Strah.
V noči lvan se zbudi,                    Je ta senca živa mar?
sam ne ve, od česa;                        Giblje, glej, se ... dviga ...
šum je slišal, se mu zdi,                 Ropar tam stoji, glavar
pa napne ušesa.                              in pajdašem miga!                  ^
Zopef isti, čuj, šumof,                    Čuj, kot nož bi brisal kdo —
škrtnila je šipa;                              sapa mu zastane,
Ivana oblije pot,                             v strahu krikne v noč temno
srce mu utripa.                               in k očetu plane...
Proti oknu vpre oči               .         Z okna pa — čofot! — na tla
in temo prebada:                            senca se prevrne:
čudna senca tam leži                      ni bila od roparja,
kakor moška bvada.                       le od — mačke črne!
Janko Glaser
136