volitev v septembru in oktobru 1909 in
o marcu 1908, torej v času, ko je bilo
onih 4000 do 5000 liberalnih volicev še
doma, in v času, ko jih ni bilo doma.
Da ne bode „Edinost" dvomila nad res-
ničnostjo teh podatkov, jo moramo po-
miriti, da smo jih posneli iz njene 284.
Stev. iz dne 10. okt. 1909. Naprej mo-
ramo pa naglašati, da odpada ona
usodna odsolnost volilcev skoraj iz-
ključno na toiminski okraj, v tern
okraju bi torej bila morala liberalna
stranka nazadovati v primeri z našo
stranko v neugodnem voiitvenem času
1. 1909 nasproti volitveneni.Času 1. 1908.
Zdaj pa čujte, kaj piše „Edinost"? V
njej čitamo: „Na Tolminskem je torej
(v splošni kuriji I. 1909 nasproti 1.
1908) napredovala agrarno-napredna
stranka proti klerikalni stranki za 3o
glasov. Dalje: „— absolutno je
napredovala klerikalna stranka le v go-
riškem okraju za 149, a na Krasu za
118 glasov. dočim je v tolminskem
okraju absolutno nazadovala za 737
glasov, v vsej deželi torej nazadovala
za 470 glasov." To je pa neizpodbiten
dokaz, da ni res. da bi bil volitveni
čas 1. 1900 za liberalce neugoden in
sedeva v istem razmerju za našo S. L.
S. ugoden, dalje dokaz. da je „Edinost"
, tern nesramnejša lažnivka. ker trdi še
zdaj. ko ji je že davno znan izid obo-
jeletnih volitev. da je bil v jeseni velik del
Gregorčičevi stranki nasprotnih volilcev
odsoten iz dežele.
Pa še en dokaz si dovoljujemo
navesti. Vsied smrti poslanca Jeriča je
bila dopolnilna volitev iz splošne kurije
19. dec. 1909. torej ob času. ki si so
ga gg. (iregorinovci želeli in ko so de-
lavci že prišli iz sveta domov. in kaj
se je pokazalo ? Xas kandidat Zlobec je
dobil 10.730 glasov, liberalni kandidat
Vrtovec pa 4079 in agrarni kandidat
Vran 2358 glasov. Torej sta dobila li-
beralno-agrarna kandidata 19. decembra
nad 3000 glasov manj kakor 5. okt.,
naš kandidaV Zlobec pa je dobil 19.
dec. 196 glasov vec kakor pokojni
Jerič 26. septembra.
To je „Edinosti" vse že davno
znano, liberalno sleparstvo je s tern že
davno razkrinkano, in vendar ima „Edi-
nost" nesramen obraz. vlačiti na dan
za dokaz tako ovrženo laž. Ta nje ne-
sramnost je tern večja. ker so se Gre-
gorinovci zavedali te laži, pa so hoteli
ž njo prikriti neko drugo politično lo-
povščino. Oni so namreč vedeli, da stoji
najtrdnejše proti njim toiminski okraj,
in sicer tudi v tern manjše in od sveta
bolj oddaljene vasice. Zdaj so računili:
Če nastane na dan volitve kako slabo
vreme, sneg z viharjem, ne bodo mogli
na volišče marsikateri klerikalni volilci
s tolminskih hribov, dočim bodo lahko
volili volilci iz trgov in večih vasi. v
katerih imamo mi pristaše. Ravno tako
ne more slabo vreme niti približno
tako zavirati volitvene udeležbe v go-
riškem in sežanskem okraju, kjer ni-
majo klerikalci take premoči proti nam.
Tako naši Gregorinovci! In njih raču-
nanje ni bilo tako neumno. L. 1908 je
bila volitev v splošni kuriji 2. tnarca,
bilo je viharno zimsko vreme, sneg in
zameti so bill v gorah, stotine volilcev
niso mogle izvrševati volilne pravice, in
to ni malo pripomoglo k našemu po-
razu. Naši (iregorinovci so si to dobro
zapomnili in razvideli, da je slabo vre-
me njih najboijši in povrhu še brez-
plačni agitator. Oni se niso torej pro-
tivili volitvam v sept, in okt. zarad
trgatve. zarad najhujšega dela, zarad
odsotnosti volilca. ampak ker takrat ni
pričakovati snežnih viharjev, k! bi pre-
prečali našim hribovskim volilcem poti
do volišč.
In če je vlada imela pri razpisu
volitev obzir na čas, ko vreme ne za-
držuje volilcev, ji pač ni bilo treba mi-
sliti. ali je to tej ali oni stranki ljubo.
Vlada pa ni mogla z volitvami dalje
odlašati, ker je morala skrbeti, da bi iz
prepoznega razpisa volitev ne nastale
kake neprilike za bližajoče se zase-
danje dežeinega zbora.
Iz vsega tega pa je doprinesen
dokaz, da ni bilo treba dr. Gregorčiču
priti migniti s prstom za razpis volitev,
da je to storila vlada iz svojih obzirov
in da se zarad teh ni mogla niti ozi-
rati na protestiranje (iregorinovcev, niti
imela prilike upoštevati kake želje od
naše strani: In tako je „Edinost' tudi
s svojim drugim dokazom, da je dr.
Gregorčič vladni zaupnik, popolnoma
pogorela.
Preidemo k tretjemu in zadnjemu
dokazu „Edinosti". da je dr. Gregorčič
zaupnik vlade. Tu nimamo izgubljati
mnogo besed, ker smo o tern govorili že
v enem prejšnjih člankov. „Edinost"
namreč zopet premleva razveljavljenje
veleposestniških mandatov. Ona vstraja
na stališču, da se je godila liberalcem
z razveljavljenjem krivica, mi pa na
stališču. da so bile volitve v velepo-
sestvu nezakonite predlanskim kakor
lanske. Mi smo uverjeni, da bi Grego-
rinovci na našem stališču ravno tako
postopali kot naša delegacija. Zakaj je
bivši „Slov. klub" s svojo abstinencijo
zapravil: to možnost? Novo je, da hoče
„Edinost" vlado dolžiti, da ni zarad
razveljavljenja veleposestniških man-
datov razpustila dež. zbora, kar bi po
njenem mnenju imel biti dokaz za na-
klonjenosi vlade do dr. Gregorčiča. No
če bi gg. Gregorinovci stali na našem
stališču, bi gotovo ne dolžili vlade, da
jim je naklonjena. Vladi je pač nioralo
biti na tern, da dež. zbor deluje; in ko
je začel redno delovati, naj bi ga bila
razpustila?! Čudne zahteve! Sebi naj
napravi vlada novo delo, ki ji ni moglo
dati nobenega zagotovila, da bi potem
dež. zbor rnorda celo ne mogel delovati,
in pri tej negotovosti naj bi napravila
sebi in ljudstvu nove stroške!! Vladi je
pač vse eno, ali je delovna večina
laško-liberalna in slov.-klerikalna, ali
pa. laško-klerikalna in slov.-liberalna.
In dalje. zakaj naj bi se vlada posta-
vila ravno na stališče slov.-laške manj-
šine, in ne na stališče slov.-laške ve-
čine. za katero stoji večina Ijutr-
stva!? Za vlado ni bil še noben resen
dokaz, da ima zarad veleposetniških
mandatov se potegniti za eno ali drugo
slow stranko, ko je bilä razlika glasov
toli minimalna! Poleg tega je treba
uvaževati, da je deželni zbor autono-
men, in da mora vlada sama to neod-
visnost spoštovati ter se ne umeševati
v razveljavljenje posamnih mandatov,
ko spada to vendar v izključno pravo-
močje dež. zbora. In pa saj je „Edinost"
sama pisala 1. oktob. 1909 v štv. 275:
„Alislimo pa, da je edina inštanca. ki
ima o stvari (pravilnosti deželnozborskih
volitev) odločiti — deželni zbo.".
Torej ?
Kdor to uvažuje, ta menda ne
najde v razveljavljenju nezakonito do-
seženih veleposestniških mandatov naj-
manjšega razloga za poseganje vlade v
delokrog autonomnega deželnega zbora.
Več kot otročje je torej, spravljati to
pravilno postopanje vlade v stik z iz-
mišljeno protekcijo za dr. Gregorčiča.
In tako je slavna „Edinost" tudi s svo-
jim tretjimin zadnjim dokazom slavno
pogorela. Naše sožalje modrim glavam
pri „Edinosti"!
Qopisi.
Zgonik. V Zgoniku smo dobili no-
vega župana v osebi g. Maksa Miliča,
bivšega občinskega upravitelja.
Pred tremi meseci, ko je bil naš g.
župan Še obč. upravitelj, potegnil je
okoli 3.000 K obč. lovarine. Isto lova-
rino bi moral, kakor je pri nas običajno,
v zmislu § 23. lovsk. zakona razdeliti
med posestnike zemljišč. Tega pa ni
storil.
Ta čiovek misli, da bode zdaj, ko
je župan, tako samogospodovalno žu-
panil, kakor popred, ko je bil upra-
vitelj ? A najbrže se moti.
Pri Montu v Gorici je hotei kot
upravitelj občino za precoj visoko svoto
zadolžiti; a zajec mu je prctekel pot.
Zbrali so se nekateri gg. starešine,
šli so na dež. odbor in na Mont ter so
preprečili zaprošeno posojilo. Sreča, da
se je to še pravočasno izvedelo.
Že dve leti je poteklo, ko nismo
imeli obč. starešinstva, radi tega je bilo
potrebno, da se novo starešinstvo takoj
po izvolitvi obč. zastopstva snide in se
posvetuje o zaostalüi obč. zadevah. Naš
g. župan pa je reč odlašal. ker se je
bal seje.
Ker so gg. starišini videli, da ne
misli seje sklicati, napravil je g. sta-
rešiiia. Melhjor A4ilič okrožnico in v
zmislu § 40 obč. z. je pripravil zadostno
število g. starešin do tega, da so žu-
pana primorali razpisati sejo, ki se je
vršila dne 3. t. m.
Starešinstvo je v seji soglasno
sklenilo, da se povabi dež. računar.
Naj omenim še to, da smo se že
dvakrat obrnili na okr. glavarstvo v
Sežani glede našega lovskega denara,
a ni še nobenega odgov.ra. Zdaj smo
pa primorani obrniti se na namestniš-
tvo v Trstu; saj je isto imenovalo g.
Maksa Miliča upraviteljem obč. Zgonik.
Za danes dosti, upam v kratkem
kaj več poročati.
Politični pregled.
Cosarjev povratek na Dunaj.
Cesar je s sprem. in min. Aehren-
thalom in Schönaichom dospel na jnžni
kolodvor na Dunaj v soboto zvečer ob
8.15. Na "kolodvoru je pozdravil cesarja
župan dr. Neumayer. Nato se je cesar
ob navdušenih ovacijali prebivalstva
odpeljal v Schönbrunn. Hiše na vsem
potu so bile v zastavah. Za špalirjem
društev se je zbrala na tisoče broječa
množica ljudstva, ki je cesarja viharno
pozdravljala.
Cesarjeva zahvala.
Uradni list priobčuje svojeročno
pismo cesarja Frana Josipa nagenerala
Varešanina. V tem pismu izraža svoje
veselje in zadovoljnost nad presrčnim
sprejemom s strani prebivalstva in
prosi generala, naj naznani prebivalstvu
cesarjevo najiskrenejšo zahvalo na si-
jajnem sprejemu.
Državni zbor.
Proračunski odsek bode danes ali jutre
rešil ves državni proračun in že v petek
pride najbrže v zbornici do drugega bran ja
istega. Do 25. t. m. se nadeja vlada, da
bode imela državni proračun pod streho in
da bodo takrat rešene v poslanski zbornici
Varujmo svoje starine!
Vsak, četudi ne ravno visoko izobražen
človek, ima do stvari, ki so jih rabili nje-
govi stariši, neko posebno spoštovanje. Dosti
takih slučajev nam je znanih iz zgodovine,
dosti jih vidimo še danes, kako tupatam še
varujejo kako staro orodje, katero je rabil
še pokojni ded ali praded ! Tudi pri nas na
Slovenskem imamo take slučaje in ravno na
Goriškem se še naleti tupatam kmetica, ki
hrani še kako staro majoliko, katero je ku-
pil še njegov praded. Ta lepa navada pa
pa je žalibog večinoina izginila. Kriva je
'temu dosti industiija, ki izdeluje dandanes
vse polno pisanih in lepo slikanih posod v
/ivih, kričečih barvah, katere ljudstvu bolj
ugajajo kot starejše, mirne in zato tudi ku-
puje to novo robo, staro pa zametuje.
Enak slučaj je tudi z narodno pes-
mijo. Koliko lepih starih pesmi je izginilo
že iz ljudstva, ker so stare, in prišie
so na njih mesto tuje, kosmate po-
pevke, ki žalijo čustvo in uhö. Dosti, dosti
starih pesmi, tudi cerkvenih, je tako lepih,
da se cloveku milo stori pri srcu, če jih
sliši, n. pr. „Bom sei na planince" ali „Snoč
po noč je slanca padla" ali pa ona stara
božična „Oj kje ste bli, pastirci vi", katero
je pela po cerkvi cela občina. Takih narod-
nih Božičev človek ne pozabi nikoli.
Kakor sem že gori omenil, so pa med
potrebne ohranitve. Naj tu naštejem neka-
tere take podrobnosti. Važno je vse staro
posodje. Zelö imenitne so stare majolike,
stari krožniki, skledice in druga taka oprava.
Tupatam se dobi na ognjiščih še jako
lep zaglavnik (tudi kozel, lisica imenovanj,
ki ga je izdelala roka starega vaškega umet-
nika. Razun tega imajo po nekaterih hišah
stare slike iz davne preteklosti, ki jih nikdo
več ne ceni. Stare omare in skrinje z rožami
se še dobijo, le žalibog naši mlajši vse rajši
imajo moderno izdelano pohištvo iz mesta,
kot pa svoje domače.
Velike važnosti so stare nošnje, stare
obleke. Tu je treba shraniti vsako stvar, ki
se le dobi. Stare avbe in peče so že redke,
ker so jih naši ljudjc največ prodali tujcem,
tako da pri nas doma kmalu ne bomo več
vedeli, kako so se oblačili naši stari. Pošte-
nih irhastih hlač, črevljev z golenicami in
starega telovnika s srebrnimi gumbi človek
skoro več ne vidi pri nas na Goriškem. Vse
je moderno, vse po mestno. Poleg tega so
naši predniki nosili na oblekah dokaj veze-
nja v barvah in zlatu, kot je to še pri dru-
gih Slovanih. Zato so velike vrednosti stari
kožuhi z rožami, stare „štikane" rute in po-
dobne stvari.
Naši stari so bili tobakarji in kot taki
so rabili razno kadilno orodje. N. pr. čedro,
kresilo, gobo, mehur za tobak itd. Vse to
je zelö redko. Malo naših mlajših še kaj ve
stvari ohranijo, da jih tudi mladina vidi in
se pri tem uči spoznavati in spoštovati svoje
očete.
Naš narod je od nekdaj ljubil godbo
in petje. Nazi pradedie in dedje so gotovo
imeli kakeposebne inštrumente, katerisose pa
dandanes večinoma poizgubili. Če se še kje
dobijo kake stare piščali, citre ali kakov
oprekelj, je to za nas toliko bolj zanimivo.
V goriški okolici ali na Tolminskem je go-
tovo se tupatam kaj dobiti, kar je v tem
oziru važnega in zanimivega.
Včasih se dobi po kmetih tudi kako
redko orodje, ki ga pozna samo en kraj.
Take stvari so ravno tako znamenite kot
kaj drugega in tudi lovska orožja in stare
puške niso brez pomena.
Razun teh malih predmetov so pa
važne tudi cele stavbe, hiše, kozolci, veliki
uhodi (portoni) itd. Take stvari je seveda
težje spraviti v kakov muzej, zato pa se jih
fotografira ali nariše, tako, da si to potem
lahko vsak ogleda. Tupatam po deželi so
tudi stare znamenite kapelice, znamenja ali
pili, ki imajo včasi dokaj vrednosti. Take
stvari je treba obvarovali pred razpadom, ne
pa jih kvariti s predelavanjem in prezida-
vanjem.
To bi bile prfbližno stvari, ki se ria-
hajajo med našim ljudstvom. Morda bi vpra-
šal kedö, zakaj to pač naštevam ? Zah» da
se ljudi opozori na važnost takih stvari ^ato
prodajali ali darovali našim narodnim na-
sprotnikom. Vse te stvari so važne, Morda
nimajo nikake praktične vrednosti več. a
naši potomci morajo vendar dobiti za nami
dokaz našega .dela, naše kulture. In mi ho-
čemo videti, kako so živeli naši očetje, kako
so se oblačili in kako stanovali. Slabi sinovi
bi bili, če bi nas to ne zanimalo.
Zato opozarjam še enkrat naše iz-
obražence po deželi, naj si vzamejo k srcu
teh par navodil, naj pazijo na take stvari,
ki sem jih imenil in naj tudi ljudstvo opo-
zorijo nato. Še ta mesec se ustanovi v Go-
rici Muzejsko društvo", ki bo skrbelo za
vsa potrebna navodila. Predpriprave so že
vse končane, pripravljalni odbor že deluje
in po ustanovitvi društva se raztegne delo-
vanje tudi po deželi. Opozarjamo že sedaj,
da se bodo v vsakem večjem kraju vršila
tudi tozadevna piedavanja, kjer se bo ljud-
stvu še bolj razjasnilo, zakaj moramo varo-
vati svoje starine, zakaj jih ne smemo uni-
čevati, prodajati tujcem ali pa kvariti. Vsi ste
vabljeni na delo, ki se zanimate za te
stvari; vsak je dobrodošel, bodisi darovalec,
bodisi delavec. Nikdo se od sedaj ne sine
več izgovarjati, češ sem dal tujcem, ker ni»
sern vedel za slovensko društvo. To ne velja
več. Slovenski muzej se ustanavlja, vse, kar
je primernega, tedaj hranite za naš pravi
narodni muzej, ki naj bo 4cazal svetu kul-
turo in omiko goriških Slovencev.
A h.