Tim Whitmarsh, Starogrška literatura. Prevod Nada Grošelj. Ljubljana: Modrijan, 2013. [370 strani] »Grška literatura je pomembna. Še vedno.« Udarna stavka, s katerima se začenja Starogrška literatura Tima Whitmarsha, priznanega strokovnja- ka predvsem za poznejšo starogrško književnost, lepo podčrtata glavno odliko te prodorne študije, katere prevod je (pičlih devet let po njenem prvem izidu) v slovenskem kultur- nem prostoru nedvomno nadvse dobrodošel. Pisec s tem zanimivim delom, ki s svojstvenim pristopom sproža tudi nekaj vprašanj, podčrta- va, da pomembnost starogrške knji- ževnosti ne more in ne sme biti nekaj samoumevnega, nasprotno, antiko in njeno kulturno vrednost je potrebno vsakič znova osmisliti. Zakaj danda- nes torej še vedno brati in razmišljati o antični književnosti? Whitmarsh ponuja dva preprosta in prepričljiva odgovora: že starogrška književnost je »pretresala probleme, ki so bistveni za današnje pojmovanje sveta«, ra- zumevanje »bogastva in globine de- diščine iz preteklosti kot tudi njene globoke (in pogosto vznemirjajoče) ‘drugosti’« pa bistveno prispeva k prefinjenosti in pronicljivosti sodob- nih debat. Največji je vsekakor avtor- jev prispevek k zavedanju starogrške »drugosti«: pisec neprestano poudar- ja, da do antičnih idej in pojavov ne smemo pristopati brez razmisleka; naj se zdijo ti še tako znani in sorodni našim, jih ne gre vpenjati v sodobne kategorije. Stalno se moramo zaveda- ti razlik, ki zevajo med antično kul- turo in poznejšimi tradicijami; te nas v najboljšem primeru silijo v to, da z antiko vedno znova vzpostavljamo »ustvarjalen dialog«. Svojevrstna »drugost« zaznamuje tudi Whitmarshovo berljivo, v prija- zno kratkih razdelkih spisano študijo, in sicer v žanrskem pogledu. Whit- marsh svoje delo že na prvih straneh vzporeja z literarnimi zgodovinami, posvečenimi grški, pa nenazadnje tudi rimski književnosti, ki nosi- jo podobne, če ne že skoraj povsem identičnih naslovov (»nekoliko pusti naslov«, pred katerim potencialne kupce in bralce Whitmarshove študi- je svarijo na spletnih straneh založni- ka, tako bržkone ni naključje). Avtor namreč »bralce konvencionalnih lite- rarnih zgodovin« opozarja, da je »gra- divo v knjigi … razporejeno na način, ki utegne … delovati tuje«. Tudi ob izidu slovenskega prevoda Starogrške literature smo s strani strokovno pod- kovanih bralcev največkrat slišali, da je Whitmarshova knjiga nekonven- 130 Ocene cionalna, saj je njena struktura glede na obravnavano temo nenavadna. Ob tem Whitmarsh izpostavi pregledno in obsežno The Cambridge History of Classical Literature (ur. P. Easter- ling in B. Knox), v kateri najvidnej- ši strokovnjaki v kronološkem redu podrobno obravnavajo posamične zvrsti in pomembnejše avtorje grške in rimske književnosti. Za sloven- skega bralca so na tem mestu ključne tudi, če ne predvsem, v slovenščino prevedene študije o antični literaturi. Riposatijeva Zgodovina latinske knji- ževnosti, Contejevo delo z enakim naslovom, Zgodovina grške književ- nosti Sobolevskega (in drugih), ki obravnava antično književnost »v luči marksistično-leninske teorije«, ter na tem mestu verjetno najbolj aktualna Cantarellova Grška književnost ima- jo vse podobno strukturno zasnovo. Whitmarsh svojo literarno zgodovi- no torej zastavi drugače, pri čemer je ključno, da ga besedila zanimajo s stališča kulturne zgodovine. Antične grške literature tako ne skuša zajeti v kronološki celovitosti, »od začetkov« pa do »rimsko-grške dobe«, kot deni- mo Cantarella, posamičnih poglavij in razdelkov pa ne posveča zvrstem in avtorjem (čeprav osrednje poglav- je njegovega dela zajema gradivo v is- tem časovnem razponu, študija pa se dotika vseh pomembnejših avtorjev in zvrsti). Ne vsebuje torej okrnjenih drobcev iz življenjepisov pisateljev, bolj ali manj poglobljenih opisov njihovih del in nenazadnje – če zno- va sledimo Cantarelli – morebitnih orisov »verskih in moralnih nazo- rov«, »pesniških svetov« in »pesniške vrednosti« pomembnejših avtorjev. Whitmarsh svojo knjigo preprosto razdeli na tri poglavja, Koncepte, Kontekste in Konflikte, v središče pa postavi »vprašanja in teme, nanizane okoli literarnih besedil«. Glavna tema njegovega raziskovanja je tako grška literatura kot kulturni in družbeni pojav, literarna besedila pa »osnovni zidaki ... družbe, kakor jo doživljajo in razumejo njeni člani«, ob čemer so njihov učinek in mnogoteri pomeni v okviru skupnosti bolj ključni od av- torjevih »miselnih procesov«, ki so botrovali nastanku del. Tak pristop do starogrške lite- rature zahteva v prvi vrsti, kot rad poudarja Whitmarsh, razmislek o konceptih, ki zaznamujejo naše poj- movanje literature. V prvem delu knjige tako avtor pretresa in postavlja pod vprašaj na videz enostavne in vse prevečkrat samoumevne kategorije in ideje, kot na primer kanon, literarne ter besedilne tradicije, periodizacijo, pa tudi – nenazadnje – sam pojem in pojav literature. Drugi del je posvečen kontekstom, družbenim institucijam, v okviru katerih so Grki ustvarjali in sprejemali svoja besedila. Poleg slavij, simpozijev, gledališč, sodišč in dru- gih govorniških prizorišč, velja v tej zvezi podčrtati predvsem Whitmar- shovo inovacijo, tako imenovani ar- hiv, »ustanovo«, ki je odigrala ključ- no vlogo pri oblikovanju »zavesti, da posamična besedila pripadajo obse- žnemu sestavu del, ki sestavlja grško izročilo«. V tretjem delu Whitmarsh razmišlja o osrednjih vprašanjih in temah, ki so – največkrat kot »prosto- ri konfliktov« – zaposlovale že Grke in so aktualne še danes; posveča se pa- leti različnih problemov, od kulturne 131Ocene identitete do ljubezni in seksualnosti, žensk in njihovega mesta v družbi ter sužnjev in družbenega statusa. To, sklepno poglavje morda na- jjasneje kaže, da Whitmarsha besedi- la v veliki meri zanimajo kot »bojišča za razmerja moči med vodilnimi ... in drugimi«, neprivilegiranimi sku- pinami. Če bodo, kot poudarja, v vsakem zgodovinskem prikazu grške literature »prevladali glasovi elitnih odraslih moških svobodnega rodu«, si sam prizadeva za prikaz »dialoga … te skupinice z mnogo širšim spek- trom družbe«. Whitmarshovo Staro- grško literaturo bi pravzaprav lahko označili za politično korektno, to pa se kaže ne le na ravni vsebine, temveč tudi v načinu avtorjevega razmišlja- nja. V razdelku o ženskah v antiki (ki Grkom ostajajo nedoumljive »zaradi povezav s temno notranjščino hiše, telesa in uma«) tako poudarja, da je »pisec moškega spola«; kot tak pri svojih sklepih ostaja nadvse pazljiv, skorajda preveč previden. Predvsem ko piše o ženski homoerotiki, se nje- gov pristop (vsaj na prvi pogled) tako dozdeva v diametralnem nasprotju z »mitologijo tekmovalnega mačizma«, ki jo Whitmarsh (v nedvomno enem najbolj duhovitih odlomkov v knjigi) povezuje z velikimi odkritji tekstne kritike, tiste veje klasične filologije, ki se zdi najbolj ideološko nevtralna. A če se te lastnosti, ki bi utegnila »utiša- ti in potlačiti izraz ženske seksualno- sti«, avtor dobro zaveda, je zanimivo, da mu druga – njegova provenien- ca, ki prav tako zaznamuje njegovo razmišljanje, ne povzroča podobnih nelagodij. Slovenskega bralca pa ven- darle na nekaj mestih utegne spre- leteti, da se tudi v tem pogledu vidi avtorjeva, kot pravi sam, »ne-nev- tralnost ... lastnega stališča«, a da se – kot pripadnik angleške tradicije in kulture – v tem smislu ne postavi za »objekt svojega lastnega analitičnega zrenja«. Obravnavane teme, pri ka- terih bi kaj takšnega utegnili pogre- šati, so predvsem tiste, ki se dotikajo literature kot »političnega vpraša- nja«, »literarnih tradicij«, »kulturne identitete«. Kakemu posebno zadr- temu pripadniku ne-velikega naroda (oziroma jezika) bi se morda tudi avtorjeva odločitev, da bo »navajal … zgolj dela v angleščini«, zazdela preveč samoumevna. (Koliko bi ob tem tak zadrtež avtorja – podobno kot po Whitmarshovi razlagi Odisej Kiklopa – »popredalčkal v že pripra- vljeno ideološko shemo«, je seveda drugo, nič manj zanimivo vprašanje.) Na tem mestu gre poudariti, da nas Nada Grošelj ne le spet razvaja z na- tančnim in domiselnim prevodom, temveč tudi s filološko natančnimi opombami k opombam, ki so bile v nemajhni meri potrebne tudi zaradi takšne odločitve. Whitmarsh se vpisuje med post- moderne zgodovinarje, ki jim je »sprevod razdrobljenih, posamičnih epizod« ljubši od vseobsegajočih zgo- dovinskih pripovedi. Nastopi proti »velikopoteznim metapripovedim, ki povezujejo preteklost in sedanjost« in si prizadeva za »razdrobljeno, an- titeleološko kulturno zgodovino«. Njegova knjiga se tako na neki rav- ni bere tudi kot kalejdoskop večine relevantnih idej in vprašanj, ki so zaposlovala in še zaposlujejo vidnej- še sodobne raziskovalce antike in s 132 Ocene katerimi Whitmarsh polemizira ali jih nadgrajuje. A vendarle ob takšni »razdrobljenosti« izrazi tudi pridr- žek, namreč, »če zgodovinsko pri- poved odpišemo, zanikamo možnost same zgodovine«. Whitmarshova Starogrška literatura tako vendarle izpisuje tudi svojevrstno zgodbo – in sicer o literaturi kot pojavu. Njego- va osrednja ugotovitev je, da Grki – predvsem s tako imenovanim »arhi- vom« – prihodnjim rodovom »niso zapustili zgolj vrtoglave palete sijaj- nih besedil, temveč cel sistem, kako ta besedila dojemati, urejati in jim pripisovati vrednost.« A takšna »razdrobljena … zgo- dovina« kljub »zgodbi«, ki se izcimi skoznjo, sproža neko načelno vpra- šanje, ki je morda staromodno in brezupno naivno, a se zdi v kontekstu zgodovine književnosti vendarle tudi še vedno na mestu. Koliko posamični segmenti literarnih besedil, ki se raz- krivajo po drobcih, vpeti v trenutni kontekst avtorjevega zanimanja in raztreseni po celotni knjigi, bralcu zares nekaj bistvenega povedo o de- janskih besedilih? Ali z razmišlja- njem o starogrški književnosti skozi posamične teme ne izgubimo nečesa, kar je oziroma naj bi bilo lastno le in prav literaturi, in to ne glede na različne »ideologije«, ki – kot prepri- čljivo dokazuje Whitmarsh – vselej spremljajo njeno nastajanje in spre- jemanje? V isti sapi moramo – ravno zato, ker nas ta knjiga opozarja, da je vsako branje zaznamovano s časom in prostorom nastanka – izraziti pri- držek: morda se nam zgornje vpraša- nje poraja tudi zato, ker Slovenci že krvavo potrebujemo tudi sodobno konvencionalno zastavljeno zgodovi- no starogrške književnosti. Andreja N. Inkret