Janez Pucelj
Avto
L  asel je na rebri ovce.
Ker sta bila oče in maii revna, je bil tudi sam reven, in ker je bil oče zašit in mati raztrgana, je bil tudi sam ošit in raztrgan. Ker je bil reven, -zato ga je vselej stisnilo nekaj za grlo kakor s trdo rako, da je komaj dol jjožrl kot veliko solzo, kadar je videl sosedovega Milčeta, tistega štacunar-jevega Milčeta z debelimi, rdečimi lici, da je bel kruh; ali kadar je vklel Olgico, tisto krčmarjevo Olgico, ki si je vedno ogledovala obleko — srakica prismojena! Celo takrat, kadar mu je Pepica, največjega gruntarja hči v vasi, dala kruha — in dala mu ga je dosti'krat —, še takrat ga je prijelo
nekaj za grlo, da je komaj dol požrl kot debelo solzo, in da ga ni vselej Pepica tako čudno dobno pogledala, bi ne bjl vzel.
Najbolj pa ga je stisnilo, kadar je spodaj pod rebrijo prirahtal ali pritrobil avto: srečni ljudje sedijo na njem, veselo se smejejo, največkrat pa se držijo sila dostojanstveno in važno, sili so, lepo oblečeni, nič zašiti in se peljejo, peljejo...
On se ni še nikdar peljal z avtom — o tepec, saj se še-s konji ni nikdar peljal! O pač! Enkrat se je že peljal s Jconji. Ko je šel Pomikvarjev hlapec, tisti, ki škilasto gleda — Mežurek mu pravijo — ko je šel Ponikvarjev hlapec z vozom po pšenico, takrat se je on obesil na voz in se je baš kopičil čez lojtrnico,  ko ga  je tisti  škilcc  užgal  z bičevnikom,  da bi bile skoraj
pregorele tanke hlačice pod njim — takrat. Zato ga je najbolj stisnilo, ki bi se tako rad peljal in bi bil rad lačen in strgan, samo da bi se peljal!
Taiko se je vselej razsrdil, kadar je zaslišal avto in se je skril v rebri za gnn in ga začel zmerjati z vsemi priimki, z nelepimi besedami, ki jih je slišal, kadar so se pri sosedovih kregali. Ko pa je pribrenčal avto bliže po cesti, se je potuhnil globlje pod grm in umolknil, še sopsti si skoraj ni upal. Kaj, če bi pribreneal gor za grm? Zdel se mu je avio kcrt živa stvar. Da se konj sam splaši, se mu ni zdelo nič čudnega; tudi da se konj z vozom splaši, še ni tako čudiio; ampak da bi se voz sam splašil — če ni nekaj živega? Kaj, če bi pribrenčal gor za grm? O groza, uemara bi bilo še huje ko takrat, ko se je bil obesil čez lojtrnico in ga je tisti hlapec, tisti škilec, užgal, da bi mu bile skoraj hlačice pregorele pod bičevnikom.         *
Zato se je potuhnil globako pod gnn in umalknil, še sopsti si ni upal. Ko pa je avto odbrnel, ga je bila spet sama korajža in psovka. •—
Spet je pasel, čisto ob cesti je sedel.
Brrrrrr — avto!
Že se je privzdignil, da bi skočil vkreber, za grm, po stari navadi.
Ee, ga bom vsaj od blizu videl in srečne bogate ljndi, lepo opravljene, ki jim ni nič hudega — mu je šlo skozi misli in obsedel je.
Brrrrrr.
Lep, svetlomoder pleskan avto.
Sam sebi ne more verjeti.
V njem sedi gospod, robec drži na usta; zraven gospa, krčevito joka, da jo kar stresa; za njima pa velik venec iz belih rož, črn trak in aa njem se po-bliskavajo zlate črke, in črni trak maha v vetru kakor v slovo in se pobliska-vajo zlate črke —
Široko je razpr] oči in kakor da bi sam sebe vprašujoč pog-ledal: kaj je to in kako je to?
Posihmal ni več zmerjal avtov. '