Gospodarske stvari.
Kako bi kurili zoper slano.
v „Gospodarskem Glasniku" za Štajarsko piše major Fr. Kaufmann o tej reči to le: Zopet se bliža čas spomladnji, ž njim pa tudi strah in bojazen, da ne bi škodovala slana. Škode se je bati toliko bolj, ker naši ljudje   nečejo   posnemati v obče   gospodarjev   po  drugih
deželah, koHer z velikim  ugpehom  kurijo zoper slano.
Kedar kdo sproži reč v kakšnem gospodarskem društvu, pravijo, to ni mogoče pri nas; siliti ne moremo nikogar, ako pa le nekateii kurijo, ne pomaga nič.
Tega sem se prepričal uže večkrat. Jaz sem kuril ter imel mnogo stroškov, a moj sosed''hasek, ker je ves dim veter potegnil k njemu, dobri nepremožui ljudje pa 80 dobili še posebne nagrade v podobi odpisane dače zavoljo škode po slani. Občina ne postavlja poljskih čuvajev. Kar mi je torej še ostalo sadja, to sem moral sam čuvati, sicer bi mi bili tatje vse pokradli.
Takšne izkušnje poparijo naposled najbolj vnetega človeka in ga pripravijo v to, da roke križem drži.
Če posamezniki kurijo, ne pomaga res nič ali pa le malo; zelo drugače pa je, ako kurijo vsi posestniki. Tedaj pokrije dim na debelo vso oKolico. Zelo dobro je, če poškropimo katranovec z vodo, dim je namreč potem debelejši  in   gostejši,   ter   ga  veter  ne  zavleče  kmalu
drugam.
Da pa takšna dimnata odeja res pomaga, da vzhajajoče solnce ne odtali precej zmrzlih rastlin, prepričali smo se 1. 1886. Nekateremu posestniku je slana vse uničila, a sosed je dobil mnogo sadja. Zvečer je namreč dežilo. Kar je oblakov obviselo na nebi, ti so zjutra za-branili solncu, da ni moglo precej zmrzlih rastlin odtaliti. To je pomagalo, da jim slana ni škodovala.
Ne morem zatorej popolnoma popustiti misli, da bi vendar mogoče ne bilo ob takih nevarnih dobah cele de-
žele zaviti v gost dim. Ko bi se trdoglavci prepričati hoteli! Potem bi ne ugovarjali toliko. Toda kako jih hočemo v to pripraviti. Menim, da z denarjem, ki ima toliko moč v sebi. Mislim si reč tako: finančni minister milostno dovoljuje odpisanje davkov po slani oškodovanim kmetovalcem, časi precej znatno.
Država veliko žrtvuje, oškodovancem odpisanje tudi prav hodi.
Vendar vse to ni v nobeni razmeri k velikim škodam, katere  trpijo posestniki po vsakoletnih slanah.
Tukaj velja zopet prislovica: pomagaj si sam, in Bog ti pomore, pa tudi finančni minister, t. j. zoper navadne, bolj lehke slane pomaga kurjenje, ob velikih slanah pa finančni minister, ker davek odpiše kot nagrado za kurjenje, čeprav zaradi presilnega mraza ni pomagalo. Lenuhi pa naj bi takega odpisovanja ne dobivali, to je le zavržen denar. Ako bi ti sedaj morali ves davek brez odpisa plačevati, udali bi se naposled ter tudi kurili zoper slano. Saj pa ni treba veliko žrtvovanja. Nekoliko treščic pa nekaj katranovca, pa zadostuje. Toliko vzmore tudi manj premožen posestnik.
Po tem takem bi od zgoraj izpodbujeni posestniki morebiti le nekoliko škode po slani trpeli in vzmagali davek plačati ter dati državi, česar jej je treba. Tem bolj bi jim mogla država prizanašati ob velikih hudih slanah. Naša c. kr. kmetijska družba pridobila bi si velikih zaslug, ako bi takšen predlog še za letošnjo spomlad, podpirana od deželskih uradov, predložila finančnemu ministru. Ta naj bi za poskušnjo dal po političnih uradih razglasiti, da bodo milostno odpisovali davke le tistim občinam, koder so vsi posestniki obljubili kuriti, pa bodo tudi res kurili, če bi temu vkljub slana uničila, na primer: polovico pridelkov..
Vsled tega bi marljivi posestniki vplivali na mudne in jih na razne načine silili kuriti, ker bi se jim sicer bilo bati, da jim nič davka ne odpišejo. Nekateri bi gotovo tudi proti gospodarjevi volji na njegovem  posestvu
___106   —
zakurili. Časi kaže, da država sama glede na občne koristi vmes poseza.
Tako je pruski kralj Friderik II dragonce vojake poslal v občine na stanovanje, koder niso hoteli krompirja saditi, ter je ljudi tako prisilil, da so začeli pridelovati krompir. Marsikateri kaotoni na Švicarskem potrošijo mnogo denarjev v nagrade za pokončevanje hroščev.
V nekdanji vojaški granici, to pa v zgornjem in sušnem delu, trpeli so veliko pomanjkanje krme. Vlada je potrošila mnogo denarjev v podpore. Naposled je pa zvedela, da ljudje niti koruznice niso pospravili, ampak potrgali roge, slamo pa pustili na polji, da je strohnela. Zaukaže torej koruznico pospraviti in stradajoči živini za krmo polagati. Ljudje se ne zmenijo za ukaz. Nato nastavi strogi polkovnik 20 gld. nagrade onemu, kateri bode prvi polagal koruznico, mudnim pa veli 25 batin našteti. Od tiste dobe ni bilo več prejšnjega silnega pomanjkanja krme.
Vsaka država izplačuje nagrade tistim, ki ubijejo kakšno divjo zver, ki vendar le po posameznih okolicah škoduje, vsemu občestvu pa ni nevarna.
Hudi zveri podobna je slana, ki cele dežele one-sreči ter jim vzame davčno moč. Poprej, ko še železnic ni bilo, povzročila je navadno še glad in pomor. Zatorej bi jako umestno bilo, da bi vlada tukaj tudi nekaj storila. Kedar bodo v obče zoper slano kurili, ne bode državi trebalo mnogo žrtvovati za odpisavanje davkov.