90                                                           M. Sila: Kokoduče in krpuče.
kupje zraka kakor nad prostorom med obema krogoma. In z drugimi besedami lahko re-rečemo, da je nad okolico zračni hrib, nad prostorom med obema krogoma pa zračna dolina, ker je nad okolico več zraka, nad prostorom med krogoma pa manj.
Kadar imamo nad seboj zračni hrib, stoji barometer visoko, in kadar imamo nad seboj zračno dolino, stoji barometer nizko. Zrak pa nikakor ni voljan, da bi dalje časa ostal tako, da bi bila v kakem kraju zračna dolina, v sosednjem kraju pa zračni hrib, ampak z zračnega hriba se hiti udirati v zračno dolino. Tako udiranje zraka z zračnih hribov v zračne doline dela vetrove. Sedaj umemo,
kako nastane veter vsled gorkote: gorkota dviga zrak, delajo se zračni hribje in zračne doline, in naposled se začne zrak udirati z zračnih hribov v zračne doline.
Zračno dolino bomo imenovali odslej tudi „nižino" ali „depresijo", zračni hrib bomo pa zvali „višino".
Se neko posebnost ima zračna dolina. Deluje prav tako, kakor zračna sesalka. Pri tleh namreč srka zunanji zrak vase. Zrak ji pa priteka od zunanjih krajev.
Ravno tako je pri zračnem hribu med drugimi ta posebnost, da stoji barometer najvišje v tistem kraju, ki je prav v sredi pod zračnim hribom.                               (Dalje.)
Kokoduče in krpuče.
(Spisal M. Sila.j
Hud mraz je bil, prav živ, strupen mraz, da je rekel stari Jožfn: Danes pa je mraz ko čičara.1) Otroci in stari so se gneli okoli ognjišča, na katerem je tlela debela čorna.2) Eni so hrompali3), ker so se veni na snegu in na ledu prehladili. Stric Grgo je prišel se gret s skednja, kjer je nekaj orodja popravljal, ter je kihnil: „a boff! a boff!" Mati pa so odgovarjaje kihali: „a leča! a leča!" Otroci pa so nazdravljali: „Bog pomagaj!" Tedaj si izmisli mali Tonček: „Mati! dajte no, prosim, ono glavico turščično *) na polici, da jo omrvimo; bomo pekli kokoduče." *) Se mali Lojzek se oglasi: „Duče! duče!" Hitro je bila omrvljena jedna in druga pa tretja glavica, in zrnce so deli v ponvo nad žerjavico. Kmalu je jelo pokati in frčati na vse strani in kokoduče so bile gotove. Jojdetka! kako so lepe! Meni eno, meni tri, meni, meni dosti! se oglašajo otroci po vrsti. Mati so imeli dokaj opraviti, dokler razdele med malo družinico kokoduče. Te so turščična zrna, ki se razpokajo nad ognjem ter vskipe kakor v belo močnato penasto cvetko. Otroci na kmetih kaj radi pekarijo koruzo po zimi
in jo slastno hrustajo, saj imajo čvrste, zdrave zobke. Pa je tudi res, da „zima ima ostre zobe, kar vdobe, vse zdrobe" (kar vdobi, vse zdrobi). A ko se deca naveličajo, pa jamejo ugiba vati: stavijo kokoduče v pest ter vprašajo: „lih ali sodev?"0) Se drugače sem slišal v svoji mladosti: , Janj ček babo, je tekel za njo! S koliko?"7) Kdor je uganil, koliko zrn je v pesti, dobil je vse; ako pa ni uganil, je moral toliko iz svojega dodati, kolikor je stavec uganjke imel v pesti. Drugi so postavljali zrna v „krpuče".s) Zložili so po tri ali štiri zrna skup in povrh jedno kokodučo, in na ta kupček so brcnili s palcem jedno zrnce. Komur se je posrečilo, da je krpučo podrl, bila je njegova. Deklice pa so rajše devetkale in gacljale.9) Stavile so v krilce več zrn in kokodiič ter zajemavši v pest, metale jih v zrak, ujele na obrnjeno dlan in zopet hitro obrnivše dlan jih pre-stregje v pest. Ona, ki ni mogla ujeti nič, so pravili, da ima „kozji veter" ,0) in je pustila nadaljevanje tovarišicam.
Brzo je potekal čas. Prejšel je sv. Anton opat,   ki ne  da ne  orat' ne kopat', prejšel
M. Sila: Kokoduče in krpiiče.
91
sv. Pavel, ki je sleme stavil; sv. Neža, ki sleme veže; sv. Vence, ki dol jo brcne; došel je sv. Valentin (14. febr.), prvi spomladin. „Janžek je pregnal babo", za ostro zimo nastopi prijazna mila pomlad in toplo leto. Ej! saj smo vedeli: „Kakor je ledeno, tako bo zeleno!"
Pojasnila.
') Cičara = huda zima. V Rodiku sem slišal to besedo od nekega starega moža. Hrvaško-srbsko: ciča = ostra zima = grim-mige Kalte. Isto ruski: čičara. V padovansko-venetskem narečju: „cisara", brina, slana, Reif. (Ltp. Mat. 1874., str. 25.)
2)   Corna = debel kratek cokelj, parobek. Po Vipavskem pravijo: čorna, in nekaj po Krasu. Tu pa je cokelj mal, nizek, pri samih tleh odsekan štor. Štor je bolj pokončno strnišče. Po štajerskem je čola, cula = Klotz, Baumstock. Štor in čola da sti nemški (bavarski) besedi. (Ltp. Mat. 1892, str. 10 in ,,Slovar" str. 108.) Toda ni-li „čoln" = ladjica, iz „čola" izdolbena, vsaj prvotno? torej bi mti čoln ne bila slovenska beseda. „Col na Štajerskem imena rtastih hribov, po sanskr. „garus", „galjan" rtasto orodje. V besedi col (čolj) je pomen s«p,ov, odkrhan les. (Vestnik L, str. 168.)
3)  Hrompati = močno kašljati. Močna oblika za „hropeti". Drugodi „prhati", Keuch-husten.
*) Koruza, turščica, turščak, turkinja, fermanton, fermantin, n. Kukuruz, Mais. italijansko grano turco, je rastlina, došla k nam v Evropo iz južne Amerike. Dr. Šulek v knjigi: „Jugosl. Imenik bilja", stran 183: Kukuruz, kukuruza, kuruza, češko: kukufice, kukuruc, malorusko: kukurudza, kukurudzi, poljsko: kokorudz, rumunsko: kukuruz, magj. kuko-ricza: milium indicum, frumentum indicum (Dus.). (Zea Mays L.)
Udri, udri sitna kisa, te porosi žito, vino i tri pera kukuruza.
(Nar. pj. Vuk.J
Tužna Liko, što si dočekala, da te Bosna kukuruzom hrani! (Nar. pj.)
Kad se ko oprži (opeče), privija se ku-kuruzno brašno, pomešano s vodom. (Milic.)
Od kašlja se kuva kukuruz ili ječam i voda ta se pije. (Milic.)
Od kašlja valja kukuruze izkokati, te kokice kuvati i vodu piti. (Arkivlj.)
Zagonetke (uganjke): Gospodar u kuci stoji, a brada mu izvan kuče.
U našega cače (očeta) devetore gace (hlače).
Rasla resa pod nebesa,
Za njom buhac dugo trupac:
stani, reso, moje je meso.
Sto na glavi perčin ima, a glave neima. (Vrčevič.)
Na Krasu pravijo, da je osem dnij pred do osem dni po sv. Jurju (24. mal. travna), torej druga polovica malega travna najbolja doba, da se useje turščica. Takrat tudi „zemlja cvete"; neke drobne mravlje izrivajo iz tal male kupčke zemlje slične malim krtinjicam; podsolnčnica (potentilla verna) odpre svoje žolto očice, roja (carex praecox) dviguje ko-delčasti cvetek, belkine dremavke (galanthus nivalis), zlatni jagavčki (primula) i druge dične cvetlice oznanjajo svetu zopet novo pomladno življenje. Pregosto turščico, ko odraste za ped visoko, treba je izredčiti in opleti, in kmalu potem osipati, da bolje urodi. Devetkrat da mora od vročine presahniti, potem je dobra, a to le v debelini, na tenčinah ostane kilava. V tržaški okolici ne osipajo koruze, nego „mešalijo". Osipanje == mešalica. V cerkvenem zapisniku (urbarju) Proseškem se večkrat omenja „mešalica". N. pr. „1733: per ,messalizza" giorni quattro una orna di vino terrano" (potrosili starejšim za štiri dni „mešalice" čeber vina). V Istri pa okopavajo turkinjo ali sirak — sorgdn, kakor je razvidno iz neke beležke Volčičeve:
Sorgon, lačan te kopam;
Kad te budem žel,
Do sita te bom jel.
Koruzno ali turščično steblo, dokler raste, je „trs" ali „palica", a porezano in suho je „sirčje". Ime „turščica" iz „turško", grano turco, nem.: tiirkischer Weizen, istr.: turkinja, kaže, da je rastlina došla s Turškega.
Kadar se jako gosto naseje, zrastejo manjša in tanjša stebla, ki se požanjejo sveža za tečno pičo živini, zato se imenuje „pit-nik, pitnjak, pičnik", a v okolici tržaški i dalje v Lahih „šorgeta" (sorghetta) od sorgo = sirk. Zgornji (moški) cvet je „bandera" ali „cima".
Turščični plod je nekim „klas", drugim „klasira", lat, latica, glava, klip. Jalov klas (brez zrnja) je „golak". Lat je ovit v „lubju", „lupju", „čužju". Nekateri „slačijo" koruzo, drugi „lupijo", Tolminci „čužijo". Pri po-samnih latih puste nekaj peres (slame), da vpletejo v „kite" ali „grešte". Oskubljenim klasom pravimo, da so „rebci". V jeseni je
92
Gojko: Vesel trenutek.
videti, vsaj po Krasu, cele vrste turščicnih kit, ki se suše na hodnikih pred kmetiškimi hišami. Kadar se do dobra posuše, odtrgajo lati od kit, ter je omrvijo, ozurijo, oruzijo, omen-cajo ali pa omlatijo. Zrnje je navadno rumeno, pa tudi rdeče ali redkokdaj šarasto. Rudece zrnje daje dober lek za prosencljiva (prosenična, ikrasta) praseta.
Komu je neznana turščična polenta? Po Italiji, Istriji, Dalmaciji, Bosni itd. se prosto ljudstvo mnogo preživi s polento.
5) Kokoduča (ali „kakadiiče") je čudna beseda, ki je izvajati od besede „kokot" = petelin. V nekih krajih pravijo petelinčki, še drugod: poke, pokalice, in gospodki. Hrvaško: kokice in bale. Pravilno bi se moralo glasiti: „kokotice". Mično opisuje praženje kdkic prof. M. Medic v „Viencu" 1885, str. 460: . . . U Zemunu prvi dan čast-noga posta, kojom god ulicom oko podne prolažah, slušah djevojčice gdje se deru: kokice, kokice! To su kokani kukuruzi, što se na vatri (ognju) kokaju. Običajno žene ko-kaju, a one i vještije treskaju (ročno tresljaj o) rukom i tako iz tiha zagriju s ve zrnje. Kad počnu zrna puckati, onda se rešeto spusti i okrece i treska s ve brže, kokice vrcaju na sve strani, a nestrpljiva deca pjevaju: „Pu-cajte nam kokice, — na babine lončice: — Puče jedna, — puče druga, — puče treča —¦ puna vreča." Koja se zrna ne iskokaju, ono su piivare, a maloj puvari kaže se i puvarak . . . U Lici (Lika) da se kukuruzi bula ju zimi, kad i onako od duga vremena ne znadu djeca šta da rade, ili kad se raz-igraju, pa bude „igračka plačka", onda da se ona „vražja varica" umiri, bulaju joj ku-kuruze. U pržilici, ili uzmu rbinu (črepinjo)
Vesel t
Kaj meni oblačno nebo je? Kaj meni je šviganje strel? Saj v srcu mi jasno tako je, Saj jaz sem vesel, oh vesel!
od kakove loncine ili peku (pokrov). U hladnu peku ne smiju zrnje zasuti, jer bi se povra-tilo, bilo bi likavo, i jedva bi se izbulalo. Za koji trenak počnu se zrna bulati, a bule vrcaju okolo vatre kao pomamne itd. — NB. Bula hrv. = turška gospa. A slovensko: bulja-e narodna jed na Kobaridskem, iz turščične moke z gorkim mlekom zame-šeni = cmoki, Molji. (Ltp. Mat. 1890, str. 57.).
B) Igro „lih" ali „sodev" imenujejo pri Gorici: „par" ali „polež" (v Mirnem).
7) „ Janj ček bab6" itd. spominja na kresno pesmico, katero je p. J. Volčič priobčil v Ltp. M. 1878 i zopet Navratil v Letopisu Mat. 1887, stran 109: „G6ri, g6ri božji kres! — ... Mi imamo tu plesati, — Ba-binomu janjcu — čast i hvalu dati. — Babin janjac — okol kresa skače, — Babin janjac — priko kresa skoči, — Babin janjac — zimu nam odnosi, — Babin janjac — leto nam donosi." Baba = zima, janjac = pomlad in leto. Kako nekoč Babo žagajo, glej: Letopis Mat. 1878, 2—8.)
H) Krpiiča-e, na isti način kakor koko-diiča, beseda potvorjena iz „hrpica" hrpa = kupček. Drugod pravijo: „kopica" ali jopica", kupček leščnikov ali orehov ali zrnja ali ovočja. V Povirju pravijo „krpuča".
ft) Devetkati, prvotno od tod, ker so v zrak metali po devet kamenčkov, zrnic, trščic, in kolikor so jih ujeli, po tem so ugibavali usodo, ali so „gatali", zato vsaj na mojem rojstvenem kraju v Povirju je sedaj jedna ter ista igra „devetkati" ali „gacljati". To igro imajo pastirice na paši.
10) Zakaj ima ona, ki nič ne vdobi, „kozji veter", tega ne vem.
renutek.
Vi gromi, pregrozno grmeči, Vi moje ste sreče odmev, Vi bliski prejasno žareči, Vi moje ste sreče odsev!
Gojko