1 1 .1 GDK: 61/63(497.12) Odgovor na reakcije, sprožene z "Dilemami nadaljnjega razvoja gozdnogospodarskega načrtovanja v Sloveniji" F. GAŠPERŠIČ*, M. KOTAR**, D. MLINŠEK***, D. ROBIČ**** Iz vrst operativnih gozdarjev so pogosto (in ne brez razloga) prihajala opozorila o pomembni nalogi raziskovalnega dela, t.j. o sprotnem odgovarjanju na _odprt'!_ vpraša- nja v stroki. V Dilemah (GASPERSIC, KO- TAR, MLINŠEK, POGAČNIK 1993) smo nekajkrat poudarili, da je njihov namen spodbuditi razpravo o odprtih vprašanjih na področju gozdnogospodarskega in gozdno- gojitvenega načrtovanja. O takem namenu govori že sam naslov sestavka. Odločen in nedvoumen zapis stališč, pogledov in raz- lag smo v Dilemah predstavili skladno z naslovom in utegne vendarle biti kaj več kot le strokovni pamflet, kot ga je v svojih stališčih do Dilem označila skupina gozdar- skih strokovnjakov iz Gozdnega gospodar- stva Postojna (ž. VESELIČ, F. KOVAČ, J. STRLE, P. JEZ, E. HABIČ, F. PERKO) v Gozdarskem vestniku (1993,4). Sestavek te skupine je tako napisan, da ne more tvorno prispevati k reševanju številnih od- prtih vprašanj, na katera opozarjamo v Dilemah. Zato na omenjeno besedilo ne kaže odgovarjati. Vsekakor pa želimo, da si bralci Gozdarskega vestnika ustvarijo svojo sodbo o pogledih na odprta vpraša- nja, kot jih prinašajo Dileme. Zato pričaku­ jemo v nadaljevanju tega sestavka v isti številki Gozdarskega vestnika objavo pov- zetka Dilem nadaljnjega razvoja gozdnogo- spodarskega načrtovanja v Sloveniji. Odgovarjamo pa na vprašanja in pomi- sleke, ki jih je v svojem prispevku nanizal • Prof. dr. F. G., dipl. inž. gozd., Prof. dr. M. K., dipl. inž. gozd., Prof. dr. D. M., dipl. inž. gozd., mag. D. R., dipl. inž. gozd., Biotehniška fakulteta, Gozdarski oddelek, 61000 Ljubljana, Večna pot 83, SLO mag. S. Golob (GOLOB 1993). Takšna polemika lahko prispeva k napredku v goz- dnogospodarskem in gozdnogojitvenem načrtovanju ter k razjasnitvi številnih neja- snosti. Golobovo razmišljanje zahteva do- datna pojasnila k že postavljenim, hkrati pa odpira tudi zanimiva nova vprašanja, o katerih je koristno razpravljati. V uvodnem delu svojega odgovora na Dileme nam Golob (GOLOB 1993) očita nestrinjanje s "poskusi alternativnih pristo- pov v gozdnogospodarskem načrtovanju", češ, da pri njih nismo našli niti ene upo- rabne ideje. V svoji kritiki smo se pač osredotočili na tisto, s čimer se ne strinja- mo. Svoje nestrinjanje (drugačne poglede) pa je nujno zapisati jasno (nedvoumno) in odločno že zato, da bi se pri razločevanju pogledov povsem razumeli. Ne nasprotu- jemo drugačnim idejam. Trdno verjamemo, da je boj med nasprotji še vedno gonilo napredka (razvoja). čas pa pokaže, kaj je bilo prav in kaj narobe. Ne lasti mo si končne sodbe, dolžni pa smo enakopravno sodelo- vati v strokovni polemiki, ki se je v strokov- nih glasilih začela že pred leti in mora v interesu stroke pripeljati do ustreznih odgo- vorov na odprta vprašanja. Glede na seda- nji razvoj razmer v gozdarstvu Slovenije smo celo dolžni, da naša stališča, kakršna pač so, zapišemo. V nadaljevanju prispevka avtor (GOLOB 1993) ugotavlja, da je v Dilemah vsebovana kritika stroga, vendar pa ne toliko argumen- tirana, da ne bi bilo mogoče ponovno raz- pravljati o nekaterih spornih točkah. Tudi za nas je zanimivo in potrebno razpravljati o nekaterih vprašanjih, ki jih je v svojem komentarju na Dileme sprožil mag. S. Go- lob. Gozd V 52, 1994 95 1. Najprej je treba pojasniti razloček med temeljnima prostorskima enotama obeh načrtovalskih pristopov, t.j. med razme- roma široko pojmovanim sestojem {kot temeljno celico po našem gledanju) in ne- govalno enoto {GOLOB 1992, s. 364). Gozdnogojitvena enota kot večdimenzio­ nalna celica je po našem mnenju skrajnost, v katero se lahko in mora pri notranjem razčlenjevanju gozdov spustiti le gozdnogo- jitveno načrtovanje. Pri intenzivnem goz- dnogojitvenem načrtovanju predstavljajo negovalne enote zelo pogosto dele sesto- jev. Pri sonaravnem gospodarjenju z go- zdovi je ta pogostost še toliko večja. Obliko- vanje negovalnih enot za dele sestojev je zlasti pogosto v mladostni fazi sestojev, v zreli optimalni fazi, v sestojih v obnavljanju in v sestojih različnih oblik premene. Za ponazoritev nekaj najbolj značilnih zgledov: - Mladostno fazo sestoj ev pri gozdnogo- spodarskem načrtovanju obravnavamo skupaj, medtem ko jo pri gozdnogojitvenem načrtovanju razčlenimo in posebej obravna- vamo v obliki negovalnih enot mladja, gošč, letvenjakov. S členitvijo na negovalne enote {s specifičnimi negovalnimi cilji in ukrepi) posežemo pri gojitvenem načrtovanju v mladostni fazi sestojev še dlje. V okviru večje površine mladja oblikujemo več nego- valnih enot, npr. eno za tisti del, kjer je mladje dobre zasnove, drugo za pomanj- kljivo zasnovano mladje, ki ga je treba obogatiti z vnašanjem ustreznih drevesnih vrst itd. - Površino de beljaka v zrelostnem obdo- bju, ki jo pri gozdnogospodarskem načrto­ vanju odpravimo le s smernico: "postopno uvajanje v obnovo", pri gozdnogojitvenem načrtovanju naprej izdvojimo vsaj nego- valno enoto, kjer bomo dejansko začeli obnovo in negovalno enoto, katere cilj bo še vedno izkoriščanje proizvodne zmoglji- vosti lesnih zalog in zato ne bomo predvideli nobenih ukrepov. - Večjo površino sestoja v obnavljanju z okvirno smernico {v načrtu gospodarske enote): "zadržano nadaljevanje obnove" je treba v sistemu intenzivnega skupinsko postopnega {malopovršinskega) gospodar- jenja pri gozdnogojitvenem načrtovanju raz- členiti na vrsto negovalnih enot, saj se odvisno od stopnje razgrajenosti matičnega 96 Gozd V 52, 1994 sestoja in stanja pomladka v takšnem se- stoju zelo spreminjajo kombinacije etapnih ciljev {enkrat je težišče na izrabi proizvod- nih zmogljivosti matičnega sestoja in njego- vih negovalnih učinkov na pomladek, drugič pa na pomlajeval nem cilju) in še bolj ukrepi. Skrbno izkoriščanje proizvodnih {in nego- valnih) zmogljivosti matičnih sestojev ter oblikovanje razgibanih {sonaravnih) sestoj- nih zgradb nas sili v dolga pomladitvena obdobja. Brez skrbnega prostorskega dife- renciranja ciljev in ukrepov v negovalnih enotah pri gozdnogojitvenem načrtovanju ta naloga ni izvedljiva. V sestojih zrele optimalne in pomladitvene faze imamo naj- večjo {in odločilno) vplivno moč na obliko- vanje mnogonamenskih gozdov na sena- ravnih izhodiščih, zato je skrbno gozdnogo- jitveno načrtovanje tu še toliko pomembnej- še. Z nekaj zgledi smo želeli ponovno pouda- riti, da se je gozdnogojitveno načrtova­ nje dolžno ukvarjati z deli sestojev, med- tem ko ostaja gozdnogospodarsko načrto­ vanje pri okvirni smernici za razmeroma grobo {široko) opredeljen sestoj. Golob v razpravi {GOLOB 1992, s.364) natančno opredeljuje svojo negovalno enoto kot ekološko { 1) in gospodarsko {2) celoto. Pod 2 {gospodarsko celoto) razume specifične cilje in specifične smernice ali ukrepe v okviru negoval ne enote. V tem se njegovi pogledi očitno razlikujejo od naših. Upoštevaje naštete zglede {s kate- rimi pa še zdaleč niso izčrpane vse možno- sti) mora biti po našem mnenju diferencia- cija negovalnih ciljev {in s tem izločanje negovalnih enot) bistveno podrobnejša od sedanje prakse pri gozdnogojitvenem nač­ rtovanju. Golobova opredelitev negovalne enote se nanaša na sestoj. Dodatni vzrok za razloček v pogledih je tudi v tem, da Golobova pojmovna distinkcija med smer- nico in ukrepom ni dovolj izrazita. V našem {GAŠPERŠIČ in sod. 1989, s.87) pojmovanju je razloček med smernico in ukrepom dovolj jasen. Z razlikovanjem teh pojmov je namreč v določeni meri pojasnjena tudi razmejitev med gozdnogo- spodarskim in gozdnogojitvenim načrtova­ njem. Pojem smernica je primeren za okvirno načrtovanje razvoja gozdov po gospodar- skih razredih in pomeni širša (območni načrt) ali pa ožja (načrt gospodarske enote) napotila (navodila, smernica) za ukrepanje, nikakor pa ne konkretnih ukrepov. Tudi pri podrobnem načrtovanju za posamezne sestoje (delne površine) v načrtih gospo- darskih~ enot gre še vedno za smernica, res že bolj konkretno, ne pa za natančno opredeljen ukrep. Ukrep je pojmovno bi- stveno ožji in pomeni povsem konkretno in nedvoumno opredeljen delovni posto- pek, ki je potreben za doseganje prav tako konkretno opredeljenega negoval- nega cilja. V strogem pomenu lahko o konkretnih ukrepih govorimo šele pri goz- dnogojitvenem načrtovanju. Kvaliteta goz- dnogojitvenega načrtovanja je prav v po- drobnosti in konkretnosti pri opredeljevanju ukrepov. Res pa je, da pri gozdnogojitve- nem načrtovanju posvečamo premalo skrbi ukrepom. Kaže, da se ne zavedamo, da se slabo domišljeni in izvedeni ukrepi vidijo na sestojih, medtem ko so cilji le implicirani v ukrepih. Menimo, da je smotrno, če ostane nego- val na enota kot pojem in termin rezervi- rana za gozdnogojitveno načrtovanje. Vse kaže, da je Golobova razlaga negovalne enote nekje na sredi med našim relativno grobo izločenim sestojem ("delno površi- no") in negovalno enoto v ožjem smislu kot izrazitim pripomočkom gozdnogojitvenega načrtovanja, v katerega podrobnost se goz- dnogospodarsko načrtovanje ne more spuščati, niti bi bilo to smiselno. Tu je tudi jedro nesporazumov pri razmejevanju med gozdnogospodarskim načrtom enote in gozdnogojitvenim načrtom. 2. Popolnoma soglašamo z Golobovo trditvijo o nesmiselnosti nekaterih, na pod- lagi lastništva oblikovanih odsekov. V ljub- ljanskem gozdnogospodarskem območju predstavljajo npr. posamezne razlaščene parcele znotraj oddelkov zasebnih gozdov odseke, čeprav so rastiščno in sestojno heterogene. Državni (razlaščeni) gozdovi znotraj zasebnih gozdov so morali biti na terenu posebej označeni in posebej izka- zani v načrtih, tudi če niso imeli oznake odsekov. Z denacionalizacijo se bodo te površine z vso dosedanjo informacijsko bazo zlile z ostalimi zasebnimi gozdovi. Za bivše razlaščene gozdove imamo v nekate- rih območjih tudi nekaj zelo ponesrečeno oblikovanih gospodarskih enot. Gre za izje- me, ki bi jih morali že doslej odpraviti, saj je bilo že ob potrditvi prvih območnih nač­ rtov za obdobje 1971 - 1980 zahtevano oblikovanje celovitih in prostorsko zao- kroženih gospodarskih enot, ki vključu­ jejo vse gozdove, ne glede na lastništvo. Preoblikovanje sedanjih gospodarskih enot po meri revirjev (PERKO 1993) bi bilo zgrešeno, četudi z velikostjo in obliko neka- terih enot nismo zadovoljni. Spreminjanje gospodarskih enot pride le izjemoma v ·poštev v zelo utemeljenih primerih. Težko si zamišljamo, da bi gospodarske enote kot so Idrija 11, Trnovo, Jelovica in podobne, ki imajo že več kot 1 OO letno tradicijo razdelili, na dve gospodarski enoti. število gospo- darskih enot v Sloveniji bi se kaj lahko skoraj podvojilo in pojavile bi se posledice pri kontinuiteti informacij itd. V zvezi s stalnostjo gospodarskih razre- dov smo v Dilemah dosledno uporabljali izraz "relativno stalni". Nedialektično bi bilo zagovarjati stalnost za vse večne čase. Gospodarski razredi so oblikovani na pod- lagi rastiščnih razlik, ki so stalnica in takih sestojnih razlik, ki so po svoji naravi (npr. povsem spremenjena drevesna sestava) dolgoročnega značaja. Razumljivo je, da so gozdovi določenega gospodarskega raz- reda podvrženi svojevrstni razvojni dinami- ki, vendar pa je ta le izjemoma taka, da bi bilo potrebno zaradi razlik v razvojni dina- miki gospodarski razred cepiti na dva. Nas- protujemo neargumentiranemu in nesmi- selnemu spreminjanju gospodarskih razre- dov ob vsaki obnovi gozdnogospodarskega načrta, saj si s tem onemogočamo sprem- ljavo razvoja gozdov in preverjanje uspe- šnosti preteklega gospodarjenja, ki sta po- goj za uspešno načrtovanje razvoja go- zdov. 3. Naš zgled s hitrostjo obračanja lesnih zalog v gozdu zaradi sečenj očitno ni bil prav razumljen, čeprav smo bili v Dilemah povsem jasni. Z njim smo želeli le ilustrirati, kako veliko vplivno moč ima sečnja pri oblikovanju gozdov in s tem oporekati Go- Jobovi trditvi o počasnem spreminjanju sta- nja v gozdu. Jakost sečnje 20 % lesne zaloge v desetletju je bila navedena le kot primer, ki mu, vsaj načelno, ne moremo GozdV 52, 1994 97 očitati neskladja s konceptom sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. Bistvo sonarav- nega gospodarjenja je dosledno spoštova- nje naravnih zakonitosti pri ravnanju z go- zdovi. Seveda pod sonaravnim konceptom razumemo zmerne posege, ne pa a priori tudi nizke sečnje (v desetletju), če so raz- mere take, da so takšne sečnje mogoče. Z našim zgledom s hitrostjo obračanja lesnih zalog s sečnjo smo mislili predvsem na kvalitativne spremembe v sestoj ih: po zastopanosti nosilcev funkcij, kakovosti, negovanosti, kjer je vpliv s sečnjo več kot očiten. To je povsem jasno zapisano v drugem odstavku Dilem na strani 38, kar pa Golob prezre in dokazuje svojo tezo o relativni počasnosti sprememb v gozdu z dejstvom, da predstavljajo odrasli sestoji največji delež in vzbujajo videz relativne stalnosti gozdov. Naša pripomba se nanaša na kvalitativne spremembe v notranji struk- turi gozdov, ki jih s sečnjo lahko zelo učinkovito usmerjamo, v čemer je navse- zadnje tudi ves smisel sodobne nege go- zdov. 4. V Dilemah smo zagovarjali ekosistem- ski pomen informacije o odvzeti lesni bio- substanci iz gozda s sečnjo. Nič manjši ni gozdnogospodarski pomen te informacije, ki ga zaradi samoumevnosti nismo niti ome- njali. Golob temu oporeka, češ, da pred sto leti (očitno tu misli na primer iz snežniških gozdov, ki je posebej omenjen v Dilemah) sečnje gotovo niso spremljali (evidentirali) iz ekosistemskih motivov, saj pojma ekosi- stema tedaj še niso poznali. Za začetek evidentiranja sečenj v zasebnih gozdovih pred 40 leti pa trdi, da so bili v ospredju drugi, tudi ekonomski razlogi. Takšno raz- lago odločno zavračamo. Pojem ekosistem je res novejšega datu- ma, uvedel ga je A. T ANSLEY leta 1935 (TRASS 1976), kar pa seveda nikakor ne pomeni, da poskusi celostnega gledanja na procese in pojave v naravi niso bili znani že dolgo poprej. Tako denimo velja FOR- BESova razprava ''The lake as a micro- cosm" iz leta 1887 za delo, v katerem so bili podani temelji nauka o ekosistemih" {TRASS 1976, s.91 ). Povezanost med ne- živimi in živimi prvinami gozdov kot najmar- kantnejših kopenskih ekosistemov so go- zdarji poznali in upoštevali že precej pred 98 Gozd V 52, 1994 znanstveno formulacija ekosistema. Za pri- mer navedimo dejstvo, da so na Uralu že sredi prejšnjega stoletja razločevali kvalita- tivne različna borovja v odvisnosti od las- tnosti tal in sestave zeliščne plasti rastlinja, kar sledi iz "Ureditve gozdov na velepose- stvih" leta 1850 (MELEHOV 1980, TRASS 1976). Navsezadnje tudi prvi gozdnogospo- darski načrt i na naših tleh niso brez ideje o celostnosti gozda kot naravnega pojava in gospodarskega objekta. V načrtu za snežniške gozdove iz leta 1890 so gozdovi na podlagi notranje razčlenitve na oddelke in odseke celo na kartah grobo razčlenjeni na 7 obratovalnih razredov po vegetacijsko- ekoloških kriterijih. Jelovo-bukovi gozdovi nižjih leg, kjer prevladujejo bogata rastišča, so bili vključeni v obratovalni razred A, jelovo-bukovi gozdovi višjih leg v obrato- valni razred B, višinski bukovi gozdovi na boljših rastiščih pa v obratovalni razred C. Smrekovi gozdovi v mraziščih , kot poseben vegetacijski tip, so natančno izdvojeni v posebne oddelke in odseke ter dosledno predstavljajo obratovalni razred D. Po tako oblikovanih gospodarskih razredih so okvirno izračunali etat in spremljali izvršene sečnje v gospodarski knjigi od leta 1890 naprej (19). Z gibanjem lesnih zalog so po obratovalnih razredih zasledovali celo us- pešnost gospodarjenja (20). V drugi polo- vici preteklega stoletja je nastajala v okrilju najširše pojmovane geobotanike, veda o rastlinskih združbah (fitosociologija, fitoce- nologija), katere prispevek h kompleksnej- šemu razumevanju narave gozda nikakor ni bil zanemarljiv. Iz povedanega sledi, da je treba TANSLEYevo formulacijo ekosi- stema iz tridesetih let razumeti le kot po- sebno etapo v procesu razvoja ekosistem- skega načina razmišljanja, ki se je pojavilo že desetletja poprej na različnih koncih sveta. Bistvo (eko)sistemskega pristopa je ce- lostno gledanje na gozd. V drugi polovici preteklega stoletja je med gozdarji v Evropi že mnogo velikih imen, znanih po odporu do mehanističnega, iz kmetijstva prenese- nega gledanja na gozd. V gozdu so že tedaj videli veliko več kot lesno njivo ozi- roma preprost seštevek dreves. Eden takih je bil gotovo K. Gayer, profesor za gojenje gozdov na Gozdarski visoki šoli v Mtnchnu. V svoji knjigi Der Waldbau, ki je prvič izšla že leta 1878 (GAYER 1882), je poudaril naslednjo misel: "Skrivnost gozdne proi- zvodnje je v harmoniji vseh v gozdu delujočih sil". Ta stavek povsem jasno razodeva celostno (sedaj bi rekli ekosistem- ska) gledanje na gozd. H. Biolley je ta stavek uporabil kot moto v svoji knjigi o konirolni metodi urejanja gozdov (BIOLLEY 1920). Kontrolno metodo, ki pomeni revolu- cionaren odklon od tedanje mehanistične miselnosti v urejanju gozdov, je začel Biol- ley praktično uresničevati v gozdovih ob- čine Couvet v !!ivici že leta 1890. Znano je, da pomeni spremljava (evidenca) sečenj zelo pomembno komponento Biolleyeve kontrolne metode. Po virih, ki so na voljo, je bila na naših tleh leta 1878 prvič predpisana spremljava gospodarjenja z gozdovi (vodenje eviden- čnih knjig in kronik) z navodili za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov za državne in zakladne gozdove (16). Proti koncu in na prelomu 19. stoletja je že mnogo vrhunskih gozdarskih strokovnja- kov znanih po svojem celostnem gledanju na gozd. Ruska smer sistemskega (celos- tnega) pristopa k naravi gozda se začne že z Dokučajevom, nadaljuje z Morozovom in uveljavi s Sukačovom (DYRENKOV 1989). Z organskim gledanjem na gozd so se v tem času gotovo odlikovali tudi številni razgledani gozdarski praktiki. Težko se je strinjati tudi z Golobovo razlago, da so bili za začetek evidentiranja sečenj v zasebnih gozdovih pred štiridese- timi leti na Slovenskem v ospredju drugi, med njimi tudi ekonomski razlogi. To lahko za vrnemo z argumenti. Evidenca poseka je bila kot sestavni del spremljave gospodar- jenja z vsemi gozdovi v Sloveniji vpeljana že leta 1953. O odločitvi za ta korak je ohranjen celo zapisnik s konference taksa- torjev v Ljubljani dne 18.3.1953, ki jo je vodil dr. R. Pipan (17). Dr. R. Pipan in dr. V. Tregubov sta v povojnem obdobju opra- vila pionirsko delo pri uveljavljanju koncepta prebiralnega gospodarjenja in urejanja go- zdov po načelih kontrolne metode, pri kateri je evidenca sečenj zelo pomemben pripo- moček (PIPAN 1950 1 TREGUBOV 1950). Kdor je le malo poznal ta, za povojni razvoj slovenskega gozdarstva zelo zaslužna stro- kovnjaka, ve, da so ju pri njunem delu vodili izključno strokovni in ne kaki drugi motivi. Na pobudo naprednih gozdnih posestnikov s Pohorja se je uveljavila posebna oblika kartotečne izdelave gozdnogospodarskih načrtov za posamezne gozdne parcele, s čimer se je neskladno s takratnimi politič­ nimi razmerami zasebna posest celo pou- darjala. Na hrbtni strani tega kartotečnega načrta je bil prostor za evidenco sečenj. Odločitev za takšno obliko načrta je bila sprejeta na konferenci taksatorjev v Ljub- ljani dne 11. in 12.4.1953 (18). Naslednje leto so na široki fronti začeli urejati zasebne gozdove s polno premerbo sestojev po parcelah. Znani so številni napredni gozdni posestniki, ki so za svojo posest sami vodili evidenco o posekanem lesu. Edvard Po- gačnik je za svojo posest v Lehnu na Pohorju evidentiral sečnje od leta 1909. Po nemškem vzoru (Wirtschaftsbuch) je leta 1953 predpisana knjiga v obliki tiskanih obrazcev nosila ime "gospodarska knjiga", kar zgovorno kaže, da je šlo za gozdnogo- spodarski in ne kak drug pomen. Evi- dence sečenj kot bistvenega sestavnega dela spremi jave gospodarjenja z gozdovi ne more kompromitirati dejstvo, da so po- datki o odkazilu lesa že pred evidentiranjem v gospodarske knjige rabili za obračun prispevkov v gozdni sklad (kasneje biološko amortizacijo). Mimogrede naj omenimo: ko tujim gozdarskim strokovnjakom sedaj raz- lagamo naš prejšnji sistem financiranja goz- dnogojitvenega vzdrževanja gozdov, se nam čudijo, zakaj smo ta sistem zrušili. Vse kaže, da se novi sistem ne bo mogel ponašati z uspehi v razvoju gozdov. Mlajša generacija gozdarjev, ki ne pozna resničnih in nedvomnih dosežkov gozdarske stroke v težkem (pionirskem) povojnem obdobju, je lahko do gozdarjev starejših generacij celo krivična. Kdor je količkaj objektiven, bo moral priznati, da je prav v preteklih 40 letih slovensko gozdarstvo dobilo svojo speci- lično liziognomijo in celo mednarodno pre- poznavnost. V zvezi z evidenco sečenj Golob v nada- ljevanju polemike pravi: "da je z zornega kota tolikokrat omenjene polilunkcionalno- sti bolj kot tokove, pomembno poznati in spremljati stanje različnih struktur gozdov v prostoru in času ter jih primerjati z optimal- GozdV 52, 1994 99 nimi glede funkcij, ki jih gozdovi opravljajo." Poudariti moramo, da je prav to osrednja naloga preverjanja uspešnosti prete- klega gospodarjenja z gozdovi ob obno- vah načrtov gospodarskih enot. V skoraj identični obliki je to zapisano v navodilih za obnovo načrtov gospodarskih enot (GA- ŠPERŠIČ in sod. 1988, s.83). Prav za to funkcijo gozdnogospodarskega načrtova­ nja smo se posebej zavzemali tudi v Dile- mah. H Golobovemu razmišljanju pa doda- jamo, da brez informacij o izvedenih seč­ njah ni mogoče celovito presojati uspešno- sti minulega gospodarjenja, saj se uspe- šnost kaže v obojem, t.j . v izboljšanem stanju gozda in višini poseka. Informacije o minulih sečnjah so nujno potrebne za razumevanje dogajanj (procesov, življenja) v gozdu. Na ekosistemskih načelih zasno- vano načrtovanje namreč bolj kot stanja zanimajo dogajanja v gozdu. 5. Naša trditev, da je pri načrtovanju potreben le razmišljujoč in motiviran inženir, ki odgovarja za gospodarjenje z gozdovi (ne pa skupina specialistov), se na strani 37 Dilem povsem jasno nanaša na gozdno- gojitvene načrtovanje. Obnovo načrtov go- spodarskih enot in še zlasti obnovo območ­ nih načrtov smo zasnovali kot izrazito tim- sko delo, vse od pripravljalna faze dalje (GAŠPERŠIČ in sod. 1988, 1989). Inženir na gozdni upravi in v revirju neposredno gospodari z gozdovi, zato mora biti uspo- sobljen za samostojno delo pri gozdnogoji- tvenem načrtovanju in odkazovanju drevja za posek. To pa ne pomeni, da pri iskanju rešitev posebno zahtevnih gozdnogojitve- nih problemov ne sodeluje npr. za gojenje gozdov odgovoren inženir iz območne slu- žbe. Kar zadeva uporabo fitocenološke karte smo v Dilemah jasno zapisali, da nam zaradi merila, napak pri kartiranju itd., pri gozdnogojitvenem načrtovanju rabi za orientacijo, ker je za definitivno členitev gozdov na načrtovalne enote nujen še po- droben terenski ogled konkretnega objekta načrtovanja. Strinjamo se, da izdelava sestojnih kart s posnetki iz zraka zahteva specialistično znanje, vendar to neposredno ne spada v gozdnogojitveno načrtovanje. Morebitna sestojna karta je pač pripomoček, tako kot 1 OO Gozd V 52, 1994 posnetek iz zraka. Gozdnogojitveno načrto­ vanje je vendar proces izbire gozdnogo- jitvenih ciljev in ukrepov. Notranja členi­ tev gozdov na načrtovalne in negovalne enote je členitev na podlagi razlik v gozdno- gojitvenih ciljih in ukrepih. Stanje sestojev, izdiferencirano na podlagi posnetkov iz zraka (sestojna karta), je za gozdnogoji- tveno načrtovanje, kjer moramo največkrat računati z deli sestojev, razmeroma skro- men pripomoček. 6. Naši razlagi vloge gozdnogospodar- skega načrta enote pri kontroli gospodarje- nja z gozdovi in posebej kot pripomočka inšpekcijske kontrole Golob zameri, da smo se pri tem izognili spremembam, ki jih glede tega prinaša novi zakon o gozdovih, po katerem se gozdarska inšpekcija nekako staplja z javno gozdarsko službo. Dobe- sedno je zapisal: "kako naj javna služba (inšpekcija) kontrolira javno službo". Ta trdi- tev kaže na nepoznavanje vloge in nalog državnih in javnih služb. Inšpekcijski nad- zor je tipična funkcija državnih organov in ga ni mogoče prenesti na drugo službo. Zato tudi javna gozdarska služba ne more prevzeti funkcije inšpekcijskega nadzora. Med temeljnimi določbami novega za- kona o gozdovih sta vidno zapisani načeli mnogonamenskosti in sonaravnosti pri gospodarjenju z gozdovi, ki postavljata, če ju jemljemo resno, celotno gospodarje- nje z gozdovi pred zelo resno nalogo. V uveljavljanju teh dveh načel je tudi bistvo javnega in državnega interesa pri gospo- darjenju z gozdovi. Naloga gozdarske in- špekcije pa je skrb za uveljavljanje državnih interesov pri ravnanju z gozdovi. Z vedno večjimi zahtevami družbe do gozdov (mate- rialnimi in nematerialnimi) in pešanjem zdravstvene kondicije gozdov zaradi najra- zličnejših motenj gozdnih ekosistemov, po- staja urejanje zapletenih odnosov med dru- žbo in naravo gozda vedno bolj zapleteno in občutljivo. Uveljavljanje tega državnega interesa ni preprosto niti v pravno bolje urejenih državah z višjo kulturo spoštovanja zakonitosti. Pri nas pa naj bi to ob izjemno razdrobljeni in heterogeni posestni strukturi potekalo "mehko" kot nekaj samoumevne- ga. V to preprosto ne moremo verjeti. Nasprotja med razvojem družbe in narave se bodo še stopnjevala, saj sta si biološka konstitucija gozda in njegova gospodarska raba v stalnem navzkrižju. Medtem ko teži razvoj gozda k naravni dinamični stabilno- sti, temelji vsaka gospodarska raba gozda na načelu maksimiranja dohodka·. Kar za- deva vlogo gozdnogospodarskega načrta v celotnem procesu kontrole (vključno in- špekcijske) vztrajamo pri svojih stališčih v Dilemah in na tistem, kar smo o tem kritično že napisali (GAŠPERŠIČ 1 KOTAR 1 WIN- KLER 1992). Od gozdarskih strokovnjakov ni odgovorno, če politikom jasno in glasno ne povemo svojega strokovnega mnenja. Uporaba sedaj veljavnega zakona o gozdo- vih za obrambo strokovnih stališč je oportu- nistično početje. Kmalu se bo pokazalo (pravzaprav se že kaže), da je ta zakon v svojih strokovnih in organizacijskih reši- tvah pri gospodarjenju z gozdovi v marsi- čem nedomišljena zadeva, je pač bolj rezul- tat uveljavljanja gozdarstvu nenaklonjena politike kot pa argumentov gozdarske stro- ke. Prepričani smo, da obdobje veljavnosti tega zakona ne bo kronano z uspehi v razvoju slovenskih gozdov. S tem pa nika- kor ne trdimo, da spremembe niso bile potrebne, nasprotno, do sprememb je mo- ralo priti, vendar bi morale biti strokovno premišljene in utemeljene, nikakor pa ne podrejene interesom dnevne (in strankar- ske) politike. Vrnimo se k vprašanju odgovornosti za razvoj gozdov in gozdarstva, ki je zlasti občutljivo in usodno v družbeno prelomnih trenutkih, kot jih predstavljata letnici 1945 in 1991. Žal se Slovenci ob takih prelomni- cah nagibamo k revolucionarnemu in nekri- tičnemu podiranju vsega obstoječega, k pisanju zgodovine od začetka. Za gozdar- stvo ki že po svoji naravi sloni na kontinuiteti s preteklostjo, so takšni prelomi s preteklos- tjo še posebej usodni. V dokumentih, ki predstavljajo sistemske rešitve za gospodarjenje z gozdovi (zlasti novi Zakon o gozdovih), je velika vrzel med deklariranimi modernimi načeli (mnogona- menskost, sonaravnost) in realnimi mož- nostmi za njihovo uresničitev. Od tu naprej nadaljujemo z nekritičnim prikazovanjem sedanjega stanja in razmer v gozdarstvu (npr. v poročilu vladi o uresničevanju Za- kona o gozdovih), kar je potuha politiki in slaba usluga stroki. VIRI 1. Biolley, H., 1920. L'amenagement des forjts par la mithode experimentale et spicialment la mithode du contrtle. Neuchbtel, 90 s. 2. Dyrenkov, S. A., 1989.VPrincipialnye voprosy sovremennoj fitocenologii. Zurnal obščej biologii, Tom 2, No 4: 558-569. 3. Gašperšič, F. in sod., 1988. Izpopolnjevanje sistema gozdnogospodarskega načrtovanja v Sloveniji. - Strokovne podlage za izdelavo goz- dnogospodarskih načrtov (enot). Biotehniška fa- kulteta, Oddelek za gozdarstvo, Ljubljana, 124 s. 4. Gašperšič, F. in sod., 1989. Izpopolnjevanje sistema gozdnogospodarskega načrtovanja v Sloveniji.- Strokovne podlage za obnovo območ­ , nih načrtov. Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, Ljubljana, 136 s. 5. Gašperšič F. 1 Kotar M. 1 Winkler, 1., 1992. Dileme prihodnje ureditve gospodarjenja z gozdo- vi. - Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdar- stvo, Ljubljana, 35 s. 6. Gašperšič, F. 1 Kotar, M. 1 Mlinšek, D. 1 Pogačnik, J., 1993. Dileme nadaljnjega razvoja gozdnogospodarskega načrtovanja v Sloveniji. - Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, Ljubljana 50 s. 7. Gayer, K., 1882. Der Waldbau.- Verlag von Paul Parey, Berlin, 592 s. 8. Golob, S., 1992. Gozdnogojitveno načrtova­ nje s pomočjo prostorskega informacijskega siste- ma. - Gozdarski vestnik, 50, 7- 8, s.363-368. 9. Golob, S., 1993. Dileme nadaljnjega razvoja gozdnogospodarskega načrtovanja v Sloveniji - Komentar. Gozdarski vestnik, 51, 5-6. 10. Melehov, l. S., 1980. Lesovedenie. Lesnaja promyšljennost, Moskva, 406 s. 11. Perko, F., 1993. Revir naj bo gozdnogospo- darska enota. Gozdarski vestnik 51, 9. 12. Pipan, A., 1950. Pomen in vloga frekvenčne krivulje pri urejanju gozdov. -Gozdarski inštitut Slovenije. lzvestja (1947- 1949), s. 149-182. 13. Trass, H.H., 1976. Geobotanika. lstorija i sovremennye tendencii razvitija. - Akademija nauk SSSR, Nauka, Leningrad, 252 s. 14. Tregubov, V., 1950. Prebiralno gospodar- stvo v manjših enotah. Gozdarski inštitut Sloveni- je. lzvestja (1947-1949), s.183-229. 15. Veselič, ž. 1 Kovač, F. 1 Strle, J. 1 Jež, P. 1 Habič, E./ Perko, F., 1993. Stališča GG Postojna do "Dilem nadaljnjega razvoja gozdnogospodar- skega načrtovanja v Sloveniji. Gozd. v. 51, 4. 16. -, 1878. Instruction tfr die Begrenzung, Vermarkung, Vermesung und Betriebseinrichtung der vsterreichischen Staats- und Fondsforste. - Wien, 141 s. 17. -, 1953. Zapisnik konference taksatorjev v Ljubljani dne 17.3.1953. 18. -, 1953. Zapisnik konference taksatorjev v Ljubljani dne 11. in 12. 4.1953. 19. -, Wirtschaftsbuch vom Revier Mašun 1891- 1902. 20. -, 1911, Betriebseinrichtung fOr das Dezen- nium 1912-1921 (Reviere: Schneeberg, Leskova dolina, Mašun, Georgstal). Gozd V 52, 1994 101