študentski list
Ljubl jana, 13. nov. 1967
Letnik XVIII
Številka 5
tribuna
Iz socialistične teorije o pravici do dela
»To odvečno prebivalstvo postaja vzvod kapitali-stične akumuladije in celo eden od pogojev obstoja kapitalističnega proizvajalnega načina. Tvori razpo-ložljivi industrijsko rezervno armado, k tako abso-lutno pripada kapitalu, kot da je bila na njegov stro-šek vzgojena.« (Marx, Kapital I — 561)
Marksisti, predvsem pa Marx sam, so prikazovali brezposelnost v kapitalistični družbi kot dokaz nespo-sobnosti za reševanje bistvenih problemov moder-ne družbe. Ker je edini kriterij kapitalistične proiz-vodnje stopnja profita, pušča neizkoriščene pomemb-ne dele proizvodnih virov in neprestano zastavlja kot problem samo eksistenco velikega dela družbe. Racionalna organizacija družbene proizvodnje bi v so-cializmu morala pojav brezposelnosti odpraviti.
Boj za spremembo statusa delovne sile se je od-vijal pod parolo »Kdor ne dela — naj ne je!« kot temeljnim geslom delavskega gibanja.
Marx piše: »Obstoj sužnja je zagotovljen z oseb-nim interesom njegovega lastnika, kmet ima, v skraj-ni liniji, košček zemlje, od katere živi — oba sta do neke mere obvarovana, da ne umreta od gladu, med-tem ko je proletarec prepuščen izključno sam sebi in ne more svoji delovni sili sam poiskati dela, da bi od tega živel.« Lenin: »Delavcu v kapitalizmu nihče ne zagotavlja, da bo njegova delovna sila res kuplje-na. Brezposelnost je neizogibni sopotnik kapitalistič-nega gospodarskega sistema.«
Parola »pravica do dela« (oz. »kdor ne dela, naj ne je«, kot je prvi zapisal Saint Simon v ženevskih pismih 1802. leta) je stara toliko kot delavsko gi-banje samo. »Z drobnimi prepiri o človečanskih pra-vicah smo izgubili cela stoletja«, piše Fourier, »sploh pa nismo pomislili na priznanje najosnovnejše pra-vice, kot je pravica do dela, brez katere so vse ostale pravice ničla.«
»Pravice do dela« nobena meščanska država ni sprejela v pravni sistem, pač pa so se Nemčija, Angli-ja, švica in Francija od nje celo izrecno oddelile.
Kot deklaracijo je »pravico do dela« prva prine-sla Oktobrska revolucija, kot člen v sovjetskem prav-nem sistemu pa se pojavi šele 1. 1936. (118. člen usta-ve določa pravico do dela vsem sovjetskim držav-ljanom, ker je »nezaposlenost v ZSSR odpravljena«).
Tudi v našem sistemu se je »pravica do dela« po-javila šele 13. januarja 1953 (v členu 5 »Ustavnega zakona o osnovah družbenopolitične ureditve FLRJ in zveznih organih oblasti«). Kot v Sovjetski zvezi se je tudi pri nas mislilo, da od vojne porušeno gospo-darstvo pač ne more zagotavljati zaposlitve.
Zato pa je Ustava SFRJ iz leta 1963 postavila človeka, proizvajalca in ustvarjalca, osvobojenega ek-sploatacije in samovolje, mezdnega odnosa, v cen-ter družbene, ekonomske in politične ureditve, ki je zasnovana na odnosih med ljudmi kot svobodnimi in enakopravnimi proizvajalci in ustvarjalci, katerih de-
10  in upravljanje z družbenimi sredstvi služi izključ-no zadovoljevanju njihovih osebnih in skupnih inte-resov in v katerem »samo delo in rezultati dela do-ločajo materialni in družbeni položaj človeka«. Narav-no je, da so vsi delavci — proletarci, ki nimajo last-nih proizvodnih sredstev (kot jih imata kmet in obrt-nik), videli v pravici do dela svojo osnovno pravico — garancijo, da bodo lahko delali, ker za njih delo predstavlja    edini    vir   eksistence.    V    socialistični družbeni   ureditvi,   ki   je   zasnovana   na   družbeni lastnini   proizvodnih   sredstev  in  na   delavskem   sa-moupravljanju,  je  pravica   do  dela  edini   pogoj  in zagotovilo, da bodo družbena proizvajalna  sredstva resnično   družbena,  upravljanje  z  njimi pa  resničo delavsko. V družbenopolitičnem smislu to ne pome-ni, da je družbena skupnost doižna ustvariti takšne pogoje  in  uvesti  takšne  ukrepe, ki bodo  zagotovi-
11  in omogočiii drjansko in neovirano urcsničevanje in uživanje pravice do zaposlitve v praksi. Potemta-kem »pravica do dela« ni samo ustavna dekleracija, programska  zahteva   ali  formalna   pravica,  pač  pa resnična pravica, ki ima svojo sankcijo in potrditev
v obvezi družbene skupnosti, da ustvari pogoje za njeno spostavitev. To obvezo ugotavlja tudi sama ustava v clenu 36, drugi odstavek. Glede na člen 70 pa zajamčene pravice do dela ni mogoče odvzeti ni-ti omejiti s kakršnimkoli predpisom, občan pa uživa sodno zaščito te pravice. Z zakonom se lahko pred-piše samo način uveljavitve pravice do dela, če je to neobhodno.
Ker pa skupnost do danes pravice ni mogla re-alizirati (zato tudi ni formuliranih podrobnejših pred-pisov), se je razvila teorija, da garancije pravice do dela ni mogoče izenačiti s pravico do zaposlitve, s tem pa je ta ustavna norma zreducirana na pravi-co svobode dela , kar deloma omogoča tudi dikcija 36. člena ustave: »Zagotovljeni sta pravica do dala in svoboda dela«. Vsakdo, ki pozna zgodovino »pra-vice do dela« in zgodovino »pravice do svobode de-la«, pa seveda ve, da je to dvotje različnih pravic. Pariški proletariat 1. 1848 s krvjo izpisal na strami svetovne zgodovine parolo »pravica do deia«. Paro-lo »svobodo dela« je na svojih zastavah nosila mia-da buržoazija v boju proti fevdalizmu, privezanosti človeka na zemljo, proti cehom in za svoboden raz-voj kapitalizma, za svoboden trg in v prvi vrsti za spostavitev kapitalističnih odnosov, popolne svobo de trgovanja na trgu dela med kapitalistom, .<i ku-puje, in delavcem, ki prodaja svojo delovno silo.
Za brezposelnega delavca pa je svoboda dela iz-zivanje in kot tako ga je spremljala predvojm KPJ in se proti temu borila v imeaiu »združenega dela«.
RAZMERE ZAPOSLOVANJA V SFRJ
Jugoslavija ima danes okoli 300.000 brezposelnih ljudi. K temu številu je treba prišteti pomembno število ljudi, ki prav tako iščejo delo, pa niso regi-strirani preko redne službe za zaposlovanje. 300.000 Jugoslovanov je začasno zaposlenih v inozemstvu. Agrarni ekonomisti oceoijujejo, da znaša laten'ina brezpaselnost v jugoslovaniskem kmetijstvu 1,400.000 oseb. Tudi' če . teh zadnjih ne štejemo se brezpcsel-nost giblje na nivoju okoli 15 odstotkov. Težko, če ima še katera država v Evropi tako visoko stopnjo brezposelnosti.
nadaljevanje na 3. strani
Ž. STHAN TRIBUNA
aktuulna palemiha - aliiualau polemihtu uliituilnu potemik^i - ahtuat
KJEJEBISTVO PROBLEMA
ODGOVOR TOVARIŠU M. KRIVCU
Bralcu Tribune, ki spremlja polemiko, ki jo je zaeel v prvi letošnji številki Tri-bune tov. D. Rupel s člankom O nekem načinu političnega delovanja, na katerega sem odgovoril v tretji številki Tribune pod naslovom O čudni morali neke pole-mike in ki je ne nadaljuje tov. D. Rupel, ampak tov. M. Krivic v četrti številki Tri-bune pod naslovom Zalosten demanti, bo verjetno težko spoznati bisto problema. Težko predvsem, ker tovariša D. Rupel in M. Krivic na podlagi istih ali podobnih trditev in dezinformacij izvajata različne zaključke. Medtem ko tov. D. Rupel piše o izničenju (ni sicer povsem jasno, ali predsedstva CK ZMS ali celotne mladin-ske organizacije), želi tov. M. Krivic le, da predsedstvo »svojo napako odkrito pri-zna«, če noče zaupanja članstva popolno-ma zaigrati. Da razlika nl le formalno lo-gična, mislim, da je evidentno.
Naj se ustavim že pri naslovu Kriviče-ve polemike: Zalosten demanti. žalost bi bila sicer povsem upravičena, če bi se na-našala na Ruplovo ali pa na Krivičevo last-no pisanje, tembolj pa preseneča beseda »demanti«. Moj odgovor tov. Ruplu nika-kor ni bil le demanti, ampak mnogo več, saj sem v njem ugotovil, da je tov. Rupel v svojem članku iz napačnih predpostavk in podatkov izvedel napačne sklepe, in nato sem se vprašal po njegovem name-nu in morali.
Tov. M. Krivic gradi svojo začetno trdi-tev, da sem se »v svojem odgovoru zavest-no zatekel k dezinformaciji oziroma neres-nici« na ugotovitvi, da je predsedstvo svo-je sklepe formuliralo v obliki izjave, ki naj bi bila objavljena v Delu in Mladini. To je točno in točno je tudi, da sem na podlagi dogovora s posameznimi člani predsedstva objavo stališč o Brvarjevih pe-smih zadržal do končne odločitve na dru-gem delu seje. V tem delu seje je predsed-stvo soglasno sklenilo, da stališč ne bo objavilo in da jih ima za delovni mate-rial. Taka so dejstva in do sedaj jih še ni-hče ni zanikal, najmanj pa jaz. če M. Kri-vic tu išče zavestno neresnico in dezinfor-macijo, potem pač ponareja moje, v Tri-buni zapisane besede, ker potrebuje za dosego svojih namenov grob očitek. Opo-»oril bi le, da tako prozorno nemoralnega in tendencioznega stališča, kot je vsebova-no v Krivičevem drugem odstavku, že dol-go nisem nikjer prebral. Da bo Krivic la-že ponovno prebral moj  prvi  članek,  bi
TRIBUNO UREJAJO:
NADEŽDA CAČINOVIČ, IZTOK GEISTER (odgovorni urednik), BOŽIDAR LAKOTA, TONE PAČ-NIK, RUDI RIZMAN (aasnove), DIMITRIJ RUPEL, DUŠAN TRŠAR (tehnioni urednik), PE-TER  VODOPIVEC
TRIBUNA   —   IZDAJA    DO   ZSJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE     l/II      — TELEFON    21-280     -     TEKOCI RACUN     501-8-78/1     -    LETNA NAROČNINA    ZA     STUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET-NAJST   NDIN   -   POSAMEZEN IZVOD 50 PAR -  ROKOPISOV IN POTOGRAFIJ NE VRACAMO
-   TISK   CP   DELO,   LJUBLJA-NA.   TOMŠICEVA   1,   TELEFON 23-522  -   POSTNINA   PLACANA
V GOTOVINI
ga opozoril, da naslov spornega materiala ni bil »izjava«, marveč »stališča«.
Po besedah sicer tov. M. K. nima naj-lepšega mnenja o formalni logiki, vendar pa jo po potrebi uporablja. če sem napi-sal, da predsedstvo ni spremenilo nobene-ga stališča, potem se to očitno nanaša na Brvarjeve pesmi, ne pa na odnos pred-sedstva do javne objave stališč in do ured-ništva Problemov.
Kot sem že opozoril, iz Ruplovega pi-sanja ni bilo razvidno, kdo se je po nje-govem mnenju »izničil«, predsedstvo CK ZMS ali organizacija ZMS. Ker so to vsebinsko najostrejše trditve v Ruplovem članku, potem moje opozarjanje na nelo-gičnost ni formalna logika, čeprav to tov. Krivic tako kvalificira. Želel sem le, da bi se tov. Rupel javno opredelil za eno ali drugo možnost, da bi bile jasnejše nje-gove politične pobude, da bi vedeli, ali negira samo predsedstvo CK ZMS ali celo celotno Zvezo mladine.
Zelo čudno je, kako tov. M. K. zelo resno stališče predsedstva CK ZMS, da je uredništvo Problemov odgovorno pred-vsem javnosti, kvalificira kot lepo in ne-prepričljivo formulacijod?). Moja ocena je, da tov. Krivic poizkuša razvrednotiti ne-katere moje argumente, ker nanje ne mo-re odgovoriti.
Trditev tov. Krivica, da je bila javna razprava o Brvarjevih pesmih v dneh, ko smo imeli sejo predsedstva, onemogočena, je zelo enostranska. Ali je morda tov. Kri-vic že pomislil tudi na možnost, da so nje-gov članek na Delu zavrnili zaradi slabe kvalitete? Sicer pa puščam ta problem Krivicu in predstavnikom slovenskega ti-ska, saj je nespomo, da Delo nima mono-pola v javnih razpravah. I?ejstvo, da je v javni razpravi takrat že sodeloval glavni urednik Problemov, pa kaže, da zagovorni-kom Brvarja niso bila »zamašena usta«, kot to trdi tov. Krivic.
Zanima me, od kod tov. Krivlcu nova informacija, da sem na seji predsedstva dejal, da »pritiska s te fronte ne bomo zdržali«. Tov. M. Krivic na seji ni bil in objavlja nepreverjeno vest med narekova-ji, ki naj bi verjetno označevali dobesed-no citiranje mene. Gre seveda za popolno izmišljotino. Po njegovem tekstu sodeč se tov. M. Krivic na moralo vsaj teoretično dobro spozna, zato bi bilo zelo primerno, če bi ta spoznanja upošteval tudi v svo-jem delovanju in da ne bi uporabljal pod-tikanj. Obenem bi tov. Krivica opozoril, da še vedno nič ne bi pomenilo, če bi tu-di res uporabil navedeno formulacijo. Po-leg pritiska od vrha obstaja namreč še pritisk javnosti, pritisk tov. Krivica in mnogi drugi pritiski.
Naj opozorim še na en ponarejen po-datek. Tov. Krivic piše, da je razveseljivo, da sta se zdržala glasovanja »o umiku iz-
jave« dva člana predsedstva. Sklep, da predsedstvo ne bo objavljalo stališc o Br-varjevih pesmih, je bil soglasen.
Tov. Krivic vprašuje, čemu je predsed-stvo CK ZMS govorilo tudi o odstopu uredništva Problemov. Mislim, da so raz-logi jasni. Predsedstvo je odklonilo javno arbitražo o vrednosti Brvarjevih pesmi, ne zato, ker je sodilo, da je teren »prevroč«, kot piše tov. Krivic, ampak ker je menilo, da je to naloga strokovne javne razprave. če torej predsedstvo ni pripravljeno javno arbitrirati v sporu o idejni in po-litični vrednosti Brvarjevih pesmi (zelo sporna je namreč Krivičeva trditev, da je to dolžnost predsedstva), potem je popol-noma logično, da predsedstvo uredništvu Problemov jasno pove, da je vsa odgovor-nost njegova in da je potrebno, da reagi-ranje bralcev in javnosti samo oceni in da razmisli tudi o eventualnem odstopu. Enako kot Rupel tudi Krivic vidi vir zla v pritisku na predsedstvo CK ZMS. Oba za to ne navajata argumentov. Krivic je to pomanjkljivost opazil in se je zopet zatekel k citiranju ter navedel, da sem bil tik pred prvim delom seje predsedstva za-skrbljen, da gre mladinsko vodstvo s svo-jim stališčem v opozicijo. Da je to izmiš-ljeno, imam seveda priee. In glej, na pod-lagi izmišljotine ugotavlja tov. Krivic, da je to »žalostna slika naših političnih raz-mer oz. naše pripravljenosti spoštovati sprejete principe«. Izmišljen argument je ,torej podlaga neodgovorne politične oce-ne, razen tistega dela v drugi polovici trdi-tve, v katerem se zaimek »naš« nanaša na tov. Krivica samega.
Naravnost osupnila me je suverenost tov. M. K., ki pripisuje svojemu vplivu(l) moje stališče na prvem dehi seje in od-stop od javne objave stališč »dodatnim konsultacijam z vodilnimi tovariši«. Kaže, da tov. Krivic meni, da svoja stališča čr-pam pri tistem, ki zadmji govori z menoj. Proti takemu nenavadnemu in smešnemu pisanju sem brez moči. Edino, kar lahko napišem, je, da je to plod bujne fantazije. V zadnjem delu svoje polemike Krivic zopet zaide v teoretičen ekskurz in ugotav-lja jasne in znane principe, žal v kontek-stu, kot da bi predsedstvo CK ZMS ne ve-delo zanje ali pa se ne bi ravnalo po njih. H Krivičevemu pisanju bi pripomnil le to, da vsak poraz, čeprav ga verbalno po-vezujemo s principi, le ni zmaga.
Na podlagi analize Ruplove in Kriviče-ve polemike lahko ugotovim, da gre za ze-lo spreten poizkus diskvalificirati predsed-stvo CK ZMS, njegove člane in tudi mene. Manipuliranje z besedaimi in namigovanje na karierizem v tekstu pa vseeno ne mo-re zakriti dejstva, da za svoje trditve ni-mata airgumentov: Zato vprašujem: »Komu služi taka diskvalifikacija predsedstva CK ZMS? Ali gre le za popolno neodgovornost v polemiki ali morda za drugačna, resnej-ša politična stališča, kl žele onemogočiti * predsedstvo v bodočem delu?«
Sicer pa očitno obema ni dovolj, da diskvalificirata le predsedstvo CK ZMS, ampak bi želela več — razkrinkati neko-ga, ki od zgoraj z nekakšnih konservativ-nih in dogmatskih pozicij izvaja pritisk na vodstvo Zveze mladine. Kljub temu, da sem že v odgovoru tov. Ruplu zagoto-vil, da takšnih sivih eminenc ni in da sem javno prevzel odgovornost in navedel ar-gumente za stališča predsedstva CK ZMS, tov. Krivic pri tej trditvi ponovno vztraja.
Zakaj hoče tov. Krivic na vsak način naj-ti birokrate na visokih položajih, ki so kri-vi za napačna politična stališča in za ka-rierizem mladinskih funkcionarjev? S.ex tov. Krivic politične razmere na sloven-skem dobro pozna, potem moram pri nje-govem pisanju izključiti naivnost in tigoj toviti, da gre za jasno motivirano politič-no insinuacijo, katere smisel je, če to tov. Krivic hoče ali ne, v diskvalifikaciji posameznih vodilnih članov vodstev naših družbenopolitičnih organizacij. Kaže, da je to bistvo problema. V čigavem interesu je vse to, tov. Krivic?
Ničesar nimam proti upravičenim kri-tikam vodstva mladinske organizacije in njegovega dela, če imajo namen izboljšati to delo in odpraviti napake. Tudi o stali-šču predsedstva CK ZMS o Brvarjevih pe-smih lahko vsakdo polemizira in odgovor-no zavzema najrazličnejša stališča. Samo -— razpravljajmo o problemu in z resnični-mi argumenti. Ne uporabljajmo metx)de, da nepomembno vprašanje, ki je zburka-lo duhove (kot je ocena Brvarjevih pesmi), razglasimo za tisti problem, iz katerega predsedstvo CK ZMS dela in je dolžno delati izpit, ali je progresivno ali ni, ali bi imelo zaupanje članstva ali ne. Dopu-stimo, da pomen posameznih vprašanj pre-sodi tudi predsedstvo samo in da po last-ni vesti in z vso odgovornostjo sprejema svoja stališča. Plenum CK ZMS (15. t. m.) pa naj razsodi, ali je predsedstvo v spor-nem primeru ravnalo pravilno ali ne.
Dopustimo še, da se mladinski funk-cionarji posvetujejo tudi s člani vodstev drugih družbeno političnih organizacij in ne enačimo izmenjave mnenj s pritiski in transmisijami, če za to ni argumentov.
želim se tudi opravičiti bralcem Tribu-ne, ker ponovno pišem o istih problemih. Tudi moje mnenje je, da manj pomemb-nim vprašanjem posvečamo preveč pozor-nosti. Vendar bralec, ki sledi polemiki, lah-
Za  časa njeguvega  življenja je  izšlo  15 njegovib monografij, po  smrti  nobena  kar dokazuje njegova  plodnost
ko ugotovi, da sem bil za oba odgovora ze-lo grobo izzvan. Vsekakor pa se s pričujo-čim odgovorom odrekam nadaljnji pole-miki, ker ne vidim njenega smisla.
P. S. Zelo me je presenetil, poleg ne-katerih drugih postopkov (vstavek v moj prvi odgovor, nesorazmerno mnogo tiskov-nih napak), pripis uredništva Tribune pod Krivičev članek, ki ne ustreza resnici. Na zahtevo uredništva, da dobi v objavo ali na vpogled »inkriminirano izjavo« in za-pisnik seje predsedstva, sem v imenu predsedstva telefonično odgovoril članu uredništva Tribune tov. D. Ruplu, da lah ko kadarkoli dobijo na vpogled sporna sta-lišča in na podlagi magnetofonskega po-snetka zapisane sklepe predsedstva. Ko na-pišemo sklepe, na iste trakove snemamo nove seje, stenografskih zapisnikov pa ne vodimo, ker so izredno dragi. Pripis ured-ništva je torej tendenciozna dezinforma-cija.
Janez Kocijančič
PRIPIS UREDNIŠTVA
Nas za razliko od Janeza Kocijančiča ne skrbi, da bi bilo bralcem Tribtme »tež-ko spoznati bistvo problema«, zlasti še po pričujočem Kocijančičevem odgovoru. Kar zadeva uredništvo, pa naj takoj odgovori-mo, da je naš pripis v prejšnji številki po-polnoma pravilno prikazal bistvo Kocijan-čičevega telefonskega sporočila. Res sicer nismo navedli, da nam je bil dovoljen vpogled v tekst umaknjene izjave in v skle-pe, vendar naj opozorimo, da takrat /se-bina izjave in sklepi sploh niso bili več sporni (Kocijančičeve dopolnitve Ruplo-vim navedbam so bile pač brez ugovora sprejete). Sporen pa je (vsaj za J. Kocijan-čiča) še vedno potek seje ter tam izreče-ne besede, in prav o tem je najzaneslj:-vejši dokaz — magnetofonski zapis — že uničen. Pravimo »že«, ker se je diskusija o tem v Tribuni začela komaj tri tedne po sporni seji in močno dvomimo, da je bilo v tem času na centralnem komiteju ZMS toliko magnetofonsko snemanih sej ter da imajo tako malo trakov, da bi tu-di spornega že morali uničiti.
TRIBUNA STRAN 3
nadaljevanje s l.straru
Tehnološke spremembe, ki jih za-titeva modernizacija gospodarstva v najkrajšem času, pa bodo izrinile iz procesa dela še večjo armado delavcev.
Petletni plan predvideva, da bi za-poslovanje v družbenem sektorju y obdobju 1966/70 lahko raslo po stopnji 2,5 do 3 odstotke letno.
To je občutno nižje od stopnje, ki smo jo imeli v preteklih 10 letih. V obdobju 1953 — 1964 je zaposlenost namreč naraščala po dvakrat višji stopnji (6,5 odstotkov letno). Pa tudi v obdobju 1916 — 1964 (ki že kaže zna-ke recesije) je zaposlenost rasla po stopnji 5,1 odstotkov letno.
Skupna zaposelnost družbenega sek-torja bi po petletnem planu morala zrasti od 3,6 milijona oseb v 1965. letu na 4,1 milijona v 1970. letu. Efektivno povečanje zaposelnosti bi zraslo na 500 — 550.000 oseb. Zaradi občutnejšega umika starejših generacij iz delovnega razmerja v obdobju let 1966/70 bi skupno dobilo zaposlitev 1 milijon ljudi.
če to primerjamo z dosedanjimi gi banji, lahko ugotovimo naslednje: od let 1961—1965 je vsako leto iskalo zaposlitev 1,2 milijona ljudi, zaposlilo pa se jih je 800 do 900 tisoč. To pomeni, da predvide-vamo v petih letih zaposliti toliko Ijudi, kolikor jih je doslej iskalo zaposlitev v enem samem letu. V letu 1966 je dobilo delo 250.000 ljudi ob tem, da jih je 90.000 odšlo v pokoj in 60.000 na delo v inozem-stvo. Pomembno je, da se je v zadnjem letu emigracija iz vasi v mesto praktično istavila.
2e prvo leto reforme leto 1965 je pn neslo na področje zaposlovanja frapanten podatek. V tem letu se je zaposlenost v primeru z letom 1964 povečala le za 0,3 odst., kar je radikalna in kruta korekcija razmer, ki jih ilustrira naslednja primer java:
V času od 1952. do 19t 1. leta se je v Av striji proizvodnja rastlc. po stopnji 7,3, zaposlenost po stopnji 2,2, produktivnost po 4,9. V Romuniji raste proizvodnja po stopnji 11,0, zaposlenost 3,2, produktiv-nost pa 7,3. V DR Nemčiji raste proiz-vodnja po stopnji 9,1, zaposleniost 1,4, produktivnost 7.6 Na Poljskem produkci-ja 10,0, zaposlenost 3,2, produktivnost 7,6. To so države, pri katerih bi pričako-vali približno podobnost z Jugoslavijo. To-da pri nas so številke naslednje: produk-cija 16,0, zaposlenost 7,6, produktivnost 7,8.
Ce raziskujemo brezposelnost pri nas z vidika kvalifikacijske strukture brezpo-selnih, dobimo naslednjo sliko:
FSRJ           11,69%   78,18%   4,52%   5,59%
SR Slov.        13,36%    76,67%    5,91«/o   5,04%
V Sloveniji je torej kvalifikacijska struktura brezposelnih daleč »ugodnejša« kot v Jugoslaviji v povprečju, medtem ko primerjave « Srbijo ali BiH (ki imata an-gažiran veliko večji delež intelektualne de-lovne sile) sploh ne zdrži.
Za Slovenijo je posebej važen odsto-tek zaposlenih žena, ki tvorijo 40 odsi. vseh zaposlenih (BiH 22,8 odst., Makedo-nija 23,6 odst., Srbija 28 odst.). Za čudo je večina žensk pri nas zaposlenih v in-dustriji, medtem ko je v razvitih dežeiah njihovo mesto v terciarnih panogah. 66,3 odst. vseh brezposelnih je v Sloveniji žensk (nasproti 53,33 odst. za Jugoslavijo). Po pravilu je ženska delovna sila mlada in skoraj 70 odst. je bo ostalo v delov-nem razmerju še preko 20 let.
NEKATERA STALIŠČA O SEDANJEM STANJU V ZAPOSLOVANJU
Uradno stališče do zaposlovanja je na vadno hudo preprosto in se glasi nekako takole: nobenega izhoda ni za Jugoslavijo glede na ta pojav v tem trenutku. Brezpo-selnost bo lahko izginila šele, ko bo dala plodove intenzifikacija gospodarstva, v to-kovih gospodarske reforme, ki bo s hitrim izločanjem delovne sile iz sekundarnega sektorja istočasno dvigala produktivnost nacionalne ekonomije in tako ustvarilapo-goje za masovno prelivanje delovne sile v terciami sektor. Splošno je znano, da v tem primeru število delovnih mest v ter-ciarnem sektorju narašča hitreje, kot se zmanjšuje v sekundarnem. Sedaj smo v fazi, ko sekundarni sektor že izloča delov-no silo, niso pa še ustvarjeni pogoji, da bi tercirani sektor to delovnč silo sprejel.
Karakteristično za odnos do vasi (ki je zreducirana na privesek tovarne brez last-ne koncepcije) je stališče, da je treba se-daj, ko je težko za delo, vse, ki so kakor-koli povezani s kmečko proizvodnjo, po-slati iz mesta nazaj na deželo in tako za-gotoviti delo »pravim proletarcein«.
Zeio reaina (če pozabimo idejne in po-litidne dieleme) so videti stališča glede sprostitve privatne iniciative, ki bo kaj hi-tro absorbirala višek delovne sile.
Ob vsem tem je gotovo eno, da nobe-no od teh stališč ni strokovno obdelano in idejno in političnd dovolj vsestransko osvetljeno, kar velja tudi za mnenje, da tu ni kaj storiti, če trg ne bo vpeljal re-da v gospodarstvo in prisilil k zaposlova-nju sposobnejše delovne sile.
V   naši današnji situaciji tržni mehani-zem nima tolikšne moči, in vprašanje je, če ni takšno stališče iskanje alibija ob po-manjkanju določene in konkretne družbe-ne politike ne  samo na   področju   zapo-slovanja,  pač  pa tudi  v  konkretnem  od-nosu   do   zaposlovanja  mlade,  najvitalnej-še,   strokovno   usposobljene   delovne   sile, kar vodi  do  frapantnega   pojava,   da   je med brezposelnimi ugodnejša kvalifikacij-ska struktura kot med zaposlenimi.
Ali je kljub marksistični teoriji o drža-vi in našemu prispevku tej teoriji možno, da neka država na trgu dela ne interveni-ra tudi z vrsto zelo konkretnih administra-tivnopolitičnih ukrepov, ne pa samo s sprejemanjem in zagotavljanjem najsploš-nejših meril za funkcioniranje gospodar-skega sistema?
ODNOS ZK DO VPRAŠANJ ZAPOSLOVANJA
Ali obstaja nevarnost, da bi sistem sa-moupravljanja onemogočil ali zavrl tehnič-noekonomski progres in ravno zaradi te-žav, ki jih tak napredek prinaša, in med njimi najbolj boleča je ta, da tehnološka revolucija ustvarja tudi tehnološko brezpo-selnost?
Nešolani in primitivni ljudje, ki so se navadili na privilegije, vidijo v vsakem prodoru razuma nevarnost zase in so za-to objektivno reakcionarni, ker ovirajo tu-di tehnološki napredek. To lahko kompro-mitira samoupravo in tu je naloga ZK pri izvajanju načel gospodarske reforme. Da bi ZK lahko opravila to nalogo, mora tu-di sama izbrati v svoja vodstva ljudi, ki jim je do družbenega napredka, ki pa tu-di vedo, za kaj gre. Monopolne grupe so že dolgo zavora in ravno na terenu razkrin-kavanja teh grup mora ZK pokazati svojo moralno in družbeno zavest
Z vso ostrino se postavlja v Zvezi vpra-šanje boja za mlade. (Kdo je že politično ocenil sežiganje univerzitetnih diplom in skušal k temu dodati nerešena socialna vprašanja, štipendiranje, kreditiranje, sta-novanja, zdravstveno zaščito, materialno osnovo družbenega življenja, rekreacijo, možnost izobraževanja, pogoje za razvoj fizkulture ifcd., in na tej osnovi razmislil, kako silno resna stvar je dialog, ki naj v ZK pripelje dobrega mladinca?)
Z vso ostrino se postavlja v Zvezi tudi vprašanje socialne baze napredka. (Kako izkristalizirati tisto silo v produkciji, ki bo jamčila, da bodo samoupravni organi stali na pozicijah radikalnih sprememb v tehniki in tehnologiji proizvodnje, in ne proti tem spremembam?)
SOCIALNI ASPEKTI POLITIKE ZAPOSLOVANJA
Nekateri v ocenjevanju problema brez-poselnosti izhajajo iz socialnega aspekta in ugotavljajo, da v osnovi človeška solidar-nost zahteva, da se obdrži življenje tudi z minimumom standarda vsakega člana družbe, ne glede na to, kakšen je njegov prispevek  k  družbenemu  proizvodu.  Stro-
ški zdrževanja posameznika so za družbo
kot celoto fiksni, ne glede na to, kdo jih v konkretnem primeru nosi. Potemtakem ni problem, ali proizvodnost nekoga zado-voljuje po minimalnem kriteriju, pač pa. ali lahko posameznik s čemerkoli prispeva k družbenemu proizvodu. Zaposlitev de-lavca' submarginalne produktivnosti lahko ima torej tudi ekonomsko upravičenost. Bilo   bi   neracionalno  ne   izkoristiti   delov-
nih virov teh olanov družbe, ko jim družba tako ali tako mora  zagotoviti do-
lo&en standard potrošnje.
Primer uporabe delovnih vinov sub-marginalne efektivnosti ni opuščanje sploš-nega kriterija minimalne efektivnosti, ki je osnova moderne ekonomije. Gre za iz-jemen primer, za katerega splošnih zako-nov ekonomije ni mogoče upoštevati, ni pa tudi mogoče najti rešitve zanj izključ-
no v okviru ekonomskega mehanizma.
V  ZSSR   na   primer   variira   razlika v stroških proizvodnje ene tone železa v raz-merju  1:5,  ene  tone  nafte   1:9,  pri  enem kubiku zemeljskega plina pa variirajo stro-ški celo v razmerju 1:50. To so tako veli-ke razlike, da je možno z gotovostjo pred-postavljati, da izhajajo iz velikih razlik v organskem sestavu kapitala, kar bi bilo v tržni   ekonomiji   nemogoče.   To   omogoča, če obstaja nevarnost širše tehnološke brez-poselnosti, ki je v krajšem času ni mogo-če preprečiti,  da  se zadrži  del  zastarelih podejtij sporedno z modernima, in to tako da se v njih eventualno zadrži samo tista delovna sila, ki jo je težko prekvalificirati (glede na starost ali na nivo izobrazbe).
Iz jugoslovanskih revij izbral FRANCI PIVE
Vietnamska revolucija
V okviru Tedna solidarnosti z vietnam-skim ljudstvom objavljamo odlomke iz knjige J. Williama Fulbrighta Aroganca sile. Demokratski senator iz Arkansasa je znan kot velik zagovornik mira in konča-nja vojne v Vietnamu, prav tako pa tudi za temeljito spremembo zunanje politike ZDA do Latinske Amerike in Jugovzhodne Azije. V svoji dolgoletni praksi na položa-ju predsednika senatnega komiteja za zu-nanje zadeve je dosledno zastopal pravice do samoodločbe narodov in nevmešavanja ZDA v notranje zadeve drugih dežel.
Ameriški vojaki se borijo in umirajo v neki drugi revoluciji — ali točneje, v ne-ki azijski državljanski vojni, ki se je raz-širila in prerasla v konflikt med ZDA in azijskim komitnizmom.
Vojna v Vietnamu je povzročila težave in razdelila Američane bolj kot katerako-li vojna v dvajsetem stoletju. Mnogo na-ših Ijudi, morda večina, gleda na vojno kot nujnost vendar ni nič manj drugih, ki so polni dvomov in skrbi: nekateri ni-so prepričani, da je umestno reševati re-žim v Saigonu, nekateri se boje, da so ZDA po nepotrebnem prevzele vlogo sta-rih evropskih kolonialnih sil, spet drugi pa preprosto ne morejo razvuneti, kakšnim življenjskim interesom služi pošiljanje mladih ameriških vojakov v vojno in smrt, v državljansko vojno, skoraj deset tisoč milj daleč od domačih tal.
ZAKAJ SE AMERICANI BORE V VIETNAMU?
Mislim, da skoraj iz povsem enakih raziogov kot takrat, ko simo intervenirali z vojaško silo v Gvatemali 1. 1954, na Ku-bi 1. 1961 in v Dominikanski republiki 1. 1965. V Aziji in Latinski Ameriki smo predivsam nastopali proti komunizmu mimo naših simpatij do nacionalizma, ker smo gledali na komunizem kot na neko vrsto absolutnega zla, kot na totalno po-gubno doktrino, ki odtujuje ljudem, ki so ji izpostavljeni, svobodo, dostojanstvo, ra-dost in srečo, prav tako pa tudi upanje, da bi si lahko to kdajkoli ustvarili in pri-dobili Menitn, da je tak pogled na komu-nizem največkrat prisoten v ameriški zu-nanji politiki; mislim tudi, da je to glav-ni razlog za naše vmešavanje v Vietnamu in za nastanek »Azijske doktrine«, pod ka-tero se ZDA vse bolj približujejo vlogi po licaja v Jugovzhodni Aziji.
Rečeno je bilo, da se borimo proti se-vernovietnamski agresiji bolj kot proti ideoloefir  ^  ia mora »druga stran« samo
»prenehati delati to, kar dela« za ponovne spostavitev miru. Toda kaj drugega dela jo Severnovietnamci, razen da sodelujejc v državljanski vojni, ne v tuji deželi, tem-več na drugi strani demarkacijske črte med dvema sektorjema iste dežele, v drža^ ljanski vojni, v kateri sodelujejo tudi Ame ričani, ki so doma deset tisoč milj on-stran oceana? Ali delajo kaj drugega, kot je ameriški Sever storil ameriškemu Ju-gu sto let pred tem, z rezultati, ki jih da-nes obžaluje le malo mojih prijateijev juž-njakov?
V ČEM JE PRAVZAPRAV NJIHOV ZLOČIN?
Ostri so v ravnanju z lastnimi ljudmi in kruti v vodenju vojne, toda vse te last nosti jih bore malo ločijo cxi južnih Viet-namcev, za katere se borimo mi. Zločin sevemih Vietnatncev (kar je razlog, da so naši sovražniki) je, da so komunisti, ure-sničevalci filozofije, ki jo mi razuinemo kot zlo. Ko so 2e bile vse uradne izjave o agresiji in obrambi svobode in o sveto-sti naše besede izjavljene in naštete, smo
še vedno ostali z dvema bistvenima razlo. goma za naše vmešavanje v Vietnamu: po-gled na komunizem kot na filozofijo zla ia pogled na nas same kot na božje angele maščevanja, katerih sveta dolžnost je boje-vati se z zlom.
Razumevanje komunizma kot filozofije zla je popačujoča prizma, skozi katero vi-dimo projekcijo lastnih misli bolj kot ti-sto, kar v resnici je. Gledano skozi to prir zmo vidimo Vietkong, ki reže grla vaškim poglavarjem, kot divjaške morilce — ame-riške pdlote, ki upepeljujejo nevidne žene in otroke z napalmom, pa kot pc^umne borce za svobodo; vidimo odpadništvo Vi-etkonga kot izmeček komunizma, znatno večje odpadništvo saigonske vojske pa kot izraz preporste žeje vmiti se na kmetijo;
vidimo puritansko discipiino življenja v Hanoju kot zasužnjevanje, kaos in korup-cijo v Saigonu pa kot svobodo; vidimo Ho ši Minha kot osovraženega tirana, Nguyen Cao Kyja pa kot branilca svobo-de; vidimo Vietkong kot lutko Hanoja ia Hanoi kot lutko Kitajske, vlado v Saigo-nu pa kot zvestega zaveznika ZDA; in končno, vidimo Kitajsko, ki nima čet v Južnean Vietnamu ,kot resničnega agiresor-ja, medtem ko se sami s stotitni tisoči možmi upiramo tuji intervenciji.
Ti občutki niso očitno napačni, ampak so popačeni in pretirani. Resnica je, brez ozira na tisto, česar smo krivi mi, da je večja krivda komunizma, ki je poteptal sporazume, vrgel neškodljive vlade in na splošno povzročil mnogo, da smo si sovraž-niki. Vendar pa je v naše slabo, da raz-polagamo s silo, ki je sposobna zmagati, pa ne stavimo konstruktivnega predloga za nasprotnika. Kot daleč močnejša stran smo bolj sposobni in poklicani, da pre-vzamemo iniciativo in da pokažemo neko-liko velikodušnosti. Toda tega ne stori-mo. Namesto tega stopamo po varljivi in nevarni poti, ki je vse prej kot znana ame-¦iški zgodovini.
Razen pri Monrojevi doktrini so ZDA tradicionalno odklanjale politiko enostranske odgovornosti za večja po-dročja ali celine. V 19. stol. ZDA niso imele skoraj nikakršne vloge v evorpski politiki in le postransko vlogo v Aziji, pri čemer so se raje imele na primer napredka in demo-kracije, ki bi ga drugi lahko posneli ali pa ne, kot bi se jim zdelo primer-no. V 20. stol, so nas dogajanja zunaj našega nadzora pripeljala v dve sve-tovni vojni in nam postavila obvez-nosti daleč zunaj naših meja. Vendar pa je bila politika ZDA od takih do-gajanj, vsaj do bližnje preteklosti, vo-dena na dveh izredno pomembnih na^ čelih: prvič, da so bile te obveznosti omejene na določene dežele in dolo-čene cilje in drugič, da bodo reševane in izpolnjevane kolektivno ali v okviru Združenih narodov ali v sodelovanju z našimi zavezniki.
Nastala »Azijska doktrina« pred-stavlja radikalen premik v ameriški zunanji politiki s tem, da je enostran-sk in dejansko neomejena v svojih ciljih. reBz ozira na Združene naro^ de... so ZDA samostojno jamčile zmago svojim varovancem v vietnam-ski državljanski vojni in obljubile zgraditi »Great Society« v Aziji... V Vietnamu se ZDA bore dejansko same zaradi nejasnih ciljev v vojni, ki ni mednacionalen konflikt, temveč vstaja v enem delu razdeljene dežele, pod-pirana od drugega dela...
nadaJLjeva<n<je na 7. strani
SLOVENSKO GLEDALISCE 1967
MVAN CANKAH9 HLAPCI (2)
Obe uprizoritvi Hlapcev, o katerih hočemo goivoriti, izhajata iz naslednjih temeljnih vpra-šanj, ki ju neeksplicirani obliki zastavlja Can-karjevo besedilo: prvič, ali je mogoče usodo učitelja Franca Jermana pojmovati v dosled-nem tragičnem pomenu in ali so Hlapci po tej logiki tragedija nekega neuresničljivega moral-nega aktivizma, ki ga je pokopal lastni esha-toioški program — »iz hlapcev napraviti lju-di«? In drugič: ali moramo na naše dramsko besedilo gledati s stališča Jermanovega esha-tološkega prograrna samega, se pravi, da nas potem v prvi vrsti ne more zanimati njegov realni potek, skupaj z abdikativnim koncem njegovega kreatorja Jermana, skratka njegova usoda, kakor jo popisuje Ivan Cankar, ampak moramo biti najbolj pozorni na Jermanovo razmerje do kovača Kalandra, ki bo — po očitnih avtorjevih zagotovilih — v prihodnosti uresničil Jermanov moralni oziroma eshato-loški program?
Navedeni vprašanji pa v dramaturškem je-ziku in z drugimi besedami pomenita nasled-nje: ali so Hlapci potemtakem tragedija s srečnim koncem? Kakor je narnreč znano, Can-karjev junak na koncu ni mrtev ali kako dru-gače pokončan, ampak se z odpuščanjem in blagoslovom umirajoče matere ekstencialno zveliča in tako popolnoma odreši svoje trar gično aktivistAčno prizadevanje, pri čemer pa sevecla mora po Cahk&rjevi volji to priza-devanje živeti naprej — v kova/u Kalandru in drugih »antikristih«, ki bojo nadaljevali Jenna-novo, za zdaj popolnoma spodsekano in one-mogočeno izročilo ter se pri tem seveda ne bojo več ozirali na intimiteto, ki po Ivanu Can-kai-ju predstavlja — z zgodovino in eshatolo-škimi programi a priori sprte razsežnosti člo-veškega bivanja. Skra-tka, realizatorji Jermano-ve moralne zamisli ne bojo smeli ponavljati starih napak, ampak si bojo za kriterij svoje aktivnosti vzeli najprej dokončno uresničenje eshatološkega progr&ma in šele nato — v pri-hodnosti — realizacijo drugih ekstencialnih oblik.
Dejstvo je, da se obe vprašanji, ki smo ju navedli zgoraj in podrobneje opisali v prvem delu pričujočega spisa (Tribuna, št. 3), pri-kazujeta v Canka-rjevem tektstu na popolnoma enakovrednem nivoju, se pravi, da je mogoče na obe vprašasnji odgovoriti tako pritrdilno kot tudi zanikovalno. Hlapci so tragedija ne-uresničljivega moralnegat aktivizma, vendar pa so v istem tudi njegov manifest, kar po-meni, da Jermanova abdikacija ne more po-meniti nič usodnega za ta aktivizem, saj nas drania takoj napoti k novemu akterju — ko-vaču Kalandru. Hlapci so torej v resnici tra-gedija s srečnim kancem: prvi jttnak se mora sicer umakniti iz aktivizma, vendar pa je tu že drugi junak in tako se z vso stvarjo prav-zatpirav ne zgodi nič hudega.
Prav zato se sakralno razpoloženje, ki se nas loteva, ko sedamo v avditorij Cankarievih Hlapcev, kaže v istem tudi že na izrazit način vprašljivo in tudi le začasno, tako da smo prisiljeni zastaviti novo vprašanje: ali ne funk-cionirajo Hlapci izrazito ambivalentno, saj predstavljajo na prvi strani tragično evidenco sveta in zlasti z razmerjem Jerman — ma-ti tako rekoč pristajajo na njegovo tra-gično zacementiranost in nespremenljivost na drugi strani in malone v istem hipu pa že sporočaijo tudi novo resnico: svet bo kovala roka kovača Kalasndra in s to roko se bo nazdanje temeljna struktura — hlapcev in oblasti — preformirala v novo strukturo sveta? V njej bojo dobile polno veljavo Jerma-nove besede, samo enkrat in že na začetku drame izgovorjene, v nadaljevanju pa z nje-govo usodo na pol zanikane:
»Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!«
Te besede moramo sitiurati v središče ti®te uprizoritve Cankairjevega besedila, ki jo je v Drami Slovenskega narodnega gledališča režiral Slavko Jan in kjer v Jermanovi vlogi nastopa Lojze Rozman. Ta uprizoritev celo kaže, da -bi morale na<vedene besede stati na njenem koncu, kar seveda porneni, da je res-nični predstavnik slovenskega naroda lahko le kovač Kalander ter da je zatorej končni po-udarek Janove uprizoritve v vsebini in smislu tistega- moralnega oziroma eshatološkega prl-zadevanja, ki ga je začel učitelj Jerman in ki se glasi: iz hlapcev je potrebno napraviti lju-di, šele potem bo lahko narod sam — bre/ pomoči fraka in talarja — odločal o svoji sod-bi in usodi.
Sporočilo Janove predstave daje torej bi-stven poudarek na eshatološko dimenzijo Hlapcev, o čemer priča že sam prostonsko scenski okvir uprizoritve, ki ga je zasnov&l Sveta Jovanovid in ki ga se&tavlja dvoje po glavitnih elementov. Prvi element predstavlja ogromen, preko horizonta se raztezajoč obe-šalnik, na katerem skoz vseh pet dejanj visijo zmečkane cunje. Ta- scenski simbol je po vsem videzu v najtesnejši zvezi z moralnim vede-njem nekaterih junakov v drami, vedenjem, ki ga je Slavko Jan postavil diametralno nasprotno Jermanovim moralnim načelom. Drugi element označuje starinske kmečke skrinje, s čimer dobi moralni pomen prvegai stmbola ooseben smisel, ki ga moramo najbrž povezati z na-slednjo Jermanovo  izjavo:
»Ali veš, da se ukvarjam z zgodovino slovenskega naroda? (...) Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v n&ših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila
smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«
Po našem režiserju je torej dramsko do-gajanje najtesneje povezano s slovenskim na-cionalnim problemom, ki je — kakor je znano — problem hlapčevanja in problem osvoba-janja. Naša uprizoritev je do tega problema v izrazito aktivnem, razreševalnem odnosu. In tudi Lojze Rozman izgovori navedene Jerma-nove besede z nekakšno sveto jezo, v kateri se mešata prezir in bolečina, gnus in aktivi-stični zanos, izgovori pa jih naravnost v av-ditorij, malone brez vsake zveze z načinom, kakor je govoril prej in kakor bo govoril potem. Izjema je pravzaprav prej citirani stavek o narodu, ki si bo sam pisal sodbo, in morda še nekaj podobnih izjav. Sicer je igra popolnoma mirna, trezna, analitična.
Tako smo se že približali poglavitnim last-nostim Janove uprizoritve. Srečujemo se torej s podobo specifičnega sveta, ki ga razkraja posebna moralna insuficieintnost. Svet je do tiste mere razkrojen, da njegova podoba sama po sebi kliče po temeljni reformi in korekturi. Tako se ta podoba odvija pred našimi očmi popolnoma mirno, tako rekoč samoumljivo in sainozavestno na vseh tistih mestih pa, kjer
Branko Grubar v vlogi Jermana, režija Mile Korun
(foto V. Berk)
doseže njena aktivistična eksplicitnost višek v jaisnih in manifestativnih definicijah in klica-jih, se način mimega odvijanja prekine, na-stane premor, prazen prostor med besedami, iz katerega je šele mogoče zakričati besedo o pravi resnici sveta, obenem pa tudi direktno definirati oba scemska simbola: prek horizonta viseče cunje in patriarhalne slovenske skrinje. Temu temeljnemu načinu odrskega pripo-vedovanja se dosledno prilega moralna defini-cija nastopajočih oseb, ki jo je režiser izve-del skoro pretirano radikalno: Jermanov proti-pol nadučitelj (Boris Kralj), Minka (Ivanka Mežanova), zlasti pa Komar Jurija Součka, so čiste karikature, zato pa so seveda po svoji zasnovi poudarjeno heroične figure. Kot vezni člen med obema moralnima formama, čisto in poniglavo, nastopata župnik, ki ga igra Stane Sever, in Hvastja Aleksandra Valiča. Tako . župnik kot Hvastja nastopata y predstavi iz raaito mediatorsko: skoz njuni figuri se lahko obe omenjeni moralni formi šele tematizirata, postajata razvidni in funkcionalni, zato je se-veda jasno, da je moral Stane Sever koncipi-rati svojo vlogo z močnimi simpatijanni do Jermanovega moralnega prizadevanja. Stane Se-ver ni nastopal kot totalitarni oblastnik, am-pak kot fair partner v igri, ki je že vnaprej dobljena in v kateri je treba postopati s pre-magancem spoštljivo in častno. Isto je pravzaprav značilno tudi za Valičevega Hvastjo, ki je neke vrste varianta Jermanove čistosti in poštenja in ki se zatorej lahko adekvatno razkrije šele v Jermanovi intimni drami, torej tam, kjer stopi na mesto zgodo-vtne intimiteta — razmerje do umirajoče ma-tere. V tej intimni drami, ki jo je Slavko Jan skoroda popolnoma odlepil od Jermanovega moralnega angažmaja in jo zrežiral kot samo-stojno, nekoliko melodramsko in ganljivo sklep-no igro, se spojita Hvastja in Jernian v či-stem, znotraj omejenega zgodovinskega sveta neuresničljivem poštenju in sklepu, da je po-trebno zraerom ravnati moralno dosledno, pokončno in moško. — Ta sklep postane tudi eshatološki model uprizoritve, ki je režiserju zadosten porok za adekvatno rešitev sloveiv skega nacion&lrfega problema. Jermanov social-ni labodji spev, izgovorjen v znanem prizom s kovačem   Kalandrom,   dobi  blagoslov   umira-
joče matere, s čimer je končno dosežena zve-za med socialijami in intimiteto, ohranjen pro-gramski smisel morale, Jerman pa zanesljivo obvarovan pred tragičnim padcem v suicid. Ko se mu pridruži še razumna in dobra Lojzka (Mojca Ribičeva), se drama sklene v popolnem skladju: v tragediji ni nihče nič iz-gubil, še več, skoznjo se je namreč razkril model socialno in intimno adekvatnega rav-nanja in bivanja.
V  tem  skladju  je  seveda  tudi  zaključno sporočilo uprizoritve Slavka Jana.
3.
Uprizoritev v ljubljanski drami je uspela doseči notranjo konsistentnost in integrativ-nost Jermanove figure, potrdila je smisel nje-nega moralnega angažmaja, ki ostane kljub Jerma-novemu socialnemu porazu še nadalje živ in pravzaprav kar kliče k svoji realizaciji. Obenem pa je, kot vse kaže, uprizoritvi uspelo uskladiti ta smisel z Jermanovim bivanjem, ki je kljub destruktivnim elementom oziroma di-lematičnosti — pravzaprav bivanje sinteze, ne-prenehnega premagovanja temeljne vprašljivo-sti sveta in s tem vendarle tudi neprenetinega zmagoslavja. Uprizoritev je torej sakralna na neki novi ravnini, ki bi jo mogli označiti kot totalizacijo eshatoloških prvin v besedilu, pri čemer pa se seveda zastavlja vprašanje, ali se ne srečujemo z neko temeljno redukcijo, saj uprizoritev s svojimi sklepi ukinja ambiva-lentnost besedila. Dejstvo sicer je, da to re-dukcijo besedilo samo omogoča, saj z rahlo ali kar naključno zvezo med posameznimi elementi, iz katerih je zgrajeno, pra-vzaprav celo naravnost izziva različne interpretativne oziroma gledališke razlage. Režiser Slavko Jan se je torej odločil za eshatološko inter-pretacijo, njegova predsta»va je zgrajena s sta-lišča smisla, ki nosi Jermanovo moralno pri-zadevanje in skuša ta smisel v nas prebujati ali potrjevati. Pri tem pa se seveda ne more spraševati po vseh nakjlučnih zvezah in raz-merjih v besedilu — ampak rešuje uprizorit-veni problem docela fenomenološko, pred-stava je povzetek tistega, kar je v besedilu na prvi pogled razvidno in jasno, tisto, kar je vprašljivo, pa je bodisi postavljeno med okle-paje bodisi podrejeno središčnemu mora^lno eshatološkemu toku.
če je torej Janova predstava v celoti sinte-tična, pa je uprizoritev, ki jo je v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju režiral Mile Ko-run, izrazito analitična ter usmerjena pred-vsem v Jermanovo dramo. To pa seveda že pomeni, da se uprizoritev y temelju izmika eshatološkim komponentam in postavlja v sre-dišče eksistencialni problem. Jasno je, da v tej smeri ne more dosegati nekih pozitivnih oziroma razreševalskih zaključkov, prav tako ne neke splošne, v socialnem smislu obvezne resnice oziroma postulata, ampak ostaja ujeta v poseben prazen prostor, kjer pa se morala, kakor jo z Jermanom razkriva Ivan Cankar, vendarle prikazuje v svoji najadekva<tnejši ob-liki: kot posebna oblika samovolje, za katero je objektivni svet nekaj popolnoma naključ-nega, načelno slabega in zatorej nesprejemljive-ga. Razumljivo je, da v takem svetu Jerman ne more več biti junak, ki bi z železno silo zve-stobe definiral amoralnost svojih učiteljskih kolegov in župnikovo nesprejemljivo pojmo-vanje oblasti, ampak je shizoiden tip, v ka-terem prihaja resnica sveta do svojega polne-ga izraza predvsem skoz njegovo sa-movoljno moralno držo ki je seveda — kakor že v bese-dilu samem — docela netematizirana rn brez vsakršnega realnega socialnega programa je skratka morala »sama po sebi«; obsojenost na neminljivo tujstvo v amoralnem svetu pa je konsekvenca te morale, ki je po vsem videzu ne more odrešiti niti Jermanova zveza s ko-vačem Kalandrom.
V takšnem razumevanju, za> katerega misli-mo, da izhaja strogo iz vsebine teksta samega, izmika pa se njegovemu tradicionalnemu, sa-kralnemu pomenu v naši zavesti, pride do svojega polnega obsega tudi svet, v katerem skuša Jerman realizirati svojo moralno dru-gačnost in ki ga nazadnje — brez vsakršnega smisla za stvarno ravnino sveta in docela nefunkcionalnega — izvrže. Amoralni učitelji se spremenijo v obrobne, za Jermanovo dra»-mo nepomembne, figure, poudarek pa se prenese na župnika, ki je zdaj izrazita (ma-lone moderna) tebnokratska figura, katere osrednja oblastna težnja je funkcionalizacija sveta:
»Ko ste slišali besedo hlapec iz mojih ust, ste ugledali y svojih užaljenih mislih črno suknjo, rožni venec, procesije in bra-tovščine. Slišali ste ukaz, ki ga nisem dal. Bodi prispodoba dognana: kadar je hla-pec dokončal svoj posel, pojdi v krčmo ali pojdi kamorkoli, gospodar te ne vidi; edino glej, da mu y pijanosti žita ne povaljaš in hleva ne zapališ.«
Iz teh stavkov sledi, da se župnik zav-zema za umen, urejen svet, v katerem se besedi gospodar in hlapec izgovarjata izrazito metaforično in kjer temelji njun pomen y naravni delitvi dela, ne implicira pa niti bistvenih in odločilnih ideoloških niti eksi-stenčnih razlik ter seveda še ma-nj možnost totalitarnih konsekvenc. V skladu s takšnim razumevanjem je Mile Korun zasedel v žup-niku mladega igralca (Stanka Potiska) in prav tako za Jermana (Branka Grubarja). župnik je docela odprt, prožen, razumevajoč in racionalen tip oblastnika, njegova vloga v svetu je umna in koristna. Njegovo razmerje do Jermana je razmerje dveh enakovrednih pa-rtnerjev, ki si nasprotujeta v povsem na-čelnih pogledih; smisel tega ravnanja je v tem,  da se njuna pogleda iiskladita in se  s
tem v svet povrne umnost in funkcionalnost. Zaradi posebne Jennanove narave (samovo-lja) se ta premik ne more izvršiti in tu nekje se začenja tudi drama te samovolje, ki se mora za Jermana seveda končati popolnoma porazno, v niču: tudi samomor ne more biti rešitev, saj se more pred nevarnostjo to-talnega dejanja samovoljna moralna drža edi-nole zlomiti. Jermanu po logiki Korunove uprizoritve ne more preostati prav nič dru-gega kot intimiteta, popolno slovo od zgodo-vine, sestop iz morale. Zato nosi njegov zadnji stake: »Duša, dekle, žena. Daj, da naju bla-goslovi, za novo življenje blagoslovi...« iktus na besedah žena in novo življenje.
Ena forma samovolje (socialije) je torej zanikana in zlomljena, da bi prepustila svoje mesto novi formi: inlimiteti. Prehod med obema formamai v Korunovi režiji ni pomem-ben. Tragičen pa je propad socialne forme. In v tera je tudi bistvo te uprizoritve, ki je tako srečno ohranila ambivalentnost Cankar-jevega besedila in se tako prebila bliže v te-meljno dilemo drame, ki je dilema med so-cialnim in intimnim — ne da bi se mogla dokončno razrešiti.
Andrej Inkret
Stars and stripes
Na beneškem bienalu 1964 visi slika: nasli-kana državna zastava ZDA. Barvni liki držav-ne zastave ZDA so naslikani na platnu na enak način, kot so natiskani na blagu, ki visi s pro-čelja ambasade ZDA v Zagrebu. Isti artikel — državna zastava ZDA — prebiva enako na dveh krajih: na blagu zastave in na slikarskem platnu.
M.P.
OSVETLITEV
Ce se prepustimo radovednosti, nas bo ver-jetno najbolj zanimal potek razvoja oblikova-nja od prvotne bele podlage do poznejše barvne polnosti. Pozneje, ko nam je slika po ogledovanju bližja in doumljivejša (Gromače 5, 1963, Oton Gliha, sodeloval na zadnji razstavi sodobne hrvaške umetnosti v Ljubljani, Moder-na galerija), vidimo, kako se na celotni povr-šini razvije barvno trepetanje prevladujoče modrine z drobnejšimi črnimi in temnomodri-mi potezami, nato pa se to barvno migotanje dopolnjuje in iz navidez povsem neorientira-nega kaosa pričenjajo polzeti močnejše lini-je, ki sekajo (vendar nikakor>ne trdno in ostro> kot sam izraz zveni) prevladujočo horizontal-no usmerjenost. Tako se zdi na prvi pogled, da niti vertikale niti horizontale ne uvajajo trd-nih razmerij. odločujočih nasprotij, ki bi jih glede na svoje pozicije morale ustvarjati. Na-mesto pričakovane usmerjenosti v globino, v prostor, namesto sekanja linij na način, ki bi nam omogočil spoznanje strukture celotne sli-kovne površine, že v tem trenutku slutimo ne-ko ogrodje (ozadje), na osnovi katerega je sli-ka nastala (to. kar vidimo, skušamo dopolnje-vati z »vsebino«) in lahko ugotovimo, da je pred nami ustvarjen droben, suh svet, ki za-živi le poredkoma v čistih barvnih poudarkih. Vidimo jih lahko kot drobno migotanje barve, ki ima v določenih prostorih nekoliko močnej-šo vlogo, a je obenem vsa preprežena z v tenkih curkih prelivajočimi se barvami, ki se širijo preko celotne površine. Prav ta tiha, na prvi pogled nikakor ne močno zastavljena organi-zirancfst ploskve, vnaša v kaligrafični kaos pre-cizno, malone tektonsko stopnjevanost, ki nas nujno spomni na neko predlogo, naj bo še ta-ko davna in zakrita v sliki sami. Ob tem po-misleku se iudi prvotni dojem kaosa prelevi v spoznanje o namenskosti upodobljenega. Spo-mni nas na odmev pokrajine, na slikariev spo-min. To si lahko potrdimo že, če si ogledamo dela, ki so nastajala v drugi polovici petdese-tih let in katerih lep primer so Gromače iz leta 1958. Tako nam bo prejnšja misel o zaveza-nosti slikarjevega ustvarjanja lastnemu spomi-nu in razvoju toliko jasnejša.
Avtor reproducira svoj spomin na kraški pejsaš. če smo doslej vedno omenjali nasprot-ja, ki nastajajo, ko se predmet v umetniko-vem oblikovanju izgublja v nekaj drugačnega, novega, brezpredmetnega, nam nudi umetni-ško potovanje Otona Glihe bleščeč primer ilu-stracije takega razvoja, osebnega, dovršenega, na ravni, ki jo zmore le še peščica jugoslovan-skih sodobnih slikarjev. Frano šimunovič iz-haja iz podobnih stališč, iz opisa kraške po-krajine, vVndar ohranja njeno neposredno po-javnost, ki pa se ji Gliha v čistern likovnem razvoju odpoveduje. Sprva je bila njegova po-glavitna težnja ustvariti v ploskvi nek spo-minski odsev, ki pa se je pozneje, skladno z razvojem takšnega namena, umikal bolj spro-ščenemu, vsebinsko (neposredno) manj jasno izraženemu, čeprav v likovnem smislu natanč-no in trdno izvedenemu oblikovanju, kar ga je vodilo k izvedbam, kot so Gromače iz leta 1966. Reprodukcija spomina je povsern prefor-mirana. Vidna je uveljavitev nasprotij, ki so se na drugačen način javljala že v prejšnjem njegovem delu, vendar gre za nov tip ustvar-janja: to, kar je ostalo, so nasprotja osvetlitev in otemnitev v ploskvi, ki sker kažejo na svoj izvor, a so povsem svobodno obdelana, barvno precizno označena in kompozicijsko točno premerjena. Kljub navidezni statičnosti — le-ta nastopa kot vlečka spomina prvotnega slika-nja pejsaža — pa lahko ugotovimo optimisti-
čen razpon slikanja: z veliko slikarsko kul-turo je ves akcesorij pejsaša uveden v novo igro, v kateri izgublja korenine sekundarna slikarjeva navezanost na ozko pripovedno in se vse bolj izraža njegovo prepuščanje neveza-nemu, svobodnemu oblikovalnemu mišljenju. Potek razvoja k sedanji stopnji zabrisano-sti pejsaža ima dvoje niti: prva je pot stala (stališča). Umetnik z zvišenega mesta opazu-je del pokrajine in prenese izsek, ki mu ustre-za, v svoj oblikovalni način, kar mu omogoči njegovo znanje, spodobnost dojemanja in last-na domiselnost v obdelavi. Ta manieristična opredelitev slikanja pejsaža mu je ob boljši orientaciji nudila tudi možnost posplošitve in obenem zajemanja vsega, kar mu je omo-gočalo, da obdrži zamah kompozicije, ki bi se ob takem oblikovalnem postopku lahko izro-dila v šablono. če bi začeli ogled Glihovega dela s slikami, kot so Voz na Krku, Pogled na Omišalj, in nadaljevali še v naslednje leto (1954), bi že v upodobitvi istega motiva (Voz na Krku), tokrat pod naslovom Primorje, za-sledili način preobrazbe pokrajine. Nastaja tip pejsaža, ki se sintetično nagiblje k posplo-šitvi, k enotnemu pogledu navzdol, brez drobljenja na manjše, podrobnejše prikaze in opise, tako da nastaja prav v teh obrobnih prikazih — dela se orientirajo po tistih zname-njih v pokrajini, ki so jasneje izražena — »ne-red«, posnet sicer neposredno iz terena, ven-dar že preformiran v osebni avtorjev stil. Sre-di petdesetih let se pojavijo Gromače in nji-hove risarske sporednice, mnošica kaligrafsko obdelanih risb, izvedenih neposredno na tere-nu. (O tem: Oton Gliha, predgovor Boris Vižin-tin, monografija, Zagreb 1958) Ta kaligrafija risb je druga pot. Nosi eno poglavitnih prido-bitev njegovega slikarstva: spoznanje »nere-da«, ki sproža novo barvno obdelavo ob od-kritju dejstva, da se v tej kaotični skupnosti monohromnost raztrga v mnoge drobne delce, pike in madeže. Poleg dobro vidnih barvnih polj, spretno organiziranih v soglasne skupno-sti, prodira sporedno z odmišljanjem neke konkretne pokrajirte tudi novo zajemanje raz-merij v slikah tega časa; slikar polagoma za-pušča po zunanjih vplivih dojeta razmerja, ki so vezana na pridobivanje njegovega predstav-nega sveta od zunaj, in se spušča v nogum-nejša odmikanja od navezanosti na svdje pred-stave o pokrajini, ki vztraja kot »spomin« še dolgo č.asa v njegovem slikarstvu. Z uporabo kaligrafskih elementov je tako znova zaživel pejsaž, a se je obenem tudi povsem spremenil. S te točke se je nudila slikarju pot ne k neki »pokrajini nasploh«, marveč k tistemu načinu oblikovalnega mtšljenja, ki ob neprestani na-vezanosti na trdna dejstva predmetnega, za-jema iz predmetnega le tista znamenja in spo-ročila, ki jih more svobodno razviti in vari-irati v mikrokozmosu predrKetnega. Edino ta-ko je mogoča in razumljiva tudi današnja stopnja njegovega ustvarjanja.
T.  B.
VETER V VEJAH SASAFRASA ALI STARA PARODIJA V NOVEM OKOLJU
Westem je do današnjih dni populariziralo filmsko platno. Gre za preprost problem z ne-skončno možnostjo variacij: boj med dobrim in zlim, kjer idejno, moralno in fizično zmaga dobro. Osebe, čas in kraj podlegajo nekim za-konom, ki so, razen redkih, večinoma nepo-membnih skokov stran, stalni. To je neke vrste naivna zgodovina osvojitve, naselitve in druž-bene ureditve Severne Amerike. Prevladuje pre-pričanje, da je ivestern nekakšen ameriški ju-naški ep, to je najmlajši naslednik tiste zvrsti, ki jo je Evropa v 13. stoletju že zaključila. čas in kraj sta torej dana, ostanejo še samo ose-be. Te so: plemenit, moralno neoporečen kav-boj, ki je poleg tega še silen strelec in nepre-magljiv pretepač, nežna lepa devica (ali vsaj kako drugače neoporečna), družinski očetje, boreči se za zemljo, pokvarjeni, neobriti ro-parji itd. Seveda je jasno, da zvrst, ki »paše« pravzaprav v pretekla stoletja in ki je obenem doživela silen komercialen uspeh, kar kriči po parodiji. Parodija na ivesterne ni ničesar novega, srečamo jo lahko na filmskih platnih, radijskih igrah in v literaturi. Lep, bel kavboj postane pozirajoča reklama za revolverje, nje-gova veličastna skrivnostnost pa instinktivno zavarovanje pred razkritjem lastne notranje praznine, nežna devica je prisiljena vztrajati v svojem stanju samo zaradi neustreznosti in dolgočasne počasnosti tega sveta itd. Naivno zvrst pač ni pretežko osmešiti. Vendar pa po večini ostane takšna satira na istem mestu kot snovr iz katere je nastala: zabava nas. Do-ber mcstern stoji celo više kot dobra parpdi-ja nanj, kajti parodija smeši njegove zakoni-tosti, ki so (predpostavljam, da je ivestern do-ber) časovno in prostorsko avtentične in po-trebne za njegov svojstven izraz. Parodija na mestern je parodija na slab icestrn, tak, ki ga je konvencionalen okvir zgodbe premagal in zadušil. Rene dč Obaldia se v svojem Vetru v vejah Sasafrasa* norčuje iz vsega in vsakogar. Dialogi mnogokrat celo osupljajo s predirnost-jo, osti, ki jih je toliko, da jim težko sledimo, pa kažejo jedek oster humor, ki se mu sme-jemo na nekakšen občudujoč način. če gleda-mo s stališča, da je nepotrebno iskati globlje vrednote tam, kjer je smeh namen, izhodišče in cilj, potem smo lahko z Vetrom v vejah Sasa-frasa povsem zadovoljni. Jasno pa je, da Rene de Obaldia ni imel  namena   ostati  samo  pri
tem. To nam kažejo manjši ekskurzi v seda-njost, ki naj bi pokazali povezanost tedanjega ameriškega sveta in njegovo duhovno obzorje s sedanjim svetom. Te ekskurze je poudaril tu-di režiser žarko Petan in jim s tem dddal opaz-Ijivost, torej vrednost. Največja vrednota Obal-dijeve komedije pa je v tem, da je postavil western na oder. Film-ivestem je vezan na giba-nje, širino, pogosto menjavanje okolja in pri-kazovanje podrobnosti, ki nas pripravijo čust-veno in razumsko na fabulo samo. Problem in rešitev, ki jo povečini lahko predvidevamo že vnaprej, torej gledamo s čisto določenega stališča, ki obenem pomaga vrednotiti. S tem, da je vse preneseno na oder, ki teh zmožnosti nima, je prikazana majhnost problema. Vse te, lahko rečem globlje vrednote, pa so v Vetru v veja\ Sasafrasa sekundarne, zato komedija ni uspela preskočiti komercialnega zidu, ki si ga je postavila s snovjo samo.
r:DU VENT DANS LES BRANCHES DE SASSAFRAS (v izvedbi Mestnega gledališča Ijubljanskega)
SANJA ZORN
KOLEKCIJA \li 67
Do nas je prispel zavitek s petimi knjigami serije avtorske sknpine 67. AG 67 je oznaka, ki je skupna tem knjigam. Natisnjena je v levem kotu naslovne strani ovitka, tik ob robu, ki je povzel barvo in debelino črk AG 67 in pred-stavlja črni okvir. Ista oznaka s svojim po-daljškom je na hrbtni strani ovitka. Zdaj se glasi: AG 67 TRIBINA MLADIH NOVI SAD. Te črke pa so trikrat tanjše od onih na naslov-ni strani. Napis ni več v kotu, ampak je sime-trično razporejen po dnu spodnje polovice be-le ploskve, omejene s črnim okvirom. Seveda je ta okvir, kakor oni na prvi strani, navide-zen, saj belina ovitka knjige seže čezenj, tako da okvir ponazarja omejitev znotraj obsega stvari. Oprema je delo anonimnega opremlje-valca. Delo pa je igra, ki se jo igra ustvarja-lec skupaj s stvarjo, na katero igra. Ta igra je odkrita. Vse karte so enako črne med temi, kar je črnih, po tri so rdeče na vsaki naslovni ploskvi, omejeni s črnim okvirovi. Končni iz-delek kaže na trenutek igre, v katerem je bila zaustavljena. Igre je s tem konec, ker je igra. V črnem okviru je scnno posnetek, so odtisi, sledi, vdrtine. Belina jih ne prenese. Oko pade skoznje, ničesar ni najti v temi, samo nič. Rdeče tu in tam kakor farsa. Robov, ničesar ni. Vi-dez je samo videz, ne more biti več. Več je to, česar ni pod videzom, pod videzom je to, česar ni. To pa je šaljivec, namreč videzu podatj podobd videza. Naslovi so osmrtnice de-la in imen, kakor so: SMRT PODOJIE-Dušan Belča, BLOKADA-Petar Milosavljevič, TAKO UMIRAJO STARKE-Jasna Melvinger, GVERIL-SKE PESMI-Ottd Tolnai, PANTALOGYA NU-OVA-Pero Zubac.
PERO ZUBAC
uvon
Cemu pantologije? Ustvarjanje pantologij ne sme biti posebna pravica strokovnjakov. Pantotogijska pesem se mora vzdigniti na ra-ven eksistencialne evidence in mora po našem mnenjn prestati tudi določene napore. Kadar se znajde v mediju, ki nikakor ni subjektiven, tedaj postane objektivno nevtralna. Pesem, ki je nastala v določeni družbeno-estetski STRA-TOSFERI, lahko obstaja tudi v neki drugi pesmi, ki je ni v ustvarjalnem instinktu. Vr-šena v pramen horizontal se mora premikati po vertikalah. Tako lahko nastane v pantolo-giji kratka pesem iz dolge. če se temu primer-no skrajša.
Pri delu pri tem izboru smo se trudili paro-dije obravnavati v posebnih kompleksih in iih prebirati v različnih situacijskih lestvicah.
Ta pantologija je sestavljena z namero, da zbere dragulje novejše srbske pelengirike. Je divergentna teoriji. Tudi mi smo mnenja, da je v kraljestvu poezije potrebna monada. Pri izpitu je padlo mnogo samopomilovalnih, zgo-vornih, parohijskih, travmoloških, epidemi-oloških, referenčnih in slabih pesvii. Sestav-Ijalec meni, da ni potrebna razlaga, zakaj svo-je Pantologyje nuove ni pričel z 12. stoletjem.
Na veliko si prizadevamo, da nam nekdo skrajša izbor pesnikov, in manj, da nam ga kdo razširi. Prisotnost manj pomembnih in več nepomembnih ivien v tej pantologiji si je treba razložiti s sintetičnimi merili. Beležkam o pesnikih smo se ognili, ker menimo, da je to potrebno tedaj, ko se jim moramo ogniti.
Sestavljalec je dolgo okleval ali naj v pan-tologijo uvrsti tudi žive pesnike. Pantologik meni, da ni okrnil družbeno-zgodovinskih prin-cipov metabolizma s tem, da jih je nekaj vklju-čil.
Sestavljalec se zahvaljuje vsem antologi-kom in ANTILOGIKOM, ki so mu pomagali s svojimi izkušnjami.
Prav tako smo oklevali, ali naj v izbor uvrstimo nekatere ORIGINALE pesmi, ker smo globoko prepričani, da jih nobene paro-dije ne morejo enakovredno zamenjati. No, temu smo se odrekli samo zaradi koherence stila.
Ne vemo, ali bi bile pesmi pantologijske, če bi bile napisane v hindu jeziku. To naj osta-ne v domeni bralčeve presoje.
Prestavitev in prevod Franci Zagoričnik
DUSAN BELČA
KOJVEC
Nekdo odide v jesen, odlde v vojsko in med nami je kot prej pusto in žalostno. Podrejo se jezovi, rušijo se hiše, z vrhov dreves, z vrhov zvonikov jočejo otroci ali zvonijo zvonovi.
Med sabo še naprej molčimo
in sami zase še naprej v sebi nekaj slutimo
po padajočem času,
ki nas obkroža.
Nekdo odide v jesen, odide v vojsko in tu ob nas so še napref vse starke žalostne in vznesene.
Z deževno dobo
nam v dar prinašajo brez glav vojake,
ker jih mogoče poznamo.
In vso zimo
vztrajno trajajo pokopi (trajajo svatovščine)
in ves nesmiselni svet je opit,
vsi Ijudje so na široki ulici,
v prazno streljajo, nesmiselno sanjajo.
PETER MILOSAVLJEVIC
Trikrat smo bratje obletali polje trikrat so jara žrebeta zdirjala v razore trikrat je kriknil veter s polomljenih vej toda naša viati je bila že mrtva
Zakaj so ubili žrebe belo zrebe s črno grivo Zakaj ne vihra po polju belo žrebe s črno grivo Zakaj je kobila mati bela od pene
Najprej so zrasle naše roke Najprej je ogenj oplazil nosnice Najprej smo poželjivo vstali iz zemlje potem so prišli kosci in nas zložili v kopice sena
JASNA MELVINGER
OPATMNJA
Sama sem na pustem pragu molitve
bela sveča sem
negibna ob tujih vzglavjih
da po usmiljenju
ki po njem ostanejo roke tihe in prazne
neopazno izkapljam v mrak
Hladno rožlja moj rožni venec
ko grem mimo
Moj rožni venec tako hladno rožlja
Eno zdravomarijo
da mi ostane ta čisti
trpki okus gladu v ustih
Eno zdravomarijo
da se ustavi vsak lesket
pred mojim zaprtim očesom
Eno zdravomarijo za vonj rumenih dunj
in čistega perila po omarah
Eno zdravomarijo
za odpadlo listje jeseni
In koliko zdravihmarij še
da mi glas ki me peče v grlu
postane zveneč in miren
Sama sem na pustem pragu molitve
Bela sveča sem
negibna ob tujih vzglavjih
OITO TOLNAI
IV MEHKM PREMiKi
Gora nasproti meni
mrači se
mrači se
7 ehki premiki
napoved intenzivne noči
dirigent še nl vstopil
Nekaj manj že zaupam
zori
to je posledica mnogih drobnih prebrisanih
operacij
V drugi sobi pred tvojo posteljo črni krzneni ovratnik na zidu slika
Ne maram da me slikajo tudi včeraj jim ni uspelo zavlekel sem se v predal
Nekaj manj že zaupam zori
n
i
6. STRAN TRIBUNA
To rekši je ^ešec nagnjeno stekel po robu ovinka. Nagnil se je za nekaj stopinj, kot motorist, tako da je ostri kot tvoril z zemljo šestdeset stopinj ali kaj;
Obrobnik pločnika je visok nekaj nad deset cen-timetrov in tako je povzročil ravno malce višji ko-rak,i kot je običajen za stanje med naglo hojo in drncem. Nogi se obiskujoče in spogledljivo srečuje-ta. Vendar je bil pešec še ta hip, in obenem, ko je bil nagnjen v svojo desno, v ničelnem stanju; telo se znova napenja in poganja naprej proti zelenemu trolejbusu. šofer opazuje pšeca: pešec daje s svojo nagnjeno pozo in s presunljivim obrazom, vpijočim po usmiljenju, vedeti, da se ponižuje pred svetom in zelenim trolejbusom, šofer dvigne roko desnico k brkom, ki bo morda opravila pot prav do nosa; da. šoferjev prst, kazalec desnice, se steguje in z zamiš-Ijenim drsenjem se prične plaziti navzgor v kanal, odprtino, ki spominja na napo in na dimnik nad od-prtim kaminom. Pešec spoteno in sopeče opravlja korak in tedaj je postavljen pred dejstvo, kako je njegovo šivljenje ničevo in šibko. šofer drugače: šo-fer gleda stvari zviška; levica se odlepi od okroglega krmilnega vzvoda z deževnimi kapljami in podoba je, da se pomika proti kroglasti in motno svetleči se črni šoli; vendar je vse skupaj čisto navadna slučaj-nost, tudi sledeča zmota oziroma sledeče zmotno pri-čakovanje tistega o motno svetlikajoči se črni šoli: roka se spusti do pregiba, ki ga tvori medenični obroč z obema kolkoma pri navadnem sedenju: tam se igra nadaljuje: to je igra vzročnosti: dlan, stisnje-na v polpest, seže v šep, kjer se v topli maternični temi malce iztegne, da vsak prst posebej tvori obe-šalniški kavelj. Konice prstov s prstnili odtisi, ki pomenijo ostre konice kavlje, težno otipavajo:
1.   mezinec stegno,  ki  sp ^  i-n-nUn vse bolj pre oblikuje v navadno tipalo;
2.  prstanec s  poročnim  obročkom  iz štirinajst-karatnega belega zlata, saj se ne^more takoj preobli-kovati, kajti zadene   ob   kos   mehke   tkanine,   zvite v spotično oviro za vsako iztegovanje prstov;
3.  isto se dogaja s sredincem;
4.  kazalec ima noht, ki je zaradi katrana okrašen s črnim robom žalovanja;
5.  palec ostane v prvotni legi, le za majčkeno spo-znanje se obdrgne, dregne in zagati med stegnom in dlanjo.
Prstanec in sredinec se boreče skušata: vendar jima uspe in kmalu zdrsnetu prek nabuhle tkanine in se bliskovito zagozdita v špranjo, ki je bila nasta-la med zadnjim koncem žepa in zloženo tkanino robca. Kretnje se dopolnjujejo v novo kretnjo.
Vzrok, ki je povzročil operacijo iskanja robca z levico in njenimi prsti, tiči v desnici in njenem ka-zalcu, ki še vedno tiči v dimnku nad napo n odpr-tim kaminom, in vzrok je, če poglobimo, zunaj vse-ga tega, v pešcu, ki opravlja svoje beraško delo: teče. Sredinec in prstanec brez večjih zastojev in od-večrih prisotnežev (kot so na primer zvočni efekti ob premikanju in drgnjenju telesj opravita naslednjo etapo operacije: z brskanjem in pobrkljavanjem spretno pripravita teren za hiter dostop ostalih prstov. Končno vsi prsti slozno potegnejo robec v dlan, spet se stisnejo v pest, ko pest z robcem po-tuje proti nosu, je kazalec desnice že davno re-šen funkcije sondiranja. Peščeva noga se izmenja v koraku. To je desna noga, ki se postavi na tla, medtem ko se je leva hip poprej že dvignila. Trenu-tek ali nekaj trenutkov sta bili obe nogi nad granit-nimi kockami, ki, vezane s smolo, tlakujejo cesto, zgubljajočo se v točki perspektive in pod bakreni-mi žicami električnega cestnega prometa. To pot so granitne kocke za spremembo tudi v pločniku, obe nogi sta za hip nad zemljo, vendar se s tem ne iztr-gata surovi naravi: narava hoče samg svoje in nikoli ne terja kaj več. Medtem, ko sta obe nogi v zraku, za telo, ki je prav zaradi nog lebdeče (vzročno), še
vedno velja zakon gravitacije, kar je povprečno, a ne-škodljivo. Nogi funkcionirata dalje, prav do prošnje po usmiljenju. Tek je prošnja po usmiljenju. V pri-čujočem primeru so šoferjeve kretnje — in zlasti one z rokami — kretnje usmiljenega despota, dobrega zlatega tirana in vsemogočnega. Operacija sondira-nja nosu, ki je opravičila stopnjevanje operacije na iskanje robca, sta ugoditev tekoči prošnji, usmiljenje in odgovor na ponižnost in ponižanje samega sebe. To-krat se pešc znova nagne, kajti pričujoč je nov ovi-nek, ki s svojim obstajanjem vpliva na peščevo uso-do in s tem posredno tudi na usodo voznika in pot-nikov in vozila; usoda vozila je znana, vendar različ-no dolga. Vozilo je iz materiala, na primer: železo, baker, aluminij, skratka kovine, dalje iz gumija, pla-stičnih mas, lesa in tako dalje: ko je vplivano na uso-do teh materialov, je vplivano na industrijo teh ma-terialov in s tem na Ijudi, ki so v kateri od teh in-dustrij zaposleni, to je, da so od te industrije fizič-no odvisni. Stvar gre v neskončnost ali v krog. To so vzročnosti in odvisnosti. Peščeva naslednja kretnja z vsemi njegovimi bodočimi kretnjami je pešec sam, njegova usoda in njegovo življenje, ki je nazobčani delec vsesplošnega življenja, živetja in bitja. V ne-kem trenutku se pešcu zazdi,,da je koristno napra-
MARKO ŠVABIČ
ZFA.ENI   ftOGEC POl
viti še kaj; odgovor je momentalen: peščeva. de-snica se prične dvigovati. Takoj je znano, čemu: v podkrepitev prošnji teka. To je koleb za določe-no vrednost denarja na eni obstoječih podlag, ki je ukazan biti na večini prošenj. Postopek je naslednji: roka se zgane v rami, malce v komolcu, tako se dvi-gne z napenjajočimi se mišicami, in končno doseže namen: dvignjena je, in dlan s stisnjenimi prsti je iztegnjena v piko pod klicajem prošnje.
Hkrati ugleda pešec sloko postavo, ki je prega-njena, v naglem teku z nasprotne strani. Nasprotna stran je zadaj trolejbusa, zaradi česar ne more vpli-vati na šoferjevo zavest. Oni pripognjeni sloki mo-žak, ali kaj, ki upajoče teče na trolejbus, more in uspe vplivati le na dejavnost in na zavest prvega pešca: druži ju gora skupnih ciljev in želja. Glavno skupno hotenje je, da bi usmerila svojo dejavnost, usmerila sebe le v to, da bi dosegla skupni cilj — zevajoča vrata zelenega vozila. Nova oblika premi-kanja se zdaj utelesi v dveh pešcih, kar je vzrok, da se pojavijo neštevilni tuji činitelji. Najvažnejši teh je privilegij, ki ga zdajci ušiva prvi pešec. Privilegij prvega pešca je vzrok krivici, ki jo okuša drugi pe-šec. Sam ima iste želje in enake cilje kot prvi pe-šec, a ta je na boljšem, ker prihaja z one strani, kjer je vetrobransko steklo in šoferjeva postava. Tudi so noge drugega pešca starejše, zato okornejše in počasnejše. Poleg tega je pred temi nogami daljša pot, šteje kakih sto korakov, ona, prvega pešca, jih šteje samo še petdeset. In tudi je prvi pešec v več odnosih; on — šofer, on — potniki, on — vozilo, on — šofer — potniki, on — šofer — vozilo in on — drugi pešec. Kolikor je izključeno, da je kdo od pot-nikov opazil drugega pešca. ima ta en sam odnos: on — prvi pešec. Prvi pešec pa nikakor ni most med njim in svojimi odnosi. šoferjevi roki se spustita na krmilo z deževnimi kapljami. Tam pričneta počivtiti in čaka^i ukazov. Voznikove oči so medtem vedno uprte v postavo, ki poskakujoče teče in s tem prosL Prosi tudi dvignjena roka; dvignjena je prav kot po-Hcajeva, vendar popolnoma drugače: kajti ono je unijormirana roka. Pomeni ukaz. V tem primeru je ukaz prenehati vsako dejavnost. šoferja zgečka, da bi potegnil, a branijo mu potniki. Brani mu tudi lastna polovica možganov, kot bi se smelo reči, da mu druga polovica ukazuje pognati vozilo: tako je šofer razcepljen in razklan na dvoje. Polovici lepi vzdušje. Vzdušje je lepljivo in trolejbusarsko. Vzduš-je je podlaga za kompozicijo. Nastala kompozicija ja dinamično statična, statika in dinamika sta združe-ni v barvasti trenutek: pričakovati je novih opera-eij. šoferjeva noga se poigrava s pedalom za doda-
!
janje tolca. Pedcuni siaiem je, Jcaže, maLce pokvarjen, tako ima vzvod nekaj zraka, kar dopušča kolebanje v prazno. Vse bolj ga mika, da bi vsilil kompozidji absolutno dinamiko. Absolutna dinamičnost pa bi se, kajpak, že kmalu povrnila v kompozicijo dinamično statične obarvanosti; perspektiva ie točka konec poti, ki je dolga in ravna kot topol, in seveda ni ugodna. Pešec bi prenehal teči, trolejbus bi odpeljal in vzdušje bi postalo neznosno, najverjetneje eksplo-zivno, miniralo bi nastalo kompozicijo. Pojavila bi se želja po obnovitvi starega. S tem bi bil šoferjev ugled skrhan in na križišču bi moral biti desetkrat bolj pozoren kot navadno, sčasoma bi bil prisiljen postati priliznjenec, da bi se le prikupil potnikom. Drugi pešec je med tem odvisen od vrvega, ki mora doseči popolno usmiljenje šoferja in s tem svoj cilj. Pojavi se vprašanje, kje je zdaj pravzaprav privilegij in koga zadeva krivica. Mar je krivičen šofer? Ne, on ne ve, da od zadaj prihaja še nekdo; krivica more biti le vsaj pol hotena. Noga na pedalu živčno poska-kuje in daje takt. Takt je zmešan in neugnan. Izraza šoferjevo duševnost in njegov odnos do prvega pešca. Včasih hoče takt kar sam od sebe dobiti ritem pešče-vega teka, vendar šofer kaj takšnega zavestno odklo-ni, kajti verjetno se mu dozdeva, da bi s tem olajše-val delo peščevega teka, da bi, skratka, ne nastala podoba tekme z vnetimi navijači. Zdaj ima prvi pe-šec pred seboj le še dvajset korakov, medtem ko jih je drugi kljub vsem svojim zapreženim naporom, opravil šele petnajst. šofer nestrpno pogleda v vzvrat-no zrcalce in tedaj opazi drugega pešca. To ga sko-rajda zmede, vendar se kar odloči, da onega ne bo čakal. Potuhnjeno in zahrbtno upa, da ve zanj le sam in nihče od potnikov, ki so solidarni. Hkrati po-misli, če počakam še tega, se utegne pojaviti tudi tretji in četrti in tako naprej, potem lahko ostanem tukaj do prihodnje jeseni. To je kajpak šoferska lo-gika, a logika je in ni je zapostavljati. Zlasti ne sme zapostavljati šoferske logike oni, ki bi se želel pe-Ijati, kajti od te je pač odvisen. Morda bi bil zelo koristen kompromis šoferska — peščevska logika. A takšnega kompromisa ni moč doseči, kajti logiki sta si kontradiktorni... Sta logika in antilogika in obratno. Ob kompromisu bi moralo priti do logične eksplozije, sprostila bi se energija v obliki spora. šo-ferjeva nestrpnost se stopnjuje, tako da doseže še eno zaključno stopnjo: ta se manifestira v kretnji levice, ki zdrkne z okroglega krmilnega vzvoda nekaj centimetrov navzdol, na vzvod za prižiganje nakaza-nja smeri. Pričakovati bi bilo, da bo kretnja bolj de-lavna in trudapolna, kot pa je v resnici: namreč, od vsega mogočnega in vulkanskega premika roke od ramena navzdol pride slednjič v upoštev le drobcen trzljaj kazalca, ki porine vzvod proti šoferjevemu te-lesu. Oranžna lučka na levi strani vozila utripa in pomežikuje. Ljudje se za to ne zmenijo in dalje me-rijo korak in škripljejo po šodrastih tleh trotoarja, na oni strani pločnik ni tlakovan, kajti pripada dru-gi oblasti, ki je merodajna za podobno. Utripanja opaziti prav veliko. svetlobe zaradi visokega dneva, čeprav nesončnega, ni-
Bolj opazi avvar uirok: opazi zeleno barvo, oranž ne lučke, dolge tokovne odjemalce, na koncu odje-malcev sta drsnika ki ju malček nariše kot kolesci, kajti zanj je logično, da žice nad trolejbusom zahte vajo kotaljenje. Zraven vsega pa nariše nepozaben prizor, kako tečeta dva pešca na čakajoče vozilo, vsa sta sključena naprej in dinamično nagnjena v ostrem -, zavoju, prav lepo je razvidno, kako se jima mudi. Pred polkrožnim žarometorn (risba je od strani) se širi snop gosto, močno narisanih žarkov, malček pač meni, da mora vsak detajl na risbi izražati svojo funkcijo: vse mora biti izraženo izkoriščevalno do kraja, Za krmilom je videti šoferja, z desnico potu-je k veliki svetleči krogli črne barve; to je po nje-govo šola. šofer ne gleda pešca, pač pa je sodniški in gleda v prihodnost. Kazno je, kako mu prav nič ni mar, pokorava se vzdušju zgolj zato, da ima mir-no življenje in dober, dišeč kruh, če že ne pogačo. Tako je tudi z zadnjimi lučmi in z onimi na oglih zgoraj, da popolnoma izražajo svoj namen z debelo narisanirni žarki. Oni pešec zadaj je slok in nekaj starikavega je v njem; sloka je le njegova postava, a samo zato, ker je tako dolga in tenka. Trolejbus ima okna, ki jih malček ni potemnil fostalo je rahlo osenčil), tako da je videti tudi potnike, kako popol-noma mirno sedijo in so kot sedeče žarnice. Vendar ima prvi pešec v razliko od drugega dvignjeno de-snico, in vidno je, da je lizun in prosilec. Oni, ki teče od zadaj, se bolj plazi kot teče, in malček je čudovito zadel, kako čuti na hrbtišču breme krivice: kompozicija je strogo dovršena. Pečat napravi veli-ko jajčasto sonce z usti navzdol in s povoženimi očmi ter z žarki, ki povedo, da se je zgodilo v viso-kem dnevu.
Slavolok zmage
Beat song
TRIBUNA - STRAM 7
KEVNESOVA SOCIALNA ILOZOFIJA
V prvem poglavju smo poudarili nekaj Keyneso-
značilnosti v »Gospodarskih posledicah miru« (The Economic Consequences of the Peace), ki so ustvarile podobo njegove ocenitve kapitalističnega razvoja pred prvo svetovno vojno. Tam je Keynes prikazal kapitalistični sistem kot gladko tekoč z iz-jemo umetnih ovir. Poskusil je opravičiti neenako-merno razdelitev dobrin v kapitalističnem razvoju. Pojasnil je, da so razmere devetnajstega stoletja za-htevale velik znesek individualnih prihrankov za po-moč hitrejši stopnji akjimulacije kapitala. Sodil je, da je bila neenakomerna porazdelitev dobrin potreb-na, če naj bodo prihranki na razpolago v zadostni vi-šini, da se lahko ustrež velikemu povpraševanju po kapitalu.
»Splošno teorijo« pa je zaključil s temi beseda-mi: »Tako naša razmišljanja vodijo k ugotovitvi, da v sodobnih pogojih dosedanja rast kapitala ni bila to-liko odvisna od abstinence bogatega, kot se je doslej splošno mislilo, ampak ga je ta po vsej verjetnosti celo ovirala. Ena glavnih socialnih utemeljitev za veliko neenakost v dobrinah je torej odstranjena.
Problem brezposelnosti je tako zelo vplival na sodobno življenje, da so bili ekonomisti prisiljeni v celoti ponovno proučiti svojo socialno filozofijo. Filozofija pa, ki ustreza pogojem kapitalizma 19. sto-letja, nima več danes veljave.«
Zakaj je Keynes dajal takšen pomen problemu brezposelnosti? Ceprav to ni bil edini ekonomski problem, pa je bil gotovo eden najvažnejših v smi-slu, da je bil korenina glavnega socialnega zla, ki je mučil svet v dobi med obema vojnama. Keynes je bil na primer mnenja, da bi polna zaposlitev pripo-mogla k miru. Uvidel je, da bi domača brezposelnost povzrocila, da bi kapitalistični narodi sprejeli tako imenovano politiko soseda-berača v mednarodni trgo-vini, da bi izboljšali položaj zaposlenosti doma na stroške drugih dežel sveta. Konkurenčni boj za trži-šče med kapitalističnimi narodi ne more nikoli ro-diti miru, ampak le oboržene konflikte.
S Keynesovega stališča je ekonomski sistem, ka-kršen je bil pred vojno, primerno rešil problem alo-kacije (razporeditve) gospodarskih sredstev; ni mu le uspelo rešiti problema brezposelnosti. Linija naj-manjšega odpora naj bi očividno izboljšala pogoje zaposlenosti, saj je še vedno zdrževala kapitalistič-ni tržni mehanizem za razporeditev gospodarskih sredstev. To je Keynesov očiten poskus prilagoditi kapitalizem temu, da se ohrani polna zaposlenost. Katerekoli poteze kapitalističnega sistema, ki se ne vmešavajo v izvedbo polne zaposlitve, se lahko glede na ta odnos ohranijo.
So še drugi vzroki, zakaj je brezposelnost tako nevarno socialno zlo; poleg tega obstajajo še druge metode, kot dodatek Keynesovega programa liberal-ne kapitalistične reforme za dosego polne zaposlitve.
Demagog uspeva ob masovni brezposelnosti. Psi-hologija brezposelnega delavca je takšna, da je vo-ljan poslušati veliko nevarnih govorov, če mu oblju-bijo posel. Malo je socialnih pogojev, ki bolj depri-mirajo človeka kakor prisiljeno brezdelje in prisilje-na zdržnost glede potrošnje. Ce fašistični dema-gogi lahko obljubijo delo, brezposelni delavci lahko sledijo, čeprav gre za izdelovanje krogel. Ni naključ-je, da so nacisti postali v Nemčiji močni v času brez-poselnosti in gospodarskega nereda. Tudi ni naključ-je, da so domači fašisti v Združenih državah pridobili dosti pripadnikov v tridesetih letih, ker so ob-ljubili izboljšanje gospodarskih pogojev. To je torej en način rešitve problema brezposelnosti v kapitali-stičnem gospodarstvu, ki ga bodo izpeljale naravne sile, če sprejmemo pasiven odnos do tega proble-ma. Pojavili se bodo fašisti, ki bodo dosegli polno zaposlenost s proizvodnjo vojne opreme v pripravi na vojno. Potreba, da se izognemo takšni rešitvi, ja-sno kaže na pomembnost razumevanja problema in njegovega reševanja z demokratskimi metodami.
Obstaja še druga metoda za dosego polne zapo-slenosti v gospodarstvu, ki je bistveno drugačna od fašizma in kapitalistične reforme. To je metoda so-calizacije proizvodnih sredstev. V poglavju III je bilo poudarjeno, zakaj je imelo socialistično gospo-darstvo vedno polno zaposlitev. So resni problemi v zvezi z uspešno dejavnostjo v socialističnem go-spodarstvu, toda brezposelnost ne bo eden zmed njih.
Med ameriško publiko prevladuje napačno razu-mevanje, da praktični reformni ukrepi keynesovskih ekonomistov vodijo v socializem. Treba je poudariti, da se Keynesove reforme ne vmešavajo v lastninske pravice individualnih zasebnikov nad proizvajalnimi dobrinami. Najvažnejša značilnost socialistienega go-spodarstva je, da v njem ne obstajajo privatne last-ninske pravice nad proizvajalnimi dobrinami. Keyne-sov poskus prikaže državo kot uravnalno silo samo zaradi dopolnitve ravnanja individualnih kapitalistov, medtem ko socialistični prikaz predstavlja državo kot edinega podjetnika, ki popolnoma nadomešča po-samezne kapitaliste. Keynesova politika je torej kon-servativna, ker noče ohraniti prostopodjetniški ka-pitalizem. Socializem ni konservativen, je radikalen in namerava spremeniti k?»r>^nii«!t.1^r»i sistem v popol-
t?-.s,-~vw,   r.-    '-.T,rr-   ^rrari;             '    /!;      "i.^islabšo
stopnjo kapitalizma. To je oblika, ki jo bo naša ka-
pitalistična družba dosegla, če ne bomo uspešni pri izvajanju Keynesovih reform ali socialističnega go-spodarstva. Ce pustimo naravi iti svojo pot, nas bo ekonomski gibalni zakon kapitalizma spravil na isto pot, po kateri je pred nedavnim šla Nemčija.
POLNA ZAPOSLITEV IN NEREŠENI GOSPODARSKI PROBLEMI
Naš program socialne reforme se mora nadalje-vati celo potem, ko bo rešen problem brezposelno-sti. Keynesova ekonomika nam daje vrsto prijemov za reševanje problema brezposelnosti, ne ukvarja pa se z mnogimi drugimi gospodarskimi vprašanji, ki tudi zaslužijo v znatni meri našo pozornost in študij.
Pravična in prav tako polna zaposlitev morata postati del našega reformnega gesla. Res je, da večja zaposlitev pripomore k pravičnejši zaposlitvi, pri tem pa moramo storiti vse, da izboljšamo gospodarski položaj manjših skupin s tem, da dosežemo gospo-darstvo polne zaposlenosti. če polna zaposlenost, kjer črnci opravljajo služabniška dela, pomeni na-rodni dohodek 180 milijard dolarjev na leto, potem bi bil naš cilj narodni dohodek, večji od 200 milijard dolarjev na leto, kar bi se lahko ustvarilo v takšni družbi, kjer imajo črnci natančno iste gospodarske ugodnosti kot kdorkoli drug, Kakor pojav brezposel-nosti povzroča nezdravo stanje v našem gospodar-skem sistemu, saj vodi v katastrofo, tako tudi obstoj nepravične zaposlitve ustvarja podobno resno bole-zen. Popolna ekonomska teorija nam mora povedati, kako doseči tako pravično kot polno zaposlitev. Key-nesovo teorijo lahko sprejmemo kot korak k obliko-vanju dojemljivih doktrin, za katerimi sedaj šele tipamo.
Drugič, Keynes nam je pokazal pot, kako dobiti višjo raven dohodkov, ni pa nam zagotovil, da bo ta dohodek razdeljen na pravičen način. Precejšen del Keynesove politike utegne ustrezati bolj koristim revnih kot bogatih. Socialno-zavarovalne ugodnosti na primer, ki zahtevajo velik prispevek delodajalcev, pomenijo prelivanje sredstev od kapitalistov na de-lavski razred. Toda takšne porazdelilne sheme same po sebi niso primerne, da bi preprečile pojav velikih socialnih nepravičnosti. Uspešen program politike pol-ne zaposlitve nas bo v kapitalističnem okolju še ve-dno pustil z zelo neurejeno razdelitvijo dohodkov. To je nadaljnja vrsta gospodarske krivice, poleg kri-vice nepravične zaposlitve, ki mora sčasoma od-mreti, če hočemo imeti pravo gospodarsko demo-kracijo.
Treba se je spomniti, da so klasični ekonomisti v svojem teoretičnem sistemu izločali problem brez-poselnosti in ga tudi niso ekonomsko obdelovali. Kaj pa so potem delali? Prispevali so k reševanju pro-blema o alokaciji sredstev v gospodarstvu s polno zaposlitvijo.
Mi pa moramo preučiti tudi ta problem, če naj ljudje in stroji dajejo ustrezne rezultate. Proizvajalni faktorji morajo biti razdeljeni med industrijo in de-lovno silo na tak način, da dobimo tako visoko vred-nost izdelkov polne zaposlitve, kot je to fizično mo-goče v okviru naše razdelitve dela in prostega časa.
Problema alokacije sredstev Keynes ni obravna-val, ker so bile mnoge druge stvari nujnejše. Aloka-cija sredstev pa bo zopet postala aktualna, brž ko bodo rešeni problemi, s katerimi se je ukvarjal Keynes.
JOHAN MAVNARD KEVNES (1883-1946)
se je rodil y Cambridgeu, znanem univerzitetnem centru Anglije, kjer je njegov oce predaval ekono-mijo. Keynes je bil učenec takrat najbolj znanega an-gleškega ekonomista Alfreda Marshalla, šefa katedre za politično ekonomijo na univerzi v Cambridgeu. Kneynes spada v vrsto redkih ekonomistov, ki niso bili čisio akademski teoretiki. Vidno se je udejstvo-val pri izvrševanju tekočih ekonomsko-političnih vprašanj Anglije.
Svoje delovanje je začel v državni administraciji, kasneje (od 1908) je postal predavatelj ekonomije v Cambridgeu in nato (od 1912) dolgoletni urednik centralnega angleškega ekonomskega časopisa. »Eco-nomic Journal«. V prvi svetovni vojni (po dveh le-tih dela v ministrstvu za Indijo) je delal v ministr-stvu za finance v glavnem kot finančni svetovalec. Med drugo svetovno vojno je že kot ekonomist sve-tovnega slovesa imel pomembno vlogo pri osnova-nju Mednarodnega monetarnega fonda, po koncu voj-ne pa y finančnih dogovorih o posojilu ZDA Veliki Britaniji.
Dela:
Indijska valuta in finance (1913)
Ekonomske posledice miru (1920)
Traktat o verjetnosti (1921)
Revizija mirovne pogodbe (1922)
Traktat o denarni reformi (1923)
Konec Laisses-faire (1926)
Razprava o denarju (1930)
Eseji prepričevanja (1932)
Sredstva k prosperiteti (1933)
Biografski eseji (1933)
OBČA TEORIJA ZAPOSLENOSTI, OBRESTI IN DENARJA
Keynes dokazuje nasproti Marxu, da je kapita-listični sistem sposoben živeti. Ni mi znano, da bi njegova dela bila podvržena kakšni resnejši kritiki s strani simpatizerjev marksizma.
Opomba: Clanek je preveden iz knjige Lawrence R. Klein, Keynesova revolucija (VII., Keynes in so-cialna reforma)
Kot je razvidno iz teksta samega, Klein sociali-zem pojmuje kot administrativni socializem. Knjiga je izšla leta 1947, ko niti pri nas še nismo govorili o samoupravljanju. Ko Klein govori o »socialističnem gospodarstvu«, očituo misli na SZ pod Stalin^m.
(Urednik)
Vietnamska revolucija
nadaljevanje s 3. strani
... Razen mirovnih predlogov getneralnega sekre-tarja Združenih narodov, Združeni narodi nimajo no-bene vloge v sporu in ®o na sploih neupoštevani od vojskujočih se strani. Res pa je, da so mnoge čla-nice Združenih narodov zelo kritične do vmešavanja ZDA v Vietnamu in nič Čudnega ne bi bilo, če ZDA v primeru glasovanja v Generalni skupščini ne bi mogle pridobiti potrebne večine za podporo svoje po-litike...
... Po letu 1965 so ... ameriške politične ob-veze prerasle v »Azijsko doktrino«, ki ne vsebuje sa-mo ameriških obveznosti zmagati v vojni, temveč tu-di spostaviti popiilarno, stabitoo in demokratičnio vlado v Saigonu in jo potem braniti: zdrževati masiv-ne ameriške sile v Jugovzhodni Aziji z namenom, da se za vedno preprečijo napadi in subverzije na vse nekomunistične dežele tega dela sveta; in končno, da se zagotovi gromozanska količina ekonomske pomo-či v smeri uresničevanja »Great Society« za stotine milijonov Azijcev
IRONIJA PA JE ...
... da bi ZDA obnem, ko so izginili preostanki Monrojeve doktrine, oblikovale podobno doktrino za-radi neke prej obstoječe ameriške odgovornosti za Azijo. Morda se kdo sprašuje, ali bo »Azijska doktri-na« dela ZDA tako bogato žetev v privrženosti in demokraciji, kot jo je dala Monrojeva doktrina. Mor-da se kdo sprašuje, ali bo Kitajska sprejela ameriško hegemonijo tako hvaležno, kot sta to storili Kuba in Dominikanska republika. In mordase kdo sprašuje, ali je kdaj kdo vprašal Azijce, če si resnično žele pristopili h »Great Society« ...
... Prilika za, tako masovno vmešavanje ZDA y Aziji je seveda vojna v Vietnamu, toda geneza vme-šavanja je prioriteta antikomunizma nad simpatija-mi do nacionalizma v ameriški politiki, in strašan-ske težave, na katere smo naleteli, ko smo se sre-čali s komiuiistično partijo, ki je obenam tudi na-cionalno rojena partija. Zato se zdi primerno oceni-ti racianalnost izvorov vietnaimsfeega komunizma in upoštevati vse možne posledice, ki jih to vmešava-nje lahko ima za ZDA ...
Postopoma, skoraj neopazno, je bila podpora Juž-nemu Vietnamu v vojni, za katero je bilo rečeno, naj jo izbojuje sam, izpodrinjena z novo dolžnostjo, kot jo je def iniral Mc Namara — »storiti vse potreben ukre-pe v okviru možnosti, da se prepreči zmaga komuniz-mu«. ZDA so zdaj vmešane v obsežno in »brezkon-ono« vojno proti edini deželi na svefcu, ki se je osvo dila kolonialne oblasti pod vodstvom komuniz-ma. V Južnem Vietnamu in v Severnem- Viet-namu ostajajo danes komunisti edina solidno orga-nizirana politična sila. To dejstvo je tako merilo za naš neuspeh kot tudi ključ za morebitno spravo... .. .Naše iskanje solucije vietnamske vojne mora začeti s splošnim dejstvom, da je nacionalizem naj-mocnejša samostojna politična sila..., da v Vietnamu najbolj učinkovito nadzirajo nacionalno gibanje ko munisti. Tako smo ponovno prisiljeni izbirati med na-sprotovanjem komunizmu in podporo nacionalizmu. Močno priporočam, da končno damo prednost sled-njemu. Dilema je kruta, toda edina, v katero more-mo uipati... vendar je za to v Vietnamu že skoratf prepozno. Zato priporočam in svetujem, da iščemo soglasje tako z Vietkongom kot s Hanojem, ne zato, da bi bili s tem gotovi, da »stisnemo rep med noge«, kot pravijo, aanpak gre tu za priznanje Viefckonga kot dela vlade v Južnem Vietnamu ..
OSNOVA ZA MOJE KRITIKE ...
.. ameriške politike v Jugovzhodni Aziji in La-tinski Ameriki je prepričanje, da je bolje za ame-riške interese podpora nacionalizmu kot nasprotova-nje komunizmu, in kadar je to dvoje združeno v enotnem političnem gibanju, je v našem interesu, da raje sprejmemo vlogo komunistov v vladi dežele, kot pa da uporabljamo kruto in vse prej kot možno za-tiranje pristne nacionalne revolucije V Vietnamu smo dopustili, da nas je naše strah pred komunizmom še enkrat spremenil v sovražnike nacionalne revolucije in v tej vlogi zdaj pustošimo ...
.. .Opustošenje, ki ga je povzročilo ameriško vmešavanje v Vietnamu, nikakor ni omejeno samo na ta del sveta. Posledice tega se čutijo po celem sve-tu in drznem si trditi, da bo imela dolgotrajna viet-namska vojna prav take vplive na naše odnose z Evropo kot na naše bodoče pozicije v Jugovzhodni Aziji. In morda bo najpomembnejši učinek vojne ob-čuten tu, doma — v naših nacionalnih odnosih in pred-nostih javne politike...
... Kar zadeva mene, imam raje Ameriko Lin-colna in Stevensona. Raje bi imel mojo deželo za pri-jatelja in ne sovražnika zahtev po socialni pravično-sti; raje imam, da so komunisti obravnavani kot člo-veška bitja, z vsemi človeskimi dojemljivostmi za dobro in slabo, za razumstvo in neumnost, raje, kot da jih imamo za utelešenje neke abstrakcije zla; in raje bi videl mojo deželo v vlogi simpatičnega pri-jatelja humanosti kot pa strogega in ošabnega uči-telja...
.. če nam bo uspelo, da bomo tako delovali, bo-mo premagali nevaraosti arogance sile. To bo nedvo-mno vsebovalo izgubo določene slave, toda to se zdi cena, ki jo je vredno plačati za druge vrednote, ki so sreča Amerike in mir sveta.
Frevedel: Matjaž Jugovič
Aemriški karikaturist LU MYERS je želel raz širiti svoje znanje. Obiskovati je začel tečaj filozofi-je. Ko je spoznal, da so mnoga načela in pojmi taki, kakršne jih prinašajo knjige — nepotrebno obširne in nejasne, jih je sežel v risbe, ki jih vidino na tej strani.
(Po ameriškem časopisu HORIZONT)
UTILITARIZEM Prava poteza vodi do najboljšega rezultata.
FiBozofski slovar Loua Myersa
SKEPTICIZEM Spoznanje je nedosegljivo — doseženo spoznanje nespoznavno.
^
i<\^V&v
EMPIRIZEM Edini izvor znanja je izkustvo.
STOICIZEM
Krepostni  je  osvobojen  strasti,  ne  gane  ga  ne  užitek,  ne bolcčina.
IDEALIZEM Stremljenje fc popolnosti dosegljivo — ali ne.
OPTIMIZEM Bvet je dober in človeška usoda svetla.
PESIMIZEM Svet je slab in človeška usoda temna.