—    186    —
Starozgodovinski pomenki.
Tudi po gornjem  Štajeru je Slovenec ob času rimskega vladarstva prebival.
Razložil Davorin Terstenjak, Iz rokopisa: »Kdo so bili Noričani in Panonci, Kelti ali Slovenci ?«
Mi smo Slovenca našli v lepi Kranski ^") zemlji; vidili smo, da je od pervega prebival v slavnem Kar a nt a nu in teržil kraj morskega jadranskega po-brežja v bogatem mesta Bel i i -I^"^^). Sled svoje nekdanje velike moči nam je zapustil v spomenkih ceU akih in ptujskih; hrabrost in po;^umnost njegovo ozna-nuje mogočni Sisek, delavnost in pridnost bog;ate ravnine ogerske in zelene gorice štajerske,   široko
*) Ker smo vidili, da beseda Kar ni toliko pomeni kot Gore ne i, ter svetujemo pisati Kam s ki; ako pa to ni vsim po volji, pišimo Kranski, kakor slovenski narod na Kran-skem sam izgovarja. Vsaki, kterega sim na svojem potu-vanju po Kranskem vprašal: kakšni da je rojak? mi je odgovorili Kranc sim, ne pa Krajnc. Iz Karnski je postalo Kranski po presta vi je nju cerk, kar se v sla-venskem jeziku večkrat najde, postavim: mogila in gomila, bčela in čbela, manžei in malžen, lačen in alčen, (ruski) ladonj in dolonj. **) Izvirno ime mesta Aquileje (Ogleja) je prej bilo, kakor neki terdijo: Beli j a, Velija po Belina, kterega so tam posebno častili? (Glej zemljevid: Oesterreichs Lander unter den Romern von J. B* Schels und Eman v. Renn er.)
polje lipničko in ^radčko. Vesi in ter^i, ^ore in potoki, kterim je on slovenska imena dal, oznanajejo po celi veliki lepi Austrii nje^rovo bivanje, in bodo ozoanovali do konca vekov, da je Slovenec bil, kteri je pervo lopato in pervo kerčalo zapičii v terdo skorja matere zemlje, in od Rimljanov čislani noric ki plu": po nji vodil, in bo;2:ato nadarovano zemljo spreo-bernul v lepi raj, kteri zdaj več milionovstanovnikov rodi.
Pa ne samo v prijazni dolini, ne le na veselem griču, ne samo na širokem polju se je Slovenec posadil , temuč narava jegova polna žive delavnosti ga je tudi gnala v visoke planine, kjer prej, kakor zvezda danica svoje svitlo lice pomoli, divji petelin planinski krohoče, in kos planinski iz jelev visocih svoje juterno pozdravljenje v sladkomilih pesmah pošilja po živih dolinah. Kraj zelenomodrih jezer si je postavljal bajto svojo, in lovil blagodišeče ribice — žutovampastega šolnika in bistro posterv. Kjer divjih potokov svetle kaskade se mečejo, tam je prepeval svoje sladke pesmice paaeč drago čedo svojo. Kjer pečine stare kot svet molijo v visoko modro nebo, tam je hitel za bistrim jelenom, za živahno serno in berzo divjo kozo. Povsod je našel blagoslov božji, povsod je zapustil blagoslov. Zemljo je obdelaval v ljubem miru. Njemu sta punt in boj gnjusoba bila; dogodivščina jegova priča, da mu je ljubše plužno čertalo, kakor pa meč ostri* Hitro sije prilastil blagoslov izobražen ja; kakor je enkrat govoril krepki jezik slavnega Lacia, tako zdaj kramlja terdi jezik ponosnih Germanov; pa poleg vsega tega mu je vendar čez vse mil in drag jegov domači slovenski. Rimsko in nemško izobraženje ni ga izrodilo in ga ne bode; on se vklanja vi^aki, ali nikdar ne zapusti svoje narodnosti. Taka je bila in taka bode. Dogodivščina nas to uči — učiteljca narodov. V resnici poje slavni pesnik slovenski o domovini Slovenca : »Kar je visokiga um, eastitiga desna storila Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si«.         (Koseški.)
Pervo ime, ktero mi ne samo na dolnjo in srednjo temuč tudi na gornjo-štajerskih slovensko-rimskih spomenkih večkrat najdemo, je VERVS VERCAIVS, VE-RINVS, polalinčeno APRICIVS ^-)-
Obljubilo je to ime po Višnutovem Varaha-a va-tari, spremeni v vera-berevaberuna. V sanskritu 86 veli jjVer^': varahas, latinski verres, aper, gerčki: BQQcx)og od glagola „var^', varovati, braniti, vertheidigen, wideraiehgnC^^^^^^o/f 123J iz tega glagola je tudi postala sanskritska beseda: „viryan", Hinderniss, slovenski ovira, ^vairin'', der Krie-ger, slovenski borin, boritelj, ^varman^, arma, Waffen, slovenski arožje (orožje) z digamom: va-rožje, kakor: ozki in vozki, ože in voze. Ker emo o tej a vat ar i že v spisu o Ambidravih obšir-nije govorili, tukaj samo še povedati hočemo, kar smo v naših in nar ložjih študijah še novega našli. Razun povesti o početku te avatare, kakor smo ga v spisu o Ambidravih priobčili, še smo našli v indičkih bukvah Mahabarat in Purana tudi tako popisano:
„Hiri nacheren, hudobni orjaš, kteri je vse pokončal in veselje v tem imel, zemljo vnemirovati, jo zadnjič razvalja v brezoblično maso, in z njo se pogrezne v neskončno globočino. Torej se dvigne iz Bramatove strani bitstvo, spodobno veru belemu, od kraja clo malo, ali v eni uri je narastlo veliko kot naj veči slon in je viselo v zraku. Brama spozna, da je V i snu, kteri se je vtelesil in tako vidljiv postal. Naenkrat zakroli ailniše od nar močnejšega gromenja, in odglas je bil tako silen, da so se tresli stebri celega sveta. Tresel je svoji dolgi grivi, kteri ste raz jegovega vrata na obema stranama visele,  ježul  je mokro  setinje svojega trupla,
*)    Nuhar Gesoh. d. Steierm. stran 360 in na drugih mestih^
—   187   —
in se režal s svojim belim kelom, gibal svoje oči, radece kot rudece vino, zasukal svoj rep in potem se spustil z zračja in na glavo skočil v vodo. Vsa voda se je genila in se hudo zbnrkala zavoljo strašnega treska; duh morja ^^J je trepetal za svoje gospodarstvo in je prosil za milost m prizaoesenje. Moč V^egamo-gočnega je razdelila vodo; on pride do dna in tukaj vidi ležati zemljo — silno veliko pusto grudo (Klumpen). Težko kroglo prime, resi jo vode, in jo visoko vzdigne B svojim lovnim zobom (^Fangzahn). Bila je lepa kakor cvetoča Lata (Lotos) na jegovem zobu, Z ednim skokom pride na poversje, po vse premagavni moči vsega mogočnega stvarnika razprostre jo, kakor sag (Teppich), in zgine spred oči Bramatovih". (Asiatic, Researches L 154. J angleško ifsdanje, Bartolomeo Trave I s, 11. T, Maurice Hindustan L 407 J
(Konec   sledi.)
*)    Ker je Visnu kot ver iz morja prišel  in kot  ver se t nje pogrezuul, je nastalo imenovanje morjesec«
Starozgodovinski pomenki.
Tudi po gornjem  Štajeru je Slovenec ob času rimskega vladarstva prebival.
Razložil Davorin Terstenjak. Iz rokopisa; »Kdo so bili Noricam in Panonci, Kelti ali Slovenci ?« (Konec.) Ce zdaj ostanke te avatare, kakor se najde pri severnih Sla veni h, in kakor nam jo je nemški kronist zapisal, z indičko povestjo primerimo, dobimo terdni doka z j ed nakos ti i ndičk e i n sla ve n s k e mitologie   l).
Ponudi se mi priložnost tukaj  mimogrede o načinu
') Besede Ditmarove se glasijo takole: »Est urbs quaedam in pago Rediorum Riedegost nomine tricornis ac tres in se continens portas, quam unique silva ab incolis in-tacta et venerabilis circumdat magna. Daae ejusdem portae cunctis introeuntibus patent, tertia, quae orientem respi-cit et minima est, tramitem et m are juxta positum et visu nirais horribile, monstrat. Testatur idem antiquitas erorre delusa vario, si quando his seu a longe rebelJionis asperitas immineat, ut e mare prodicto aper m a gnus et candido dente et spumis lucescente exeat sequae in volutabro delectatum terribili quassatione multis ostendat«,    (Ditmar edit R. R. Steinhardt VI. p. 65.)
starih mest slovenskih nekaj govoriti. Ditmar piše, da je mesto Riedegost bilo tricornis, to je, da je obstalo iz treh mestnih delov. Taksna še so današnji dan mesta serbska in bosanska, ktera obstojijo iz grada, va-rosa in palanke. Takšno mesto se je brez dvombe velelo celo, zato imena mest Celina pri jadranskih Venetih , Cele polatinčeno Celeja, Celovec, Klagen-furt. Kako je iz Celovca r/Klagenfurta postalo, ne morem zapopasti; morebiti kakšin bavarsk markgraf ni prav slovenski znal in besedi Cviiouc (c vil i ti, kla-gen) iu Celouc spremešal. Nekteri izpelujejo nemško ime mesta Klagenfurt od wG!anfurta, to je, brod cez rečico Glan. Naj to koroški zgodovinoslovci razjasnijo. Ime mest Celina, Cele, Celovec se najde tudi kakor lastno ime in sicer v obliki CELAT 2), in polatinčeno   v   imenih   Totius,   Totulus,   Totella   3)   itd.
Druga imena slovenska na gorujo-štajerskih kamnih so 1LARA 4). Ime Ilara je sanskritnko in slovensko. II se veli v sanskritu iti in gibati CEichhoff j>ag. 211.) —¦ primeri sloveusko: ilati. Ime Ilara se na ravno tistem kamnu najde polatinčeno: Ittuna, Ittun.
Dalje najdemo slovensko ime CESTVS in CAE-STVS 5), ktero se tudi polatinčeno najde v imenih Vi a-tor, Viatorinus, Viatorina6). Dalje sila dostikrat ime CANTIVS 7J, ktero polatinčeno najdemo v imenu Finitus 8), kane starostov, finis. Imenitno je indičko ime BRIGANTIA 9j, to je, BrigMava. Brigu je bil eden iz deset sinov Bramatovih, kteri je več svetih bukev napisal.    (Vollmer 279).
Na koncu tega sostavka še navodimo samo jedno ime, in to je: TERTVLLINVS, TERTVLLA 10). Na pervi pogled zagleda hitro vsaki, kteri količkaj slovenski zna, v tem imenu slovensko koreniko: terta, ter-tula, ter t i ca. vitis, die Rebe. To ime priča, da enkrat sladka terta ni samo do Gradca, temoč še više gor rastla. V listinah runskega kloštra (Stift Rein) si m bral, da je klošter enkrat imel gorno in vinsko desetino v Pfanbergu , več ur gor od Gradca, kjer zdaj nika-koršne vinoreje več ni. Ime Tertulin in Tertula se najde polatinčeno v imenih VITELIA, VITEIVLA in VITALVITLVS n). Toliko bo zadosti dokazati, da ob času Rimljanov ni bilo nobene keltiške duše vec v gornjem Stajeru. Mi smo napise nabrali od me-stica Aussee dol do gradeke gore Sokola (Schdkel), ktero Aquilin Juli Caesar tudi imenuje Gessak, brez dvombe Gosnik ali Gosak Lblizo Cela je tuli gora Gosnik) in ni smo bili tako srečni le enega edinega celtiškega imena najti. Kamor je vendar toliko Celto-gallov bes odnesel ?
*)    Muhar 380.
3) Muhar 379. Rodovine Celar, Celinic še živijo na Štajerskem in Tlorvatskem. Totela v fari sv. Antona v slov. goricah.
*)    Muhar 347.
)    Muhar 402. Rodovina Cestar živi v varaždinskih toplicah
•)    Muhar 347. 397.
7)     Muhar 396.    Rodovina Ivane i an živi v Ptuja
8)     Muhar 387.
'')    Muhar 393.    \\ odo vina Briga nt živi v Slivnici. L0)    Muhar 423 in na drug.  mest.
u) Muhar 415. 386. V srenji Trojah med Teufenbachont in Muravo v gornjem Štajeru je na rimskih kamnih bog vinogradov izrisan, naga možka podoba, ktera v vsaki roki grozd derži. Brez dvombe je to božanstvo Vitumnu«. kteremu v čast se spomeniki v Noriku postavljeni najdejo, ako ni indoslavenski Živa pod Vitumnom skrit. Na rimskih kamnih berem sila dostikrat ime Vit^alis, to so slovenski Živki in Živci, kterih je na Štajarskem iti Kranskem dosti, kakor tuiii jih ponemčene najdemo v šta-jarskih in kranskih rodovinah Leben.                        Pis.
—    190   —