Irena Novak-Popov
PESNIŠKE FIGURE V SPREMINJANJU POETIKE OTONA ŽUPANČIČA IN EDVARDA KOCBEKA OB UPODABLJANJU VOJNE*
v nalogi je zastavljen na videz preprost problem ovrednotenja vloge in funkcije ustvarjalne figurativne rabe jezika v poeziji, ki jo je retorika poimenovala tropi, s čimer je razumela postopke pomenskega spreminjanja v metafori, metonimiji in sinekdohi. Temeljno prizadevanje raziskave je usmerjeno v odgovor na vprašanje, koliko in v čem seje raba teh postopkov podredila neizrečenim in tudi programsko izoblikovanim estetskim načelom, ki sta jih domislila pesnika Župančič in Kocbek v zvezi z vlogo književnosti med drugo svetovno vojno. Raziskava je usmerila pozornost na nekaj odvisnih podvprašanj: kakšne vrste interprctacijskih strategij oz. miselnih in domišljijskih dejanj predpostavlja razumevanje njunih pesniških besedil in v kolikšni meri se to razumevanje lahko nasloni na kodificirana pravila pomenjanja (leksikalizirane metafore in metonimije), na pesniške in govorniške konvencije (klišeje, stereotipe in topose), koliko pa njune neponovljive avtorske stvaritve zahtevajo in obvladujejo bralcev indidivualni praistavno-inventlvni in mišljenjsko-ugibalni odziv. Analiza je zajela več kot 1110 metafor, metonimij in sinekdoh, izbranih iz njunih zadnjih predvojnih zbirk V zarje Vidove (1920) in Zewya (1934) in prvih po vojni objavljenih Zimzelen pod snegom (1945) In Groza (1963).
Najzapletenejša faza dela je bil izbor čim bolj operativne teoretske osnove, razlagalne metodologije In ustreznega metajezika. Vsebina pojma metafora je namreč v različnih teorijah pojmovana različno široko, tako da že na samem začetku svoje dvatisočletne zgodovine zajema tudi drsenje reference v metonimiji in zoženo ali razširjeno pomensko ckstenzijo izrazov v sinekdohi poleg proporcionalnih razmerij v analogiji. Poleg tega so se za skladenjsko različno oblikovane upe metaforičnih izjav, Id jih je s pojmoma "metafora in absentia" (preprosteje enotematska ali evokativna) nasproti "metafora In praesenüa" (dvotematska ali konfrontacijska) razlikovala že antična retorika, izoblikovale tri konkurenčne razlagalne teorije: substitucijska, primerjalna in interakcijska. In končno se je z razvojem pomenoslovja izredno sofisticiralo strokovno izrazje za poimenovanje postopkov zaznavanja, definiranja in razlaganja mehanizmov delovanja oz. razumevanja metafore. Razlike med posameznimi teoretiki se
• Poročilo o magistrskem delu
34
začenjajo že pri izhodiščnem pojmovanju pomena in enotah pomena, ki so relevantne za vznik metaforičnega smisla, nadaljujejo se glede izbora ravnine pomenskega razčlenjc;vanja, zato so navsezadnje različno formulirani tudi kriteriji signaliziranja oz. razlikovanja metaforičnc/nemctaforične izjave. Osnovni namen ni bil nov izvirni teoretski prispevek, temveč preskus praktične uporabnosti teorije pri preučevanju realnih pesniških besedil, Id vsebujejo tudi nečiste, mejne, mešane in izredno zapletene primere, zato so bile pri konkretnih analizah upoštevane pobude več teoretikov, čeprav je to mestoma vodilo v eklektično mešanje različnih metajczlkov in ravnin analize. Ob tem so bili upoštevani številni izrazi dvoma o možnosti navajanja nujnih in zadostnih pogojev za razlikovanje in razlago vseh primerov metafore zgolj z jezikoslovno analizo oz. izrecno sklicevanje na naslovnikovo intuitivno razpoznavanje posebnega govorčevega namena. Zato v nalogi ni šlo za zajem vseh primerov, temveč za čim več relevantnih tipov.
Drug sklop problemovzadeva razvrščanje besednih zvez, stavkov ali odlomkov besedil, ki so büi odbrani kot metaforični. Upoštevajoč interakcijsko teorijo metafore in njeno razlikovanje žarišča in okvira, t.j. metaforično rabljene besede v dobesednem kontekstu stavka, in razlikovanje med pomožno temo ah nosilcem in (glavno) temo metafore, je bil za zunanjo klasifikacijo izbran skladenjski oz. besednovrstni vidik metaforičnega žarišča. V posebno skupino so uvrščene samostakilške metafore, ki imajo v svoji površinski strukturi ubesedeno glavno in pomožno temo (nosilec), pri tem pa je pristavčna in geniüvna metafora razlikovana od metafore, ki ima na površini obliko definicije. V posebno skupino pa so zbrane glagolske, pridevniške in prislovne metafore, v katerih je pomožna tema nakazana oz. dana posredno prek izraza, na katerega se nanaša prcdikatna beseda, kadar je rabljena dobesedno. Tako začetno delitev opravičuje razumevanje, kije v primeru samostalniških metafor samo rekonstrukcija množice motivacijskih predikatov, tj. skupnega semičncga polja dveh designatov-sememov, v primerih glagolske, pridevniške in prislovne metafore pa tudi rekonstrukcija oz. sklepanje o pomožni temi iz njenih v besedilu navedenih predikatov. V samostojni skupini se pojavljajo tudi Usti metaforični stavki, ki niso dobesedno neresnične trditve, temveč rcfercncialno deviantne oz. neskladne s sobcsedilom cele pesmi in kršijo pragmatično načelo nanašanja, po katerem naj bi govorce govoril o temi, ali pa ubesedujejo predstave, ki se opazno razlikujejo od tega, kar imamo po dogovoru za možno v resničnosti. Ta najbolj eklektlčna skupina nekako preseka čisto skladenjsko zasnovano delitev, saj vsebuje samostalnlške metafore, v katerih je ubesedena samo pomožna tema, primere sopostavitve dobesednega in metaforičnega stavčnega referiranja, primere interakcije med različnimi besedilnimi žanri (npr. pravljice in socialne pesmi, molitve in osebne vložnlčnc izpovedi, mita in politične pesmi) in končno mejne primere, ki presegajo ožje pojmovano območje metafore, kamor sodita izražanje ekstatičnih vizionarskih doživetij ali balada. Ob dojemanju povsem nemimetičnih ali fantastičnih besedil se mora namreč bralec učiti tudi drugačnih ontoloških ah resničnostnih pogojev v njih ustvarjenega sveta, tako da se ob povečani znotrajbesedllni sovisnosü kontinuirana metaforika v njih llterarizira (podobesedi). Zaradi narave pesniškega gradiva ni büo mogoče oblikovati skupin iz samih čistih primerov. Tako je med geniüvnimi metaforami tudi kakšna, ki jo je kot celoto mogoče razumeti kot novo pomožno temo drugostopenjske metafore (o milo cvetje najinih teles — "otroci"), ali kakšna, v kateri je pomožna tema prvostopenjske metafore izbrana za izhodišče nove metafore (lepote tvoje mila luč je edina zarja mojim še očem). Možnosti nadgrajevanja in drugostopenjskega metaforiziranja so tudi med glagolskimi metaforami: vzore'c doslednega antropomorfizlranja prekinja glagol, kije metafora glede na vzpostavljeni vzorec.
Tretji sklop problemov zadeva hlcarhizaeijo In vlogo sobesedila, ki metaforo ne le signalizira, ampak vsebuje tudi ključ za njeno razumevanje. V vsaki skupini je vzpostavljena lestvica, ki ustreza težavnosti doumevanja. Nazačetku so navedene najpre-prostejše, kijih večina bralcev razume zelo podobno: tiste, katerih motivacija je naslonjena na splošno znane in intersubjektivno priznane konotacije pomožne teme; üste, v katerih lahko prepoznamo metaforične substitucije; drugotne deleksikalizacije oz. oživitve stereotipnih preimenovanj in prevzetih toposov. Kolikor so sobesedilno relativno proste pomenske figure, ki hkrati ne predstavljajo enkratnega pesnikovega vpogleda, ampak imajo predvsem dekorativno vlogo ali delujejo kot znamenje pesniškostl besedila, ob njih ni nujno navajati širšega sobesedila. Pač pa je sobesedilo relevantno v primerih, ko je pesnik s kopičenjem, dodajanjem, kontrastiranjem in spremembami razmerij obledelim figuram podelil novo predstavno moč in opazno preuredil pomensko organizacijo metaforične glavne teme. Na drugem polu te stopnjevite lestvice so najzapletenejše drzne in žive metafore, ki hote usmerjajo naslovnikovo pozornost na svoje enkratno pesniško sobesedilo, njihovo razumevanje pa zahteva progresivno in regresivno sinteüzaeijo informacij iz sobesedila ter živo predstavljanje denotirane resničnosti (estetska funkcija jezika). V nekaterih primerih je bilo treba pojem sobesedila, ki omogoča razumevanje, iz mlkrokontcksta stavka razširiti ne le na makrokontekst besedila, torej na sosednje metaforične, metonimične in dobesedne izjave v istem besedilu, ampak tudi na druga besedila v zbirki in celo druga nepesniška besedila. Ponekod seje posrečilo odkriti pesnikove imaginatrvne konstante, se pravi ponovljivo povezovanje eehh pojmovno-semantičnih področij. Interpretiranje je v nalogi načeloma opuščeno, ker je to pri živih metaforah stvar naslovnikove
35
individualne dejavnosti (estetski užitek njegovega sodelovanja), razen v izjemnih primerih, kjer interpretacija ponazarja evokativno moč postopka.
Čeprav se je pri Župančiču in Kocbeku opazovanje usmerjalo v na videz Identične postopke, se je proti koncu analize Izkazalo, daje poezija vsakogar tudi v metaforiki toliko samosvoja, da obrača pozornost na čisto specifične pojave. Pri Župančiču se je za posebnost pokazala zapletena in raznovrstna medmetaforična interakcija, v kateri se tudi obseg motivacijskih predikatov (polje skupnih semov) posameznih metafor skozi besedilo vse bolj širi, v bolj tradicionalističnem pojmovanju rečeno: "podobnost" med različnimi referenti in njihovimi področji v besedilu vse bolj ntirašća, "različnost" pa vse bolj upada. Tega dejstva nI težko povezati s poetiko simbolizma, naravnano v univerzalno analoško mišljenje. Nasproten je položaj pri Kocbeku, kjer je sprva naju samo Up razraščanja, v katerem so priredno asindeUčno povezane in medsebojno stopnjevane različne pomožne teme okrog ene same glavne. Nasprotno pa se žc v prvi zbirki, še bolj pa v naslednji, izjemno okrepi vsakršno povezovanje kontrastnih, antiteUčnih in medsebojno izključujočih se izrazov, katerih pomenske napetosti ne pomirja nobena vnaprej znana predikatna asirnilacija, grajenje iyx)morfhega sistema vzporednih implikacij, opuščanje pomenk ali kako drugače imenovana Imaginativna inovacija, temveč ostajajo nepomirljiv iracionalen pesniški paradoks. Tudi tega pojava ni mogoče odmisliti od intenzitete in dihotomije, značilnih za poetiko ekspresionizma, ki ji ostaja v nekem smislu zavezana še Kocbekova novostvamostna poezija Zemlje ter ekstaUčna in eksistencialistična medvojna poezija Groze.
Rezultate analiz, ki zadevajo tezo o spreminjanju poetike ob upodabljanju vojne, je mogoče najpreprosteje predstaviti z ugotovilvijo, daje spreminjanje pesniških figur zavezano dvojnemu izboru: 1. izboru izraza in njegovega refcrcnla, ki je prcximet metaforičnega prediciranja, se pravi teme, ki jo hoče pesnik osveUlU na poseben način in s tem organizirati naslovnikov specifičen odziv nanjo; 2. izboru izraza/izrazov, s katerimi tvorec odziv na temo krmili, se pravi metaforičnih nosilcev, od koder so črpane konotacije. Kolikor je pesništvo, ki se je hotelo tudi na simbolni ravni pridružiti protifašističnemu in narodnoosvobodilnemu boju, izrekalo specifično bivanjsko in nacionalno situacijo, skupaj z izjemnimi človeškimi izkušnjami, občutji, dogodki, so se seveda spreminjale tudi teme metaforizacije. Pri obeh pesnikih je ta zgodovinsko pogojeni premikvidetl kot opuščanje metaforiziranja filozofskih, ontoloških, spoznavnih, in čisto estetskih tem na račun zgodovinskih, nacionalnih in bivanjskih. Glede na vlogo, ki stajo poeziji v vojnih okoliščinah namenila pesnika v svojih programsldh besedilih (Župančič v pesniških, Kocbek pa predvsem v dnevniških) in glede na predvidenega naslovnika (Župančičev aktualni, medvojni ter Kocbekov potencialni in povojni), sta pesnika spreminjala tudi metaforične nosilce, vendar je bilo mogoče pri obeh opaziti pomemben delež ohranjanja in/all prilagajanja sistema iz njunih predvojnih zbirk. Župančičev kriterij izbora metaforičnih nosilcev vodita težnji po okrepljeni ekspresivnostl in čim večji razumljivosti. Zato je izbiral take, katerih denotatl so v veliki meri predmet skupnih pozitivnih ali negativnih vrednostnih sodb, s čimer je obladoval naslovnikov emocionalni odziv in prek njega idejno orientacijo. V primerjavi s prejšnjo zbirko je njegova metaforika imeiginativno siromašnejša in miselno manj zahtevna, v mnogo manjši meri prinaša novo koneeptualizacijo vednosti in v mnogo večji meri obnavlja ali stopnjuje že narejeno (tudi tako iz njegovih prejšnjih zbirk). Kocbekove pesmi obvladuje težnja po ustvarjalnem preoblikovanju po njegovem pretogih ideoloških in racionalnih stcreotipov, ki jih je ustvarila mobilizacijska medvojna poezija. Do nje je v distančnem in dialoškem razmerju, hkrati pa mu gre za Izpoved osebne resnice, pridobljene v zgodovinskem delovanju. Njegovi metaforični nosilci ne referirajo samo reči, o katerih vrednosti obstaja konsenz, temveč reči, ki so predmet razUčnih osebnih izkušenj, vključno z različnim kulturnim in Utcramim vedenjem. Do postopkov, ki jih je kanonizirala medvojna pesniška govorica, ima ustvarjalni odnos rcscmanüzacije. Njegove metafore predpostavljajo bralčevo osebno in svobodno intciprelacijsko dejanje, za katero tudi v sobescdilu včasih ni natančnejših navodil, iz česar sklepamo, da je v Grozi uresničeval svoj programsko izrečeni cilj: "ustvariti poezijo, ki bi bila osvobodilna v pomenu, ki presega dnevno aktualnost."
36