255
PORTRETI
OSKAR SAKRAUSKY
1914–2006
Budni bodite, stojte trdno v veri, bodite močni.
(1 Kor 16,13)
Po dolgem in polnem življenju je 10. februarja 2006 umrl Oskar
Sakrausky, upokojeni škof Evangeličanske cerkve augsburške vero-
izpovedi v Avstriji ter častni doktor Baselske univerze.
Kot duhovnik, teolog, visok cerkveni dostojanstvenik in cerkveni
zgodovinar ni bil znan le v Avstriji, temveč tudi onkraj njenih meja,
še posebej na Slovenskem, kajti raziskovanje slovenske reformacije je
bila ena od njegovih priljubljenih dejavnosti. Pokazal je izredno
zanimanje za Primoža Trubarja in je s svojimi literarnozgodovinskimi
deli obogatil poznavanje slovenske reformacije.
Življenjska pot
Sakrausky se je rodil v duhovniški družini, katere korenine segajo
na Češko. Rojen je bil 24. marca 1914 v Linzu (Avstrija), kjer je njegov
oče opravljal duhovniško službo. Otroštvo in mladost je preživel
deloma v Avstriji in deloma v Pragi. V češkem glavnem mestu je
maturiral na nemški humanistični gimnaziji. Evangeličansko teolo-
gijo je študiral v Erlangenu (Nemčija) in na Dunaju. Diplomiral je
leta 1937 v Erlangenu.
V Pragi je leta 1939 bil ordiniran za evangeličanskega duhovnika.
Duhovniške službe pa žal ni mogel dolgo opravljati, ker je istega leta
bil vpoklican v nemško vojsko. Iz vojaške službe in iz ruskega ujetni-
štva se je vrnil šele septembra 1949.
S 1. januarjem 1950 je bil sprejet za duhovnika v Evangeličanski
cerkvi augsburške veroizpovedi v Avstriji. V letih 1950–62 je opravljal
duhovniško službo v cerkvenih občinah Wallern, Kindberg, Pliberk
in Trebesing. Sinoda (skupščina) Evangeličanske cerkve ga je leta 1962
256
PORTRETI
izvolila za rednega duhovnega višjega cerkvenega svetnika. Po izvo-
litvi v vodilno cerkveno telo, v Višji cerkveni svet (Oberkirchenrat), ki
ga sestavljajo cerkveni svetniki iz vrst duhovščine in iz vrst laičnih
članov Cerkve, se je z družino (s soprogo, hčerjo in sinom) preselil
na Dunaj. Šest let pozneje ga je sinoda izvolila za škofa Evangeli-
čanske cerkve augsburške veroizpovedi v Avstriji. Škofovsko službo
je opravljal do leta 1983, ko se je upokojil in se odselil nazaj na
avstrijsko Koroško, v majhen kraj Breže (Fresach). Tu je že leta 1960
ustanovil v nekdanji evangeličanski molilnici Evangeličanski škofijski
muzej na Koroškem (Evangelisches Diozösanmuseum in Kärnten,
prvi tak muzej v Avstriji) ter zanj zbiral gradivo predvsem iz obdobja
reformacije.
Do izteka svoje življenjske poti je živel na svojem domu v Brežah,
kjer je v 92. letu starosti ob navzočnosti svoje soproge in hčere mirno
zaspal.
Cerkveni zgodovinar
Za Sakrauskega je bila cerkvena zgodovina del ozanjevanja, duhov-
niški poklic je povezoval s poklicem cerkvenega zgodovinarja. Težišče
njegovih raziskav je bila predvsem Luthrova teologija in zgodovina
luteranskih veroizpovedi v 16. stoletju. Posebej ga je zanimalo flaci-
janstvo, to je teološka smer (teološko učenje) Matije Vlačića Ilirika
(Matthias Flacius Illyricus, 1520–1575) iz Labina v hrvaški Istri. Tega
luteranskega teologa, ki je bil zaradi »dogmatične skrajnosti«, pred-
vsem v razumevanju izvirnega greha, v sporu z mnogimi takratnimi
teologi, je pokojni Sakrausky poimenoval za »rešitelja luteranstva« v
nekaterih delih južne Evrope. (Vpliv flacijanstva na slovenske refor-
matorje je bil večinoma odpravljen s podpisom veroizpovednega spisa
Formula concordiae.)
Z enako vnemo je raziskoval zgodovino reformacije in protestan-
tizma na Češkem in v Avstriji, zlasti v notranjeavstrijskih deželah
Koroški in Kranjski. V času svojega službovanja na Koroškem se je
Sakrausky posvetil raziskovanju življenja in delovanja majhne dvo-
jezične občine Zagoriče (Agoritschach), v kateri sta se po dobi proti-
reformacije najdlje ohranila evangeličanska cerkvena občina in slo-
venska beseda. Ta »slovenska beseda« je utihnila šele leta 1878.
257
O zgodovini te protestantske občine v jezikovno mešani južni Koroški
je objavil knjigo Agoritschach, Geschichte einer protestantischen Gemeinde
in gemischtsprachigen Südkärtnen, 1960, 2. natis 1978).
V Zagoričah je Sakrausky leta 1960 našel edini doslej ohranjeni
izvod slovenskega prevoda (zelo verjetno Dalmatinov) Luthrovega
katekizma; natisnjen je bil v Ljubljani leta 1580 z naslovom Cate-
hismus. Tu je ti narpotrejbniši štuki naše kersčanske vere […]. Sakrausky ga
je izdal leta 1986 v reprintu in ga opremil s svojo spremno besedo.
Pokojnik ni bil le velik poznavalec slovenske reformacije, temveč
tudi avtor več del o slovenski reformaciji in o Trubarju. Med ta dela
med drugim spadajo:
Theologische Strömungen in der reformatorischen Literatur der Slowenen
und Kroaten (Teološke smeri v reformacijski literaturi Slovencev in
Hrvatov);
Primus Truber – Reformator der Slowenen und Missionar der Kroaten
und Türken (Primož Trubar – Reformator Slovencev in misijonar
Hrvatov in Turkov);
Die europäische Bedeutung der Reformation in Slowenien (Evropski
pomen reformacije v Sloveniji);
Primus Truber – Der Reformator einer vergessenen Kirche in Krain
(Primož Trubar – Reformator pozabljene Cerkve na Kranjskem);
Primus Truber – Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen
Reformationswerk (1989; Nemški predgovori k slovenskim in hrvaškim
reformacijskim knjigam).
Teolog in cerkveni delavec
Življenjsko vodilo je bilo za pokojnega škofa v pokoju izbrano ob
njegovem krstu, sam pa se je za to vodilo odločil ob svoji konfirmaciji;
vodilo se glasi: »Budni bodite, stojte trdno v veri, bodite močni.«
Želel je biti in je tudi bil »buden in trden v veri« ter takšen teolog,
kakršnega je opisal Martin Luther v 19. členu heidelberške disputacije
(leta 1519):
»Ne imenuje se s pravico za teologa tisti, kateri zazna in razume
božje nevidno bistvo po njegovih delih, temveč se s pravico za teologa
imenuje tisti, kateri razume, kar je od božjega bistva vidno in obr-
njeno k svetu – namreč v trpljenju in križu (Jezusa Kristusa). Teolog
LUDVIK JO[AR
258
PORTRETI
veličastva imenuje slabo za dobro in dobro za slabo. Teolog križa
imenuje stvari s pravilnim imenom. Ni pravičnež tisti, kateri stori
mnogo del, temveč tisti, kateri brez zaslužnih del veruje v Kristusa.«
Pokojni Sakrausky je bil »teolog križa« in vere v Jezusa Kristusa, v
njegov evangelij. Ravno zaradi tega je tako vestno preučeval Sveto pismo
in veroizpovedne spise Luthrove reformacije.
»Škofovska oblast (služba) se izvaja in uresničuje z naukom in
pridigo božje besede ter s podeljevanjem zakramentov večim ali
posameznim osebam na podlagi poklicanja. Na ta način se ne dajejo
telesne, temveč večne stvari in dobrine, kot so: večna pravičnost, Sveti
Duh in večno življenje. Te dobrine se ne da drugače doseči (dobiti)
kot le po službi pridiganja (oznanjevanja) in po delitvi svetih zakra-
mentov, kajti apostol Pavel je zapisal: »Evangelij je božja moč v rešitev
vsakomur, ki veruje« (Rim 1,16.)
Navedeni 28. člen Augsburške veroizpovedi je bil za pokojnika pod-
laga za razumevanje njegove škofovske službe. Škofovkso službo je
razumel med drugim kot odgovornost za čisto oznanjevanje evange-
lija in za pravilno podeljevanje zakramentov.
Zagovornik življenja in verske svobode
Za pokojnika je življenje bilo največji dar, kar jih je podarjenih
človeku. Tako je zanj enako vrednoto pomenilo nastajajoče in odha-
jajoče življenje. Oboje je potrebno čuvati in ohraniti: eno za rast in
razvoj, drugo za miren iztek tuzemskega potovanja brez aktivnega
zunanjega poseganja.
Kljub kritičnosti do ekumenskega gibanja se je zavzemal za čim
tesnejše sodelovanje med krščanskimi Cerkvami ter za preganjane
kristjane po vsem svetu. Bil je član organizacije Christian Solidarity
International (Mednarodna krščanska solidarnost) in se je večkrat
pojavil na protestnih shodih v Avstriji, ko so zahtevali versko svobodo
za kristjane v deželah, kjer so ti bili preganjani.
Slovo
Uradno so se od pokojnika poslovili predstavniki Evangeličanske
cerkve augsburške veroizpovedi v Avstriji, predstavniki iz ekumene,
škofje in drugi cerkveni delavci iz soseščine, predstavniki političnega
259
in kulturnega življenja ter mnogi drugi 1. marca 2006 v evangeli-
čanski-luteranski mestni cerkvi na Dunaju.
Njegovi posmrtni ostanki počivajo na pokopališču v Beljaku
(Waldfriedhof). Pogrebno bogoslužje v ožji družinski skupnosti je
na pokojnikovo željo vodil njegov sin Oskar, vojaški superintendent.
Ludvik Jošar
(Po glasilu Evangeličanske cerkve
augsburške veroizpovedi v Avstriji
Amt und Gemeinde)
LUDVIK JO[AR