Učitelj Anton Skubin V lepo pomladno nedeljsko popoldne, se je vil 22. preteklega meseca dolg sprevod na šoštanjsko farno pokopališče. Šolska mladina s pomladnim cvetjem v rokah, starši in učiteljstvo, za krsto pa plakajoča vdova z dvema zapuščenima sirotama. Kako nasprotje: narava se prebuja k novemu življenju, a tu jDolagajo v mrzlo zemljo strto življenje. Iz src*a zapeti refren: »Al' prijatelja nazaj, nikdar več ne bo«, ki ga je tako občuteno zapel mladinski zbor šoštanjske osnovne šole, nam je predočil pravo resnico: da prijatelja, dobrega učitelja in zvestega stanovskega tovariša Antona Skubina polagamo v zemljo. Komaj 41 let star, je končal svojo križevo pot in se preselil tja, kjer ni preganjanj, kjer ni meja, kjer ni časa. Ali naj opišem curriculum vitae učitelja-emigranta? Na Vrsnem pri Kobaridu se je rodil. Vrsno nam je dalo Gregorčiča-poeta in Gregorčiča-voditelja. Njiju duh preveva Vrsnjane. In pok. Tone je bil rahlo čutečcga srca, a bil je tudi odločne volje, ni se ustrašil zaprek, ki mu jih je kopičilo življenje. O Binkoštih 1. 1915. je bil doma na počitnicah, a v Gorico ¦ni mogel več. Z juga je po Nadiški dolini in čez Matajur in čez Mijo zapljuskal val sovraga v lepo kobariško polje. Takrat se je začela pot trpljenja za pokojnega Toneta, kakor se je nričela za tisoče in tisoče našega naroda, pot ki še ni končana, trpljenje ki zahteva vedno novih žrtev. Vse si okusil dragi Tone: puškine cevi proti prsim, sladkosti internacije, vedno nadzorstvo in romanje iz službenega kraja v službeni kraj in ob koncu na cesti brez kruha. Vse to so prinesli civiliziranci z juga tebi kot učitelju, a nešteto krivic in zla vsemu narodu. Ti si videl in trpel. Na Robediščah, si po vojni pričel z učiteljevanjem. Ob nekdanji avstrijsko-italijanski meji leži visoko v bregovih ta vas, o kateri so pred vojno govorili, da šc koza ne najde tja steze. A tudi tu si jim bil na potu. In začelo se je potovanje v Lokovec, Čepovan, Banjšice, Krn, Staro selo in Sedlo, a naposled brez službe. Tako so tafcrat učiteljevali značajni učitelji. Gonila jih je oblast iz kraja v kraj. da bi izmučeni pustili šolo in ljudstvo. Tudi ti si prehodil vse te križeve postaje in si naposled prešel mejo, da si ohraniš za bodočnost življenje in sile. ki jih bo naš zasužnjeni narod še krvavo potreboval. Toda tu si omahnil. Trpljenje je zrahljalo tvoje zdravjo in morilka učiteljstva, ki pobira navadno najpridnejše, te je ugrabila družinici in narodu. Šoštanjsko solnčno pokopališče je zadnja postaja tvojemu telesu. ne pa tvoji duši, ki sedaj svobodno obiskuje visoki Krn in »hčerko planin« Sočo in vso ono zemljo, za katero si trpel, po kateri si hrepenel. In takrat ko jo bomo zopet gledali svobodno to našo zemljico bo tvoja duša plavala nad nami, kakor plava danes in nam pravi: Skozi trpljenje do cilja. Počivaj mirno v prelepi šaleški dolini. K. f