-ulili fc
4?
?42 uilllu
T Y. . T Y Y ■ T-.T T T T .T T. T T T T T ~T T T.T T T ^ •• ▼ • ’ Y r T ••	1.	■	T.	'•	T	•	T	T	T	.	T	.	r	T	;v-VT.	V’>	,'T	'"V_	T	tT
LOVENSKI UČITELJ.
krščansko mislečih
mmh
učiteljev in vzgojiteljev.
«t& VERI, VZGOJI, PODUKU-
Imetnik III.
V Ljubljani 15. junija 1902.
Št. 12.
O	pouku slovenskega jezika.
Njega dosedanje smeri in bodoča naloga. Spisal dr. Fr. Ilešič, c. kr. profesor.
Na	svetlo dala „Slov.	Šolska Matica" v Ljubljani.
5|p|fer najbrže niso vsi naročniki	„Slovenskega Učitelja"	tudi člani »Šolske
Matice" in torej nimajo tu naznanjene knjige v rokah, zato naj sledi najprej kratko poročilo o nje vsebini, potem izrečemo svojo sodbo. — Knjiga je razdeljena	v pet	oddelkov, kot	nekak „resume“ ima	na	koncu	petega
oddelka šest	„tez“,	in kot dodatek	„Literarne opombe".
Če prav razumem, se dd vsebina knjige povzeti nekako v dve glavni misli. Prva, ki je najbolj nova, je: navajajmo mladino, da se bo zavedala vsebine, životvornosti jezika; jezik je kakor neizčrpen, živ zaklad, ki hrani v svojih besedah, deblih, korenih krasno poezijo; kdor se zaveda te jezikovne poezije, ima v sebi podlago govorništva, ki je namen šolski izobrazbi, kakor uči Komenski, Didakt X. Druga misel, ne sicer nova, vendar iz dolge pozabljenosti izkopana, je pa: rabimo v svojem knjižnem jeziku kolikor mogoče le take besede, katerih koreni so znani vsem slovanskim narečjem, ne uvajajmo pa lokalizmov; s tem se bodemo bližali drugim Slovanom, zlasti pa glejmo, da se zbližamo s Srbo - Hrvati tako, da sčasoma postane njih književni jezik tudi — naš.
Ko sedaj vemo v glavnih potezah ideje pisateljeve, oglejmo si posameznosti! Takoj v uvodu trdi g. pisatelj, „da skoro polovica srednješolskih
abiturijentov ne zna slovenski pravilno pisati, kamo li govoriti", in „da smo izmed Slovanov Slovenci najslabši govorniki." (Str. 1.) Vzrok: ker se ne zavedamo vsebine, životvornosti, poezije jezika svojega. Premalo poznamo Komenskega. Prva moža naša, ki sta opozarjala na vsebino jezika, sta bila Vodnik in Primic. Nato sledi I. oddelek (str. 6—22). Čisto nova reč, ki jo izvemo: kako so se naši predniki učili brati in pisati, od najstarejših časov, kar se da zasledovati, t. j. od Trubarja, pa do najnovejših abecednikov. Poglavje je sestavljeno z občudovanja vredno natančnostjo; zanimalo bo pred vsem ljudskošolsko učiteljstvo. Ob koncu odstavka pravi gosp. pisatelj sam, da „na tem polju nismo storili sami nič samostalnega, a da nam tega ni treba biti žal, ker mi moramo porabiti svoje moči za stvar, za jezik in za misel“. — II. oddelek ima dva pododdelka. A) podaje zgodovinski pregled ljudskošolskega beriva, kak6 so namreč kot berivo dolgo časa služile le nabožne stvari, očenaš, vera itd., kakd in kedaj pa so se jeli privzemati tudi svetni predmeti; B) je istotako zgodovinski pregled srednješolskega beriva, ki se je ravnalo po stanju sodobnega slovstva. — III. oddelek „povest knji-ževnosti“ naslovljen, je najmanj zgodovinski; tu pisatelj že nastopa kot reformator, razkladajoč, kak6 naj bi se po njegovem mnenju učila slovenska slovstvena zgodovina. Kot svarilen vzgled, kakd naj se n e uči, navaja gradivo, katero se ponekod ubija učencem v spomin. Učitelj naj ne potrati preveč dragega časa, tak6 mčni gosp. pisatelj, s suhoparno protestantsko, še suhoparnišo „katoliško“ dobo, ampak naj gleda, da pride kmalu v dobo preporoda slovanskih slovstev, do Kolldrja, Mickiewicza, Puškina idr. „Ne opazujmo slovenstva z Golovca, odkoder vidimo seveda vse pritlikovce: stopimo na visoko Tatro .. (str. 48.) — IV. oddelek ima kakor II. zopet dva pododdelka: A) zgodovina slovniškega poduka v ljudski šoli, in B) zgodovina istega poduka v srednji šoli; v tem pododdelku g. pisatelj pripoveduje, kateri deli slovnice so se doslej gojili bolj ali manj, oblikoslovje, glasoslovje, skladnja, in tu skladnja stavkovih členov ali skladnja besednih plemen ; tu je tudi tisto mesto, kjer odločno povdarja svojo misel, da naj se slovniški poduk ozira zlasti na debloslovje, torej vsebino jezika. —Jako zanimiv je V. oddelek, „Slovenščina kot slovansko narečje,“ kjer g. pisatelj pride do zaključka, da ne velja izključno slovenska smer, t. j. posnemanje samo domačega narečja po abecednem zakladu in obliki (zastopniki Trubar-Pohlin, z razširjenim obzorjem P. Skrabec, Oblak . . .), da ni obveljala ilirska smer, da ne velja umetno stvarjanje enotnega jezika z mešanjem oblik (Vergerij, Kumerdej); velja naj ona smer, ki piše slovenske oblike, a pri deblih se ozira na druge Slovane (Bohorič-Dalmatin, Gutsman, Japelj, Vodnik,... Aškrc, Bežek, Perušek). Na koncu teksta nahajamo šest tez. S prvo: »Berivo kaži poleg morale svet v poeziji, poezijo sveta“ se popolnoma strinjamo. Druga pravi: „Pouk o povesti književnosti mora postati pouk o leposlovju; zato je treba natančneje govoriti le o novejši književnosti." Tukaj bi pripomnili, da je to precej enostransko ; človek uživa lahko pravo estetiško veselje tudi ob čitanju lepe, dobro znanstvene razprave, in zato menimo, da naj se povest znanstvenikov ne zanemarja. Sicer bi dobila mladina eno-
•stransko mnenje, da le leposlovci kaj veljajo in storč za domovino Najblago-•dejnejše bode uplivala, ako se bode uvajala v življenje, v pouk, tretja teza, ki zahteva, da se poleg oblike neguje nazornost, poezija jezika; samo uspehi, ki jih vidi g. pisec v tem oziru, n. pr. 64. stran, se morajo vzeti malce cum grano salis, zakaj iz debelske družine tiha, uteha, utešiti . .. ustvariti kar celo veličastno primero o bučanju viharjev itd. more le pesniški genij, le .zelč nadarjen človek ; navadni ljudje se bomo vsled novega poduka prav dobro zavedali sorodnih korenov, a dvomim, da bi postali vsled tega zgo-vorniši, ako nam muze niso dale že v zibel nekaj več pesniškegu daru nego •navadnim smrtnikom.
Sploh pa g. pisatelj moč govorništva precenjuje; dandanes ne odločuje govornik Bog ve kaj! saj vidimo: časniki, uredniki, skriti za svojim uredniškim pultom, ti vladajo javno mnenje. Sicer pa tudi ne vem, če učni načrti hočejo, da bi se gojilo govorništvo v šolah. Za sedmo in osmo se priporočajo »freie Schiilervortrage“, kar slovenimo: prosti govori. Toda govori v pravem pomenu ne morejo biti, ker v govorništvu kot takem učencev ni mogoče podučevati natančneje. Kedaj ? In po katerem navodilu? In če gosp. pisatelj pravi v opazki str. 64., da se te vaje ali omalovažujejo, ali pa se delajo ■brez metode in izvestnega smotra, bi mu bil brez dvoma marsikateri učitelj slovenščine hvaležen, ako bi zvedel od njega, po kakšni metodi, s kakšnim izvestnim smotrom naj se gojd Etimologijo v govorništvu je pa rabil že Cicero, kakor znano; vendar je stvar tudi kolikor toliko nevarna, ker se lahko pretirava in zaideš v igranje z besedami. — Četrta teza priporoča našim književnikom, naj nas z besednim zakladom bližajo Srbohrvaščini. Za vzgled navaja g. pisatelj Bežkov „tobržnji“, brez katerega, kakor pravi, ne moremo izhajati. Pernich je uvedel iz srbohrvaščine n. pr. „slikovati“ in „pomamiti se za čin.“ V tej točki se najbrže ne bomo sporazumeli. Kajti kak6 pa naj vem, da ta ali oni izraz pri Srbc-Hrvatih ni lokalizem ? In marsikaj je pri nas lokalizem, kar je drugim Slovanom sploh znano; n. pr. žedim žedčti, rusko pa ožidaju. In ko bi se le Hrvatje tudi nekoliko ozirali na nas vsaj s tem, da •ne bi uvajali hercegovinizmov in turčizmov v slovstvu! Samo mi naj bi se metali za njimi?! Ali bi bil dobiček, ako bi imeli skupni književni jezik, •res takd velik ? Če se snidemo s Hrvati, se čisto dobro razumemo, čeprav govorimo vsak v svojem književnem jeziku. Po mojih mislih je ideja o •skupnem književnem jeziku neizvedljiva. Ne gledč na to, da vidimo n. pr.pri drugih narodih teženje in cepljenje po dialektskih slovstvih (cf. Rosegger, Mistral, pesniki Provence itd.), je moje mnenje to, da se človek nikdar ne more popolnoma dobro naučiti drugega jezika ali recimo le narečja; ako se mi n. pr. ukaže pravilno čitati hrvatsko prozo, jaz si ne upam, pri vsaki besedi 'bi obstal, ker ne vem akcenta, in ko bi vedel, kateri zlog je poudarjen, bi pa dalje ne vedel, kako je poudarjen, kajti znano je, da Hrvat in Srb vse drugače izgovarjata „Marko“ in „Kraljevic“, dasi je obakrat naglašen „a“ itd. itd. In kje naj se naučim dobro književno izgovarjavo srbo-hrvaščine?
V	Zagreb ne moremo na vseučilišče; torej kje? Zato mislim: ostanimo pri svojem knjižnem jeziku, tudi ga ne bogatimo brez potrebe (brez „tobržnji“
12«
itd., tudi brez dr. Ilešičevih „dojmov“ [str. 1] lahko izhajamo!) z izposojenkami, pač pa študirajmo bratsko slovstvo, kakor priporoča V. teza. Sicer pa dvomim, da bode naše izobraženo občinstvo potem bolj segalo po srbsko-hrvatskem slovstvu.
Saj še slovenskih publikacij, še knjig „Slov. Matice“ ne čitajo, pa bodo knjige n. pr. „Matice Hrvatske“? Časopisje absorbira mnogo lepega časa, ki bi ga sicer posvetili umotvorom trajne vrednosti. — Pri tem moram pripomniti, da so nekateri gg. profesorji že dosedaj vodili učence na „visoko Tatro“; tako je n. pr. sedanji g. ravnatelj Wiesthaler v višji gimnaziji seznanil svoje učence z vsemi večjimi pesniki slovanskimi in njih umotvori. Dr. Ileši-čeva beseda bodi torej le nov opomin onim, ki se doslej niso ozirali na slovanska slovstva. — VI. teza pravi: „Na mesto stare slovenščine mora stopiti srbohrvaščina." Pri tej točki jaz sklepam nekoliko drugače, nego gosp. pisatelj. On namreč pravi, da stara slovenščina je bila navidezno opravičena v naših srednjih šolah tako dolgo, dokler je veljala še panonska teorija in dokler ni vseuč. profesor dr. V.Jagid v „Archivu“ dokazal, da srbohrvaščina ni vrinjena kot nekakšna zagozda med bolgarski in slovenski jezik, prišedši od drugod, ampak da so jugoslovanska narečja vsa v organični živi zvezi med seboj, da so kakor eno morje, ki se prelivajo polagoma drugo v drugo. Za srbohrvatske srednje šole je opravičen stari cerkveni jezik ali stara bolgarščina, ker je s srbohrvaščino v ozkem sorodstvu, a za nas ni. Toda jaz sklepam takole: za srbohrvaščino se priporoča poznanje starobulgarščine; slovenščina pa tvori s srbohrvaščino in novo bolgarščino eno samo širno morje narečij, kar pripoznava dr. Ilešič (str. 78 nasl.); ergo se mora tudi novoslovenščini priporočati poznanje starobulgarščine. In gotovo ne brez koristi! G. pisatelj (str. 81) navaja nekatere primere, nekatere okorele izraze, n. pr. „bi“, „izlepa“ itd., kjer se nudi prilika opozarjati na dotične stvari v srbohrvaščini. Toda ni li pametneje, ako se učencem razgrne kar cela staroslovenska knjiga, kjer najdejo imperf., aor., in sklanjo adjekt. itd., kar ima vse še hrvaščina? Samo po mojem mnenju naj bi se stari cerkveni jezik učil ne šele v VII. šoli, kakor je sedaj predpisano, ampak n. pr. v V., kjer bi se epika skrčila, kakor želi tudi g dr. Ilešič, in na tej podlagi bi se v VI. lažje in uspešneje učila srbohrvaščina, kar se sedaj tudi zahteva v VII., pa bi ostalo časa čitati tudi kaj hrvatske klas. proze. A zgodilo bi se lahko še več! Na podlagi v V. šoli proučene staroslovenščine naj bi se učenci kar možno dobro izurili v ruščini. Ako bi bila starobulg. slovnica primerno sestavljena, bi bilo to kaj lahko in tako bi mladina Puškina in Gogolja in Lermontova lahko čitala v izvirniku. In ker je ruščina bolj oddaljena, bi bil mik, kar je naravno, tem večji. Nemci se uče ruščine po srednjih šolah, n. pr. na Bavarskem, mi bi si pa od Golovca upali kvečjemu na Klek ali Velebit? Kakor je sedaj staroslovenski pouk, res ne vzbuja zanimanja; treba je temeljite preosnove. V označenem smislu bi jaz stavil svoje predloge. — Ako „skoro polovico srednješolskih abiturientov slovenskih ne zna slovenski pravilno pisati, kamo-li govoriti”, priznava g. pisatelj sicer kot vzrok nekaj tudi „nedostajanje slovenskih srednjih šol“, a vse premalo se to povdarja.
I
Po mojih mislih je to glavna stvar in dokler slov. srednjih šol ne bomo imeli, se tudi ne bomo nikdar povzpeli do polne zavesti poezije jezika. Koliko neizmerno se okoristi nemški ali češki, hrvatski dijak, ko prevaja v višji gimnaziji iz grščine in latinščine avtorje, pesnike in prozaike po deset ur na teden v svoj materni jezik! Tu se meri jezik z jezikom; tu se odkriva nazornost, zlasti pri grščini, pri Homerju, ki je še tako blizu prirodni nazornosti. Vse to je nesrečnim Slovencem izgubljeno! In to naj nadomeste uboge slovenske urice, ko treba pisati deset nalog, in za popravo porabiš tudi toliko ?
—	Sicer pa knjigo dr. Ilešičevo pozdravljamo z veseljem; brez dvoma je epohalna v svoji vrsti in bo rodila novih misli, novih osnov, in pouk slovenskega jezika bo dobil z njo čisto nove smeri. Seveda bi si bili želeli, zlasti z ozirom na to, da v novih instrukcijah, „Lehrplan und Instructionen f. d. Unterricht an den Gymnasien in Oesterreich1' zopet ni nič navodil za slovenski pouk in si novinec ne vč pomagati, ako nima, kakor nekateri srečnejši tovariši tako spretne roke, da mu gre vse gladko in uspešno, tudi še kaj praktičnih navodil, kak6 n. pr. naj obdelujem berivo? kako slovnico? kakšne naj bodo naloge? itd., toda nekaj bo pazen čitatelj sam abstrahiral iz „pouka“, nekaj pa bode g. pisatelj gotovo še sam dopolnil. To lepo zavest pa ima lahko, da je storil s svojim delom, ki kaže toliko marljivost, slovenski mladini velikansko dobroto.	Dr.	Jožef	Debevec.
Reforma katehetičnega pouka.
n.
je soditi o novi „psihološki“ metodi?
Razločevati je treba pri takem presojevanju znanstveni temelj ali teoretično stran učnega načina in njega praktično v p o r a b o.
V	znanstvenem oziru moramo novo metodo le pohvaliti, ker odgovarja vsem tistim zahtevam, ki jih stavi trezna psihologija in na njo se opirajoča metodika. Glavno pravilo metodike veli: Poučuj nazorno! Pri posameznih. konkretnih slučajih mora pričeti pouk in se polagoma razvijati do abstraktnih in splošnih pojmov. To pravilo se popolnoma strinja z našim duševnim življenjem. Že stari krščanski modroslovci n. pr. Tomaž Akvinski so povdarjali, da vse naše duševno spoznavanje sloni na čutnem zaznavanju. „Ničesar ni v razumu, kar ni bilo preje v naših čutih“, to je geslo starega krščanskega modroslovja, kateremu pritrjujejo tudi moderni psihologi. In gledč abstraktnih resnic pravi Tomaž: „V sedanjem življenju je popolnoma nemogoče, da bi naš razum res kaj spoznal brez pomoči čutnih predstav."1)
Splošni zahtevi, naj je pouk nazoren, ustreza nova metoda s tem, da podaje abstraktne verske resnice vedno v obliki povesti. Povest je
‘) Summa Theol. I. qu. 84. art. 7.
nazorno opisovanje preteklega dogodka, ki se je vršil v določenih okoliščinah, na določenem kraju in ob določenem času. Že vsakdanja izkušnja uči, da otroci povesti zelo radi poslušajo in da si jih lahko zapomnijo. Mnogo hitreje si n. pr. učenec vtisne v spomin zanimivo dogodbico, kakor pa obširen popis kake stvari. Tudi ta pojav ima globlje, dušeslovne vzroke.
Povest predstavlja dejanja, izpremembe, ki se zapored vrše, opis pa našteva posamezne znake, ki so v resnici vzporedni. Vendar more jezik te vzporedne znake le zaporedno izražati, in še le človeški duh posamezne predstave tako združi, da dobi celotno podobo stvari. Opis zahteva torej* mnogo več duševnega dela, kakor priprosta povest. Zato si bodo otroci iz opisovanja le težko napravili pravo podobo, ako opisanega predmeta že sami niso videli. Povest pa je otroškemu duhu prikladnejša in njegovemu pojmovanju dostopnejša. Prav isto potrjujejo tudi jezikoslovci. Zgodovina jezikov izpričuje, da korenike, njih najstarejši deli izražajo dogodke in dejanja, ne pa trajno stanje. Zato so tudi glagoli, ki zaznamujejo tvornost, starejši od samostalnikov in ti iz večine še le od prvih izpeljani. Kakor je bilo nekdaj ljudem sploh, tako je sedaj otroku mnogo ložje pojmovati in izražati dogodke, dejanja, izpremembe, kakor pa trajno stanje. — Psihološko je torej popolnoma opravičeno, da se prične pouk v verskih resnicah s konkretno' povestjo.
Se nekatere druge prednosti ima „psihološka metoda“.
Podavanju, ki je prva stopinja, sledi razlaga. Tudi ta se nanaša na povest in je torej omejena na posamezen slučaj. Otroci spoznavajo splošno resnico ali zapoved najpreje le v obliki konkretne predstave, katero je povzročila v njih duši katehetova povest. Vendar uči logika, da so vsi znaki' splošnega pojma v konkretni predstavi zapopadeni, čeprav je v njej tudi mnogo individuelnega. S poznejšimi izgledi, ki so pri tem učnem načinu potrebni, pa se to, kar je bistveno in splošno, vedno bolj jasno izraža. Popolnega obsega pojmov učenec po tem učnem načinu sicer ne spozna kmalu,, vendar mu to ni v škodo. Čisti, splošni pojmi so sicer potrebni za znanost, a dejansko ne bivajo nikjer. Zato tudi odraščeni ljudje v vsakdanjem življenju veliko bolj uporabljajo nazorne predstave, kakor pa mrtve pojme.
Posebno koristna pa se izkaže nova metoda na tretji stopinji:	pri
uporabi. Krščanstvo ni zgolj zistem verskih resnic, katere je treba vedeti,, temuč tudi v dejanju izpolnovati. Nravne zapovedi pa uplivajo takrat najbolj na našo voljo, če se nam predstavljajo v konkretnih izgledih. In z mnogimi dogodbami, ki jih katehet uporablja pri ponavljanju in ki pojašnjujejo versko-resnico, spoznava otrok najrazličnejše slučaje, ob katerih se mora ravnati po spoznani resnici.	(Konec.)
Kako naj šola pomaga reševati socialno vprašanje?
reobsežen je delokrog onih, ki vzgojujejo mladino. Povsod in pri vsaki priliki je potrebno, da uče, vodijo, svetujejo, pomagajo, odvračajo nevarne vplive. Kljub opreznosti in skrbnosti dobre duhovščine in skrbnega učiteljstva se vendar množč volkovi v ovčjih oblačilih, ki begajo neizkušeno mladino, ki oznanjajo Kristusovemu nauku sovražen evangelij, ki hočejo osrečiti na neizpeljiv, nedopusten način človeštvo.
Kar zanimlje predstojnike, kar bero roditelji, za kar se vnemajo stariši, to ne bo ostalo dolgo tuje tudi otrokom. Tok časa, ki se mu ni moč ogniti, torej zahteva, da mora šola, da morata v prvi vrsti katehet in učitelj se lotiti tudi reševanja takozvanega „socialnega vprašanja". Na vse možne načine se poskuša pomagati ljudstvu z nasveti, z dejanjem; žrtvujejo se neka-terniki noč in dan. Vse je hvalevredno. Najlažje in morda najuspešneje pa pripomoremo reševavcem soc. vprašanja s tem, da začenjamo pri mladini v šoli.
Splošno gotovo velja pravilo: „Brez krščanske šole ni rešitve socialnega vprašanja. Poleg tega pa ni potreba, da bi znova povdarjali, kolike važnosti in pomena je krščanski nauk v šoli osobito v sedanjem času. Najhujši sovražnik človeštva, katol. cerkve, najnevarnejši škodljivec svete vere in verskega življenja je nevednost v krščanskih resnicah, ki ni le doma pri priprostih	ljudeh, ampak dostikrat tudi	v olikanih	krogih.
Zato pa	preprosti delavci tako hitro	verjamejo,	kar jim	natvezajo	in
oznanjujejo razni plitvi in neuki demokraški govorniki in agitatorji, zato pa je življenje mnogih olikancev tako čudovito versko-mrzlo in prazno, ker ne poznajo dosti cerkve, ne njenih naukov, ne verskih resnic in nravnih zakonov, ki dajo človeku še le pravo omiko in oliko, pravo dostojanstvo.
Prvo in najpoglavitnejše socialnodelo katehetovo in učiteljevo bodi torej v tem, da vse svoje moči, vse znanje in vso ljubezen svojega srca daruje in obrne v prid mladini, ki jo uči, vzgaja, lika, svari, brani nevarnih vplivov in pripravlja za razne poklice.
Vporabi	naj vsako uro do cela, ki mu je odkazana, da bo	mogel	večne
verske in nravne resnice neizbrisno vcepiti	in vglobiti	v nežna	srca.
Za otroke odličnih starišev se treba še posebej zavzeti, ker so že po stanu nekako odraenjeni za važnejše in uplivnejše posle v človeški družbi. Preprostim otrokom bodi vzgojitelj v šoli duhovni oče ter jih sprejmi v skrbno varstvo, ker kot taki potrebujejo v vsakdanjih težavnih opravilih nekega nadnaravnega krepila in moči.
Najpotrebnejše pa je, da si ohrani učitelj ljubezen in zaupanje svojih gojencev tudi ob času, ko jih nima dan za dnevom pred očmi, ko odrastejo in jim napočijo najbolj nevarna leta v življenju. Takrat ženska, še bolj pa moška mladina prav posebno potrebuje angela variha, ki ji svetuje, ki jo vodi in rešuje. Kar se je s tolikim trudom sejalo v zgodnji mladosti, naj se
ohranjuje in goji pozneje ob posebnih prilikah, v družbah, kongregacijah, pridigah, s sv. zakramenti itd. To je podlaga, na kateri se more krščanskosocialno življenje razvijati in bo tudi dobro uspevalo.
Preglejmo še obširneje posamezne točke in naloge, ki jih ima šola, in posebej še veroučitelj v socialnem oziru!
1. Katehet naj skrbi, da poduči otroke kolikor moč temeljito o poglavitnih krščanskih resnicah tako, da bodo oboroženi in zavarovani proti vsakdanjim napadom in ugovorom.
Pri današnjih razmerah in socialnih nevarnostih pač ne zadošča več, da bi se zadovoljevali z navadno znanostjo in naštevanjem posameznih resnic, kakor je bilo še nedavno običajno; zahteva se po pravici, da se nekateri najvažnejši oddelki katekizma obravnavajo oziraje se popolnoma na naš čas in časovne potrebe ter razlože in dokažejo sorazmerno z otroškim umevanjem jedrnato pa temeljito. Take resnice, ki jih največkrat izkušajo zapeljivci ljudstva napadati, ovreči, omajati, vzbuditi o njih dvome in nejasnost, in ki jih treba radi tega določneje, skrbneje učiti, dokazovati in pojašnjevati, so: bivanje Boga vsemogočnega, neumrljivost človeške duše, večno poplačilo in povračilo onkraj, božanstvo Jezusa Kristusa, padec človeškega rodu in potreba odrešenja, božji izvor sv. katol. cerkve, milost božja itd.
2. Med najvažnejše točke socialnega delovanja katehetovega kakor učiteljevega v šoli spada gotovo tudi, da mladino prepričata o potrebi ubogljivosti in pokorščine, da jo točno podučita o vseh dolžnostih četrte božje zapovedi in o mnogoterem blagoslovu, ki ga donaša izpolnovanje te velevažne zapovedi. Sola naj si prizadeva sploh vestno vcepljati otrokom spoštovanje do vseh predstojnikov, da se tembolj omeji nepokorščina in nevaren napuh ter prevzetnost zlasti odrasle mladeži. — Priliko zato nudi kateheza četrte zapovedi; pa tudi sicer nanesejo okolnosti na ta velevažen predmet n. pr. pri zgodovini, pri branju idr.
Tudi dolžnost, ki jo imajo otroci, da molijo za stariše, se premalo poudarja in priporoča. Otrokom naj se naravnost veleva, da izmolijo vsak dan vsaj en „Očenaš“ za žive ali za umrle stariše. Gotovo deluje blažilna ta priporočljiva navada na čuteče srce otrokovo in na njegovo prirojeno ljubav do roditeljev.
Vsi odgojitelji naj opominjajo mladino, da je njena sv. dolžnost, stariše podpirati in jim pomagati v revščini, v starosti in bolezni. Pomenljiva točka v soc. vprašanju!
3. Pri razlagi sedme zapovedi se lahko umestno priklopi nekoliko besedi o osebni lastnini; da je namreč osebna lastnina opravičena in potrebna po naravnem in božjem zakonu, da je podlaga pridnosti in delavnosti, prostosti, podlaga dobro vrejeni družini ter sredstvo, ki pripomore za razne dobre namene.
Pri tej katehezi je treba nehote v misel vzeti socialne demokrate. Ako v kakem kraju obiskujejo šolo tudi otroci demokraških starišev, ne kaže naravnost z imenom na dan iz pedagoških razlogov, ampak naj se le splošno obsodijo in zavržejo krivi in pogubni njihovi nauki in nazori.
4. Učitelj naj goji v otrokih takozvane gospodarske in družinske č e d n os t i, kot so: d e 1 a v n o s t, pridnost, zmernost, zadovoljnost z malim, dalje nravnost in sramežljivost. V ta namen naj jim predstavlja in kaže izglede svetnikov, zlasti onih, ki so mladinski patroni; nasprotno pa naj jim vzbuja stud nad grdimi lastnostimi in naj jih v kalu zaduši.
Gotovo je dolžnost starišev, da skrbe najpoprej za imenovane družinske lepe čednosti in otroke privajajo nanje; toda živimo žal v časih, ko te prepotrebne lepe lastnosti pogrešamo in ko opazujemo po družinah le slabe, malo priporočljive zglede za mladino. Ali niso tožbe o požrešnosti, zapravljivosti, pijančevanju stalne in opravičene?! Ali bi se ne smelo reči, da bi bil velik del soc. vprašanja rešen, ako bi se to zlo med nami vsaj omejilo ?
Dolžnost šole je torej, da nadomesti, kar zamudč roditelji, da zavira in odpravlja, kar se otroci slabega naučč v rodni hiši. Prav posebno naj smatra katehet skupno z učiteljstvom za najvažnejšo vzgojevalno dolžnost svojo, da se bojuje v šoli z vsemi dovoljenimi sredstvi zoper tako vdomačeno pijančevanje ter vzbuja stud nad tem najhujšim sovragom človeškega rodu. Skoro vsi sloji, ki jim je čuvati blaginjo ljudstva, se posvetujejo, kako bi se v okom prišlo temu uničevalcu in škodljivcu človeške sreče in blagostanja; kujejo in sestavljajo se zakoni, pišejo se knjige, ki črno na belo dokazujejo pogubnost in vsestransko škodljivost nezmernega pitja, — a brez vidnega uspeha! Zato naj se uvažuje pameten opomin, ki so ga izdale tudi pri nas šolske oblasti: „Sola naj stori vse možno, naj porabi vsako priliko, da zavira, uničuje, ali vsaj zmanjšuje to nevarno bolezen sedanje dobe.“
Če se opazi nagon k pijančevanju morda že pri šolskem otroku, kar ni izključeno, tedaj naj se dete na tihem, pa ostro in resno posvari, naj se mu popiše nevarnost in vse hude posledice, ki mu prete. Seveda se ta grda razvada bolj vkorenini in prikazuje v poznejši dobi; toda vsak vzgojitelj vč, da
„Zgodaj začne žgati,
Kar kopriva če postati."
Kot pripomoček zoper pijančevanje naj porabi veroučitelj priliko, ko razlaga postno postavo in zapoved. Tu naj pojasni otrokom pomen in vzvišenost prostovoljnega zatajevanja in pritrgovanja in jih pridobi, da se zgodaj vadijo, kolikor je pametno in previdno, v zatajevanju iz ljubezni do Jezusa.
—	Gotovo stvar ni pretirana, ako pomislimo, da je znak našega časa: uživanje.
5. Mladini naj se dalje vzbuja veselje za varčevanje. Hvalevredno je, če se osnujejo šolske hranilnice, čebelice itd. in ob vsaki priliki naj se opozarjajo otroci, da ne zapravljajo, ampak štedijo, kolikor je prav in modro. Ako n. pr. zapazimo pri njih sladkarije, nepotrebne igrače, nepotrebno in drago šolsko orodje, tedaj je pametno, če se pojasni in povdarja,
kako težko se denar prisluži, koliko reči je bolj potrebnih in zdravih, kot sladkarije, kako hitro se človek privadi zapravljivosti itd.
6. Šola naj deluje v to, da izobrazi mladež za lepe krščanske čednosti, da polaga temelj prikupljivi skromnosti, priprostosti, ponižnosti, uljudnosti, potrpežljivosti in udanosti v voljo božjo.
Zatirata naj se pa na vso moč prevzetnost in napuh. Zato treba z vsemi otroci enako ravnati in ne delati nobene izjeme; vsaka razlika naj v šoli neha. Skromni otroci bodo gotovo postali tudi dobri državljani. Iz socialnih vzorov kaže, sem in tje tudi pojasniti deci, da je različnost stanov in posesti na zemlji potrebna, da je božja naredba, prav tako, kot različnost v dušnih in telesnih zmožnostih.
7. Dobro in hvalevredno je in ne brez koristnih posledic, ako učitelj in katehet pridobita stariše za to, da hodijo semintje poizvedovat in povpraševat o napredku, o obnašanju in drugih lastnostih svojih otrok. Pri takih sestankih se lahko porazložč roditeljem na lep, prijazen način napake, razvade in pomanjkljivosti šolskih otrok; ob enem pa naj se stariši prosijo, naj skupno s šolo varujejo nežno deco vsega hudega ter iztrebijo že morebitne nevarne napake in slabosti.
8. Da vzgojitelj ohrani mladino v trajnem varstvu in da s stalnim uplivom odvrača vse socialne nevarnosti, kar j£ gotovo najkoristneje: naj jo res ljubi in naj kaže vedno očetovsko skrb za ves njen blagor, časni in večni. Naj kaže z deco povsodi sočutje, naj se ž njo raduje, ž njo žaluje. Pomaga naj si s tem, da otrokom tudi pozneje, ko ne obiskujejo več vsakdanje šole,, preskrbuje primerno berivo, dobre knjige in podučne spise. Varuje naj se vidne in nepotrebne pristranosti, pa tudi prevelike strogosti.
Posebno pozorni bi morali biti veroučitelji ozir prvoobhajancev. Če je ' kedaj srce voljno in mehko, je gotovo ob času prvega sv. obhajila. Takrat je svetovati, da se prvoobhajancem sestavijo dobri nasveti, ki naj jih potem spišejo v lično, zato prirejeno knjižico ali zvezček, ali vsaj lastnoročno podpišejo z namenom in obljubo, da jih hočejo vsak mesec prebrati ter vestno spolnovati. Med te sklepe naj se uvrsti zlasti točka, ki nalaga večkratno sv. obhajilo in obiskovanje sv. Rešnjega Telesa.
Priznajmo, da je šola najboljše polje za socialno delovanje ter skušajmo vestno spopolniti, kar je bilo doslej pomanjkljivega.	A.	i~.
D o j
Iz Idrije. Naša ,Podružnica Slomškove zveze“ je priredila dnč 5. t. m. zborovanje v Spodnji Idriji. Gospoda A. N. in J. B. sta sicer kazala svoje liberalno junaštvo s tem, da sta z neslanim zbadanjem skušala odvrniti nekatere člane od zborovanja, vendar se je istega udeležilo tako lepo število udov, da smo bili lahko popolnoma zadovoljni. Liberalnim gospodom pa bi svetovali, naj v prihodnje pustč nas „Slomškarje“ v miru, ker bi bili sicer prisiljeni jim povedati marsikaj neljubega. Zdelo se nam je, kakor bi se tudi nebo veselilo našega izleta v Spodnjo Idrijo, ker smo imeli jako krasno vreme, dasi je prejšnji kakor tudi naslednji dan močno deževalo.
Gospod predsednik Ivan Vogelnik je otvoril zborovanje s srčnim pozdravom vsem navzočim, posebej pa je še pozdravil gospoda deželnega poslanca in dekana M. Arkota in gdč. učiteljico J. Šušteršič, ki je kot dobrodošel gost prisostovala našemu zborovanju. V nadaljnem svojem govoru je g. predsednik omenil, da se je odbor podružnice potrudil, kar je bilo v njegovi moči, da se izboljša gmotno stanje idrijskemu učiteljstvu. G. deželni poslanec M. Arko je odborove želje in informacije izročil s priporočilom gg. držav, poslancem in posledica temu složnemu delovanju sta bila govora državnih poslancev g. Fr. Povšeta in g. dr. Ig Žitnika o žalostnih razmerah na idrijski šoli. Obema
i	s i.
gospodoma se je odbor pismeno zahvalil'. G. predsednik zahvali tudi g. deželnega^ poslanca za njegovo naklonjenost nasproti idrijskemu učiteljstvu, a ga ob enem tudi prosi, da se z isto vnemo in z isto ljubeznijo do učiteljstva zavzame tudi v dež. zbornici za zboljšanje gmotnega stanja deželnemu učiteljstvu.
Na dnevnem redu je bil na-to razgovor o referatu za okrajno učiteljsko-konferencijo, ki se glasi: „Kako naj se poučuje avstrijska zgodovina v ljudski šoli, da ostanejo najvažnejše slike iz iste otrokom za vse življenje v trajnem spominu, vzbujaje v otroških srcih patri j o— tičen čut?“ G. nadučitelj J. Bajec je podal vestno sestavljen načrt, kako bi se dana naloga najbolje rešila. Ko je g poročevalec končal, oglasili so se k besedi tudi gg. M. Arko, J. Novak, Fr. Oswald in Ivan Vogelnik, ki so izrazili tudi svoja mnenja o zgodovinskem pouku, da se je naloga vsestransko in dobro premislila.
Na pred)og g. A. Hribarja se je sklenilo, da	bodi prihodnje zborovanje	na
Gorah v drugi polovici meseca julija.
Ko se je g. predsednik zahvalil navzočim za udeležbo in sodelovanje in s tem zaključil zborovanje, podali smo se skupno k „Brumnu“, kjer smo se ob izborni in ceneni postrežbi zahvavali do poznega	popoludne.	Razšli smo	se	z
željo, da	se prihodnji	mesec zopet	veseli
in složni	snidemo na	Gorah.
Slovstvo.
Zabavna knjižnica za slovensko mladino. Urejuje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središču. X. zvezek cena 30 h ; str. 48.
Drobna in skromna knjižica na videz, a vendar je v njej prav mnogo blažilnega in podučnega čtiva za mladino! In če pomislimo, da je ta knjižica že deseta svoje vrste, in da je drobnih zvezčičev že za malo knjižnico, potem že lahko rečemo, da ima Kosijeva zbirka nekaj pomena za naše mladinsko slovstvo. Zato se sme tudi g. izdajatelj z zadovoljstvom ozirati na uspehe svojega delovanja, tembolj, ker mu pri njegovem podjetju doslej tudi gmotne podpore ni manjkalo in ima zavest, da je le dobro seme sejal v nežna srca mladine.
Letošnji zvezek prinaša nekaj pesmic, pravljic, krajših povesti, in daljši poučni članek. Urednik je še dodal pregovore, kratko-časnice in dve vglasbeni pesmi iz svoje rokopisne zbirke. Prozaični sestavki so vobče boljši, kakor pesniški. Uvodna pesmica „Pisala je Bogu" (L. Černej) je sicer ljubko naivna, a snov, ki se obdelava, je v mladinskem
slovstvu že dokaj obrabljena. Za mladino zelo primerna pa je istega pisatelja kratka pove-stica „Na ledu". V Vrablovih pravljicah je sicer nekaj nežnega in mehkega, tudi marsi-kak dober nauk je v njih, vendar je njih sestav preveč prisiljen. Zato tudi „Za kazen" ne zadovolji popolnoma. Vse drugačna je pa pravljica »Bogatin in siromak”, ki jo je po Grimmu predelal urednik. Izmed drugih sestavkov pripovednega dela naj omenimo še mično legendo: „Spoštuj očeta in mater!" (Anton Kosi), povestici: „Prava otroška ljubezen" (Kristina IJ-t.), „Samo en par škornjev" (A.K.) in spisek marljive učenke: „Kako sem obhajala v minolem letu božični večer?" — V poučnem delu je opisal prof. Koprivnik prav poljudno in mično znano cvetko siro-tico ali mačeho. V glasbeni pesmici bodo otroci radi peli, ker ste lahki in melodijozni. — Gospodu Kosiju čestitamo na tem desetem snopiču, ki označuje že lep kos izvršenega slovstvenega dela in želimo, da navzlic nasprotovanju z gotove strani nadaljuje svojo zbirko.
—	n.
Šolske vesti.
Na c. kr. učiteljišče v Kopru so pričeli pismeni zrelostni izpiti dnč 2. junija. Vdeležuje se 7 Slovencev, 7 Hrv., in to Italijanov (s privatisti). — Dnč 25. junija bo sklep šolskega leta in 26. bo sledil ustmeni zrelostni izpit
Preskušnje usposobljenosti v ženskih ročnih delih na ženskem učiteljišču r Gorici so se pričele 2. junija t. 1. ob 8. uri zjutraj in one za vrtnarice dnč 18. junija t. 1 ob 8. uri zjutraj.
Preizkušnje za otroške vrtnarice so napravile tedni naslednje gospodične: Anton. Goli as, Ljudmila K u belka, Leop. Mii 11 er, Alojzija Fink in Marija Podboršek iz Ljubljane, Mar. Tavčar iz Vipave in Marg. Rebol iz Vodic.
„Učiteljski dom“ v Celovcu sprejme že letos slovenskih dečkov, pripravnih za učiteljski stan. Prosilci naj vpošljejo prošnje do '.;o. junija gospodu tajniku društva, vikarju Val. Podgorc v Celovcu. Pogoji za prejem so: 1. Sposobnost za učiteljski stan : a) Prosilci morajo biti zdravi, ter morajo priložiti prošnji zdravstveno spričevalo svojega okrajnega zdravnika; b) morajo biti sposobni za pripravnico, sposobni imajo biti za uk in za godbo imeti posluh; c) za vstop v pripravljavni razred morajo biti prosilci najmanj 13’/2 leta stari, za prvo leto pripravnice 15 let. 2. Prosilci morajo biti nravstveno nepokvarjeni in se mora prošnji priložiti priporočilo doma-
čega župnijskega urada. 3 Brezplačno se ne sprejme nikdo. Vsakateri prosilec se mora zavezati, da donaša za stroške najmanj 10 K na mesec. Le posebno odličnim gojencem, ki bi res ne zmogli niti tega doneska, se bo ta pozneje znižal — Celovec, 1. junija 1902.
Odbor.
Učiteljske izpremembe. Za učiteljico v Slov. Bistrici je imenovana učiteljica gdč. Avgusta Santel, doslej definitivna učiteljica na Vranskem, za učiteljico na šoli v Črešnjevcu pa je imenovana provizorična učiteljica gdčna Milena Pavlič istotam. Nadučitelj v Kojskem, g. Davorin C en čiČ je premeščen v isti lastnosti v St. Ferjan, potovalni učitelj za Vrata in gor. Lokovec g. Anton Reščič je imenovan za nadučitelja v Šempas.
Sprejem v žensko učiteljišče v Ljubljani. V drugi, tretji in četrti letnik ljubljanskega ženskega učiteljišča se ne bodo sprejemale nove gojenke, ker primanjkuje prostora.
Počitnice in pričetek pouka na kranjskih ljudskih in meščanskih šolah. Kranjski deželni šolski svet je odredil:
1.	Vpisovanje učencev v ljudske in meščanske šole se mora po § 1 odd. 2 šolskega in učnega reda izvršiti zadnje tri dni pred pričetkom šolskega leta. 2. Pouk se mora pričeti prvi šolski dan. 3. Razdelitev ubožnih knjig in potrebščin se mora izvršiti prvi šolski dan. Krajni šolski svet, oziroma šolsko vodstvo, mora pravočasno preskrbeti, da se nabavijo potrebne šolske knjige, pisalne in risalne potrebščine, tvarina za ženska ročna dela itd. pred pričetkom šolskega leta. 4. Vsled ministrske odredbe z dnč 8. listopada 1880, štev. 15.905, za prejemanje sv. zakramentov: spovedi in sv. Rešnjega telesa prosti dan se ne nanaša na razrede, katerih učenci teh zakramentov še niso prejeli. 5. Povodom vdeležbe šolarjev procesije svetega
Marka, prošnji teden in drugih procesij, sv. maše na dan sv Alojzija, ali ob priliki misijonov in krajevnih cerkvenih ali svetnih slovesnostih se pouk nesme prikrajšati ali opustiti. 6. Določba, da imajo šole na deželi ob glavnih letnih sejmih prosto, se razveljavi. 7. Pustni torek popoldne, pepelnična sreda in vseh vernih duš dan so pouka prosti dnevi. Za božične počitnice se določijo 24., 25. in 26. dan grudna. Ob delavnikih med Božičem in Novim letom mora biti redni pouk.
Nadomeščenje zamujenih šolskih dni. Z ozirom na to, da se mora zaradi nalezljivih bolezni čestokrat za več dni prekiniti s poukom in da se vsled tega ne more doseči predpisani učni smoter, je deželni šolski svet kranjski odredil, da se morajo zamujeni dnevi z ozirom na pičlo število šolskih dni v letu (200 pri celodnevnem in 100 pri poldnevnem pouku) nadomestiti ob prostih četrtkih, kedar ni ponavljalne šole in s prikrajšanjem počitnic, ki so določene z odredbo dež. šolskega sveta z dne 8. oktobra 1870, štev. 316, točka 5 , oziroma z odredbo z dne 26. maja 1902, št. 151 1. To se brez preoblaganja mladine zgodi tem laglje, ker ima več kakor 70% ljudskih šol poldnevni pouk.
Deželna učiteljska konferenca se bode vršila, kakor smo že poročali, 1. 1 903. Deželni šolski svet je glede te konference v seji dnč 22. maja sklenil sledeči odlok:
1. Leta 1903. bo četrta deželna učiteljska konferenca za Kranjsko.
2. V smislu ministrske odredbe z dne
8.	vel. travna 1872.1., št. 3306, § 14 morajo letošnje okrajne učiteljske konference izvoliti svoje delegate.
3. Vsak šolski okraj s 50 učnimi oso-bami voli dva, z več kakor 50 učnimi osobami pa tri delegate.
4. Število teh delegatov se v okrajih z ljudskimi šolami z nemškim in slo-
venskim učnim jezikom razdeli po razmerju učiteljev na nemških ozir. slovenskih in utrakvističnih šolah.
5. V okrajnih učiteljskih konferencah voljeni delegatje in okrajni šolski nadzorniki, oziroma ravnatelji učiteljišč in meščanskih šol, ki imajo po § 14. odd. 3 omenjene odredbe v deželni učiteljski konferenci sedež in glas, volijo potom glasovnic na dež. šol. svet meseca kimovca po § 19 te odredbe pripravljalni odbor.
6. Ta odbor imej 12 udov da bo v njem zastopan vsak okraj.
7. Glasovnice se morajo poslati deželnemu šolskemu svetu v zapečatenih kovertih z imenom voljenega delegata, oziroma uda deželne učiteljske konference in z napisom : »glasovnica za volitev odbora za deželno učiteljsko konferen-■cijo 1. 1903 “
8. Skrutinij izvršč pod predsedništvom deželnega šolskega nadzornika za ljudske šole za Ljubljano voljeni delegatje, oziroma udje konference.
9. Pri tej volitvi odloči relativna večina oddanih glasov, pri enakosti glasov pa žreb.
10. Pripravljalni odbor mora vse potrebno tako pripraviti, da se bo deželna učiteljska konferenca lahko vršila v glavnih počitnicah 1. 1903. Okrajni (mestni) šolski sveti se pozivljejo, da vse potrebno ukrenejo, da se bodo volitve delegatov pri letošnjih učiteljskih konferencah izvršile, delegatje v točki 7. navedene glasovnice potom c. kr. okrajnega (mestnega) šolskega sveta do 25. kimovca t. 1. deželnemu šolskemu svetu dopošljejo in poskrbč za pokritje potnine in dnevnine delegatom okrajnih učiteljskih konferenc v smislu §44, lit. e zakona z dnč 29. aprila 1873. Imena v posameznih šolskih okrajih v deželno učiteljsko konferenco voljenih delegatov se morajo naznaniti do zadnjega vel. srpana c. kr. dež. š. svetu kranjskemu.
Razpisane učiteljske službe. Na
Kranjske m. Na štirirazrednici v G r m o-š n j i c a h je razpisana služba učitelja. Prošnje do 20 junija na c. kr. okrajni šolski svet v Novem mestu. Na dvorazrednici v Dobu je oddati s pričetkom šolskega leta 1902/3 stalno nadučiteljsko mesto s postavnimi dohodki. Prošnje do 3. julija 1.1. na c. kr. okrajni šolski svet v Kamniku. Na enorazrednici v Vrabčah je stalno oddati učno mesto. Prošnje do 1. julija t. I. na c kr okrajni šolski svet v Postojni. Na enorazrednici v Orehku je popolnih učno mesto. Prošnje do 1. julija na c kr. okra|ni šolski svet v Postojni. Na dvorazrednici v Gr nem vrhu je popolnih učno mesto. Prošnje do 1. julija na c. kr okr. š. svet v Logatcu.
Na Štajerskem. Na petrazredni ljudski šoli v Št. Jurju v Slov. Goricah je s 1. oktobrom namestiti tri učiteljska mesta z dohodki tretjega krajevnega razreda def. oziroma provizorično. Prošnje do 25. junija na krajni šolski svet. — Na petrazredni ljudski šoli pri sv. Rupertu v Slov. gor. se bode do 1. oktobra 1.1. namestila učiteljska služba po III. krajnem razredu in s prostim stanovanjem, in sicer v prvi vrsti stalno, a v drugi začasno. Prosilci ali prosilke za to mesto naj vložijo svoje prošnje s spričevalom usposobljenosti in zrelostnega izpita, oziroma samo z zadnjim ter pri prvem stalnem nameščenju tudi z domovnico opremljene, predpisanim potom pri krajnem šolskem svetu pri Sv. Rupertu v Slov. Goricah do 30. junija t 1. Okrajni šolski svet Sv. Lenart v Slov. Goricah dnč 28. maja 1902. Predsednikov namestnik: Bezjak.
Na Goriškem. V šolskem okraju goriške okolice se razpisuje v definitivno nameščenje : 1. mesto nadučitelja na dvo-razrednih ljudskih šolah v Batunjah in Št. Martinu; 2. po eno mesto učitelja-voditelja na enorazrednih ljudskih šolah
v Avčah, Lokovcu, Plaveh in pri Voglarjih; 3. mesto potovalnega učitelja za Podlako in Dol. Lokovec, 4. mesto učiteljice na dvorazredni ljudski šoli v Ajdovščini. S temi službami spojeni prejemki so določeni v zakonu z dnč 6. okt. 1. 1900, dež. zak. št 62. Potovalni učitelj ■dobiva tudi potnino 200 K. Prosilci in prosilke za katero teh mest naj vložč svoje pravilno opremljene prošnje v teku 6 tednov po tretjem razglasu tega natečaja v uradnem listu pri dotičnih krajnih šolskih svetih. C. kr. okrajni šolski svet v Gorici, dnč 27. maja 1902. — V šolskem okraju sežanskem se razpisujejo sledeča
mesta: 1. učiteljska voditeljska služba na enorazrednicah v Avberu, Sempolaju, Sto-mažu in Velikemdolu; 2. učiteljska služba na štirirazrednici v Sežani in na dvoraz-rednici v Povirju ; 3. služba učiteljice na dvorazrednici v Zgoniku. S temi službami so spojeni prejemki ustanovljeni v deželnem zakonu z dnč 15. oktobra 1896 I. z. in uk. št. 30. — Prosilci odnosno prosilke naj vložč svoje pravilno opremljene prošnje tekom šestih tednov po oglasu tega razpisa v uradnem listu na c. kr. okrajni šolski svet. Predsednik g. Rebek. Sežana, 27. maja 1902.
Drobtine.
Za zboljšanje gmotnega stanja učiteljstva na Kranjskem bode vložila „Slomškova Zveza'* po svojem predsedniku, poslancu Fr. J a ki i č u sprošnjona deželni zbor. V prošnji bodo izražene vse one zahteve, o katerih učiteljstvo opravičeno želi, da se kmalu izvršb. Pred "vsem bode vloga na deželni zbor poudarjala gledč plače enakopravnost 'učiteljev in učiteljic. Besedilo kmalu doslovno priobčimo.
Ruski car za versko šolo. Car Nikolaj	je	izdal	nedavno	statut, ki ima
reorganizovati cerkvene šole na Ruskem. Po tem načrtu bodo imele cerkvene šole mnogo pravic, ki jih državne šole nimajo. Zlasti bodo dohodki učiteljev na cerkvenih šolah mnogo boljši, kakor na državnih, ki so podrejene ministrstvu prosvete. Minimalna plača bode po novem štatutu znašala redno 540 rubljev, kateri se pridruži	še	nagrada za poučevanje petja,
200 rubljev in prosto stanovanje. Skupni dohodki bodo torej približno dosegli svoto 2400	K	Pouk	bode na	cerkvenih šolah
trajal	le sedem	do osem	mesecev. Posle-
dica te reforme bode ta, da bodo odslej na cerkvenih šolah delovale najboljše moči in ker vživajo tudi učenci na njih mnogotere ugodnosti, jih bode mladina veliko raje obiskovala, kakor državne šole, katerim bode kmalu odzvonilo. Zato pa vsi liberalni listi kričč, da je car šolstvo izročil „popovstvu“ in se hudujejo, kot da je izvršil najhujši zločin. Car Nikolaj pač vč, kje je treba pričeti zdraviti rane, iz katerih krvavi ruski narod.
Bavarski prestolonaslednik za versko šolo. V bav. zbornici se je vršila pretekli mesec razprava o ljudsko-šolskem zakonu. Pri tej priliki se je pokazalo, da katoliška večina more veselo zreti v bodočnost, ker je na njeni strani vlada, še bolj pa vsa vladarska hiša. V odseku, v katerem se je pretresal ljudsko - šolski predlog, je govoril sam prestolonasl. princ Ludvik za versko šolo. Rekel je mej drugim: „V imenu svobode moramo zahtevati versko šolo, pravico starišev, da pošiljajo svoje otroke v šolo njih vero-izpovedanja. Krivično bi bilo, ko bi sta-riše silili, naj pošiljajo otroke v drugo-
verske ali brezverske šole. To bi tudi nasprotovalo pravu glede verske svobode.“
—	Njegov govor je napravil na vse člane še tem večji vtis, ker je princ odgovarjal grofu Torringu, ki je pred njim govoril za odpravo verske šole. — Istih nazorov kot prestolonaslednik, je tudi krona in z njo vred vlada, ki je pred letom dni izjavila, da ne namerava ničesar izpre-minjati na verskem značaju ljudskih šol.
Plemenito delo. Čeprav je na Dunaju mnogo šol in se mestni šolski svet mnogo trudi za reden šolski obisk, vendar pogosto ravno delavski otroci zaostajajo v napredku, ker jih starši ne pošiljajo redno v šolo. Zgodi se celo, da mnogi izpolnjujejo 14. leto in dobč izpustnico, ne da bi opravili prvo izpoved ali sv. obhajilo. Ker duhovnik pozneje z odraslo mladino ne pride več v dotiko, izvč dostikrat šele pri ženitbenem izpraševanju, da ženin ali nevesta še nikdar nista prejela svetih zakramentov. Zato je bila izredno srečna in času primerna misel nekaterih plemenitih dam in gospodov — duhovniki na Dunaju itak najnujnejših poslov ne morejo opravljati — da so poskrbeli za take zanemarjene delavske otroke. Na mnogih krajih so se odprla katehetična učilišča za revno, šoli odraslo mladino. Pouk so oskrbljevale grofice, baronice in več svetnih akademikov dunajskih visokih šol. Uspehi so bili izredno dobri. V fari svetega Antona (okraj Favoriten) je okoli sto dečkov in deklic bilo na ta način pripravljenih za
prvo izpoved. Poleg teh je peljala baronica Wense 35 dečkov in grofica Zdenka Chotek 24 deklic k prvemu svetemu obhajilu. Ob tem slavlju so pristopile k mizi Gospodovi tudi visokorodne kate-histinje, gg. akademiki in mnogo druge visoke gospode Dame so skrbele za to, da so revni otroci dobili novo obleko in bili dobro pogoščeni. Plemenito delo usmiljenja bode veledušnim dobrotnikom Bog gotovo obilno povrnil.
Estetiška izobrazba mladine. Zadnjič smo v posebnem članku poročali o tem novem smotru ljudsko-šolske vzgoje. Zanimanje za estetiško izobrazbo otrok se zlasti na Dunaju vedno bolj širi. Na zadnjem shodu „KatoI. učiteljske zaveze“ je dunajska učiteljica gospodična Karolina pl. Ambros poročala, kako gojiti v ljudski šoli čut za umetnost in pretekli mesec je tudi deželni šolski nadzornik dr. Karol Rieger povabil predsednike učiteljskih društev k razgovoru o tem vprašanju. Smotri tega gibanja so gotovo hvalevredni. Vendar moramo pripomniti, da hočejo nekateri moderni pedagogi gojitev umetnosti in estetiški pouk postaviti v šoli iia mesto krščanskega nauka, prav tako kakor so že tudi poskušali z brezversko etiko izpodriniti verski pouk. Kakor moramo veselo pozdravljati, če se vpo-rablja tudi umetnost za blaženje otroškega srca, tako moramo vse take nakane ostro obsojati.
Listnica uredništva:
Gčna A. U. na Goriškem: Prejeli. Hvala lepa. Pride kmalu na vrsto. Gosp. St. v Ljubljani: Za sedaj prepozno. Prihodnjič.
,,Slovenski učitelj*4 izhaja dvakrat na mesec (1. in 15.).
Cena mu je na leto 5 K, na pol leta 2 K 50 h.
Urejuje in izdaje: Fran Jaklič, učitelj. — Oblastim odgovoren: Ivan Rakovec. Rokopisi, naročnina in reklamacije naj se pošiljajo: Uredništvu »Slovenskega
učitelja“ v Ljubljani.
Tiska Katoliška Tiskarna.