Št. 52.	V Ljubljani, dne 2$. decembra	1938.
TONE TI 13 A Mi
Od RIbn'ce do Rakltn'ce
Tistega večera dolgo ni mogel zaspati. Ležal je na visokem ležišču v hlevu, odet z odejami, ki jih je bil prinesel a seboj od doma Gledal je v strop. Tam je pajk napravil mrežo Ln lovil muhe. Za hip je pozabil na dom, No-
trgu je potrkavalo t& vabilo k rani
službi božji
Ljudje so hodili k maši Po komča-čanem opravilu je zbral Vinko svojo družbico okoli sebe pred farno cerkvi«
jo.
sanko in na Vinka. Videl je svoje bodoče življenje, sebe, kako se klati okoli in prosi od hiše do hiše. Vse samo za košček kruha. Zamižal je. Lačen je bii Spomnil je je, da ni nič jedeL Zato je bil tako zgodaj odšel spat.
»Ce me še enkrat zvabijo s seboj, Jim pokažem, kdo sem. Ne bodo se z menoj igrali«, tako je polglasno modroval in v tem je zaspal.
Kravici sta mirno prežvekovali. Me-•ec je svetil v hlev skozi majhno, zamreženo okence in razsvetljeval bledi obraz.
4.
Nedelja je bila solnčna in lepa Severni vetriič je bil razgnal še zadnje oblake, ki so se zbirali Okoli Sv. Ane ▼ Mali gori. Solnce je pokukalo na Ifatcvikovo posteljo in ga zbudilo. V.
»Kaj bi šli danes malo na čoln?« je povprašal Tone boječega Skopinovega Ivama. Najbrž je šiba pela tudi pri njih doma, ker je pozno prišel včeraj domov. Huda Skopinova mama je zvedela, da se je njen ljubljenček vozil po tako nevarni vožnji.
»Kadar hočete«, se je odrezal Ivan.
»Takoj popoldne pridita oba na most v Pristavo. Tam se dobimo, ali ne, Matevžek?«
»Ja, j,a, ja«, je pritrdil Matevžek, ampak jaz bi bil že kmalu rad doma«, j« že dodal.
»Da ne bodo rekli, da smo za nič — zato pa bomo Sli in veslali tja do Jan sence in še dalje, če bo le mogoče. Torej talko] po kosilu se vidimo na mostu«, je Vinko vse tri navduševal.
»Dobro«, je pomislil Ivan, »Matevžek, ti pa prinesi posodo za izlivanje vode iz čolna.«
Po tem kratkem pomenku so se razšli Tone in Ivan sta šla proti domu in se izgubila med pisano množico mož, žena in fantov. Vinko In Matevžek sta počakala, da so odšli vsi, nato sta lučaja kamenje s hriba na skodnje v dolino in Še preko na cesto do vode. Kosala sta se, kdo dalje zažene kamen.
»Poglej«, je rekel Vinko Ln zagnal kamen iz roke. Paglavec je zadel ravno v šipo najbližje hiše. Nato sta zbežala po klancu navzdol in se pomešala med ostale otroke.
Takšen je bil Vinko. Porednež od vrha do tal. Matevžek se mu je smejal in mu verjel vse, kar mu je rekel. Tudi on se je precej navzel Vinkovih grdih navad. Rad bi bil ostal tak, kakršen je bil nekoč, ko je živela še njegova dobra mamica. Toda brez Toneta, Ivana in Vinka ni mogel živeti. Vedno je bil z njimi. Čestokrat ga je oče oštel, pošteno oštel, ali Matevžek ni bil več tisti kot pred letom.
I
Popoldne. Na mostu za vasjo so se sešli štirje fantje od fare. Ivan je odve-zal čoln, posedli so vanj in zdrveli z vso naglico pod oboki mosta. Z brzino so odplavali na širno polje. Voda je drvela z velikansko naglico. Umazana se je valila po polju, delala velike valove ... Čoln se je zibal na gladini. Voda ga je gnala samo dalje... Kam? Tega ni vedel nihče.
Matevžek, pazi na luknjo v čolnu«, je rekel Ivan, ki je bil že dopoldne z navadno glino zamazal precej veliko rano.
»Jaz bom pri krmilu«, je zapovedal Vinko. »Ti Tone veslaj spredaj in ti, Ivan, na sredi.«
Veslali so že dobre četrt ure, ko so nenadoma opazili, da so blizu cerkvice svete Marjete. To je pa tisti kraj, kjer ima svojo luknjo zmaj, kakor je pripovedoval stric Primož v ožagi.
Tu je bila res velika rupa, kamor ee je odtekaai voda. In nevarni vrtinci so bili v bližini. NaSi mladi potniki so le nekaj metrov jadrali mimo, seve-
da v silnem strahu, da jih ne zanese v jamo.
Zavili so v gozd. Voda je hitrejše drvela. Struga se je ožila, zato je bila globlja. Čestokrat so zadeli ob vrhove precej velikih bukev in malih smrek. Valovi so bili strašni.
Matevžka je zaskrbelo. Se nikoli sa ni čutil tako osamljenega sredi divjega gozda in na tako globoki vodi.
Struge ni bilo ne konca ne kraja. Vedno bolj deroča je postajala umazana voda.
»Ali ne bi šli nazaj?« je skoraj prosil Matevžek.
»Ah, kaj še, pojdi ti sam, če hočeS. Mi gremo kar naprej«, se je oglasil Vinko in porinil čoln od smreke.
»Bumf«, in čoln je vrglo na visok grm, da s« je nagnil in zajel precej vode.
»Tone, kako pa vodil?« se je že kar jezil Matevžek.
»Le nič se ne boj. Kar izlivaj vodo ven, pa tiho bodi«, se je ojunačil Ivan. Veselo se je smehljal sredi čolna in pel s hreščečim glasom:
»Barčica po morju plava, drevesa se priklanjajoooo...«
Raztegnil je zadnji zlog, da je odmevalo še bolj po gozdu. Naprej ni mogeL Čoln je obrnilo, da so z zadnjim koncem jadrali naprej. Ivan je pogledal nazaj, pa ga je bilo kiacr strah.
»Vinko, pojdi nazaj! Ustavimo se, jaa grem nazaj«, je jecljal Matevžek.«
»Glej ga, bojazljivca. Ze spet se mu tresejo hlače. Pa je rekel, da gre z nami, kamor hočemo. Ti si strahopetec, ne pa junak. Poglej mene!«
Vinko je stopil na prečno desko v čolnu in krilil z obema rokama po zraku z veslom v desnici Zraven je gugajoč se na čolnu prepeval, da je bilo kaj.
Toda kmalu je bilo težko vzdržati ravnotežje. Čestokrat je čoln obvisel na grmu.
»Ivan. zdaj boš tole posekal«, Je pokazal Vinko na zaraščeno grmovje, ki jim je ustavilo pot. Ivan je sekal, da ja bil kar vroč. Tu pa tam nvu je trnje razpraskalo kožo do krvi.
Po dolgem trudu so prišli skozi grmovje in plovili dalje. Zapreka za zapreko se jim je postavljala n/a poti. Postali so tihi in molčeči. Nič več se nI razlegalo vriskanje kot poprej. Molč« so zrli pred seboj gozd in umazan« valove.
lil
M srnica s
Sveta družina
Ni menda kmalu na svetu stvari, ki bi ljudem tolikrat služile za predmet zasmehovanja, kakor je osel. Seveda mu poredneži delajo krivico, kajti skušnja uči, da je ubogi dolgoušec ne le zelo koristen in udan svojemu gospodarju, nego čestokrat tudi bolj previden in prevdaren, kakor marsikatera druga žival Celo Sveti družini je bil sivček večkrat na uslugo. Čujmo, kaj pripoveduje o njem gorenjska pravljica!
Ko sta Marija in Jožef v tisti blaženi noči vsa utrujena prispela v Nazaret, sta zaman iskala prenočišča. Zatekla sta se v neki razdrapani hlev. Tam je Jožef napravil Mariji iz mahu in slame skromno ležišče, sam pa je sčdel v kot, se oslonil na oslove jasli in truden kakor je bil, kmalu trdno zaspal
V tem se je rodilo Božje dete. Hlevček je zažarel v nebeški svetlobi. Jožef je pa še vedno spal spanje pravičnega in ni čul Matere božje, ki ga je klicala s slabotnim glasom.
Tedaj je pa osel stresel z glavo, prislonil gobček na svetnikovo uho in glasno zarigal »i-a, i-a.«
Jožef je prestrašen poskočil kvišku in videč, kaj se je zgodilo, ves srečen padel k nogam Gospodovim.
Kmalu se je jaslicam, r katerih je ležal Jezušček, približal tudi osel. Te-
daj ga Je Marija potrepljala po glavi in
rekla hvaležno in s preroškim glasom: »Hvala ti, sivček, ker si zbudil mojega moža. Kot plačilo za to uslugo naj ti bo dana prilika, da boš služil mojemu Sinu v žalostnih in veselih dneh!«
Kmalu potem — tako Htamo v svetem pismu — je Marija z Jezuščkom v naročju bežala na osličku tja v daljni Egipt, da se izogne hudobnemu Herodu.
In še pozneje, čez mnoga leta je Kristus, ko je bil že učenik, na svoji slovesni poti, obdan od tisočev ljudstva, ki mu je klicalo »Hozana«, jezdil na oslu v mesto Jeruzalem.
Tako se je uresničilo prerokovanje Matere božje, da bo borni osel služil gospodu v žalostnih in veselih dneh.
i Za mlade pevce
»Jutro« je Izdalo mično in lahko božično pesmico za dva otroška glasova s spremljevanjem klavirja. — Pesmico je zložil znani glasbenik Zorko Pre-lovec na nežno besedilo Iva Peruzzija. Pesmica je tako prisrčna, midna in lahka, da jo bo vsak otrok, ki jo enkrat sliši, lahko zapel. Cena din 5, po pošti din 5.50. Dobi sc v knjigarni Tis* kovne zadruge v Ljubljani, v upravi »Jutra« in po vseh ljubljanskih knjigarnah.
—~
LOJZE ZUPANOt
Okamenela perica
PodpeB }• mala vasica v dohrepolj-ski dolini. Tamkaj je pod goro podzemska jama O tej jami je že Valvazor pisal in zatrjeval, da je v njej podzemsko jezero, eno od dveh, ki se baje nahaja pod površjem prelepe slovenske zemlje... Ker pa so bile ob deževnih nalivih ▼ dobrepoljski dolini zmerom poplave, so pred leti ljudje zgradili v
podpeški jami umeten jez, tako da danes ni mogoče kar brez truda priti do podpeškega podzemskega jezera.
Kakor v vseh podzemskih jamah, je tudi v podpeški jami vse polno lepih kapniških tvorb. Največji in najlepši kapnik pa je zelo podoben okameneli ženski, ki se sklanja nad vodo in pere predivo. O tej okameneli perici pa si Dobrepoljci pripovedujejo sledečo pripovedko:
Ko še ni bilo v podpeški jami Jezu in ko je še vsakdo lahko prišel do podzemskega jezera, so hodile dobre-poljske žene in dekleta k jezeru prat predivo. V Podpeči je takrat živela siromašna žena, ki je imela lenega in tatinskega sina, premoženja pa nobenega. Bila je tako revna, da ni imela niti za povesmo svojega prediva. Ker je njen malopridni sin često kaj izmaknil, so se sosedje jezili in vzdeli ženski s tatinskim sinom ime: Kriviška baba.
Kri viška baba in njen sin sta kljub temu, da nista imela ničesar svojega, hotela živeti. Zato sta kradla in uganjala različne vragolije ter se na ta način prebijala skozi življenje,
Bilo je pozimi. Sosedje so se obiskovali, posedali okrog toplih peči, ženske in dekleta pa so hodile na prejo. Tako so se nekega večera spet zbrali in si med delom pripovedovali pripovedke. Stari Mihol, ki je zmerom rad povedal kakšno o strahovih, je hotela predice malo zastrašiti in jim je povedal pripo-vest o hudobni Torki. »Hej, vi še ne veste, kaj je Torka!« je vzkliknil in puhal oblake dima iz svoje bagaste če-drice. »Torka je grda ženska, ki rada napravlja predicam mnogo škode, če pustijo na kvaterno sredo po končani preji povesma prediva na kolovratih! Najraje pride okoli polnoči in potrga predivo s kolovratov...«
Možje in fantje so se smejali, dekleta in ženske pa so zagnale vrišč, ker so se spomnile, da je bila prav tisti dan — kvaterna sreda. Kmalu pa so pozabile na strašljivo pripovedko. Po končani preji so pustile povesma prediva na kolovratih in zaplesale z možmi in fanti, da se je tresla izba in majala široka kmečka peč v njej. Hej, kdo bi se mogel ubraniti plesu! Stari Mihol ni bil samo zgovoren dedec, ampak je znal tudi raztegniti harmoniko, da je vsakega, ki je bil zraven, zasrbelo po podplatih!---
Ampak pripovedko o Torki niso poslušale samo predice in vasovalci v izbi! Pred bajto je pri oknu prisluškoval razgovoru v izbi tudi sin Kriviške babe. Brž se mu je zasvetilo v glavi in sklenil je ugnati novo vragolijo. Ko so ženske in dekleta plesale, je pahitel domov in povedal materi, kako bosta prišla na lahek način do prediva.
Povedano — domenjeno! Malopridni sin Kriviške babe se je ogrnil v belo hodno rjuho, na glavo pa si je poveznil staro, posvaljkano klafeto. Potlej sta se oba z materjo odpravila k bajti, kjer so po končani preji plesale predice. Sredi najživahnejšega direndaja je tako našemljen obstal pred oknom Iz-nenada pa je udaril s palico po šipi in zarjul: »Hurnra, gorje vam, ki ste bili na preji na kvaterno sredo! Jaz sem Torka! Huuu, gorje vam! «
Vse v izbi je popadel grozljiv po-plah. Prestrašeni so jo možje in fantje, ženske in dekleta ucvrli iz bajte ter se porazgubili po temni vasi.
Kriviška baba in njen našemljeni sin pa sta skočila v prazno izbo, potrgala
4!S
vso prejo s kolovratov ter jo odnesla v svojo bajto.
Zdaj sta bila bogata. Ker pa je Kri-viška baba vedela, da ne more prediva prati pri podpeškem jezeru takrat ko druge ženske, pa da bi prikrila tatvino, se je odpravila prejo prat na Sveti večer. Pregrešila pa se je zoper staro dobrepoljsko navado, ki zabranjuje pre-
PPAAl *
dicam prati predivo na Sveti večer. Bila je sicer sama, ko je vstopila v pod-peško podzemsko jamo. Komaj pa je vzela povesmo prediva v roke in se sklonila nad vodo, da bi ga oprala^ je pri priči okamenela ...
Ker matere le ni bilo domov, je odšel tatinski sin za njo v podpeško jamo. Toda kako se je prestrašil, ko je namesto svoje matere, zagledal v jami — okamenelo perico.
Ves žalosten se je hotel odpraviti iz kraja, da bi prikril ljudem sramoto. Komaj pa se je podal v hrib nad Podpeško jamo, je v temi zagazil in strmoglavil v Sovjo jamo.
In še dandanes se ponoči na vsako kvaterno sredo razlega iz Sovje jame v Podpeškem hribu žalosten jok, ki se izgublja v gluho noč.
STANA VINSEK:
Božična
Zvezda sije ▼ Betlehemu, žar njen trepeta nad Marijo, ki v objemu Detece ima.
Polnoč davno Je minila,
v hlevček veje mraz in čez sinka Mati mila nagne svoj obraz:
»Spi moj mali, spi moj zlati, gladki moj otrok, Se te morem varovati mraza in nadlog.
Se lahko nad tabo čujem dneve in noči — a kako naj te varujem ko greš med ljudi?!«
Materi čez bledo Hce solza vztrepeta, Dete proži ji ročice — In se ji smehlja.
Steic Wlatle dail na$\ado
Za nagrade so bili izžrebani ti-le Jutro včki: 1. Čmer Ljudmila, uč. I. razr. real. gimn. v Celju, Škofja vas 5, 2. Milica Špes, uč. IV. razr. osnovne šole v Vojniku pri Celju, 3. Jerman Julija-na, uč. IV. razr. osn. šole v Domžalah, 4. Janko Korene, uč. I. a razreda ljudske šole v Sevnici, 5. Franja Žagar, uč. mestne ženske realne gimnazije v Ljub-liani, 6. Majda Trojar, uč. IV. razr. osn. šole v St. Vidu pri Stični, 7. Vida Cok, učenka v Beogradu, ulica Koste Jova-noviča 17, 8. Friderik Vrdonšek, dijak II. c razreda drž. realne gimnazije v Celju, 9. Jožica Prfvšek, Kasaze 13 p. Petrovče pri Celju, 10. Vera ŠegoviČ, uč. m. razr. osn. šole v Št. Vidu nad Ljubljano.
Vsak nagrajenec Je prejel lepo, t mnogimi slikami okrašeno knjigo iz »Mladinske knjižnice Jutra«.
Opozorite vse svoje prijatelje In znance na novoletno številko »Mladega Jutra«, kjer bo stric Matic razpisal nov, zanimiv natečaj in deset lepih knjižnih nagrad.
Jutrovčki pišejo
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglašam v Tvojem listu z željo, da bi ne požrl Tvoj neprijazni koš tega sestavka, ki se glasi takole: »Maribor«. Prelepi naš Maribor leži na severu naše lepe kraljevine v osrčju Pohorja in Kozaka. Skozi njega pa se zvija reka Drava, M prinaša pozdrave iz daljne Koroške. Njega krasi sedaj lepo urejeni Glavni trg z soho Marije, ki je bila sezidana na spomin, ko je razsajala kuga po mestu in okolici. Hitro zvezo med nekaterimi kraji pa oskrbuje mestna občina z svojimi avtokarl
Najlepša in najdaljša ulica je Gospo-ka ulica, ki veže Glavni trg z lepim mestnim parkom.
Lepo te pozdravlja tvoj zvesti čitalec »Jutra«
Franc Benj® dijak I.a razr. nep. meš. real. gimnaz. v Maribora
Drag! stric Matic! 2e dolgo se nisem oglasila. Tvoj novi natečaj mi pa zelo ugaja, ker sem vneta ljubiteljica živali. Doma imam papagajča — Pikija in dve grlici — Normico ihn Malčka. Vsi trije so zelo ljubki. Poleti jih sputim na vrt. Zelo radi se kopljejo v podstavku za rože. Malčk se Pikiju priklanja, da ga je bar veselje gledati, in skače za njim, kakor kakšen zajček. Ljubim pa tudi druge živali. Pozimi skrbim za lačne ptičke, ki jih je vedno vse polno okoli naše hišice. Poleti sem vzgojila deset vrabčkov-ubožčkov, katere so vrgli iz žleba, kjer so gnezdili. Bratec, sestrica in jaz smo jih pobrali. Spletli smo jim gnezdeče in jih položili vanj. Sprva niso hoteli ničesar jesti. Pozneje so se pa za muhe in polento kar stepli. Kmalu so odrasli. Devet jih je na mojo žalost odletelo. Le eden »Čivček« je še kakšen teden ostal. Potem je pa še ta odletel.
Prosim Te, da ta moj spis priobčiš. 2e dolgo čakam na kakšno nagrado. Se nikdar, odkar sem čitateljica »Mladega Jutra«, se me nisi spomnil
Tatjana Brus, učenka III. a. r. II.
drž. real. gimn. v Ljubljani, sv.
Florijana ul. 38.
Dragi stric Matic! Veliko otrok se je oglasilo pri Tebi z lepim pisemcem, sedaj se pa tudi jaz oglasim prvič pri Tebi. 21. novembra 1. 1938. je minulo 11 let, kar sem se rodil. V šolo zelo rad hodim in se rad in pridno učim. Poleti je tu v Št. Janžu pri Dravogradu zelo veselo, ker je tako lepo za kopanje in pozimi za sankanje in smučanje. V Št. Janžu imamo dve štorklji. Naš trgovec jih je prinesel spomladi iz Varaždina. Celo poletje sta skakali p< celem polju in ob Mislinji ter si iskali hrane. Zelo sta se udomačili Pri mesarju čakata na ostanke mesa ter mesarja kar potegneta za hlače, da sta mu jih strgali. Mislili smo, da bosta odleteli v jeseni, pa sta še sedaj tukaj. Na strehi sedita in gledata okrog. Otroci jih imamo zelo radi. Najrajši jih gledam, kadar plavati po zraku kakor dve jadralni letali. Dragi stric Matic, prosim Te, pošlji mi lepo, zanimivo knjigo, katero bom imel za vse« lej za spomin. Lepe pozdrave Ti pošilja Tvoj
Stani Ciril, uč, ? razr. Št. Janž pri Dravogradu p. Meža
Stric Matic želi vsem Jutrovfkom prav vesele božične praznike. Svoje najmlajše pa prosi, naj previdno uživajo božične dobrote, da ne bo jo j! *
Dragi Jutrovčki! Slika Snegulčice z njenimi sedmimi škrati, ki srno jo objavili v zadnji številki »Mladega Jutra«, si je stekla pri vas obilo odobravanja. Stric Matic je tri dni in tri noči presedel za pisalno mizo in ogledoval mično pobarvane slike, ki ste mu jih poslali. Lahko si pa mislite, v kakšni zadregi je bil zaradi nagrade. Obljubil je, da nagradi najlepšo sliko z lepo mladinsko knjigo. Zdaj so pa vse slike lepe in toliko knjig na žalost stric Mar
tic ne premore. Torej je moral odločiti žreb, čeprav pri vas ni posebno priljubljen
Za nagrado so bili izžrebani:
Lea Berce, učenka v Ljubljani, šeti-na F., dijakinja. Maribor, Tatjana Brus, uč. III. a razr. JI. drž. real. gimn. v Ljubljani, Janko Hacin, uč. II. razr. osn. Bole v Mariboru, Kamniška c. 14 in Kramar Marjanca, dijakinja v Celju.
Posebno Lepo pobarvane slike pa so nam poslali ti-le Jutrovčki: Cvahte Viktor, dijak II. r. drž. real. gimn. v Celju, Brumen Stanka, uč. L razr. drž. real. gimn. v Murski Soboti, Jug Bože-na, uč. IV. razr. vadnice v Ljubljani, Franc Zorko, učenec I. razreda v Ljubljani VII, Hamrla Milan, dijak v Ljubljani, Stanič Jelka, uč. I. razr. ki. gimn. v Ljubljani, Božiča Kaffov, stara 5 let v Prevaljaih, Oprešnik Ivan, uč. I. razr. I. drž. real. gimn. v Ljubljani, Peterman Lojze, dijak v Sp. Grabnu p. Gorje pri Bledu, Kilar Marija, uč. L razr. na Vrtači v Ljubljiani, Franc Be-nje, dijak I. a razr. nep. meš. real. gim. v Mariboru, Martin Gros, dijak v Novem mestu, Milan Krefl, dijak v Kar-lovcu, Smiljana Košiša, uč. ? razr. v Zagrebu, Špeloa Habe, dijiakinja v Tratah p. Št Vid nad Ljubljano, Trap Avgust, dijak v Domžalah, Tatjana Kovač, uč. III. razr. v Ljubljani VII., Koren Peter, dijak v Ljubljani, Ježun Marjan, uč. III. ratzr. vadnice v Ljubljani, Tonček Kajfež, uč. I. razr. deške vadnice v Ljubljani, Zvonko Škrabl, dijak v Mariboru, Vojka Krečič, dijakinja v Zagrebu, Milenca Accetto uč. ? razr. v Ljubljani, Franjo Leben, uč. IV. razr. v Skofji Loki, Val Ludvik, uč. III. razr. gimn. v Kranju, Alenka Mi-kuš uč. II. razr. Sveta Lucija ob Soči, Neda Pauer, uč. IV. razr. v Klancu 35 pri Kranju, Magužar Marija, dijak II. a razr. real. gimn. v Ljubljani, Vaš Albina, uč. II. razr. šole šolskih sester v Celju, Marica Nadežar, uč. II. razr. v Novem Sadu, Vidojka Seršič, učenka v Ljubljani, Aljoša Kocbek, star 5 let, v Ljubljani, Pečenko Vida, uč. III. razr. na Mladiki v Ljubljani, Tomislav Kajfež, dijak v Ljubljani, Lea Berce, učenka v Ljubljani, Igor Kovačič, uč. IV. razr. v Ptuju, Bogdan Šmid, uč. I. razr. v Mariboru, Hribar Silvenka, uč. III. a razr. v Ljubljiani, Buria Srečko, uč. V. razr. v Ljubljani, Majda Demšar, dijakinja v Kranju, Jerin Zoran, dijak realne gimn v Celju, Miklavič Vlasta,
uč. I. razr. v Ljubljani, Rojnik Aleksander, dijiak I. drž. real. gimn. v Ljubljani, Ivo Dušan Repovš, uč. IV. razr. vadnice v Ljubljani, Marica Gril, uč. II. b razr. Mladike v Ljubljani, Kramar Marjanca dijakinja v Celju, Rozi-ka Marinič, uč. II. razr. dekl. šole v Ptuju, Bruno Zavrtanik, II. let v Gorici, Ulica Svete gore 262, Solkan, Rihteršič Žarko, dijak v LjubljanL
Božična uganka
Naloga obstoji v tem, da najdeš pravo pot do zvezde. Iskati začneš ob vznožju božičnega drevesca in prava pot te pripelje prav do zvezde.
Kvadrat št. II.
1	2	3 0	4
2		R	
3 0	R	A	Č
4		Č	
1. vladarjev dom; 2. ravnalka življenja; 3. —; 4. reka v moravsiki banovini, monastir na Drini — tudi več krajev v Jugoslaviji
Rešitev kvadrata I!.
1. kolo; 2. orač; 3. lava; 4. očak.
Usodna nogometna igra
11.—12. V tistem trenutku ko je priletela žoga feoferju taksija v oko, j a bil namreč most baž zaprt. Kakor po navadi je stala pred mostom vrsta ljudi in čakala, da ga spet spuste. Spredaj je stal redar Trebušnik z rokami na hrbtu. Za njim je čakal sladoledar s svojo trokolnico in za tem prodajalec sadja z zvrhanim vozičkom hrušek. Nobene Se ni bil prodal, pa si je mislil! »Da bi se jih le iznebil!«
13.—14. Bum! Taksi je pridrvel kakor strela in od zadaj z vso močjo trčil v prodajalca hrušek. Siromaka je vrglo na njegov lastni voziček, pa na slado-ledarjevo trokolnico; hruške so pri tem zletele v zrak in se kakor toča usule nazaj; nastal je prizor, ki bi ga bili za iaa lahko primerjali izbruhu VezuvaJ
S tem pa nesreč 6e ni bilo konec! Kajti od silnega sunka se je sladoledar prekopicnil, da noben cirkuški umetnik ne tako, in se v naslednjem trenutku z glavo zaril v svoj lastni sladki izdelek. Najhuje je bilo pa * gospodom redarjem Trebušnikom; tega je trodcolni-ca tako pahnila, da je zletel naravna* prekop