„POJEJO KAK ANGELCI" str. 3 SVEJT SE JE NA GLAVAU POSTAVO str. 4-5 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 21. februarja 2002 Leto XII, št. 4 Ob slovenskem kulturnem prazniku V šauli Ino v krčmi Nej ka bi zdaj na lagvo mislili! Na slovenski kulturni svetek smo nej šli nej v šaulo pa nej v krčmau, liki v gledališko dvorano v Monoštri, gde sta predstavi svojo novo igro Lutkovna skupina osnovne šaule na Gorenjom Seniki pa Gledališka držina Nindrik-Indrik. Mladi lutkarji so nas pelali v šaulo, na prvo vöro prvoga dneva prvoga klasa. Mlajši bi radi vedli, kakšna bau njina prva leranca, zato si go probajo vönajdti, zamisliti. De dobra, mila, tija pa de lepau ravnali z njimi? De stroga, sigurna pa de sé drla z njimi? De brblava, stera loboče, lo-boče, oni pa sploj do rejči ne pridejo? Vse tau njim blaudi po glavej, sé že naprej bojijo ali radüjejo... Te pa pride pre-senečenje (meglepetés)! Njina prva leranca sploj nej leranca, liki školnik, steri prinese s sebov žogo pa pravi, ka do sé na prvi vöri prvoga dneva šli malo špilat, brsat, ka bi sé bole spoznali. Z Gledališko skupino Nindrik-Indrik smo pa šli v vaško krčmau. V igri imajo, kak sé vidi z naslova tö - glavno vlo-go (főszerepet) krčma, lidge, steri živijo v njej ali es ojdijo. Tau so krčmarica Klara, njena mati Aranka, njena hči Brigita, nečakinja Gyöngyi, trgé moški, Pišta, Laci pa Šanji, steri pau svojoga žitka preživijo v krčmi Pri veseli krčma-rici. V tej krčmi sé nika ne godi, pra pokriva opremo (be-rendezés), prašnaste so misli lidi tö. Senjajo o ovakšom, baukšom živlenji, dapa nika neščejo za tau naredti. Po pismi strica iz Amerike, v njej je gunč o erbiji, tristo gezero dolarov, sé tak vidi, ka sé tejm lidam nasmehne sreča, dapa Usoda vözdela z njimi. Najnovejša igra Gledališke držine Nindrik-Indrik je brit-ko-vesela komedija, istina, ka sé dobro vönasmejemo, dapa zatok nam v lampaj ostane britek žma tö. Edno okau sé nam smeje drugo pa djauče... V tej igri, stero je napiso Milivoj M. Roš, smo malo mi vsi, je malo naša krajina Porabje, v steroj sé tö dostakrat tak vidi, ka sé je cajt Stavo. Če sé pa nam pokaže kakšna srečna prilika, nej gvüšno, ka go znamo vöponücati. Naj napišem menje vsej tisti, steri so sé trüdili za tau, ka do leko lidgé v Porabji letos vidli igre, stere si je rejsan vrejdno Pogledniti. Naj tau bau namesto toga, ka bi vsakšoga ejkstra pohvalila. Najprva mlajši lutkovne skupine: Andreja Čizmaš, Kitti Viro-vec, Kata Čato, Gábor Ropoš, Roland Neubauer, Tomaž Mi-žer pa njina leranca Ildiko Dončec-Treiber. Zdaj pa odrasli! Tau so avtor teksta in režiser obeh predstav Milivoj Roš, krčmarica Klara Fodor, mati Aranka Schtvarcz, hči Brigita Šoš, nečakinja Gyöngyi Bajzek, gostje v krčmi Laci Nemeš, Pišta Nemeš pa Šanji Mesaroš. Marijana Sukič 2 Izšel tretji zvezek Etnologije Slovencev na Madžarskem Direktor Javnega sklada v Monoštru Po nauvom leti smo pá bogatejši gratali z ednimi knjiga-mi, v steraj vsikši leko najde kaj za prešteti, od najbole čednoga vučenjaka pa do naj-bola prausnoga čleka. Tretji zvezek Etnologije Slovencev na Madžarskom je vödalo vogrsko Etnološko drüštvo, prispevke je zbrala Marija Kozar. Pri prevajanji na vogrsko ali slovensko rejč sta njej pomagala Ibolya Dončec pa Dušan Mukič. Vüpam, ka avtorji (szerzők) nedo čemerini, če nemo po vrsti šla, liki mo najprva od tistoga prispevka pisala, steri sé je meni najbole vido. Gda človek ojdi po Porabski vasnicaj, v dosti mestaj vidi pri pauti ali po brgaj križe ali kakšne male kapejlice. Največkrat so tau leseni križi, na steri ali nigdar nej bilau na-pisov ali sé pa več ne vidijo. Človek najgeri grata, Sto so bili lidgé, steri so te križe dali postaviti pa Zakoj so je dali postaviti. Ali sé je z njimi Zgodilo kaj dobroga, kakšna čüda ali so meli kakšno velko žalost? O tom piše Ibolya Dončec v prispevki Sakral-ni spomeniki porabske preteklosti. Križi pa so največkrat dobili ime po tistoj držini, stera nji je dala postaviti, so pa takši križi tö, steri sé zovejo po funtoši, gde so stali. Od dosta križov pa kapejlic sé več ne vej, Zakoj so je postavili, dapa starejši zatok ešče dostakrat pripovejdajo, Zakoj sé je postavila kakšna kapejlice Od kapejlice v Ritkarovcaj, stera stodji nej daleč od zvauna, je etak pripovejdala Iluš Šöme-nek. »Zadjačina Mariška so eno dejte meli, pa jim je mrlau. Veča so nej mogli roditi, tau jije trno bantüvalo. Dosta so si brodili pa se njim je te senjalo, aj edno kapejlico nin postavijo. Te so oni tam steli, gde so oni doma. Pa se njim je pá senjalo. Nej toj, tavö na brejg aj dejo, gde je zvon. Pri zvonej naj začnejo. En bot naj s seuv nesejo pa aj skauz gor po brgej badajo. Tam, gde de bot tamta išo, tam nej, liki gde gor ostane, tam naj kapejle postavijo. Te so sausadico prosili, če toj leko zozidajo. Oni so jim dopisti-tipa so zozidati tau kapejlo.« Bole veselo temo si je vöodebrala Zdaj že pokojna Hilda Čabai. Pisala je o tom, kak so gnauksvejta gostüvanje slüžili na Gorenjom Seniki. Prispe-vek Gostüvanje na Gorenjom Seniki začne s tem, kak je pojep mogo prositi dej-klo pri starišaj, kak so je po tistim v cerkvi trikrat ozna-nili. Gda so je od drugin vöoznanili, je leko sneja ojdla po-daraj. »Pri nas je takša šega, ka snejé nützaprejo, aj dosta pigéjo. Zvüna na pragi pa eno sajavo meklau zabijejo, ka sneja moreprejk streji li-čiti. Če se gi posreči, te de flajsna, skrbeča Žena, če nej, te de zapravlasta...«- piše Hilda Čabai. Po tejm po-drauvnoma dolanapiše, kak je zvač ojdo, ka je gunčo, gda je žlato za gostüvanje zvau, kak je mladoženec išo po sne-jo, kak je bilau zdavanje pa po tistim v krčmej ali pri iži. Ešče tau tö, kakše verše so gunčali, gda so djesti goranosili, ka so spejvali, gda so sneji vejnec doladjemali. Gda so drugi den domau šli, je en pojbiček eno Črno kokauš neso. Če je kokauš ostala pri iži, te je prej sneja tö ostala. Katarina Hirnök v prispevki Ime Slovencev na Madžarskem nekoč in danes piše o tom, kakšne vsefele menje so gunčali pa vönajšli Madžari Slovencom, steri so živali na Vogrskom. Zvali so nas za Tote, tau menje so nücali za tista lüstva na Vogrskom, stera so gunčala slovanske gezi-ke. Nisterni pisateli so nas meli za Vandale, od 19- stoletja so pa začnili nücati rejč Vend za tiste Slovence, steri so živali v ogrskom kralestvi, kakoli ka so oni sami sebe v matemoj rejči vsigdar zvali za Slovene, Slovenje, Slovence. Trno dugi prispevek v 3. zvez-ki Etnologije Slovencev na Madžarskem najdemo od Imreja Grafika z naslovom Tromeja - Od srednje-evropske nacionalno trav-me do stičišča narodov. Piše o tom, gda pa Zakoj so postavili tromeji kamen na Gorenjom Seniki, kak so se po prvi svetovni bojni poga-jali, gde naj bo granica med Vogorsko, Jugoslavijo pa Avstrijo. Če je bijo te kamen med dvöma bojnama simbol, steri je Madžare spomino na zgübleno bojno pa rosag, je po leti 1990 grato simbol pa-daštva, prijateljstva med narodi, med lüdstvom. Pri tom kamni se vsakšo leto srečajo Avstrijci Slovenci pa Madžari. V stari rokopisaj je gorostala Molitef od mauk jezoša ali Zlati Očenaš. Marija Kozar analizira molitev po go pri-merja (összehasonlítja) z mo-litvami drugi narodov. Molitev leko raztalamo na tri tale. V prvom tali spoznamo Jezuša na Olivitanskom brejgi pa Židove, steri so Prišli po njega. V drugom tali Jezuša zgrabijo, ga mučijo, obsaudijo, ponižajo, na križ pribijajo. Najlepši tau molitve je dvogo-vor (párbeszéd) med Jezu-šom pa njegvo materjo Marijo. V zadnjom tali te ljudske molitve je Spominjanje, gde zvejmo, Zakoj trbej tau molitev moliti: Mali Jezuš tak vali: »Da bi še eden taši človek najšo, da bi eto molitev vozmolo, sakši svetek, čepa nej sakši svetek, te pa sakši kvaterin petek, tisti človek ali ženska, če bi telko grejof mejla, kak v maurdjipejska, na zemla tram, na vejki lutke, na neba zvejzde, njegov! greji do odpüščeni, neba do pred njim odprejta, pekel de na voke zaprejta Amen. Judita Pavel se v članki Moji spomini na očeta spomina na svojoga očo Avgusta Pavla. Kak piše, »ne bi rada spomina na njega popačila, niti idealizirala. Njega ni posebno idealizirati.« Hči Sama tö tau čüti, ka je njegvo živlenjsko delo gratalo del kulture vogrskoga pa slovenskoga naroda tö, steroga se več ne da vözbrisati. Marijana Sukič Na vabilo Državne slovenske samouprave je Márton Mol-nár, direktor Javnega skladazanarodne in etnične manjšine na Madžarskem, 1. februara obiskal Monošter, kjer se je srečal s predstavniki slovenski!! organizacij in inštitucij na Madžarskem. Le-ti so se v lepem številu zbrali v Slovenskem kulturno-informativnem centru, Prišli so ne le iz samega Porabje temveč tudi iz Szombathelya, Monsonmagya-róvára in Budimpešte. Márton Molnár je navzoče seznanil z delovanjem sklada, ki ga je 1.1995 ustanovilavlada za podporo manjšinske kulturne dejavnosti ter ohranjanje identitete. Leta 1995 je sklad imel 400 milijonov forintov, letos razpolaga s 620 milijona Martin Ropoš, Márton Molnár in Ferenc Kranjec kar poumni, da se pri dodelitvi sredstev ni upoštevala vsa-koletna inflacija. Delovanje sklada usmerja 2 6-članski kura-torij, ki sestoji iz predstavnikov 13 manjšin ter zastopnikov parlamentarnih strank in državne administracije. Predsednik kuratorija je vsakokratni predsednik Urada za manjšine. Sklad razpisuje štiri večje natečaje. To so t. i. namenski natečaji (kultura, otroške in mladinske kolonije, verska de-javnost, založniška dejavnost, gledališče, lokalni manjšinski mediji i. t. d.). Večja vsota je namenjena manjšinskemu tisku. Sklad podpira po en časopis pri vseh narodnih manj-šinah (12) ter štiri časopise romske manjšine. Največja debata se je razvila okrog manjšinski!) štipendij, kaj ti predstavniki manjšin bi radi doseglo da ima pri ocenje-vanju večjo težo t. i. manjšinska aktivnost. Direktor sklada je razložil, da kandidati za šolski uspeh dobivajo 500 točk, kar poumni pravzaprav 100 točk, kajti dijak oziroma štu-dent, ki ima slabše povprečje kot 4,00, ne more kandidirati za štipendijo. Za manjšinske aktivnost (aktivno govorjenje materinščine, sodelovanje v društvih, kulturnih skupinaj se lahko dobi 160 točk. Direktor javnega sklada ocenjuje, da je manjšinska štipendija v zadnjih letih zgubila svoj prvotni namen in velikokrat deluje kot sodaka podporo. Sklad namenja določeno vsoto tudi manjšinski umetni-kom in ustvarjalcem. Direktor sklada je navzoče opozoril, da je pomembno, da se držijo terminov tako pri vložitvi natečajev kot pri uresni-čevanju programov. Pri izpolnitvi obrazcev ter pogodb je opozoril na natančnost, kajti najmanjša formalna napaka je lahko vzrok za izključitev kandidata. Slovence v kuratoriju zastopa Ferenc Kranjec, ki je ponudil svojo pomoč vsem tistim, ki se želijo udeležili natečajev Javnega sklada. M. Sukič Porabje, 21. februara 2002 3 Papiri pripovejdajo Marijina podoba Dr. Jožef Smej - 80 lejt stari Pobožen mejsečni Marijin list je med 1904 in 1941 izhajo „vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice ra-zglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja leta 1904. dec. 8., gda je te list, kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske krajine do rok dam ”, kak piše v vsikšo j številki. Od 1904 do 1915 je emo dugi naslov: Nevtepeno poprijeta Devi-ca Marija, zmožna Gospa Vogrska. Marijin list so pošilali v evropske rosage, v Južno i Sevemo Ameriko, Kanado, Avstralijo z Novinami i Ka-lendarom Srcá Jezušovoga vred. V te novinaj je našo lüstvo najšlo slovensko šte-njé. Nej samo versko, liki splošno kulturno tö. Za te novine je svoje prve pesmi napiso Avgust Pavel. Do 1913 so pisali z madžarskimi litarami, po tistom s slovenskimi. Na Marijinom listi je bila skor vsikšo paut Martina podoba. Samo v ništerni lejtaj so meli gor kaj drügo. Tau se je lüstvi nej vidlo, pa so spitavali: Zakaj nega gor Marijine podobe na Marijinom listi? V novinaj 8. marca 1930 je urednik Jožef Klekl etakši odgovor dau: »Naši dragi naročniki nas z edne fare pitajo, zakaj nega gor na tablaj Marijinoga tista podobe Nevtepene Devi-ce kak je negda bila gor!? To pitanje nas zaistino do dna srca veseli. Vidimo najmre ž njega, da naše dobro lüstvo veseli, če vidi podobo svoje dobre nebeske Matere. Pa naj bodo ti dobri naročniki potolaženi, ne je vzeta doli podoba Nevtepene Matere z Marijinoga tista. Gor je ostala, samo ne so je dobro po-glednoli. Martina podoba se najmre ne Slika samo v edno formo, nego v Sto i Sto form. Vsaka forma pa ma svoj pomen. Naj ne bi edna forma postala prenavadna, zato se te vnoge forme menjajo. Tak delajo vsi listi, kak je napravo zato tüdi naš. Kakšo podobo si je pa te zvok)? Gledajte eto: „Na sredi M. Tista vidite edno okroglino. Neje nikaj potreto, nego popolna ok-roglina je. To pomeni po-polnost. Šlo pa nosi tö po-polnost? To popolnost nosi tisti, šteroga ime je zapi-sano v tö okroglino. Spisano je pa notri: MARIJA. Probajte samo čteti, pa najdete ka Zdaj pišemo. Okoli Marijinoga svetoga imena je pa dvanajsti zvezd. Te zvezdepomenijo Marijine dvánajstere jako-sti: čistost, ponižnost, lübezen itak dale, z šterim je bila ta najsvetejša žena okinčena i štere glasi že 26. leto Marijin List i k šterim vodi, naj bi ž njih dragi na-ročniki v kem vekšoj meri mogli zajimati. Vidite tö je Zdaj Martina podoba na platnicaj Marijinoga Tista. Jeli ka je jako lepa! Samo razmitijo moremo. Zdaj jo že razmimo i mo si priza-devali ka mo mi tüdi kem bole i kem prle spodobni k toj podobi. Ve naslikana Martina podoba tüdi pride gor, ali letos ostane ta. Mamo Že lepo pripravijo-no, tečaspa legledajmo tö i pletimopo njoj dosta zvezd okoli svoje düše!” Marija Kozar 15. februara 1922. leta so se v Bogojini naraudili gospaud mariborski püšpek dr. Jožef Smej. V gimnazijo so ojdli v Murski Soboti, za dühovnika so se včili v Maribori in v Somboteli. Tü so se navčili Vogrski tö. V Somboteli so je posvetiu za dühovnika 1944. leta. 1974. leta so v Ljubljani doktoriraU. Od 1969- leta živijo v Maribori, gde so pomožni püšpek gratati 1983. leta. Gospaud Smej se zanimajo za zgodovino Prekmurja in Porabja tö. NapisaU so več kak dvejstau publikacij. 55 o živlenji erični lidi, 14 o knjigaj, 22 knjig so dojobmüi na slovenski jezik in 21-krat so pisati o zgodovini kakše vesnice. Gda so se v Sombo- Moški kvartet iz Martinja je 2. februara Svetki 10. obletnice. Dvorana v Gornjih Petrovci nej mala, aU nabito puna je bila z lidami, ki radi imamo petje in sami tö radi spejvamo. Tau je bila skupina deklet od Grada, nonet Lyndwa. Vabilo na tau obletnice je daubo Mešani pevski zbor Avgust Pavel tö. Navzoče je pozdravo pa je program Vodo Srečko Kalamar. Pri moškom kvarteti spejvajo trgé Kozarovi bratje, Ciril, Metod pa Danilo, štrti je saused Lojze Andrejem Vodi je Ciril Kozar. Moški teU včiti, nejso meU slovenske knjige, zatok so sami zač-niU pesmi pisati. Te pesmi so vödati po štirideset lejtaj, 1992. leta pod naslovom »Kapla na kantti«. Gospaud Smej so napisaU edne kuste kvartet je prvi nastop emo na božičnom koncerti v gorenjoseničkoj cerkvi 1991. leta. Te je moj, Zdaj že pokoj-ni mož, etak pravo: Vejš, ma- spejvajo kak angelci. Od tistoga mau ma naša ves pa naš pevski zbor z njimi stike. Dosti programov smo meU vküper, nej samo v Porabji, liki v Budimpešti, Mo-sonmagyaróvári pa Sombo-tetitö. Program jubilantov je biu trno bogati. Najprej so zape-U oni sami, potem pa nonet in naš pevski zbor. Med tejm cajtom, ka sta se Trejza pa knjige o živlenji Mikloša Küzmiča. Od šestdeset^ lejt 20. stoletja odijo v arhiv Sombotelsko püšpekije, v arhiv Železne županije pa od sedem-desetih lejt. Gospaud Smej so na slovenski jezik dojobmiU dva romana od Géze Gárdo-nyija in edne od Ferenca More. Gospaud Smej Zdaj pišejo predavanje o Avgusti PavU, kak je včüu slovenske dijake v SomboteU, šteri so se tü včiti za dühovnike. PredavaU do v Maribori na konferenci o Avgusti PavU. Gospaudi püšpeki Jožefi Sme-ji želejmo vsi Slovenci na Madžarskem dobro zdravje, Baug naj je živi eške dugo lejt! Štefan korila, poUtizirala pa naure krave naganjale na odti, so se fantje iz kvarteta preoblekU in nas presenetiU z narodnozabavnimi pesmimi. PresenetiU so nas gospaud župnik Lojze Kozar, brat pevcov, s projekcijo diapo-zitivov. Med tejm, ka smo gledaU lejpe kejpe, smo pu-slüšati klasično glasbo. Kak smo gledaU te kejpe, smo leko gorprišU, ka človek največkrat ne vidi tadala od svojga nausa. Kakšne lepote skriva naša krajina, Srebrni brejg, pavarske iže, delo, okolje?! Te večer nas je čakalo eške eno presenečenje. Na programi so pozdravo Pomur-ca leta 2001, tau pa nej biu nišče drugi kak gospaud Ivan Camptin. Moškomi kvarteti iz Martinja želejmo eške dostakrat deset lejt uspešnoga dela. Ostanimo še tadala dobri prijateU, mi, ki Živemo na toj, in vi, ki živete na drügoj strani Srebrnoga brejga. Vera Gašpar Posnetek: I. Barber 10. obletnica moškega kvarteta iz Martinja »Pojejo kak angelci« ma, tej podje pa tak lepau Porabje, 21. februara 2002 4 3. februara se je v Slovenski vesi svejt na glavaü postavo. Borovo gostüvanje so meli. Vej je pa tau nika čüdnoga nej, če smo pa bili v fašenskom cajti. Že sámo borovo gostüvanje je na gla-vau postavleni svejt, Vej pa mladina v vesi mora za štrajf baur vlejčti, sneja pa ženin sta nej istinska, vse je samo za šalo. Penzionisti Drüštva porabskih slovenski penzionistov iz Slovenske vesi pa Monoštra so si pa nika zmislili pa so baur vlekli samo za ša-lo. Tau staro šego so ešče bole vöobrnauli, kak je že itak djaukali, ka so se postraši vraga... Istina, ka so tej penzionisti tau borovo gostüvanje bole za šalo mislili pa za tau, ka bi mlajšom, svojim vnukom pokazali, kak so se gnauksvejta na fašenek veselili. Dapa zatok je skurok telko lidi, gledalcov bilau, kak če bi istinsko borovo gostüvanje bilau. Prišli so lidgé iz drugi vesnic, največ pa iz Varaša, ka bi vidli, kak se Veselijo penzionisti iz Slovenske vesi pa Monoštra. S penzionisti vred pa mladina pa mlajši tö. Kakkoli so penzionisti najprva mislili tau prireditev (rendezvény) vöobrnjena. Namesto rednoga völkoga baura, kak so tau Slovenčarge šagau meli, so vlejkli mali borič. Dapa zatok te mali borič nej tak mali bijo, ka bi nej zdržo snejo pa ženina. Pri pravom borovom gostüvanji je tak, ka sta v vesi najstarejša de- lila pa najstarejši pojep ženin pa sneja. Penzionisti so s tejm nej bajo meli. Kakkoli je lejpa bila njina sneja, se je zatok vidlo, ka nej več rosno mlada. Ranč tak kak svadbice pa drüžbange, steri so vlejkli baur. Če rejsan je pri penzionisti tak, ka gnauk tü trga, gnauk tam boli, Zdaj ji je nika nej trgalo pa bolelo. Te »starejše« svadbice so tak djufkale pa popejvale po cejloj pauti, kak če bi dvajsti lejt stare bile. Če smo pa drüžbane malo bole od skrajek poglednili, smo vidli, ka so za lejpe bajüsi dosta črni klabajsov taponücali, večer pa dosta žajfo... Vragauvge, ciganjice, barbejrge, Fašenki pa Lenke, te maškare so vse starejše bile od 55 lejt. Najbola flajsna je bila Annu-ška, stera se je za malo dejte, dojenčka oble j kla. Njeni šta-nicli iz bejloga platna, steroga je mejla obejšenoga kauti šinjeka, je puni bijo pejnez. Gvüšno zatok, ka je V cuc-linskom glaži namesto mlejka dobro vino mejla. Najbole se je te vidlo, ka je tau borovo gostüvanje vö-obrnjeno, gda se je na konci pop brž prejkzravno v vraga pa je »stari-mladi« par nej vküpzdau, liki razpito, razlaučo. Ovak je pa vse tak bilau kak na pravom borovom gostüvanji, baur(ič) so Večkrat stavili, manjasti) mladino so šinfali, mlajši so samo zase, je vsigdar več lidi vcüjprišlo, vsigdar več se je glasilo, ka bi oni tö radi vcüj bili. Kak so si vse tau vözmislili, kak so se pripravlali, vse tau leko preštete v članki Klare Fodor. M. Sukič Posnetki: Jože Hirnök, Csaba Tóth „Nas štja vejn Baug rad ma" Slovenčarstji pa Varaši ji slovenstji penzionisti so nam lejpo peldo pokazali, gda so organizirali borovo gostüvanje „za šalo”, kak se leko pripravi kaj tak, ka njim cejla Slovenska ves na pomauč staupi. Nikoma naj ne bau žau, dapa v tejm je „főkolo-mpos” bila Antal Majči neni, stera je prej več tjednauv samo na biciklina visala pa cejle dneve langnivala po vesi. Na, vej njena čer Ilda Pustai, predsednica slovenske samouprave, skur ranč tak, nej Zaman, ka djabuka ne zleti daleč od djablane. Dapa, splačalo se je. Penzionisti so najprvim sami Prišli vtjüper si zgončat, ka pa kak naj bau. Gda smo se že štrtič najšli, sam mislila, ka mo stene kulturnoga dauma mogli tadale dejvati, telko lüstva je prišlo vtjüper, mladi, starejši, moštji, podje, dekle.... Iz Varaša je fiirt taum bila Aranka Schwarcz pa Margit Kukor, stere dvej sta brigo mele zaVarašanec. Ka ma prajti o tejm štja Iluš Bartakovič, stera je od začetka na pomauč bila pa štjasvatbicatü. „Dja sam se Sprvoga tü bo-djala, gda je mena tau Majči prajla. Ali gda smo parkrat vtjüp Prišli, sir nas je več bilau. Kak smo gunčali, ni-štja nej pravo, ka dja nej. Vsakši je pravo, dja tau ta napravim, dja tau spečem... Tau me je že te tak veselilo, kak mi tau gunčimo, kak tau bau, kak tisto bau. Cejla ves je stejla, dja ne vejm, kak je tau bilau. Vsakši zatok rad ma malo norijo. Zatok je tau sploj lepau za Slovensko ves, ka gda kaj trbej, te zatok se ništje vö ne vleče. Mena se tau sploj vidi, gda lüstvo tak lopau leko vtjüp spravi pa se s cejle krajine vsi vtjüp veselimo. Lejpi cajt je tö bio, ka nas štja vejn Baug rad ma. Samo je telko bila falin-ga, ka tü mi v vesi mamo svablicine gvante, samo taše šurtje nejmamo. Na pa te iz Varaša Erži Geček, ona je prajla, ej pa ka mo te Zdaj z vami delala, pridte, ej vam dja zašijem. Tak ka nam je Porabje, 21. februara 2002 5 Svejt se je na glavou postavo Svejt se je na glavou postavo lejpe gvante zašila, Annuš Unti nam je pa naredla papirnate vence, püšle. Tau je trbelo videti, kak smo lejpe bile!” Tau bi dja tü nikdar nej brodila, ka se njim tak lepau po-sreči te den. Pa je bridki žma döjn ostano v mena. Na, vej tau več tü namo dala valati, ka furt na drüdje trbej poslöjšali! Zakoj? Pitala sam od vöobr-njenoga popa pa biraufa, maloga biraufa, če trbej ozvočitev (hangosítás), ka de vse vanej. A, njim prej nej, ka oni kreptji glas majo! Na, te kreptji glas se v nedelo tü vöobmo. Tak birauf kak vrag, eden je bola zamuknjeni bijo kak drüdji, mislim, ka se njima sam vrag potegno v gonte. Maloma biraufa se je pa posrečilo tak drejti, ka se je štja z bora tü dola kobacno. Drüdji bi se tü, če bi ga kaša maškara tak stisnila za mo-štje potače, kak njaga. Naj se od toga svojoga greja nikak malo leko rejšim, sam prosila snejo Kati Nemet pa ženina Lacina Makoša, naj mi sprobata ponauviti, ka sta njiva gončala. Njeva sta se mi pa rejsan smilila, nej njima dojšlo, ka sta taum na borej zvedla, ka se neta zda-vala, litji razpitavala, te njima štja v dvaujo djeziki tau tü trbelo vözbrodili Zakoj. Pa te štja brezi mikrofona! Dapa tak sta se Obadva znajšli ka če bi se več tjednauv pripravlati, bi nej mogla tašo dobro vönajti. Žau mi je, ka je malo lüstva leko čülo. Zatau smo meli eno cejlo oddajo v slovenskom radioni, en mali tau te pa leko šteli eti. -Kati, mi smo tak steli, naj sneja ne bau lejpo, naj ma bolazamanjskoga, vözobr-njenoga gvant, niši smejš- ni piišeu pa si ti buma tak prajla, ka bi ti rada bila lej-pa sneja. Ka je tak bilau, zatau se moramo za(h)va-Üti Erži Geček z Varaša, ka ti je ona posaudila gvant, ešlja ga je na tvojo tejlo prejk naprajla tü, pa Ani Unti s Traušče, stera ti je papirnati bejli püšeu naprajla. Zakoj si mejla tašo želja? »Dja sam rada bila, ka sam Zdaj dunok gnauk lejpa bila, samo tau eno völko žalost mam, ka nejmam zobe, dapa tak sam si fejs lampe stiskavalo samo sam vrnje zobe vsigdar kazala. Nej bi zatok rada grda bila, dja sam tö bola djizdava. Taši lejpi gvant pa lejpi püšeu sam dobila!” - Laci Makoš, ti si pa bijo ženin. Gda so tau teka oprvim prajli, ka’štiženin, ka si si brodo? „Dja sam Sprvoga ranč nika nej vedo, ka bau v našoj vesi. Samo gda me je Plejvcina (Antal) Majči zgrabila na pauti pa mi prajla, ka mo dja ženin djé. Te sam pravo, ka v Slovenskoj vesi dosta od mena starejši moštji djestejo, Zakoj pa tiste ne zoveta, dja sam štja nej tak stari dje. Na, mena te tak nikak vola prišla, vej Zdaj tejm Starejšim dja pokažem, ka dja sam se že gnauk oženo, tej so se pa štja ranč nej oženiti.” - Kati, gda te je Pito vrag, Zakoj sé štjeta razpitati, ka si vejdla vönajti v tistoj nevauli? »Prajla sam, ka je den do dneva pijan, je zalokani kak šaluk pa tak pijan domau pride pa den do dneva nika ne dela. Dja v fabriko ojdim, doma mam v štala puno mare, v glejva puno svinj, tau vse Sama obredili pa te naj štje večer nalečem djesti pa vse. Tau vse ne morem. Trüdna sam dje, gda večer spat deva, te drugo nej, samo, ka bi k mena üšo pa bi me rad emo pa samo mlajše redo vsikšo leto. Vonja pa tak od piti kak cefre. Dja z njim ne morem spati, tau že nej mogauče dje. Morava se razpitati. Pa se den. do dneva kuriva. Pa me te bíti tö štje, če je nej tak, kak on štje.” - Laci, ka si pa staupo ti na tau? »Ka je mena žena prajla, tau nej istino dje. Vej se pa cejli tjeden v gauštja tepe, niši asek ne prinese domau. Domau pridem z dela pa sam lačen, nejga obeda, nejga večerdje. Gvant v kaut tapo-čani že eden tjeden pa ranč nanga ne pogledne. Gnauk tö, gda sva vtjüp spati na enoj poslali pa vnoči ta seg-nem, žene nin nejga. Tavö na okno poglednam, tam se pa niši grm djiba. Tavö dem, poglednam, dja trikrat taši krepek človek je vöstaupo, kak sam dja djé. Pa s tašo ženov kak Íeko žive?” - Zdaj pa malo „kauštaj-mo ”, če bi njeva štja tadala leko gončala, ka vse bi tapotočila enom drügo-mi? »Na, gda si pa tak pijan bijo, ka sam ti prajla, idi gnauk že spat pa si dola leži, si nota išo v pisa klonjo, taum si tijo. Pa gda sam ti prajti, vö-obejti tam zark pri štati, kak si te prijo štjet? Z botom si bejlo pa si štjet držo. Tau že tö ne vejš...” »Tau že pa nej istina, ka vse poprejk gučiš. Ta mineš, kak zverina. Tašo ženo menanej trbej. Samo se furt na Hévíz (zdravilišče) Odiš kaupat pa rit segrejvat, doma pa vse na mena ostane...” Slovenčarstji penzionisti so na drüdji tjeden štja meti brigo pa delo. Kulturni daum so mogli vred djasti, za baur so iskati tjüpca, gvant pa vse, ka so vtjüp sprositi, so nazaj nositi. Edan kočöj se je tü strau, dapa Gerenčer bači so njim ga dati nazaj naprajti. Za eno najvekšo delo so meti pejnaze šteti pa vtjüp spatjivati, vseposedik vse vöplačati. Gda mi je Antal Majči neni kazala svoje papire, sam mislila, ka sam pri kašoj knjigovodji (köny-velő). Kak Sveto pismo! Od ftiera do filera ma dola spisano vse. Moram prajti, ka smo vsi biti presenečeni, gda so se pejnazdje zraču-nati, tjelko pejnaz jé prišlo vtjüper. Bi stoj mislo, 73760 forintov. Vsakšoma se trno lepau zahvalimo za te dar. Baur je za 5 djezero dola tjöjpo Merkli Imre v Varaši, steri gora rejže lejs. Etak majo 78.760 forintov. Dapa ceringo so zatok tü redno meti. Eštja tak tü, ka so zvöjn kröja vse vtjüp zno-sile ženske, vse penzionist-ke so za Baug plati spekle nika. Pihalno godbo, fuvoše (10.000.Ft) njim je Drüštvo Porabski penzionistov vöplačati), vse drügo pa s tej pejnaz. Ostalo njim čisto 27.500 forintov. Oni te pejnaze ne držijo za svoje, litji za cejlo ves. V vesi so pa na najvekšo pomauč prej gasilci, tau smo leko vidli na borovom gostüvanji tü. Če pa majo kaše programe, taum pa nikdar nefa-tijo mati mlajši z vrtca. Pa če tak gledamo, tau so vnuki (unokák) penzionistov. Zatau so dati 10 djezero gasilcom, 10 djezero pa vrtci (óvoda). Etak je prej za cejlo ves. Ka je ostalo, 7500 forintov, tisto so pa dati varaštji penzionistom, steri so se nota zravnala Istino, ka se je od nji malo lidi opraviti) nota, dapa tej so biti tisti pravi. Na konci se želim za(h)vatiti vsejn, steri ste kakoti pomagati pri tejm, ka se je tau borovo gostüvanje za šalo tak pršikalo, ka ništja sploj nej brodo naprej. Posaba se zahvalimo Vsejm tistim, steri ste Prišli gledat, za lejpo vrejman pa svetomi Baugi. Klara F. Porabje, 21. februarja 2002 Prešernovi nagradi Globokarju in Jesihu V Gallusovi dvorani je bila 7. februarja tradicionalna državna proslava ob 8. februarju, slovenskem kulturnem prazniku. Na slovesnosti so podelili najvišje državne nagrade na področju umetnosti, Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Prešernovo nagrado sta prejela glasbenik Vinko Globokar za življenjsko delo in poet Milan Jesih za pesniški opus. Nagrade Prešernovega sklada so prejeli pisatelj Andrej Blatnik za kratko prozo v knjigi Zakon želje, mezzosopranistka Bernarda Fink za solistični delež v Božičnem oratoriju Johanna Sebastiana Bacha v Ljubljani in koncertov Isaaca Poscha v Brežicah, igralka Polona Juh za vlogo Mirande v Shakespearovem Viharju, Celi-mene v Molierovem Ljudomrzniku, Desdemone v Shakespearovem Othellu in Lepe Helene v Novakovi Kasandri, oblikovalec Matevž Medja za celostne grafične podobe zadnjih dveh let ter koreografinja in plesalka Tanja Zgonc za koreografijo predstave Kagami odsev. Premier Drnovšek na svetovnem gospodarskem forumu Premier Janez Drnovšek se je na Svetovnem gospodarskem forumu v New Yorku udeležil razprave o evropski prihodnosti, govoril pa je tudi o evrop-sko-ameriško-ruskih odnosih. Po njegovih besedah prihaja do novega sodelovanja med ZDA, Evropo in Rusijo, čemur se prilagaja tudi NATO. To trojno sodelovanje je še bolj v interesu Evrope kot ZDA, vendar po 11. septembru tudi v ZDA interes narašča. Premier je spregovoril tudi o vlogi Slovenije pri tem ter vplivu protestov na dnevni red velikih srečanj mednarodnih voditeljev. Glede slednjega je dejal, da je razlika opazna, saj so nekatere teme, kot so na primer problemi revnih držav, dobile mnogo večjo težo kot v preteklosti. Drnovšek je imel ob robu foruma številna pomembna dvostranska srečanja, med drugim z ruskim premierom Mihailom Kasjano-vom. Slovenski premier se je ob robu WEF srečal tudi s svetovno znanim ekonomistom Jeffreyjem Sachsom. Nekdanja Sekretarka v Števanovci Dosta lüdi pravi, naj bi tisti cajti nazaj Prišli, steri so inda svejta bili. Tak pravijo Németh Laszloné, Bar-gauncina Böška iz Števanovec. Dosta lejpi pa dobri spominov majo, gda so v Števanovci na občini (ta-nács) delali pa so dosti mladi parov vtjüper dali. - Kak ste vi na občine pri-šli? »1967. leta sam prišla ta, kak Sekretarka. Trno dosta je trbelo delati, depa nej baja, ka sam za svojo ves, za lüstvo delala. Starce sam trno rada mejla pa tak brodim, ka so oni name tü. Ka je mogauče bilau, sam njim vse pomogla pa naprajla. Ešče gnesden me stavijo pa k meni pridejo po meši ali pred mešov pa me prosijo, naj njim pomorem kakšne pepire vöspisati. Trno z dobra volauv napravim pa mi trno dobra spadne, ka so me nej pozabili pa me ešče gnesden gorpoiškejo. Konkretno mojo delo je bilau, ka če je bila občinska seja (ta-nácsülés, vb. ülés), sam mogla vse priprajti. Naprej sam mogla dolanapisati, ka od koj de guč, Sto ka more gučati. Tiste odredbe sam vse mogla vredi meti, če sam kaj lagvo naprajla, so mi prejdnji nazaj poslali, ka je tau tak nej dobra. Če samo edna rejč nej tak bila, kak bi trbelo, je nevola bila. Depa hvala Baugi, takšno sé je samo gnauk Zgodilo z menov. Mojo delo je ešče tau tü bilau, če je stoj pomauč (segély) pro-so, sam njim mogla zriktati. Pisma pisati, nazaj odgovar-djati na pisma. Depa nej kak zdaj, ka je vse moderno, te smo ešče stare mašine meli in je tak pomali šlau ka vse. Najoprvin mi je bijo prej-djan (Pincak) Karel Hor-vath, potistim Konkolič Vendel, na konci je pa Kovač Laci bijo. Vsakšim je dobra bilau delati, bili so redni in sam rada z njimi delala.« - Kakšno šaulo ste mogli meti, ka ste leko na občino Prišli? »1965. leta sam končala gimnazijo v Körmendi. Najoprvin! sam prišla v Krada-novce na šaulo, kak leranca brezi diplome. Tam sam delala edno leto, potistim sam pau leta včila v Števanovci. Te so me pitali, če nemam volau na občino titi. Pa sam si tak zbrodili ka bi dobra bilau. Po spre-membi sistemi gda sé je vse obernaulo, te sam si pa tak zbrodili ka enjam, ka mi je že dojšlo, Vejpa djestajo mladi, šteri tau delo leko opravijo. Nistarni tau gučijo v vesi, ka so name taposlali. Tau je nej tak, dja sam Sama tam njala tau delo, dojšlo mi je.« - Ne vejm, če je tau istina, ka je gnauk svejta ešče na delavnom mesti vse bole koražno bilau kak zdaj »Tau je pa buma istina, bole je vse koražno in veselo bilau. Dja ešče Zdaj nazaj Odim, če kakšne račune mam pa sé kaj morem z njimi zgučati. Meni sé tak vidi, ka je Zdaj že nej tak, kak je te bilau. Z lüstvom sé je bole leko vse zgučo, Zdaj nišče nema časa. Meni tau tak dobra spadne, gda me ešče Zdaj Večkrat stavijo po pauti pa mi pravijo, ka sam njim doste vse pomogla, ka so nej Vogrski razmeli in sam njim pomogla doj obmauti pisma in kakšne papere.« - Vi ste dosti mladi parov vtjüp zdali, tau vam tü dojspadne? »Tau vejš, ka je tau dobra, gda Vidim, ka sam toga pa tistoga tü vtjüp zdala. Natau ti morem nika prajti. Gnauk mi je eden moški pravo, ka je on name tak čameren. Pitala sam od njega, ka Zakoj, Vej sam pa dja njemi nika lagvoga nej naprajla. Te mi je pa tisti moški pravo, ka zatoga volo, ka sam dja njega vtjüp zdala z ženov. Nej je zatoga volo pravo, ka bi sé ma nej pršikalo, samo za hejca volo. Dja sam sé pa tak zbojali ka sam rejsan kaj tmo-trno lagvoga naprajla.« - Ka pa Zdaj delate? »Od 1991- leta mau delam v Kulturnom daumi in v knjiž-nici v Števanovci, depa samo štiri vöre delam. Nej samo tau, liki pucam nalagam pa pomagam Kovač Lacina, ravnateli šaule, če kakšne programe majo. Tau morem prajti, ka če bi Lacina nej bilau, te bi zatok mi nin nej bili. Z dobra volauv vse napravim, ka sé meni tau trno vidi, gda sé v vesi malo najdemo in si pripovejdamo. Djeseni smo grauzdje brali, Vzimi smo goščice lüpali, ko-rine smo redli na stüdenec, papemaste rauže, darven-tje smo pleli pa košare, kor- bače, cejkare. Te smo kloce djeli, makove bejgline. Tak je fajn bilau, potistim smo pa dosti plesali. Tau sé meni vidi, ka Zdaj en par lejt tak vse nazaj pridejo te indašnje šege pa človek te lejpe, stare spomine nazaj dobi, ka je že pozableno. V knjižni«) furton več lüdi pride, istina, ka autobus (bibliobus), ka iz Murske Sobote odi, mi je malo na kvar, ka mlajši raj ta dejo kak k meni. Furton njim pravim, Vejpa dja tü mam takšne knjige kak oni. Vsakši mi pravi, ka nemam takšne, ka so tam baukše. Vejpa dobra, zatok sam nej čamema, samo je meni malo nakvar tau.« - Od držine mi kajpovejte! »Najoprvin! morem prajti, ka je moja mati Vogrinka in ranč tak lepau guči slovenski kak eden Slovenec. Ona sé je mogla navčiti slovenski, ka so mojoga očo stariške nej vedli Vogrski, pašo si nikak mogli zgučati. Držina je velka, mam šest vnukov, sploj so redni in dobri. Delda sé je kraj oženila, Istina, ka nej daleč, toj je ostala v vesi, sin sé je pa domau oženo. Moj mauž je Vogrin, z njim sam sé v Kradanovci spoznala, gda sam tam včila. On že dosta razmej slovenski, ka ga ne more odati. Dvej sestre mam, edna je v Székesfehérvári, druga v Mosomagyaróvári. Menša sestra lepau guči slovenski, vekša ne vej. Dja našim mlajšom tü furton tak pravim, ka ne smejo tau rejč pozabiti, pa naj gučijo, ka je slovenska rejč najlepša.« Valerija Časar RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106,6 MHz Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre. Porabje, 21. februarja 2002 Od palinke do volitev 19. januara je bilau pri Smo-diši v Otovcih najvekšo oce-njevanje palink v Sloveniji. Iz cejle Slovenije so prinesli vzorce (mintákat) pa še z Madžarske tö, naj zvejo, kakšno palinko majo. Šolin Zoli je taposlo pau litra sti-vove palinke za vzorec. -Mislili bi, ka zlato ocejno dobi vala slivova palinka? »Dja sam tau vedo, gvüšan sam bijo. Če ta palinka ne dobi prvo mesto, te edna nej. Že te, kak sam vküp-brau sad, kak je vövrejla, kak je vözažgana bila, sam vedo, ka dobra baude.” - Kak trbej slive brati? Nej vseeno, kakje gorapobere-mo? »Tau vejš, ka nej. Dosta je taši, steri slive dolastrausi-jo, dolastepejo, tau nej dobro. Zato, ka taše tü dolastepejo, stere so ešče nej zrejle. Dja sam slive skur dva mejseca brau. Pa vsigdar sam samo tiste gorpaubro, ka so dolaspadnile. Dočas sam vö-odo pod slivo, ka je slejdnja nej dolaspadnila.” - Vi radi mate palinko? »Dja ne smejm piti palinko, zato ka mi je barbejr dolaza-povedo.” - Pa te zato itak tak skrb mate, naj dobro palinko mate? »Človek, če dela, te naj tak dela, naj dobro bau. Tak nej vrejdno delati, če tanapravi pa tisto nej dobro.” - Gda slive vküppoberete, ka te delate z njimi? »Notra je v edno kupanjö vlejem pa je te tam vküpstu-čem. Dja je ne senüejm vküp, kak edni delajo, zato ka se te guščice vküpsterejo. Pa če se vküpsterejo, te palinka tašo bridko žma dobi pa te že nej dobra. Gda slive vküpstučem, po tistim je notra v bečko vlajem. Tü pa skrb trbej meti, gda začne vreti. Ešče cejlak ranč vö ne zavrejo pa dja te že bečko . dolazaprem.Če ešče vre potistim, te tisti luft vsakši den gnauk vöpistim iz nje, nej ka bi rancdünila bečka. Dobro palinko samo iz dobroga sadja leko napravi. Edni Vsakša fele sadje vküp-poberejo pa vse vküpsame-lajo pa mislijo, ka do dobro palinko meli. Tau ranč tašo, kak gda ženske tjüjajo, tam tü nej vseeno, kanotrav pistjar sklade-jo. Na pa te gda vözavre, te dja pri slivaj tak štiri, pet mejsecov čakam pa te je ta dam odpelati v üto (žganjarno). Tam tü skrb trbej meti, zato ka tam tü naleki leko za-pravi palinko. Če stoj kakšno lagvo palinko vözažge pred menov, te pri prvom kotli moja palinka tü žma dobi. Zato ka od prejšnje ešče telko ostane v cejvi. Gda mojo palinko vözaždje-jo, te dja veltje glaže nesem pa ta notrazlejvamo, zato ka od plastičnoga kanistra tü žmaj dobi. Gda sam tau palinko domau iz üte prineso, te sam go včasin kaušto. Dapa samo telko, ka sam go malo na djezik vzejo. Te sam že vedo, ka je tau sploj dobra palinka.” - Vi samo slivovo palinko mate? »Nej, vsakšo fele mam. Dapa pri meni je djabočna, gröjš-kova palinka tö dobra. Zato ka samo lejpo sadje berem. Odijo tü pri meni doktordje, ravnateldje, pa vsakši tau pravi, ka je moja palinka najbaukši” - Ka mislite, letos tü dosta sadja baude? »Kak vögleda, letos malo baude. Sliv gvüšno ka nede, zato ka je lani dosta bilau. Drüdji sad pa, Sto vej? Zdaj je toplo, drejvdje brž vöpo-žene, potistim pa pride kakšen mraz, pa vse tapo-zebe.” - Vaši siarišt/e so tö dosta palinke žgali? »Prva so nej telko žgali, zato ka so djaboke odati, sliv pa nej tak dosta bilau. Dja Zdaj zato mam tak dosta sliv, ka moji sausadje, eden barbejr pa eden direktor, sta mi sé dala, naj si slive gorapobe-rem. Zato mam dja telko, ka pri trej ramaj vküpberem. Zato, ka oni nejmajo za tau čas. Direktor pa sploj nej, zato ka je on direktor Gallupa (agencije za javnomnenjske raziskave). On Zdaj sploj dosta brig ma. Večkrat je že bijo po televizioni tö. Tau je gučo, Sto kak dobi na votit-vaj. On že tau vse vej.” - Pa zavadijo zato kaj? »Oni sploj zavadijo, baukše kak Sonda Ipsos. Pred štiri lejtami mi je tö pravo, Sto zmaga (győz) pa Zdaj tö. Tak ka dja že vejm, kak kaj baude na votitvaj.” -Stodobi, vejte? »Samo Orbán, pa nej Med-gyessy. Tak ka nej postko-munisti.” - Dja sam tak čüjo, ka zdaj MSZP baukše stoji. »Tau nej istino, tašo nega. Zdaj sam čüjo, ka Orbán je vanej v Meriki pa tam je od-tikovanje daubo. Nej Zaman, zato ka je dober minister. Tak ka de on do 2006 pelo rosag tadala.” -Dostaje taši, steripravijo, ka Zdaj pridejo Romuni na Vogrsko delat, ka je tau tö Orbán tanapravo, nej? »Tau nej baja, samo naj pridejo. Tak dosta taši slüžb je, kama se Vaugri neškejo gasiti. Samo naj delajo. Čüjo sam tau, ka tam eden človek, na vogrstje pejnaze, osem djezero slüži. Iz tauga dvej djezero plača na autobus pa ma šest djezero ostane. Samo naj pridejo pa naj delajo.” - Ka baude Zdaj s Torgyá-nom, zato ka je njigva stranka (FKGP) na štiri tala razpadnila? »Tau se ne šté, prava stranka je tista, stero dr. Torgyán József vodi. Dja mo tö Torgyán doktora volo.” -Ka baude, če ranč notra v parlament ne pride? »Ah, tauga se nej trbej bojati. On je tak pravo, pa dja tö tak mistim, ka Zdaj oni več dobijo kak pred štirimi lejti.” K. Holec Viktor Orban častni doktor Madžarskemu ministrskemu predsedniku Viktorju Orbánu je UniverzaTufts v Bostonu podeliu častni doktorat Univerze, ki ga je prevzel 11. februarja. Novo socialna stanovanja v Monoštru 8. februarja so v Monoštru pre-dali 11 novih socialnih stano-vanj, ki jih je dala zgraditi mestna občina. Investicija je stala 67 milijonov forintov, 70 odstotkov vsote je mesto dobilo na natečaju Széchenyi. Stanovanja je predal državni sekretar Ministrstva za gospodar-stvo, Béla Glattfelder. Programi, prireditve • Slovensko društvo v Budimpešti je 16. februarja priredilo slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku. V programi so nastopile ljudske pevke iz Števanovcev. • 16. februarja so v Šalamence priredili veseli večer s starimi običaji. Posameznih iz Po-rabja so pletti košare iz šibja, cekarje iz koruznega tičja, izde-lovalirože iz papirja. • V őriszentpétru bodo 8. marca otvoriti Narodili park, kate-rega del bo tudi slovensko Porabje. V otvoritvenem programa bo sodelovau gornjeseni-ška folklorna skupina. • Zveza Slovencev na Madžarskem pripravlja 10. marca praznovanje ob dnevu žena. Ob tej priložnosti se bosta predstavili otroška povest Fe-rij a Lainščka Pojep na dejdeko-vom biciklini ter pesmarica Franceka in Dušana Mukiča z naslovom Füčkaj, Füčkaj, fantiček moj. Nekaj pesmi iz pesmarice bo zapel harmonikar Laci Korpič, pripravlajo se pa tudi fantje iz mešanega pevskega zbora na Gomjem Seniku. Porabje, 21. februarja 2002 8 Spomini Fincine matere na bojno Labricz Ferencné po domanjom Fincina Juliška je Moniki Dravec pripovejdala o tistaj cajtaj, gda so Rusi na Gorenji Senik prišli. »Tisto je strašno bilau, cejla soldačija je tü tagor üšla na Martinje. Máro smo vse v lasej meli, ženske pa dekle smo pa nin sranjene bile, ka naj nas Rusi ne najdejo. Ednoga Gorenjsenčara, Bazej-kinoga Franclina, so Rusi bujti za žene volo, ka ženo skriu, ka go tak Sto obraniti. Nevamo je bilau, pa smo se trnok bodjati. Znam, ka so se moja mati tak nutnama-zati pa taši stari gvant so nositi, ka že vse ronjavi biu. Depa nej samo moja mati, liki drüge ženske so tö tak grde ojdle. Gda večer grato, te smo Pekina Micka, Pekina Ana, Paušama Ana pa mi sestre v ednoj iži spale. Večer so pa Rusi Prišli. Nam so zato nika nej djati, ka so stariške kričati. Moja sestra pa pod vankišom öček mejla pa ednoga Rusa vdarila, gda paulek nje prišo. Tak ka je vse krvavi grato pa te so se zbodjati pa so odleteti.” - Tistoga Rusa je nej bujla vaša sestra? »A, nej ga bujla, samo telko ga je vdarila po lampaj, ka se ma krv pistila. Ka je odo tam kauti nje! Biu je eden, šteri je Ruse Vodo pa je un znau, ka iz sausede dekle tö pri nas spijo pa te nagnauk štiri Ruse pripelo. Potistom že vsikša posaba spala. Tišlar-ska Micka je pa za omarom stala cejlo nauč, ka se je tak bodjala. Vodnek smo pa tak skrite bile.” - Kak so tistoga moškoga bujti, šterije ženo Sto obraniti? »Tisti je Včasik mrau, ka so ga dojstrlili. Te eške stra biu v vesi! Trnok smo se bodjati, ka nas, druge tö kaj skvarijo, depa vala Baugi, se drugo zato nej zgudilo.” - Že so zato gučali po vesi, ka Rusi pridejo, ali samo tak na naglo so esPrišli? »Tau so tak naglo Prišli. Gnauk en zranek rano je cejla vojska tü na Martinje tap-rejk üšla. Tau smo znati, ka dejo, depa nejsmo broditi, ka do eti skauz šli. Dugo so tü v vesi bili. Doma pri oči je tö eden Rus biu nutskvarte-rani. Pokoj je biu pri rami, ka več niške nej tam odo, ka so se bodjati od prejdnjoga. Tau so gučati, ka tej Rusi bi na Stankovce pa na Ženavce mogli titi, depa so se zmej-šati pa so eti Prišli.” - Če bi sé nej zmejšali, te bi na Gorenji Senik njim ranč nej trbelo pridti? »Nej, te bi es nej Prišli. Paut nji gnako es pelala pa so samo gnako šli. 'Strašno dosta ji je bilau. Po ižaj so ojdti pa kradniti, kokauši pa vse, ka so najšli. Rus samo v dvorišče prišo, kokauš strejlo pa go že neso. Front biu, ka smo mogli delati? Istina, ka tisti so nej nevami biti, šteri so samo skauz Gorenjoga Senika šli. Depa ka so sledik Prišli pa so tü ostanili, tisti so lagvi biti.” - Tjelko lejt ste stari bili, gda so Rusi nutprišli? »Petdvajsti lejt sam stara bila. Istina, ka smo mi skriti biti, ka cejli keden sau-sed-sauseda nej vüdo, ka so samo moški vanej ojdti. Gda so Rusi Prišli pa po ramaj so omare goroperati, te je eden materi tö pravo, ka gde maš barišnjo (deklo), ka gvant tüj ge, barišnje pa nin nega. Mi smo pa te že gor na paudi (podstrešje) nut v slami skriti biti. Gda so mati gesti nam nesti, te so mačka zvali, tak če bi mački gesti nesti. Mi smo pa te slamo krajpopra-vili, pa smo geli. Rusi so pa te vamau skauz dvorišča šli, depa nas, vala Baugi, so nej vpamet vzeli.” - Te potistom so se vaši stariške tak zbrodili, ka baukše bau, če te sé na paudi skrivali, gda so vaša sestra tistoga Rusa vdarili? ,Ja, ka tau so nej brodili, ka nut v slami smo gé. Vnoči gdakoli so Prišli pa so dekle iskati, dačas ka tisti predjen nej tam pri nas spau.” - Kak ste tau ladali, ka mo-či-vodnek ste nut v slami bili? »Ka smo znati delati, če smo se bodjati, smo mogli trpeti. En, dva kedna je tau tak šlau, pa te gda bi že mer biu, te smo pa mogli bunkere ko-pat titi taprejk na Štajersko. V Neuhausi smo začnili. Z vesi nas dosta bilau, ka so trge foringaške nas pelali. Vej tam tö nevamo bilau, ka tam front biu, gde smo ko-pati.” - Gorenjsenčarge so bili ti-stiforingaške? Ja, Lazarin Pejpi pelo pa Štejfami pa eške eden biu, samo več ne vejm, ka šte. Samo foringaške so te leko domau šli, njim nej trbölo bunkere kopati.” - Što tau vam zapovedo, ka morate bunkere kopattiti? Ja, tau je k žipani prišlo, ka so Rusi vödati, ka mladina mora titi kopat. Tau je 45. leta bilau. Te so moja mati tak betežni biti, ka prvi den so je spovedavati, na drugi den sam pa mogla titi kopat bunkere. Sestre so eške menše bile, zato njim nej trbölo titi. Tam na Štajerskom so tiste Vasnice vse prazne bile, nej živina, nej lüstva. Gde so mogli biti tisti lidge, gde nej? Mi smo na ednom brgej bili nutskvarte-rani.” - Če bi stoj tau pravo Rusi, ka un nede üšo bunkere ko-pat, tistoga bi tö dojstrlili? »Šte vej, ka bi s tistim bilau. Mi smo že prva tö ojdli bunkere kopat, depa te za Nemec, za Hitlera. Te gda so Rusi Prišli, te smo mogli dale titi. Vnoči smo kopati. Znam, ka se je tak dež lejvo, ka smo tak mokri biti kak ribe, depa nej smo meli pokoja, mogli smo delati. Vodnek smo pa spati pa smo se mogli skrivali.” - Gde ste leko vodnek spali? »Nut v praznaj ramaj. Slamo smo posloviti pa nakli doj zlüčati pa tak smo spati, vsi vküper, kak svinje. Rusi so zato vodnek tö ojdti, depa nika so nej vüpali delati, ka so moški nakrajma pri dve-raj ležali, mi ženske pa bola znautra. Tak, ka vala Baugi, so nas tam nika nej bantü-vati, ka naši moški so nas braniti. Vnoči, gda smo pa kopati, nika smo nej smeli gučati pa čistak kmica tö bila, tak na slejpo smo kopati. Če pa gder kaši mati potok biu, s tistoga smo nej smeli vodau piti, ka so se Rusi bod- jati, ka stoj ger kaj nutzmej-šo.” - Kak dugo ste bunkere ko-• pali? »Tri kedne. Gda je bojni konec gratalo, te so nas domau pistili. Vej tisto trno višešnjo delo bilau, ka tiste bunkere niške nej nüco, samo telko, ka smo se mi vse vküperzmantrati.” - Vaša mati so slejdnje ma-zrnje dobili pred tistim, gda ste vi mogli z doma titi. Gda ste domauPrišli nji ste eške najšli? »Vala Baugi, ja, vej njim te že baukše bilau. Tak sam tašoga mera nej mejla, ka je gé z njimi. Mi smo za nji nika nej znati, uni pa za nas nej. Gda sam domau prišla, uni so pri špajeti sejdti pa so geli. Tak sam rada bila, gda sam nji zaglednili Zdaj sam pa že stara gratala, depa tak mi-stim, ka tisto trplenje nej mogauče nikdar nej pozabiti.” Monika Dravec Porabje, 21. februarja 2002 9 Andovski „ p r š u t" „Šonka je taša kak vino. Bola duža stodji, baukša je,” pravijo nistarni. Vsakši svoj recept drži za najbaukšoga. Tau se niške ne vči iz knjig, tau se je vsakši od starišov ali od dejdeka navčo. Prvin je nej bilo hladilnik^ mesau so vöskadili ali so dolaspek-li pa so tak notra v žir djali. Etak so te vleta tö meli mesau. Zdaj, gda že mamo hla-dilnike, Zdaj bi že nej mujs bilau mesau kaditi, dapa itak po vasaj vsakši kadi šonko. Brezi šonke, ka bi delali na vüzem? Ka bi nesli svečat? Brezi šonke je vüzem nej vüzem. Od tauga pa od zabadanja je gunčo Djišarini Laci iz Andovec. • Kelko svinj zabadate vi na leto? »Zdaj deset šonk visi na pau-da, tak ka na leto tak šti-ri-pet dolazabodnemo.” • Sto je vas včijo, kak trbej šonko vöokaditi, pac redti pa vse drügo? »Dja sam se tau vse od starišov navčo. Gda sam še mali bijo, že te sam tam stau za njimi pa gledo, ka delajo. Osem lejt sam star bijo pa sam že špejk rezo. Kak sam gorraso, tak sam se vsigdar večvcujrazmo.” • Ta bi meni prajli, kak sé redi dobra šonka? »Gda je svinja rancvrejzena pa na Sto goradjana, te se najprvin šonka vövzeme. Nej vseedno, kak go vöokra-užimo. Dosta špejka njamo gora ali nej. Djestejo taši, steri več njavajo, djestejo taši, steri menja. Dapa tau je pravica, če stoj duže ške njati šonko pa go neške včasin načniti, te baukše, če več špejka ostane gor. Zatok, ka ovak sploj vöposena. Taša baude kak čonta. Gda je že šonka vövzeta, te go malo moramo njati, naj se vözla-di. Dočas česnak vküpzmuž-djimo, čaren pa rdeči prpou dejamo notra v sau pa te tau vse vsküpzmejšamo. Gda se je šonka vözladila, te tau go- ra na njau potorimo pa dobra nutrazmuždjimo, naj vseposedik baude osoleno. V škaf je notrasklademo pa dva tjedne tak morajo stati. Potejm se pa pac gorastjöja pa tisto vlajemo na nje. Šonke šest kednauv morajo tak biti v škafa pa vsakši tretji den je trbej obrnjačati pa malo dolazaprati s tej pa-com.” • Kak sé redi pac? »Lovrov list, lük, čaren prpou, česnak notradejemo v vudau pa dvej-tri vöre se tau mora tjöjati. Potistim se pac mora cejlak vörazladiti. Telko moramo iz tauga stjöjati, naj šonke tazakrije. Gda šest tjednauv dolapreteče, te je vöpobaremo pa z vodauv malo dolazaperemo sau. Na eden den je vöpuvejsimo, naj se voda malo dolascedi.” • Potejm te leko kadi? Ja, potejm je že leko kadi. Šonke dva cejliva dneva trbej kaditi. Dapa nej vseedno s kakšnimi drvami. Najbaukše so bükove, djabla-novo, črešnjove. Zatau ka od te drv lejpo rdečo mesau grata pa nej Črno. Doste taši djestejo, steri brojco gora-dejejo pa brž vöokadijo. Tau nej dobra, zatau ka te dim samo zvöjna prima pa ne preodi skauz cejlo mesau.” • Kelko trbej čakati, če škemo djesti okajeno mesau? »Gda je vöokajeno, potistim naprvim rebre leko djej, dapa samo te, če je mraz pa mesau malo vözmrzne. Rebre sirauvo za eden keden. Drauvno mesau za šest kednov, šonke pa samo po tistim, odvisno kak so velke.” • Kak dugo tastoji šonka? »Edno leto pa še več tü, če dočas vödrži. Dapa pri nas se brž dojda.” • Vleta kak leko obrani šonko, naj müje nedejo na njau? »Prvin, gda so rami slamnati bili, te nej bilo baja. Šonke so cejlo leto tam leko visala pa müje so itak nej šle nanje.” • Zaka? »Ne vejm. Dapa pod slamna-sto strejo so müje nej bile. Dje, Sto tau pravi, ka tisti luft jim smrdi pa zato nedejo tam na šonke. Pravijo še tau tö, ka če stoj senau ma na-paudi, ta tö leko vöobejsi, ka tam müj tö nega. Mi s palami mamo pokrito strejo, tak ka če toplejše začne biti, te je mi v hladilnik sklademo.” • Gda zabadata, pri ednoj svinjej vse goraponöjcata ali dosta dé v kvar tö. Zato mislim, ka je Zdaj mladina že bola prebrana. »Pri nas nika ne pride v kvar, skur vse goraponöj-camo. Glavau vöstjöjamo pa v djömbac (tlačenko) na-denemo. Iz plöjč pajšli baude, iz kauž pažujca.” • Pa z repom ka delate? Ta ga ličite? »Kak bi ga pa taličili. Vejpa na fašenek ga stjöjamo. Rep gomjamo na zadnjom hrbti ali kak pravijo, nakučti pa te s tejm vred ga stjöjamo na fašenek.” • Odli smo na paudi, dapa eno redečo šonko sam nej vido. Kak tau? »Kakšno redečo šonko,” pita prestrašeno Laci. • Vejpa Sto sam, ka ste redečo svinjau zabadali, kama ste te djali tisto šonko? »Ti vrag, samo pitaj tašo norijo, vej tak vejm, ka si ti tü med njimi, steri so farbali,” se smeje Laci pa mi natauči edno palinko. K. Holec Tisti »plamen" v očaj Geste edna pesem, stera se etak začna: »Narodili smo se pa te merjemo, tü«. Ka je pa med tem, tau je človeško živlenje. Človek samo gnauk živi na etom svejti, zatok je pa nej vseedno kak. Tau tü pravijo, ka prej, ka ti je dano, tau moreš doživeli. Depa tau tü gočimo, ka smo svojoj usodi, svojim živlenji sami »kovači«. Vse tau je nindar istina. Buma smo edni v živlenji skurok vsigdar srečni, veseli, uspešni, bogati, brez kakše velke briga pa na tau smo eške zdravi tü. Drugi smo pa buma največkrat nesrečni, žalostni, nika se nam ne pršika, vsigdar smo brez dobrote pa nas mantrajo betegi tü. Tau je itak nej vse! Nisterni se tak vidimo, ka smo žalostni pa srmački pa se itak ne držimo tak. Nin globko v sebi pokopana svojo nesrečo. Med tejm se pa preobračamo. V naši očaj vgasna tisti »plamen«, ka je gnauksvejta gora, nas gor držo, mauč davo. Zakoj sam tau napisala? Zatok ka sam se etognauk srečala z ednim, leko povejmo eške mladim človekom, steroga sam že dugo nej vidla, depa dobro se poznava. Eške je kumaj 20 lejt star bio, gda sam vpamet vzela v njegvi očaj takši »plamen«, ka se je človek dostikrat nej poküso na njega Pogledniti. Te oči so dugo lejt »gorele«. Nistamomi človeki sploj dugo, do starosti najdeš v očaj te plamen, tej drugim pa že sploj rano vgasne. Moj spoznani mladi možak je na gnes, leko povejmo, »vgasno«. Sploj rano. Nika sam se ma nej poküsila povedati, gda je on sam vido, ka je meni sploj nerodno, se je začno taužiti. Pravo mi je, ka ga je držina zapüstila, žena ga je zavolo ednoga drugoga tam njala z decov vred. Depa ona je prej tü nej srečna. Njegvi Žitek je odrejzala. On eške itak rad ma svojo ženo, od dece ranč naj ne gučimo. Samo tau pita vsakši den staukrat sam sebe, gde je napravo lagvi stopaj. Ka buma, eden lagvi stopaj pa se človeka Usoda preobme. Pa te moje oči se napona na njegvi obraz obračajo pa Sama ne vörjem, ka je tau te človek, steri je od sreče, od lübezni, od veselja tak žarijo. Njegvi obraz kaže 20-30 lejt več, kak je. Sto bi leko pravo, ka so za tau tej moderni cajti krivi. Kak ženske tak moški več svobode škemo meti, med tejm pa pozabimo na odgovornost. Odgovornost za držino, za svoj par, za svojo deco. Pa ka de pa te ta deca delala, stera Zdaj etakšo peldo vidi pred sebov? Tau je gvüšno, ka so moderni cajti, lejtanje za pejnazami dosta krivi. Večkrat čüje človek: Oženin! se, pa če nede dobro, se razpitam. Tau je tü edna paut. Samo ne smejmo pozabiti, ka »tistomi« drugomi leko naveke vgasnemo »plamen« v njegvi očaj, v njegvom srci. Tau je tü edna fele »smrt«. I. Barber Porabje, 21. februarja 2002 IOi Pismo iz Amerike Svetki, dobri civilge pa poseo Pismo iz Sobote GGRRRRRR.... Potis tom, ka smo novo leto pozdravlali, se eti v okolici Chica-gona trno dosta kaj ne godi, Zvün ka kakšen snejg doj spa-de. Dočas, ka ne pridemo do 14. februara. Tou je den svetoga Valentina, steri je v tretjoj stoletji živo in mrau. Po angleškoj legendi je on dosta dobrega včino za krispane in je svoje srce darovao zanjé. Zakaj angleškalegenda? Zatou, ka je merikanarska zgodovini samo 250 lejt stara in so pred 250 lejtami eti samo tü rodjeni Indianarge doma bili, steri so sv. Valentina nikak nej poznali. Najvekše so merikanarske tra-dicije, navade pa legende z Angleškoga nuti prinesli in je ešče gnesden držijo. Vsakši den idem v bauto, stera je 30 minutov vkraj gé. Tau je dobro za zdravje, nej trbej vsigdar z autonom voziti, ranč eti v Meriki nej. Gda not pridem v bauto, je vse redeče, kak če bi gorelo vse. Redeče srce, rauže, pantlike, karte, tinte, re-deči mackonge (medvedki), i. L d. Tou je zatok, ka je srce redeče. Dosti redeči čokolad geste noti spakivano kak srce pa se tisto najbole odavle. Samo jas ga ne küpim. Vej je pa čoko-ladé trno dober, žmani, pa ga jas tüdi rad mam, dapa jas neščem v tistoj statistiki biti, gde svedočijo, ka so Merika-nardje najbole tüčni gé na svejti. Nej ka bi vsikšomi tak dobro šlou, ali tej valentinski čoko-ladenge so prilübleni in s toga se dosta, dosta pojej. Ka je dobro, je dobro pa poseo je poseo, pa če si dober dvil, te je pomagaš pa küpiš edno veliko srce puno čokoladéna. Na tom redi sam nej dober civil gé, ali zatoga volo me niške ne poš-trafa, ka neščem trno tüčen biti. Zdaj mo te šli do 17. marciuša. Tou je den svetoga Patrika. Sv. Patrik je irski patron in Irci te den za velko držijo. Mi eti dosti Ircov mamo, zatok moremo njino navado tüdi poštüvati pa dobri civili biti. Njina navada je takšna, ka se na te den vse na zeleno pofarba. Zeleni klobu-ki, kaput!, kikle, srajce, črevle in dosta vse drügoga je zeleno. V Chicagoni tečé edna reka (folyó), stera isto menje ma kak Varaš, Chicago river. Na den sv. Patrika tou reko na zeleno pofarbajo. Če rejsan ka tou dosta pejnez košta pa več davkov trbej plačüvati za tisto zeleno tinto, če škemo dobri civili biti, te tazagledamo vse. Chicagona žüpan, Daly pa že njegov Oča so vsi iz irske držine. Mi, dobri civili, tou poraz-mejmo, gda on sivo Vodo prejk na zeleno obrnjava. Pa ešče Sto vej, če je on dober ribič gé, ma biti, ka zelene ribe lovi, stere sam jas v mojom žitki ešče nej vido. Vse je mogoče eti v Meriki pa nam nej trbej vse znati tö nej. Posebno pa za našimi hrbtami se doste hüdoga godi, stero nam nišče ne ovadi. Zdaj mo pa te pa šli v bauto, gde vsefele irske dobrote odavajo, kak na priliko govedino, zelje in kromplini. Tou so njine specia-litete na te den, pa ji dosta ščejo odati. Tak Zdaj pridemo do vüzenski svetkov, od steri vam nej trbej kaj posebnoga pisati, vsi vejmo, ka se te vse dobroga odavla. Potem pride 29- majuš. Den spomina na vse tiste, steri so odišli pred nami. Vsakši dober človek se more na te den nani-ziti pa najmenje eden Očenaš zmoliti za vse pokojne. Tadale idemo do 4. julija. Tou je den samostojnosti v Meriki. Na te den se vnogo vse odavle, zastave, yankee klobuki, vsefele glasbene Čüde, največ pa petarde, stere po zraki ta po-ukajo juliuša 3. pa 4. večer. Pa tak moremo misliti, ka smo dobri državlj ani pa si tüdi küpimo edno par pikslinov takšni pe-tard, stere ta zocrickamo v zraki. Poseo je poseo, če rejsan je nevaren, ka je že dosta lüstva ranjeno gratalo od toga. Zdaj pa pride 4. september. Tou je den delavcov, kumaj eden den, gda delavci tüdi nika dobijo, den, steri njim je plačam gé brezi toga, ka bi delali. Nekak se je pa donk zmislo na dobre civile tö, hvala lejpa naj ga dosegne. Tak smo Prišli do mejseca okto-bra. Že vejte, ka se te godi eti? Vej vam ovadim. Nemški okto-berfest je vseposedi, dosti um-papa-umpapa glasbe čüjemo. Dosta pira teče vseokoli, pret-zlnov je vnogo pa bratwurst (klobase) pa sauerkraut (kise-lo zelje) si vsakši nakladé. Takšne kaj ne moremo ta zapüstiti, znovič moremo dobri civili biti in si damo natočiti edni par kriglinov pira ino ga spijemo na vašo pa našo zdravje. Pa že smo v novembra 26. no-vember je eti den hvalodava-nja, steroga so Pilgrimi z anglo-škocije eti začnili svetiti. Hvalo so dali za vse tisto, ka so eti v Meriki najšli, ino ga šče gnesden svetimo. Oni so steli veliko večerjo napravili, ali gda so drugo nej meli, so mogli divje pure loviti in pripraviti. Od tistoga mao mi eti na te den tö pure küpimo pa je mamo za obed. Eti gestejo sploj velki far-mi, gde pure krmijo za te den. Moremo dobri civili ostati, njim tö pomagati, pa dosti pur küpüvali. Poseo je poseo, nič ne deje, kakšen je. Samo Sto šké po tej dobrom nemškom bratwursti Zdaj puro jesti? Jas nej, zato si šonko küpim pa mi je tisto ležejše tadoli spraviti. Zdaj sam prišo do božični svetkov. Od nji samo telko leko napišem, ka je eti ista takšna navada, kak je v mojom indaš-njom domi bila: prelejpa in polno Čüde. Celo Zdaj nas naši prejdnji prosijo, naj dobri civili ostanemo, naj se poštüjemo, naj vmiri vküp Živemo. Mi smo se tao že davno navčili, kak trbej s vsikšo tradicijo in navado vküp živeti pa jo spoštüvati. Mislim, ka do se naši prejdnji ešče tou mogli navčiti. Anthony Kozar - Ggrrrrrr!!! Tak sam čemeren, ka bi najraj vse raznok včesno!Ggrrm!!!Taksam čemerasti, ka me noge pa roke ranč več ne bougajo. GgrrrrrUÍTakša lagva volaje v meni, ka cejla držina bežipred meuv! Ggrrrr.... Tak sam eto v našoj domanjoj krčmej, gde bi indri, poslüšo poznanoga človeka. Te človek, ime njemi je Jouži, je rejsan takšo lagvo volou trouso kouli sebe, ka smo ga gledati pa poslüšati skriti po tjiklaj té naše krčme, ništerni pa so se potülili ta nut pod Stole. Dapa nikoga je nej škeu bíti, nikomi je nika nej škeu naredili. Samo do kraja čemerasti je biu, ka bole ranč človek ne more biti čemerasti. -Pa, ka sé tije tak lagvoga Zgodilo, ka si takši gé? ga je spod Stola s trepetavim glasom pito kölnar Tomi. - Ggrrrrr!!! se je čülo ške bole na glas, kak do toga mau. Nika sé mije nej Zgodilo, niške mije nika nej naredo, niške mi je nej na žülo stoupo! je kričo ka so se trousile okna. . In je tak dale spiščavo pod plafon tisti svoj »ggrrrrr«, zavolo steroga so nas že nebesko bolele vüje. Vse vküper je trpeti) edno dvej vöre. Gda je po tistom Jouži odišo po Varaši in spiščavo tisti svoj »ggrrrrr« po varaški viticaj, je v krčmej gratalo vse vcejlak tiüma. Tak je tiüma gratalo, ka se je niške ranč nej vüpo genoti. Prišo je drugi den. Sedti smo v krčmej. Nagnouk nut stoupi te naš Jouži. Na ticaj se njemi je vidlo, kak je trno dobre vole. Smijau se je in pozdravo lüdstvo kouli sebe. Tam za šankom je možakarom naraučo pijačo. Vse je tak vövidlo, kak če bi včerašnjoga dneva sploj nej bilou. Mi smo se samo gledati in si broditi, ka vrag njemi je včera bilou. Biu je z nami edno dvej vöri, trno veseli, smijouči, s krepkim, vesetim glasom. Gda je odišo, je v krčmej gratalo tak tiüma, ka se niške nej vüpo genoti. Na, geno sam se ge in odišo za njim. - Čüj sam ga Stavo. Tou pa mi Zdaj dun vöovadi, ka tije včera bilou? - Čistak nika, se mi je smejau. Samo tou je bilou, ka sam malo sprobavo, ka se zgodi, če je človek takši trno čemerasti. In sam brž vpamet vzeu, ka so takši čemeri dun Pametni. Tou pa zato, ka sam te doma ranč tak naredo in sam meu cejli den blajženi mer in gnes je ranč tak. Na, Zdaj vejš. Tam v krčmej sam tou sprobavo, ka sam te leko doma tou naredo. Tak mi je tou povedo Jouži. S tem njegvim gučom sam prišo domou. Ranč sam ške nej oupro dveri, že se je začalo. Mlajši so spitavati, ka sam njim prineso, žena je vujala zavolo nekši računov, moja tašča Regina, trno čedna ženska, pa mi nej dopistila, ka bi emo reden obed. Samo sam je tak po Joužijovo pogledno in se kcuj tomi ške po Joužijovo zglaso: -Ggrrrü! Nagnouk se je vse vküper vöminilo. Mlajši so mi začali na Sto nositi obed, žena me je spitavala, kak je bilou v slüžbi in moja tašča Regina me je tak čistak tiüma pitala, če mi trbej kaj z Varaša prinesti. Te od Joužija prejk vzeti ggrrrr je rejsan zlata vrejden. Na, ste vidli? Tak je Zdaj pri nas doma. Zame je vredi. Samo tou si vsikši den brodim, gda moji domanji gor-pridejo, kak sam sé tou navčo in do sami tö začalipo rami raščati: - Ggrrrr!!! MIKI Porabje, 21. februarja 2002 11 Pripovejsti iz Črnoga lauga Čalejrom in ča-ralicam iz Črnoga tauga so se v očaj vužgale iskre lübezni. Že malo po tistom pa je iz iskre grato pravi lübezenski ogen. Stari sprnjeni pen je Zdaj biu trno srečen, ka je vsikši vedo, Sto je v koga zalübleni. Čaralici Veščici je srcé gorelo za čalejra Vdarigakrevüje in un je zalübleno obračo oči ta prouti njoj. Čaralica Betekíkrajžene in čalejr Kabirad sta se nej mogla odkeliti eden vkraj od drügoga. Velkismej in Malabaja sta vse delala kak eden. Čalejri Fudniga je njegva lübezen čaralica Nao-pačna dvorila v noči un pa njoj v sveklom dnevi. In tak je bilou z vsemi drugimi čaralicami in čalejri. Takša lübezen se je naselila v Črni laug, ka so ške v najbole črni kiklaj rasle najbole farbaste korine. In po sedmi dnevaj in sedmi nočaj so slüžili velko gostüvanje. Zdavala sta ji njüvi krau Vodislav in kralica Zariva-na. Stali so pod velkimi bükva-mi, stere so v tristo lejtaj kaj takšoga ške nej vidle in čüle. Vodislav in Zarivana sta gučala naprej, mladoženci in mladoženke pa za njima. -Pri našom velkom čalejr škem majstri, iz steroga smo vsi mi, ka vejmo zazvörčüi vse ka škemo, ti obečavlem, ka de moja čalejrska düša vsigdar samo tvoja in moje čalejrsko tejlo tö. Pri našom velkom čalejrskom majstri, iz steroga smo mi vsi ka vejmo zazvörčüi vse ka škemo, ti obečavlem, ka mo cejlo moje čalerijo delo samo vküper s teuv in nikim drugim nej. Če nede tak, kak sam ti obečo, naj preminé cejla moja čalerija in naj nigdar več nemo emo mo-uči kaj zazvörčüi. Gda so tou ta povedali, se je vsikši par küšno. Dapa nej tak, kak mamo tou šegou mi lidge. Sploj nej. Čalejrge in čaralice se ne küšüvlejo z lampami, liki se küšüvlejo z očami. Tak globoko se poglednejo v oči, ka se njim oči tak nagnouk vküper zglijejo. Gda so oči vsikšomi nazaj nut stoupile, so spopejvali svojo čalejrsko nouto. Čalejr in čaralica, kouli njiva kmica. Čaralica in čalejr, kouli njiva ške vijer. Gezero in eno leto, stou in eden den, voda ta teče, čalerija pa ne preminé. In po vsem tistom je bilou gostüvanje. Trpelo je sedem dni pa eno nouč menje. In tak, kak je pri lidaj, je v Črnom laugi tö bilou. Pilou se je, gelo se je in plesalo tö. Muzikaši so bili Vöter, Grun-ska strejla vküper s Perünom in Posenjeni dež je biu boben. Za gesti so meli najboukšo čalejrsko gesti. Največ so pogeli žira od müši namazanoga na bükovo skourdjo, po tistom pa žabine kraste, medvedove nojete, peče-ne sirove lüknje in küjane dja-grove stopaje. Spili pa so za cejli potok vina iz smrekove smole. Vsikšoga gostüvanja je idnouk konec in s tem je bilou tak v Črnom laugi tö. Po gostüvanji pa je vsikši par odišo po svoje na medene tedne, tak se šika, nej? Vej ji ške zaodimo na tej njihovi medeni tednaj. Milivoj Roš Pred kratkim smo dobili v uredništvo elektronsko pošto, katere smo bili zelo veseli: „Sem Doris Šegula, vnukinja AniceDončec, kateraje rojena v Slovenski vesi v Porabju in sedaj živi v Mariboru. Pesem, ki jo pošiljam za vaš časopis, sem napisala v 5. razredu IV. osnovne šole Celje ob 200-letnici rojstva našega pesnika dr. Franceta Prešerna ter je bilapo moji mentorici Ilonki Kovač izbrana v knjigo pesmipod naslovom Naj Naj Naj leta 2000. Upam, da vam bo všeč. ” KO SE RODIŠ Ko se rodiš, starše v veselje prebudiš, čeprav jokavo zakričiš. Ko se rodiš, življenje razveseliš, s strahom ga spoznati želiš. Ko se rodiš, nisi nikoli več sam, življenje ti bo podarilo na tisoče sanj. Tudi učenci in dijaki so praznovali Državna slovenska samouprava je 8. februarja povabila vse učen-ce in dijake porabskih osnovni in srednjih šol v Slovenski kulturno-informativni center v Monoštru na skupno prazno-vanje slovenskega kulturnega praznika. Po uvodnih besedah predsednika DSS Martina Ro-poša je besedo prevzela višja svetovalka za porabsko šolst-vo, Valerija Perger, ki je izra-zila žalost, da mladi rodovi v Porabju ne ali želo slabo govo-rijo slovensko. Opominjala je na odgovornost odraslih -staršev, učiteljev, članov drüštev in slovenskih organizacij -pri ohranjaju in razvijanju jezika. Osrednji del programa - reci-tal o življenju Franceta Prešerna - so pripravili učenci števanovske osnovne šole, nekaj pesmi so povedale tudi dijaki-nje monoštrske gimnazije. Učenci osnovne šole Kuzma so uprizorili vaški večer, pridno so pletli košare ob tem pa čen-čali, opravlali. Vse tö v domačom, goričkem narečju. Fašenek na Gorenjom Seniki Že ranč ne vejm, kelko lejt je tomi, ka se na Gorenjom Seniki v šauli pa v vrtaci na fašenski torek deca obleče v maškare pa od šaule do kulturnoga doma mašira, se veseli, igra, pleša, ma napravi tü, če rejsan sploj malim morejo v vrtaci pa doma kaj pomagati. Školnicke v šauli se tü nut naravnejo. Letos so predstavi edno glasbeno skupino. Ženske so bile v moškom spejva. Etakšoga reda starišje -steri so mogauči - vsi pridejo gledat svoje mlajše v kulturni daum. Od leta do leta je deca vse bole prilična, vsigdar nika nauvo vönajdejo. Letos so takše mas-ke meli, ka je malo bilau takši, od steri bi človek nej znau, ka škejo »povedati«. Navekša si tau deca Sama vözmisli pa sa- gvanti, moški pa v ženskem opravleni. Plesali so pa tak kak profesionalni plesala. Zdaj je tü bila žirija, stera je ocejnila, Sto so najbaukši. Letos se je prvič Zgodilo, ka je žirija tak žmetno delo mejla, ka nej vödala prvo, drugo, tretjo mesto, liki tak je skunčala, ka so vsi odlični pa prilični bili pa so vsi hvale vrejdni. Tak smo vidli, ka je tau publika tü cenila. Pa s tejm je eške na G. Seniki nej bilau konec fašenka. Gda sam se pelala domau, sam vidla, ka po vesi fašenki odijo pa večer so prej pri Cifri plesali za kusto repo pa za dugi len. Šolsko prireditev je finančno podprla Državna slovenska samouprava pa vaš-ka slovenska samo- Porabje, 21. februarja 2002 Razstavo slikarja Štefana Hauka si lahko ogledate v Slovenskem domu v Monoštru do 8. marca. Slovenska manjšinska samouprava 18. okrožja v Budimpšti je 9. februarja že tretjič priredila pustni ples, na katerem so se predstavile nekatere slovenske pustne navade in se »odganjala zima«. Za prireditveni prostor smo si spet izbrali kulturni dom Rozsa, saj je v njem zadosti prostora za udeležence, katerih je iz leta v leto več. Letos se nas je zbralo več kot 160, kajti slovenski pustni ples ima v našem okrožju dober glas. Z veseljem se ga udeležujejo ne le Slovenci, temveč tudi pripadniki ostalih manjšin, ki živijo v tem predelu Budimpešte. Goste sta pozdravila predsednik in podpredsednik slovenske manjšinske samouprave Ferenc Kranjec in Jožef Karba. Med njimi je bil tudi predstavnik slovenskega veleposlaništva v Budimpešti, pooblaščeni minister Marko Pogačnik s soprogo. Naš ples so počastili tudi predstavniki tukajšnje občine in predstavniki ostalih manjšin. Podobno kot v prejšnjih letih, smo povabili nastopajoče in ansambel tudi letos iž Porabja, to sta bila sakalo-vska folklorna skupina in ansambel Nautilus. Razpoloženje smo zasnovali z domačim žganjem iz Porabja, ki ga je gostom ponujal prijeten mladi par. Sakalovska folklorna skupina se je predstavila s porabskimi plesi in tudi koreografijami, nekateri izmed njih so se potem preoblekli v značilne porabske pustne like, Fa-šenka in Lenko. Medtem ko sta onadva odganjala zimo, so dekleta ponujala pustne krofe. Organizatorji so pripravili tudi bogati srečolov, med dobitki so bile slovenske kuharice, domači vrtanki, nekaj bele tehnike. Glavni dobitek je bil vikend paket v Hotelu Lipa v Monoštru. Razpoloženje je bilo zelo prijetno, za to se moramo zahvaliti predvsem nastopajoči skupini in ansamblu Nautilus. Tudi Fašenek pa Lenka sta bila uspešna, tako daleč sta odgnala zimo, daje več niti do danes nismo videli. V imenu Slovenske samouprave 18. okrožja se zahvaljujemo vsem sodelujočim, posebej Javnemu skladu za narodne in etnične manjšine za materialno podporo. Ferenc Kranjec ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak dragi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, v p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.