251
Iz »Goličave«
Tone Pavček
Soneti za besedo
DOKONČNOST IN VEČNOST
VIII
Črta. Komaj zaznavna siva pika. Nekje tamkaj na samem kraju. Nevidna nekoč v lahkomiselnem maju, zdaj se je skoro dotikam.
Za njo brezmejnost, kamor dokončno se vrne zvok, v prvobitno tišino,
Tone Pavček
in mi, lahki, rešeni teže, zdrsimo iz ene v drugo neskončnost.
Vmes je samo to romanje k črti. A čim bliže smo ji, vse bolj v nas sije višina neba, vse več luči je in vse manj smrti.
Tedaj začne zoreti v prsih človečnost kakor seme za večnost.
VIDENJE    Videl sem, kako so odšli zmagovalci vsaksebi in pozabili na zmago, videl, kako so odšli poraženci in niso več mislili na breme poraza, odšli svatje z gostije, pogrebci s pogreba in pozabili oboji na mrtvo ohcet, na maloprej živo smrt.
Zdaj se ne vidi več, kdo so premaganci, zdaj se ne loči, od njih zmagovalcev, ne ve, kdo so svatje ne kdo so pogrebci; eni in drugi in vsi hodijo v vseenost, med zmagami in med porazi kakor iz smrti v smrt.
Tako sem tudi jaz odšel
čez razvaline vseh svojih smrti
in znova začel za pot
postavljati kamen na kamen.
Hodim. Brez misli o zmagi ali porazu
v belo, ki je bolj od svetlobe belo
v beločnici mrtvih.
SVETLOBA    Luč gori na goličavi. Luč.
Mračno srce preseva, da včasih sije
ko kelih zlat. Takrat
pride vanj bog od bogvekod, iz neba, iz zelenja
mladosti, iz čiste dobrote, morda iz življenja
mrtvih. Pride svoje zrnje sejat.
252
Iz »Goličave«
In potem se kakor na samem dnu
stvarstva zasveti njiva poseva
rži med plavicami ali lanu
in goličava sije
v kratkost človeškega dneva
ko diamant.
Tako se enkrat v desetletju prebije
trava
skozi asfalt.
Pesmi o moji deželi
Ta skala ni za ena sama ramena.
Ta bolečina ni za ene same prsi.
Ta kri ni za ene same žile.
Nas bi moralo biti na milijone!
Da porazdelimo bremena,
da postoterimo sile,
da se opremo enkrat in za vse čase
nase
na tej žemljici beli.
Morda nam bodo potlej obzorja bliže in bomo laže nosili križe in bolj nemoteno peli svoje žalostne viže.
BRIDKA LEPOTA     Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sem je stvarnik sej al nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer.
Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up.
Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen
253
ZELJA PO VELIKEM
254
in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem.
Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temo.
Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
POT   Sama se zariše neka pot prej ali slej
v tvoje življenje podobno kot črta v dlan. In tudi če nočeš, moraš po njej z njo in sam s sabo zaznamovan.
Tako kot po tujem načrtu živiš tako v dobrem kot v zlu in pod strogim nebom besedo loviš v svojo temo in v svojo luč.
Tako pritavaš skozi vse grape in čase k sebi. Do tam, koder dalje ne da se. Na neko skalo, v kakšno kotanjo sedeš, zamižiš in vidiš: Prišel si do zadnje besede
za zadnjo pesem. Njeno ime bodi ljubezen.
(Iz zbirke Goličava, ki je tik pred izidom pri založbi Obzorja)
Tone Pavček