Kako se napravljajo šolski vrti. Važno je vprašanje o plodonosni napravi šolskih vrtov, kajti, ako se užč tu greši, je gotovo poznejši uspeh nezadosten in kljub vsem trudu in marljivosti ne doseže svojega namena. Le prebitro se izgubf veselje in ljubezen do reči, ako vrtnik pri tem nima uspeha, šolski vrt se zanemarja, in ne prinese nobene koristi niti šoli, niti občini. Pred vsem naj se gleda na prostor in sicer naj se izbere ta, ki je tik šole, ako je le zemlja ugodna. Od šole oddaljeni vrti se navadno ne goje ugodno, ali se celo zanemarjajo, ker iraa učitelj premalo časa v kratkih prostih urah za vrtnarska dela; — sicer pa naj se otrokom da priložnost, da hodijo na vrt in ga obdelujejo, kar pa je le tam mogoče, kjer je šolski vrt pri šolskem poslopji. Tam pa, kjer ni za vrt ugodnega prostora blizu šole, naj pa tudi učitelj ne izgubi poguma. Večkrat se dobe, posebno pri novozidanih šolah, prostorna dvorišča, ali prostori pred šolo, ki se dado prav ugodno premeniti v šolski vrt. Ako tu učitelj le hoče, napravi se šolski vrt. Kar se tiče velikosti zemljišča za šolski vrt, je treba dobro preudariti. Uže naprava je dragocena, pozneje trudapolno obdelovanje in vzdržavanje delavcev — in konečni uspeh je, — da se čisto zanemarijo, ker gine pogum za vzdržanje kakega večjega vrta. Šolski vrt je dovolj velik, če obsega štiri are, ker se ne gleda vselej, kako velik je, in kako obširno se obdelujejo mnogi posamični oddelki, ampak le na to, kako se vzgledno, koristno in uspešno obdeluje. Le takim načinom doseže svoj namen; z ozirom na naše šolske potrebe pa zadostuje tem terjatvam le primerno majhen šolski vrt. Tudi šolski vrt v obsegu jednega ali dveh arov more zadostovati, ako se prav in umljivo goji. Dalje mora šolski vrt imeti primerno ograjo in sicer naj bi bila pri cesti — ako je sploh lega ugodna, taka, da mimoidoči vidijo ves vrt. Pozabiti ne sraerao, da je šolski vrt ne le za šolo, ampak za vso občino, katera naj bi ga posnemala. Zoper vetrove pa je potrebno napraviti lesene ali zidane ograje, na katere se lehko trte opirajo, ali pa služijo mladim drevescam v podporo. Kadar se prostor pregradi, naredi se načrt z ozirom na lego zemljišča in krajne razmere, na katere naj se učitelj vedno ozira. Potem se napravijo pota, navadno 1"J/ široke, ožja ne smejo biti, v večjih vrtih pa lJ/2 — 2m/ široke in 50% globoko izkopane. Izkopljena zemlja se posuje po gredicah, pota pa se utrde z opeko, kameni i. dr., ter se potresejo se peskora. Lepa pota so jedna glavnih stvari v šolskih vrtih. Dalje važno delo na novonapravljenem vrtu je, da se vse zemljišče globoko prekoplje, kar pa se mora uže v jeseni storiti. Vzpomladi se zemljišče z nova prekoplje, gredice po narejenem načrtu razdele, sadna drevesca obkolijo, grmičje zasadi in semena posejejo. To je v kratkem najprva in glavna učiteljeva naloga, kadar šolski vrt napravlja. Cloveli, v pogledu na njegovo telo in dušo s kratkim navodom, kakč si ohraniti in utrditi zdravje. (Za šolo iu doin sestavil Janko Leban.) (Dalje.) §. 26. Okus, jezik, sline. Glavni organ okusu je jezik. Jezik je iz več zvezanih tnišic, katere se na vse mogoče načine morejo krožiti in je zaodet se sluznico. Jezikove mišice sede nekaj na viličasti podjezičnici, nekaj pa na vratu in v žrelu. Okus provzvočujejo bradavice, katere se nahajajo na jeziku. Na te bradavice, v katerih se končujejo mnogi živci, delujejo vsakovrstna jedila. Na tak način razdraženi živci prijavijo to možganom, kjer potem nastane okusni občut. Mej živčnimi bradavicarai ležijo tudi žleze, katere vedno izločujejo mokrine; pa tudi iz slinovk dotekajo sokovi. Nad jezikora je nebo, čegar žleze tudi neko raokrino izločujejo. Da nij teh sokov, bile bi jedi brez okusa in suhe. Vse omenjene mokrine jedf pripravljajo na prebavo. Stvari, katere se ne dajo raztopiti, nemajo nobenega okusa. Isto tako ne občutimo okusa, ako je jezik suh ali preveč se sluzjo prevlečen. V zadnjem slučaji pravimo, da imamo nbel jezik", kar je znamenje, da nam je želodec pokvarjen. §• 27. Čut ali tip. Čut ali tip je v tem, da se tipajoč lehko osvedočimo, je-li kak predmet mehak, trd, raskav i. t. d. Čut le-ta izvira v našem telesu. Čutimo s pomočjo živcev in posodic, katere nam v podobi bradavičic ležijo v močnejši koži, katera se nahaja pod tenčico. čem več živcev se strinja v enej točki, tem veča je občutnost. Zato imajo nosni konec, roke in posebno prstni konci prav tanek čnt. Silno tanek čut pa iraa n. pr. oko; zato občutimo bolečino, če nam va-nje pade tudi najmanjši prašek. Cut deluje tudi v notranjesti telesa, ker ono je vse se živci prepredeno. Tako občutimo bolečino v želodci, v grlu i. t. d. §• 28. Bdenje in spanje. Ako človek zunanje vtise svestno ali zavedno vzprejema, pravimo, da bdi; takovo njega stanje zovemo bdenje. Spanje nastaja vsled utrujenosti in pomanjšane delavnosti naših živcev. Otroci in stari ljudje, ki so sploh slabotnejši, spijo tedaj dlje, kakor ljudje srednje starosti. Mirno in sladko spanje krepča telo in je usposablja, da — probudivši se — zunanje vtise razločnejše ia krepkejše vzprejema. II. I>el. Dušeslovni početki. §. i. Čutila — dušno orodje. človeška čutila (vid, sluh, voh, okus, čut [tip]) so orodje dušL Zunanji deli: očf, ušesa i. t. d. pripadajo pač telesu; a brez dušne poraoči bi z očmi ne videli, z ušesi ne slišali i. t. d. To se zgodi, ko umreino, kadar sc namreč duša loči od telesa. Mrlič ima očf, a ne vidi, ima ušesa, a ne sliši i. t. d. — pač zato, ker nima duše. V naslednjih odstavkih hočemo nekoliko razmišljevati o — duši. §• 2. Duša, troje glavnih zmožnostij njenih; nazori, predstavnost in predstave, pojem. Vera in um nas učita, da imamo dušo, katera telo oživlja in ki človeka odlikuje pred vsemi drugimi stvarmi na svetu. Ker pa duše s čutili ne moremo zaznati, imenujemo jo bitje. Duša ima troje glavnih zmožnostij: ona spoznava, čuti in hoče. Najprej bodemo govorili malo o prvi zmožnosti. Duša lehko spoznava vidni svet, spoznava lehko sebe in Boga. Ako človek kak predmet natanjko ogleduje, ako tedaj vso svojo pozornost na-nj obrača, potem nastajejo v njegovej duši o tem predmetu neke slike, katere zovemo nazore. Slike le-te (nazore) je možno človeškej duši obdrževati, zopet jih sklicevati na dan ter v nove nazore združevati. To zmožnost človeške duše imenujemo predstavnost; slike, po predstavnosti nastale, pa predstave. Predstave se ločijo od nazorov le v tem, da nastajejo brezpomoči čutil. Svoje rajne starše smo, ko so še živeli, gotovo večkrat videli; zdaj jib sicer z očmi ne moremo več gledati, vender si o njih delamo predstave, t. j. mi si mislimo, kakšni so bili. Predstave so lehko temne, jasne ali razločne. Ako gledamo kako reč, katere n. pr. radi velike daljave ue moremo od drugih rečij razločevati, potem dobimo o njej temno predstavo. Če bi n. pr. opazovali drevo ter bi ne mogli spoznati, ali je jablana, hruška, smreka i. t. d.: tedaj bi nam nastala nerazločna, a vender jasna predstava; kajti to nam je pač jasno, da je gledani predmet drevo; a razločiti ne moremo, kakšno drevo je to. Ako bi pa kak predmet tako videli, da bi znali povedati, kaj ima z drugimi predmeti skupnega in kaj različnega, potem bi dobili o tem predmetu razločno predstavo. Opazujoč več predmetov, spoznamo, da so si v marsičem slični, y marsičem pa različni. Ako od tako zadobljenih predstav različnosti odstranimo in bistvene predstavne znake strnemo, potera se sodi v naši duši — pojem. N. pr. če solnce, luno, kolo, kroglo mejsobno prunerjamo, nastane pojem ,,okroglo". Ako primerjamo jablano, hruško, hrast, smreko i. t. d. drugo z drugim ter to, kar je vkupnega na njih strnemo ali zberemo, potem dobimo pojem Bdrevo", t. j. rastlina, katera ima korenike, deblo in vrh. Isto tako dobimo pojem ,,črno", ako črnilo, ogel, vrano, noč, žalno obleko drugo z drugim primerjamo; a pojem nbelou bi dobili, če bi primerjali mleko, sneg, apno, kredo. lilijo drugo z drugim. Pojem po tem takem nij nič druzega kakor enota bistvenih znakov.  (Dalje prih.)