Čuvaj
grajskega
obzidja
Polhograjski grad ima dolgo in zanimivo zgodo-vino. Prvo graščinsko zidano poslopje je bilo postavljeno v 13. stoletju na griču Kalvarija. Po potresu so nov grad sezidal na jiovem mestu kjer stoji še danes. Leta 1513 je bil posebej utrjen pred Turki, naslednje leto pa so se tiačani med prvimi v takratnih naših pokrajinah uprli fevdal-cem in grad 1515 tudi požgali. Grad je kasneje prehajal iz rodbine v rodbino, pomembnejše za njegovo zgodovino pa je leto 1698 ko so na dvorišču poslavili Neptunov vodnjak, delo Fran-cesca Robbe. Vodnjak je omenjen v več zgodo-vinskih in umetnostnih knjigah, krasi pa ga grb takratnih graščakov. Velike zasluge za njegovo postavitev ima baron Kunstl, ki je uredil tudi bogat botanični vrt, vendar so ga po II. svetovni vojni na žalost porušili.
V hiši, ki je bila najprej prebivališče valptov, ki so preganjali tlačane na tlako, med obema vojna-ma pa je bila v njej žandarmerijska postaja že 31 let živita Jože in Ivana Zeleznikar. »Ko sem po končani vojni prišel v Polhov Gradec so me v takrat novoustanovljeni KZ določili za oskrbnika gradu »pravi Jože, ki je nosilec partizanske spo-menice 1941. »Z Ivano sva se v gradu tudi poroči-la in nekaj časa v njem tudi stanovala. Že leta 1949 se je v poslopju začela partijska šola Zveze komunistov ljubljanskega okraja, poleti pa so bila organizirana letovanja otrok z vse Slovenije. Leta 1945 se je v grad preselila OŠ šola, ki je prej delovala po raznih hišah v vasi, midva z ženo pa sva se preselila v to stavbo v kateri sva še danes.«
Šola je bila v gradu 15 let potem pa so v Polhovem Gradcu zgradili novo, moderno šolo in grad je opustel. S tem se je začelo tudi njegovo propadanje in Sele lansko leto so ga začeli krajani sami obnavljati. Železnikova mama pa je pristavi-la: »Ko so šolarji odšli je postal pravi dolgčas. Vsak dan sem slišala otroški smeh, šolski zvonec, celo to kaj so se učili. Potem pa je vse začelo propadati. Mnogi izletniki se leta in leta niso mogli načuditi kako to, da se nihče ne loti popra-vila gradu in verjemite mi, kar toplo mi je bilo pri srcu, ko sem lansko leto videla, da so ga začeli obnavljati.«
Železnikova tako kot vsi krajani Polhovega Gradca upata, da bodo grad uspešno obnovili in da bo spet postal ponos kraja, kar si glede na svojo zgodovinsko vrednost tudi zasluži.
Aleš Fevžer