ENA         BOLEST
t   SREČKO   KOSOVEL
Ena bolest mi dušo tesni —   Mati, daj mi roko še enkrat, tega sveta hladnina;             kajti samo v tvojem zavetju
pride noč — in vse potopi        - sem čutil življenje, sem bil mlad,
večnosti globina...                       kot zdaj sem gorak vsemu svetu.
Moje srce izgubilo je                   Čutim pogrezanje. Konec sveta
toplih sanj iskanje,                      daleč ni od razdejanja.
kot mramor ga ohladilo je          Zebe me. Hlad polzi v dno srca —
to trpko, trpko spoznanje.          dajte mi, dajte mi spanja!
F      A      B      R      I      K      A
FRANC   ONIČ
Črne se okajene strehe preko polj, ki zadaj slepa, tiha v nje strmijo. Še  dalje zadnji borovci bežijo pred dimom, ki se niža bolj in bolj.
Nebo turobno zdi se, da prihaja, dotika s čelom se kaminov črnih. Nato se dviga. V pramenih srebrnih zblesti za hip trop hiš, ki jo obdaja.
Kamina dva sta zvila v vrv svoj dim, na vrvi tej se ziblje rdeč titan. Sopara ga opaja kakor vino.
Črez strehe gleda in strmi v daljino. V rokah plamenov Šop ko žolt žafran drži in poje stiha siv pogin.
SOMOTNA     POKRAJINA
FRANC   ONIč
Ugasnilo nebo je in labod sinjin je zložil ranjene peroti. Ječe prek črnih tal zbledele poti. Nikogar ni. Samo še žolti lok
438
odmev je dneva modrih vijolin. V daljavi mesto je zažgalo svod, do tal gori mu pozlačeni rob. Strme oblaki gluho vanj z višin.
Topolov vrsta v črnih kutah gre za cestnim robom in prepeva tožno. Ob njih pokopališče. Mrtvece
požira daljni soj izvablja ven in na obzidju jih obseva rožno. Smejoč se plešejo v odsevu tem.
ŽALUJOČA    KURTIZANA
FRANC   ONIč
Sloneča vrhu polnočnih višav, v lepoti svoji se smejoča, naga, kot bajka skrita v mesečino draga sem stala sredi vas, jaz sen daljav.
Pijanost silno, sladki njen trepet v očeh sem skrivala ko venec zvezd, ovila v temne jo noči prelest — tako sem dala vam svoj čarni cvet!
V lase povezala sem plamenice,
ki iz njih strasti se plamen je sukljal...
Kot šum povodnih ptic, jaz Beatrice,
ki vodila sem vas v življenja karneval, poslušam zdaj življenje kraj pustinj, ah Sfinks, ki k sebi več ne hrepenim.
N      A         PRELOMU
ODLOMEK   —   STANKO   ZALAR
Pozorišče je razkošen vestibul; nekakšen klasičen atrij, ki je v ozadju odprt, tako da je prost razgled na razkošen park. Na levi in desni so vrata v razne prostore. Ob obeh stenah se nahajajo na podstavkih doprsni kipi antičnih bogov. Povsem v ospredju se vidijo široke stopnice, široke kakor ves vestibul. Vidnih je le dvoje
439