398 Tomaž Šalamun Iz cikla Noč Vladimir Gajšek Noč je — noč, ko spi na dnu moj jaz. O, tu bo čas, ki bdi v to noč! Je noč. Bo dan, bo bel 399 Iz cikla Noč od rož in rev. Raz gor gre nor on sam-moj jaz: le kam? Moj bog, kaj src je šlo, ne ve se, kam: pod nož? Iz kož so upi šli: še jaz in ti. Ta noč je iz saj in ti si iz saj in jaz sem črn od rži in zrn. Ta noč je iz saj. Ta noč je iz dni, ki jih več ni, je med in sat, je bil in lat. O noč, bij me, bij! Ves tih kot dih 400 Vladimir Gajšek je maj. In z vej, o lej, šum tic in jek in vik ta hip — in kaj?! Ko lok rok po uri se pne že za dne, a nad noč — ko bo mrl sij oči, oče, ti, boš res zrl v ono noč? Od izb do rak je le ped — in sam si, nag od rje let. Saj si, kar si bil, saj se ve — če si le živ, še gre, še gre. In nič bo vse, kar dih je, kar mre. Mir bo — led čez grm 401 Iz cikla Noč ali trn. Led bo — nič več rja, nič več črn. * Je čas iz duš in ruš. Je čas tam čez, ko boš šel tja čez sam, sam čez brv in te bo žrl še v ilu kak črv. Je čas, a ni ur, ne bes. Val, gib in zib, ves bel od pen, ves bel od rib dre čez čer, v šir, čez krš in v mir, in je len, a že brž brž — val! * Fig mi daj, naj bo sol, naj v log in gaj duh olj 402 Vladimir Gajšek in vin, naj rdi še z lin dur ali mol kot le kaj! To je oko oči, to je uho teh dni, to je sok iz duš, ki v kri, se zdi, si upa: saj to si ti! Rad bi, da soj lun kot srp bi žel ves bel čez noč: rad bi ti pil z ust, lic in las, rad bi ti šel čez bok in pas. Eva, ti, z upi le si kot kri, ki me žge ki me žge, do oči in do sna 403 Iz cikla Noč — dva sva dva — ti si vsa Eva, ti! Bit je bit. Reč je reč. Sit je sit. Meč je meč. Ne in Ja sta si bot. Kdo pač zna ven in not? Um je um. Sum je sum.