V rJečem »rafo«  Roman iz aovjetskega kmetakega življenja 21 »Ne. To naj storijo prebivalci sami. Vsi triie se naj zvečer javijo pri predsedniku vaškega sovjeta, ki ga bom imenoval. Konjenica bo sedaj obkolila vas, jaz pa bom šel v Balto, da vse uredim. Talci bodo jutri zjutraj ustreljeni.« Fedorja se je polaščala slabost, a zatrl jo je. Resno je pogledal Klavsa in rekel: x>Ti si gospodar! Vse se bo izvršilo, kakor ukazuješ.« »Ne! Jaz nisem gospodar!« je osorno odvrnil komisar. »Pri boljševikih ni gospodarjev, temveč so ljudje med seboj tesno povezani, da se tako zajamči zmaga svetovne revolucije.« »Te zmage ne boste dočakali!« je smehljaje odgovoril Fedor. »Zakaj ne?« »Ker se bo pred teboj in tvojimi vedno dvigala neka sila, ki je ne boste mogli premagati.« »Kaka sila?« »Sila križa!« »Ha, ha, kriš!« se je zasme.ial Klnvs. >Da, križ, ob katerem se je do sedaj zlomilo vsakc trinoštvo in se bo zlomilo prej ali slej tudi vaše, čeprav ga stražijo bajoneti, strojnice in topovi.« >Nehaj!« je nestrpno zamahnil z roko komisar. »In oojdi, drugače se bom premislil in preklical svoje prejšnje besede, če boš še dalje čvekaril o teh dvatisočletnih vešalih, ki smo jih mi, brezbožniki, zrušili.« Fedorja niso preplašile bratove besede. Ognjevito je rekel: »Varaš se, Klavs! Križa niste zrušili. Lesena in kamenita znamenja ste sicer uničili, toda v naših srcih križ živi in bo živel do zadnjega diha. On mi bo dal jutri zjutraj moč, da bom mirno, junaško gledal smrti v oči!« »Molči, Fedor! Molči!« je jezno velel komisar. >Če te ne bi opravičevalo dejstvo, da si vse življenje prebil v tej zapuščeni vasi in si ostal izven velikega boljševiškega pokreta, se jaz ne bi usmilil Balte. Najbolje je, da odideš. Moji pogoji so ti znani. Izpolni jih in bodi srečen zaradi moje milosrčnosti. Če bi bile druge vasi sledile vašemu zgledu, niti eden prebivalec Balte ne bi našel usmiljenja. Sosedne vasi so k sreči ostale mirne. Vaš upor je samo izjema in njegov odmev ne bo segel do izvršilnega sveta v Moskvi. Vrni ae k svojim! Konjenikom bom ukazal, naj gredo naprej. Glej, da nas ne bo pozdravil kak strel! Če pade en sam strel, je vsa vas zapisana poginu. Sicer pa zložite vaše puške na kup '->!-; vhoiln v va3!« »Niti enega strela ne boš slišal. Vse puške bomo takoj izročili.« Fedor je še enkrat pogledal brata. Prizadeval si je, da bi med bratovo sliko, ki jo je hranil v svojem srcu, in med to potvorjeno sliko, ki jo je videl pred seboj, našel kako sličnost. Zaman se je trudil. O, mati je imela prav, ko je rekla, da je Klavs postal človek prokletstva. Materinski čut je ni varal. V Fedorjevi duši je nenadoma oživel dogodek, ki se je bil odigral pred mnogimi leti. Klavs je takrat bil star šestnajst let, on pa je bil majhen deček. Nekega zimskega večera se je v veliki sobi stiskal k materi. Sedela sta pri peči. V sobo je nenadoma vstopil Klavs. Na rami je nesel težek črn križ, ki je stal na križpotju pred vasjo. Sredi sobe se je ustavil in divje vrgel stari križ na tla. Nato je pograbil sekiro, razsekal križ in kose pometal v ogenj. Mati in on ata zajokala. Brat se ni zmenil za njun jok in je izjavil, da bo postal brezbožnik. S to sliko iz preteklosti v srcu je Fedor pustil brata in se vrnil v vas. Možje, ki so stali v jarku, so ga kmalu zagledali. Čudili so se temu, da je sam. Še bolj so se začudili, ko 8o videli, da so se konjeniki zganili in bližali vasi. Prsti so se spet oklenili pušk. O, kako radi bi streIjali! Toda Aleksej je pazil na ljih in ko je opazil, da se je eden izmed mož pripravljal na streljanje, je skočil k njemu in rekel: »Počakajmo na Fedorjev povratek!« Možje 80 pristali na to. Izpustili so puške in opazovali Fedorja, ki se je naglo bližal. Fedor je skoraj tekel in je čez nekaj minut bil pri jarku. Urno je skočil vanj. Tovariši so se zbrali okrog njega. Zaskrbljeno in radovedno so ga opazovali. On je pogledal očeta in rekel: »Uspel sem. Klavs ne bo obstreljeval Balte in pobijal ljudi!« Očetove oči so se razširile od začudenja. »Klavs! Ti si vldel Klavsa?« je vzkliknil hlastno. »Da, oče! Tisti, ki poveljuje rdečim konjenikom in ki bo kmalu prišel v Balto, je Klavs.« >In ti si ga videl?« »Videl In govoril z njim.« »Kakšen je?« »Ne moreš ga spoznati. Z njegovega obraza odseva krutost. Sicer pa je vseeno, ali je to Klavs ali kdo drugi. Za nas so glavni njegovi pogoji. Prvi pogoj: izročiti moramo puške.« »Kaj hočemo, če zahteva!« so zamrmrali možje. »Konjeniki bodo obkolili vas in pazili, da ne bo prišlo do nemirov.« Fedor je za hip utihnil in pogledal može. Nato je zamolklo nadaljeval: »Ostane zadnji, najtežji pogoj. Datl moramo tri talce, ki bodo jutri zjutraj ustreljeni...« Možje so se molče spogledali. Vsi so prebledeli in vzdrhteli. »Tri talce?« je čez čas vzkliknil Aleksej Andrejev, ki se je prvi zbral. »Da!« je prikimal Fedor. Možje so še vedno molčali. Iz njihovih oči je zrlo vprašanje: »Ali bom jaz določen?« Fedorju je bilo tesno pri srcu, ko je gledal preplašene, blede obraze. »Tovariši, hitro moramo delati! Puške moramo pometati na kup. Potem bomo šli na pristavo in bomo izbrali tri može, ki se bodo morali žrtvovati za ostale.« Možje so ubogali. Za vedno so se morali ločiti od pušk, ki so jih tako dolgo skrivali v nadi, da bodo z njimi izvojevali svobodo ukrajinskega naroda. Slovo bo težko, a vendar je bolje pustiti puško, kakor izgubiti življenje v neenaki borbi. Zlezli so iz jarka. Vsak je še enkrat stisnil in pogledal svojo puško, nato jo je z grenkobo v srcu vrgel na kup ... • Krilovi so se medtem preselili k Andrejevim. Mati in Petei" sta le s težavo prehodila pot od doma do pristave. Nataša je korakala med njima in ju podpirala. Po dolgi, počasni hoji so vendar srečno prispeli tja in sedaj so vsi sedeli v veliki sobi. Karina jim je postregla z zaitrkom. Peter je hotel ostati pokoncu. Visoka vročina ga ja varala 3 tem, da je močnejši. Vedel je, da se možje pripravljajo na bitko. V njem je gorela želja, da bi se jim pridružil in se boril proti rdečim tlačiteljem. Njega ne bi bilo škoda, če bi padel v boju, ker njegovo življenje že itak visi na nitki. Po njegovem mnenju bi se boj moral že začeti. Kako da še ni padel noben strel? Odgovor je kmalu prišel. Neki vaščan je prinesel sporočilo, daje Fedor šel k rdečim z izjavo, da se vas uda. Vest je vse tri vznemirila, ker so dvomili o tem, da bi rdeči prizanesli Balti. Mati in Nataša sta se tresli za Fedorja. Nista upali, da ga bosta še videli živega. Rdeči ga bodo prijeli in morda tfiikoj ustrelili. Zatekli sta se k zadnjemu sredstvu: molitvi. Goreče sta prosili Boga, naj Fedorja reši iz rok brezbožnežev. Prošnja je bila uslišana. Čez dobro uro je Fedor stopil v sobo, bled in upadlega obraza. Za njim je prišel tudi oče. Fedor je šel naravnost k Nataši. Ko je videl njene objokane oči, jo je privil k sebi in ji rekel: »Nataša, ne jokaj! Saj sem spet pri tebi!« Njegov glas je drhtel in Nataša je slutila, da bo zvedela za usodne stvari. Žalostno je pogledala Fedorja in vprašala: »Fedor, kaj se bo zgodilo? Ali nam bodo rdeči prizanesli? Ka.t bo s teboj? . . .<; »Molči, Nataša! Moiči!« je on polglasno odvrnil in s pogiedom pokazal na mater. Karina se jima je bližala. Vedeti je hotela, kaj se dogaja. Izpraševala je sina, a ta ji je odgovarjal nedoloeno. Potem se je obrnila na moža. Aleksej je sklonil g)avo, da žena ne bi opazila bolečine, ki se je zrcalila v njegovih očeh. V sobo so prihajali možje, ki so še ma!o prej imeli puške v rokp.h. Karina se ie vprašala. zakaj jih zdaj nimajo. Njeno srce je vse bolj polnila groza. Slutiia je, da se za vsem skriva nekaj usodnega. Možje so napolnili polovico sobe. Peter je zapustil evoi prostor in se pomešal med nje. Tudi njegovo srce je razjedala zla slutnja. Fedor je pustil Natašo in stopil pred gručo. Njegov pogled je blodil od moža do moža. Vsi so prišli. *Prvi pogoj smo izpolnili!« je začel Fedor. »Zbrali smo se, da se pogovorimo o drugem pogoju Klavsa Rišina. Ob Klavsovem imenu je Karina zaiečala in se z drhtečii-ni rokami oprijela stola. Ali je mogočs, da .'V n-en stareisi sin prišel z rdečimi vojaki. ki prinnšajo Eaiti s-srt?! Možje fto sklonili jrlave in pridržali dih. Čutili s clp. s~ivt kro?:1' nad njimi. Fedor je čez čas np.daljeval: »Povedal sem vam, da Klavs zahteva, da izberemo tri talce, ki bodo jutri ob zori ustreljeni. To bomo sedaj storili.« Umolknil je in pogledal po gruči. Možje so še vedno sklanjali glave. »Enega talca že imamo,« je nadaljeval mladenič. »To sem jaz!« »Fedar!« je obupno vzkliknila Nataša. Naglo ,ie skočila k njemu in se ga trdno oklenila, kakor da ga ne bi hotela izpustiti. Fedor jo je privil k sebi. Mirno je rekel: »Da, Nataša, jaz sem prvi talec. Jaz sem voditelj, moram torej tudi tu biti prvi. Sicer pa sem Klavsu že povedal, da bom jaz prvi talec« »In on je pristal na to?« je z drhtečim glasom vprašala mati. »Da. In jaz sem srečen, da me je sprejel za talca, ker bom s svojo srartjo rešil življenje enega človeka. fte dva bo treba določiti.« V sobi je zavladaia grobna tišina. Presekal jo je cclločni glas Alekseia Andrejeva. »Samo enega talca bo treba določiti z žrebanjem. Jaz bom nami-eč drugi talec!« Karina je obupno kriknila. (Dalie sledil