BISERNICA.                                                       |
(Bajka)                                                                                                           M
fudo je moralo biti v onih časih, kakor so mi pripovedovafP ded. Lakota je morila ljudi, a po deželi je divjala črna kuga. Vstal je kdo v jasnem jutru. Razveselil se je morda zlatih solnčnih žarkov; a v tistem hipu se je zavrtel in padel na tla. Obraz mu je začrnel, in smrt mu je zatisnila trudne oči. Hodiii so Ijudje okrog kakor sence. Noge so se jim opo-tekale  in v obrazih je ležal obup in ležala  groza. Svetišča so  bila  polna in vsepovsod so puhtele  gorke  molitve  proli  nebu  in so klicale usmiljenja. Narastla je bila tisto leto deroča Pišenca kakor še nikoli. Srdito so trgali valovi črno grudo in so jo nosili daleč v doline. Premenila je Pišenca   svojo  strugo   in   si je  izbrala  drugo. In razsula je bele hišice, zelene vrtove je razrušila in je uničila bogato polje. Bežali so nesrečni Ijudje in so si rešili komaj borno življenje. Prišla je lakota, kuga je pridivjala, in nesrečni ljudje so ginili in se opotekali po zemlji. Resnično, hudo je moralo biti v tistih žalostnih časih ...
Kraj nove struge deroče Pišence je stala borna koča. Komaj so ji pri-zanesli razsrjeni valovi. Še dva koraka — pa bi bila splavala po divjih vrtincih in bi se bila razrušila kje ob skalah. Vdova je živela v oni koči z dvema hčerkama, Zlatico in Bisernico. Hudo se je godilo vsem. Glad je hodil okrog koče in po koči. Bilo ni živeža, in bolezen je bila v koči. Ležala je Zlatica, težko bolna, na revni postelji, in mati ji ni mogla postreči, ker ni imela ničesar. Sedela je kraj postelje in je brisala pot raz bledo čelo bolne hčerke. Upadel je bil njen obraz, oči so ji bile kalne in njeni lasje od skrbi osiveli.
Pred kočo je sedela na klopici Bisernica. Žalostno so ji gledale modre oči proti sivim goram. Po bledem licu so ji polzele solze, velike in gorke, in tresoče roke je imela sklenjene v molitvi.
BDobrotni Bog, usmili se nas!" je molila, in njene brezbarvne ustnice so se tresle. ,,UsmiIi se nas, ker poginjamo."
Na prag je stopila mati in je pogledala hčerko.
»Bisernica, stopi k sosedovim in poprosi, naj nam pomagajo za božjo voljo/ je rekla mati in je zajokala.
Bisernica je vstala in je šla s trudnimi koraki k sosedu. Sedel je siv mož potrt pri mizi in si je podpiral glavo z roko. Uničila mu je Pišenca vse polje, kuga mu je pobrala ženo in edinega sina, in ždel je sam tam in je prosil Boga smrti. Stopila je Bisernica k njemu in ga je zaprosila:
nAh, pomagajte nam, dobri sosed, ker poginjamo lakote."
Dvignil je sosed sivo glavo in je pogledal deklico z mrtvimi očmi.
,,Nimam ničesar," je odgovoril. ,,Vse je pobrala voda . .. pobrala je smrt. Siromak sem. Vendar je v kašči še nekaj moke — pojdi in vzemi si jo."
CS3   154   L5)
Zahvalila se je deklica in je odšla v kaščo. Sosed pa se je nasioni •spet na mizo in se je pogreznil v mračne misli. Toda tisti trenutek se mu "je približala smrt, in kuga se ga je dotaknila. Padla je starčku siva glava na mizo in duša je pohitela proti nebu.
Prinesla je Bisernica tnoke domov, in mati je skuhala borno jcd. Pre-gnana je bila za nekaj ur lakota iz koče. Mati je sedla spet k posteiji in je brisala pot raz čelo bolne Zlatice. Bisernica je pa stopila pred kočo in je sedla na klop. Zagledala se je v sive gore in se je zamislila.
Glej, kako krasno se blišče tam gori beli vrhovil Kakor bi bil z zlatom obsejan, se sveti večni sneg, in sive skale so posute z mehkim solnčnim svitom. Sreča in radost kraljujeta tam gori, in gorja ni nikjer na jasnih planinah. Dvigne se v jutru solnce izza gora in zvečer hodi spat v kristalni grad za Prisankom, in s solncem hodi sreča in mir. Radost hodi s solncem, in bolest in reva se ga ne dotakneta nikdar. Da, veseljc vlada tam na planinah, in mir se smehlja z vsake sive skale.
In tam na pisanih senožetih pod belimi gorami! Vse polno je dehte-čega cvetja in lahkokrilih metuljcev in drobnih čebel. Človek bi se viegel iam v travo, zaspal bi in bi sanjal krasne sanje ter bi se nikdar ne prebudil. Ni siromaštva tam gori in tudi nesreče ni tam kakor tu v dolini, kjer hodi bleda smrt in kosi z ostro koso človeško življenje. — ln tam v samotnem logu pod Škrlatico, kjer žubore bistri vrelci! Ptice žvrgole tam, in drobni listi šepečejo skrivnostno pesem. Po mehkem potu pa hodi vila Cvetana in poje zlate pesmi. Blagor onemu, ki se ji sme in more približati! Sreča ga obsuje z bogatimi cvetovi, in žalosti ni nikdar k njemu.
Domislila se je Bisernica vile Cvetane in se je vzradostila . . . Da, k vili Cvetani pojde! Vse težave in bridkosti hoče premagati. Težka je sicer ia pot in polna kamenja in gručevja, a vse hoče premagati, da prinese rešitev mami in bolni Zlatici zdravje. Zmaj čuva zeleni log vile Cvetane; sedem glav ima in iz oči mu srši ogenj. Iz ust mu švigajo plameni, in na hrbtu mu sika sedem debelih, sfrupenih kač. Kaj ji mar ta divji zmaj! Pogledala ga bo in se ne bo ustrašila. Za mamo in sestrlco bi dala življenje, pa bi se bala sedmoglavega zmaja! Zaklicala bo in bo izpregovorila ime Vile <Ivetane. V zelenem gaju jo bo slišala vila Cvetana. Po mehki stezi bo prišla k njej, nasmehljala se ji bo in jo pobožala po laseh. Vprašala jo bo, kaj hoče. In ona ji bo potožila vse in bo prosila za rešitev ljube mame in za zdravje sestrice Zlatice. Šia bo vila Cvetana v svoj zlati grad, pa ji bo po-darila rešitev in zdravje. In potem bo radost in sreča v bornr kočr.
nPojdem — k vili Cvetani pojdem," je rekla Bisernica in je vstala s klopi. Odprla je duri in je pogledala v kočo. Še enkrat se je ozrla na mamo in sestrico in se je nasmehljala. Potem pa je odhitela iz vasi proti dolgemu pašniku.
V začetku je bila pot mehka in prijetna. Toda gori za Trstjem je postajala pot vedno bolj peščena in kamenita. Bližala se je gručevju, ki ga je nanosila Pišenca, in v bose noge jo je pričelo skeleti. Ostro kamenje jo je bodlo, in tuintam se ji je že prikazala rdeča kri na nežni nogi. Bolelo jo je in peklo.
A ni se vrnila. Pogum ji je razvnemal mlado srce, in hitela je ne-utrudno naprej.
MVilo Cvetano najdetn," je govorila samasebi in si je dajala pogum samasebi. ,,Gotovo jo najdem in prinesem rešitev in zdravje."
Hodila je naprej. A glej, čez pot je hrumel širok hudournik, ki si je izkopal tam globoko strugo. Debele skale je valil s sabo in j.e hrumel in bobnel, da se je stresala zemlja kraj brega. Nikjer ni bilo mostiča in tudi skale ni bilo, da bi skočil človek na drugo stran.
Postala je Bisernica. Oledala je na drugo stran hudournika. Toda bilo
ni pomoči.   Šla je   ob bregu navzgor in navzdol, da bi našla kje prehod;
a bilo je vse zaman. Obupana se je vsedla na kamen in je zaihtela bridko.
BNe pridem k vili Cvetani! In tudirešitve in zdravja ne prinesem domov."
Solnce se je že bližalo belim goram. Hitelo je proti Prisanku v svoj
kristalni grad, da se odpočije iam in nastopi v jutru svežo in veselo nebesno
pot. Bisarnica si je pa zakrivala obraz, in gorke solze so ji tekle po licih.
BNe pride veselje v našo kočo! Umrla bo uboga Zlatica — kajti zaprta
je pot do vile Cvetane."
Čuj, tam nad njo se je oglasil hipoma preplašen vrišč. Bisernica je pogledala kvišku in je zagledala nad sabo belega goloba, ki ga je preganjal divji jastreb. Kakor strela je padel golob k Bisernici in se je skril v njenem naročju. Šinil je jastreb za njim in je padel na zemljo kraj deklice. PogledaJ je Bisernico, ki je zakrivala z rokami belega goloba, vzfafotal je in je odhitel proti belim pečinam.
Bisernica je dejala roko od prestrašene ptice. Hvaležno jo je pogledal golobček in je izpregovoril:
BHvala ti, dobra deklica, da si me rešila ostrih krempljev in smrtil Hvala ti! — A zakaj so ti objokane oči, in zakaj ti je obraz bled?"           J
Vzdihnila je Bisernica in tnu je odgovorila:
nRada bi k vili Cvefani pod Škrlatico, da izprosim bolni sestrici zdravje in ubogi mami rešitev iz velike bede. Toda tu hrumi hudournik, in jaz ne morem preko njega."                                                                 .              i
Beli golob pa je sedel na njeno ramo ter ji je odvrnil: MK vili Cvetani hočeš?  Ej, to je težavna pot — gru-gru-gru, težavna pot. Zmaj čuva zeleni log, da ne stopi nikdar človeška noga vanj. Deklica mala, ali imaš moči za to hudo pot?"
BVse hočem prenesti," je dejala Bisernica. BSamo, da prinesetn domov rešitev in zdravje. Ah, če bi le mogla prcko hudournika!" Pokimal je golobček z glavico in.je rekel:
,Da, če si pogumna, že prideš do vile. Zmaja ukroti pogled iz ne-dolžnih oči, da je krotek in ponižen kakor psiček. Srečala boš ob Črni vodi črnega moža. Toda ne boj se ga, ampak odgovori mu pogumno na vsa vprašanja. Stopil bo pred te v Klinu velik medved. Toda ne boj sega! Dotakni se ga z roko — in medved se bo izpremenil v lepega dečka, ki te bo spremljal do gaja vile Cvetane. — Vstani zdaj in pojdi za mano! Pokazal ti bom skriio brv preko hudournika."
&  156 «5
Poletel je golobček z dekličinega ramena in je hitel pred Bisernico. Šla je za njim skozi grmovje, in golobček jo je pripeljal do brvi, ki je bila skrita za grmovjem. Razveselila se je Bisernica in se je napotila preko hrumečega hudournika.
,,Še enkrat se ti gorko zahvaljujem za rešilev, draga deklica," je del golobček na drugi strani. ,,Stezo imaš zdaj pred seboj, in čez uro si lahko že v gaju vile Cvetane. Ne boj se! Pogumno stopi naprej — in dosegla boš, po čemur hrepeniš. Srečno pot!"                                                            ,
Poletel je golobček proti gozdu in je izginil med zelenimi vejami.      ¦
Bisernica pa je stopala po stezi naprej. Premišljevala je golobčkove besede in v srcu je čutila veliko tesnobo . . . Ni mislila prej, da je tako težko priti v zeleni log vile Cvetane. Bog ve, kako grozen je oni črni mož ob Črni vodi? Stopil bo morda nenadoma pred njo, velik kot gora. Kakor oglje žareče oči jo bodo pogledale, da bo kar vzkoprnela. Dvignil bo dolgo roko in bo govoril, kakor bi bučal grom od visokih pečin. — In potem oni medved! Ali se bo upala stopiti predenj in ga pobožati po debeli glavi, ko bo renčal srdito pred njo in ji kazal bele, ostre zobe? Upadel ji bo morebiti pogum — in potem bo izgubljena.
Postala je Bisernica za hip in se je domislila, da bi se vrnila. Lahka je pot nazaj, a polna težav naprej. A takrat ji je prišla na misel tudi bolna sestrica. Hudo ji je doma in morda kliče ravno v tem Irenutku smrt, da bi jo rešila težkih bolečin in bi jo ponesla v nebeški raj . . . In domislila se je Bisernica tudi uboge mame. Kraj postelje sedi in briše bolni hčerki znoj raz bledo čelo. Srce se ji stiska v silni bolesti, in gorke solze ji močijo upadla lica
nNe, jaz grem naprej!" zakliče Bisernica. BLjuba mama, draga Zlatica — jaz grem k vili Cvetani! Vse težave hočem premagati. In prinesem vama rešitev in zdravje."
Spet je stopala djsklica naglo naprej. Zelena stezica se je izpremenila v peščeno pot, ki se je vila čez skalnat grič. Zaskelele so jo noge, in kri se je pokazala na njih. A ni ji bilo tega mar, ampak hitela je proti vrhu skalnatega griča. Ko je dospela na vrh, je pogledala dol v dolinico. Sam pesek je bil tam doli, in med peskom je šumela bistra Pišenca. Kraj dolinice so se pa pokazala mahovita tla, in nebroj studencev se je lesketalo tam.
,,To je Čma voda," je pomislila. BIn tu mora biti nekje črni mož."
In res — koncem mahovitih tal je stala visoka smreka, kraj nje se je pa dvigala bela skala. Na skali pa je sedelo nekaj velikega in groznega.
nTo je črni možl" je zašepetala deklica, in zazeblo jo je. Vendar je stopiia pogumno naprej. Solze so ji stopile v oči, in govorila je (iho predse:
»Zlatica  umira in mama poginja v bedi . . . Moram k vili Cvetani."
Prišla je z griča v dolinico in se je napoiila po mehkem mahu proti črnemu možu. In tedaj je zaslišala njegov glas. Bil je kakor zamolkel, oddaljen grom za gorami. Sedel je tam na skali in je govoril z ribami,
»Pojdite v zeleno Savo. V lolmunu kraljuje povodni mož. Stopite v njegovo palačo in mu redte, naj pripravi danes ponoči veliko gostijo. Pridetn k njemu v vas."
CS2   157   L53
Zapljusnilo je v vodi, in, pokorne ribc so hitele izvršit dano naročilo. A takrat je zagledal črni mož BisernicO; Kakor oglje žareče oči so se uprle v malo deklico, in črni mož je vstal. Bil je velik kakor hrast, in kakor noč črni lasje so se tnu usipali po orjaškem hrbtu.
Za hip se je stresla Bisernica. Toda spomnila se je golobčkovih besed in pogumno je pogledala divjaku v obraz.
»Kdo si?" je zagrmel črni mož.
»Bisernica sem," je odvrnila deklica glasno.
»Kam greš?" '
,,K vili Cvetant gretn v zeleni gaj, da prinesem bolni sesfrici zdravje in ubogi mami rešitev iz bridke bede."
Črni mož jo je gledal nekaj trenutkov. Potem pa se je pogladil po dolgi, črni brati.
nPa se ne bojiš mene in hudega pota?"
,,Kaj bi se bala? Za sestrico in matno prenesem vse. ln zato sem se tudi napotila na težko pot. Prosim te, dobri mož, ne stori mi nič žalega."
ln Bisemica je sklenila proseče roke in je pogledala solznih oči na velikana. Videl je črni mož solze v nedolžnih očeh, in omehčalo se mu je divje srce.
»Pojdi, Bisernica! Dobra deklica si. Upatn, da dosežeš to, po čemur hrepeniš. Pojdi in ne boj se!"
Pobožal je črni mož deklico po mehkih laseh. Potcm pa je odkorakal po mahu, da se je tresla zemlja pod njim. Izginil je ob šumeči Pišenci.
Bisernica se je oddahnila. Stopila je naprej okrog ovinka in je šla po hladnem gozdu naprej. Premagala je prvo (ežavo, in tam pod Škrlatico se ji že smehlja zeleni gaj vile Cvetane. Smehljajo se ji že tik pred njo bele gore, posejane z zlatom zahajajočega solnca. Še nekaj časa — in stala bo pred vilo Cvetano. In tedaj bo konec skrbi in truda.
Toda naenkrat ji zmanjka steze. Pred njo se razširi nepredirno grmovjc in izhoda ni nikjer. Žalostna je hodila Bisernica semintja, da najde stezo. Toda ni je nikjer. Tedaj se je trudila zaman! Ko je že blizu cilja, se mora vrniti brez rešitve in zdravja?
Tedaj pa zašumi nekaj nad njo in zamomlja grozno. Po bregu pridrvi velik medved in se postavi pred deklico na zadnje nog"e.
Bisernica hoče zaupiti. A spomni se golobčkovih besed in se pomirL Stopi pogumno naprej. Tedaj skloni medved glavo — in dotakne se ga roka nedolžne deklice.
Hipoma se izpremeni divja žival v krasnega dečka. Oblečen je bil v mchak žamet. Na glavi mu je tičala zlata čepica in za njo je bilo zataknjeno blesteče pero. Držal je deček drobno palico v rokah in se je smehljal prijazno.
,,Dober večer," pozdravi Čudečo se deklico. nKam bi pa rada, Bisemica?"
BK vili Cvetani bi rada v zeleni log," odgovori Bisernica. ,,Prišla sem do sem. A tu je izginila steza, in zaman jo iščem med grmovjem."
C2«  158  fcS)
,,Pokažem ti jo jaz," reče deček. »Kajti jaz sem stražnik tega kraja, ki tudi spada v kraljestvo vile Cvetane. Vsakogar poderem na tla in ga spodim, če misli nepoklican priti v zeleno kraljestvo moje visoke kraljice. Le kdor je pogumen in nedolžen in se me upa pobožati po glavi, tega moram spremljati do sedmoglavega zmaja pred zelenim logom."
Tako je govoril deček in je zamahnil z drobno palico preko grmovja. ln razdelilo se je in se je pokazala steza, vodeča med samimi lepimi rožami. Stopil je deček naprej, in kraj njega je šla vsa srečna Bisernica. Solnce se je že skrilo za gorami; le vrhovi so še žareli v čistem zlatu. Mrak se je pričel delati po gozdu. A vkljubtemu so še vedno prepevali ptiči po zelenih vejah. Prijeten vonj se je širil po vsem gozdu, in čimdalje sta šla, tetn krasnejša je postajala okolica.                                                    (Konec prih.)