Ljubisav Markovič:   |                                 KBITEK    TECfiJ   POLITIČNE   EKONOMIJE
Proizvajalne sile in proizvodni odnosi
1. Družbene proizvajalne sile
Ce gremo v kakšno izmed šte-Vilnih tovarn, ki smo jih zgra-dili, bomo nekako tako] opazili dve stvari. Prva je ta, da so tam razni novi stroji, ki v hitrem tempu poganjajo številna orodja, kujejo ali stiskajo, režejo, tkejo, vlivajo itd. in to pogosto z majh-nim ropotom. Druga stvar Je ta, da so okrog njih večinoma mladi delavci. Običajno se veselimo enega in drugega. Kakor da pod-zavestno občutimo, da oba ele-menta, stroji in delavci, ki 30 jih pognali in ki nadzorujejo njihovo delo, tvorijo skupaj na-šo moč, s katero proizvajajo do-brine za nas vse. Naše zaupanje se krepi ne samo zaradi množi-ne modernih strojev. nego celo še bolj zato, ker se vsa množica mladih delavcev na njih uči pro-izvajati, pridobiva izkuSnje in veščino, da bi jih čimbolj izko-ristili in povečali naše bogastvo.
Potem je tu še druga stvar. Iz razgovora z delavci vemo, da so -v zadnjih letih vpeljali veliko koristnih stvari, da bolje izkori-ščajo stroje, orodje, gorivo, da so se rešili morebitnih odvečnih strojev in delavcev, ki so jih po-slali drugam. Občutimo, da de-lavec ne misli samo o svojem delovnem mestu, temvef o vrsti vprašanj proizvodnje in poslo-vanja vsega podjetja. Poprej pa to nl bilo tako, zlasti pa ne v starem lcapitalistifnem sistemu. Tam je bila njihova iniciativa prikovana na delovno mesto in v stalno borbo, da bi se obdržali na njem. Delavec je moral samo izpolnjevati postavljeno nalogo. Instinktivno pa je obču-til bojazen, da bo ostal brez de-la, če uvedejo nov stroj, ali po-večajo proizvodnjo dobrin. Zanj je to bila borba za obstanek s tujimi in sovražnimi ;'ilami. To pomeni, da je tu nastal preobrat v položaju delavca. Sedaj živi v drugačnih družbenih odnosih, v prvi vrsti pa v drugaenih proiz-vodnih odnosih. Zato kaže veS iniciative, ki obsega tivljenje vsega podjetja in, na koncu, vse družbe. To .ie iniciativa širokega obsega in je popolnoma razum-Ijivo, da mora dati boljše rezul-tate, kakor pa takrat, ko je mo-ral proizvajati za svojega gospo-darja  kapitalista.
Moč te naše tovarne sestavlja torej več elementov: stroji, in-stalacije, tovarniško poslopje, delavci, ki vse to poganjajo na temelju določenega znanja in delovnih Izkušenj, in končno tu-di sam družbeni položaj, v kate-rem delavci živijo in proizvajajo — dejstvo, da so sredstva druž-bena in da proizvaja za potrebe družbe. Vsi ti elementi skupaj sestavljajo tako proizvajalno si-lo, v tem primeru družbeno pro-Izvajalno silo. Ce sedaj gledamo ta podjetja. delavce, promet, kmetijske proizvajalce — torej skupno množico vseh strojev, naprav, orodja, tovarniških po-slopij in delavnic, delavcev z njihovimi izkušnjami in družbe-nim položajem, tedaj vse to tvo-ri proizvajalne sile naše države. Po istem načelu bi lahko ugoto-vili proizvajalne sile v posamez-nem proizvodnem področju. na primer    v   kmetijstvu,   prometu.
obrti itd. Prav tako pa lahko tu-di za ves svet.
Vemo, da se stroji, orodja, naprave, visoke peči ... imenu-jejo s skupnira imenom orodja za delo ali materialne proizva-jalne sile. Torej lahko proizva-jalne sile družbe določimo ta-kole: te so .. enotnost material-nih proizvajalnih sil in nepo-srednih proizvajalcev, ki kot zaveden eiement dajejo pogon in smer proizvodneraa procesa na podlagi deiovnih izkušenj in da-nib družbenih pogojev proizvod-nje.
Proizvajalne sile so torej moJ, s katero družba nastopa v raz-merju do narave, jo predeluje in sebi podreja. Te so merilo družbene nadmoči nad naravo. Z bolj razvitimi proizvajalnimi silami — z večjo množino raznih strojev, vozil in izkušenih de-lavcev lahko več proizvajamo, imamo vei sredstev za življenje in smo bolj neodvisnf od tega, ali bo, ali pa ne bo na primer več dežja ali sonca, ali bomo v krajšem ali daljšera času zgra-dili neko železniško progo all jez itd. Od proizvajalnih sil je odvisno. s kakšno hitrostjo bomo
osvajali nove oblike energije — vetra, sonca, jedrsko energijo itd. Stalno moramo skrbeti za njihov razvoj, ker s tem razvi-jamo temelje boljšega življenja in komunistične družbene od-nose.
Lahko ste opazili, da predmet dela — rudo, ki jo kopljemo v zemlji, surovino — ne štejemo med družbene proizvajalne sile. Naravna bogastva so predmet dela, in vprašanje, ali bodo šla v proizvodnjo in torej postala dejansko predmet dela, nl od-visno toliko od tega, koliko teh naravnih bogastev imamo, tem-veC od tega, kolikšne so družbe-ne proizvajalne sile, s katerimi to bogastvo predelujemo. Nafta je bila v zemlji milijone let in kdo ve kje in koliko je je še. Za njo v prejšnjih stoletjih praktično niso vedeli. Šele z razvojem strojev je postala po-trebna, ln Se več, stroj je dal sredstva za raziskovanje naftnih nahajališč, za njeno pridobiva-nje In za predelovanje v bencin in razna olja. Zato nafto kot predmet dela ne štejemo med proizvajalne slle družbe. Tako tudi ne druge stvari, ki služijo v delovnem procesu kot pred-met, na katerega je to delo usmerjeno.
značaja. V vseh sistemih je bil pod pritiskom proizvodnih odno-sov na bazi velike proizvodnje. Kapitalizem ga je razdiral, izko-riščal, kopičil je na eni strani kmetova in obrtnikova sredstva za proizvodnjo kot kapital ka-pitalista, na drugi strani pa je gonil kmete in obrtnike med proletarce in polproletarce. Tudi tiste, ki so se obdržali, je vezal nase po raznih kanalih, z obrest-mi ln hipotekami. Ti se enonom-sko ne morejo obdržati niti v socializmu. Neizbežno morajo preiti na razne oblike velike so-cialistične proizvodnje. To giba-nje pa ne vodi skozi proletarizi-ranje kmetov in obrtnikov kakor v katitalizmu, temveč skozi tvor-bo združenih proizvajalcev, ki delajo z družbenimi sredstvi za proizvodnjo.
Nekako laže bomo razumeli, kaj so to proizvodni odnosi, če stopimo na tla kapitalizma. Osnovnt proizvodni odnos je od-nas med kapitalistom in delav-cem. Delavci-proletarci morajo itl na delo h kapitalistu, ker ni-majo sredstev za proizvodnjo, da bi sami proizvajali. Kapitalist poveljuje nad njihovim delom in izterjuje zase presežek dela, t. j. prisvaja si del proizvoda, a sa-mo manjši del vrača delavcem v obliki mezde. Med kapitalistom in delavcem so odnosi podreje-nosti in eksploatacije. To je od-nos  nasprotujočih  si,  sovražnih
sil, ker hoče kapitalist čira več presežka dela zase in ne varčuje niti znoja, niti zdravja, nitl za-služka delavca, kolikor mu Je to sploh mogoče.
Pri nas pa dajejo proizvodnl odnosi — že danes povsem dru-go sliko. V osnovi ni več eksplo-atacije, temveč sodelovanje zno-traj kolektiva in v mejah vse skupnosti, ki plansko upravlja proizvodnjo in razdelitev po družbenih potrebah. Delovni ko-lektiv nastopa v tem sistemu kot socialistična celica. Vse te ce-lice, ki so povezane tudi s siste-mom delavskih svetov, zbornic, zadrug in države — ki pa se zelo spreminja, pa tudi tiste njena funkcije, kl jih opravlja, ravno na gospodarskem sektorju na primer sprejemanje plana, neka-ko izgubljajo značaj državnih funkcij — vse to pomeni sistera ekonomskega sodelovanja v naj-važnejši družbeni dejavnosti.
Proizvodni odnosi so glavni odnosl v družbi. Vsebina vseh drugih odnosov je končno pogo-jena od tega, kakšni so proiz-vodni odnosi, ali pomenijo eks-ploatacijo, ali ne, oziroma kak-šen je položaj proizvajalcev v družbi. Razne družbe, ki se v zgodovini vrstijo, kakor prako-munizem, suženjstvo, fevdali-zem, kapitalizem in komunizem, dobivajo glavno obeležje po pro-izvodnih odnosih, ki v določe-nem obdobju vladajo.
2. Proizvodni odnosi
Proizvodnja Ima dve plati. Pr-va plat je odnos družbe, ljudi do narave in ta se izraža kot druž-bena proizvajalna sila. Drugo plat tvori medsebojni odnos ljudi v proizvodnji ln razdelitvl do-brin, ali z drugimi besedami, proizvodni odnosi (ponekod pra-vijo produkcijski odnosi).
Dotaknill smo se vprašanja proizvodnih odnosov, vendar sa-mo z enega stališča — da tudi ti tvorijo važno stran družbenih proizvajalnih sil. da stvarno vplivajo neposredno na proiz-vodnjo. Proizvodnl odnosl pa so tudi nekaj posebnega, izloCenega Iz družbenih proizvajalnih sil kot njihovo nasprotje in kot osnov-na družbena vez, ki raste nepo-sredno iz proizvodnje in na ka-tero se navezujejo vsi drugi družbeni odnosl.
Poglejmo, katerl odnosl v družbi so produkcijski odnosl.
Kakor smo videli, je proizvod-nja vedno nekako družbena. Cimbolj se razvija, tembolj spa-ja sama neposredno doloCeni del družbe. To je zlasti vidno v ve-liki proizvodnji. Očitno pa je tudi v tisti, tako rekoč naravni povezanosti raznih proizvajaJcev.
Delavci v valjarni bakra v Se-vojnu dobivajo surovino, ki je proizvod delavcev iz Bora, svoj izdelek pa pošiljajo v nadaljno predelavo v tovarno kablov v Svetozarevo. Vsi ti veljajo za družbene kolektive in so v ne-kakšni zvezi 3 celotno našo druž-bo. Imajo pa tudi svojo medse-bojno ekonomsko zvezo, tvorijo verigo v proizvodnji izdelkov iz bakrene rude.
Poglejmo zvezo z družbo. Na eni strani imamo posamične de-lavce, na drugi strani delavski sveti, direktor, zbornica. Delav-ski svet je organ delovnega ko-lektiva, toda ta je tudi družbeni
organ, ki mu je vsa skupnost zaupala upravljanje podjetja po določenih predpisih. Delavski svet ni privatni organ delavcev. Zbornica nastopa kot zastopnik družbe, dalje tudi direktor, kl zastopa svojevrstnega družbene-ga predstavnika družbe — drža-vo. Tako je sedaj. Med delavci, ki proizvajajo, in temi organi, ki upravljajo proizvodnjo in razdelitev proizvodov je eko-nomski odnos, odnos ekonom-skih obveznostl in pravic. Ta ekonomski odnos je med vsakim posameznikom ln delavskim sve-tom kot predstavnikom tako ko-lektiva kakor tudi družbe. Prav tako je ekonomski odnos med delovnim kolektivom kot celoto in družbo, kl jo predstavlja zbornica in državni organi ob-lasti.
Ti odnost so proizvodni odnosl, odnosi med posameznlki in sku-pinami, ki rastejo iz same pro-izvodnje materialnih dobrin in na podlagi tega, kako se nprav-lja proizvodnja, kdo jo upravlja in kdo si prisvaja proizvod, ali kako se ta proizvod razdeljuje. Ti odnosi tvorijo sistem, ki ga sestavljajo, razen naštetih, tudi drugi. Obstaja na primer proiz-vodni odnos med delovnimi ko-lektivi Bor, Sevojno, Svetozare-vo in drugi. Ta odnos se izraža v izmenjavi. Dalje imamo tudi proizvodni odnos med drobnimi proizvajalci, kmeti in obrtniki. Ti tudi zamenjujejo proizvode med seboj, pa tudi s socialistič-nim sektorjem. Razumljivo, osnovni proizvodnl odnos je tisti, ki se razvija po upravljanju proizvodnje in razdelitve v so-cialističnem sektorju gospodar-stva, v tovarni, zadrugi, na že-leznici itd.
Proizvodni odnos med drobni-mi   proizvajalci   je   prehodnega
3. Vzajemni odnosi proizvodnih sil in proizvodnih odnosov
Proizvajalne sile in proizvodnl odnosi so v najožji medsebojni povezanosti. Ta zveza je zelo zapletena, na njej pa sloni pro-izvodnja vsake dobe, njen raz-voj in zato tudi celotni razvoj družbe.
Proizvodnja neke dobe, na pri-mer kapitalistične, kaže enot-nost med proizvajalnimi silami in proizvodnimi odnosi. Po dru-gi strani pa vlada med njima nasprotje, ki se med razvojem kapitalizma poglablja in zahteva svojo rešitev. Prav ta zakonitost leži v osnovi vsakega načina proizvodnje.
Način proizvodnje ]e določena zgodovinska oblika proizvodnje. Suženjstvo je bilo eden Izmed takih načinov proizvodnje itd. Pred tem šmo imeli prakomuni-zem. Ce vzamemo katerega koli izmed njiju, vldimo, da so zanj značilne določene proizvajalne sile in določeni proizvodni od-nosi. Pri drugem bomo našli druge proizvajalne sile in dru-gačne proizvodne odnose. Posa-mezni način proizvodnje dobi dejansko svojo opredelitev po svojih proizvajalnih silah in pro-izvodnih odnosih. Tvori njihovo svojevrstno enotnost, v katerem vladajoči proizvodni odnosi da-jejo obeležje in ime določenemu načinu proizvodnje. Ce prevla-dujejo odnosi proizvodnje, v ka-terih imamo na eni strani tla-čana, kmeta, na drugl strani pa fevdalca (barona, ago, ali kakor smo jih že imenovali), tedaj pra-vimo, da je to fevdalni način proizvodnje, a celotno družbo te dobe nazivamo fevdalna družba.
Pozneje je nastopila doba, na katero zaradi značilnih proizvod-nih odnosov gledamo kot na kapitalistično.
Vidimo torej, da so se proiz-vodni odnosi skozi zgodovino menjali. Kaj je bilo pogoj nji-hovega razvoja. Marx je znaa-stveno našel odgovor na to vpra-šanje v proizvajalnih silah druž-be, predvsem v razvoju in me-njavi orodja za delo. Proizvodni odnosi so nastajali in se menja-vali na podlagi razvitosti proiz-vajalnih sil družbe in njihovega značaja. To pomeni, da so pro-izvajalne sile osnovnega pomena, ker so od njih odvisni proizvod-ni odnosi in zato končno tudi vsl drugi odnosi. Proizvajalnim si-lam pripada v zapleteni zvezi s proizvodnimi odnosi odločujoča vloga.
Bilo bi napačno, če bi iz tega sklepali, da so proizvodni odnosl samo pasivna posledica proizva-jalnih sil. Nasprotno, tudi ti so aktivna sila, ki v obratnem smi-slu vpliva tudi na razvoj proiz-vajalnih sil in na samo proizvod-njo. Proizvodni odnosi imajo glede na proizvajalne sile dolo-6eno samostojno.st. Spremembe v proizvajalnih silah se ne od-ražajo avtomatično na proizvod-ne odnose. Rekli smo, da je med njimi določeno protislovje. Toda tudi to protislovje ima svoje me-je, ker se končno, v splošnem smislu, mora vršiti skupno pro-gresivno gibanje, tako proizva-jalnih sil kakor tudi proizvodnih odnosov.
(Nadaljevanje v prihodnji šte-vilki.)