??Šolstvo na Kranjskem". Pod tem naslovom je priobčil nSlov. List" v svoji 15. številki zares imeniten članek, s katerim se hočemo nekoliko baviti, ker nehote dokazuje, kar smo trdili že davno napredni ucitelji, ali kakor nas imenuje glasilo kranjskega dekana, rprismojeni novostrujarji". Ker napredno u.iteljstvo -Slov. Lista" navadno ne čita in da taisto izpozna -gorečo ljubezen", ki jo imajo klerikalci za razvoj in napredek ljudskega šolstva na Kranjskem, zato ne bo odveč, če ponatisnemo ta pamflet na napredno učiteljstvo in novo šolo. Ta znani -prijatelj" šole in učiteljstva piše: BNi5 več se nam ni treba bati napadov iu očitanja, da smo nasprotniki šole, ako se predrznemo kritikovati uspehe ljudskih šol. Pritožbe zaradi slabih uspehov se tako množijo, da vstajajo možje, ki niso klerikalci, tudi v deželnem šolskem svetu in se bridko pritožujejo, da naraščajo analfabeti, in da je temu kriva mrtva, mehanična in brezmisclna učna metoda. Prišli smo že res do tolike stopinje napredka, da otroci, ki so šest let šolo obiskovali, ko zapuste šolske klopi, niso v stanu dopisnice spisati, naslova na pismo napraviti in izraeunati, koliko stane tri litre fižola. Ko prideta mladenič in dekle k izpraševanju za poroko, se prav mnogokrat pripeti, da ne znata več svojega imena podpisati, ali pa zapišeta ime tako slabo, da nihee brati ne zna. In vendar je postavila tudi naša dežela nekaj palač s srčno krvjo in zadnjimi groši ubogega ljudstva. Iskreno želinio, da bi žrtve ljudstva za šolstvo ne bile zastonj, in zato si d o v o 1 j uj e m o p o d a t i p a r m i s 1 i j o tem, kako bi se ljudskemu šolstvu v naši domovini pomagalo na noge, da bode naš narod res mogel eutiti napredek v gospodarstvu. Tudi ,,Slovensko učiteljsko društvo" jc čutilo, da se nekaj mora zgoditi, a prišlo je do silno neokretnega sklepa. Predlagalo je namreč deželnemu šolskemu svetu, da se naj odpravijo ponavljalne šole in podaljša dolžnost za obiskovanje vsakdanje šole. Dobro nam je znano, da so nekaterim učiteljem ponavljalne šole trn v peti, ker jim jemljo prosti četrtek in nedeljo, ali če je kaka reč slaba, naj se jo poskusi zboljšati, ne gre pa, vse skupaj zavreči. Po našem mnenju so najprej učitelji sami krivi, da nimajo v šolah uspehov. Ta čudna ,,dimniška" politika je učitelje v mnogih krajih pristudila narodu in ljudje jira zanpajo svojo deeo le neradi, le zato, ker jo morajo. Nadalje je naše ljudstvo praktično. Naravnost bedasto se mu zdi, ko čuje, o kakšnih učenostih otroci slisijo v šoli, zraven |se pa kmalu prepriča, da otrokom o vsem tem nič ni ostalo in da za življenje iz šole ničesar niso prinesli. Polnih trideset let že ustanavljamo Kranjci nadaljevalne šole za kmetsko mladino, a dozdaj še nobene take šole nimamo. Od 14. do 18. leta bi bila mladina poduka, ki bi bil združen s prakso, silno potrebna. Kmalu bi ljudje z veseljem pošiljali sinove in hčere v take šole, ko bi videli, da šole res koristijo. Slisali smo praviti, da je gospod deželni nadzornik Hubad praktičnim nadaljevalnim šolain precej naklonjen. Prepričan naj bode, da bode našel pri duhovnikih, ki imajo največ vpliva do ljudstva, toplo podporo, ako ne bode pustil, da bi se naraeravani poskusi izrabljali od prismojenih novostrujarjev, ki vidijo ves napredek le v frazah brez jedra, v posebne namene. V kratkem se snidejo v Ljubljani zopet gg. okrajni šolski nadzoraiki k posvetovanju in tedaj utegnemo izpregovoriti še jedno besedo, kakšnih šol nujno potrebnje naš narod." Koj v pričetku trdi pisec, da vstajajo tudi v deželnem šolskem svetu možje, ki se bridko pritožujejo, da naraščajo analfabeti. Radi bi poznali te može neklerikalce! Kolikor so nam znani ti možje, so razven zastopnikov deželnega odbora in mesta Ljubljane v deželnem šolskem svetu le klerikalci in — vladni možje. Prepričani smo, da od prvih treh nihče ni tisti, ki si ga je izposodil -Slov. List". Da so pa slabi uspehi posledica nmrtve, mehanične in brezmiselne metode", to pa podpišemo z obema rokama, le s to razliko, da te metode pri novostrujarjih ni najti, pač pa pri onih učiteljih, ki so nekdaj zvonili hudi uri in pri njih naslednikih — Slomškarjih. Da, da, ravno to je tisto, kar nas novostrujarje peče, a mnogo bolj nego v resnici peče pisca nSlov. Lista". Ravno novostrujarji zahtevamo strokovno izobraženega učiteljskega naraščaja, ki bodi ucitelj in le — edino učitelj, ne pa organist ali celo mežnar. Novostrujarji z veseljem pozdravljamo novo strujo, ki veje nekaj mesecev sem po Kranjskem, a starostrujarji jo z grozo opazujejo. In naravno; s svojimi gibčnimi tilniki, ki so pri zvonenju postali sila elastični, priborili so si pogosto prav sloveče ime. Ravno te dni se je izrazil tak mož, ki si je priboril precej visoko stopinjo: nWir leben in schrecklichen Zeiten". Res grozoviti so časi, a ne taki, ko se čisti zrno od plev, ampak oni, ko so le globoki pokloni kaj veljali. V ognju se zlato očisti primesi, ki potem pride med nič vredno — žlindro. Novostrujarji pa kličemo: -Pozdravljeni nam — schrccklicbe Zeiten!" 0 metodi hočemo v eni pribodnjih številk izpregovoriti par besedi in to v prilog starostrujarjem. Toda vrnimo se k ,,Slov. Listu". Ne bomo zavračali trditev glede na dopisnico, ženitovanjske podpise in 3 litrov fižola, kakor tudi ne palač, ki so s sr.no krvjo sezidane, saj je tudi v onem farovškem svinjaku, ki je stal samo 12.000 kronc, gotovo tudi par kapelj take srčne krvi! Če je pa dežela dala zadnje groše ubogega ljudstva za šolstvo, čemu pa potem gradite na šentvidskem polju tako poslopje, saj je vendar vlada primorana zidati potrebne gimnazije! Najbolj hinavska pa ja trditev nSlov. Lista", da hočejo ljudje, ki stoje za ,,Slov. Listom", pomagati ljudskemu šolstvu na noge. Na eni strani hočejo skrajšati dobo šolanja in imenujejo ljudsko šolo -prokletstvo naroda", na drugi strani pa hočejo pomagati temu istemu šolstvu na noge. Brezstidni hinavci! Slov. učit. društvo je prav pametno zahtevalo, da se podaljša dolžnost za obiskovanje vsakdanje šole in to so nasvetovali šolniki, ki so se cela desetletja ukvarjali s ponavljalno šolo. Ponavljalna šola sama na sebi ni bila nikdar tm v peti učiteljstvu, pač pa si je isto prizadevalo in preinišljcvalo, kaj bi bilo uspešneje in koristneje za blagor naroda. Torej u.itelji so sami nekoliko krivi, da nimajo v šolah uspehov in da jih je ta čudna -dimniška" politika pristudila narodu. Grdi hinavci! Ali res mislite, da so razsodni ljudje dvoletni otročaji, ki se ne spominjajo, koliko hujskanja sc je raztrobilo proti šoli raz naših lec v zadnjein desetletju ?! Le čuditi se moramo, da zaupanje do šole ne le da ne gineva, ampak celo raste. To edino je posledica intenzivnega delovanja na polju vzgoje in omike od strani novostrujarjev. Ta ndimniška" politika, ta Vam pa silno budo preseda. Pač dobro znamenje. Odkrito poverao: ko bi bili pred 20 leti pričeli uganjati tako politiko, ko bi bili tedaj imeli kakega ,,Dimnika", vse drugače bi bilo danes pri nas — bolje za šolo — a tudi za nas. Glede šolskega obiska pa opozarjamo na statisko, ki dokazuje, da se šolsko obiskovanje vedno boljša in da je število kazni radi malomarnosti vedno manjše, dasi oblastva bolj strogo postopajo ko nekdaj. Kjer je pa šolski obisk slab, so pa temu krivi v prvi vrsti dotični klerikalni krajni šolski sveti, ki vse zamude opravičujejo. Pa tudi okrajni šolski sveti bi lahko prav mnogo storili za povzdigo šolskega obiska, če bi imenovali krajnim šolskim nadzornikom le take može, ki so res vneti za šolo in ljudsko prosveto, ne pa — kakor do sedaj — samih zagrizenih klerikalcev. Bedasto se torej ljudstvu zdi, o kakšnih učenostih otroci slišijo v šoli! Izbonio! Ljudje, ki niti ne vedo, da tvarino predpisuje deželno šolsko oblastvo, ne pa posaraezni učitelji, taki Ijudje hočejo soditi šolstvo in taki Ijudje se ponujajo deželnemu šolskemu nadzorniku, da mu hočejo segati pod rameni in šolstvu pomagati na uoge. Gotovo imajo še skomine po onih časih, ko je bila prva pot nadzornikova vfarorž na zajutrek, potem malo v šolo in končno zopet v farovž — na kosilo. Saj ravno u5iteljstvo obžaluje, da mladina od 14—18 leta nima nobenega drugega pouka nego — verouk — in da tedaj najbolj podivja. Nikakor pa ne trdimo, da je metoda, po kateri se uči verouk, -rartva mehanična in brez- miselna", in da je ta metoda kriva, da fantje pozabijo, da ue smejo pobijati, preklinjati itd. Kako živa, nemchani.na in nebrezmisclna je pa metoda, po kateri se poučuje veronk, naj služi sledeče: Nekega prostega dne grem obiskat tovariša. Ko pridem v šolo, bil je rarno verouk. Gredoč mimo vrat, zaslišim: Per-vi šta-ci-jon: Je-zu-sa k smer-ti ob-so-di-jo. Dru-gi štaci-jon: Je-zus za-de-ne križ na svo-je ra-me itd. Ko se je pri 14. ,,štacijonu" ustavil stroj, zasliši se glas kateheta-župnika: ,,Še en-krat ta pem šta-ci-jon" itd. Potem je šla ura zopet naprej. Čez četrt ure prideva s tovarišem zopet iz sobe na bodiiik, a še vedno so se vrstili nšta-c_-jo_." za -štaci-jo-nom" in to do konca ure. Vprašal sem učitelja, kako da se ta izborni veroučitelj celo uro ni naveličal take utrudljive, ,,nemehauične in nebrezmiselne" metode. Nato mi je odgovoril: ,,Ne čudi se, prijatelj, saj za poboljšek sedi pri mizi in bere ^Slovenca". In po zatrdilu kolege se je tako -štacijoniralo" ne le cele ure, ampak cele tedne in mesece. Če bi botel pisec pamfleta v ,,Slov. Listu" kot dekan inšpicirati poučevanje verouka v svoji dekaniji, gotovo bi iztaknil tega izbornega metodikarja, katerega metoda po piscevib mislih in nazorih ni ,,mrtva, mehanična in brezmis elna". Bostangy.