KNJIŽEVNOST 
GDK: 624:907 
Ohranjanje biološke pestrosti v gozdu 
Dubourideu, J. Mortier, F., Hermeline, 
M. - Biodiversite et gestion des forets 
publiques en France: du concpte a la 
pratique. (Biološka pestrost in gospo-
darjenje z javnimi gozdovi v Franciji: 
od zamisli do prakse). Revue Forestiere 
Francaise, 47 (1995), 3, 223-229. 
Pri gospodarjenju z javnimi in državnimi 
gozdovi v Franciji je izrazito opazna zah-
teva po ohranjanju in obnavljanju biološke 
pestrosti. Zahteva je uveljavljena v gozdno-
gospodarskih načrtih. Izvajanje te naloge 
poteka po navodilih Ministra za kmetijstvo 
in gozdarstvo, ki v zvezi z gospodarjenjem 
z gozdovi predpisuje obvezno kartiranje 
vseh gozdnih rastišč in drugih habitatov, ki 
so na en ali drug način pomembni za 
ohranjanje biološke pestrosti, ugotavljanje 
zastopanosti in ogroženosti drevesnih in 
drugih vrst, določanje zavarovanja vrednih 
sestojev in posameznih dreves itd. 
V članku so predstavljena načela in 
postopki za ohranjanje vseh ravni biološke 
pestrosti v gozdu, kamor spada genetska 
variabilnost znotraj posameznih vrst, pes-
tra zastopanost vrst in ekosistemska pest-
rost. Pri rednem gospodarjenju z gozdovi 
so za uveljavitev omenjenih načel po-
membne naslednje naloge: 
- določitev posebnih gozdnih površin za 
ohranjanje biološke pestrosti, 
-ohranjanje najmanj enega starajočega 
se ali odmrlega drevesa na hektar, kar 
služi ohranjanju življenjskega prostora 
številnim vrstam mahov, lišajev, gliv, žu-
želk itd., kar daje možnosti tudi žužkojedim 
pticam in sploh služi ohranjanju prehranje-
valne verige, 
-ohranjanje najmanj enega do deset 
votlih dreves na 5 hektarjev kot gnezdišč 
za ptice duplarice, kot življenjskega pro-
stora za male sesalce itd.; 
-prilagajanje gojitvenega ukrepanja tis-
tim delom gozda, ki so posebno bogati z 
različnimi vrstami in ki so pomembni za 
nego krajine; 
-ohranjanje manjših vrzeli v sestojih, 
negovanje notranjih in zunanjih gozdnih 
robov, ohranjanje najrazličnejših ekoloških 
niš in sploh negovanje ekološke pestrosti 
gozdnega prostora; 
- malopovršinsko pomlajevanje z do~imi 
pomlajevalnimi dobami; 
-upoštevanje časa gnezdenja ptic pri 
delu v gozdu; 
-pravilno ravnanje s sečni mi odpadki, z 
odvečnim materialom pri graditvi cest- da 
ne zažigamo vejevja v gozdu, ne mečemo 
vejevja v struge potokov, ne zasipamo 
vodnih izvirov, mlak, posebnih malopovr-
šinskih habitatov ipd.; 
-omejevanje fitosanitarnih ukrepov na 
najnujnejše in skrbno upoštevanje vseh 
veljavnih predpisov v zvezi s tem; 
-rešitev problema preštevilne divjadi; 
-spremljanje razvoja biološke pestrosti 
s stalnim opazovanjem, z občasnimi inven-
turami. 
Biološko pestrost ohranjajo tudi z mrežo 
sistematično izbranih bioloških rezervatov, 
ki so poleg tega namenjeni tudi za znan-
stvena raziskovanja in kot predstavitveni 
objekti za strokovno in drugo javnost. 
Mreža zajema t. i. vodene (dirigirane) 
rezervate, v katerih je človekovo poseganje 
omejeno s predpisi, ter t. i. integralne 
rezervata, ki so načeloma popolnoma 
zavarovani pred človekovim poseganjem 
in prepuščeni naravnemu razvoju. Prvih je 
v Franciji 117 s skupno površino 19.089 ha, 
drugih pa je 18 s skupno površino 640 ha. 
V zaključku avtorji razpravljajo o pomenu 
različnih območij zavarovane narave, ki 
utegnejo obsegati največ 5% kopne ze-
meljske površine. Zavarovana območja v 
tem obsegu ne zadostujejo za ohranjanje 
biološke pestrosti. Zato moramo biološko 
pestrost reševati predvsem z rednim go-
spodarjenjem z gozdovi in z naravnim 
prostorom in pri tem najti pravo pot med 
različnimi interesi. 
Gregor Božič 
Dr. Marjan Zupančič 
GozdV 54, 1996 181