3. Snopič. Velja vsak snopič 10 kr. slovenskemu ljudstvu v poduk in kratek cas izdaja in zaklada Filip'Ha prvi in drugi snopič? Lahko se pa tudi t,' : ja naprej naročijo. Kdor se ne mara na) i, . Gospodarski sveti. Ako se konj s plaši, treba mu je hitro kaj čez glavo vreči, da ne vidi, tedaj se ustavi. M. B. 6 82 A ko krava pri molži bije, položi jej kako v mrzli vodi namočeno plahto ali rjuho čez hrbet, pa bo koj mirna. Take krave priklepati ali jim noge zvezati, nič ne pomaga, ker postanejo potem še bolj plašne in zdivjane. Koza, po nedolžnem preganjana. V naših krajih, posebno v strmih planinah in gorah od Poutebe noter do Šoštanja in Slov. Gradca imeli so včasih veliko koz. Bile so za revne ljudi velika dobrota. Za krava nema vsak zadosti pripravne paše, kako kozo si je pa lahko držal najrevnejši kočar. V nekterih krajih so imeli skupnega pastirja; ta je koze od vseh bajt skup pobral in jih peljal na pašo v strmine. Od dveh koz je bilo vender nekaj mleka in zabele, in marsiktera revna družina se je ložej preži vila. Odkar so pa koze v tako hudo prepoved djane, se mnogi koze opustili zavoljo vednih sit-nostij, drugi pa so bili primorani, opustiti jih. Krave za to nemajo nič več paše, ker one v tiste strmine ne morejo, kamor so prej koze hodile. Mnoge revne družine, ki ne smejo več koze imeti, se zdaj veliko težej preživijo. Zakaj pa so koze v tako prepoved deli ? Pravijo, da koze poškodujejo mladi les, ker odščipa o smerečje vršičke. Kako je pa to, da so včasih lepih 83 gojzdov imeli, in vender je bilo več koz, kakor zdaj? Nespametno je res, koze na pašo spuščati dokler še ni listja, ne trave. Tedaj se res lotijo mladih smerelc, pa tista krma jim malo zaleže. Ko je pa enkrat kaj listja, potem bojo koze smerečje pri miru pustile, in takrat se že smejo spustiti na pašo. Da bi pa koze mladi les čisto ukončale, to ni res. Mladih smerečic raste veliko na malem prostoru. Nektere pa imajo boljši zemljo in hitro kviško poženejo, in teh koze že več ne dosežejo. A ko pa ogrizejo tiste pritlikove smerečice, to ni nobena škoda, saj tiste bi se sčasom tako same posušile, kedar jim močnejše smerečice prst in svitlobo vzamejo. Male smerečice rastejo gosto na kupu, ko pa odrastejo, nemajo vse prostora in se morajo posušiti. Tudi listnata goščava, ki med smerekami raste, kakor breze, bukve, javorji itd. se mora sčasom sama posušiti, kedar enkrat sme-reke tako velike in košate postanejo, da do nizke gošče ne pride več svitloba. Tudi za to gošča +ed;ij ni škoda, ako jo koze oberejo , dokler je še zc.ciia, saj je tako smrti zapadla, ako se smereke ne izsekavajo in obsekavajo. Zato so pa včasih veliki gojzdi zrastli in koze tega niso ubranile. Gojzde je pokončala sekira, ne pa koza. Zdaj pa goline nasajajo z mladim smerečjem in to varujejo pred kozami, ter pravijo, da bi nič ne zrastlo, 6* 84 ako bi se koze not puščale. Včasih so pa brez nasadov in brez človeške pomoči zrastli najlepši gojzdi po gorah, čeravno so koze vse strmine obletele. Ako smereka le količkaj doraste, ima mir pred kozo. Nasprotno so koze še pripomogle, da je prej kaj zrastlo. Ako seme na vrhu leži, ne bo sadu rodilo ; treba ga je v zemljo potlačiti, in to so storile koze s svojimi parklji. Zato so pa kmetje rekli: »Kamor koza ne gre, tam tudi nič ne raste.» Skušnja tudi uči, da smereke , ki so se same za-sejale, veliko hitrejši in lepši rastejo, kakor pa tiste, ki jih gozdarji s svojo roko v lepih vrstah zasajajo in nad njimi čujejo. Kako je pa to? Naravno: v divjem gojzdu je raznešenega mnogo semena: pa le tam bo pognalo, kjer se najdeta dobro seme in dobra prst. Tam pa tudi lepo raste. Gojzdar pa vzame seme, kakoršnega ravno ima, in ga hoče prisiliti: ravno tukaj moraš pognati m rasti, naj bo že zemlja dobra ali ne! Ako tedaj zemlja in seme nista najboljša, rastle bojo gozdar-jeve smerečice veliko slabeje, kakor une, ki so se v gojzdu same zasejale. Zato pa pravim: ne preganjajte koz, one naših gojzdov niso uničile in jih ne bojo! Pustite rajši sekiro počivati, potem se bojo gojzdi že sami zrastli, če tudi cele trope koz po njih letajo ! Pustite torej revnim ljudem te ljube in koristne koze! Borovčič. 85 Pripovedka od čevljarja in od kralja. V Parizu na Francozkem je živel pred dve sto leti neki čevljar, po imenu Trinog. Ta je delal čevlje tudi za francozkega kralja. Enkrat ga sreča kralj na ulicah, in ker je bil ravno dobre volje, ga ogovori in praša: «No, gospod Trinog, kako pa se Vam že kaj godi ?» «Vaša kraljeva visokost!* odvrne čevljar, «ravno prav slabo mi ne gre, pa de bi mogel le pol ure fraucozki kralj biti, bi bil srečen za celo svoje življenje.® «Če druzega ni», reče kralj, «pa pridi jutri ob osmi uri k meni, pa se vsedi na tron; po! ure že smeš kralj biti.» Ivralj gre na to v svojo palačo in pove svojemu ministru, kaj je čevljarju obljubil. Minister zmaje z glavo in reče : «Cevljar Vas bo namazal.* Kralj pa misli : V pol ure ne more toliko skaziti.* Drugi dan je prišel čevljar ob določeni uri. Kralj ga smehljaje pozdravi in posadi na kraljevi prestol ali tron. Čevljar reče potem: «Prinesite mi pero, tinte, papirja in kraljevi pečat!* Strežaji mu to prinesejo. Zdaj 011 zapiše: «Jas francozki kralj ukažem, naj se iz moje blagajnice (kase) izplača čevljarju Trinogu še danes sto tavžent cekinov.* Pod te besede pritisne kraljevi pečat; potem pa stopi s trona in izroči pismo ministru, ki je s kraljem tam stal in gledal, kaj bo čevljar naredil. Kralj je en malo čudno pogledal, nazadnje pa je 86 rekel ministru: «Le izplačajte nm denar; kralj mora biti mož beseda. Obljubil sem 71111, da ga pustim pol ure biti za kralja, in 011 je ta kratki čas porabil, da je za sebe skrbel.» Minister reče: »Visokost, saj sem Vam že prej povedal, da Vas bo namazal.« čevljar pase prikloni in reče: »Visokost, norcu bi bil jas podoben, ako ne bi bil najprej skrbel za sebe.» Potem se lepo spodobno zahvali in gre. Denar pa je še tisti dan v hišo dobil. Za celo življenje je imel denarja zadosti, ni ni mu bilo več treba čevljev delati. Zapisal J. Matič. Kitica slovenskih pregovorov. 1. Bog ljubi trojico. 2. Bog oblači, Bog prevedri. 3. Bolj ko je pridna po zimi predica. Delj bo rožljala pod palcem petica. 4. Ak družina ne bo besna, gostom hiša ne bo tesna. 5. Akoravno sva brata, pa naj i mi mošnji niste sestri. 6. Ako te jedro mika, zgrizi lupino. 7. Da je le kaj kruha, zobje se že dobijo. 8. Premoženje gre gori po niti, doli po vrvi. 9. Ko blago odide, še le pamet pride. 87 10. Bodi zima, bodi kres; kadar zebe, neti les! 11. Bog daj pametnim srečo, otrokom pa boben. 12. Bolje biti nesrečen, kakor neumen. 13. Bolje dajati, kakor jemati. 14. Bolje danes kos, kakor jutri gos. 15. Bolje «drži ga», kakor «lovi ga». 16. Bolje teči, kakor tepen biti. 17. Bolje prihranjeno jajce, kakor snedena puta. 18. Brez glave storjeno, gotovo skaženo. 19. Brez gnoja ni prosa. 20. Brez kvasa kruh ne shaja. 21. Brez potu ni medu. 22. Dalje se gre, dalje mu kažejo. 23. Kdor se hoče segreti, naj se dima ne vstraši. 24. Denar prebije železne vrata. 25. Dobre volje mošnje kolje. 26. Dobro b'ago se hvali samo. 27. Dokler konja love, mu ovsa mole. 28. Do tretjega gre rado. 29. Drag kruh, kjer denarjev ni. 30. Dvoje psov na kost eno, koljeta se med sebo. 31. Eden, nobeden. 32. Eua domovina, ena gospodinja. 33. Lačna muha huje pika. 34. Lačen trebuh vpije. 35. Goljuf iu lakomnik sta soseda. 36. Goste službe, redke suknje. 37. Gre skoz les, pa ne vidi dreves. 88 38. Hleb za trebuhom ne hodi. 39. Zrelo jabelko pade samo z drevesa. 40. Kaj ti veš, ki slamo ješ; mi vemo, ki teleta jemo. 41. Ivakoršna preja, tako platno. 42. Kakor se posojuje, tak se povračuje. 43. Kar mačka rodi, miši lovi. 44. Kar mladi ne vejo, stari povejo. 45. Kar je na srcu, je na jeziku. 46. Kar se išče, se najde. 47. Kar se ne stori, se ne razglasi. 48. Odloženo ni opuščeno. 49. Kar se rodi, smrti zori. 50. Kar se vleže, ne utede. 51. Kar te ne peče, ne gasi. 52. Kar visi, naj pade. 53. Kdor je dolgo pri hiši, vrata, nanj cvilijo. 54. Kdor jezik ima, v Rim zna. 55. Kdor veliko pije, prenaglo spije. 56. Kdor za pečjo sam ni bil, tudi drugih ne hodi za peč iskat. 57. Kdor za tuje prime, ob svoje pride. 58. Kdor se za vešala rodi, se ne utopi. 59. Kdor zgodaj ustaja, mu kruha ostaja. 60. Kdor tepe, ga tepo. 61. Kjer je mrha, tam so orli. 62. Kjer ni mačke, tam gospodarijo miši. 63. Kobila rita, ovsa sita. 89 64. Kogar je pičila kača, se boji martinca. 65. Kravi tele ne smrdi. 66. Lačna vrana sito pita. 67. Lesica iz pasti ušla, v past ne bode več prišla. 68. Luč v roke, ključ iz roke. 69. Ce mati hčer svari, pridno nevesto izredi. 70. Mlad mesec ne sveti vso noč. 71. Mokri se deža ne boji. 72. Ko fant kosi, se mu žena rodi. 73. Denar preč, moža ni več. 74. Na «božjipoti» je včasih Bogu napoti. 75. Na lice priljuden, uarobe ostuden. 76. Na solncu je toplo, pri materi dobro. 77. Nad volkom kričijo, lesico redijo. 78. Dom ne stoji na zemlji, ampak na ženi. 79. Ne išči volne pri oslu. 80. Od šale ne boli glava. 81. On bo bogat, kedar bo polž rogat. 82. Ovca živa, volk sit, to ne more bit. 83. Pava lepša perje, ženo mož. 84. Pes boječ huje laja ko grizeč. 85. Pes ima kosmate ušesa; na slami leži, sam je ne je, pa tudi drugim je ne da. 86. Pohvala je možu poguba. 87. Pokornih glav sablja ne seka. 88. Porok plačnik. 89. Posel je osel. 90. Pozni otroci so sirote. 90 91. Prazna roka ju mrtva. 92. Pravic je veliko, pa pravice malo. 93. Prav reci, pa potem teci. 94. Rahla beseda jezo tolaži. 95. Raje junaško umreti, kakor babinsko živeti. 96. Ribič ribiča deleč vidi. 97. Ribe ne uči plavati. 9S. Se nosi ko srna, pa nema zrna. 99. Ženi se bližej, ko moreš; botri se dalej, ko moreš. 100. Žganci strebo dero, štruklji po svetu ženo. 101. Žlabta, strgana plalita. 102. Sila ne moli Boga. 103. Silni premožni, pobožni ubožni. 104. Sin je moj, pa um ima svoj. 105. Slab berač, ki se ne more ene hiše ogniti. ' O 106. Slab tič, ki ne more svojega perja nositi. 107. Zlato orožje, gotova zmaga. 108. Sinočne vode ne izlij, dokler današnje še ni. 109. Drži se starega vina in starih prijatlov. 110. Star mož piti kupi, mlad pa kožo lupi. 111. Mlin stoji, jezik molči, dobička nič ni. 112. Ta pade, ki si upa ustiti. 113. Tič tiča vje, da le meso je. 114. Trebuh nema ušes. 115. Tudi modri možje včasih greše. 116. Tudi soštete ovce volk poje. 117. Veliko imajo ljudje, le dosti nikoli. 91 118. Veselo srce, pol zdravja. 119. Če ni vreden, je pa potreben. 120. česar oko ne vidi, srce ne poželi. Za šmarnice. Iz pridige č. g. Kerznarja, slovenskega pridigarja v Celovcu, dne 1. maja 1887. Nastopil je prelepi mesec majnik, ko se po vrtib, travnikih in livadah lepe rožice razcvitajo, po zelenih gojzdih pa ljube tičice prepevajo in s tem čast in hvalo vsemogočnega Stvarnika ozna- O o nujejo. Te lepi mesec je posvečen prečisti devici Mariji, in verni Slovenci radi opravljajo v tem času pobožuosti in molitve pred podobo presvete Device, ktero ozalšajo in olepšajo z vigrednimi cvetlicami, in te pobožuosti imenujejo »šmarni ce». Verni Slovenci dobro vejo, da je Marija največa pomočnica in priprošnjica v nebesih in da nobeden ne zapade večnemu pogubljenju, kdor je Njo v svojem življenji prav častil. Tisti Slovenci, ki so deleč od cerkve, ter jim ne ostaja časa, da bi1 zahajali k molitvam v cerkev, olepšajo doma kako podobo preblažene Device s cvetlicami iu opravljajo pred njo kake kratke molitvice. Tudi majhen dar ali kratka molitev, ako pride iz pobožnega srca, je Mariji dopadljiva, včasih še bolj, kakor velik dar, ki ne pride iz pravega namena. To nam priča sledeča prigodba : 92 Enkrat je bil imeniten in bogat grof, ki je bil zelo časti lakomen in je veliko dal za to, da so ga ljudje častili in hvalili. Enkrat si zmisli, da hoče na nekem hribu zidati veliko Marijuo cerkev. Prepovedal pa je ljudem, da nobeden ne sme nič dati za to cerkev, kajti le on sam je hotel to čast imeti, da je to cerkev iz svojega premoženja postaviti pustil. Res je začel zidati, in z veliko težavo so začeli kamenje voziti na tisti hrib. Bila pa je v tem kraji neka pobožna udova. Kakor tudi je bila revna, vender je silno želela, nekaj darovati za zidanje te cerkve, da bi Mariji skazala ljubezen in čast, pa si ni upala kaj ponuditi, ker je grof to ojstro prepovedal. Enkrat pa je videla, ko so voli kamenje v hrib vozili, da so že čisto omagali, in niso mogli več naprej. Vsa vesela teče po sena in ga nese utrujeni živini. Ko se voli s krmo okrepčajo, potegnili so voz do vrha. Ko je bila cerkev dodelana, pustil je grof nad vratmi uzidati kamnitno ploščo ali tablo, in na to tablo je ukazal z zlatimi črkami zapisati, da je to cerkev pustil zidati ta in ta grof čisto .sam iz svojega lastnega premoženja. To so naredili ; pa ko drugo jutro k cerkvi pridejo, je bila tabla vsa kakor prej, samo na mesto grofovega imena stalo je zapisano ime tiste revne udove. Grof je bil hud, ker je mislil, da so mu delavci to nalašč naredili. Pustil je zbrisati ime udove in zapisati svoje ime. 93 Ko pa drugo jutro tje pridejo, najdejo spet ime tiste udove zapisano. Grof je bil zelo hud, ker je mislil, da mu nagajajo sosedi. Pustil je spet uno ime zbrisati in svoje ime zapisati; pred vrata pa je postavil stražo, da ne bi mogel po noči kdo priti in mu ime zbrisati. Stražniki so tam stali celo noč in niso nikogar videli; zjutraj pa je ven-der namesto grofovega imena stalo zapisano ime revne udove. Grof se je začudil in je pustil udovo pred se poklicati iu jo ojstro zpraieval, kaj je ona za cerkev dala. Vsa v strahu je pravico povedala, da je nasitila lačne vole, ki so kamenje vozili. Zdaj je grof sam spoznal, da je bil mali dar udove Mariji bolj dopadljiv, kakor veliki dar mogočnega grofa, ki je pri tej stavbi bolj svojo, kakor Marij no čast iskal. Povest, kako je bil eden kaznovan, ki je zaničeval ,,Koroške bukviee." Časnike prebirati je že prav, da človek zve, kako se svet meša in ktere misli silijo na dan. Pa če se podaš v ta kotel, kjer se nove misli in ideje kuhajo in vrejo, moraš paziti, da si svojih možganov ne posmodlš. Kajti če te vročina kake ideje tako prekuha in prepari, da postaneš fanatik, zgubil si že en del svoje pameti. To se rado prigodi takim, ki berejo samo časnike ene stranke, 94 nasprotmih glasov pa ne poznajo. Že star slovenski pregovor pravi: «Da se resnica prav spozna, treba čuti dva zvona.» V naših dneh so časniki zelo enostransko pisani in izrejajo same fanatike tako pri Nemcih kakor pri Slovencih Tak človek se čisto odvadi, sam misliti, on trobi le to, kar v svojem časniku bere, in se zagrize v kako idejo, za ktero se njegov list najbolj poganja. Nazadnje že nima nobenega lastnega prevdarka več iu je podoben truplu brez duše. S takim človekom se ni mogoče pogovarjali, kajti on je gluh za vse razloge in trdi le to, kar ujegov časnik trdi. Poznal sem nekega sodnika, ki je bil naročen na časnik «Augsb. Allgem. Zeituugs>. Ta časnik je en čas služil madjarskim interesom iu je Madjare na vso moč hvalil. Takrat je tudi tisti sodnik Madjar povzdigoval čez vse druge narode in vsi ugovori so bili zaston. Naenkrat pa je časuik svojo barvo premenil iu je začel po Madjarih udrihati in Hrvate hvaliti. Čudno je bilo, kako je tudi sodnik svoje misli o Madjarih hitro premenil! Začel je grdit Madjare in hvaliti Hrvate, kterih prej ni moge terpeti. Takrat sem videl, da še izobražen človek svojo pamet časniku proda, ako zmirotn le tega samega prebira. Tak človek ne govori sam, ampak njegov časnik iz njega govori. Takih duševnih mrličev se tudi na Slovenskem ne menjka. Posebno med bralci »Slov. Narod» je mnogo takih, ki pri- 95 sežejo na njegove besede. Velikansk je upliv, ki ga ima ta list na mlajši študirani zarod slovenski. On zamore kakega pisatelja uničiti ali pa do nebes povzdigniti, vsaj za nekaj desetletij. Toliko veča je njegova odgovornost, in toliko bolj se mora varovati vsake krivice, česar pa on v svojem mladostnim ognji ne porajta. Kdor tedaj pri časnikih noče zgubiti svoje pameti, naj prebira tudi časnike drugih strank; potem naj sam primerja razloge in lahko bo razsodil, v kterih rečeh ima njegova stranka prav in v kterih druge prečrno sodi in risa. Tako si bo ohranil lasten prevdarek in ne bo divjal za svojim listom čez drn in strn, ako bi šlo tudi v prepad. Malo dni potem, ko je «Slov. Narod* prinesel tako hudovoljuo kritiko o «Koroških bukvtbah», sedela sta dva mlada uradnika v neki ljubljanski gostilnici. Bil je Zelene in pa Medved. Zelene je majhen, suh in bled človek, poln strasti in nezmeren tako v ljubezni kakor v sovražtvu. «Slov. Narod» je bil od nekdaj njegovo evangelje, temu listu je vse verjel in se navduševal za vse, karkoli je ta list hvalil, ter sovražil vse, karkoli je ta list grajal. Sicer pa o njem ni kaj posebnega povedati. Njegov tovarš Medved je bil vse drug človek. Bil je visoke rasti in širokih pleč, bistrega pogleda ni temnozarujavelega obraza. Mogočen nos in košate brke so mu lepšale lice. On se ni rad mešal v po- 96 govore, še menj pa v prepire, rajši se je s kratko besedo kaj pošalal: Kedar je pa začel govoriti, videlo se mu je, da vse stvari bolj modro in trezno presodi, ko mnogi drugi krifiači, ki hočejo povsodi svetiti s svojo modrostjo, časnik« je koj po vrhu prebral, pa je z bistrim očesom v naglici jedro iz njih pobral, pleve pa od sebe pihnil. O vsaki reči naredil si je sam svojo sodbo, in zelo je moral kakega človeka spoštovati, da mu je na samo besedo verjel. Zato tudi pisarje v časnikih na njega niso dosti uplivale. Zelene je bil ta dan slabe volje, kakor po navadi. Videlo se mu je, da ga nekaj grize. Medved je bil pa ravno pri pravi volji, da bi bil Zelenca malo podražil. Zato je že komaj čakal, da bi bil Zelene ktero zinil, ktero bi mu mogel spodbiti. Zelene slednjič izdihne: »Saj dolgo ne bojo izhajale*. »Kdo ne bo dolgo izhajal ?» praša Medved. Zelene: «Koroške bukvice*. Medved: Kaj so ti pa spet »Koroške buk-vice* na poti? Zelene: Ali nisi bral v »Narodu*, kako jih j e raztrgal ? Medved: Kaj mene »Narod* briga? Jas pustim vsacega človeka živeti, naj bo »Narodu* prijeten ali ne; posebno če je to človek, ki