POEZIJA 3 9 9 8 0 7
Brane Mozetič Metulji
1
poti so prazne, le mostovi hodijo vzdolž cest nič hiš, pokrajine, le prazno ogromen kolobar vijuga se nad mano da me dvigne, razcefra.
2
trese roka se, srce, in v glavi
tak pritisk, da se razpršim
strah, od kod, zakaj, da se
tlačim pod preprogo, stran, čim prej.
3
vsi ti zvoki v glavi, kot da so zares kot da res bežim, tolčem po ušesih kri na steni, in kako izbrisati spomin s čim shladiti lavo, ki mezi mi po telesu.
I.
I
T H K A T URA
1
4
rad bi topo zrl predse in ne čutil nič ne pa ti pritiski, naj se vržem dol in še sam ne vem zakaj, samo vse me sili, rine tja, kjer mir, tišina, nič.
5
telesa, ki sedijo vsepovsod po tleh, zgrizenih ustnic nagnjene glave, kaplje krvi, tresočih rok, sam molk bolščijo prazno, kot brez bolečine, misli in tam zadaj so nosači žita, s pesmijo na ustih.
6
če ugriznem te, ne trzneš, če poljubim, če kričim ptiči plavajo ti v reki, vse sesuto, znoj po venah jutri je že davno mrtev dan, spomin je zbrisan ob zori pada sonce v morje, in ni nič.
2
I. I T E K A T U K A
7
ustnic več ne moreš premakniti, da bi rekel oči ne obrniti, da bi videl, prstov razmakniti da bi se dotaknil, padaš vase, sveta več ni ne prej, potem, le to padanje, brez konca.
8
ti, in ogromno besed, druga čez drugo, puščava gume, na tisoče gum, in sloni po nebu, vse stoji ne čaka, iz sekunde v sekundo izginja, kamni in ni več mar, za nič, naj obstane, naj sprhni.
9
v daljavi svetlolasi fant, maha, pridi kot ekstaza, ki spreminja blato v droben pesek udarce v božanje valov, dokler sam s krvjo na ustih, občemiš v kotu, v strahu, trzajoč.
I. I T K K A T U R A
3
10
angeli ti lažejo, krila so jim sulice za tvoje mehke prsi, vse življenje ti krivijo sliko, da se veseliš vesolja, sonca in ne veš, do konca, da je vse drugače.
11
ko se dvigne v glavo, naju zgrabi blazna mehkost, nezadržno stapljava telesi z blazno bolečino skušava podaljšati lepoto izsesati kožo, pozabiti, da med nama zid in čas.
12
spiš, kdaj trzneš v mračni sobi, in ko gledam te, zbudim spomine, ko je dan bedel nad nama, noč bila ločitev, hladna kakor zdaj, ko ne moreva se več ljubiti.
4
I. I T H K A T l) K A
13
nič ne gre, nič več ne pomaga potovanja, seks, omame, ne besede niti upanje ne daje energije, si -prazen, nem, brez smisla, kot ustavljen.
14
ko počasi mrak izginja, rahel svit nad morjem vse bolj zlati vali, in nešteto barv ki vsrkavajo te vase, da bi dal se jim za vedno to je pesem, brez besed, neskončno lepa.
15
leži na soncu, ves drugačen, ves je ena sama želja da se sklonim nadenj, da vesolje ga objamem da ne neham, ga vsrkavam, in se čuti eno z enim daleč od začetka, konca, daleč od zakaj, zato.
i. i T K K A T URA
5
16
ljubezen se že zjutraj dvigne, tisoč kapljic zraka, ne več, ne manj, in na tisoče ljudi ob sončnem vzhodu leta po obali, jih lovi in jih zmrvi v vlažno sled na dlani, v prvem svitu.
17
le minuto daj mi svojega objema, le minuto svojega poljuba - ko te gledam, čutim, da ti pozabil bi na uro, da jaz pozabil bi vrniti se, zorati polja, žeti in živeti.
18
izginit v svet izvotlenih prostorov kjer so ritmi in omama, vse do konca brez zbuditve, onkraj, kjer bi s tabo želel večno, večno se ljubiti.
6
I. 1 T H K A T U K A
19
danes si prepričan, da si ptica izogibaš se pastem in krožiš čez nebo razprtih rok, z nasmehom, kot da končno ti uspelo je pustiti zemljo daleč.
20
nebo se steza, diha, tlači dol in srka vase, kjer nešteto barv se razliva, kjer leživa z roko v roki in letiva, stran, nikoli,več nazaj.
21
nekega jutra bova vstala, se zadela vzela par stvari in odšla, nikoli več ne bova se zavedela, kot da čas izginil bo in midva z njim.
H R A T U R A	7