Idimo k božjemu grobu
Kakor prebivalci vsakega mesta o praznikih, nedeljah in drugih prilož-nostih radi zapuščajo svoja stanovanja med dolgočasnim inestnim zidovjem, ter se gred<5 sprehajat v bližnjo okolico, ako je le vreine ugodno ia jim čas dopušča, tako delajo tudi prebivalci našega Ljubljanskega mesta.
Še ceM po zimi jo radi iz mesta potegnejo, akoravno ue na zeleno polje, ker, — kakor veste, po zitni zelenja ui, — gred6 pa v bližnji drevored, ali na led pri Ternovem, kjer se posebno mladi gospodje in gospodicine dersajo, da se vse praši.
Ko je pa zima pri kraji in je tudi mraz ponehal in sneg skopnil; ko je veseli pustni čas minul, v katerem so se stari in mladi naplesali in posvetnih veselic naveličali, ter resnejši čas — čas svetega posta — napočil, gredd Ljubljančani proti božjemu grobu. Ker je pa tudi Ljubljančan, kakor sploh prebivalci vee-jih mest, občutljiv proti deževji in mrazu, zato pa tudi on v takein vremenu iie bode stopil izpod strehe.
Le takrat, če je v postu posebno lepo vreme, videl boš ob nedeljah in če-tertkih veliko množico Ijudi stopati proti božjemu grobu. Božji grob je nam-reč kapelica, bivša zadnja postaja nekedanjega križevega pota, ki je bil postav-ljen od Ljubljane do cerkve Štepanove vasi, poleg katere stoji še dandenes o-menjena kapelica. Ta kapelica je zaves čudno zidana. Notranji del ima dva prostora; iz pervega se pride   skozi   nizka vratica   v drugega, kjeif je prav za,
- 72 —
prav božji grob. Odrasli človek se rnora tedaj globoko pripogniti, da pride v drugi prostor. Tudi jaz sem obiskal to kapelico. Stopivši vanjo spouanil seui se grobov starodavnih časov.
Najbolj živo sem se pa spomiujal groba našega odrešenika in izveličarja, kakor je namreč v svetein pismu popisan. Pa tudi spomini na katakombe in druge podzemeljske prostore, v katerih so se pervi kristijani svojitn sovražnikom in neusmiJjeniiu neveruikoin skrivali, da bi daritnv sv. maše mirno obhajali, so se v mojem duhu na novo obudili ter seui bolj in bolj pvemišljal, kar seni bral in slišal v šoli in cerkvi o življenji  pervih  kristijauov.                              f
Kakor nain so g. ucitelj pripovedovali, je ta križev pot, od katn.rega je do denašnjega dne samo še zadnja postaja — božji grob — ostala, zel<5 sstar, meuda je še h srednjega veka.
To nam prica kapelica saraa, ki je zidana prav po starem slogu.
Nekedaj so Ljubljaačani — kakor Idrijčani na hribcu pri sv. Antonu — prav pridno v pobožnem duhu in •/. verniin sercem ta križev pot obiskovali in velika muožica ljudi je vrela po Poljanah doli proti božjemu grobu. Ker je bil božji grob tako obilo obiskovan, zato je njegovo iine kot božja pot daleč ua okrog slovelo. Dobila je o tem času kapelioa božjoga groba iui^ ,opatija' in ujen opat je zdaj ueki kanonik na Duuaji pri cerkvi sv. Štefana.
Ako premišljam, ljubi otroci, vse te iil enake okoliščine ter primerjam tedanje in sedanjfi čase, najdern med njhni velik razloček, posebuo v verskih zadevah. Nočem vain tega obšivno popisovati, ker tukaj ni prostor zato, am-pak memogrede naj onienim le pobožue, verne, nepopačene kristijaue, ki so ne-kedaj na ravno tein polji in na tej ravnini pri božjem grobu, Boga dejansko častili in svojo vero očitno izpovedali. Takih kvistijanov, ljubi otroci, iščemo dandenes zastonj. Pravega. verskega duha, ki je tedanje kristijane z navdu-šenostjo prešinjal in za vsc dobvo unemal, dandencs le še malokje uajdeino; le mlačnost in neka čudua merzlota v verskih rečeh se nahaja med sedanjimi kristijani.    Pač žalostno, a je vendar resnica.
Tako sem si niislil, ljubi okoci, ko sem šel tja proti božjemu grobu me-mo mirno tekoče Ljubljanice po zelenem polji. Predao sem se nadejal, pridem v Štepanjo vas iu do božjega groba, kjer je bila velika množica ljudi, nekaj jih je bilo v cerkvi, nekaj v kapelici, a največ od zunej na polji in po bližnjih kerčmah. Kakor pri vsakem večjem izhodu, takoje bilo tudi tukaj mnogo pro-dajalcev z malimi kruhki pomoraučami, in drugimi slaščicami. Ako bi me ke-dd vprašal, iz kakošuega namena se je toliko ljudstva tukaj sebralo, težko bi mu pravo povedal. Večjidel je raenda le stara navada, iu čissti zrak, ki po polji veje, edini vzrok njihovega prihoda. —
Ko sem si vse to mirno oglednl, pa tudi v cerkvi in kapelici svojo mo-litev opravil, kakor je bila nekedaj lepa navada, vernil sem se zopet tiho, ka-kor sem bil prišel, v mesto nazaj.
Grede po polji oziral sem se na bližnje Kamniške plauine. Grintovec, omenjenih planin pervi velikan, se ni videl, skrival se je v oblake. Prav lepo se je pa videla Šmarna gora se svojo lepo belo cerkvijo ua verhu.
Ker je bilo oblačno, nisem videl Julijskih planin; tudi sivi Triglav se ni pokazal mojim očem. Ka grad pogledavši spomniin se velikih stisk in strabu mimih LjubljaBČanov za časa francozke vojske, ko so se Avstrijici ia Francozj
- 73 -
bili za posestvo ljubljanskega gradii in mesta, ko so topovi pokali in krogle v de-belo zidovje letele. V takih mislih prikorakam zopet nazaj v Ljnbljano. Vsa-ko leto o sv. postu se pa vzdignem in grem zopet na novo v Štepanjo vas k božjemu grobu, kjer premišljamkakoje bilo nekedaj vse drugače, nego jo dandenes.