M.iscellanea mul generativnih slovničarjev. Pri tako občutljivem področju, kakor je sporazumevanje, bi bil prej ko slej od- ločilni dejavnik poznavanje fines v dani družbi, ne pa posplošitev. FJjub navedenim pomislekom pa je treba še enkrat poudariti, daje Ken- nedyjeva knjiga visoko pozitiven pris- pevek, ki si zasluži vso pozornost tako zaradi podatkov, kijih prinaša, kakor zaradi idej o novih smereh raziskave, in želeti si gre, da bi se kmalu znašla v večjem številu tudi na slovenskih knjiž- nih policah. Nada Groše9· IZOKRAT, LISIJA, DEMOSTEN, CICERON, EVMENIJ: ANTOLOGIJA ANTIČNEGA GOVORNIŠTVA. Prevedli: dr. Matjaž Babič (Demo- sten, Ciceron), Sonja Capuder (Evmenij), mag. Matej Hriberšek (Izokrat, Ciceron), David Movrin (Lisija). Uredil: mag. Brane Sene- gačnik. Študentska založba, Ljublja- na 2001, Zbirka Claritas. Recenzija Če se sprehodimo med naslovi knjig, ki so v zadnjih nekaj desetletjih izšle v slovenščini, ter diplomskih in magi- strskih nalog, nastalih na Oddelku za klasično filologijo, lahko tiste, ki se konkretno ukvarjajo s področjem an- tične retorike, preštejemo na prste ene roke. Govori velikih in malce manj velikih antičnih govornikov, re- torični priročniki in retorične prvine nasploh, ki so bogatile množico lite- rarnih zvrsti od zgodovinopisja do fi- lozofske proze, so le redko prišli v ož- 177 ji izbor zanimanja slovenskih klasič­ nih filologov. Morda je temu bila vzrok domnevno večja privlačnost drugih literarnih zvrsti, morda težav- nost vživetja v sodobnemu človeku tuj svet govorništva, zasičenega z neusah- ljivo množico vlog in nalog, ki jih je imelo v družbi. Kljub ne preveč plod- ni preteklosti pa je videti, da se reto- riki vendarle obetajo boljši časi. Da je temu tako, pričata dve deli s po- dročja retorike, ki sta izšli v letu 2001. Eno od njiju je prevod Kennedyjeve- ga retoričnega priročnika, drugo pa pričujoča Antologija antičnega govor- ništva, kije nastala v sodelovanju pe- tih klasičnih filologov z Oddelka za klasično filologijo, profesorja dr. Mat- jaža Babiča, asistentov Sonje Capuder in mag. Mateja Hriberška ter diplo- manta latinščine in grščine Davida Mavrina, ki so delo prevedli, ter mag. Braneta Senegačnika, ki gaje uredil. Izbor avtorjev v večini ne preseneča, saj gre za velika imena antičnega go- vorništva, ki si brez dvoma zaslužijo mesto v antologiji. Bralca v grško an- tično retoriko popeljejo Lisija z Govo- rom proti Eratostenu, ki ga je imel pred sodiščem, sledi mu eden najznameni- tejših učiteljev govorništva lzokrat z govorom Proti sofistom, ki sodi v skupi- no govorov o vzgoji, potovanje pa skle- ne nedvomno največji antični govor- nik Demosten s Prvim govorom proti Fi- lipu. Rimsko retoriko zastopata dva av- torja, umetnik latinske besede Cice- ron z Zagovorom Marka Kajlija Rufa in tako rekoč skoraj neznan galski retor Evmenij z Govorom za obnovo šolskega poslopja, ki zanimivo popestri družbo štirih najslavnejših. Izbor govorov je bil gotovo skrbno premišljen, saj nam daje enakomeren vpogled tako v grš- ke kot rimske govorniške dosežke, umeščene v zgodovinski tok od kla- 178 sične Grčije do poznega rimskega ce- sarstva in razporejene v tradicionalno shemo delitve na tri vrste govorništva (genera), politično, sodno ter slavilno. Prevajalci se brez dvoma niso spopri- jeli z lahko nalogo. Preseči so morali ogromno časovno oddaljenost, se na- seliti v popolnoma drugačen svet od našega, se soočiti s tedanjimi politič­ nimi, socialnimi, gospodarskimi, kul- turnimi razmerami in kar je verjetno najteže, prodreti v miselnost antične­ ga človeka, v njegov način dojemanja stvarnosti, v njegov odnos do vsakda- njosti, ki je iz dneva v dan prinesla ne- kaj novega, in v njegovo čustvovanje. Trd oreh. In obenem večni izziv. Pri nastanku Antologije je tako sode- lovalo več prevajalcev, »da bi se«, kot pravi urednik Brane Senegačnik, »raz- nolikost avtorskih svetov, še zlasti nji- hovega jezikovnega ustroja, zrcalila tudi v raznolikosti prevajalskih pristo- pov.« Priča smo štirim različnim nači­ nom prevajanja, ki vsak s svojo boga- to jezikovno zmožnostjo in fleksibil- nostjo misli približa svojega antične­ ga avtorja sodobnemu človeku. Seve- da je velika škoda, da slovenskim pre- vodom ne moremo slediti z vzpored- nim besedilom v grščini oziroma la- tinščini, vendar je to že druga zgodba za drug čas in drugo zbirko. Pet različnih ljudi, pet različnih zgodb, pet govorov. Vsakega od njih spremlja prevajalčev svojevrsten uvod, ki je zdaj filozofsko začinjen, drugič kratek in jedrnat, v vsakem primeru pa dovolj izčrpen, da bralec dobi vpo- gled v okoliščine, v katerihje določen govor nastal, v življenje, delovanje in ustvarjaaje avtorja in nazadnje v sam govor, v njegovo vsebino, zgradbo,je- zik, slog. Lisija, Izokrat, Demosten, Ci- ceron in Evmenij tako nastopijo vsak v svojem svetu, ki lahko obstaja vsak Keria IV - 2 o 2002 zase, samostojno, a ki v povezavi z os- talimi vendarle tvori skladnejšo celo- to. Antologija antične retorike je prav go- tovo namenjena širšemu krogu bral- cev. Verjetno je večina izbranih avtor- jev vsaj poimensko znana dobršnemu delu ljudi z vsaj kančkom splošne hu- manistično orientirane izobrazbe, kar zanimanje zanje še toliko poveča. Go- vorom sledi zelo natančna, pregled- na in razumljivo napisana študija Ma- teja Hriberška o razvoju grške in la- tinske retorike skozi antiko, ki je bo brez dvoma vesel prav vsak študent klasične filologije, nefilološki bralec pa si bo lahko na njeni podlagi ustva- ril celovitejšo sliko o antičnem govor- ništvu. Finis coronat opus. V našem primeru je to slovar govorniških pojmov, ki sta ga sestavila David Mavrin in Kozma Ahačič. Čeprav avtorja navajata, da gre le za nekaj glavnih pojmov, je sez- nam obsežen, kar pa nikakor ni sla- bo. Pri tistih, ki so bili znani že v anti- ki, navajata ob slovenskem še grško in latinsko poimenovanje, vsakega pa podpreta še s po nekaj konkretnimi primeri rabe. Predstava o njih in nji- hovo razumevanje postaneta s tem precej jasnejša. Na pričujočo knjigo tako lahko gle- damo z dveh zornih kotov. Po eni stra- ni, kije gotovo pomembnejša, je ne- precenljivo delo, saj je kot tako prvo v slovenskem jeziku. Po drugi, ki ven- darle ni nepomembna, pa lahko služi kot temelj, vzor ali odskočna deska za druga dela s področja retorike, bodi- si prevedena iz latinščine in grščine bodisi iz modernih jezikov. Skoraj ne- dotaknjena ledina tako ponuja nešte- to možnosti. In izzivov. Nina Vuh