeprav je tobak tako mo-
čan, da jih omamlja. Ratzel" omenja glinaste pipe, ki imajo pri ustju
vstavljeno hruškasto oblikovano kalebaso (bučo). Glave pip so oblikovane
na razne načine. Povečini so te pipe zelo masivne, s precejšnjo prostornino;
vanje natlačijo precej več tobaka, kakor je potrebno npr. za tobačne pipe
v Evropi. Obdelane so precej surovo, le glava je natančneje izdelana. Vča-
sih ima ta del pipe celo podobo človeškega obraza, ali pa je okrašena z
geometričnimi vzorci in ima razne okrasne nastavke ter včasih tudi dvoj-
no glavo. Surovini, ki sta značilni za lončarske izdelke (posode, pipe) na
območju zgornjega Nila, sta rdečkasta glina in grafit."* Počrnitev lončar-
skih izdelkov z grafitom je bilo posebno razširjeno v Darfurju. Pri etnič-
nih skupinah v južnem Sudanu so uporabljali za lončarske izdelke obe
omenjeni surovini.
Rezljani leseni stolčki so etnična značilnost črncev Bari. Tudi Knob-
lehar opisuje njihovo funkcijo in pomen, Med drugim npr. omenja pogla-
varja Nigila, da nosi ta stolček vedno s seboj in sede nanj, kadar je po-
trebno. Prav tako trdi Hartmann,"" da Barijec nikoli ne zapusti hiše, ne da
bi vzel s seboj rezljan stolček. Ratzel-'" pripominja, da je za etnične sku-
pine ob Nilu najbolj značilno rezljanje in izdelovanje stolčkov iz enega
kosa lesa. .
Pomen muzejske zbirke
Predmeti etničnih skupin ob zgornjem Nilu v Knobleharjevi zbirki
so načrtno zbrani etnološki predmeti, ki so po svoji izvirnosti pomembni
za preučevanje kulture nilotskih prebivalcev.
Zbirka afriških predmetov navedenih etničnih skupin je v muzeju
najstarejša. V nekdanjem kranjskem deželnem muzeju pa je bila zbirka
ena izmed prvih, katere predmeti so bili tako številni in tako načrtno
zbrani ter darovani za začetni muzejski fundus. Knobleharjeva afriška
"5 Ratzel, 1885, str. 516.
"« Jaroslav (Štrukelj), 1881, str. 47.
" Ratzel, 1885, str. 513—514.
"*> Drost Dietrich, 1967: Töpferei in Afrika, Veröffentlichungen des Mu-
seums für Völkerkunde zu Leipzig. Berlin. H. 15 Str. 184.
"' Hartmann, 1884, str. 134.
5« Ratzel, 1885, str. 514.
165
Pavla Štrukelj
zbirka in Baragova zbirka Indijancev Ojibwa iz severne Amerike sta prvi
najpomembnejši etnološki material v našem muzeju z neevropskih celin.
Zbirka je po etnološki plati vsekakor zelo dragocena. Glede na čas,
ko je bila pridobljena, so predmeti še pristni in izvirni. Kakor je bilo že
omenjeno, je Knoblehar potoval v kraje ob Belem Nilu, ko so bili še
malo ali nič znani evropskim popotnikom in trgovcem iz egiptovskih pro-
vinc ob srednjem Nilu. Na potovanju je spoznal prebivalce, ki so bili
povsem neznani tedanjim raziskovalcem. Knoblehar je resnično eden pr-
vih pričel preučevati njih življenje in deželo.
Zbirka ima za nas pomen tudi po zbiratelju, ki je bil Slovenec in prvi
med slovenskimi raziskovalci v 19. stoletju. Ne samo da je v geografiji
in njej sorodnih vedah dal znanstvene podatke o tem delu Afrike, tudi
za etnologijo je zapisal pomembne podatke o življenju črnskih etničnih
skupin ob Belem Nilu. To dokazujejo že njegovi delno objavljeni zapisi
s prvega potovanja, ki so upoštevani pri obravnavanju muzejske zbirke.
Ce primerjamo Knobleharjeve podatke s starejšo etnološko literaturo
(Ratzel, Buschan) in z drugimi etnološkimi raziskovalci, ugotovimo, da so
podobni in enako dragoceni, predvsem kot vir za nadaljnja preučevanja
nilotskih kultur in njih sprememb v sedanjem življenju.
Poudariti moramo, da prikazuje Knobleharjeva zbirka materialno
kulturo etničnih skupin ob Belem Nilu, za katere vemo, da so še danes
na zelo nizki kulturni stopnji. Zato je prav, da na tem mestu, ko govorimo
o pomembnosti zbirke, povemo nekaj o značilnostih nilotske kulture.
Ohranjeni zbrani predmeti, katerih oblike so bile znane že v daljni pre-
teklosti, predstavljajo važno gospodarsko-kulturno razvojno stopnjo v
tem delu Afrike; kajti omenjene etnične skupine so primer značilne živi-
norejske kulture na afriški celini. V tej starodavni nilotski kulturi, kakor
so jo imenovali nekateri starejši raziskovalci,^' pa se nekatere kulturne
dejavnosti niso razvile tako kakor pri drugih črnskih narodih. Tako npr.
popolnoma pogrešamo fetišizem in skulpturno umetnost. Zelo so redke
maske, ker tu ni bilo organiziranih tajnih družb. Manjkajo tudi stavbe,
arhitekturno pomembne, kakršne poznamo v zahodni Afriki.
Vse navedene kulturne omembe samo še dopolnjujejo pomembnost
muzejskih predmetov, ki jih pripisujemo tem preprostim nilotskim sku-
pinam; obenem dajejo tudi priložnost za preučevanje kulturne dejavnosti
na tem območju. Omenimo naj samo nekaj predmetov, pri katerih zasle-
dimo etnično značilne prvine. To so leseni kiji, majhni okrogli ščiti, kopje
z leseno konico in razni nakit. Pomembne poteze nilotske kulture se kaže-
jo tudi na nekaterih predmetih, ki zadevajo pokrivanje in krašenje telesa.
Pri tem je potrebno upoštevati material in izdelavo predmeta. Kot etnič-
na in pomembna značilnost je v zbirki tudi očesno bodalo, o katerem bi
radi še kaj več vedeli, kakor povedo Knobleharjevi podatki. Manjkajoči
podatki dajejo slutiti, da je bilo očesno bodalo uporabljeno le pri neka-
ki Biasutti, 1941, str. 256—257.
166
Afriške zbirke
Zgoraj: Obročki iz slonovine
Spodaj: Posodice iz roževine
terih etničnih skupinah ob Belem Nilu. Nekatere spremembe ali nove pri-
dobitve so namreč lahko nastale na manjšem etničnem ozemlju in ostale
kot lokalna posebnost v materialni kulturi neke skupine. Končno moramo
omeniti številne kovaške izdelke Barijcev in to od orožja do oblačila in
drugih krasilnih predmetov.
Razmišljanja o dopolnitvi Knobleharjeve zbirke
Etnološko pomembne zbrane predmete v muzeju iz območja Nila, ki
smo jih obravnavali v prejšnjih poglavjih, smo skušali razčleniti in pou-
dariti njih etnični pomen z raznih vidikov. Zato ob tem etnološkem mate-
rialu le zaključujemo, da moramo zbirko dopolnjevati. To pa je le del
načrtov Slovenskega etnografskega muzeja za izpopolnitev vseh njegovih
neevropskih zbirk v muzeju Goričane.
V tem sestavku bi omenili le afriške muzejske zbirke, ki so zelo raz-
novrstne, saj obsegajo ne samo območja iz Sudana, temveč tudi iz central-
ne in južne Afrike, Konga in iz raznih dežel na zahodu celine. Vzhodno-
sudanski predmeti v muzeju predstavljajo, kakor smo že omenili, kulturo
nekaterih nilotskih etničnih skupin razmeroma dobro, kakor je sploh lah-
ko prikaže podoben manjši muzej tujih kultur. Naše muzejske zbirke z
afriške celine so sicer skromnejše, kot so v nekaterih velikih svetovnih
etnoloških muzejih, omejene so pač le na določena območja, po etnološki
plati pa so vendarle dragocene.
167
Pavla Štrukelj
Glede na muzejsko zbirko iz območja Nila se zdi, da so za primerjavo
najpomembnejši predmeti, ki so v dunajskem etnološkem muzeju; zbra-
ni so bili namreč pri istih etničnih skupinah v vzhodnem Sudanu in prib-
ližno v istem času kakor ljubljanski. Ta dunajska zbirka je, kakor je raz-
vidno iz dobljenih podatkov, številčno skromna in ne zmanjšuje vrednosti
naše muzejske zbirke. Tudi dejstvo, da je ta etnološki material zelo pre-
prost in uporaben predvsem v vsakdanjem življenju, ne preprečuje misli,
da ga ne bi bilo vredno zbirati in dopolniti. Menimo, da bi bilo potrebno
zbirati material obširneje in sicer tako, da bi vključili še etnične skupine
Nuerov, Masai in drugih. Vse te skupine so ohranile pastirsko kulturo in
njene tradicije do današnjih dni. Prav najnovejša raziskovanja o etnični
skupini Nuer so pokazala tehtne in izredno pomembne izsledke o njihovi
kulturi.°-
Ce pogledamo najprej to, kar imamo zbranega v muzeju, vidimo po-
manjkljivosti, ki bi jih bilo le potrebno dopolniti. Pri tem razglabljanju
pa seveda mislimo le na predmete materialne kulture na obravnavanem
območju. O nekaterih kulturnih značilnostih barijskih črncev je Knoble-
har samo poročal, ali jih omenjal. Tako je npr. s posebnim zanimanjem
opazoval in preučeval kovaško obrt. S seboj je imel celo sodelavce, ki so
bili poklicni kovači. Natančneje, kako so predelovali železno rudo, ne
poroča. Ta pomanjkljivost v Knobleharjevem gradivu ne zadeva toliko
zbiranja predmetov, kakor obravnavanje kovaštva nasploh pri Nilotih.
Podobno kot črnske etnične skupine ob Nilu so se ukvarjale s kovaško
obrtjo in predelovanjem železne rude tudi druge etnične skupine na
afriški celini.^^'^ Način predelave železne rude si je bil na raznih etničnih
območjih precej podoben, če ne celo enak. Zato se ob tem ne bi zadrževali,
temveč bi omenili orodje barijskih kovačev. Pri Knobleharju je opis teh
priprav tako natančen, da niso o njih poročali bolje niti Ratzel, Buschan
in drugi kasnejši raziskovalci. V muzejski zbirki nimamo nekaterih pred-
metov, kot je npr. kovaški meh. Menimo torej, da se bomo morali prav
za ta predmet potruditi, da ga kako dobimo Prav tako bi bilo treba do-
biti še druge kovaške priprave, npr. nakovalo, kladiva in drugo.
Železnih izdelkov barijskih kovačev je v Knobleharjevi zbirki veliko.
Imamo dosti primerkov orožja, okrasja, raznih uporabnih predmetov in
drugih izdelkov. Prav zato, ker so predmeti tako številni, bi bilo vredno
zbirko dopolniti še z nekaj značilnimi primerki. Omeniti moramo tudi
ženski železni predpasnik, izdelek barijskih kovačev. Ta predpasnik je
imel obilo variant, zato bi želeli dobiti še nekaj primerkov.
Dopolnitev izdelkov kovaške obrti, ki je bila pri Nilotih tako razšir-
jena in razvita v 19. stoletju, bi bila velikega pomena. Kako bomo mogli
ta načrt res izvesti, je ob samih predlogih težko določneje govoriti, ker je
taka akcija v naših razmerah povezana z vprašanji, ki terjajo temeljito
pripravo in daljše preučevanje.
5- Service Elman R., 1958: A Profile of Primitive Culture. New York, Str.
136—156.
5" Gardi Rene, 1954: Der schwarze Hephastus. Bern.
168
Nekateri drugi predmeti bi bili verjetno lažje dosegljivi, predvsem
kar zadeva njih uporabo pri današnjih rodovih Nilotov. Zato omenjamo,
čeprav imamo že pomembno zbirko glinastih pip, da bi želeli dobiti še ne-
kaj primerkov, kakor lonec, ki je bil sestavni del kovaškega meha, ter
zbirko lončene posode. Z nabranimi predmeti bi mogli bolje pokazati zna-
čilnosti lončarskih izdelkov iz območja Nila.
Dodatno zbiranje signalnih rogov in lesenih piščalk ni potrebno. Ome-
nili pa bi boben, tega bi vsekakor morali dobiti. Leseni bobni različnih
velikosti so etnična značilnost prebivalcev v območju Nila.
Dognano je, da skulpturna umetnost na vzhodnem ozemlju ni bila
tako razvita kakor v zahodnem delu Afrike. V Knobleharjevi zbirki ni-
mamo nobenega primerka lesene plastike, ki bi predstavljala to kulturno
Glasbila
169
Pavla Štrukelj
Amulet — Obeska z živalskim zobom — Čelni okras z antilopinlmi rogovi
dejavnost na tem območju. Prav tako so bile maske kaj malo znane, zato
tudi v zbirki nimamo nobene. Vendar je znano, da je raziskovalcem v
drugi polovici 19. stoletja le uspelo dobiti masko pri etnični skupini Šiluk.
Prav tako vemo, da so Barijci že v preteklosti uporabljali leseno lutko pri
čaranju. Izdelek je zelo preprost, vendar toliko oblikovan, da predstavlja
pravo človeško figuro.'^ Značilno za to plastiko je, da je narejena iz va-
Ijastega kosa lesa; glava, telo in udje imajo normalno sorazmerje in zelo
rudimentarne oblike. Več takih lesenih lutk je shranjenih v evropskih
53 Ratzel, 1885, str. 518.
170
Afriške zbirke
muzejih.5" Tako bi bilo potrebno tudi za naš muzej, da bi dobili nekaj
primerkov teh lesenih plastik. V afriški umetnosti pomeni barijska plasti-
ka poseben stil in redek primer takega oblikovanja človeške figure.
Predmeti, ki manjkajo v Knobleharjevi zbirki, so resnično pomembni
v kulturi Nilotov. Zato menimo, da so premišljanja, kako bi jih dobili
utemeljena. Z novimi zbranimi predmeti tudi iz današnje materialne kul-
ture nilotskih prebivalcev bi mogli popolneje predstaviti njihovo kulturo
za daljše časovno razdobje. Spremembe v gospodarstvu in rodovni orga-
nizaciji, ki so nastale približno v enem stoletju, zahtevajo drug razisko-
valni prijem pri etničnih skupinah na nižji kulturni stopnji. Zato je po-
membno, da prav s teh vidikov presojamo raziskovalno delo, ki bi ga
morali opraviti za dopolnitev Knobleharjeve zbirke.
SUMMARY
THE AFRICAN COLLECTION OF THE TRIBES BARI AND CHIR FROM
EASTERN SUDAN IN SLOVENE ETHNOGRAPHICAL MUSEUM
The ethnological collection of the Negro ethnical groups along the Upper
Nile in the eastern Sudan is the oldest African collection in the Slovene Ethno-
graphical Museum. The objects were collected by the Slovene Ignacij Knoble-
har, the first European explorer who in the middle of the previous century ca-
me farthest to the South in the inner parts of the central Africa, to the island
Lumutat lying in the river bed of the White Nile. This island had been for a
long time the southernmost known point in this part of Africa.
Ignacij Knoblehar gathered a significant ethnological collection of original
objects, he took down many notes and he also studied the language of the Negro
ethnical group called Bari. Knoblehar also wrote about many important facts
concerning the geography. His explorations have been little dealt with until
now. His manuscripts were lost and it is not known even to-day where they
are. His notes taken on his first voyage were published in Ljubljana. This is
Knoblehar's diary which he wrote on the ship when it sailed along the Nile
towards its spring in 1849—1850.
The authoress dealt in the article with Knoblehar's ethnological collection,
gathered at the ethnical groups Bari, Chir, Shuli. The data that have been pre-
served together with the objects are taken into consideration. Further on there
are described Knoblehar's journeys from Khartoum to different places in the
territory of the ethnical groups living along the Nile, which took place between
1849—1857. In a separate chapter an analysis of objects and their groups is
presented.
In the chapters in which the authoress discusses the original data about
these objects, she also compares them with the already published ethnological
works about the Negroes from eastern Sudan and she analyses their ethnological
significance.
^* Prim. Katalog: 1 Art Negre. Sources-Evolution-Expansion. Dakar-Paris
1966. Str. 114.
Fagg William: Afrique. Cent tribus — cent chefs-d'oevre. Berlin, 1964.
Str. 61, PI. 85.
171
Pavla Štrukelj
The objects in Knoblehar's collection represent a collection of ethnological
objects which were purposefully gathered and which are — their originality
taken into consideration — significant enough for the studies of the Negro
inhabitants living along the Nile. It has to be stressed here that the collection
gives a comparatively good insight of the material culture of the ethnical groups
living along the White Nile.
In the chapter of the article there are given some suggestions for a com-
pletion of the collection. We should like to gather the ethnological material of
other ethnical groups living on the present territory of the Negro population
along the Nile. With the new objects from the present material culture of the
population living along the Nile the collection would be accomplished to such
a degree that the culture of this population could be much more fully presented
for a longer period of time.