Slovstveni zapiski.
575
Pri tej priliki sem se spomnil dveh slovenskih prevodov iz nemščine, ki sta brezdvomno za tistih »mladih'' let zagledala beli dan. Nemški izvirnik prvega teh prevodov je zložil H. Heine, za katerega so bili Mandelc pa tudi odlični njegovi sošolci že v Ljubljani kaj vneti: vsi so ga brali, vsi ga slavili. Heine jim je bil nad vse. Ta pesmica slove:
Ein Fichtenbaum steht einsam                   Bor v severu samoten
Im Norden auf kahler Hoh'.                       Stoji na golem breg.'.
Ihn schlafert; mit weifier Dečke                 Zaspan je, z odejo belo
Umhullen ihn Eis und Schnee.                   Pokriva ga led i sneg.
Er traumt von einer Palme,                        Od palme se mu sanja,
Die fern im Morgenland,                            Ki v kraju jutranjem
Einsam und schweigend trauert                  Stoji in molče žaluje
Auf brennender Felsenvvand.                      Na robu razpaljenem.
Mandelc. V drugem prevodu so poslovenjeni Schillerjevi verzi:
Jhr stiirzt nieder, Millionen. Ahnest du den Schopfer, Welt? Such' ihn uber'm Sternenzelt, Ober Sternen muB er wohnen!"
Schiller.
Ti stihi stoje kot geslo na čelu oddelka „Astromie" v dr. Schoedlerjevi knjigi
„Das Buch der Natur".   Ta obsega šest večjih oddelkov, med temi tudi živalstvo
(Zoologie), in po tem se je ravnal učitelj Fr. Heinz, ki nas  je tedaj v naravopisju
poučeval. Slovenski prevod je  napisan v navedeni knjigi  tik nemških stihov in se
glasi tako-le:
„Vi popadate, miljoni,
Svet, ga čutiš Ti Boga?
Iš' nad zvezdnim nebom ga,
Nad zvezdami dom mu sloni!"
Podpisal se prelagatelj ni; vendar se sme domnevati, da je te stihe Mandelc preložil ter jih v naglici napisal kar v knjigo,   ki jo je za šolo rabil.
Neznatni sta in skromni ti dve drobtinici; vendar naj gresta med svet, da tudi oni ohranita blagi spomin na mlada leta naših pisateljev.
M. Blažič.
Nemci in nemštvo v »vzhodnih evropskih" literaturah. Otto Hauser na Dunaju je v nemški reviji „Das literarische Echo" (XII, 1618—1620) napisal o knjigi „Die osteuropaischen Literaturen und uie slawischen Sprachen" (Kultur der Gegenwart, I. Teil, IX. Abteilung) tako zanimivo in v neki meri celo simptoma-tično oceno, da se moramo tudi mi nekoliko pomuditi ob njej. Seveda nas pred vsem zanima kritika onih poglavij, ki so jih napisali Slovani (Jagič, Briickner, Machal, Murko, Veselovskij).
Jagiču, ki je pisal o slovanskih jezikih, daje Hauser polno mero hvale, zato pa je do kosti obral vse one, ki so pisali o slovanskih literaturah od Vese-lovskega pa do Murka. Veselovskemu očita, da je premalo poudaril vpliv Germanov na postanek ruskega slovstva. Briickner („der Deutschpole") ni omenil protestanta Reja in (kakor pisca češke in slovenske literature) zamolčal vpliv nemške reformacije na razvoj duševnega življenja.   Tudi mu ni  prav,  da Briickner ne omenja

576
Slovstveni zapiski.
Lelewela (ki je „eigentlich von Lollhovel und aus deutschem Geschlecht") in daje preveč naroden Poljak. Splošno se na tej knjigi neprijetno opaža, da se zamolčuje pri slovanskih literaturah udeležba in sodelovanje Nemcev, od katerih Slovani niso dobili samo svojih vzorov, ampak tudi „eine grofie Reihe fiihrender Personlichkeiten". Nemci baje vedno priznavajo tujstvo Chamissa in Steffensa, v tej knjigi pa so pesniki in pesnice navadno navedeni „nur unter ihren slawischen Pseudonvmen". Višek Hauserjeve kritike pa je vsekakor v sledečem stavku : ,,Ebensowenig erwahnt Murko, der die siidslawischen Literaturen behandelt, dafi die dalmatinische Literatur, die erste moderne Kunstliteratur in einer slawischen Sprache, das Werk von Germanen ist". Ta stavek je značilen za Hauserja, značilen pa tudi za Murka; Hauser je pokazal v njem vso svojo znanstveno goloto, Murku pa se bodo tudi Nemci začeli kmalu čuditi, da še ni dokazal nemškega vpliva na — znaj zlobec, kaj! Saj mu že danes očitajo, da ni dokazal nemškega vpliva na staro dubrovniško literaturo, na Hektoroviča, Držiča, Maruliča in legijo drugih, vse samih zastopnikov južne slovanske literature, svetovne literature v času, ko se Nemcem o lepi literaturi še niti sanjalo ni. Kakor bi kdo krokarju očital, da ni tudi na jeziku črn!
Hauser je sploh čuden v svoji znanstvenosti. Meša „Germane" in „Nemce" in „lojalno" priznava, da prepuščajo Nemci drugim svoje literate, kakor je ,.Francoz" Chamisso in neki obskuren ,,Holsteinec" (sic!) Steffens. V članku, pisanem proti Slovanom, pa ne pripozna, da so „Nemci" kakor Leibniz, Lessing in Nietzsche slovanskega rodu, da je zadnji med njimi to tudi izrecno poudarjal. Hauser-jeva pravičnost je dosledna samo tam, kjer gre za večjo nemško slavo. Tam, če treba, žrtvuje kakega Steffensa ali celo Chamissa. Takih nedoslednosti in neznan-stvenih trditev v Hauserjevem članku kar mrgoli. Omeniti pa hočemo še eno zanimivost.
Na koncu članka pravi pisec, odkod je dejstvo, da se v slovanskih literaturah nemški vpliv tako prezira in zamolčuje. Vzrok za to tiči v pogrešeni metodi dosedanjega literarnozgodovinškega raziskovanja. Vendar pa nam ni treba obupati. Hauser končuje s stavkom: ,,Ich habe ... in meiner eigenen „Weltgeschichte der Literatur" (Leipzig 1910, Bibliogr. Inst.) in allen Fallen, wo ich sichere Daten hatte, urspriinglichen Namen und Herkunft angegeben und dadurch, wie ich hoffe, das Bild der geistigen .Entwicklung nicht selten wesentlich klarer gestaltet." Hauser govori dovolj jasno. Česar ni zmogla legija ljudi, kakor Veselovskij in drugi, to je opravil on. Zato kupujte njegovo knjigo; naslov ji je navedel točno, celo založnika ni pozabil, le o ceni molči — knjiga je menda precej draga. Vsekakor si jo bomo o priliki ogledali; poskusi, ki jih je podal pisatelj v tej oceni, obetajo, da bo knjiga zelo zanimiva in dovolj poučna.
Prozorna tendenca Hauserjeve ocene in njena vsiljiva reklama pa nas spominjata besed, s katerimi je pred par leti dr. Kramar označil v odprtem pismu drju. Ad. Wagnerju Nemce in njih „Kulturtragerei". Nemcem pri vsej njihovi tolikokrat poudarjeni kulturnosti ni za to, da bi kulturo širili, njih prva skrb je le, kje jim njihova „kultura" nosi višje procente.
Ciprijan Korošak.