Slovenski praznik Ob bfserni maši našega nadškofa dr. A. B. Jegliča V soboto in v nedeljo slavi katoli- plemenitejše črte naših dveh največjih ška Slovenija svoj največji letošnji praz- škofov, to je Hrena in Slomška: K®o bi nik — biserno mašo našega velikega preštel vsa zborovanja, ki jih je imel s vladike, nadškofa dr. Antona Bonaven- svojimi duhovniki in vse neštete član-ture. Tisoči in tisoči bodo prihiteli ta ke, okrožnice, odloke, pastirske liste dan od vseh koncev naše slovenske itd., s katerimi je sipal brez prestanka zemlje, iz planinske Gorenjske, iz krš- vedno nove in nove. pobude za dvig in ne Notranjske, iz ljubke Dolenjske, iz poglobitev verskega življenja v svoji , Vinorodnih štajerskih brd, iz ponosne škofiji. Izdal je dolgo vrsto knjig o kr-Savinjske doline, iz zastavnega Posavja. ščanski vzgoji in o krščanskem življe-Prihiteli bodo otroci in starčki, naši nju, neumorno širil razne verske druž-žilavi možje in od trdega dela izobliko- he iri bratovščine, obiskoval je brez pre-vane žene, naši ponpsni fantje in naša stanka in brez odmora prav vse svoje, zavedna, cvetoča dekleta. Da, ta dva dni tudi najneznatnejše in najbolj oddalje-bo zbran v Ljubljani cvet? slovenskega ne župnije, kjer je na prižnici, v šoli in naroda s ,svojimi cerkvenimi knezi na v. izpovedni«, svaril in. vnemal, grajal čelu, da se na eni strani.pokloni svoje* in navduševal množice vernikov. Njemu nadškofu, na drugi strani pa, da govo apostolsko delo pa ni ostalo orne-priseže večno zvestobo idejam,'katere jeno le na njegovo škofijo, temveč je je ta veliki mož toliko let. oznanjal in glasno odmevalo prav po vsej slovenski s katerimi je tudi popolnoma prekva- zemlji od Drave do obal Jadranskega sil svoj narod. morja. Zato je bil gotovo ravno on v Kdo je dr. Ant. B. Jeglič? Zares, prvi vrsti poklican, da je skliceval svoj skoro neprimerno je tako. vprašanje, .saj verni narod k velikim katoliškim sho-pozna njegovo ime pri nas vsak šolar* dom, ki so pravi pravcati mejnik v zgo-ček, saj se skloni pred njegovim dan-- dovini novejše dobe slovenskega naro-vsak slovenski človek. da, saj so mu kazali jasnp pot naprej Dr. A. B. Jeglič.je novodobni in navzgor. In za slovo, preden je izročil ; ' , , svoje nad pastirsko palico mlajšim ro-apostol slovenskega naroda. kam> aam je dal še Katoliško akcijo, Nastopil je svojo plodonosno nadpasiif- to, za današnjo dobo najboljšo in naj- sko pot ko se je slovensko ljudstvo ko- pptreboejšo obliko katoliškega dela. maj dobro prebudilo iz stoletnega spa- Dr. A. B. Jeglič je eden naših : nja, a je njegov pogled v bodočnost Še največjih narodnih učiteljev. 2astiral trazasti liberalizem. S svojim svetniškim življenjem in š svojo apo- Kakor smo zapisali že zgoraj, je nasto- stolsko gorečnostjo je naš, po svoji naj- pil' svojo nadpastirsko službo, ko je za- globlji biti že itak verni narod, dvignil stiral našemu narodu pogled v bodoč- in navdušil Za verske vzore in za versko nost še frazasti liberalizem. Koliko „ življenje. V tem pogledu združuje naj- zmot, nejasnosti in neodločnosti.je pre- vladovalo tedaj še na vseti poijin našega javnega življenja! Celo v tako zva-nih katoliških vrstah so bili tedaj nazori v marsičem še jako zmedeni. Mladi ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura je bil popolnoma na jasnem sam v sebi in je zato tudi popolnoma jasno vedel kaj hoče. Nastopil je zato takoj kot naš najvišji učitelj in voditelj na vseh poljih, ki imajo kak neposrednejši stik z vero. Nikoli ni okleval niti za trenutek in ni se zbal niti najpodlejših sredstev, s katerimi so delovali proti njemu nasprotniki — in zmagal je. pod njegovim vodstvom in v njegovi šoli, v kateri je bilo najvišje geslo brezpogojna načelnost in odločnost, smo dosegli katoliški Slovenci v treh desetletjih njegovega škofovanja take uspehe in tak napredek, za kakršnega rabijo drugi narodi celo stoletje in še več. Doba njegovega škofovanja pomenja popolen duhovni preporod vsega slovenskega naroda in iz njegovih duhovnih zakladnic bodo črpali še celi rodovi. Dr. A. B. Jeglič je naš največji narodni voditelj in prvoboritelj. Kako žalostne so bile razmere pri nas na Slovenskem še tik pred njegovim nastopom! Slovensko ljudstvo je pripeljal liberalizem druuge polovice preteklega stoletja na rob gospodar-skšega propada in bilo je tudi skoro brez narodnih in političnih pravic. Slovenščina je bila pastorka v šoli in v uradu, ljudske množice pa brez vpliva na javno življenje. In ravno za časa njegovega škofovanja in predvsem i njegovo najsvetejšo podporo se je to naše katoliško slovensko ljudstvo na prelomu stoletja tudi politično trdno organiziralo ter se mogočno uveljavilo na vseh poljih. Priborilo si je vse državljanske pravice in svoboščine, postalo samo gospodar svojih občin, si pihalo v deželnem zboru sarno svoje zakone in se krepko uveljavljalo v osrednjem parlamentu. Kadarkoli je bilo treba, se je brez odloga in neustrašeno postavil na čelo svojega naroda, zahtevajoč zanj pravice, ki mu po naravnih božjih postavah gredo. Zlasti se je pokazalo to med svetovno vojno, ko je odmevalo njegovo ime daleč po Evropi in so ga splošno nazi-vali jugoslovanskega Mereierja. Vsi se še spominjamo, da znamenita majska deklaracija, ki jo je prebral BO. maja 1. 1917. v dunajskem parlamentu dr. A. Korošec, v domovini ni na®la ta? oj onega globokega umevanja ki bi ga bilo pričakovati, in da je šele tako zvana ljubljanska deklaracija tisto jesen, za katero je dal inieijativo ravno naš jubilant, potem naravnost vnela prav - ves slovenski narod do zadnje koče in do zadnje starke za popolno osvobojenje našega naroda Ministri in generali so mu grozili z ječo in » pregnanstvom, a veliki vladika se ni umakni! niti za ped, temveč je neustrašeno vodil in pripeljal svoj narod v solnčno leto 1918., ko smo si priborili svojo državnost. Vsi se še tudi spominjamo, kako so nastali v onih kritičnih časih v naših lastnih vr-slah nesporazumi in zopet je bil ravno Anton Bonaventura tisti, ki nam je z nadro odločnostjo , kazal pravo pot in preprečil razpad naše strnjene vsena-rodiie fronte, kar bi utegnilo imeti usodne posledice. Dr. Anton Bonaventura Jeglič je nadalje eden naših največjih kulturnih delavcev in mecenov. Za časa njegovega škofovanja in z njegovo najaktivnejšo pomočjo se je ustvarila mogočna slovenska katoliška ljudsko-prosvetna organizacija, ki je zajela skoro slednjo slovensko župnijo in vzgajala nov, kulturno tako visoko stoječ rod, da mu zaman iščemo para po vsej južni in po vsej vzhodni Evropi. Odveč bi bilo imenoma naštevati vse neštete organizacije, ki so vzklile in se razcvitale v njegovih letih po naših vaseh in kulturno dvigale naše ljudstvo na njegovo današnjo višino. V njegovih letih se je razbohotil naš tisk, da sta prodrla knjiga in časnik v slednjo slovensko hišo, saj dober tisk ni imet iskrenejšega prijatelja in vnetejšega po speševatelja, nego je bil dr. Anton Bona ventura. Večen kulturni spomenik si je pa ustvaril veliki vladika s svojo prvo p o. • p o I n o rn a slovensko gimnazijo, ki io je. zgradil s takimi nepopisnimi žrtvami. Vse je ustvarjal iz nič, saj si je moral šele na lastne stroške vzgojiti pro fesorje in izdati vse šolske knjige. Pa tudi sicer ni bilo važnejše slovenske kul turne ustanove, ki bi ne imela v škofu Jegliču svojega prijatelja in dobrotnika Bog daj - da bi doživeli še drug njegov živ kulturni spomenik, to je izdajo velikega tatinsko-slovenskega slovarja, za katerega je toliko žrtvoval in pa katerega je toliko dela že tudi opravljenega. Končno je dr. Anton Bonavcntura tudi naš najsvetlejši značaj in vzornik. Odločna ne u s t ras e nos t na poti, ki jo je spoznal za pravo, je prva vidna črta tega svetnega značaja. Prišedši iz Sarajeva v Ljubljano, je bil glasno in soglasno pozdravljen od vse slovenske javnosti brez razlike svetovnega naziranja. Toda to prvo navdušenje se je v enem delu naše javnosti kmalu ohladilo, ko je videla, da je nastopil novi vladika svojo nadpastirsko pot z jasno začrtanim programom, katerega vodilni točki sta bili dosledno uveljavljenje katoliških načel v vsem zasebnem in javnem življenju ter očetovska ljubezen do najširših množic slovenskega kmetiškega in delavskega ljudstva. Bil je s o c i a 1 e n škof v popolnem pomenu besede. Kakor je bil na zunaj ves njegov nastop knežje dostojanstven, tako je bil pa na drugi strani pravi oče vseh ponižanih in razžaljenih, pristen sin svojega demokratskega naro da, iz vsega srca ljubeč svoje kmetiške in delavske vernike-rojake. Zlasti se je pa divil ves narod vedno njegovi načelni doslednosti. Kdo na Slovenskem je še vžil toliko zasramo-vanja na eni strani in toliko čaščenja na drugi strani kot ta veliki mož, kdo to liko sovraštva in ljubezni, a ne prvo in ne drugo ga ni nikoli spravilo niti za trenutek iz ravnotežja. Mož je vedel kaj hoče in vse življenje je brez ozira na hvalo in grajo neustmšeno korakal po jasno začrtani poti in zato tudi dosegel uspehe, kakršnih nima pokazati doslej še nihče, kar jih je rodila slovenska mati. Kar je spoznal za pravilno, je pogumno, odkrito in glasno povedal vselej in vsakomur, pa naj je bil berač, minister ali pa kronana glava. Koliko lažji so bili naši boji, ko smo vedeli, da stoji pred nami naš vladika, ne le kot naš učitelj in voditelj, temveč tudi kot naš neustrašeni zagovornik in neupogljiv branilec. In ravno s temi črtami svojega svetnega značaja je premagal vse svoje nasprotnike, da se je na večer njegovega uspehov polnega življenja spoštljivo poklonil pred tem izrednim možem ves narod in da gleda danes nanj kot na svojega apostola. Kot tri in osemdesetletni starček pri-hiti v nedeljo iz svojega tihega Gornjega grada zopet med nas, med tisto slo vensko ljudstvo, ki ga je on vzgojil in izoblikoval, da se še enkrat poslovi oti nas, da nas še enkrat blagoslovi. Vsi čutimo veličino tega trenutka, zato bo v nedeljo pred njegovim oltarjem tudi zbran ves njegov narod, da se na eni strani zahvali Najvišjemu, ker nam je v takem zgodovinskem razdobju postavil na čelo tako zgodovinsko osebnost, a na drugi starni, da še enkrat priseže večno zvestobo naukom, ki jih je nad trideset let sejal med nas. Strašno krizo preživlja današnje človeštvo in tudi naš ubog; toliko preizkušen narod je potegnjen v ta vrtinec. Ali nas pogoltne? Da, izgubljeni bomo, ako v teh usodnih časih popustimo večno veljavni in uerazrušljivi brod, zgrajen iz naukov, ki jih je celo človeško dobo sejal med nas naš doslej največji cerkveni knez, kar smo jih imeli. Toda verujemo v svoj narod in njegovo bodočnost, zato smo tudi prepričani, da ostane neomajno zvest idealom svojega velikega vladike, zvest Kristusovi Cerkvi in zvest svojim narodni mizročiloin. Le s to zvestobo bo srečno prebrodil današnje hude čase na tem svetu, a na drugem pa prispel »po Mariji k Jezusu«. O prosvetnih domovih 3. Graditev prosvetnega doma : Skoro najvažnejši del zgradbe so temelji. Delamo jih navadno iz betona. Temelji morajo biti dovolj široki in trdni, da se vsa teža celega poslopja enakomerno prenaša na tla. Kadar je obtežen kak del zgradbe bolj kot drugi, nastanejo v zidovih razpoke, če pa je razlika meci obtežbami tal le prevelika, takrat se stavba nagne postrani in ni nobene rešitve več zanjo. Zidovi stoje postrani, tla v poslopju so poševna in vsepovsod se pokažejo razpoke. Temelji morajo ležati tako globoko, da tudi v najhujši zimi ne zamrznejo tla pod njimi. Če bi se to zgodilo, potem se bo stavba gotovo posedla in pokazale se bodo razpoke. V naših krajih zamrznejo tla približno tričetrt metra globoko. Radi varnosti pa položimo temelje vsaj en meter in dvajset centimetrov globoko pod zemljo. V temeljni beton denemo včasih tudi trden zdrav kamen, ker prištedimo nekaj na ta način. Kamenje brez betona pa ni uporabljati za temelje, ker ni med posameznimi kamni nobene trdne zveze, kar je najvažnejše za trdnost temeljev. Drugo važno delo je izolacija zidov in tal ali zavarovanje pred vlago. To delo mora biti zelo vestno izvršeno, ker najde rada voda pot tudi skozi male luknjice in je tedaj delo zastonj opravljeno Izolacije so zelo različne in se mora za vsak slučaj posebej določiti odgovarjajoč način. V splošnem uporabljamo posebno asfaltno lepenko, zlepljeno z vročimi smolami. Ce je stavba izvršena brez vsake izolacije ali je pa delo slabo izvršeno, ni mogoče skoro več tega popraviti. V sobah se bodo pojavljale lise in postane slikarija lisasta, na zunanji strani pa odpada omet. Včasih si pomagamo zunaj na ta način, da omečemo spodnji del s cementno malto. Skozi ta omet res ne prodre vlaga pač pa sili zato višje in navznotraj, dokler ne izhlapi. To pre-važno delo ne bi- smel opustiti nikdo niti pri navadni hiši, ker sicer škoduje zdravju svoje družine, obenem pa uničuk svo- je delo. Koliko škrofuloze in jetike je nastalo prav radi te vlage. Zidovje naj bo iz opeke. Kamen za zi-dovje ni dober niti ni zdrav. V starih hišah se pokažejo lise na onih mestih, kjer je kamen v zidu. Kamen se poti in uničuje omet. Poleg navadne opeke je sedaj na trgu vse polno drugih sredstev, s katerimi tudi lahko zidamo. Obrnite se na onega, kateremu ste poverili načrt in vodstvo gradnje, da vam svetuje pravo iz- bero za vaš slučaj. Nosilce med okni in vrati ter stro-pove nad kletmi itd., delamo danes skoro brez izjeme iz železobetona. Zelezobeton obstoji iz močnega betona in vloženega železa. Prvi in drugi pomagata prenašati težo, ki sloni na stropu ali nosilcu. Železo mora biti točno izračunano in mora pravilno ležati v betonu, da res nosi. Zelezobeton ni torej poljubna mešanica cementa, peska in železa, temveč morajo biti ti deli popolnoma po pravilih razdeljeni med seboj. Les, ki se ga uporabi na zgradbi mora biti v pravem času sekan in suh. Posebno velja to za vsa okna in vrata ter za tla v sobah. Kjer je les vzidan, mora imeti zrak dostop do njega, da les lahko diha. Kolikor je lesa zunaj, kjer je izpostav-Ijen dežju, mrazu in vročini, naj bo iz borovega lesa ali mecesna. da dalj časa zdrži. S tem se izognemo večnim popravilom, ker pobarvanje z oljnato barvo tudi preperi s časom. V naših krajih mnogo dežuje. Spomnite se samo na dolge deževne dni spomladi in jeseni. Tudi zima nam ne prizanaša. Naše poletje je kratko in po dveh soparnih mesecih se kar naenkrat znajdemo zopet v jeseni — v dežju. Zato mora biti streha zelo dobro izvršena, da zavarujemo hišo pred to obilo mokroto./ Pri tem ne smemo pozabiti tudi,, da je streha zelo vidna od vseh strani in da daje obliko celega poslopja. Nikakor ne jemljite cementnih plošč ali strešnikov za pokrivanje streh. Te so skazile naše vasi. Cementne plošče so težke in grde barve Nailepša opeka za deželo je še vedno bobrovec. kakor so ga stari uporabljali. Streha sama mora biti, kolikor le mogoče, enostavna, brez členjenja in stolpičev, ker tam najraje zateka. Najboljša je popolnoma cela streha s kapom na dve strani. V zadnjih letih se uporablja tudi druge vrste kritja. Bakrena pločevina je gotovo najboljše blago, vendar je precej dražja od navadne opeke. Podstrešje take strehe je popolnoma čisto, ker ne more prah in sneg skoz baker. Tudi popravil O potovanjih Pa dovolj v tem! Slovenski človek, tudi najrevnejši in najpreprostejši je že od nekdaj rad potoval in delal izlete, le da je oboje združeval navadno tudi z bo-goljubnimi dejanji, to je z večjimi ali manjšimi romanji. Tako bo bržčas ostalo še tudi v bodoče in prav je tako. Ni namen tega članka, da bi pokazovali in dokazovali dušne koristi romanj, saj jih vsak kristjan ciiti globoko v svojem srcu in njih je gotovo že tudi sam doživljal, opozorimo naj pa danes tudi na veliki izobraževalni pomen romanj. Star slovenski pregovor pravi: »Kolikor jezikov znaš, toliko glav veljaš.« Namesto besede »jezikov«, bi v ta pregovor prav lahko postavili tudi besedo »dežela«, kajti nikjer se človekovo obzorje tako ne razširi, kakor na potovanjih, seveda, če potuje z odprtimi očmi. Neka pobožna, preprosta ženica je bila trikrat aH celo štirikrat v Rimu a ko so jo radovedni sosedje izpra-ševali, kaj je tam videla, ni vedela odgovoriti drugega, kot: »Papeža so nesli na zlatem stolu«. Čeprav je vedela povedati od vseh svojih romanj le to, je našla njena duša, njeno versko čustvo v Rimu gotovo prebogat vir notranjih vrednot, ki jih pač ni mogla izraziti z besedami, toda verjetno je, da pa v zunanjem izobraževalnem pogledu od dolgega in celo večkratnega romanja v Rimu res ni imela ničesar ali pa vsaj jako malo. Gotovo duhovne vrednote daleč nadkriljujejo zunanje, posvetne in bi morali romanja pospeševati že zgolj zaradi samih duhovnih koristi romanjev, vendar bi bila velika škoda, ako ne bi teh duhovnih koristi ni nobenin, če je delo pravilno izvršeno. Posvetujte se glede strehe prav tako, kakor glede vseh drugih stvari z arhitektom, ki vam je izvršil načrt ter vodi zgradbo. Streha naj ima precej napušča, da varuje zidovje pred mokroto in vlago. Ta napušč naj bo neometan, če je iz lesa, da ne bo odpadal omet. To je kratek pregled vseh glavnih delov zgradbe novega prosvetnega doma. in romanjih vedno združili tudi s čim večjo množino prijetnih in zunanjih koristi, ako duhovne pri tem nič ne trpe. To se pa zgodi seveda le tedaj, če je ta zunanja, prijetna plat romanja skozi in skozi poštena v prav vsakem pogledu. Nikakor si namreč ne smemo zakrivati žalostne resnice, da se vrše ob priliki romanj tu in tam tudi večje ali manjše nerodnosti in tudi grehi, kakor popivanje, nespodobno govorjenje v mladi mešani družbi, ali pa še kaj hujšega. Prireditelji romanj in starši mladih romarjev bi morali zato seveda strogo paziti na to, da romanj ne zlorabljajo ne-rodneži v nespodobne ali slabe namene. Pa to je zopet poglavje zase, ki smo se ga dotaknili le mimogrede. Postavimo torej, da je romanje v vsa keui pogledu neoporečno, tedaj nedvomno lahko z vsakem romanjem združimo tudi prav prijetno zabavo in pomnožitev zunanje izobrazbe romarjev, zaradi česar moramo prirejanje skupnih romanj po zdravljati in pospeševati tudi s tega po gleda, kajti vsak človek potrebuje kdaj tudi nekaj prijetnih, veselih uric in pa izobrazbe. Vse to bo pa nudilo romanje le tedaj, če je dobro pripravljeno in če je v rokah res izobraženega vodnika, ki spotoma stalno opozarja romanje na vse znamenitosti in zanimivosti ter jim more dajati tudi vsa potrebna pojasnila. Nobeno daljše romanje naj bi se zato ne vršilo brez izobraženega vodnika, ki se mora pa na tako vodstvo seveda sam prav temeljito pripraviti, da bo znal n. pr. pri romanjih v Rimu pokazati tudi najpreprostejšim ženicam razen »papeža na zlatem stolu« še kaj drugega. 2e sama romanja po naši slovenski zemlji nudijo romarjem lahko tudi premnogo zgolj znanje, znatne izobrazbe, če ne hodijo z zaprtimi očmi. Spoznajo lahko nepopisne prirodne krasote in razno likosti naše domovine, dobijo lahko nešteto gospodarskih pobud, saj ima v tem pogledu skoro prav vsak predel naše zem lje kake značilne prednosti, seznanijo se z našimi zgodovinskimi in kulturnimi spomeniki, ki dvigajo in utrjujejo narodno samozavest ljudstva vidijo šege, navade in govorico po drugih krajih itd. Skratka: skoraj ga ni polja, na katerem ne bi pobožni romarji tudi v zgolj posvetnem pogledu lahko mnogo, premno go pridobili, kar bi jim prišlo v vsakem pogledu v prid. Vseh teh koristi in dobrih strani romanj in potovanj Se je živo zavedala že ljubljanska »Prosvetna zveza«, zato je osnovala v svojem okrilju celo poseben odsek, katerega namen je bilo ravno prirejanje takih večjih romanj in potovanj, po njenem razpustu je za prevzela to nalogo škofijska Katoliška akcija, ki prireja tudi letos nekaj takih romanj in na ka- tere stalno opozarjamo tudi v našem listu. Prav bi pa bilo, če bi tudi župnijske Katoliške akcije ali kake druge naše organizacije ne prezrle velike važnosti te panoge in bi skušale v vsaki župniji prirediti vsaj po eno skupno romanje na leto Samo ob sebi je umevno, da spričo da našnje bede, ki vlada zlasti nad kmetiskim ljudstvom, ne bo mogoče hiteti vsem v Palestino, v Lurd ali v Rim, toda na Brezje, na Trsat, na Sv. Višarje ali kam drugam po naši Sloveniji bo pa že mogoče iti, če pa niti to ne, pa vsaj na kako bližnjo božjo pot v okolišu, saj jih je vse polno pri nas in vsaka nudi obiskovalcem celo vrsto zanimivosti, le pogledati jih je treba Taka romanja, če so dobro organizirana postanejo lahko pravi letni župnijski prazniki, ki bodo gotovo donašali velike duhoviie in izobraževalne koristi vsem faranom Tudi obče-stvena misel najde s takimi romanji toplo ognjišče. Glede na vse povedano jasno idimo, da se skupna romanja nikakor niso preživela in se gotovo tudi nikoli ne bodo, obratno, njih pomen in namen lahko še zelo poglobimo in razširimo, kar bo našemu ljudstvu le še v večjo in bolj vsestransko korist. Stoletnica Letošnjo pomlad smo obhajali stoletnico ene najveličastnejših ustanov krščanske ljubezni do bližnjega, to je Vincenci jeve družbe. 2e pred nekaj meseci smo v našem listu povdarili, da sta v današnjih težkih časih pri nas dve torišči dela naj pomembnejši in najaktualnejši, to sta Katoliška akcija in pa v Vincencijevi (oziroma za ženske v Elizabetni) družbi organizirana krščanska dobrodelnost. Ko bomo v našem listu izčrpno obravnavali Katoliško akcijo, se bomo podrobno lotili tudi Vincencijeve (Elizabetne) družbe, vendar tega znamenitega jubileja že danes ne smemo prezreti, saj sta obe družbi obrisali že potoke solza, rešili stotisoče telesnega in duševnega propada in izpričali, da milijoni katoličanov ne nosijo ljubezen do bližnjega samo na jeziku, temveč tudi v srcu in da jo kažejo tudi dejansko. Začetek te blagodejne in danes tako ogromne ustanove je bil jako skromen. Meseca, maja 1833 se je zbrala v gostoljubni hiši tiskarnarja Baillya v Parizu skupina mladih akademikov. Vodil jih je jurist Friderik Osanam. Mladi, živahni, a globokoresni katoliški dijaki so se prepričali, da je možno v boju proti brezbožnosti na vseučilišču doseči le malih uspehov. j : Ko je Fr. Osanam nekega večera prišel od neke znanstvene razprave, je rekel svojim prijateljem: »Sila je žalostno, ko vidimo, kako se katoličanstvo, kako se naša sveta mati katoliška Cerkev ostro napada, smeši in obrekuje. Toda mi se bomo, to vam pravim, sovražnikom ustavili Ali bi se ne dalo ustanoviti docela novo združenje, ki bi do njega imeli dostop samo krščanski prijatelji. Posvetiti bi se morali popolnoma ljubezni do bližnjega. Čas je, da besedam pri družimo tudi dejanja. Moč naše vere naj se izpričuje v dobrih delih.« S terni besedami je Friderik Osanam že kar nehote označil načrt društva. Mladeniči so prišli skupaj in imeli »konferenco«, konferenco ljubezni. Opravili so kratko molitev, nakar je sledilo čitanje iz knjige »Hoja za Kristusom« Zdaj so se pomenili, kako bi bližnjemu pomagali. Sklenili so: Sami bomo hodili v hiše revežev, pa jim bomo donašali osebno svoje skromne darove. Tako je bil položen temelj Vin cencijevi družbi Mladeniči so se shajali vsak teden k skupni konferenci, njih število se je ve D R O Iz naše organizacije Obnovljena prosvetna društva. V zadnjih tednih je bilo zopet dovoljeno delovanje nekaterim, spomladi razpuščenim društvom. Točnega števila obnovljenih društev ne vemo, ker nam od pristojnih oblasti žal ni mogoče dobiti tozadevniii podatkov. Cim jih dobimo, jih objavimo. Katoliška akcija v ljubljanski škofiji. Ogromne važnosti KA se pri nas razmeroma še precej zavedamo, kar nam najlepše dokazuje število doslej ustanovljenih KA. Vsa ljubljanska škofija šteje v 17 dekanijah skupno 2)65 župnij, od katerih so imeli že spomladi KA v 148 župnijah, manjkala je pa še vedno v 117, seveda je bila pa že med tem ustanovljena tudi v nekaterih nadaljnjih. Kjer je še vedno ni. nujno priporočamo, naj preberejo naše uvodnike v zadnjih številkah. Naša knjižnica Knjižničarstvo r Sloveniji. Ponovno smo na tem mestu že poudarjali, da je knjižničarstvo v Sloveniji razmeroma še jako slabo razvito, seveda če ga primerjamo z drugimi res naprednimi deželami, kakor z Dansko. Češkoslovaško i. dr., v primeri s Hrvati ali Srbi pa seveda daleč prednjačimo. Zadnja številka lista »Prosveta* je objavila pregled čalo. V kratkem je bilo po Francoskem vse polno »konferenc ljubezni«, ki so se nazivale »Konference sv. V i n -cencija Pavelskega«. Osanam je bil in je ostal duša vseh teh združenj. Njega in njegov zgled so posnemali vsepovsod. Osanam je umrl leta 1853. Doživel je srečo, da se je njegovo karitativno delo razširilo po vsem svetu. Stoletni spomin tega z blagoslovom božjim prežetega dela naj kliče glasno zlasti vsem katoliškim možem brez razlike stanu in izobrazbe: Krščanski človek, spoznavaj svojo vero z deli usmiljene ljubezni! Tudi naša Slovenija je danes že gosto posejana s semenjem Friderika Osaname, toda časi so taki in stiske so tako hude, da bo treba to ustanovo zanesti v večino slovenskih župnij, saj mora biti ravno dejanska ljubezen do vseh trpečih ono kar nas druži po veri in narodnosti B I Ž vseli knjižnic v Sloveniji za lansko leto in iz tega pregleda posnemamo, da je bilo tedaj pri nas: šolskih knjižnic . .......828 učiteljskih knjižnic.......669 društvenih ..............432 raznih .......... . 139 skupaj 2068 Med prave knjižnice, ki prihajajo v po-štev za široke plasti, moremo prištevati le šolske, društvene in razne, katerih je skupno 1399. Ta številka bi še ne bila tako nizka, ko bi biie te knjižnice res na višku svojih nalog, toda vsi vemo, da so šolske skrajno klaverne, od katerih imajo otroci razmeroma malo, a od društvenih jih bo dobro poslovala komaj dobra polovica, saj vemo iz raznih poročil, da marsikake knjižnice ne izposodijo vse leto niti toliko knjig, kolikor zvezkov štejejo, čeprav bi morala biti vsaka knjiga izposojena vsako leto povprečno najmanj petkrat. — Enako nepovoljno sliko bi nam nudila kakovost teh knjižnic, le žal, da o tem nimamo nobenih zanesljivih statistik. Društvene knjižnice so po veliki večini jako zastarele in enostranske, mnogo bolj pa še šolske, kajti nabava novih knjig se vrši pogosto brez vsakih načrtov in neobhodno potrebne smotrnosti. — Prepričani smo, da tiči glavni vzrok tega nepovoljnega stanja naših knjižnic v perečem pomanjkanju dobrih knjižničarjev, ki bi imeli zadostno slovstveno izobrazbo in ljubezen do tega prevažnega, da ne rečemo najvažnejšega ljudsko-prosvet-neg dela. Iz fantovskih vrst__ »Kres« list slovenskih fantov. Sredi vrvenja na šumni cesti naših dni ** z veseljem ustavljam pri -»Kresu«. Saj čutim, da ubira pravilne strune naše mladosti, Za kratek hip se zato ustavi z menoj, bravec, da ga presodiva in preskusiva, da ga bos ti in jaz in po naju še mnogi drug priporočal bre- pridržka vsem našim mladcem, v naših dneh mnogo tavajočim. Iz treh razlogov je vredno, da prisluhnemo glasovom mladega rodu okoli »Kresa«; to jc zdravo zrno prve generacije, to je rod, ki se socialno prebuja, to je rod, s ponosom katoliški. Le prvorodec je zrelo zrno! Iz kmetske-ga, delavskega doma, iz skromnega, nosi s seboj strogo občutje za poštenost in pravičnost, za zdravo družinsko moralno zavest Iz korenin slovenske zemlje se je nasrkal zdravja, zdaj je resničen izkaz in utrip slovenske narodne duše. Saj je to njegova dolžnost, da svoje krvi ne zataji — ah vendar! Vse njegove mlade dni mu prepleta vedno pomanjkanje, beda in skromnost. Vedno v borbi z zemljo je z njo živel, letoval m zi-moval, brstel, zorel in padal. Časopis, dv>-lizacija in družba zanj ni mikavna, pnroda mu je prva učiteljica, po roki očetovi in materini. Priroda pa je zdrava zdaj, kakor je bila in bo do konca zdrava. Zato so v takem prvorodcu sokovi zdravih prvin, za katerimi s tako silo kopljemo v -kat°-licizem (Green). Tudi ta smer in tii vidiki so v soc programu »kresovalcev« jasno ozna-čeni Kdo bi tedaj še dvomil v zdravje in pravi idealizem? Kdo tedaj, ki pravi, da je katoličan in Slovenec, pa svojo dolžnost pozablja, da za svoj rod pošteno skrbi? iskrbi pa tudi tako, da v »Kres« piše, naroči m ga bere!