Književna poročila. 275
Književna poročila.
Dr. Božidar Markovič: Udžbenik srpskog krivičnog postopka s obzirom na projekat krivičnog postupka za Kraljevimi SHS. Beograd. Štamparija Ujedinfenfa Vojin Puljevič, 1926; Str. XVI + 540. Cena 130 Din.
Doslej smo poznali le »skripta« prof. Bože Markovič a, ki so bila tiskana kot rokopis, poslej pride samo še njegov, tu naznačeni učbenik v poštev. A to ni samo učbenik, ampak tudi priročnik, ki utegne še veliko bolj praksi služiti, nego slušateljemi, katerim jo od avtorja izrecno posvečen. Za slušateljstvo mu je sicer obbka prikazovanja naravs: nost odlična: jasnost dikcije, doslednost v terminologiji, točnost v dogma« tiki, preglednost v sistematiki, opTema z mnogimi in učinkovitimi primeri. Velik nedbstatek pa vidimo v temi, dla nima stvarnega registra. Iz »sadr«-žaja« samega sc da le s težavo najti, kar se išče, a še to nezanesljivo, ker pridejo neka \-prašanja do obravnavanja na več mestih. Dalje se nam zdi, da je za slušiatcljstvo marsikatera polemika s kasač, dvorom odveč, ker njene važnosti ne bo razumelo, a tistimi mladim pravnikom, ki se bodo iz vestnosti trudili obvladati prav vso vsebino knjige, utegnejo podrobnosti glavno nauke le zatemnjevaiti. To bi kazaJo na potrebo, da bi bila izšla. knjiga v takšni obliki, da bi že z različnim tiskom kazala, kaj spada v učbenik, kaj v priročnik. To bi se dalo tudi v registru izvesti, ki ga bo praiksa morda še bolj pogrešala kot slušateljstvo.
Afco abstraihiTamo od teh pomislekov gledfe oblike, moramo pa glede metode prikazovanja ugotoviti, da stoji knjiga na višku znanosti in da ima srbska pravna književnost le malo proizvodov, ki bi jo dosegli. P'ose. bej poudarjamo', da se ozira avtor vseskozi tudi na tujo književnost in da gre pri rešitvah kočljivih vprašanj vedbo na izvor srb. kaz. postopnika, t. j. na reakcionarno delo Hye»Glunecka iz 1. 1853., da pa ohranja navzlic temu v interpretacijah dbcela samostojnost mišljenja.
V naslediijcmi naj navedemo nekaj \pirašanj, pri katerih smo opazili, da je njih rešitev dvomljiva ali pa prezrta.
V prvem delu knjige ustanavlja avtor temieljne pojme iti haravo kazenskopravnega postopanja tor prinaša na to zaokroženo' sliko zgodovine kazenskega postopanja v Srbiji izza časa cara Dušana, za kar mu smejo biti slušatelji iz nacionalnega vidika prav posebno hvaležni.
18*
276 Književna poročila.
Gledte na str. 21 navedenega sitavka, da je Avstrija imela do polovice 19. stoletja in še dalje pozitivno dokazno teorijo, smo nazora, d^ je bila s kaz. zak. iz 1. 1803 le negativna dokazna teorija uzakonjena. Čudbo se nam zdi, da smatra Markovič poroto carja Dušana za dokazno poroto, dasi po pravnozgodbvinskih izsledkih Polidevrča o francoa sikbm izvorni porote v Srbiji pač ne more biti veo dvomia o tem, da je bila kot presoijevalna porota zamišljena. — Vestno je prikazal Mar i kovic vplive avstrijskega kazenskopravnega postopanja od početka 19. stoletja dalje in učinkovito oortal zastarelost kazenskega postopnika iz 1. 1865. Lestega način postopanja je v glavnem karakteriziran po pomanj« kanju neodvisnega pravdiiika, po inkvizicijskem postopanju, prisilnih dokaznih pravilih, po neudeležbi lajikov pri izrekanju sodbe in po »absoluciji ab instantia«. Vse to je zahtevalo remeduro v uredbi porote (pravo za pravo skabinskih sodišč: 3 učenih in 2 lajičnih sodnikov), kjer se je opustilo sojenje' po prisilnih dokaznih pravilih in pa oproščevanjc radi nedostatnosti dokazov. Pri naštevanju izvirov za kazenskosodno pošto« panje bi bilo pač navesti tudi zakon o odgovornosti ministrov od' 20. junija 1922, to tem bolj, ker govori avtor na str. 84 baš o ravnokar nave» denem postopanju zoper miinistre, ki so zakrivili kakšno kaznivo dejanje. Slednjič razvija Markovič v tem poglavju še zgodovino postanka zadnjega načrta za jedinstveni kazenskopravni postopek, vendar nismo nazora, da je z a d n j a komisija 1. 1925 opravljata le formalno delo...
V drugem' glavnem' delu knjige prihaja Markovič do nauka o subjektih in objektih kazenskopravnega postopanja. Tu se glasi — med drugimi —¦ pravilna trditev, da je porotno sodišče v primeru a prvostopnimi sodiščem — višje sodišče, ki absO'rbira v slučajih koneksitete porotnih zločinov in drugih zločinov, ki bi spadali pred prvostopno' sodJ* šče, vse za lastno sodstvo. Ne Velja pa to za tiskovna sodišča, kar bi bilo na str. 117 previdoma tudi za prvostopna sodišča omeniti. Gledb prikaza projtekta za jedinstveni k. ipr. r. smo opazili majhno netočnost. Ce se pravi na str. 139, da v drugih pokrajinah, ki niso bile navedene (med nje spada brez dvoma Vojvodina), ni »mešovitih sudova«, baš za Vojvodino de iure n e drži. Res je, da je bilo porotno sodstvo med svetovno vojno tudi v Vojvodini si-stirano in da je — kot je Zuglia pojasnil — pri tem ostalo tudi poslej, prav d'b danesi. Ali to stanje ni zakonito, ampak le faktično. To pa bi bilo iz kriminalnospolitičnih ozirov v učbeniku cmenitj tako kakor je.
Ko govori avtor o mednarodni pravni pomoči (str. 134, 35), smel. da mloral bi se pač ozreti tudi na medpokrajinsko pravno pomoč po današnjem stanju zakonodavstva; saj je danes za nas še aktualnejš© in nam nudi Še marsikatere trde orehe... Teorija in praiksa bi mu bila za to gotovo hvaležna. Trditev na str. 155, da ne more biti niti abolioije niti amnestije v širšem smislu pri kaznivih dejanjh, ki se preganjajo na zasebno obtožbo, in to zato ne, »ker to niso politična dela«, ni posrečena. Kajti ni absolutno resnično, da privatno obtožbeni delikti nikakor ne bi mogli biti politični del&ti, dokler nitaamo legalne definicije političnih deliktov,.
Književna poročila. 277
Terminologično bi pripomnili k izrazu »tužilac«, da ni umesten, ker so državni pravdiniki, če se ozremo n. pr. na predvojno povprečno stanje stvari v Sloveniji in Dalmaciji, le v 15% primerov obtožbo vložili, v ostalih 85 % pa od pregona 'odstopili ali ga ukinili. Bolje bi bilo de lego ferendia izvesti namesto izraza »tužilac« izraz »pravdnik«... po slovens skem vzorcu. Usus tyrannus .. .
Nauk avtorjev, da je v primeru, ko privatni tožitelj neopravičeno ne pride na glavni pretres, pri tiskovnem sodišču postopanje ustaviti, če se pa izostanek pripeti brez krivde tožitelja, pa pretres odgoditi (str. 439), j« zelo enostaven; ali ne ozira se na dejstvo, da v večini teh primerov pride opravičenje radi izostanka šele — dalj časa po opustitvi pretresa. Quid iuris? Ali naj se vselej čaka na eventualno opravičilo, ali naj se o upravičenosti opravičila zasliši obtoženec? In kaj poslej?
Glede pravic zagovornika bi bilo interesantno zvedeti, kakšno stali> šee zavzema avtor glede vprašanja, ki se mnogo diiskutira vsled Gals; w o r t h y j e v e g a igrokaza »Lovalties«, namreč ali sme zagovornik odložiti zagovomištvo, ko sliši od klienta, ki je prej tajil, tik pred ali šele med glavno razpravo na 4 oči njegovo priznanje težkega, nečastnega zločina. Po Markovičevem nauku bi se dalo sklepati na pritrdilni, pa tudi zanikalni od^govor, a pravilno more biti le enoten. Siter je pa tudi zelo važna razlika med formalnim in materialnim zagovarjanjem zabrisana. V § 34 (str. 174, 175), kamor bi po vsej priliki spadala dotična obrazložba, o materialnem zagovoru sploh ni govora. Pozneje pri razpravi o načelih pismenosti, ustnosti in neposrednosti (§ 42, str. 250 nasl.) pa se pojavi naenkrat tudi materialni zagovor, ne da bi bito točno navedeno, kaj naj se pojmiuje pod tem izrazom.
Glede objektov kazenskega postopanja smo opazili, da za narodtie p-oslance (str. 177) ni omenjeno, doklej traja njihova imuniteta po raz? pustu narodne skupščine. Stvar je sporna, pa zelo aktualna. Vprašanje treba rešiti v duhu zakona, ne pa ¦— kot je sedaj praksa — po mišljenju »vodečih politikov«. Zato bi spadala stvar še prav posebno v učbenik.
Poizvedbe in sodstvo glede vseh koneksnih kaznivih dejanj, pravi Markovič (str. 180), se vrše po predpisih onega postopka, ki velja za sodišče, pri katerem so vsa kazniva dtejanja spojena. Ta stavek si zapomnimo, ker se hočemo nižje povrniti k njemu. Že v tej zvezi pa se moramo vprašati, kaj veljaj glede konkurence istih deliktov, ki so storjeni prvič ustnOi drugič s tiskom', tretjič pismeno itd. To so pač vprašanja, ki; spa^ dajo v nauk o konkurenci deliktov po materialnem kaz. zakoniku, ali imajo pa brez dvoma svoj vpliv tudi na kazensko postopanje. V našem/ učbeniku o njih ni govora.
Tretji, najobširnejši dtel knjige, je posvečen kazenskemu postopanju. Tu je mnogo izvrstnih avtorjevih opažanj' glede načela iskanja materialne resnice, ki kaže globoko umevanje razlike med srbi-janskim zastarelim in ibodočim modernim postopanjem. Jasno je pokazal avtor, kako je srbski kazenski proces le po formi, ne pa po bistvu akuza« toren. Žal, da ni omenil in kritiziral predlog projekta, ki hoče, da se
278 Književna izročila.
uzakoni za postopanje pred okrajnimi sodišči; postopanje brez udeležbe javnega obtožitelja pri glavnih razpravah.
S posebno ljubeznijo se je oklenil Markovič snovi gJedfe dokazov. Saj je izdal pred več leti o njej monografijoi, ki je pač precej popolno prešla v knjigo. Čudno pa se nam vendar zdi, da navzlic obširni zasnovi tega poglavja ni izrazitega spomina, niti prikaza pomena kriminalistike v objektivnem in subjektivnem smislu kot pomožne vede. V učbeniku naj bi se slušatelji upoznali z njenimi nalogami, saj so dandanes kbt take v vsem znanstvenem svetu priznane. Omenjamo še, da je nauk, češ zapis--nikar (detovodja) prevzame s podpisom vso odgovornost za vsebino protokola nalik preiskovalnemu sodniku (str. 279), v tej splošnosti pretU ran, ker se ne strinja z zahtevami kriminalistike in bi v mnogih primerih opovrl vsako smotreno preiskovanje. Na str. 30O pogrešamo za projekt, da se sme tudi mnenje medicinskiJi fakultet uradno zahtevati. Pretirana je tudi še trditev na str. 310, da se more primerjanje pisav »pouzdano izvršiti danas jedino u Odseku tehnične službe Min. Unutrašnjih dela«. Saj nadaljuje avtor sam takoj nadalje, »u prostim slučajevima isled^k može i sami hirati veštake«; miar tu ni treba »zanesljivih« veščakov?
Pri zasebnem tožniku (prav »obtožitelju«) pogrešamo na str. 333 navedbe, o katerih dfejstvih ne more biti svedbk (cf. str. 354, 369, 402). To je zelo važno, ker gre tudi) za tiskbvne pravde, kjer je sam' kot obtoj žitelj navzočen, dočim ga zastopa v postopanju pred prvostopnim sodi--ščem vedno »državni tužilac«, tudi, če je sami prisoten. Pravilno bi bilo omeniti še vlogo izvedene priče (str. 336)', dalje način zaprisege ateistov (str. 345), kajti po Vidbvdanski ustavi se pač ne smejo siliti, da store versko prisego.
Zelo važno se nam zdi doJbčiti jasno, kako je postopati pri subjekt tivni koneksiteti radi več deliktov, ki pridejo pred porotno sodišče hki-atu na glavni pretres, pa se pri enem dteliktu šele na tem* pretresu izkaže, da je zanj v resnici le prvostopna sodna pristojnost podana. Po že zgoraj poudarjenem nauku avtorja veljajo za spojene stvari pravila sodišča, pri katerem so spojene, torej v gornjeml primeru porotnega sodišča. Na str. 462 pa razlaga avtor v skladb s čl. 34 zak. o poroti, da ima »državno sodišče« službeno dblžnost, dk pazi, da se porotno sodišče ne spuSča oziroma dalje ne spušča v razpravljanje kaznivega dejanja, ki je izvea njegove pristojnosti. Ali velja za kbnstatacijo državnega sodišča, da delikt ne spada v kompetenco porotnega sodišča, prosta ocena dbkazov, ali je uiporabiti prisilna dokazna pravila? Ali naj izda porotno sodišče, ko je tako nepristojnost porote ugotovilo, sodbo glede porotnih dbliktov, za katero »absoluMo ab instantia« (z vsemi posledicami za postopanje vsled pravnih sredstev) ni mogoča, ali naj izda deljeno ali celo dvojno sodbo, eno po sistemu proste ocene dbkazov, drugo po sistemu prisilnih dokaznih pravil? Kolikor smo poučeni', praksa zabranjuje dbkaze po prosti oceni, če ipostane iz koneksnega porotnega delikta delikt, ki s,pada v kom« petenco prvostopnega sodišča. Učbenik in priročnik bi pač moral to
Književna poročila. 279
vprašanje natančno razrešiti. To vprašanje je prejudicialne narave za višje instance, a tam tudi ni omenjeno.
V lepo izdelanem' poglavju o pravnih siredstvih (lekih) bi želeli, da bi bil citiran tudi splošno uporabljevan izraz »beneficium adhaesionis« za primere, kjer pride pravno sredstvo tudi takim obtožencemi v prid, ki se ga sami niso poslužili. Saj Markovič inače hvalevredno rad citira latinske, res plastične izraze.
Ob sklepu bi še omenili, da Markovič ni prikazal vseskozi vso materijo po projektu za jedinstveni kaz. postopnik, ampak le neke večje partije, ki so se mu zdete posebno važne. Le na ta način si moramo razla? gati, zakaj v vsej knjigi ni omenitve instituta, ki daje krepko oporo za^ upanju ljudstva v kazensko praTOSodje, to je instituta odškodhine za ne= dolžno prestani zavarovalni in preiskovalni zapor od strani države. V srbskem k. pr. r., seved'a, ga ni, v razgovor o projektu pa bi spadkl. Mi« slimo, da bi moderni učbenik te materije ne spel pustiti v nemar.
Markovič je v predgovoru sam iskreno priznal, da »mora imeti prvi poskus sistematične obdelave kazenskega postopnika tudi svoje nepopolnosti«. Ugotavljamo', da se od nas omenjene opombe tičejo skoro vseskozi le več ali manj subtifoih vprašanj. V glavnih vprašanjih pa pozdravljamo njegovo, na str. 382 zapisano nanenje, da se sodna praksa v Srbiji čim dalje tem' bolj približava pojmio= Vanju reformiranega kazenskega pravdnega reda — že sama od sebe. Markovičeva knjiga nas uverava, da bo prehod cd zastarelega do modernega kazenskopravnega procesa Ifehak, ako jo bo teorija in praksa tako upoštevala, kakor ona to zasluži.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Josef Mati: Die Agrarreform in Jugoslsvien, 1927. Verlag Her^ numn Sack, Berlin—Breslau.
Med publikacijami vzhodnoevropskega inštituta v Breslavi (Ost; europafeinstitut in Breslau) je izšla pred kiratkim gornja študija graškega profesorja dt. Jos. Matla.
Literatura o jugoslovanski agrarni reformi je sicer relativno bogata, a se peča skoro izključno le s specijalnimi vprašanji in je raztresena po raznih listih ter večinoma poleniičnega, političnega ali interesnega značaja. Preglednega in izčrpnega dela v našem jeziku še nimamo, kajti znamenita knjiga dr. Milana Ivšiča: Les problemes agraires en Vougoslavie je pisana v francoščini, prof. Matla pa v nemščini. Ta ho'če podati v glavnem dehi svoje študije sistematičen' in detajliran pregled povojne jugoslovanske agrarne reforme kot prispevek k najnovejši agrarno^politični in gospo^ darski zgodovini jugovzhodne Evrope. Mati je skušal na licu mesta pro. učiti in dognati učinke in uspehe jugoslov. agrarne reforme in je v to svrho v poletju 1. 1925 prepotoval nekatere jugoslovanske pokrajine (menda je bil v Zagrebu, Beogradii in Skoplju). Akoravno takim' potoisi!-njem osobito inozemcev ni prisojati prevelike vrednosti, vendar dokazuje to pisateljvo stremljenje po objektivnosti. Mati navaja pri posamezn'h
280 Književna poročila.
poglavjih vso litraturo o jugoslovanski agrarni reformi in soroAiih agrar= vrih vprašanj'^, in to precej popotao, kar daje njegovi študiji še posebne vredn'08t. Prezrl ni niti inozemske literature (češke, angleške, francosKt;, ruske), ki pa je zgolj informativnega značaja. Mati namenoma ne izraža v svojem spisu nikjer svojega osebnega naziranja o jugoslovanski agrarni reformi, kar sam izrecno fj>oudarja in tudi utemieljuje s tem, da to vpra-> sanje še ni zrelo za kononoveljavno presojo, čeprav je dana osn>va za nadaljni razvoj agramopoliitičnih ukrepov.> Pravilno dbstavlja, da pač ne bo nobena vlada v stanu razveljaviti, kar fe doslej izvršenega, ako noče, da povzroči težke notranje perturbacije.
Uvodomla pojasnjuje pisec vzroke, ki so dovedli do jugoslovanske agrarne reforme, njene cilje in naloge ter skuša najti stik iste z zgodovinskimi razvojem jugoslovenskcga agrarizma. Med vzroki navaja kot politično činjenico nujnost, da je morala slediti izvojevanju politične svobode in ujedinjenja tudi gospodarska in socijalna osvoboditev in izenačenje, kakor je vsebovala začetkom prošlega stoletja politična osvoboditev Srbije tudi socijalno in gospodarsko pro« stost srbskega ktoeta. Zato je bilo treba osvoboditi jugoslovansko ljudstvo v goispodarsikem oziru vseh ostankov nekdanjega fevdalnega gospodstva, v socijalnem pogfedu pa od^praviti odvisnost od tujerodne veleposesitndške premoči. Drugi vzrok je bil r e v o 1 u c i j o n a r n i km'etski pokret, ki se je razširjal ktoncemi svetovne vojne v južnovzhodtai Evropi, a tretji različna ekonomska struktura nove jugoslovansike država in potreba po izenačenju ekonomskih edinic v posameznih pokrajinah; Jcajti v Srbiji so prevladbvale svobodtie male kimetije, v Bosni, Južni Srbiji in Daltoaciji podiožni »kmetje« in »kolonic«, v Vojvodni in dbloma tudi v Hrvatski pa poljedelski delavci brez zemlje. Vladajoči državniki so se odločili za kmečko^dkrmokratični način podelitve zemlje kakor je obsto« jala v Stari Srbiji ter proglasili načelo: Zemlja bodi onega, ki- jt> obdeluje. Končno meni Mati, da je bilo merodajno tudi naziranje, da je mogoče pomnožiti pa vojni zmanjšano produkcijo le stem, da se vzpodbudijo kmetje in dblaivoi k socijalni in gospodarski osamosvojitvi. Vzroki, kakor jih navaja prof. Mati, so točni in jimi ni oporekati.
Naloge agrarne reforme v Jugoslaviji so po prof. Matlu dvojne: juridične in so c i j a 1 n o»o kon o mi i čn e. Za pretežno pravne ukrepe gre tam, kjer treba ukiniti rzvestne agramopravne odtiošaje med zemlljfškim lastnikom in dejansikimi obdelovaltem zemlje, ne da bi se izprc« menila organizacija produkcije. To velja za takozvano »kmetstvo« in kmetstvu slične odViošaje v Bosni, Južni Srbiji in Dalmaciji. Semkaj spada tudi izvrševanje agrarnopolitičnih in =pravnih ukrepov v Sloveniji in Hrvatski, ki so v veljavi že pol stoletja (segregacije, uredbe in razdelbe agrarnih skupnosti, uredba pašnih in drugih servitutov, komasacije itd.). Oirganizatorično in materijalno mmogo težja je rešitev siocijalno^ekonos mične strani agrarne reforme v Vojvodini, Slavoniji in deloma tudi v Hrvatski, kjer gre v bistvu za tem, da se nadomestijo kapitalistični polje;
Književna poročila. 281
defaki veleobrati z malimi kmetijami, organiziranimi v go&podaTskih zadrugah. Z ozirom na veliko raznoličnost agrarnopravnih odhošajev v Jugoslaviji so bili potrebni različni ukrepi za posamezne pokrajine, ki jih deli Mati v več skupin, naštevajoč glede vsake skupine najvažnejše agramozgodovinske veke in dejstva. Glede Slovenije navaja predj urbarijalno, potem urbarijalno ali terezinsko^jožefinsko dobo z osvobo« ditvijo kmeta in odpravo podložništva v 1. 1848. in dobo ipo 1. 1848. do takozvanih agrarnih zakonov 1. 1883. o zložbi poljedelskih zemljišč, uredbi in razdelbi skupnih zemljišč (zemljiških zajediiic), uredbi in odkupu sers vitutov itd.
Ta obširni uvod končuje Mati s kratko statistiko o porazdelitvi zemije po velikosti iposestev, poudarjajoč, da ne temelji na najnovejših podatkih, ker jih za Jugoslavijo še ni, kar je žal resnica.
Glavni del knjige (od str. 35 —incl. 94) obravnava agrarno reformo v Jugoslaviji po svetovni vojni in tvori pravzaprav sistematično urejen kompendium jugoslov. agrarnoreformnih zakonov in uredb v nemšksm jeziku. Predvsem prinaša prevod takozvanih »Predhodiiih odredb« za izvedbo agrarne reforme in določb »Vidovdanske ustave« ter podaja nato podrobne predpise o subjektih in objektih agrarne reforme ter njeni organizaciji. Posebno poglavje posveča uspehom in kritiki agrarne reforme. Za nas je to poglavje posebno zanimivo in poučno obenemi, ker izvemo, kako sodi inozemski strokovnjak o uspehih našega dela. Mati ugotavlja najprej povsem točno, da še ni zakonito rešeno vprašanje odškodnine niti vprašanje zemljiškoknjižnega prenosa dosedaj le v začasni agrarnoreformni zakup dane zemlje, ker vsled stalnih notranjepolitičnih kriz še ni bilo mogoče privesti razne zakonske osnutke do parlamentarne razprave in odločitve. Potem navaja razne statistične podatke o dejansko izvršeni razdelbi veleposestniške zemlje, na podlagi katerih prihaja do zaključka, d'a se je procentualiio največ zemlje pris vzelo za namene agrarne reforme v Ban a tu, potem' v Hrvatski, SI ar voniji in Baranji. Večji del odvojene zemilje je bil razdeljen v letih 1920/21 in 1921/22, in sicer je sedaj razdeljeno 428.503 kat. oralov obde--lovalne zemlje na 191.987 družin lokalnih interesentov, dobrovoljcev in kolonktov. V Bosni in Hercegovini se je dosegel v bistvu smoter agrarne reformne: ukinilo se je »kmetstvo«, izvršil zeml'jiškoknjižni prent'« ter financijelna likvidacija. Neurejeni so pa ostali notranji pravni odno.š iji v kmetski družini (zadrugi), za katere velja slej kot prej krajevno z.^lo različno »običajno pravo«.* Tako je rešeno bosansko agrarno pitanje, ki je bik skoro celo stoletje predinet hudih sporov ne samo v Bosni, marveč tudi v Srediiji Evropi. Ni pa se še posrečilo rešiti tudi takozvano begliiškb vprašanje   radi  preveč  si   nasprotujočih   interesov  zemljiških
' Ista pogreška se je zgodila prilikom odveze zemljiških bremen v bivši Avstriji (ces. patent iz 1. 1853), ki je tudi pustila neurejene notranje pravne razmere v soseskah (srenjah), kar je imelo za posledico njihov gospodarski propad.
282 Književna poročila.
lastnikov in obdelovalcev beglnške zemlje. Radi neugotovljenih teh p-av. nih odbošajev je v teku brezštevilno pravd. — Najmanj uspehov je pr, mnenju Matla rodila agrarna reforma v Južni Srbiji. Tu odgoviii-ja bosanskemiu kmietstvu položaj »čifčijev«, ki pa so bili še mnogo bolj bre/,-pravni in izkoriščani s strani zemljiških lastnikov (čiflikssajbijev). SicC je tudi »čifluške obveze« ukinila agrarna reforma, vendar do sedaj še n; bila miogoča definitivna ureditev posestnega odnosno lastninskega vpra. sanja, ker Južna Srbija še nima zemljiškega katastra in so turške »tapije« radi nebroja falzifikatov skrajno nezanesljive. Zato se je izvrševanje agrarne reforme v Južni Srbiji omejevalo dosedaj na prisilno znižanje čifiuških dajatev (hak^a). Nedovršena je tudi še uredba »kolionskih odnor šajev« v Dalmiaciji, ki at* sicer z agrarno reformo istotaiko ukinjeni, a ovira dtefinitivno rešitev vseh zadevnih pravnih vprašanj preveliko interesno nasprotstvo med lastniki zemlje in nje obdelovalci (koloni). Uspehe notranje kolonizacije označuje Mati za nezadovoljive, poudarja pa dejstvo, da so domačini začeli po vzglfedih v kolonijah (agrarnih zajednicah) imtenzivneje obdelovati svojo zemljo.
Ko je Mati še na kratko omenil dobrovoljsko vprašanje, prehaja na kritiko agrarne reforme, vendar ne podaja lastne kritike, marveč našteva le mnenja jugoslovanskih avtorjev (O. Frangeša, St. Juncu, I. Zoričiča, Rittiga, M. Jakšiiča, P. Pbpoviča, L. Novaka, M. Vlajinaca, Z. Galiča, A. Hribarja, Fr. SpilIter:rMuysa, profesorskega kolegija zagrebs 5ke poljedleteke faklultete, 1. Lenarčiča). Omenja tudi Laloševilčev osnutek zakona o eksipropriaciji veleposestev in novi uredbi agrarnih odbošajev vobče ter zaključuje to poglavje z mnenjem^ M. M. Kosiča, da treba pri ocenjevanju jugoslovansike agrame reforane upošteviatdl, da se je zasnovala in provedla v času skrajne labilnosti političnega in socijalnega (Mati pris stavlja: pa tudS moralionega) pojmovanja s strokovno ne dovolj izvež; hanito osobjem ter pod p»rotektoratom stramlkarskopolitičnih činiteljev. Odtod nesigumo eksperimentiranje pri izvaljanju agrame reformt ter številinio ilmprovizacije in nalknadbe zafconsikie izpremiembe. Na drugi strani pa ne smemo prezreti — pravi Mati, — da je aigraima reforma ustvarila tisočem in tisočem siromašnih poljedelcev eksistenco in jih osvobodlila podložnišike odvisnosti.
V zaključnem! poglavju primerja Mati jugostovansko a.gramo reformo z agrarnimi reformami sosedmih, sredbje« in južnOBVzhodho«evTopskiih držav. Po vsebini in obsegu sta ji najbližji čehoslovaška in rumunska, ker pomenjajo vse tri temeljito preustrojMev ekonomičnih, pravnih in socijalnih elementov njihovega agrarnega gospodlairstva.
Knijiga prof. Matla bo dbbrodošla vsakomur, Iddbr se hoče na kratko, a vendar izčrpno poučiti o agrarni leformi v Jugoslaviji. Le enega očitka ne morem prihraniti pTOf. Matdb, da se oči vidno §e ni sprijaznil z novo državnoipravno ureditvijo Srednje irt Jugovzhodne Evrope, ker še vedno navaja za slovenske pokrajine »Krain und Untersteiermark«', mesto Ijiubi Ijansko in mariborsiko oblast, in piše Laibach, Agrarni in Oskiib, akoravno
Književna pcročil?.. 283
pozna politični kakor znanstveni svet danes le še — Ljubljano, Zagreb in Skoplje. Dr. Fran Spiller-Muvs.
Dr. Friiz Frledmann: Die Kunst der Verteidigung und der forensi--schen Rede. U. Auflmge. Verlag Alfred Pulvermacher, Berlin 1927. Sir. 148.
Drugo izdajo takšne knjige, kot je predležeča, treba oznaniti, čeprav jo morda nekateri zagovorniki iz prve izdaje (1916) že poznajo. Druga izdaja je nekoliko okrajšana, ker je odpadla zgodovina življenja dne I. septembra! 1915 umrlega pisatelja, ki je bilo zelo burno. Zato pa so poglavja o psihologiji porotnikov in kritika kazenskopravdnih vprašanji ter glede predlogov za preosnovo kazenskopravnega postopanja raz; širjena na podlagi fragmientov, ki so se našli v pisateljevi zapuščini. Ali to knjigo bo prečital vsak krimiinalist in die, tako živo, lepo in pametno ie pisana. Seveda bo prav posebno zanimala zagovornike v tistem delu, ki govori nekako v anekdotah o temi, kako se je pisatelj izlikal do sfovečega, mnogo zaposlenega zagovornika. Ali tudi našemu kazenskemu sodniku bodi knjiga, čeprav pisana za Nemčijb, toplo priporočena; bodi mu zrcalo, kakšno razmerje naj vlada med sodniki in — zagovorniki. Tu opazovane psihološke finese so tako lepo Očrtane, da jim ni zlepa drugod primere. Gledb porotnikov stoji Friedmann na sta« lišču, ki je danes — po znani BmmcrliLngovi justioni preosnovi vseh porot v skabinska sodišča —¦ de lege lata že obsoletno; in vendar zasluži v razmotrivanjih de lege ferenda še polno uvaževanje. Lajični element najde le tedaj v kazenskem pravnemi postopku svojo miselno opravičbo, če sodi sam zase, brez osebnoeneposredbega vplival sodnikov. To tezo zagovarja Friedmann enako srečno kot temperamentno. O podrobnih predlogih, ki jih stavi Friedmann za novi proces, ne bomt) govorili, le eno najl še omenimo. On se zavzemia Za to, rfa naj ne smejo biti v dnevnikih navedena iimena zagovomikbv v tekoči zadevi, ki je pred« met poročila. Ta zahteva je v Emmerlingovi reformi v Nemčiji že izvedena, ima pa tudi mnogo nasprotnikov.
Najznamenitejši pa se mi zdi oddelek knjige, v katerem pobija Friedmann »Die Legende von dem bischen Strafgesetzbuch« . . . To znači, da se ibori zoper omalovaževanje zagovomištva in kazenskega prava vobče. Tudi pri nas so pravniki, ki so takega nazora, zdaj več, zdaj manj prikrito seveda . . . Morda bi jih Friedmannova goreča beseda pripravila vsaj do razmišljanja, aH ni tista »1'egenda« samo — legenda.
Dr. Metod Dolenr.
Dr. Heinrtch Steger: Die Verteidigung im osterreichischen Straf: verfahren. Fiinf Skizzen. Wien und Leipzig 1926. Verlag von Moritz Perles. Str. 45.
Naš edinstveni kazenski pravni red bo zasnovan po vzoru avstrije skega. Drobna knjižica, ki jo prikažemo, spada torej k problemu nove uredbe tudi našega prava Njen pisatelj je znani slovečii kazenski zago« vomik. V mučnem' procesu Grosavescu se je baje že poslovil od baroja. Pisatelj hvali tendenco zakonodaj alt a, graja izvajanje njegovega  dela.
284 Književna poročila.
Primerja sedajšnji kazenski proces z monumentalno zgradbo z elegantno moderno fasado, ki v njeni notranjščini veje hladten vzduh — srednjega veka. Duhovito povedano — pred njim je to prispodbibo napravil že Francoz Bcrenger —, toda ali tudi za razmere ob Glaserjevem k. pr. r. resnično?
Pritožuje se Steger radi tega, ker en sam človek, državni pravdnik, stavi predloge na ukrenitev preiskovalnega zapora, a jih ne rsšava kolegij; ker se vodi uradiia preiskava tajno; ker zagovornik nima nobenega vpliva na izbero izvedencev; ker sme predsednik na glavni razpravi ukoriti zagovornika, ne pa tudi državnega pravdiiika. Preiskovalci zapor mu je najhujša mučilnica. Koluzijski zapor mu pomenja »Sitzen auf Gestiinds nis«; dia je odveč, vidi se, ker angleški proces izhaja brez njega. Le tedaj bi bil opravičen, če je bil obdolženec že storil kakšno dbjanje, ki se znači za otežavanje preiskovanja. Praksa glede ukrenitve preiskovalnega zapora radi suma, da obdblženec pobegne, je zgrešena, če se naj: vsak inozemcc že samo radi tega svojstva zapre za čas preiskave. Državni pravdniki naj bodo pravdniki, ne pa samo obtožitelji, zato naj upoštevajo tudi opro« ščevalne razloge v isti meri kot obremenjevalne. (Oficialini osnutek za naš bodoči kazenski proces pa rabi za institut državnega pravdtaika — naravnost izraz »državni tužilac«.) Po prečitanju obtožbe na glavni raz« pravi naj bi smel zagovornik takoj v daljšem od^voru razložiti svoje stališče, da se izvede dokazno postopanje tudi pod' vplivom nasprotnika državnega pravdnika. Odprava iporote za neke dleUkte in nje namestitev z večniSkim sodiščem' (seveda v Avstriji), ni bila dobra. V zadnjem poglavju —• veličastna himma na vzvišenost zagovorniškega poklica.
To je tista plat zvona, ki jo zadnje čase mnogokrat čujemo, nasprotne pa sikoPo nikoli ne, ker državni pravdniki in sodniki molče. Naši zakono* davci bodo morali tudi inostranska gravam/ina dobro preud'ariti in iskati srednje poti; zato naj jih ne preslišijo, ampak vestno študirajo.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. med. Ewald Meltzer: Das Problem der Abkurzung »lebensunweri ten« Lebens. Carl Marhold, Halle a. S. 1925. Str. VIII. + 128.
To delo je zanimivo iz dVeh ozarov; Pisatelj je direktor sakson« skega zavoda za oskrtbo deoe, ki je za vzgojo nesposobna. Se med sve« to^•no vojsiko je bil pristaš nazora, da naj država poskAi za to, da umobolni, glupi otroci pridejo s tega sveta brez bolečin. Potem, ko jo izšlo znano Binding^^Hochejevo delk> (gl. Stov. Pravnik, 1921, str. 18 nasL), pa je preštudirali ogromno literaturo, prirejal ankete, povpraševal osebno pri znanih učenjakih po njihovem mnenju, — in postal goreč nasprotnik svojega prejšnjega nazora. Drugo dtjstvo posebne zanimivosti pa je, da je poslal 200 vprašalnih pol na stariše otrok, ki so bili tisti čas v njegovem zavodu, s prošnjo, da se izjavijo o tem, ali bi pripustili smrt svojega umobolnega Otroka na gori označen način. Od 200 vprašanih starišev je odgovorilo 162, a od teh je stavljeno glavno vprašanje 119 gladkb potrdilo, 43 pa zanikalo. Pisatelj prinaša iz neka*
i
Književna poročila. 285
terih pisem odllomfce o motiviran ju odgovorov. Za psihologa so ti odgovon najpomenljivejši del te monografije, mestoma pretresljivi. Navzlic pre= tcžni večini, ki se je dobila med stariši za smrt svojih otrok, pridte M e 11 z e r do sklepa, da so ga odgovori' v njegovem poslednje pridob= Ijenem naziranju potrdSli, ker misli, da je glasove tehtati, ne pa šteti. Žal, da ni podM statistike o starosti, poklicu in izobrazbi teh staiišev, potem bi bila njegova argumentacija tudi čitateljem' njegovega dela jasna, tako pa ostane vp'rašlj'iva. V končnem oiddelku prinaša pisatelj še kulturno zgodovinsko sliko o tem problemu, počenši pri Spartancih in starih Germanih db Dostojevskega Idiota. Zaključek njihovih izvajanj je ta, da se mora uničba idiotov aM umobolnikov, pa naj: stoje še tako nizko v duševnem oziru, odkloniti. Njihova odstranitev človeški družbi ne bi prinesla 'pomembnega materialnega dobička. Vsekakor bi bili stroški potrebnega postopanja glede legalne odstranitve ravno tako veliki kot so preskrbovalni. Opazovalnice in oskrbovalnice bi bite slej ko prej še vedno potrebne. Neznansko škodo pa bi utrpela ljudska morala. Vsak kronično bolni človek bi se smatral od soljudi za odVeč; označili bi ga, da je vreden, spra\'iti ga s sveta. Zaupanje v bolnišnice, hiralnice bi izginilo, napredek v znanosti glede ljudskega zdravja bi na obžalovanja vreden način pojemal. Meltzer ima prav; isto sm'o mi že izrekli v gori citiranem članku, isto je povedal za medicince kolega dr. Š e r k o. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Erwein Hopler: StrafrechiHche Nebengesetze, Amnestiegesefze, Verwaltungsstrafrecht. Memz, Dunaj 1927. Strani 383. Cena S 28.20.
Prvič po vojni je izdala znana Manzova knjigarna v svoji zbirki kazenske zakone. Zadnja izdaja jc izšla že leta 1914, pričujoča je triins dvajseta. Sed^j izšla knjiga obsega Vse tzv. kazenske postranske zakone, dočiim zvezek, ki bo obsegal kazenski zakon in tiskovni zakon, šele izide. Zakonik je prirejen podbbno dtugimi iz iste zbirke: tekst je opremljen vseskozi z judikati vrhovnega sodišča, zbranimi prav db najnovejšega časa in nudi zato neprecenljiv in popoln pregled tudi najnovejše judikas ture. Kaže nam že ta knjiga, da imamo z Avstrijo Ic malo še več skups nega kakbr temeljne kazenske zakone. T. zv. postranskih zakonov ima Avstrija že celo vrsto novih, poprevratnih, nekaj jih je pa' dalla nam celo naša borna zakonodaja. Izdanje potrjuje znova stari sloves Manzovih zakonskih zbirk, zato bo vzlic temu, da obsega že polovico nami tujih zakbnov. vsled popolnosti in zanesljivosti takk> zakonskega teksta kakor tudi judikature, dbbro služilo tudi našim pravnikom. Dr. R. S.
Spomenica za III. gfavnii skupštinu Kongresa prmmika. Izdao i pris redio Stalni odbor Kongfesa. Zi^eb 1927, Strani 204. Cena 30 Din, ,? pošto 32 Din.
Tako je naslbv knjigi, ki je izšla par dini pred 111. kongresom pravs nikov in obsega 16 referatov na petero tematov, postavljenih na program letošnjega kongresa pravnikov. Knjigo so prejeli vsi člani Kongresa,, pri. poročamo jo pa tudi ostalim pravnikom'. Referati obravnavajo aktualna
286 Razne vesti.
vprašanja, dejstvo pa> da so bili spisani za kongres, potrjuje že samo znanstveni nivo teh razprav. Dobiva se pri vseh pravniških udruženjih.