Špela Ledinek Lozej Od hišedo niše Špela Ledinek Lozej Od hišedo niše Ethnologica – Dissertationes 5 Urednika zbirke Jurij Fikfak in Ingrid Slavec Gradišnik Uredniški odbor Barbara Ivancic Kutin, Dan Podjed Špela Ledinek Lozej Od hiše do niše Razvoj kuhinje v Vipavski dolini © 2015, Založba ZRC, ISN ZRC SAZU Uredil Dan Podjed Recenzenta Branko Marušic, Jasna Fakin Bajec Jezikovni pregled Tjaša Jakop Prevod Mojca Cušin, DEKS Oblikovanje in prelom Monika Klobcar Izdajatelj Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU Zanj Ingrid Slavec Gradišnik Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogacnik Tisk Collegium Graphicum d. o. o., Ljubljana Naklada 300 izvodov Izid knjige je omogocila Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (za leto 2014) Podprla jo je Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici Slika na ovitku Lojzka Božic (1898–1978) pri kuhi na ognjišcu, Podraga (Foto: Rudi Paškulin, Exportprojekt, 1970, Muzej novejše zgodovine Slovenije) CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 398344(4974Vipavska dolina) LEDINEK Lozej, Špela Od hiše do niše : razvoj kuhinje v Vipavski dolini / Špela Ledinek Lozej ; [prevod Mojca Cušin, Deks]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015 - (Ethnologica - Dissertationes / Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ISSN 2232-3090 ; 5) ISBN 978-961-254-752-3 277050112 Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612547523 Špela Ledinek Lozej Od hišedo niše Razvoj kuhinje v Vipavski dolini Ljubljana 2015 Vsebina Uvod 7 Vipavska dolina 9 Metodološka in teoretska izhodišca 21 Terminološki prolog 21 Pregled virov in literature 24 Terenska raziskava 31 Interpretacija gradiva 33 Oblike kuhinje v Vipavski dolini 35 Ognjišcnica 36 Kaminska kuhinja 39 Razvoj odvajanja dima 39 Spahnjenica 41 Ognjišca in njihova oprema 44 Štedilniška oziroma bivalna kuhinja 65 Štedilniki 66 Oprema bivalne kuhinje 72 Delovna kuhinja oziroma kuhinjska niša 77 Oprema delovnih kuhinj oziroma kuhinjskih niš 80 Kuhinja z jedilno mizo 86 Kuhinja v bivalnem delu stanovanja 88 Sekundarna kuhinja 93 Razsežnosti kuhinje v Vipavski dolini 101 Formalna razsežnost kuhinje 101 Kuhinjske prakse 104 Gospodinjske prakse 104 Prizorišce družbenih interakcij 115 Metaforicna razsežnost kuhinjeSrce ali servis doma? 127 Kuhinja v primežu družbenih dejavnikov in družinskih vrednot 141 Literatura in viri 153 Zahvala Pred desetletjem, ko sem se z družino preselila v Vipavsko dolino, smo kuhinjo zlahka uredili in opremili. Danes bi bila odlocitev gotovo bolj pre- mišljena, nisem pa prepricana, da bi mi bila lahko drug(acn)a kuhinja ljubša. V našem vedno premajhnem kuhinjsko-bivalnem delu stanovanja smo namrec »skuhali veliko jedi in zravnali mnogo stvari« – veckrat kaj prekipi, pogosto pa tudi fino diši in lepo je, ko se kaj skupaj postori. Okolišcine so hotele, da sem prav v kuhinji postavila tudi zadnjo piko tega besedila. Ob tem naj omenim le nekatere, ki so prispevali h koncni podobi knjige. Najvecjo vlogo sta imela mentorja dr. Vito Hazler z Oddelka za etnolo­gijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Maja Godina Golija z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenorazisko­valnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Polja in vprašanja goriškega domoznanstva mi je odpiral dr. Branko Marušic z Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, vrata Inštituta za slovensko narodopisje in materialne kulture pa pokojni dr. Tone Cevc. S pripombami, nasveti in piljenjem besedila sta pomagala urednik knjige dr. Dan Podjed in urednik zbirke dr. Jurij Fikfak. Hvala tudi vsem tistim sodelavcem in strokovnim kolegom, ki so mi velikodušno pomagali pri razreševanju strokovnih in življenjskih zagat. Ne nazadnje pa zagotovo knjige ne bi bilo tudi brez vseh tistih, ki so mi odprli vrata svojih kuhinj in z mano delili spomine, obcutke in nacrte. Uvod Kaj naj imenujem svoj »jaz«? Le kje se zacenja? Kje koncuje? Pronica v vse, kar nam pripada – in veje potem spet nazaj. Vem, da je velik del mene v oblekah, ki se zanje odlocim. Veliko spoštovanje gojim do stvari! Clovekov jaz je – za druge – kako clovek svoj jaz izraža; in clovekova hiša, njegovo pohištvo, njegova oblacila, knjige, ki jih bere, družba, ki se z njo druži – te stvari so vse njegov izraz. Henry James, Portret neke gospe, 1881 V kuhinji poteka velik del vsakdanjika: tu se misli, govori, praznuje, ljubi, poseda, dela, cisti, tu se kujejo intrige in bijejo bitke med clani gospodinjstva kot tudi s tistimi izza meja hišnih zidov, v kuhinji se nacrtujejo zabave in eroticni veceri, preskušajo se moci ter, seveda, pripravljajo se bolj ali manj lepe, okusne in zdrave jedi. V kuhinji se ne kuha­jo zgolj živila, ampak tudi življenjski slog, okus in družbeni položaj. Kuhinja, umešcena med javnim in zasebnim, je prizorišce rutinskih opravil kot luksuzne reprezentacije. Kuhinje tako po eni strani utelešajo dogovorjene in pripisane simbolne pomene, na dru­gi strani pa jih kot stvarno prizorišce vsakodnevnih praks tudi porajajo. To pomeni, da so obenem družbeni konstrukt z vsemi pripisanimi in dogovorjenimi simbolnimi in ritualnimi pomeni in družbeni produkt, ki lahko celo izsili vedenje uporabnikov. Sta-novalci namrec prebivajo v bivališcu v skladu s habitusom in (re)produkcijo habitusa, ki ga bivališce objektivira (Robben 1989: 583; Bourdieu 1991). Povedano drugace – oblika, raba in pomen kuhinje (in bivališca nasploh) je povezana s splošnimi, a tudi z (mikro)re­gionalno specificnimi gospodarskimi, družbenimi, demografskimi, kulturnimi in ideo­loškimi okolišcinami, nenazadnje tudi z družbeno-ekonomskimi razmerami gospodinj­stva, tocko v okviru razvojnega cikla družine in psihološkimi dejavniki. Ti so botrovali naravnanosti do sprememb in tako skupaj s samim prizorišcem porajali prakse, vedenje, kratkorocne taktike in dolgorocne strategije stanovalcev. Kuhinjo obravnavam kot vec­plastno arhitekturno-oblikovno (gmotno), družbeno in imaginarno-simbolno prvino, ki omogoca zadovoljitev clovekovih potreb po zavetju, prehranjevanju, gospodinjskih in gospodarskih opravilih ter druženju. Arhitekturno-oblikovni vidik zajema umešce­nost kuhinje v bivališce, razporejenost in oblikovanje kuhinjske opreme ter tehnološke spremembe, ki so se navadno uvajale prav v kuhinji. Družbeni vidik obsega kuhinjo kot obmocje socializacije, komunikacije, spolne in starostne diferenciacije, pa tudi tvorjenja skupnosti. Kuhinja je namrec središce vsakdanjih rutinskih praks domacega življenja, mesto srecevanja javnega, zasebnega in intimnega sveta, ki (ne)posredno vpliva na življe­nje stanovalcev v takšni meri, kot ti s svojimi ekonomskimi zmožnostmi, vrednotami, nazori, pretenzijami in željami vplivajo na obliko in podobo kuhinje. Imaginarno-sim­bolni oziroma metaforicni vidik razumevanja kuhinje pa obsega tiste pomene kuhinj­skega prostora ali posameznih delov kuhinje, ki jih ti pridobijo v praksah in v predstavah uporabnikov. Na metaforicni ravni je kuhinja povezana s pojmi, kot so ognjišce, dom, domacnost, družina, pomeni pa lastno gospodinjstvo s potencialom reprezentacije ži­vljenjskega sloga, kulture in s tem oblikovanja družbenega položaja. V raziskavi o kuhinji v Vipavski dolini so me zanimale morfološke spremembe kuhinje, npr. umešcenost v prostorsko shemo bivališca, velikost in oblikovanost. Poleg tega se posvecam še spremembam opreme in uporabe oziroma pojmovanja kuhinje v 20. stoletju. Sledila sem razvoju kuhinje, ki je bila sprva glavni, ce ne že edini bivalni prostor v bivališcu. Sredi 20. stoletja so jo preoblikovali v stranski servisni prostor, konec stoletja pa so jo ponovno vpeli v poenoten kuhinjsko-bivalni del stanovanja. V besedilu obravnavam še razvoj kuhinje v predhodnih obdobjih, ciklicne spremembe, povezane z razvojno fazo družine oziroma gospodinjstva, ter razvoj nekaterih drugih, s kuhinjo povezanih prvin stanovanjske kulture. Posebno pozornost namenjam (mikro)regional­nim razlockom, v manjši meri tudi družbenim razlockom, na podlagi katerih lahko raz­beremo tako globalizacijske kot tudi (re)lokalizacijske težnje ter orišemo razmerje med družbeno-gospodarskimi razmerami, tehnološkim napredkom ter strategijami oziroma taktikami stanovalcev. Kuhinjo lahko tako razumemo kot odmev vsakdanjih praks ob hkratnem upoštevanju vseh skupinsko dogovorjenih pomenov, ki se med sabo mnogo­krat krešejo in jih je potrebno izpogajati. Terenski del raziskave sem izvedla v Vipavski dolini, in sicer v dveh v marsicem po­dobnih, zaradi nekaterih prostorskih, družbenih in zgodovinskih okolišcin pa vendarle razlicnih naseljih, v Podragi v Zgornji Vipavski dolini in v Rencah v Spodnji Vipavski dolini.1 Gre za vasi, ki sta imeli na zacetku 20. stoletja pretežno kmecki oziroma kmecko--obrtniški in kmecko-delavski znacaj ter sta se postopoma deagrarizirali, industrializi­rali, (sub)urbanizirali, modernizirali in družbeno diverzificirali, kar se je videlo tudi v bivališcih in kuhinjah. Kuhinje, ki jih obravnavam, so bile sestavni del razlicno velikih in sestavljenih gospodinjstev, umešcene so bile v razlicnih stavbah – od maloprostornih stavb iz zacetka 20. stoletja prek tipskih zgradb do najnovejših, razlicno velikih in arhi­tekturno izstopajocih novogradenj in prenovljenih stavb. V razlago je pritegnjen še splet krajevnih naravnogeografskih, družbeno-politicnih in kulturnozgodovinskih specifik, zaradi primerjave ali izstopajocega pomena pa je predstavljeno še gradivo iz drugih vasi in kulturnih okolij Vipavske doline pa tudi s sosednjih obmocij, predvsem z bližnjega Krasa, Trnovskega gozda, Furlanije, Brd in Posocja. V etnološki regionalizaciji je obmocje Zgornje Vipavske doline poimenovano Vipavska dolina, obmocje Spodnje Vipavske doline pa Goriška (Bogataj in Hazler 1995: 148). Ker pa je zgodovinska dežela Goriška v preteklosti obsegala razlicna širša obmocja, katerih obseg se prepleta z današnjimi pojmovanji, je bolj primerna geografska oznaka Vipavska dolina. To poimenovanje zajame tako zgornji del doline – Vipavsko dolino v ožjem smislu in v etnološki regionalizaciji Bogataja in Hazlerja (1995) – kot tudi spodnji, zahodni del doline. Vipavska dolina Vipavska dolina se nahaja med visokima planotama Trnovski gozd in Nanos na severu ter nizko planoto Kras na jugu. Na vzhodu meji na kratkem odseku na Pivško podolje in se razteza do Goriške ravnine ob državni meji z Italijo. Poimenovana je po reki Vipavi, ki preci dolino. Vipavska dolina je zaliv sredozemskih podnebnih vplivov, ki se zajedajo v kraško notranjost. Pomemben podnebni dejavnik je veter, še posebej mocan in sunko­vit severovzhodnik – burja (Kladnik in Natek 1998: 222–226). Najstarejši dokazi o prisotnosti cloveka v Vipavski dolini segajo v obdobje mlajšega pa-leolitika (Mlinar 1999: 9). V zgodnji bronasti dobi je bilo obmocje še redko poseljeno, v srednji bronasti dobi pa se je naselitev premaknila na utrjena višinska gradišca na se­vernem obrobju in v osrednjem delu doline, najverjetneje pa je bilo poseljeno tudi ni­žinsko dno (Bratina 2003: 279; Mlinar 1999: 76–94), kamor se je težišce poselitve pre- Vipavska dolina s Plaza nad Gradišcem. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2011) maknilo v antiki. V zgodnjem srednjem veku se je poselitev kontinuirano nadaljevala na obmocjih Solkana, Bilj, Vrtovina, Batuj in Vitovelj, znova pa so oživele tudi nekatere utrjene višinske postojanke, na primer Sveta Katarina (Kekec) nad Novo Gorico in Sveti Pavel nad Vrtovinom (Božic 1999: 303–307). Najstarejša današnja naselja v Vipavski do-lini stojijo na gricih, ob izvirih ali rekah, in sicer nad ravnino, kjer ni nevarnost poplav. Srednjeveška strnjena naselja so zasnovana ob cerkvah ali gradovih.2 Manjši zaselki s kolektivnimi imeni so mlajšega izvora. V okviru novoveškega oblikovanja notranjeavstrijskih dežel je bila Vipavska dolina razdeljena med Kranjsko in Goriško deželo, meja med njima je bil potok Hubelj. Razli­ko med kranjskim in primorskim oziroma goriškim delom Vipavske doline je nazorno opisala Anica Lokar: Za casa Avstrije je spadala Ajdovšcina pod Primorsko, ki je nosila tedaj ime Poknežena grofija Goriško-Gradišcanska, Trst z okolico in Istra. Drugi del na­ šega kraja, Šturje, prek Hublja, pa je spadal pod Kranjsko, tako da je bil Hubelj deželna meja. Ajdovska mladina je obiskovala srednje šole v Gorici, šturska pa vecinoma v Ljubljani, v glavnem po katoliških zavodih, medtem ko so stanovali študentje v Gorici najvec pri nekaterih družinah. Ta dejstva so ustvarjala med mladino razlike. Ajdovšcina pod Avstrijo je spadala med bolj liberalne kraje, Šturje med bolj klerikalne. (Lokar 2002: 16) Število prebivalstva v Vipavski dolini je glede na popise iz druge polovice 19. stoletja in prvega desetletja 20. stoletja narašcalo do konca prve svetovne vojne (Orts-Reperto­rium 1874; 1884; 1894a; 1894b; 1910; 1918; Österreichische Statistik 1912), po italijanski okupaciji pa je zacelo nazadovati. Gospodarska kriza je prebivalce prisilila k iskanju za­služka v Ameriki, drugih evropskih deželah in Egiptu. Po prikljucitvi ozemlja k Jugo­slaviji se je z uvajanjem zadružništva in mehanizacijo kmetijstva ter z deagrarizacijo in industrializacijo pospešilo preseljevanje prebivalstva v vecja središca – predvsem v nastajajoco Novo Gorico, deloma pa tudi v Ajdovšcino in Vipavo. Ob izteku 20. stoletja je bila Vipavska dolina gosto naseljena pokrajina. Najgosteje sta bili poseljeni Goriška ravnina in spodnji del Vipavske doline, in sicer je živelo tam 300 prebivalcev na km˛, v zgornjem delu doline pa manj kot 100 ljudi na km˛ (Kladnik in Natek 1998: 225–227). Na flišnem robnem pasu doline ob vznožju Nanosa in Trnovskega gozda, na severnem vznožju Vipavskih Brd ter na obmocjih v bližini glavnih cestnih povezav prevladujejo grucasta naselja, na pobocjih in v gricevju pa so nestrnjena naselja, sestavljena iz manjših grucastih zaselkov (Ilešic 1949: 217–251; Kladnik in Natek 1998: 228–229; Melik 1933: 129–165). Do druge polovice 20. stoletja je bila glavna gospodarska panoga kmetijstvo, še pose-bej v Zgornji Vipavski dolini, sekundarne in storitvene dejavnosti pa so bile osredotocene predvsem v srednjem in spodnjem delu doline in na Goriški ravnini. Naravnogeografski dejavniki, predvsem submediteransko podnebje in ugodne pedološke razmere, so omo­gocali gojenje posebnih kultur in zgodnje pridelke (Kladnik in Natek 1998: 225–227). V visokem srednjem veku se je namrec tudi v Vipavski dolini izoblikoval poselitveni vzorec v obliki gradov, fevdalnih mest, trgov in vasi v bližini gradov (Štih 2002; Golec 2007). V drugi polovici 20. stoletja se je zaradi deagrarizacije in industrializacije delež inten­zivno obdelanih zemljišc zmanjšal na racun travnikov. Spremembe rabe tal so bile tudi posledica melioracij v osemdesetih letih, s katerimi so poskušali intenzivirati in mono-kultivirati kmetijsko pridelavo. Glavne kmetijske panoge so vinogradništvo, sadjarstvo in pridelava zgodnje zelenjave (Kladnik in Natek 1998: 231). Prva pomembnejša industrijska panoga v Vipavski dolini je bilo opekarstvo. Kasneje so se v Novi Gorici, Šempetru pri Gorici, v Ajdovšcini ter na obmocju med Mirnom, Dornberkom, Rencami in Volcjo Drago uveljavile še lesna, kovinska, tekstilna, obutve­na in živilska industrija. V zadnjem desetletju 20. stoletja se je v zaledju mest in vecjih naselij krepilo tudi podjetništvo, tako proizvodna kot storitvena obrt. Po popisu iz leta 1991 je bila v primarnem sektorju zaposlena le še desetina, v kvartarnem pa že cetrtina prebivalcev Vipavske doline. K obsegu terciarnih dejavnosti je v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja prispeval tudi razvoj igralništva v Novi Gorici in okolici, vseskozi pa prome­tno prehodna obmejna lega – prek Vipavske doline poteka namrec najkrajša prometna vez med severno Italijo in Srednjo Evropo (Kladnik in Natek 1998: 222; Statisticni popis). V Zgornji Vipavski dolini leži vas Podraga,3 eno od dveh naselij, v katerih sem razisko­vala kuhinjo. Vas leži ob razmeroma strmem severnem vznožju Vrh in Svetega Socerba, ob zavoju Mrzlega potoka, tik preden se ta spusti v dolinsko dno in izlije v Mocilnik. Gre za strnjeno naselje, ki ga domacini delijo na Dolenjo vas (tudi Na vasi), Srednjo vas, Gorenjo vas, Gorico, Podgorico, Cibji plac, Jegno, Bitnje, Kocevje in Roglivc ter zaselek Grbci v bližini Podnanosa.4 Osrednji del vasi se razteza ob glavni prometnici, ki poteka od Podnanosa proti zahodu in dvakrat preci Mocilnik. Do sredine 20. stoletja je v vasi prevladovala kmetijska dejavnost. V franciscejskem katastru iz prve polovice 19. stoletja se je kar 96 od 108 navedenih gospodinjstev preživljalo s kmetijstvom, le dvanajst pa z obrtno dejavnostjo (ARS 176: 127). Med poljšcinami so gojili koruzo, krompir, repo in zelje. Številni so redili govedo (Postojinsko 1889: 187), ki je bilo pomembno v prvi vrsti zaradi gnoja za vinograde in šele zatem zaradi samooskrbe z mlekom, mlecnimi izdelki in mesom. Šele po letu 1907, ko je bila v Št. Vidu (današnjem Podnanosu) ustanovljena Mlekarska zadruga, so govedo gojili tudi zaradi oddaje mleka. Za potrebe govedoreje so poleti kosili senožeti na Nanosu (Rosa 1996). Razvito je bilo tudi sadjarstvo in vinogra­dništvo ter prodaja zelenjavnih sadik (flanc) z Nanosa. Vinogradništvo je bilo pomemb-no zato, ker je bilo vino namenjeno prodaji, ki jo je od leta 1894 še pospeševala vipavska vinska zadruga in kasneje izgradnja železnice. V letih med 1905 in 1910 je vinogradni­štvo prizadela trtna uš (PANG 645: t. e. 37/163: 19). Obrt je bila razvita v manjši meri; izdelovali so predvsem mline za potrebe mletja vaškega žita, žage in stope za creslovino. V vasi je delovalo tudi nekaj poklicnih in priložnostnih kovacev, kolarjev, mizarjev, kro­jacev oziroma šivilj, cevljarjev in zidarjev (PANG 645: t. e. 27/163). 3 Nad vasjo so ledinska imena Draga, V Dragah in Orehova draga, ki so verjetno botrovala poimenovanju vasi (Radinja 1971: 271). 4 Do leta 1952 so bili stanovanjsko poslopje, žaga, mlin in stope za creslo tudi pri Dobradu ob Mocilniku na Podraškem polju, nedalec od cerkve svetega Urbana. Zemljevid Vipavske doline (Vir: Kras: pokrajina, življenje, ljudje, 1999: 10. Merilo: 1:300.000. Zemljevid je last Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.) V prvi polovici 20. stoletja je bila v vasi še trgovina in gostilna pri Sandrovih.5 Vaška raz­slojenost je bila velika, stisko revnih je blažila leta 1905 ustanovljena posojilnica v Vipavi. V politicno-upravnem smislu je bila Podraga v 19. in v zacetku 20. stoletja samo­stojna obcina v okviru postojnskega okrajnega glavarstva in vipavskega sodnega okraja dežele Kranjske. Podraška cerkev je posvecena sv. Mohorju in Fortunantu.6 V cerkveno--upravnem oziru je Podraga konec 19. stoletja sodila v okvir vikariata Št. Vid in vipavske župnije. Že od sredine 19. stoletja pa so se Podražani prizadevali za locitev od šembiškega vikariata. Prizadevanja so dosegla vrhunec leta 1889, ko so pod vodstvom izobraženih in liberalno usmerjenih posameznikov z grožnjo po odpadu in prestopu v pravoslavje izsilili župnijsko samostojnost (PANG 645: t. e. 3/24: 24; t.e. 37/163: 10; Možina 1996: 5 Gre za gostilno in trgovino Aleksandra Žgurja, ki jo je kasneje vodil njegov sin, pesnik Fran Žgur (prim. Rosa 2007). 6 Najzgodnejša omemba vipavske podružnice sv. Mohorja in Fortunanta datira v leto 1650, sedanja cerkev je, kot izpricuje letnica na glavnem portalu, verjetno iz leta 1690 z deli starejše gotske zgradbe iz okoli 1465–1480 (Höfler 2001: 152). 22–23; Vidrih Lavrencic 2004: 10). O naprednosti prebivalstva prica tudi dejstvo, da je bila podraška Kmetijska citalnica (ustanovljena leta 1868, a delujoca že od leta 1866) ena od zgodnejših citalnic v slovenskem okviru (PANG 645: t. e. 37/163: 14; Marušic 1969: 20) ter veliko število narocnikov na casopisje. Pomembno vlogo v vasi je imela tudi šola, ki je bila v Podragi od leta 1863 (Postojinsko 1889: 189) pa do leta 1963. Zaradi sorazmer­ne majhnosti kraja je zelo zanimiva tudi strankarska živahnost na prelomu 19. stoletja, in sicer med liberalci okoli Kmetijske citalnice in župana Ivana Božica ter klerikalci okoli konservativnega duhovnika Avgusta Kollerja in Katoliškega slovenskega izobraževalne­ga društva (PANG 645: t. e. 37/163: 17–18). Med prvo svetovno vojno je bila vecina odraslih mož mobiliziranih, obmocje pa je bilo vojaško zaledje soške fronte. Po ureditvi letališca na Podraškem polju je bilo v vasi namešcenega še vec vojaštva in vojaška bolnica, poleg tega so v vas prihajali tudi begunci iz krajev neposredno na fronti ali ob njej (PANG t. e. 37: 645: 20–21). Po koncu prve sve­tovne vojne so obmocje zasedli Italijani in po Rapalski pogodbi leta 1920 je bila Podraga in celotno obmocje vipavskega sodnega okraja pridruženo goriškemu okrožju oziroma goriški pokrajini, ki je s kraljevim dekretom obcino Podrago združilo z obcinama Št. Vid in Vrabce (Cermelj 1945: 12). Po vojni se je za Podražane zaprl vinski trg v nekdanji Avstro-Ogrski, italijansko tržišce je bilo založeno z italijanskimi vini, kmete so prizadeli tudi visoki davki in svetovna gospodarska kriza v tridesetih letih. Italijanska oblast je postopoma prepovedala delovanje slovenskih društev, slovenšcina se je ohranila le v cer­kvi in pri verouku. O upornosti Podražanov govori dejstvo, da so vas za casa okupacije Italije zaradi organiziranega protifašisticnega delovanja imenovali »Mala Moskva«. Tudi med drugo svetovno vojno se je vecina Podražanov pridružila uporu (PANG 645: t. e. 37/163; PANG 947: t. e. 2; t. e. 4). Po drugi svetovni vojni, po prikljucitvi ozemlja cone B k Jugoslaviji, je Podraga so-dila v okvir ajdovske obcine, od ustanovitve Obcine Vipava leta 1994 pa v okvir vipa­vske (UL RS 1994/60). Leta 1947 je bila v vasi ustanovljena kmetijska delovna zadruga, v katero se je vkljucilo dvanajst gospodarjev, leta 1953 pa so jo razpustili (PANG 645: t. e. 37/163: 398–399). V šestdesetih letih so v vas napeljali vodovod, v sedemdesetih letih pa asfaltirali ceste (PANG 583: t. e. 22). Vecina prebivalstva je vztrajala pri kmetijski dejav­nosti, mlajši in manj premožni kmetje pa so se zaposlovali v neagrarnih gospodarskih panogah. Tako se je v drugi polovici dvajsetega stoletja mlajša delovna sila bodisi izselila v Ajdovšcino, Novo Gorico ali Ljubljano bodisi dnevno odhajala na delo v Podnanos, Vipavo in Ajdovšcino, popoldne in v prostem casu pa so se ukvarjali s kmetijstvom.7 V letih med 1983 in 1984 so izvedli melioracijo in komasacijo Podraškega polja, pri cemer so uredili drenažo in odvodnjavanje. Leta 1985 so bile v vasi le še tri kmetije, v katerih so se vsi za delo sposobni clani gospodinjstva ukvarjali s kmetijstvom; najvec je bilo polkmetov, saj je bil vsaj eden od clanov gospodinjstva redno zaposlen. Zaslužek so ljudje vlagali v mehanizacijo in posodobitev kmetij. Konec 20. stoletja so se z rejo živine in poljedelstvom ukvarjali le še posamezni kmetje, številni pa so obnavljali in širili vi-nograde ter dvignili raven kletarjenja in s tem kvaliteto pridelanih vin. Od obrti sta se v drugo polovico 20. stoletja sprva še ohranjali mizarstvo in sodarstvo, a sta do izteka stoletja zamrli. Leta 1963 je bila zaradi reorganizacije šolstva in upadanja števila otrok podraška osnovna šola ukinjena. Šolsko poslopje so leta 1977 preuredili v kulturni dom z dvorano, odrom, knjižnico in mladinsko sobo. Scasoma je postal središce družbeno-politicnega in kulturnega življenja v vasi, za katerega je skrbelo Kulturno prosvetno društvo Edinost, v zadnjem casu pa tudi podraška župnija, mladina in prizadevni posamezniki (PANG 645 t. e. 37/163: 399; Vidmar 2006). Do leta 2003 je bila v vasi trgovina, po njenem zaprtju pa prihaja dvakrat do trikrat tedensko v vas potujoca trgovina. Skoraj vsi Podražani so imeli telefonske prikljucke že v osemdesetih letih. V devetdesetih letih so za potrebe zalivanja in varcevanja z vodo nad vasjo zgradili vodno zajetje na Mrzlem potoku. Bili so eni prvih v Vipavski dolini, ki so imeli kanalizacijo prikljuceno na cistilno napravo. Leta 2004 so temeljito obnovili vaški vodovod in elektricno napeljavo. V sedemdesetih in osemdesetih letih so posamezni kmetje v sodelovanju s Perutninarskim kombinatom Pivka redili perutnino. Zaradi mehanizacije kmetijstva, ki ni omogocalo košnje na nanoških senožetih, je upadla govedoreja. Rence so urbaniziran kraj ob zavoju spodnje Vipave na Renških dobravah med Gori­škim poljem in Krasom oziroma Crnimi hribi. Naselje sestavlja osrednji del vasi ob reki, cerkvi in gradu – Trg oziroma Britof ter zaselki Podkraj, Tureli, Kunci, Rusjani, Špinjo­lišce, Arconi, Rabatovec, Dombrava, Vrtezovc, Lukežici, Skulišce, Zgoni, Mohorini, Ka­plani, Preglji, Vicici, Oševljek, Venišce, Robince, Tejce, Žigoni, Ozrenj, Martinuci, Dimi-šce, Merljaki, Budališce, Jerabišce, Opekarne, Polinišce, Pristavci, Špacapani, Menitovca, Zloverji in Koklovca (Pahor 1999: 12). Rence so bile že od srednjega veka eno izmed pomembnejših spodnjevipavskih sre­dišc. Renški grad, ki je bil v 13. stoletju sedež ministerialov goriških grofov, je v 15. sto­letju, po izumrtju moške veje renške gospode veckrat menjal lastnike. Leta 1464 je prišel v fevd Štefanu Hoferju, konec 16. stoletja so ga dedvovali Khuenburgi, ki so imeli v lasti bližnje Vogrsko, leta 1645 pa je postal last rodbine Strassoldo. Svetim Mohorju, Feliksu in Fortunantu posvecena cerkev je bila sprva lastniška cerkev renških grašcakov, kot župnijska cerkev je omenjena v 15. stoletju (Höfler 2001: 18; Kos 1954: 24–25; Kralj 2010: 69–84; Pahor 1999: 12; Pavlin 2006: 229–248; 2010: 52–68). V prvi polovici 19. stoletja so bile Rence glavna obcina (v katero so poleg Renc sodile še Bilje, Gradišce, Kostanjevica in Bukovica),8 v drugi polovici 19. stoletja in v zacetku 20. stoletja so bile skupaj z bližnjim Gradišcem samostojna obcina v okviru goriškega okrajnega glavarstva dežele Goriško-Gradiške. Kmetijstvo v Rencah že pred 20. stoletjem ni bila najpomembnejša pridobitna de­javnost. Razmeroma zgodaj sta izpricana tako opekarstvo kot zidarstvo (Pavlin 2010: 61–62). V cenilnem operatu franciscejskega katastra iz prve polovice 19. stoletja je poleg ukvarjanja s kmetijstvom navedeno še mlinarstvo in kovaštvo, številni naj bi se preži­vljali z zidarstvom, kar trideset ali vec družin pa tudi s krušarstvom (ASTS 171). Od druge polovice 19. stoletja so se renška dekleta in žene kot dekle, hišne pomocnice, do-jilje in vzgojiteljice zaposlovale v Gorici, Tržicu, Trstu in drugih mestih v severni Italiji in v Egiptu (Makuc 1993; Barbic in Miklavcic-Brezigar 1999; Koprivec 2006; Škrlj 2009; Testen 2010), sicer ne v tolikšni meri kot dekleta in žene iz sosednje Prvacine, Bilj in Bukovice, kajti zaradi razvitosti zidarstva so zaslužek po svetu iskali predvsem moški (Zupanc 1978: 34–38). Pomembno vlogo je v Rencah odigrala tudi osnovna šola, ki naj bi po podatkih Dra­ga Pahorja datirala že v 18. stoletje (Pahor 1970: 237), po drugih virih pa v leto 1815 (PANG 269: t. e. 1). Ucitelj Anton Bajc, ki je v Rencah služboval od leta 1866, je bil po­budnik ustanovitve obrtne zidarske šole, ki je v kraju delovala od leta 1896 (PANG 269: fsc. 1; Pertrattazioni 1900; Vižintin 1924: 211–213; Marušic 2010: 102). Poleg citalnice9 je v kraju delovalo še zavarovalno društvo za govejo živino, hranilnica in posojilnica, društvena opekarna, Gospodarsko konzumno društvo, pevski zbor, stanovsko Zidarsko 8 Skupaj z glavno obcino Miren so Rence sodile pod okrajni komisariat Rence s sedežem v Rencah (Marušic 2010: 97). 9 Citalnica je bila v Rencah ustanovljena leta 1876, torej skoraj desetletje za podraško, dve leti zatem pa je bilo v Soci moc prebrati, da citalnica deluje le na papirju (Soca 1978/10; nav. po Marušic 2010: 101). Nekateri kot leto ustanovitve renške citalnice navajajo leto 1866 (Pahor 1999: 20; Zupanc 1978: 46). Renški Trg (Plac, Britof) z desnega brega Vipave. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2011) društvo sv. Vincenca, od leta 1881 pa tudi poštni urad. Leta 1902 je bilo ustanovljeno Tamburaško pevsko društvo Svoboda, leta 1909 pa dekliška Marijina družba (Kralj 2010: 81; Marušic 2010: 103; Zupanc 1978: 46). Med prvo svetovno vojno, ko je bila zaradi neposredne bližine soške fronte vecina renškega prebivalstva v begunstvu, je bil velik del vasi porušen, požgan oziroma izropan (Sedmak 2010: 106–132). Po prikljucitvi Italiji10 so zaradi fašisticnih represivnih ukrepov prepovedali vsa slovenska društva, družbenokulturno in politicno delovanje pa je bilo potisnjeno v ilegalo. Številcno delavstvo, ki je bilo v stikih z revolucionarnimi idejami in gibanji po svetu in je zaradi gospodarske krize še vedno, a v manjšem obsegu odha­jalo na zacasno delo v tujino (na primer v Švico), je bilo dovzetno za širjenje socialistic­nih in socialnodemokratskih idej (Nemec 2010: 136–157; Pahor 1999: 14–16; Zupanc 1978: 47–48). Po prvi svetovni vojni je v obnovljenem renškem mlinu leta 1922 zacela delovati elektrarna, ki je prinesla prebivalcem v hiše »sonce na špagi« (Pahor 1999: 16–20). Poleg tega je bila v casu med prvo in drugo svetovno vojno v vasi kovacija s kolarnico, pekarna, dve mesnici, vec trgovin in kar devet gostiln (Pahor 1999: 16–20; Zupanc 1978: 46). Med drugo svetovno vojno so se mnogi Renškovci pridružili Osvobodilni fronti in vstopili v partizane. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so bile delno osvobojeno ozemlje, na obmocju pa so organizirali ljudsko oblast (Pahor 2006; Zupanc 1978: 64–69). V casu Za­vezniške vojaške uprave po drugi svetovni vojni so bile Rence vkljucene v mirenski okraj, po prikljucitvi ozemlja Jugoslaviji so bile krajevni ljudski odbor v okviru goriškega okra-ja, od leta 1952 do 1955 pa samostojna obcina. Med letoma 1955 in 1960 so bile v okviru šempetrske obcine, od leta 1960, ko se je šempetrska obcina prikljucila novogoriški, pa so bile del obcine Nova Gorica (Zupanc 1978: 73). Leta 2006 je bila ustanovljena obcina Rence-Vogrsko, v katero sodijo poleg Renc in Vogrskega še Bukovica in Volcja Draga. V drugi polovici 20. stoletja se je obmocje med Rencami, Volcjo Drago, Mirnom, Šempetrom pri Gorici in Novo Gorico pospešeno industrializiralo. Vecina prebivalstva se je zaposlovala v industriji, in sicer v renških,11 volcjedraških, šempetrskih in novogo­riških tovarnah. Deagrarizacijo je pospešilo dejstvo, da so bile renške kmetije majhne, vecji del kmetijskih zemljišc pa je prešel v okvir novogoriške, biljenske in šempetrske kmetijske zadruge, ki so na ravnicah ob Vipavi pridelovale predvsem hruške in breskve. V petdesetih letih je v Rencah delovalo Telesnovzgojno društvo Partizan (PANG 703; Zupanc 1978: 76), kulturno-umetniško društvo Svoboda z dramsko skupino in pev-skim zborom (PANG 664), v šestdesetih letih pa še vaška knjižnica in mladinski klub (Pahor 1999: 24). V sedemdesetih in osemdesetih letih so s pomocjo samoprispevka as-faltirali ceste, napeljali vodovodno napeljavo, obnovili in dogradili otroški vrtec in šolo. Od leta 1977 je bila renška krajevna skupnost pobratena z italijansko obcino Štarancan ob Soci (it. Staranzano). Konec 20. stoletja so bili v Rencah poleg osemletne osnovne šole 10 Po okupaciji s strani Italije sta se s kraljevim dekretom številka 538 z dne 1. 3. 1928 obcini Bilje in Rence združili v eno obcino s skupnim imenom Rence (Cermelj 1945: 12). 11 V podjetju Varekina (kasnejši Šampionki) in v Goriških opekarnah. in vrtca, pošte, banke, podružnice šempetrskega zdravstvenega doma in samopostrežne trgovine še kmetijska trgovina, pokrito balinišce in kotalkarska dvorana, nogometno igrišce, kulturna dvorana, podružnica Goriške knjižnice Franceta Bevka, vrtnarija, av-tošola, izpostavi dveh zavarovalnic, obrat Goriških opekarn in Šampionke ter gradbe­niška, elektricarska in mehanicna podjetja. V družbenem življenju so delovala številna društva, na primer Telesnovzgojno društvo Partizan, lovska in ribiška družina ter hu­manitarni organizaciji Rdeci križ in Karitas (Pahor 1999: 7–8). Navedenim društvom sta se v prvem desetletju 21. stoletja pridružili še Društvo za kulturo, turizem in razvoj Rence ter medgeneracijsko središce Hiša pravih srecanj. V primerjavi z upadanjem prebivalstva v Podragi so bili demografski kazalci v Rencah –razen v obdobju med prvo svetovno vojno in iztekom druge svetovne vojne – vseskozi pozitivni. V Rencah je tako ob popisu leta 2002 živelo 1857 prebivalcev v 629 gospodinj­stvih, v Podragi pa 314 prebivalcev v 98 gospodinjstvih. Gospodinjstvo v Rencah je v pov­precju štelo 3, v Podragi pa 3,2 clana. Delež delovno aktivnega prebivalstva je bil glede na slovensko povprecje (41,7 %) v Rencah visok, 48,9 %, v Podragi pa zaradi starostne struk­ture prebivalstva in manjših zaposlitvenih zmožnosti podpovprecen, 41,1 %. Med delov-no aktivnim prebivalstvom je bilo v Rencah le 1,6 % zaposlenih v kmetijski dejavnosti, v Podragi pa kar 4,2 %. V Podragi je bil nadpovprecno visok delež gospodinjstev (med 80 in 90 %), ki so pridelovala hrano. Delež renških gospodinjstev je bil med 60 in 70 %, slovensko povprecje pa je bilo 42,8 % (Kladnik 2008: 219). Obe naselji sta imeli tudi visok delež aktivnega prebivalstva, zaposlenega v nekmetijskih (industrija, gradbeništvo) in storitvenih dejavnostih (Statisticni popis). Vec kot deset Renškovcev je dnevno odhajalo na delo v bližnjo Italijo. Siceršnji delež dnevnih migrantov je bil v Podragi nad 90 %, v Rencah pa med 70 in 75 % (Kladnik 2008: 221). Brezposelnih je bilo 6,2 % prebivalcev Renc in 3,9 % prebivalcev Podrage (Statisticni popis). Medtem ko je bil podraški delež dnevnih migrantov na delo konec 20. stoletja visok, pa so ti neradi spreminjali stalno prebivališce, saj je bil delež tistih, ki so do leta 2002 ves cas živeli v rojstnem naselju nad 65 %, v Rencah pa med 45 in 50 %, kar bi bilo primerljivo slovenskemu povprecju, 45,2 % (Kladnik 2008: 224). Glede na statisticne podatke je bilo konec tisocletja v Rencah 611 stalno naseljenih stanovanj (89,3 %), 68 nenaseljenih (9,9 %) in 5 namenjenih obcasni uporabi (0,7 %), v Podragi pa 97 stalno naseljenih (87, 4 %) in kar 14 nenaseljenih (12,6 %).12 Med stalno na­seljenimi stanovanji jih je bilo v Rencah 520 lastniških (85,1 %), v Podragi pa 97 (88,7 %), kar je vec od slovenskega povprecja (82 %). Povprecna površina renškega stanovanja je bila konec tisocletja 82,8 m2 ali 27,4 m2 na stanovalca, površina podraškega pa 105,4 m2 ali 32,6 m2 na stanovalca. V Rencah naj bi bila slaba cetrtina stanovanj v stavbah zgrajenih pred prvo svetovno vojno in prav tako manj kot cetrtina v stavbah, postavljenih med prvo in drugo svetovno vojno. V Podragi pa je bil pri popisu leta 2002 ugotovljen visok delež stanovanjskih stavb izpred leta 1918 (Statisticni popis; prim. tudi Urbanc 2008: 238–239). 12 Terensko raziskovanje je ovrglo statisticne podatke v popisu iz leta 2002, po katerem ni v Podragi nobenega stanovanja, namenjenega obcasni uporabi (Statisticni popis). Ce povzamemo in primerjamo družbenozgodovinske premene in ustroj, so med krajema razlike in podobnosti, npr. razlike v velikosti in legi kraja ter spremljajoci oddaljenosti ali bližini vecjih upravnih, industrijskih in zaposlitvenih središc; razlike v gospodarski dejavnosti in razslojenosti, intenzivnosti, periodizaciji in obsegu procesov deagrarizaci­je, industrializacije in terciarizacije družbe, demografskih kazalcih ter naposled razlike v družbenih in osebnih vrednotah posameznikov, predvsem pa v nazorski usmerjenosti nosilcev družbenokulturnega življenja in razlike v zmožnosti oblikovanja poenotenega skupn(ostn)ega stališca. Po drugi svetovni vojni so bili duhovniki v Podragi vseskozi pomembni akterji v družbenem življenju, medtem ko so v Rencah predstavniki cerkve in ostali družbeno-politicni subjekti (npr. krajevna skupnost, šola, vrtec, medgeneracijsko središce) le stežka sodelovali.13 Glede periodizacije družbenega razvoja niso zanemarljivi podatki o ustanovitvi citalnice, ki je v Podragi za desetletje prehitela renško citalnico, podatki o številu narocnikov na casopisje14 ter o strankarski in društveni dejavnosti v naselju. Zdi se, da je v casu fašizma v odmaknjeni Podragi razkol med klerikalci in libe­ralci zamrl in se spremenil v enoten odpor proti okupatorju, medtem ko je v prepišnih in svetovljanskih Rencah fašizem poleg nacionalnega upora spodbudil tudi socialdemo­kratsko oziroma socialisticno in kasneje komunisticno delovanje. Medtem ko beležimo v Rencah razmeroma zgodnje vkljucevanje v komunisticno partijo, od leta 1921 (Zupanc 1978: 47–48), so se Podražani v partijsko organizacijo vkljucevali šele v casu narodnoos- vobodilne borbe med drugo svetovno vojno, leta 1943, potem ko je že dve leti delovala organizacija osvobodilne fronte (PANG 645: t. e. 27/163: 330; 947: t. e. 4). Tako Podra­žanom kot Rencanom je uspelo strniti vrste v casu fašizma in narodnoosvobodilnega boja, po drugi svetovni vojni pa se družbena ustroja vasi razlikujeta. Podraška družbena struktura se zdi bolj monolitna: zaradi prizadevanj posameznikov in složnosti so uspeli v odmaknjeno vas razmeroma zgodaj napeljati vodovod, jo asfaltirati, preurediti opu-šceno šolo v kulturni dom, urediti telefonsko omrežje, zgraditi cistilno napravo, obno­viti elektricno napeljavo in kanalizacijo, postaviti kar nekaj spomenikov, bodisi padlim partizanom, internirancem in drugim žrtvam okupatorjevega nasilja bodisi duhovniku (Otmarju Crnilogarju). Tako bi lahko pritrdili krilatici, zapisani v naslovu casopisnega prispevka iz sedemdesetih let: »Zmeraj so se znali postaviti za svoje pravice: Ceprav se v Podragi pri Vipavi ne morejo posebno pohvaliti z kdove kakšnim delovanjem družbe­nopoliticnih organizacij, KS živi in dela« (Kos 1978: 28). Kljub vecjemu obsegu in številu prebivalcev, bližini upravnega in industrijskega regionalnega središca je bilo v Rencah vodovodno omrežje – razen za obmocje osrednjega dela vasi, Žigonov in opekarn – ure­ 13 Slednje nazorno izpricuje organizacija vaškega praznika mohorjevega. Po liturgicni navadi je bilo praznovanje goda cerkvenega zavetnika navadno na nedeljo po svetnikovem koledarskem godu (Kuret 1998: 143), se pravi na nedeljo po 12. juliju, ko godujeta mucenca sv. Mohor in Fortunant (Smolik 2000: 104–106). Tako je bilo v letih med 2004 in 2006 s strani krajevne skupnosti organiziran »tradicionalni krajevni praznik« v soboto in v nedeljo pred 12. 7. (Rence), medtem ko so v okviru cerkvenega bogoslužja obhajali mohorjevo šele na nedeljo po 12. 7. 14 Leta 1924 je bilo v Rencah trideset in v Podragi sedemindvajset narocnikov na Koledar goriške Matice, ceprav je bilo Podražanov številcno trikrat manj kot Renškovcev. jeno šele v sedemdesetih in osemdesetih letih. Prav tako so Rencani v primerjavi s Po-dražani zamujali pri urejanju druge infrastrukture v naselju, in to kljub dejstvu, da so bili posamezniki vkljuceni v nadkrajevne organe odlocanja. Slednje lahko pripišemo in-dividualizaciji prebivalcev, ki je sicer narekovala ambiciozne nacrte, izražene na primer v želji, referendumu in ustanovitvi nove obcine,15 toda zgolj parcialne in fragmentarne realizacije.16 Kljub opisanim formalnim, družbenim in ideološkim razlockom med krajema pa so pomenljive nekatere podobne istovetenjske prvine. V obeh naseljih sta župnijski cer­kvi posveceni svetima Mohorju in Fortunantu, obe vasi se kitita s pesnikom (Podraga z vipavskim slavckom Franom Žgurjem, Rence pa z goriškim slavckom Simonom Gregor­cicem), v casu fašisticne okupacije pa sta bili zaradi upornosti vašcanov obe vasi ozna-ceni za »Malo Moskvo« (Pahor 1999: 23). Ce korenini cerkveni patrocinij v bolj ali manj enakomerni razporejenosti priljubljenih cerkvenih zavetnikov po prafarah oglejskega patriarhata, pa bi identificiranje s priljubljenima pesnikoma lahko pripisali domoljubju krajanov, ki ga ponazarja tudi današnji izrazito pozitiven odnos do preteklosti in dedi-šcine, tako v Podragi kot v Rencah. Spet pa opažamo razlocke v ambicioznosti in nacinu udejanjanja. Podražani so tako v casu terenske raziskave obnovili podružnicno cerkev svetega Socerba na istoimenskem hribu (Vidrih Lavrencic 2004), postavili kip dolgole­tnemu župniku Otmarju Crnilogarju (Vidmar 2006), izdali zbirko pesmi rojaka Frana Žgurja (Rosa 2007) in pripravili razstavo fotografij dolgoletnega župnika Franca Premrla (Vidrih Lavrencic 2007), pri cemer so vseskozi ostajali v vaških okvirjih in prizadeva­nja udejanjili z lastnimi mocmi. Na drugi strani pa so bili renški nacrti ambicioznejši: od devetdesetih let organizirajo praznovanje mohorjevega, ki je bilo do sredine prvega desetletja 21. stoletja iz leta v leto širše zastavljeno; ob raznih priložnostih so izdali že kar nekaj zgodovinskih orisov kraja (npr. V pocastitev 1965; Arcon 1977, Zupanc 1978, Nemec 1999, Pahor 1999) ter zadnji Zbornik razprav o zgodovini Renc (Pahor in Pahor 2010), v katerem so referati, ki so jih avtorji pripravili za okroglo mizo ob 750-letnici prve znane pisne omembe Renc.17 Orisane krajevne okolišcine so vplivale na obliko in strukturo naselja, gospodarskih in stanovanjskih stavb in med drugim tudi na stanovanjske okolišcine in obliko kuhinj. 15 Referenduma 29. januarja 2006 za ustanovitev nove obcine Rence-Vogrsko se je udeležilo 67,6 % volilnih upravicencev iz krajevnih skupnosti Bukovica -Volcja Draga, Rence in Vogrsko. Za novo obcino je glasovalo 61,9 % volivcev, pomenljivo pa je dejstvo, da je bila v primerjavi s krajani Bukovice in Vogrskega v Rencah volilna udeležba in podpora novi obcini najnižja (Novinarji PN 2006: 3). 16 Npr. pospešena gradnja za dokoncanje novega mosta, ki mu je sledilo nekajletno cakanje na izgradnjo obvoznice, ki je most povezala s siceršnjo cestno infrastrukturo. 17 Navedeni prireditvi je bilo pridruženo še praznovanje šestdesetletnice Športnega društva Partizan Rence in tridesetletnice pobratenja Renc z obcino Štarancan, šolarji so predstavili projekt Zakladi domacega kraja in pripravljena je bila priložnostna razstava z zelo raznovrstnim gradivom (od kopije dokumenta s prvo znano pisno omembo Renc in kopij map franciscejskega katastra do pokalov Športnega društva Partizan). Metodološka in teoretska izhodišca Metodologijo je, kot je zapisala Ingrid Slavec Gradišnik, moc razumeti v ožjem formalnem ali širšem spoznavnem, epistemološkem obsegu. Epistemološka izhodišca so povezana tako z metodologijo raziskovanja, zbiranja in razlaganja gradiva kot tudi z metodiko in tehnikami raziskovalnega dela in nasprotno, specificne tehnike in metode (etnološkega) raziskovanja sooblikujejo metodološka izhodišca. Kaj in kako sta torej nerazdružljiva (Slavec Gradišnik 2000: 279). Raziskovalno delo lahko strnemo v tri – deloma sosledne, pretežno pa socasne in zgolj analiticno locljive sklope: 1. študijski del, 2. terenski del in 3. interpretativni del. Študijski del raziskave je obsegal pregled etnološke pa tudi zgodovinske, geografske, antropološke, umetnostnozgodovinske, arhitekturne in oblikovalske literature ter raz­položljivih arhivskih, nacrtnih, statisticnih, (o)pisnih in slikovnih virov, muzealij, mu-zejske in spomeniškovarstvene dokumentacije ter študij. Arhivsko in muzejsko gradivo, (o)pisni in ohranjeni starejši slikovni viri so bili pomembni predvsem za osvetljevanje podobe stanovanjske kulture v prvi polovici 20. stoletja oziroma v obdobju, do koder ni vec segel spomin sogovornikov. Terenski del je obsegal opazovanje in beleženje stavbne in stanovanjske podobe ter pogovore s stanovalci in s strokovnjaki (mizarji, prodajalci pohištva in arhitekti). V interpretativnem delu sem zbrano gradivo kontekstualizirala po vsebinskih oziroma pomenskih sklopih. Razlike med raziskovalnimi metodami niso bile vedno ostre, saj je sleherna predstavitev gradiva že dolocena vrsta interpretacije, velja pa tudi nasprotno: interpretacijo doloca zbrano gradivo. Terminološki prolog Stanovanjska ali bivalna kultura so materialne, družbene, duhovne in biološke potrebe in rešitve, povezane s clovekovim bivanjem (Keršic 2004: 577). V etnološki sistematiki je umešcena kot sestavni del materialne (snovne, gmotne) kulture; ta je opredeljena kot cloveška dejavnost in njeni dosežki na podrocju gospodarskih prizadevanj, prehrane, bi­vališc oziroma stavbarstva, oblacilne kulture ter transportnih in komunikacijskih sred­stev (Slavec Gradišnik 2004: 312).18 Izraza stanovanjska in bivalna kultura rabim kot sopomenki, ceprav so nekateri raziskovalci razumeli ali razumejo bivalno kulturo kot širšo kategorijo, kot 18 Tako opredeljeno materialno kulturo je treba lociti od ožje opredelitve v kulturologiji, kulturni antropologiji in nekaterih drugih disciplinah, ki materialno kulturo razumejo kot materializirane objektivacije, se pravi kot svet predmetov, stvari oziroma artefaktov (prim. npr. Miller 1987, 2001; Pearce 1995; Buchli 2002; Tilley 2006: 2–6). najširši etnološki termin, namenjen oznacevanju kar najširšega izbora prvin, povezanih s prebivanjem – od izvira, oblike in urejenosti bivališc in okolja, ki ga obdaja, do nacina clovekovega prebivanja v bivališcu, stanovanjsko kulturo pa kot ožjo oznako, ki se nanaša bolj na bivališce samo, na stanovanje, ne pa tudi na prostore, ki ga obdajajo. (Ferlež 2001: 39) Glede na širino, ki jo zajema definicija, se pravi »materialne, družbene, duhovne in biološke potrebe in rešitve, povezane s clovekovim bivanjem« (Keršic 2004: 577), bi bila morda namesto izraza stanovanjski, ki se etimološko nanaša na stan, to je locus habi­tandi (Bezlaj 1995: 311), in bivalen, ki se sicer nanaša na (pre)bivanje, bolj smiselna raba izraza bivanjski, ki izpricuje eksistencialno širino topik (Bajec 1998: 48), ki se odstirajo pri poglobljenem motrenju prvin stanovanjske kulture. Z vidika pomenskega prekriva­nje glagolov stanovati in bivati oziroma prebivati v germanskih jezikih (Selle 1993: 9) je zanimivo razmišljanje Martina Heideggerja v clanku Grajenje, prebivanje, mišljenje (1998), v katerem piše, da pridemo k prebivanju šele prek grajenja. Pri tem se je skliceval na starovisokonemško besedo za grajenje (nem. bauen, starovisokonem. Buan), ki pome­ni prebivati (nem. wohnen). Nacin, kako ti si in jaz sem, nacin, na katerega mi ljudje na zemlji smo, je Buan, prebivanje, das Wohnen. Biti clovek pomeni – biti na zemlji kot smrtnik, kar pomeni – prebivati (Heidegger 1998: 79). Širše razumevanje je pri terminologiji upoštevala že Margareth Tränkle. Kot sopo­menko izrazu stanovanjska oziroma bivalna kultura (nem. Wohnkultur) je uporabila iz­raz nacin (pre)bivanja (nem. Wohnweise) (Tränkle 1972: 16). Ta bi lahko bil primerljiv nacinu življenja kot temeljnemu predmetu etnološkega preucevanja. Prebivanje je družbeni fenomen, oblika družbenokulturne prakse (Teuteberg 1985: 2), h kateri sodi poleg sveta predmetov še tradicionalni in habitualni nacini vedenja, stanovanjske navade ter norme in vrednote, ki urejajo vedenje (Tränkle 1972: 14). Pri­zorišce prebivanja je bivališce z gmotnimi danostmi, družbenoprostorskimi ter meta-foricnimi konotacijami, ki ima zaradi tega pomembno in vecplastno vlogo v cloveškem življenju. Bivališce je zavetje za zadovoljevanje temeljnih cloveških potreb, kot so spanje, prehranjevanje, reprodukcija in higienske potrebe, pa tudi potrebe po komunikaciji s sobivajocimi. Kot dom služi istovetenju ter socasno omogoca in narekuje oblike clove­škega ravnanja, medsebojnih odnosov in vrednot. Bivališca se spreminjajo z družbeno--ekonomskimi spremembami, z razvojem gospodarstva, znanja ter s politicnimi, demo-grafskimi, družbenimi in ideološkimi spremembami. Njihova oblika je torej povezana z naravnogeografskimi dejavniki, tehnicnorazvojnimi danostmi ter z družbeno-ekonom­skimi razmerami. Spremembe so pocasne, kajti za grajeno okolje je v primerjavi z dru­gimi gmotnimi prvinami znacilna trajnost. Stavbe pogosto preživijo svoje graditelje in so bivališca naslednjim generacijam, ki jih v okvirih svojega ekonomskega in kulturnega kapitala uskladijo z normativi, prilagodijo tehnicnim in komunalnim spremembam ter poosebijo v skladu s svojim in prevladujocim okusom. Bivališce je hibrid med utilitar­nim in umetniškim objektom, obenem pa so stavbe enkratna kategorija, saj z material-no obliko organizirajo prostor in ljudi v njem. Med stavbami in stanovalci gre torej za vzajemen vpliv – stanovalci gradijo, oblikujejo, opremljajo in krasijo stanovanja, ta pa so prizorišca in generator biološke, družbene, gospodarske in moralne (re)produkcije (Ledinek Lozej 2013: 143–144). Z izrazom kuhinja19 je – kadar ni navedeno drugace – mišljen prostor, ki je v prvi vrsti, ne pa izkljucno, namenjen pripravi jedi. Ponekod rabim izraz tudi za kuhinjsko pohištvo oziroma opremo. V tem tekstu izraza v glavnem ne uporabljam v ostalih po­menskih zvezah, ki jih navaja Slovar slovenskega knjižnega jezika, na primer kot hrana, organizirano prehranjevanje, kulinarika, kultura prehranjevanja (Bajec 1998: 464). Kot sopomenko, predvsem kadar gre za del prostora, uporabljam tudi besedno zvezo kuhinj-ski prostor. Izraz je etski koncept, tehnicni izraz za oznacevanje (stanovanjskega) prosto­ra, ki je namenjen predvsem pripravi in obdelavi živil ter uživanju hrane. O arbitrarnosti oznacevalca in oznacenca govori dejstvo, da v Vipavski dolini v prvi polovici 20. stoletja izraz kuhinja ni pomenil prostora za pripravo živil, ampak vrsto zelenjavne enoloncnice. Prostor z ognjišcem ali štedilnikom za pripravo živil so imenovali hiša, torej tako, kot so na osrednjeslovenskih obmocjih imenovali glavni bivalni prostor s pecjo in jedilno mizo. Izraz kuhinja za oznacevanje prostora, namenjenega predvsem kuhanju, se je na tem obmocju uveljavil šele v drugi polovici 20. stoletja s funkcionalno specializiranim kuhinjskim prostorom in vgradno kuhinjsko opremo. Z vgradno kuhinjsko opremo, predvsem pa proti koncu 20. stoletja z združevanjem kuhinje, jedilnice in dnevne sobe v enotni bivalni del stanovanja, je bilo z izrazom kuhinja cedalje bolj mišljeno kuhinjsko pohištvo (in oprema), ne pa prostor, kamor je pohištvo umešceno. Izraz kuhinja v besedilu rabim bodisi kot prostor (prizorišce) bodisi kot predmet (objekt),20 pri cemer je v ospredju prostorski vidik, se pravi kuhinja kot lokacija oziroma prizorišce. Kuhinjo motrim kot prizorišce specificnih družbenih praks in interakcij; kot prizorišce zato, ker kraja ne oznacuje le kot gole lokacije/mesta nekega dogajanja, ampak obenem (!) in predvsem glede na materialne lastnosti, kvaliteto oziroma (pre) oblikovanost te lokacije. Ta kvaliteta je namrec za neke prakse oziroma interak­ cije pomembna ali celo bistvena, saj takšne prakse in interakcije omogoca in/ali usmerja (»spodbuja«) tako, kot je, obratno, tudi sama kvaliteta prizorišca bolj ali manj nacrtovana posledica teh istih praks. (Vranješ 2008: 111) Za razlicne vsakdanje in obcasne družbene prakse in interakcije, procese (re)pro­dukcije, preoblikovanja in rabe kuhinjskega prostora, na primer gospodinjske dejavno­sti, skupnostnotvorne in ritualne prakse, pa rabim izraz kuhinjske prakse. V delu orisujem pojavne raznolikosti v spremenljivih okolišcinah, predvsem pa kot posledica razlicnih bolj ali manj kreativnih vsakdanjih praks. Z razvojem, zapisanim v podnaslovu, ni bil mišljen evolucionisticni ali stopenjski model razvoja kuhinjskega pro-stora, marvec kulturnozgodovinski oris premen umešcenosti, oblikovanosti, opreme, 19 Slovenski izraz kuhinja je izposojen iz stvnem. kuhhina ali srvnem. kuchin ‘kuhinja’, ta pa iz srlat. cocina (Bezlaj 1982: 107). 20 Podrobneje o razlocevanju med kuhinjo kot prostorom in kuhinjo kot objektom prim. Murphy (1999: 49–80). (upo)rabe in pomenov kuhinje v razlicnih obdobjih 20. stoletja. Ob upoštevanju dveh te­meljnih vidikov posameznikove oziroma skupnostne interakcije z materialnim okoljem, ki poteka skozi prostorske prakse in prostorske reprezentacije (Vranješ 2008: 12–25), so pomen kuhinje sooblikovale kuhinjske prakse ter v kuhinji utelešene in reprezentirane, dogovorjene in pripisane vsebine.21 Glede na (družbeno) produkcijo in konstrukcijo prostora smo razlocili tudi osnovni analiticni enoti: gospodinjstvo in družino. Kot piše v Slovenskem etnološkem leksikonu, je gospodinjstvo »skupnost oseb, ki živijo in se prehranjujejo skupaj« (Ravnik 2004a: 153), družina pa je »skupina sorodnikov in/ali nesorodnikov v skupnem gospodinjstvu« (Ravnik 2004b: 102).22 V raziskavi ugotavljam, da je gospodinjstvo navadno družbeno producirano. Vzpostavlja se z vsakodnevnimi praksami, med katerimi se jih dobršen del odvija prav v kuhinji. Družina pa je družbena (simbolna) enota, vzpostavljena na podlagi dogovorjenih razmerij med ljudmi. Tako gospodinjstvo kot družina sta kulturno defini­rana; gospodinjstvo je storilnostno naravnana stanovanjska enota, družina pa je sorod­stvena skupina, ki ni nujno lokalizirana. Dobršen del casa preživimo v gospodinjstvih, katerih pripadnost lahko, ne pa nujno, temelji na sorodstvenih, porocnih ali nasledstve­nih razmerjih, ki so socasno stanovanjska enota, enota gospodarskega sodelovanja (ce ne vec v produkciji, pa vsaj v distribuciji in porabi) ter enota reprodukcije in zgodnje so-cializacije (Netting 1984: xix–xxxvi). Medtem ko gospodinjstvo in gospodinjske prakse omogocajo motrenje prostorjenja družbenih razmerij v bivališcu, pa se z opazovanjem družine in družinskih ciklusov družbena razmerja razgrnejo v casu. Spremembe v dru­žini vplivajo na spremembe bivališca. Družina, ki se nanaša na sorodstvo, in gospodinj­stvo, ki se nanaša na lokalizirano sobivanje, sta nelocljivo povezana. Bivališce je njuno vezivo oziroma okvir za dejavnosti, povezane z gospodinjskimi praksami in družinskim življenjem. Te prakse so na primer reprodukcija, produkcija, distribucija in poraba do-brin, komunikacija in družbena interakcija. Izraza gospodinjstvo in družina uporabljam glede na sobesedilo, vecinoma dajem prednost gospodinjstvu, ki družbena razmerja ne­posredneje umešca v prostor.23 Pregled virov in literature Gradivo o stanovanjski kulturi v Vipavski dolini lahko razdelimo na: 1. realije – bodisi na stavbe ali na kose notranje opreme, ohranjene in situ ali pa na drugotnem mestu (na primer v drugih prostorih, stavbah ali v muzejskih zbirkah); 2. na slikovne vire, kamor bi lahko prišteli slikovno gradivo v ožjem smislu, se pravi slike in fotografije, na drugi stra­ 21 Podrobneje o razlocku med družbeno produkcijo in družbeno konstrukcijo prostora prim. Low (1999) in Vranješ (2008). 22 Ob strani pušcamo ostale navedene opredelitve, se pravi družino kot »(zakonski) par z otroki ali brez njih«, družino kot »skupino ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi«, ter družino kot »rodbino« (Ravnik 2004b: 102). 23 Podrobneje o razmerju med družino in gospodinjstvom prim. Netting (1984) ter Birdwell-Pheasant in Lawrence-Zuńiga (1999: 1–35). ni pa tudi filmsko, kartografsko in nacrtno dokumentacijo; 3. na pisne vire, od beletristi­ke pa do kvantitativnih staticnih prikazov. Glede na nahajališce je gradivo razdeljeno na: 1. arhivsko gradivo, kamor sodijo katastri, inventarji, nacrti in fotografije, ki so hranjeni v arhivih, v širšem smislu pa tudi muzealije ter dokumentacija muzejev in privatnih zbirk, zavodov za varstvo kulturne dedišcine, obcinskih oddelkov za urbanizem ter dru­gih ustanov in društev; 2. objavljeno gradivo, in sicer v monografskem, periodicnem ali obcasnem tisku (na primer v katalogih, prospektih, letakih), v obliki televizijskih oddaj ali filmov ter na svetovnem spletu; 3. terensko gradivo, kamor sodijo stavbe, posnetki in prepisi pogovorov s sogovorniki, terenska fotografska dokumentacija, skice in zapiski ter vse na terenu pridobljene fotografije, nacrti in letaki. Za osvetlitev situacije pred 20. stoletjem sem upoštevala nekatere starejše pisne vire,24 zemljevide25 in katastre.26 Stavbno in stanovanjsko podobo Spodnje Vipavske doline v zacetku 20. stoletja osvetljujejo vloge za prijavo vojne škode, ki so jih po prvi svetovni vojni goriškemu okrajnemu sodišcu vložili oškodovanci in jih hrani Goriški državni ar­hiv (it. Archivio di Stato, Gorizia, ASGO). V goriškem pokrajinskem muzeju (it. Museo provinciale di Gorizia) hranijo tudi regulacijske nacrte Maksa Fabianija, ki je leta 1917 delal v okviru urada za obnovo Gorice in Gradiške (Miani in Garzarolli 1988; Pozzetto 1997; 2000; Jazbec 2001; Osvald 2002: 126–127). Leta 1939 je Državni tehnicni urad v Trstu (Ministrstvo za finance, Glavna direkcija za kataster in državne tehnicne službe, Državni urad Trst; it. Ministero delle finanze, Direzione generale del catasto e dei servizi tecnici erariali, Ufficio tecnico erariale di Trieste) popisal in izrisal stanje za stavbe, ki niso bile zajete v dotedanjem katastru (PANG 1). Upoštevala sem tudi nekatere statisticne vire, na primer o gostoti naselitve, o porastu ali upadu števila stanovanjskih stavb, o raz­merju med prirastkom bivališc in prebivalstva, o deležu nenaseljenih bivališc, o številu, porastu in velikosti stanovanjskih enot ter o razmerju med številom stanovanjskih stavb, stanovanjskih enot ter stanovalcev, pridobljenih v okviru državnih ljudskih štetij prebi­valstva v habsburški monarhiji leta 1857, 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910 in priobcenih v Österreichische Statistik in krajevnih repertorijih (nem. Specialortsrepertorium) (Ledi­nek Lozej 2012). Od leta 1945 je statisticne podatke zbiral in obdeloval Statisticni urad Slovenije27 ter jih objavljal v Statisticnem letopisu. Za stanovanjsko kulturo so pricevalni tudi normativni viri, od tako imenovanih stavbnih redov (nem. Bauordnung) iz druge 24 Npr. porocilo dunajskega dvornega bibliotekarja Hugona Blotiusa iz leta 1571 (Stele 1939: 307–308); stoletje mlajši zapisi Janeza Vajkarda Valvasorja v Slavi vojvodine Kranjske (1689) in slikovno gradivo istega v skicni knjigi za grafike v Topographii Ducatus Carnioliae modernae (1679); porocilo videmskega plemica in rektorja barnabitske šole Basilia Asquinija iz prve polovice 18. stoletja (Asquini 1990: 70–71; Makuc 2011: 90); knjigo goriškega zdravnika Antona Muznika Clima Goritiense iz leta 1781 (Muznik 2000) ter goriškega zgodovinarja Carla Morellija Istoria della Contea di Gorizia (Morelli 2003). 25 Prim. npr. vojaške zemljevide (Rajšp in Trpin 1997). 26 Npr. sezname terezijanskega katastra, ki jih hranita Arhiv Republike Slovenije (ARS) in Goriški državni arhiv (it. Archivio di Stato, Gorizia, ASGO), ter graficni in opisni del franciscejskega katastra, ki ju hranita Arhiv Republike Slovenije (ARS) in Tržaški državni arhiv (it. Archivio di Stato, Trieste, ASTS). 27 Leta 1953 so ga preimenovali v Zavod za statistiko LR Slovenije, leta 1956 v Zavod LR Slovenije za statistiko, leta 1995 pa v Statisticni urad Republike Slovenije. polovice 19. stoletja28 pa do sodobnejše in današnje okoljske, gradbene in dedišcinske zakonodaje,29 pri cemer upoštevam opozorilo Sergija Vilfana, da »pomena gradbenih predpisov ne gre precenjevati«, ker niso posegali v že obstojece zgradbe in so dopušcali predvsem na podeželju toliko izjem, »da so samim sebi jemali pravo moc« (Vilfan 1970: 589).30 Predpisi in zakonodaja kažejo predvsem razvojne težnje, udejanjene v daljšem obdobju. Veliko podatkov o pretekli podobi stavbarstva in stanovanjske kulture najdemo v domoznanskih publikacijah.31 Pricevalno je tudi gradivo iz periodicnega tiska, tako starejšega, kranjskega, goriškega32 in julijskokrajinskega33 kot tudi jugoslovanskega in slovenskega. Zanimive drobce sem našla še v koledarjih, pratikah in kažipotih.34 Za po­trebe spoznavanja obzorja arhitektov in oblikovalcev sem pregledala nekatere strokovne revije.35 O stanovanjski kulturi druge polovice 20. stoletja so pisali tudi v reviji Naša žena (1940–), deloma pa še v lokalnem casopisju36 ter v posameznih prispevkih v strokovnih in poljudnih specializiranih revijah37 in prilogah dnevnega tiska.38 Podobo (normiranih 28 Prim. Stavbni red za Kranjsko razun obcinskega ozemlja deželnega stolnega mesta Ljubljane (1875) ter Stavbni red za glavno deželno mesto Gorico (1886). 29 Npr. Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti (UL LRS 1948/23), Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (UL LRS 1958/22), Zakon o varstvu kulturnih spomenikov v LR Sloveniji (UL LRS 1961/26), Zakon o naravni in kulturni dedišcini (UL SRS 1981/1), Zakon o varstvu kulturne dedišcine (UL RS 1999/7; 2008/16), Zakon o urbanisticnem planiranju (UL SRS 1967/16), Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (UL SRS 1984/18), Zakon o urejanju prostora (UL SRS 1984/18; UL RS 2000/110; 2002/110), Zakon o graditvi objektov (UL RS 2002/110), Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (UL RS 2004/76), Zakon o prostorskem nacrtovanju (UL RS 2007/33) itd. 30 V tem oziru je pomenljivo tudi dejstvo, da sogovorniki niso nikoli navedli zakonov ali predpisov kot razlog za adaptacije. Kvecjemu so, prav nasprotno, navedli nacine, kako so uspeli uspešno zaobiti zakone in predpise. 31 Npr. v spisu Zgodovinske drobtinice po Goriškem nabrane Štefana Kociancica (1853), v delu Postojinsko okrajno glavarstvo (1889), v knjigi Goriška in Gradišcanska Simona Rutarja (1892), še posebej pa v monumentalni zbirki Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, in sicer v osmi knjigi Kärnten und Krain (1891), kjer je o stavbarstvu kranjskega dela Vipavske doline pisal Ivan Franke (Godina Golija 2002: 91–98), in v deseti knjigi Das Küstenland (1891), kjer je o stavbarstvu goriškega dela Vipavske doline pisal grof Franz Coronini-Cronberg. 32 Od starejše periodike sem pregledala posamezne prispevke v goriški Soci (1871–1915) in v tako imenovani kmetijsko-gospodarski periodiki, npr. v kranjskih Kmetijskih in rokodelskih novicah (1843–1902), v goriškem Umnem gospodarju (1863–1865), v Gospodarskem listu (1869–1879; 1881–1902), v Primorskem gospodarju (1905–1915) in v Kmetovem prijatelju (1908–1914) ter v tako imenovanem ženskem tisku, npr. v tržaški Slovenki (1897–1902). 33 Iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno sem upoštevala posamezne prispevke iz Gospodarskega lista (1922–1928) in Gospodarskega vestnika (1923–1928), iz ženskih listov, npr. iz goriške Slovenke (1922– 1923), ki jo je po dogovoru prevzel tržaški Ženski svet (1923–1928), in iz Jadranke (1921–1923), pa tudi iz tako imenovanih družinskih casopisov, kakršna sta bila na Goriškem glasilo Naš colnic (1923–1929) in mesecnik Družina (1929–1930). 34 Npr. v Koledarju goriške nadškofije (1894–1896), Goriške Matice (1922–1940) in Goriške Mohorjeve družbe (1925–), v Goriški pratiki (1921–1928), Novi pratiki (1929–1930), v Guida Paternolli (1913) in v Rocnih kažipotih (1894–). 35 Npr. revijo Arhitektura (1931–1934). 36 Npr. v Primorskih novicah (1953–) in v Goriški (2002–). 37 Npr. v reviji Arhitekt (1951–1963), Sodobno gospodinjstvo (1954–1960), Sinteza (1964–), Naš dom (1967–), AB (1972–2000), Piranesi (1992–), Ambient (1993–), Hiše (1999–), Pohištvo (2000–2003), Arhitektura, raziskave (2001–) itd. 38 Npr. Delo in dom (1993–), Kamen na kamen (2006–), Moj dom (1996–) itd. oziroma želenih) stanovanjskih razmer zrcalijo tudi prirocniki o urejanju stanovanja in gospodinjski prirocniki, deloma celo kmetijski prirocniki.39 Med pisnimi viri lahko omenim še memoarno literaturo40 in beletristiko, v kateri so prav tako priobceni bolj ali manj literarizirani opisi kuhinj in stanovanjskih razmer.41 Izcrpen vir za preucevanje preteklega stavbarstva in stanovanjske kulture so bili tudi slikovni viri. Od konca 19. stoletja so pomemben slikovni vir razglednice, sprva z lito­grafskimi, kasneje s fotografskimi upodobitvami krajev. Tudi sicer so bile fotografije, in sicer tako v primeru ilustrativnega gradiva, objavljenega v knjižnih ali periodicnih pu­blikacijah, na spletu, v katalogih in oglasnih letakih, kot v primeru zbirk profesionalnih ali amaterskih fotografov42 pa tudi zasebnih družinskih zbirk43 eden izmed najpomemb­nejših virov za preucevanje sprememb stanovanjske kulture. Dragocen vir za preucevanje stavbarstva in stanovanjske kulture v Zgornji Vipavski dolini je tudi gradivo, ki so ga zbrali med petnajsto terensko ekipo Etnografskega muzeja od 1. do 28. avgusta 1958. Stavbarstvo in bivalno kulturo je v dveh zvezkih terenskih za­piskov in s 154 fotografijami dokumentirala Fanci Šarf,44 nekatere zanimive podatke pa najdemo tudi v terenskih zapiskih in fotografskem opusu drugih sodelavcev.45 Posame­zne stavbe je skicirala, izmerila in kasneje v merilu narisala Sibila Nekrep,46 prostorocne risbe stavb, notranje opreme in posameznih predmetov pa so prispevali Tine Bizjak, Ivan Romih in Samo Pahor (SEM: Šarf; Risbe 15, Fotografije 15; Teren 15/5, 6; Simikic 1983; Ledinek Lozej 2007). 39 Prva kmetijska prirocnika v slovenskem jeziku, Vinoreja (1944) in Kmetijska kemija (1847), je v štiridesetih letih 19. stoletja napisal Matija Vertovec, dolgoletni duhovnik v Št. Vidu (današnjem Podnanosu) pri Vipavi. 40 Npr. crtice Antona Breclja (1938), spomine Franca Jelercica (2006), Mirana Pahorja (2006), Miklavža Feigla (2009), za starejše obdobje pa predvsem Avguste Šantel ml. (2006) in Saše Šantla (2006). Pod skupnim naslovom Življenje v lepi sobi je spomine Avguste Šantel st., Avguste Šantel ml. in Saše Šantla uredil in objavil Janez Kajzer (2006). Rokopisno razlicico z naslovomSpomini iz otroške dobe, ki jo je Avgusta Šantel napisala leta 1947 v Ljubljani in pozneje dopisala nekaj opomb, hrani tudi Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici. 41 V slovenski literaturi je znan opis kraškega ognjišca in kuhinje Frana Erjavca v potopisu Na kraški zemlji (2000: 220–221). Manj poznan je opis kuhinje v Crnicah avstrijskega pisatelja Roberta Musila v knjigi Tagebücher (Musil 1955: 182–183). Vipavske in goriške interjerje so v literaturi slikali tudi Dušan Tercelj (1927a; 1927b; 1940), Stanko Vuk in Danilo Lokar. 42 Veliko primorskih krajev je za potrebe izdajanja razglednic v letih med 1897 in 1915 fotografiral Anton Jerkic iz Gorice (Jerkic 1999). Poleg njega so Vipavsko dolino fotografsko dokumentirali tudi Milan Klemencic, Ivan Može in Veno Pilon (Može 2000), Podrago, Podražane in podraško življenje pa tamkajšnji župnik Franc Premrl (Vidrih Lavrencic 2007). Prim. tudi fotografski opus Uga Pellisa (Perulli 2008). 43 Pri tem pa velja upoštevati dejstvo, da so fotografije kuhinj v zasebnih zbirkah razmeroma redke tudi v drugi polovici 20. stoletja, ko so postali fotografiranje in zasebne fotografske zbirke splošno razširjeni. 44 Zapise v terenskih zvezkih je dopolnila s preprostimi, toda nazornimi skicami. Terensko gradivo je zbirala v Budanjah, Dolgi Poljani, na Gocah, Gradišcu, v Lozicah, Ložah, Mancah, Orehovici, Podbregu, Podgricu, Podnanosu, Podragi, Sanaboru, na Slapu, v Vipavi, Vrhpolju in na Zemonu (Ledinek Lozej 2007: 32–33). 45 Npr. na fotografskih posnetkih Marije Jagodic in Borisa Orla (SEM: Fotografije 15). 46 Tehnicno je dokumentirala 15 stavb, od tega 34 tlorisov, 32 fasad, 3 situacije in 6 detajlov v Budanjah, na Erzelju, Gocah, Gradišcu, v Lozicah, Orehovici, Sanaboru, na Slapu, v Vrhpolju in na Zemonu (SEM: Risbe 15). Bogato dokumentacijsko gradivo hrani novogoriška obmocna enota Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije (ZVKDS) ter muzejske ustanove, poleg že na­vedenega Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) še Goriški muzej (GM), Muzej furlanske kmecke kulture (it. Museo della Civiltŕ Contadina Friulana) v Fari ob Soci in Tolminski muzej. Strokovno preucevanje kmeckega stavbarstva sega v konec 19. stoletja. Nemški in av-strijski geografi ter arhitekti so stavbne tipe povezovali z etnicnostjo, pri cemer so na Primorskem ugotovili »romanski«, »italijanski« ali »mediteranski« tip stavb (Meringer 1896: 260; prim. tudi Vilfan 1970: 565). Vec pozornosti je stavbam južnega dela Alp namenil Gustav Bancalari. Razvoju ku­rišca ter odvajanju dima, od katerega je odvisna struktura celotne stavbe, je posvetil razpravo, v kateri je navedel številne ilustrirane primere ognjišc, spahnjenic in stavb iz severne Italije, iz Padske nižine, Benecije in Furlanije (Bancalari 1896: 95, 103–104, 115). Opozoril je na specifiko severnoitalijanske stanovanjske kulture, ki ni poznala ogreva­nih sob (Bancalari 1893: 138). Pri terenskem delu za spis o podeželski hiši v južnih Alpah je med drugim preckal tudi Vipavsko dolino in jo oznacil za »italijanski tipski otok«, kar je razumljivo, saj se je v Vipavsko dolino spustil s Postojnskega in nato nadaljeval proti Crnemu Vrhu na Idrijskem (nav. po Nice 1940: 11).47 Matija Murko je v razpravi Zur Geschichte des volkstümlichen Hauses bei den Süd­slaven (1905; 1906) poleg dimnice na severovzhodu in gornjenemške hiše v osrednjih obmocjih na jugozahodnem slovenskem obmocju evidentiral romansko kaminsko hišo (Murko 1962: 256). Ker ni poznal terena, je v opombi navedel podatek kolega Karla Štre­klja, da tvori »obmejno ozemlje približno Tolmin, kjer nahajamo oba tipa mešana: ita­lijanski v mestu, gornjenemški v gorah« (Murko 1962: 379). Murkovo clenitev hišnih oblik je na strokovni ravni utemeljil in poglobil Stanko Vurnik. Locil je tri stavbne tipe, in sicer vzhodni, severozahodni in jugozahodni oziroma kraško-vipavsko-primorski tip, katerim je pozneje dodal še osrednjeslovenski tip. Za jugozahodni hišni tip je ugotovil, da so stavbe grajene iz kamna, plitve strehe so krite s korci, glavni bivalni prostor je ku­hinja z nizkim odprtim ognjišcem, ki lahko ob »italijanski meji« izstopa tudi v tlorisu, torej v obliki spahnjenice (Vurnik 1926: 308). Vurnikovi tipologiji je Anton Melik dodal hišo v Cerkljansko-škofjeloškem hribovju (1936) in pozneje še bovško hišo (1963) ter locil razlicice primorske ali mediteranske hiše, med drugim vipavsko hišo. Za vipavske stavbe je zapisal, da so zelo visoke, veci­noma nadstropne, streha pa je pogosto štirikapna. Predvsem za višje ležeca zemljišca po južnih pobocjih Trnovske planote naj bi bili znacilni zaselki, po drugi strani pa povsem sklenjene grucaste vasi (Melik 1933: 140–142). Opozoril je tudi na izenacevanje hišnih tipov in na nastajanje enotnega srednjeevropskega tipa zlasti v predmestjih, okolici ve-cjih mest in industrijskih krajev, kjer ljudje niso zaposleni zgolj v kmetijstvu. Razloge za znacilnosti primorske ali mediteranske hiše je našel v sredozemskem podnebju, saj so 47 Ker ni poznal preostalega dela Vipavske doline od Ajdovšcine proti Gorici, ni vedel, da gre pravzaprav za polotok. podobne stavbe tudi v drugih sredozemskih deželah, »opravka imamo tedaj z medite­ranskimi, ne specificno romanskimi elementi hišne zgradbe« (Melik 1936: 588). Na Murkovo, Vurnikovo in Melikovo regionalno tipologijo se je oprl Rajko Ložar v prvi etnološki sintezi Narodopisje Slovencev (1944), kjer je v poglavju o stavbarstvu o vipavski hiši zapisal, da je podobna kraškemu tipu (Ložar 1944: 81). Filološkemu, geografskemu in umetnostnemu zanimanju za stavbarstvo lahko v ob-dobju med prvo in drugo svetovno vojno sledimo tudi v Italiji oziroma Julijski krajini, kamor je v politicno-upravnem oziru sodila Vipavska dolina. V cas po prvi svetovni voj­ni sega jezikoslovno zanimanje za poimenovanje posameznih sestavnih delov bivališca in notranje opreme ob zbiranju gradiva za atlas italijanskega jezika (Atlante linguisti-co italiano), katerega idejni utemeljitelj je bil Mateo Bartoli, glavni zbiratelj pa Ugo Pe­llis. Zbiranje je potekalo pod okriljem leta 1919 ustanovljenega Furlanskega filološkega društva (furl. Societât Filologjiche Furlane / it. Societŕ Filologica Friulana) s sedežem v Vidmu. Ob zbiranju jezikoslovnega gradiva je Ugo Pellis kraje, ljudi in njihova bivališca tudi fotografiral (Ellero 1999; Perulli 2008).48 Prvo primorsko (oziroma takrat julijskokrajinsko) regionalno klasifikacijo in kar­tografijo stavbnih tipov je v vodniku Guida della Carsia Giulia (1929) napravil Gustavo Cumin.49 Na obmocju Julijske krajine je locil štiri tipe stavb: arhaicni tip, ki ga je imeno-val divaška hiša, dve razlicici italijanskega tipa, prvo na ravninskem obmocju spodnjega dela Soce in Vipave ter njeno reducirano obliko na kraški planoti, in slovansko-alpski tip na skrajnem vzhodu. Za hiše na vipavskem in spodnjesoškem ravninskem obmocju je ugotovil, da so vecje kot kraške. Dvokapna streha, krita s korci lokalne izdelave, je pogostejša kot štirikapna. Pod isto streho so stanovanje, hlev in prostori za shranjevanje. Vhod v pritlicju vodi v kuhinjo z nizkim ognjišcem, širokim dimnikom in jedilnico, v gornjem nadstropju pa so spalnice, dostopne prek lesenega ganka, vzdolž katerega so razporejene late za sušenje zelenjave in koruze. Pred hišo je gumno iz zbite zemlje. V pri­meru skromnejših bivališc je hlev pod stanovanjskim delom. V zakljucku je orisal tudi lego naselij ter postavil mejo med »italijanskim« in »alpskim stavbnim tipom« (Cumin 1929).50 Cuminovo regionalizacijo je poglobila študija La casa rurale nella Venezia Giulia Bruna Niceja (1940).51 Nice je dobro poznavanje literature dopolnil s terensko raziskavo 48 Atlas je izšel šele konec preteklega stoletja (Pellis 1995; 1996; 1997; 1999; 2001). Za okvir pricujoce raziskave sta najzanimivejša cetrti in peti zvezek, ki prinašata kartografijo terminov za stavbe in notranjo opremo bivališc (1999; 2001). V Vipavski dolini je bila anketa opravljena v Ajdovšcini. 49 Že pred prvo svetovno vojno je stavbe Padske nižine klasificiral Arrigo Lorenzi (1914) in pri tem zajel tudi skrajni vzhodni del Furlanske nižine in tržiško obmocje, ne pa tudi Vipavske doline. 50 Na Cuminove ugotovitve so se naslonili številni vodniki ter poljudne in strokovne publikacije, npr. Lorenzoni v Gorizia con le vallate dell’Isonzo e del Vipacco (1930), Bednarik v Goriška in tržaška pokrajina v besedi in podobi (1932), pa tudi geograf Ernesto Massi v L’ambiente geografico e lo sviluppo economico nel Goriziano (1933). 51 Knjiga je izšla v zbirki o italijanskih naseljih Ricerche sulle dimori rurali in Italia Geografskega inštituta Univerze v Firencah, ki ga je vodil Renato Biasutti. Prva knjiga v zbirki je bila Biasuttijeva La casa rurale nella Toscana (1938), po njegovem zgledu pa dela ucencev za razlicne pokrajine takratne Italije. Leta 1940 je izšla druga, Nicejeva La casa rurale nella Venezia Giulia. Za geografski okvir pricujoce raziskave je zanimiva še cetrta, La casa rurale nel Friuli (Scarin 1944). spomladi in poleti 1937, vodeno po Biasuttijevem vprašalniku. Za obmocje Vipavske doline je ugotovil, da so enodružinska bivališca sestavljena iz vec stavb. V pritlicju sta­novanjskega dela sta kuhinja in shramba, v nadstropju spalnice, v podstrešju pa kašca (Nice 1940: 31). V nadaljevanju je bil pozoren na vipavske dimnike, preureditve starejših bivališc v gospodarska poslopja, družbene razlike in spremembe v podobi naselij zaradi obnove po prvi svetovni vojni (Nice 1940: 31–34). Opažanja je ponazoril z risbami, foto­grafijami in tlorisi. V sklepnem delu je stavbe Julijske krajine kartografiral in slogovno razvrstil glede na oblikovne znacilnosti (oblika in naklon strehe, gradbeni material) na južnoevropski in srednjeevropski tip stavb (Nice 1940: 117–119). Po drugi svetovni vojni je dotedanja spoznanja o stavbah in stanovanjski kulturi na Slovenskem, vkljucno z Vipavsko dolino in širšim sredozemskim obmocjem, strnil Vil­ko Novak v delu Slovenska ljudska kultura (1960).52 Bivalno kulturo v Vipavski dolini je obravnaval tudi Tone Cevc v Slovenskem ljudskem izrocilu (1980), predvsem v izvrstnem sinteticnem prispevku H genezi kmecke hiše na Slovenskem, v katerem je izpostavil za Vipavsko in Goriško znacilno kamnito stavbno kontinuiteto (Cevc 1990: 63). Franjo Baš je v Uvodu v zgodovino stanovanjske hiše na Slovenskem (1968) za mediteranske stavbe poudaril uveljavljanje kamina (Baš 1984: 17–19). Sergij Vilfan je v prispevku o kmecki hiši v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev opozoril na previdnost pri iskanju prazgodovinskih, ilirsko-keltskih in rimskih vplivov na primorsko kmecko arhitekturo; menil je, da so bili tovrstni vplivi zelo posredni, omejeni na sekundarne elemente in mo­goci v zelo razlicnih obdobjih. Za Primorsko je izpostavil zgodnje uveljavljanje kamnite in kaminske hiše z razmeroma dobrim odvodom dima, pri katerem se pojavljajo ostanki talnega horizonta (Vilfan 1970: 573–582). O stanovanjski kulturi in ognjišcih v Vipavski dolini je pisala Fanci Šarf (1964) v prispevku o ognjišcih na Slovenskem, ki je nastal na podlagi dolgoletnega sodelovanja v terenskih ekipah Etnografskega muzeja. Šarfova je izpostavila kljucno vlogo kurišca pri oblikovanju prostora in razvoju bivališca ter sistematizirala ognjišca glede na njihovo obliko in razširjenost, pri cemer je vipavska ognjišca uvrstila v tako imenovan medi­teranski tip (Šarf 1964: 359–378). Gradivo, ki ga je zbrala Šarfova, in izhodišca, ki jih je postavila, so bila temelj raziskovalnemu delu Irene Keršic. V prispevkih o stanovanjski kulturi slovenskega kmeckega prebivalstva omenja tudi stanovanjske razmere v Vipavski dolini (Keršic 1990), neposredno pa se na stanovanjsko kulturo Vipavske doline nanaša prispevek o spremembah v stanovanjski strukturi kraških in primorskih hiš na posveto­vanju o dedišcini stavbarstva na Primorskem in Krasu (Keršic 1999). Izcrpne so tudi regionalne, na Vipavsko dolino in na sosednja obmocja vezane etno­loške raziskave. V tem oziru je bogato porocilo raziskovalne delavnice Prenova vasi Goce (Bogataj 1987).53 Za vpogled v stanovanjsko kulturo sta bili zanimivi razstavi in kataloga 52 Z dokumentacijskega vidika so pomembna tudi Novakova prizadevanja na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Objavljen izbor z naslovom Podobe pokrajin: 1956–1970: Etnološka fototeka Vilka Novaka prinaša tudi posamezne fotografije iz Vipavske doline (Hudelja 2001). 53 Iz goške terenske izkušnje so crpale Inga Miklavcic-Brezigar (1988), Magda Peršic (1991) in Andrejka Šcukovt (1995). Goriškega muzeja o ljudskih skrinjah in povojni kulturi na Goriškem (Miklavcic-Bre- zigar 1997; 2000).54 Pomembna je tudi konservatorska dejavnost, v okviru katere je bilo na kraško-vi­pavskem obmocju prelomno posvetovanje Zaton kraške arhitekture (1984)55 in cez do-bro desetletje Dedišcina stavbarstva Primorska in Kras (1999).56 Obsežen je tudi nabor prispevkov konservatork novogoriške obmocne enote Zavoda za varstvo kulturne de­dišcine Slovenije. O stavbarstvu v Vipavski dolini sta pisala Bojan Klemencic (2006) in Andrejka Šcukovt. Slednja je stanovanjsko kulturo in kuhinjo obravnavala v prispevku Kuhinja v Vipavski dolini v luci razvoja ognjišca in spreminjanja hišnih tipov (2007).57 Terenska raziskava Empiricni oziroma terenski del raziskave je obsegal opazovanje na terenu, sondažne po­govore, pripravo vprašalnika, izvedbo polstrukturiranih intervjujev, snemanje pogovo­rov, fotografiranje, skiciranje nacrtov, vodenje terenskih zapiskov, zbiranje fotografske in nacrtne dokumentacije, transkripcijo oziroma zapis pogovorov ter sistematicno raz­vršcanje na terenu zbranega gradiva. Terenska raziskava je potekala socasno s preuce­vanjem literature ter zbiranjem arhivskih, casopisnih in pisnih virov od januarja 2004, ko so bili opravljeni prvi sondažni pogovori, do zakljucnega preverjanja podatkov de­cembra 2010. Po predhodno izdelanem vprašalniku sem izvedla delno strukturirane in razlicno obsežne pogovore z enaindvajsetimi podraškimi ter enaintridesetimi renškimi sogovorniki, ki so bili v casu pogovora stari med štiriindvajset in šestindevetdeset let. Nekaj vec je bilo žensk. Imeli so raznoliko izobrazbo – od nekaj razredov osnovne šole do doktorata znanosti. Z nekaterimi med njimi sem opravila tudi vec pogovorov oziroma sem pri njih naknadno preverjala podatke in ugotovitve. Za potrebe primerjave oziroma zaradi pricevalnosti virov sem vkljucila še podatke iz pogovorov s stanovalci iz dru­gih krajev Vipavske doline (Ajdovšcine, Nove Gorice, Orehovice, Podnanosa, Prvacine, Šempasa, Šmihela) in iz sosednjih obmocij (Brd, Krasa in Trnovske planote). Intervjuva-la sem tudi štiri arhitekte, oblikovalca, dva mizarja in prodajalko pohištva. Triindvajset daljših pogovorov je bilo posnetih in kasneje delno transkribiranih, ostali razgovori in 54 O posameznih tematikah, posredno povezanih s stanovanjsko kulturo v Vipavski dolini, so pisali še Pavel Medvešcek (1981), Božidar Premrl (1995), Tea Fabcic (2005; 2010), Borut Koloini (1992) in Katja Jerman (2008). 55 Od sodelujocih velja izpostaviti predvsem avtorico uvodnega prispevka, arhitektko Natašo Štupar-Šumi (1987), ter Petra Krecica (1987). Prva se je tudi sicer posvecala stavbni dedišcini Vipavske doline (Štupar­Šumi 1985). 56 Prim. Ciglic (1999), Delak Koželj (1999) in Keršic (1999). 57 Posamezne podatke o stanovanjski kulturi najdemo tudi v domoznanskih obravnavah (mikro)regij (Zorzut 1957; Lah 1985; Rodman in Makarovic 2000) oziroma krajev (Smole 1966; Budal 1993; Rosa 1996; Plesnicar 1998; Slamic 2001; Lipovž 2004), v avtobiografski in memoarni literaturi (Lokar 2002; Marušic 2002; Šantel 2006) pa tudi v raziskavah zgodovinarjev (Granda 1984; Stres 1987; Vidmar 2000; Waltritsch 2001; Urbanc 2003), arheologov (Stucchi 1948; Svoljšak in Knific 1976; Vidrih Perko in Žbona Trkman 2004; 2005; Žbona Trkman 1984), geografov (Ilešic 1949; 1950; Melik 1960; Ravbar 2004; 2005; Slapernik 1994), sociologov (Mlinar 1983), arhitektov (Lah 1990; 1993; 1994; Štupar-Šumi 1985) in gradbenikov (Mulic 2011). tudi nekateri neformalni pogovori so bili zabeleženi sproti ali naknadno. V besedilu so izjave in podatki navadno povzeti, kadar pa so zaradi slikovitosti navedeni dobesedno, je zapis bolj ali manj poknjižen, ohranjen je le narecni oziroma pogovorni besedni red in narecne ter druge specificne besede. Ker sega preucevanje stanovanjskega prostora v polje zasebnosti in ker so bile v nekaterih pogovorih zabeleženi obcutljivi, a za raziskavo pomembni podatki, sem za drugo polovico 20. stoletja podatke o sogovornikih in podat­ke o preucevanih stanovanjskih enotah anonimizirala.58 V pogovorih so me zanimali tako podatki o postavitvi, ureditvi in življenju v so-govornikovi sodobni kuhinji kot tudi predhodne (pre)ureditve, pri sogovornikih, ki so zamenjali vec bivališc, pa tudi kuhinje v prejšnjih bivališcih. Socasno sta bili torej doku­mentirani biografija kuhinje (Kopytoff 1986) oziroma kuhinjski historiat in tudi sogo­vornikova kuhinjska oziroma stanovanjska kariera (Ferlež 2008). V Podragi je bilo tako bolj ali manj obsežno – v posameznih primerih zgolj stanje v dolocenem casovnem ob-dobju, v drugih pa tudi razvojne premene – dokumentiranih devetnajst kuhinj, v Rencah pa dvajset kuhinj. K tej številki moramo prišteti še vzporedno dokumentirane opušcene in sekundarne kuhinje. V vecini primerov sem prostore fotografsko dokumentirala in izdelala tlorisne skice, v posameznih primerih pa so bili preslikani tudi izvirni nacrti in fotografije iz družinskih zbirk. Pri dokumentiranju sem bila pozorna predvsem na formalne vidike (fizicno ume-šcenost kuhinje v bivališce, lego kuhinje glede na sosednje prostore, komunikacijske povezave z zunanjšcino in sosednjimi prostori, oblikovanje kuhinjske opreme) ter na instrumentalno-funkcionalno in simbolno rabo kuhinje in kuhinjske opreme, pri cemer me je ob upoštevanju geografskega, casovnega, družbenega in razvojnotehnicnega meri­la59 zanimalo, kdo rabi, kaj rabi, kako in zakaj. Interpretacijski del raziskave je pokazal, da je tovrstna metoda zbiranja gradiva omogocila vpogled v formalne razsežnosti in spremembe kuhinje, ne pa povsem tudi v kuhinjske prakse. Za dokumentacijo nedavnih in sodobnih kuhinjskih praks bi bila ustreznejša stacionarna metoda terenskega dela, kar pa ne velja za dokumentacijo (pol)preteklih praks, o katerih so sogovorniki zaradi oddaljenosti pripovedovali neposredno, mestoma pa tudi reflektirano. Ker obseg raz­iskave – kljub temu, da sem v casu dokumentacije mnogokrat sedela v kuhinji ali za jedilno mizo – ni omogocal izvedbo stacionarne metode, sem pomanjkanje vpogleda v vsakdanje prakse nadomestila z neformalnimi obiski in opazovanjem.60 (Obcasno) ne­razlocevanje raziskovalne in siceršnje prakse v prepletu nerazdružljivih in medsebojno pogojenih življenjskih poklicanosti – toliko bolj v primeru etnološkega poklica – odpira tudi vprašanje opazovanja lastnih in tujih praks.61 58 Poimenski seznam sogovornikov in preucevanih stanovanjskih enot, terenske zapiske, transkripte in posnetke pogovorov hrani avtorica na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici. 59 Gre za deloma prirejena merila, ki jih je Vito Hazler razvil za potrebe dokumentiranja stavbne dedišcine (Hazler 1999). 60 Pridružujemo se obžalovanju Margareth Tränkle, da se pri raziskovanju stanovanjske kulture ne more »skriti za tapete in opazovati, kako ljudje živijo in kaj v stanovanju pocno«. Kot opazovalci smo namrec gostje in naša navzocnost vpliva na vedenje opazovanih v njihovem zasebnem okolju (Tränkle 1972: 17). 61 Vzajemno spremenljiva razmerja med opazovalcem in opazovanim so hudomušno upodobljena v Interpretacija gradiva Predstavitev kuhinj in njenih razsežnosti je sooblikovalo mnoštvo disciplinarnih izho­dišc in labirintov mišljenja. Pri razlagi gradiva sem (ob zavedanju parcialnosti)62 izbra-la in združila razlicne pristope razlaganja snovne kulture, in sicer geografski (sinhroni oziroma kulturno-prostorski), zgodovinski (diahroni oziroma kulturno-genetski) ter družbenoprodukcijski ob upoštevanju strategij oziroma taktik posameznikov (oziro-ma posameznih gospodinjstev). Gradivo sem združila v zgodovinski oris stanovanjske kulture in kuhinje v Vipavski dolini v 20. stoletju, pri cemer sem v razlago sprememb, njihovih vzrokov in posledic vkljucila naravnogeografske, družbenogospodarske, zgo­dovinske in ideološke dejavnike. Primerjalna metoda je omogocila ugotavljanje razlik med Zgornjo in Spodnjo Vipavsko dolino ter razlik med Vipavsko dolino in sosednji-mi obmocji.63 Pri tem sem pozornost namenila tudi družbenim dejavnikom, na primer sestavi in številu clanov gospodinjstva, starostni, poklicni, izobrazbeni in ekonomski strukturi clanov gospodinjstva. Dokumentirane kuhinje sem strnila v tipologijo, pri snovanju katere sem upoštevala razlicne dejavnike, na primer umestitev kuhinje v biva­lišce in razmerja z ostalimi stanovanjskimi prostori, vrsto in (tehnicno)razvojne stopnje kurišc, druge kuhinjske opreme in infrastrukture ter rabo kuhinje. V interpretaciji sem izpostavila razlicne rabe kuhinje in njihove vloge v vsakdanjih praksah. Upoštevala sem tako instrumentalno-funkcionalno rabo kot tudi metaforicne razsežnosti, torej druž­beno konstruirane in producirane (metaforicne) pomene kuhinje. Kolikor je dopušcalo gradivo, sem izpostavila tvornost posameznikov pri (pre)oblikovanju bivalnega okolja. Cetudi je bilo izhodišcno zanimanje posveceno predvsem formalnim razsežnostim ku­hinje, je analiza pokazala, da so prav kuhinjske prakse – krcenje in širjenje obsega ku­hinjskih praks ter premešcanje posameznih praks v druge prostore – zanimivo gradivo za interpretacijo. Rezultat je oprijemljiv, in sicer v obliki vednosti, »da ne obstaja ena pravilna oziro-ma prava teoretske pozicija za preucevanje materialne kulture« (Tilley 2006: 10), »da so sedanje formulacije le bežni koncepti in sedanja izvajanja le delne študije« (Strathern 2008: 223), ki skušajo »vsaj posredno prispevati k teoretizaciji kulture/družbe, v kateri je glavno orodje medkulturna primerjava, danes poglobljena z gibljivimi in prepleteni-mi perspektivami; vse to za boljšo medcloveško in medkulturno komunikacijo« (Slavec Gradišnik 2008: 2). švedskem filmu Kitchen Stories (Hamer 2003). 62 O zavezanosti parcialnosti prim. Strathern (2008: 94, 218); o parcialnosti etnoloških interpretacij prim. tudi Fikfak (2008: 27–44). 63 Poleg vprašanja reprezentativnosti izbranih primerov naselij, sogovornikov ter dokumentiranih kuhinj se je ob interpretaciji gradiva odprla tudi problematika primerjalne metode, v procesu katere se šele ustvarjajo razmerja podobnosti in razlik (Strathern 2008: 17, 127). Oblike kuhinje v Vipavski dolini Vrsta in razvojna stopnja kljucnih elementov, kot so npr. umestitev v bivališce in razmer­ja z ostalimi stanovanjskimi prostori ter vrsta in razvojna stopnja kurišca in kuhinjske infrastrukture (odvajanje dima, oskrba z vodo in energenti), so narekovali razvrstitev razlicnih oblik kuhinjskega prostora v ognjišcnice, prehodne oblike med ognjišcnico in kaminsko kuhinjo, kaminske kuhinje z urejenim odvajanjem dima, štedilniške bival­ne kuhinje, delovne kuhinje oziroma kuhinjske niše, kuhinje z jedilno mizo, kuhinje v bivalnem delu stanovanja in sekundarne kuhinje. Opredelitev se mestoma navezuje na tipologijo ognjišc Fanci Šarf (1964) in tipologijo stavb glede na lego in obliko kurišca Ser­gija Vilfana (1970), ki sta bili dopolnjeni s tipi kuhinjskega prostora iz druge polovice 20. stoletja. Fanci Šarf je ognjišca razdelila na nizka prostostojeca ognjišca mediteranskega tipa, visoka odprta ognjišca (v povezavi s predpeckom) ter na zaprta ognjišca (peci) (Šarf 1964: 359–370). Sergij Vilfan je locil kurišca na nizka, prostostojeca ognjišca, visoka od­prta ognjišca, ponekod združena s predpeckom, ter zaprta kurišca v peci, ki jim je dodal še novejši obliki, štedilnik in sobno pec. Glede na lego in obliko kurišca in odvajanje dima je razdelil temeljne tipe kmeckega doma na ognjišcnico, dimnico, hišo s crno kuhi­njo, kaminsko hišo in štedilniško hišo (Vilfan 1970: 561–564).64 Pri klasifikaciji bi lahko upoštevali tudi druge kriterije. Glede na obliko kurišca bi kuhinje lahko razdelili na ku­hinje z ognjišci (brez urejenega odvajanja dima ali z njim in z morebitno krušno pecjo), na štedilniške kuhinje in na kuhinje z vgradnimi kuhališci in pecicami. Glede na vrsto energenta lahko kuhinje razvrstimo na tiste s kuhališci na trda goriva, plin in elektriko, glede na odvajanje dima iz prostora pa na crne in bele kuhinje. Glede na funkcijo kuhinj­skega prostora jih lahko razdelimo na vecfunkcionalne (bivalne) kuhinje, namenjene poleg gospodinjskim tudi drugim družbenim praksam, ter na enofunkcionalne delovne kuhinje, ki so se jim konec 20. stoletja pridružile prav tako enofunkcionalne reprezenta­tivne kuhinje. Glede na razlocevanje oziroma združevanje razlicnih vlog jih lahko raz­delimo na delovne, jedilniške in bivalne kuhinje, glede na prvenstvo v gospodinjstvu pa na primarne kuhinje, ki so bile oblikovane v prvotni zasnovi bivališca, in na sekundarne kuhinje, ki so postale prizorišce kuhinjskih praks šele s spremembami bivališca. Takšna tipologija ni linearni stopenjski model geneze kuhinjskega prostora. Prvic, casovni mejniki posameznih tipov kuhinjskega prostora niso jasno doloceni – doku­mentirana je bila namrec istocasnost dveh, treh ali celo vec oblik. Drugic, posamezne prvine dolocenega tipa so se pojavljale že pred uveljavitvijo dolocene oblike kuhinjskega prostora, spet drugi elementi pa so se kot prežitki ohranjali tudi po prevladujoci opusti- Navedeni deli sta bili tudi osnova za prispevek Irene Keršic (1999) in Andrejke Šcukovt (2007) o spremembah ognjišc in hišnih tipov na primorskem oziroma v Vipavski dolini. tvi tipa. Uvajanje novosti ni bilo povezano zgolj s tehnološkim in družbenogospodar-skim razvojem, temvec so ga narekovale tudi gospodarske, družbene in kulturne okoli-šcine gospodinjstva. Ognjišcnica Ognjišcnica65 je bila praviloma enocelicna zgradba z odprtim ognjišcem sredi prostora, s katerega se je dim dvigal naravnost v odprto ostrešje. Manj ciste oblike ognjišcnice so imele dvignjeno kurišce, ki je bilo pomaknjeno iz sredine prostora proti zunanjim ste­nam ali v vogal bivališca, lahko pa tudi v vhodni ali stranski prostor. Po mnenju Sergija Vilfana jih lahko pogojno prištevamo med ognjišcnice, kadar niso imele stropa in ure­jenega odvajanja dima (Vilfan 1970: 562). V tem pregledu pa med prehodne oblike med ognjišcnico in kaminsko kuhinjo uvršcam tudi veccelicna bivališca s stropom in nizkim ognjišcem, s katerega se je dim odvajal skozi okna, zgornji del vrat, odprtine v steni ali v stropu. Ciste in prehodne oblike ognjišcnice naj bi bile pogoste v 17. in 18. stoletju (Baš 1984: 70), kot bivališce kmeckega proletariata pa naj bi se ohranile še globoko v 19. in celo 20. stoletje (Makarovic 1986: 54). Ognjišcnica v ožjem smislu, se pravi kot enocelicno bivališce z ognjišcem pri tleh v sredini prostora in odprtim ostrešjem, na Vipavskem ni bila dokumentirana niti v okvi­ru Orlovih terenskih ekip sredi petdesetih let (SEM: Teren 15) niti v kasnejši konser­vatorski praksi (Šcukovt 2007: 55). Takšno ognjišcnico je v petdesetih letih 20. stoletja dokumentiral Sergij Vilfan v Poljanah pri Podgradu med Brkini in Istro (Šarf 1964: 361; Baš in Vilfan 1988: 117). Zgolj domnevamo lahko, da so bile v preteklosti ciste oblike ognjišcnic tudi v Vipavski dolini, saj tudi iz starejših slikovnih virov ni razvidno, ali gre za stanovanjska ali pomožna gospodarska poslopja, sploh pa ni razvidno odprto ostreš­je.66 Nekaj podobnega kot je veljalo za briško stanovanjsko kulturo, namrec da so bili v Brdih znani le primeri manj cistih oblik ognjišcnice (Reja in Sirk 1997: 17), bi lahko veljalo tudi za Vipavsko dolino. Dokumentirane primere bivališc brez urejenega odva­janja dima z ob steno pomaknjenimi in dvignjenimi ognjišci67 bi zato veljalo uvrstiti k prehodnim oblikam med ognjišcnico in kaminsko kuhinjo.68 65 V Istri tudi ognjenca (Vilfan 1970: 562). 66 Zato se stežka strinjam z domnevo Irene Keršic, da so bile ognjišcnice še v 19. stoletju razširjene v Vipavski dolini (1990: 337). Morda to velja za preostali primorski prostor, Brkine, Brda, Notranjsko in Tolminsko, a terenski zapiski Fanci Šarf, na katere se sklicuje Keršiceva, za Vipavsko dolino tega ne potrjujejo (SEM: Teren 15). 67 Razmeroma zgodnji pomik ognjišca k ognjevarni zunanji steni je omogocala vsaj delna kontinuiteta kamnite gradnje (Baš 1984: 16). 68 Nekateri etnologi so takšne kuhinje pogosto oznacili za crne kuhinje, prim. Miklavcic-Brezigar (2006) in Šcukovt (2007). V etnološki literaturi je oznaka crna kuhinja povezana s posebnim tipom (pol)preteklega bivališca na alpskih in osrednjeslovenskih obmocjih s hišo in crno kuhinjo (v starejši literaturi imenovanega tudi gornjenemška hiša), za katerega je znacilna umestitev kuhinje z ognjišcem in kurišcem peci v vežo (lahko tudi v od veže locenem prostoru), glavni bivalni prostor pa je bila brezdimna hiša ali izba z lonceno pecjo. S pomikom ognjišca k zunanji steni se je zacel uveljavljati strop in možnost notranje delitve prostora s pregradnimi stenami ali z vzdolžnim oziroma vertikalnim dodajanjem prostorov (Sedej 1969: 4; Klemencic 2006: 22). Uvajanje in uveljavljanje posebnih pro-storov, namenjenih spanju in shranjevanju, pa je v poznem srednjem veku in zgodnjem novem veku na podeželju Vipavske doline in na širšem obmocju pod sredozemskim vpli­vom omogocilo nastanek posebnega, deloma specializiranega in diferenciranega prosto­ra – kuhinje ali hiše. Hiša ni bila namenjena zgolj pripravi jedi – ostala je vecnamenski glavni bivalni prostor; bila pa je – ce odmislimo morebitno zunanjo krušno pec – edini prostor, v katerem se je dalo toplotno obdelati živila. Zidano, v stopnišcni horizont dvi­gnjeno ognjišce in z njim povezana opravila, prijetnosti in nevšecnosti, so kuhinjski pro-stor razlocevali od preostalih prostorov, namenjenih predvsem spanju in shranjevanju. Na obmocju, ki sem ga preucevala, so se tudi za 20. stoletje ohranila pricevanja o kuhinjah brez urejenega odvajanja. Po ustnem viru naj bi v renškem zaselku Lukežici v prvih desetletjih 20. stoletja kuhali v prostoru brez odvajanja dima, in sicer na nizkem, za ped dvignjenem ognjišcu, sredi katerega je bil rahlo poglobljeni del, kjer so zakurili ogenj.69 Takšni kuhinji brez urejenega odvajanja dima sta bili za prvo polovico 20. stoletja dokumentirani tudi v Vrhpolju (SEM: Teren 15/5: 14) in na Gradišcu pri Vipavi (Rodman in Makarovic 2000: 21). Vipavske hiše brez urejenega odvajanja dima so bile nemara podobne še ohranjenim primerom kuhinj v bližnji okolici, npr. kuhinji z nizkim, le rahlo dvignjenim ognjišcem v Robidišcu v Breginjskem kotu,70 kuhinji v pritlicju nadstropne stavbe v Prosnidu (it. Prossenicco) ali pa kuhinji z nizkim, za ped dvignjenim ognjišcem, prislonjenim ob zadnjo steno na Kovku na Gori (Šcukovt 2007: 425–426, 428).71 Robidiško kuhinjo so rabili do sredine 20. stoletja (Miklavcic-Brezigar 2006: 159), kovška je bila v rabi še vsaj leta 1975 (Križnar 1975: 45), prosnijska pa celo do prvega desetletja 21. stoletja (Ivancic Kutin 2013: 132–134). Omenjenim velja prišteti še dobro ohranjeno kuhinjo brez urejenega odvajanja dima v Cadrgu z nekoliko višjim in manj obsežnim ognjišcem (Pece 2010).72 Oprema ognjišcnic je bila skromna. Pritlehno oziroma nizko, v stopnišcni horizont dvignjeno ognjišce se je navadno razprostiralo prek celotne širine kuhinje.73 Ponekod je bilo zamejeno z leseno gredo, imenovano blajne,74 ali s škrli. Zaradi prostranosti so 69 Dvocelicno pritlicno bivališce je bilo sestavljeno iz kuhinje brez urejenega odvajanja dima in boljše prebeljene sobe. Bivališce je imelo lesen strop in na podstrešju nad njim so spali otroci. Ko je deževalo in je poglobljeno ognjišce zalila voda, je stara mati sogovornice odprtino prekrila s kovinskim pokrovom krušne peci in na njem zanetila ogenj. 70 Robidiško kuhinjo sta opisali tudi Inga Miklavcic-Brezigar (2006: 159) in Andrejka Šcukovt (2007: 425), ki sta jo napacno oznacili za crno kuhinjo, prva celo za dimnico. 71 Prim. opis hiš brez dimnikov na Gori v kroniki ucitelja Edmunda Cibeja iz leta 1885 (Cibej 2005: 127). 72 Ognjišca so se z razvojem postopno dvigala. Dviganje je v zahodnoslovenskem prostoru sovpadalo z razvojem odvajanja dima, kar pa ni bilo pravilo, kot dokazuje zgolj za ped dvignjeno vipavsko ognjišce v Podgricu s kaminskim odvajanjem dima (SEM: Teren 15/5: 88–90; Fotografija 15/297–300) oziroma nasprotni primer dvignjenega ognjišca brez kaminskega odvoda dima v Cadrgu. 73 Zavzemalo je lahko celo dve tretjini razpoložljive kuhinjske površine (prim. ognjišce v Podgricu, SEM: Teren 15/5: 88–90; Fotografija 15/297–300). 74 Blajne (mn.) oz. blajna (ed.) je obci izraz za leseno gredo ali tudi lesene preklade nad vrati in okni (SEM: V stopnišcni horizont dvignjeno ognjišce, Podgric. Nizko ognjišce je zavzemalo dve tretjini kuhinjskega prostora s kaminsko urejenim odvajanjem dima. (Foto: Fanci Šarf, 1958, Slovenski etnografski muzej) bili na ognjišcu ali ob njem stoli in klopi za sedenje. Shranjevanju so služile zidne niše, kasneje tudi zidne in kuhinjske omarice ter skledniki in žlicniki. Posodje je bilo povecini leseno in kamnito, pa tudi pleteno in lonceno ter kasneje še železno (Makarovic 1981: 8–10, 21, 34, 141, 188, 214, 218, 222, 235–236). Na ognjišcu in deloma tudi po stenah je bila razporejena ognjišcna oprema za rokovanje z ognjem (lesen, kamnit in kasneje ko­vinski zglavnik za polaganje drv, trinožni podstavki (trinfesi)75 za pristavljanje posode na ogenj) in posoda za pripravo ognjišcnih jedi (kovinski kotel na verigi) (Makarovic 1986: 56). Poleg posode in ognjišcnega orodja je v ožji kuhinjski inventar sodil še škaf z vodo na morebitni klopi ali v zidni niši, prucke (klopce), nizki stolcki, razporejeni po ognjišcu, in nizka miza na treh nogah. Pogosto je bil v kuhinji še kurnik za pišcance in kokoši (SEM: Teren 15/5: 25; Baš 1984: 19). Teren 15/5: 89). 75 Iz. nem. der Dreifuss s pomenom ‘trinožnik’. Kaminska kuhinja Pisatelj Fran Erjavec je leta 1877 slikovito opisal kraško kaminsko kuhinjo (Erjavec 1877: 279). Pol stoletja mlajši opis vipavskih kaminskih kuhinj duhovnika Filipa Tercelja (rojenega v Šturjah) prica, da se kuhinja, njena oprema in vloga v bivališcu niso bistveno spremenili: Najvažnejši del hiše je kuhinja s prostornim kamenitim ognjišcem, na katerem stoji železni zglavnik in izpod stropa vise železna, verigi podobna vešala za kotel. Okrog ognja so postavljene klopi in stolcki za otroke. Ko piha besna burja, sedi cela družina za ognjem in se greje. Nic za to, ce zažene veter cele oblake zakaje­nega dima skozi zakajeni dimnik nazaj na ognjišce. (Tercelj 1924: 263)76 Vipavska kaminska kuhinja je dobila mesto tudi v mednarodni beletristiki. Avstrij-ski pisatelj Robert Musil, ki je med prvo svetovno vojno leto dni prebil pri poveljstvu soške armade v Postojni, je v romanu Tagebücher (1955) opisal kuhinjo v Crnicah: Prvic v hiši z ognjišcem. Približno 75 cm nad tlemi, 4 krat 2,5 do 3 m v pravoko­tnik. V sredini odprt ogenj, nad njim visi kotel. Zgoraj napa, kot nekakšna avba. Naokoli nape visi rdeca zavesa, široka dve pedi. Ognjišce je zgrajeno iz holand--sko rdece opeke. Modro, zeleno in rumeno posodje. Okoli kurišca tece klop in stojijo nizki stolcki. Mlada žena doji, poleg nje sedi ljubka deklica, tretja žena je gospodarica. Vse to v celnem koncu podolgovatega prostora, v katerega se vstopa s ceste. (Musil 1955: 182–183) Razvoj odvajanja dima Kaminske kuhinje so imele odprto ognjišce z urejenim odvodom dima po napi in zida­nem dimniku. Prav odvajanje dima je pomenilo pomembno spremembo za stanovanj­sko kulturo (Keršic 1990: 330, 344; Vilfan 1970: 563).77 Zidane dimnike naj bi v vec­nadstropnih stavbah po mestih in gradovih uvajali že med 10. in 12. stoletjem, v širšem obsegu v italijanskih mestih od 13. in 14. stoletja, drugod po Evropi pa od 16. stoletja dalje. Kaminsko odvajanje dima na današnjem slovenskem prostoru naj bi se po mnenju nekaterih raziskovalcev stanovanjske kulture v gradovih,78 samostanih in primorskih hišah uveljavljalo od 14. stoletja dalje, na širšem slovenskem ozemlju pa od 16. stoletja naprej.79 Dimnik je nedvoumno dokumentiran na hrastoveljski freski Adama in Eve iz 76 Prim. tudi slikovit opis v reviji Naš colnic iz leta 1927 (Tercelj 1927b: 49). 77 Na podlagi kaminskega odvajanja dima je zahodnoslovenska bivališca kot samostojno hišno obliko že pred dobrim stoletjem opredelil Matija Murko (1962) in za njim Stanko Vurnik (1926, 1930), Anton Melik (1936; 1960), Rajko Ložar (1944), Vilko Novak (1960), Sergij Vilfan (1970) in Irena Keršic (1990). 78 Najstarejše pricevanje o kaminskem odvajanju dima v naši bližini je zidana napa z dimnikom na Petersbergu nad Brežami na Koroškem iz pribl. 1100 (Makarovic 1966: 52). 79 Franjo Baš je uvajanje dimnikov povezal z zidarskim stavbarstvom, ki se je uveljavljalo ob gradnji protiturških obrambnih naprav (Baš 1984: 17). leta 1490.80 Na podlagi slikovnih virov bi veljalo pritrditi Cevcevi in Makarovicevi do-mnevi, da se je odvajanje dima v širšem obsegu uveljavljalo šele od 17. stoletja dalje, o cemer pricajo vedute mest s posameznimi vrisanimi dimniki (Cevc 1990: 63; Makaro­vic 1986: 53–54). Dimniki so na stavbah v goriškem predmestju izpricani sredi 17. sto­letja na grafiki Kasparja Meriana (Pillon 1995: 128) in leta 1681 na ilustracijah goriške­ga duhovnika Giovannia Marie Marusiga v dnevniških zapiskih Relazione del contagio di Gorizia ob izbruhu kuge leta 1682 (Cergna 2005). Prav tako so dimniki narisani na grafiki vipavske noše v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (1974: 306), kar pet pa jih je na strehi Lanthierijevega gradu v Vipavi v skicni knjigi za grafike v Topografiji Kranjske (1679).81 Da je bilo urejeno ogrevanje in odvajanje dima v 17. stoletju v Zgornji Vipavski dolini privilegij, prica dejstvo, da na preostalih vipavskih stavbah dimnikov ni. Medtem ko odsotnost dimnikov na upodobitvi stavb v trški Vipavi in na ruralnih Gocah82 za tisti cas ni presenetljiva, pa lahko iz dejstva, da dimnikov ni na upodobitvah gradov Trilleck (Podkraj), Roseneck (Podbrje) in Lože, sklepamo na razlike v stanovanjski kulturi plem­stva (Valvasor 2001: 149, 234, 313, 344; Ledinek Lozej 2005). Ce sodimo po upodobitvah Giannantonia Capellarisa iz leta 1752,83 npr. veduti Rihemberka, so se dimniki v 18. sto­letju poleg grajske arhitekture pojavljali tudi na stavbah izza meja grajskih zidov. Sredi 18. stoletja so posamezna neplemiška in nemestna bivališca v Vipavski dolini že imela urejeno odvajanje dima. Šele v drugi polovici 18. stoletja,84 predvsem pa v 19. stoletju, ko so postali dimniki zakonsko predpisani s požarnimi in stavbnimi redi ter gradbeni-mi predpisi,85 je postalo odvajanje dima splošno razširjeno tudi med kmeckim prebival­stvom. Uvajanje dimnikov na Gori opisuje zapis ucitelja Edmunda Cibeja: Vedno sem mislil, kako bi se dalo temu pomoci, da bi se dim spravil iz hiše na kak drugi nacin. [...] To je slišal sosed Jožca (Jožef Krapež) in ta dovoli, po hudih bitkah z ženo, da se napravi na njegovi hiši dimnik. Ni bilo ravno prijetno poslušati raznih pravljic in ugovorov, ki so jih izražali razni domaci elementi in 80 V ozadju upodobitve Adama in Eve pri delu je lesena, s skodlami krita, verjetno kmecka hiša z zidanim, valjastim in s krono zakljucenim dimnikom (Makarovic 1981: 53–54). 81 Vecje število dimnikov prica tudi o ogrevalnih peceh in kaminih, po mnenju Makarovica pa morebiti tudi o vecjem številu kuhinj (Makarovic 1986: 53). 82 Na upodobitvi gradu Lože je v ozadju za gricem upodobljeno naselje, za katerega je dopisano, da gre za Rosel (Erzelj); glede na fiziognomijo in lego vasi pa gre verjetneje za Goce (Valvasor 2001: 149; Ledinek Lozej 2005). 83 Izvirnike hrani Pokrajinski muzej v Gorici (it. Musei Provinciali di Gorizia), reprodukcije pa so bile prvic v celoti objavljene v 26. letniku Kronike (Marušic 1978). 84 V 18. stoletje naj bi datiral ohranjen dimnik v Grižah (Jazbec 2005: 14). 85 Že požarni red za notranjeavstrijske dežele iz leta 1722 je zahteval urejen dostop do dimnikov in požarni tlak na podstrešjih ter je za mestne stavbe predpostavljal, da so imele kuhinje že zavarovane zidove in oboke. Požarni red Marije Terezije za Kranjsko iz leta 1773 je bil prizanesljivejši do podeželskih gradenj; ognjišca naj bi bila oddaljena od lesenih sten, kar pa v primeru pretežno zidanega vipavskega dela Kranjske ni igralo vloge. Skupni požarni red je bil znova izdan leta 1787, podroben požarni red pa je Kranjska dobila leta 1795, kjer je bilo podeželje (Postava za volo ogna na kmetih) obravnavano loceno od mest in trgov. Leta 1867 so dobili deželni zbori pravico za izdajanje gradbenih predpisov. Gradbeni red za Kranjsko, ki je izšel leta 1875 in je bil veljaven na obmocju Zgornje Vipavske doline, ter gradbeni red za Goriško in Gradiško iz leta 1886, veljaven za Spodnjo Vipavsko dolino, sta za podeželske stavbe predvidevala olajšave (Stavbni red 1875; Zakonik in ukaznik 1886; Vilfan 1970: 586–587). postavljali razne kritike [...] Prišli so zidarji in napravili so, po mojem nacrtu, v kuhinji še drugi obod itd. Isto se je zgodilo tudi na strehi. Ko je bilo to dokonca-no, smo dvignili ognjišce na primerno visocino in zakurili. In glejte, dim je šel brezhibno na prosto, brez da bi kolickaj zaostal v kuhinji. [...] Vse je hodilo gledat in obcudovat novo napravo. V dveh ali treh letih so imele vse hiše na Dol-Otlici dimnike. (Cibej 2005: 128) Nad ognjišcem se je dim lovil bodisi v kamnit obok, od preostalega prostora zame­jenega z leseno polico (SEM: Risbe 15: 277, 279, 294), bodisi v zidano, pleteno ali leseno ter ometano napo (SEM: Risbe 15: 234, 192). Dimniki (raufnki86 v Zgornji Vipavski do-lini in kamini87 v Spodnji Vipavski dolini nad ognjišci oziroma v posameznih primerih nad spahnjenicami) naj bi segali preko slemena strehe. Navadno so bili pravokotnega tlorisnega prereza, manj jih je bilo kvadratnega, še redkejši pa so bili dimniki okroglega prereza (Šcukovt 2007: 429). Edinstveni primerek valjastega dimnika, tj. turški raufnk, kakršni so bili pogosti v Benetkah,88 je bil dokumentiran v Orehovici (SEM: Teren 15/6: 31).89 Starejši širši in robustnejši dimniki so bili zgrajeni iz kamna, mlajši iz opeke. Opec­ne dimnike so imeli prej v Spodnji Vipavski dolini.90 V malto za zidavo dimnikov so lah­ko dodali sveže kravjeke (SEM: Teren 15/5: 65). Nosovi oziroma oddušniki (dešniki, vo­dešniki, istniki) na zidanem delu dimnika in na nastavku so bili namenjeni povecevanju vleke in usmerjanju toka dimnih plinov, še posebej ob nizkem zracnem pritisku. Dimni nastavki oziroma krone so bili razlicnih oblik in razlicno okrašeni in so ob padavinah ali burji šcitili dimovod. Najpogostejša je bila kapa, prekrita s kamnito ali opecno kriti-no. Opecnati so bili tudi dekorativni detajli oboda in krone, npr. dimne line in okrasni venci, ki so barvno in plasticno izstopali iz celote. Dekorativno so bili poudarjeni tudi vogali vetrobranov, tako da so iz kosov narezanih korcev oblikovali copke ali pa na voga­le postavili kamnite krogle (SEM: Teren 15/5: 62–63; SEM: Zbirka risb 15: 125, 132–134, 152–156, 162–166, 195–198, 202–206, 209, 233; Makarovic 1981: 55; Jazbec 2005: 44–47).91 Spahnjenica Razvoj odvajanja dima je na sredozemskem obmocju povezan s pojavom posebnih pra­vokotnih, redkeje polkrožnih izzidkov, na Krasu imenovanih spahnjenca, kura ali kur, v Istri kavada92 oziroma fogoler ali fokoler,93 v Brdih fagolar ali žbatafur in v Furlaniji fogo­ 86 Iz nem. der Rauch s pomenom ‘dim’. 87 Iz. it. camino s pomenom ‘kamin’. 88 Na beneških vedutah Canaletta iz 18. stoletja je izpricana splošna raba valjastih dimnikov s kapitelno krono v obliki narobe obrnjenega prisekanega stožca (Makarovic 1981: 55; Canaletto). 89 Valjast dimnik je Vesna Guštin Grilanc dokumentirala tudi v Nabrežini (Guštin Grilanc 2002: 47). 90 Za gradnjo dimnikov so v biljenskih opekarnah izdelovali posebno opeko (Nemec 1997: 187). 91 Dimniki premožnejših domacij na sredozemskem podeželju so imeli nad spahnjenico ali na strehi poleg funkcionalne tudi likovno in reprezentativno vlogo. Poleg portala je bil namrec dimnik edini zunanji reprezentativni stavbni clen, kar je dodatno motiviralo izrazitejše likovno oblikovanje (Makarovic 1981: 56). 92 Iz it. cavare s pomenom ‘izdolbsti’. 93 Iz it. focolare s pomenom ‘ognjišce’. ler (Šarf 1964: 364; Guštin Grilanc 2002: 29, 34; Rencelj in Lah 2008: 165). Oznako žba­tafur sem zasledila tudi v Spodnji Vipavski dolini (Budal 1993: 114). V Spodnjo Vipavsko dolino (kot tudi na Kras, v Brda in Beneško Slovenijo) so spahnjenice prišle s furlanskim posredništvom94 iz beneške in gradeške mestne arhitekture. V Benetkah, Gradežu in drugih severnoitalijanskih mestih se je pod vplivom grajske arhitekture – s spahnjenim odvajanjem dima so v nadstropni grajski arhitekturi premošcali odvajanje dima iz spo­dnjih prostorov – razmeroma zgodaj razvilo odvajanje po spahnjenem dimniku.95 Iz Be-netk in Gradeža se je takšno odvajanje razmeroma zgodaj razširilo na kmecka poslopja na podeželju Furlanije, Benecije in Padske nižine, in sicer v obliki ognjevarnega spahnje­nega ognjišcnega dela. Podeželska stanovanjska in gospodarska poslopja so bila krita s slamo, le iz stavbe spahnjen in tako locen ognjišcni del z dimnikom je bil krit s kamnito oziroma opecno kritino.96 V bližnji Furlaniji so bile ognjevarne spahnjenice, prislonjene ob poslopje, krito s slamo, dokumentirane že sredi 18. stoletja (Scarin 1943: slika 3/7).97 Medtem ko je bila gradnja spahnjenic v Istri pod neposrednim beneškim vplivom,98 pa so spahnjenice na Krasu, v Brdih in v Spodnji Vipavski dolini nastale pod vplivom fur-lanski zidarjev (Bancalari 1986: 114–120; Galluzzo 1984: 37; Lorenzi 1914: 600; Makaro­vic 1986: 53; Scarin 1943: 130–132; Štupar-Šumi 1996: 428; Zannier 1959: 1–6).99 Gorazd Makarovic je menil, da bi naj bili najstarejši znani spahnjenici na današnjem slovenskem ozemlju v Matavunu in v Štanjelu iz 17. stoletja (Makarovic 1981: 55; Mušic 1952: slika XII), kasneje pa je ugotovil, da je letnica štanjelske spahnjenice, 1624, izpra­skana v mlajši omet in da je njena pricevalnost vprašljiva (Makarovic 1981: 55). Novejše raziskave so na novo datirale tudi matavunsko spahnjenico v zacetek 19. stoletja (Belin-gar 2000: 2–3; Kranjc 2005: 50–52). Inga Miklavcic-Brezigar je spahnjenice datirala v 18. stoletje (Miklavcic-Brezigar 2000: 50),100 glede na ohranjene primerke pa se zdi verje­tnejša datacija Ivana Sedeja, ki je spahnjenice na Krasu postavil v cas po letu 1800 (Sedej 94 Prav zaradi furlanskega posredništva ne preseneca, da so posamezni opisovalci stanovanjske kulture, npr. Renzo Rucli, v opisu kmecke arhitekture v dolini Nadiže in Soce spahnjenice z odprtim ognjišcem zaradi razlocevanje od bivališca z izbo in crno kuhinjo imenovali kar »furlansko ognjišce« (Rucli 2003: 555). 95 Posamezni raziskovalci (npr. Rencelj in Lah 2008: 168) so odvajanje dima v severnoitalijanskih mestih Padske nižine, Benecije, Furlanije in Istre povezovali s srednjeveško oglejsko in beneško sakralno arhitekturo s priljubljenimi, sprva vrisanimi, kasneje izzidanimi polkrožnimi ali poligonalnimi oltarnimi zakljucki. 96 Prim. fotografije spahnjenic, ki jih je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja v Padski nižini in Beneciji posnel Ugo Pellis ob zbiranju gradiva za Atlante linguistico italiano, objavljene v Perulli (2008: 129, 131). Prim. tudi nabor fotografij spahnjenic v Padski nižini, Beneciji in Furlaniji, ki sta jih posnela Giulio Ferrari (1925: 286–298) in Paul Scheuermeier (1956: 328). Rudimentarni odvod spahnjenega kuhinjskega dela se je izoblikoval v t. i. casonih, enocelicnih obcasnih bivališcih v beneških in gradeških lagunah, ki so bila zgrajena iz mocvirskega trsja z izjemo ognjevarnega zidanega spahnjenega ognjišcnega dela. Prim. fotografije casonov iz dvajsetih let 20. stoletja Paula Scheuermeierja (1956: slika 64, 65, 482–487). 97 V Furlaniji se je mnogo spahnjenic ohranilo še v prvo polovico 20. stoletja (Zannier 1959: 1–6). 98 Še posebej je neposredni beneški vpliv v Istri razviden iz nekaterih polkrožnih spahnjenic (prim. Šuklje 1952a: slika 1). 99 Furlanski zidarji so sredi 19. stoletja sodelovali pri gradnji južne železnice na Krasu, ohranila pa so se tudi pricevanja o njihovi dejavnosti v Brdih in na Vipavskem (SEM: Teren 15). 100 Morda je ena izmed zgodnejših dokumentiranih spahnjenic v Vipavski dolini – ce ne gre, kar je verjetnejše, zgolj za k nadstropni stavbi prislonjen prizidek z dimnikom – upodobljena pri stavbi na veduti Rihemberka Giannantonia Capellarisa iz leta 1752 (prim. Marušic 1978). 1990: 315), v cas, ko je Kras doživel gospodarsko konjunkturo in arhitekturno renesanso, med drugim tudi zaradi gradnje južne železnice, ki je v deželo pripeljala vešce furlanske zidarje in nove arhitekturne elemente in oblike.101 Po ohranjenih primerkih spahnjenic sodec so bile te v Vipavski dolini redkejše kot v bližnji Furlaniji, kjer so bile še posebej pogoste v vzhodni Furlaniji in v okolici Tržica (v Laškem),102 pa tudi redkejše kot na Krasu, v Brdih, v Beneciji, v Istri in v Dalmaciji (SEM: Teren 10: 19; Bancalari 1896: 93–128; Nice 1940: 128).103 Še posebej redke so bile spahnjenice v Zgornji Vipavski dolini – edina ohranjena spahnjenica na samostanski pristavi oziroma v Zajcjem gradu pri Podnanosu naj bi bila po besedah nekdanje lastni­ce Ane Tavcar kasnejši dodatek gostilnicarja Zajca, ki je vilo okoli leta 1900 temeljito preuredil in ji za gostilniške potrebe »prizidal kuhinjo v kraškem stilu« (Seražin 2006: 36, 71; Sapac 2008: 49–51).104 Na drugi strani pa so arhivski viri pokazali, da so bile spahnjenice v Spodnji Vipavski dolini dokaj razširjene (prim. ASGO 104: b. 805, 808, 812, 824, 830, 831, 832, 833, 839, 840, 841, 842).105 Zaradi velikega števila porušenih stavb med prvo svetovno vojno sta se do danes ohranili po dve zasnovi ognjišca in odvajanja dima v obliki spahnjenice v Batujah in na Pedrovem ter po ena v Malovšah in v Ozeljanu (ZVKDS; Šcukovt 2007: 428–431). Na razglednici z zacetka 20. stoletja je dokumentira­na tudi spahnjenica v Malih Žabljah. Bruno Nice je leta 1940 zabeležil še v nadstropju ležeco spahnjenico v Crnicah (Nice 1940: 81). V Zgornji Vipavski dolini verjetno ni bilo spahnjenic zaradi razlicnih naravnogeografskih in družbenozgodovinskih dejavnikov. Ostrejše zime (v primerjavi s Spodnjo Vipavsko dolino, Brdi, Furlanijo in deloma tudi s Krasom) so vplivale na vkljucitev ognjišca in dimnika v notranjost bivališca, tako da je toplota dimnika ogrevala tudi prostore zgornjega nadstropja.106 Dimnik in ognjišce so lahko vkljucili v notranjost bivališca zaradi korcne kritine, ki je postala dostopna v 19. stoletju zaradi prvotne obrtno-manufakturne in kasneje industrijske proizvodnje opeke. V primeru slamnate kritine, ki je bila pogostejša na neilovnatem Krasu, so stanovalci stremeli k locitvi slamnate kritine od ognjevarnega, s kamnom ali opeko kritega spah­njenega dela. Poleg tega je bil zaradi bližine Furlanije in delovanja furlanskih zidarjev sredi 19. stoletja pri gradnji železnice furlanski vpliv v Spodnji Vipavski dolini, v Brdih in na Krasu intenzivnejši kot v odmaknjeni Zgornji Vipavski dolini. 101 Sedejevo datacijo je potrdila tudi Irena Keršic (1999: 91). 102 Morda gre gostoto spahnjenic v Laškem povezati z dejstvom, da je to obmocje do leta 1797 pripadalo Beneški republiki (Klemše 2005: 11–12, 57). 103 Gustav Bancalari je v prispevku Forschungen und Studien über das Haus predstavil posamezne spahnjenice v Padski nižini, Dolomitih, Karniji, Beneciji, Furlaniji, Istri in na Krasu (Bancalari 1896: 93–128). 104 Medtem ko spahnjenic v Zgornji Vipavski dolini ni, pa so bile dokumentirane za le malo oddaljene, a na Kras vezane Vrhe (Jelercic 2006:11). 105 Najzgodnejša v arhivskih virih dokumentirana spahnjenica v Rencah naj bi bila iz zacetka 19. stoletja (ASGO 104: b. 805). 106 Težnja po pritegnitvi dimnika v bivališce je nazorno razvidna iz nacrta za stavbo v Sanaboru (SEM: Nacrt 15/8; Teren 15:/6: 18–19). Vzpostavitev nadstropne gradnje in težnjo po vkljucevanju ognjišca in dimnika v stavbno maso zaradi korišcenja toplote v nadstropju je za obmocje tržaškega Krasa ugotovil Lorenzo Galluzzo (1984: 53). Spahnjenice v Spodnji Vipavski dolini so bile navadno kvadratnega ali pravokotnega tlorisa z morebitnimi porezanimi robovi,107 medtem ko so imele istrske in kraške spah­njenice ponekod tudi polkrožni in mnogokotni tloris (SEM: Risbe 3; Šuklje 1952b: tabela V in VII; Krajnc 2005: 57). Oblika s kamni ali opeko krite bolj ali manj strme strehe nad spahnjenico je bila lahko enokapna, dvokapna ali trokapna oziroma v obliki izbocenega ali vbocenega segmenta krogle, stožca, banje ali piramide, lahko s porezanimi ali za­obljenimi vogali. Na obodnih stenah je bilo lahko okno. V notranjosti je spahnjenico zakljucevalo obokanje ali pa napa, ki je prehajala v dimnik. Dimnik je bil lahko prosto­stojec, naslonjen na procelje stavbe ali pa celo pritegnjen v bivališce.108 Kurišce v spahnje­nem delu se je pogosto ohranilo tudi po namestitvi štedilnikov (ASGO 104: b. 808, 840). Ognjišca in njihova oprema Osrednje mesto v kaminski kuhinji je imelo ognjišce (gonišce) in nad njim razpenjajoca se napa. Ognjišca v zahodnoslovenskih ognjišcnicah so bila nizka, med 1810 in 1820 pa so se vzporedno z razvojem kaminskega odvajanja dima in verjetno tudi pod vplivom mešcanskih zgledov zacela postopoma višati in po obsegu krciti.109 Zaradi ognjevarne kamnite gradnje so bila prislonjena ob steno ali potisnjena v vogal, medtem ko prosto­stojeca ognjišca, ki so bila pogosta v Furlaniji, Brdih, Breginju, Posocju in Karniji (SEM: Teren 7, 8, 10; Scheuermaier 1956: 62), v Vipavski dolini niso bila dokumentirana. Iz ka­mna, proti koncu 19. stoletja v Spodnji Vipavski dolini tudi iz opeke sezidana ognjišca so bila sprva masivna in ometana, kasneje pa so jih postavljali na lesene (SEM: Teren 15/5: 31; SEM: Risbe 15), kamnite ali zidane nosilce (stebrca) (SEM: Risba 15/243). Nosilce so povezali z lesenimi gredami, na spodnji del gred pribili deske in prostor zapolnili z zemljo, na zemljo pa položili polnilo za kurišce – kamnite plošce (škrli) ali opeko (cegu). Skromnejša in starejša zidana ognjišca so bila zamejena z lesenim obodom, gredo ali moralom (blajne), imenitnejša in mlajša pa so imela kamnit rob (rom). Obod so v vogalih povezali z železnimi vezmi (SEM: Teren 15/5: 32–39, 51, 85, 88–90; 15/6: 6, 13–14, 23, 35; Šarf 1964: 365; Šcukovt 2007: 426). Zahodnoslovenska, tako vipavska, goriška, kraška, briška kot istrska ognjišca so bila tam, kjer so si stanovalci lahko privošcili, od 19. stoletja deležna tudi likovnega obliko­vanja.110 V drugi polovici 19. stoletja so bila nekatera ognjišca v hišah premožnejših la-stnikov sestavljena iz klesanih kamnitih kosov iz belega apnenca. Ce so masivna ognjišca 107 Za primerljive furlanske in briške spahnjenice gl. Galluzzo (1984) ter Reja in Sirk (1997). 108 Težnjo po vkljucitvi spahnjenic v bivališce v primeru ognjevarne strešne kritine je na tržaškem Krasu dokumentiral Lorenzo Galluzzo (1984: 53). Posamezni pisci so bili mnenja, da so bile spahnjenice sprva brez dimnika (Jazbec 2005: 45), cesar pa ne potrjuje ohranjeni stavbni fond; npr. tudi nad eno izmed v naši bližini verjetno najstarejših ohranjenih spahnjenic, nad spahnjenico v Trebcah pri Trstu, se dviga robusten dimnik (prim. sliko v Galluzzo 1984: 37). 109 O tem, da to ni bilo pravilo, prica dokumentirano nizko ognjišce v Podgricu s kaminskim odvajanjem dima (SEM: Teren 15/5: 88–9; prim. tudi Makarovic 1981: 141). 110 To ne velja za ognjišca premožnejših lastnikov na osrednjeslovenskih in alpskih obmocjih, ki sprico umešcenosti v crne kuhinje niso bila deležna tovrstne pozornosti. Kuhinja (hiša) z ognjišcem, Budanje. (Risba: Tine Bizjak, 1958, Slovenski etnografski muzej) Ognjišce iz klesancev z geometricno motiviko in sklepnikom, Zemono. (Foto: Fanci Šarf, 1958, Slovenski etnografski muzej) postavljali zidarji, pa so klesane kamnite kose izdelovali kamnoseki. V Zgornji Vipavski dolini so boljša klesana ognjišca iz belega apnenca izdelovali v Mancah in v Vrhpolju, najimenitnejše kose pa so pripeljali s Krasa. Ognjišca iz klesanega kamna so bila postav--ljena na stebre kvadratnega, vcasih tudi okroglega prereza. Celno, neredko tudi s strani, so bila lahko odprta s širokim segmentnim ali potlacenim lokom. Kamnit rob ognjišcne ploskve je bil profiliran. Stebrici oziroma oblocna polja so lahko bili reliefno okrašeni z geometricno ali rastlinsko motiviko (SEM: Risba 15/294; Šarf 1964: 366), na sklepniku pa je bila navadno vklesana letnica postavitve ognjišca, inicialke lastnika ali pa Marijin monogram (SEM: Teren 15/6: 17). V Spodnji Vipavski dolini so se starejšim masivnim iz kamna sezidanim ognjišcem in posameznim mlajšim ognjišcem iz klesanega apnenca (ASGO 104: b. 839), ki so ga tod dobivali iz Nabrežine, v zadnjih desetletjih 19. stoletja pridružila še masivna ali locna ognjišca iz opeke, ometana in pobarvana z oljno barvo, boljše razlicice pa so imele lahko še železni okvir (ASGO 104: b. 808, 831, 833, 835, 836, 839, 840, 842).111 Medtem ko so v Zgornji Vipavski dolini še v tridesetih letih 20. stoletja starejša zidana ognjišca nadomešcali z imenitnejšimi iz klesancev (SEM: Teren 15/5: 11; Risbe 15/277), pa so se v Spodnji Vipavski dolini po prvi svetovni vojni že uveljavljali štedilniki (ASGO 104; SEM: Teren 15/5: 32–39, 51, 94; 15/6: 6, 13, 17, 23, 77; ZVKDS; Šarf 1964: 365–366; Makarovic 1981: 141–143; Guštin Grilanc 2002: 31).112 Nekatera spodnjevipavska ognjišca, postavljena v 20. stoletju, so imela v vogalu tudi globlje vdolbine, imenovane forneli.113 Vdolbina je bila lahko na ognjišcni stranici od­prta in po možnosti prekrita s kovinskimi vratci, na vrhu pa je bilo lahko namešceno kovinsko rešeto. Fornel je nastal zaradi teženj po zapiranju kurišca, zaradi katerih so se pojavile zaprte ognjene komore in ne nazadnje štedilniki tudi drugod po Evropi in Ameriki. V Spodnji Vipavski dolini ter v sosednji Furlaniji, v Brdih, na tržaškem Krasu in v spodnji Soški dolini so bile združene s prednostmi odprtih ognjišc z razmeroma dobrim kaminskim odvajanjem dima. Od preprostih štedilnikov se forneli razlikujejo po tem, da nimajo urejenega neposrednega odvajanja dima od kurišca, temvec se dim odvaja v kamin preko krovne nape. V primeru fornelov ne gre za predstopnjo v razvoju odprtega ognjišca v štedilnik, temvec za locevanje ognja, namenjenega varcni in hitri pripravi živil, od ognja, namenjenega ogrevanju prostora. Navedeno dokazuje dejstvo, da so se v premožnejših bivališcih forneli pojavljali tudi skupaj s štedilnikom (ASGO 104: b. 824, 831, 836). Glede na to bi bili prej predhodniki elektricnih gorilnikov. Forneli so v arhivskih in ustnih virih dokumentirani le v Spodnji Vipavski dolini (ASGO 104: b. 824, 831), v Zgornji Vipavski dolini pa jih nismo zasledili. Glede na to, da gre za razvoj-no prvino, ki je je bila primerljivo kot spahnjenice dokumentirana v Spodnji Vipavski dolini in v Furlaniji (tak primer je razstavljen v Muzeju furlanske kmecke kulture v Fari 111 Iz opeke sezidani ognjišci sta bili dokumentirani tudi v Crnicah in v Velikih Žabljah (ZVKDS). 112 Do dandanes so se v Vipavski dolini ohranila ognjišca v Batujah, na Gocah, v Orehovici, na Pedrovem, v Podragi in Podgricu. Po konservatorskih merilih sta bili obnovljeni ognjišci v Skriljah in v Šempasu. Nekaj ognjišc je bilo tudi na novo zgrajenih, npr. v Podnanosu in v Podragi (ZVKDS). 113 Iz it. fornello, pomanjševalnica od forno, s pomenom ‘pec, pecica; gorišce’ (tudi ‘gorišce kotla, štedilnik’). V severnoitalijanskih pokrajinah so manjša zidana kurišca s poglobljeno odprtino, bodisi na ognjišcu ali pa samostojno stojece, imenovali fornello, fornetti ali fornacella (Scheuermaier 1956: 66). ob Soci), v Brdih,114 na tržaškem Krasu (Guštin Grilanc 2002: 38) in v Posocju ter je bila namenjena varcevanju kuriva115 in hitremu pogrevanju manjših kolicin živil, predvsem v gostilnah (Scheuermaier 1956: 67), jo lahko pripišemo furlanskim in urbanim vplivom.116 Nekatera ognjišca iz zacetka 20. stoletja so imela nad kurišcno odprtino vzidane lito­železne štedilniške plošce, lahko tudi kovinska vratca pri kurišcu, in so razen v nacinu odvajanja dima mocno spominjala na štedilnike (ASGO 104: 808, 810, 812, 824, 831, 832, 833, 835, 840, 841, 842). Ponekod so imeli na ognjišcu manjšo jamico, jacko, za hranjenje tlece žerjavice, po­krite s pepelom, s katero je bilo moc naslednji dan zanetiti ogenj. Pod ognjišcem, še vec­krat pa v zidu pod pecjo ali ob njej je bil pepelnik, imenovan pepeunak v Zgornji Vipavski dolini in pecnik v Spodnji Vipavski dolini. Pod ognjišcem je bila lahko umešcena tudi krušna pec ali pa kurnik. Navadno pa je bil prostor namenjen sušenju in shranjevanju drv, vecje posode ali košar. V primeru visokega ognjišca je na ognjišce vodila ena ali vec lesenih stopnic (SEM: Teren 15/5: 32, 35, 42; SEM: Risbe 15/241, 279; Budal 1993: 120). Nad ognjišcem se je razprostirala napa. Kadar je ognjišce zavzemalo celotno širino prostora oziroma v spahnjenicah, v katerih je dim lovil zidan obok, ki se je na vrhu zožil v kamin, je bila razmejevanju ognjišcnega in preostalega dela prostora namenjena lesena polica. Pogostejši in razvojno mlajši je bil nacin, da so na dimniško odprtino približno meter do meter in pol nad ognjišcem pricvrstili z zemljo, ilovico oziroma apneno mal-to ometano lijakasto konstrukcijo, imenovano napa. V Vipavski dolini dokumentirane nape so bile lesene117 in kvadratnega ali pravokotnega tlorisa.118 Sprva so bile prostrane in so lahko segale preko celotne širine kuhinjskega prostora, vzporedno s krcenjem obsega ognjišc pa so se krcile tudi nape. Obseg nape je bil po navadi nekoliko širši od ognjišca. Kamniti stebri, ki bi podpirali napo in katere je v opisu vipavskih ognjišc navedel Filip Tercelj (1927b: 49) ter jih v Istri zabeležil Gorazd Makarovic (1981: 143), v Vipavski dolini niso bili dokumentirani. Napa je bila namenjena lovljenju in prevajanju dima v kamin. Za boljši ulov dima in vleko so ponekod imeli nenehno odprta vrata ali pa so na napo na­mestili zaveso, ki je imela obenem okrasno vlogo (Musil 1955: 182–183). Kljub dimnikom so dim in saje ostali stalnica kaminskih kuhinj vse do razvoja neposrednega odvajanja dima pri kurišcu v zaprtem štedilniku. V dimniku so na lesenih palicah (koucih, rantah) sušili in prekajevali mesnine, na pletenih lesah pa sadje in po potrebi tudi drva. Prostor na policah na zunanji strani nape je bil namenjen prirocnemu shranjevanju poveznjene 114 Prim. GM: Fototeka. Magda Reja in Tatjana Sirk sta zapisali, da so imela »ognjišca, zgrajena po prvi svetovni vojni, na prednjem vogalu za ped globoko odprtino za žerjavico (ed. pepeljuh), prekrito z železnimi palicami. Tej novi pridobitvi za kuhanje so rekli fornel ali gardela« (Reja in Sirk 1997: 49). Po mojih podatkih je gardela zgolj rešeto, namešceno na vrh fornela, lahko pa je gardela tudi samostojno stojeci žar, namenjen pecenju klobas. 115 Na Krasu v tržaškem predmestju so bili forneli v rabi predvsem za kuho s premogom (Guštin Grilanc 2002: 38). 116 V Rencah je bilo dokumentirano tudi prenosno kurišce, ki so ga imenovali fornel. Gre za približno 40 cm visoko ter 25 cm široko in globoko posodo v obliki obrnjene štiristrane piramide na štirih nožicah z odprtino za pepel in dvema rocajema za prenašanje. Posodi se prilagaja kvadratna perforirana ponev. 117 Na Krasu in v Brdih so bile starejše nape tudi pletene (SEM: Teren 10). 118 Nape okroglega tlorisa in zvoncaste konstrukcije so bile pogoste v Furlaniji, Brdih (nape na zgonc, trombe), Ligu in Breginju (GM: Fototeka; SEM: Teren 7 in 10; ZVKDS; Reja in Sirk 1997: 50–51). posode in potrebšcin, ki so morale biti ves cas pri roki, a odmaknjene od otrok, mack in kokoši (npr. kresilo in kasneje vžigalice, likalnik, krtace, zaloga petroleja, bezgov pihal­nik ali meh za razpihovanje ognja). Pogosto so bili na polici v napi po velikosti razpore­jeni poveznjeni lonci. Na napo je bila lahko pritrjena oljenka (lumin, žlerba) (SEM: Teren 15/5: 4, 12, 19, 25, 33, 43; 15/6: 4, 6, 13; Keršic 1990: 344; Šcukovt 2007: 424–426). Med ognjišcno opremo so bili v Vipavski dolini kot tudi v širšem zahodnosloven­skem sredozemskem obmocju najznacilnejši zglavniki, tj. podstavki za naslanjanje drv. V Vipavski dolini so se v 20. stoletje ohranili železni zglavniki, obstajajo pa tudi price­vanja o rabi kamnitih in lesenih zglavnikov. Poleg preproste oblike zglavnika s štiri-mi nožicami in povezovalno precko so poznali tudi zglavnike s po dvema stebloma s konzolnimi oziroma košarastimi nastavki ter s trinožnikom kombinirane zglavnike, pri katerem je ena izmed nog trinožnika podaljšana v zglavnik, na sredi precke pa je lahko bilo še steblo s konzolnimi nosilci. Visok zglavnik, pri katerem sta stebli zgoraj povezani s precko, kakršni so bili pogosti v Furlaniji (Brisighelli 1930: Slika 1; Scheuermeier 1956: 69), na Tržaškem, v Istri (Makarovic 1981: 144–145; Starec 1996: 71) in v Brdih (GM: Fototeka; Reja in Sirk 1997: 47–51), je bil v Vipavski dolini dokumentiran zgolj na pre­možnejši domaciji Favetti v Skriljah (ZVKDS). Zakljucki preck, nog in konzol so lahko bili dekorativno polžasto zaviti in okrašeni z geometricnim vzorcem. Konzole so bile Ognjišcna oprema in posoda, Podbreg. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2004) namenjene obešanju zajemalk in ognjišcnega orodja, morebitnemu namešcanju ražnja in podpori rocajem ponev na trinožnikih, košarasti nastavki pa gretju pijace in jedace v loncenih posodah. Ponekod je imel zglavnik tudi snemljivo kovinsko zaslonko za zašcito ognja pred prepihom (SEM: Teren 15/5: 42; 15/6: 24: SEM: Risbe 15/184, 185, 235, 260; Feigel 2009: 11; Makarovic 1981: 143–145). Med ostalo ognjišcno opremo so bili v Vipavski dolini pogosti trinožni podstavki za posode, v Zgornji Vipavski dolini imenovani trinfes oziroma trimfes, v Spodnji Vipavski dolini pa trpiš.119 Navadno so bili v obliki trikotnika ali pa okrogli. Trikotniške razlicice so imele noge postavljene v vogale, umetelnejše so imele navzven privihane konice ali pa vboceno zaobljene stranice trikotnika, s katerimi so povecali odlagalno površino. Do-kumentiran je bil tudi trinožnik, kombiniran z zglavnikom s steblom, v katerega je bilo moc zatakniti ponev.120 Trinožnike so lahko nadomešcale trinožne loncene ali železne kozice, imenovane kastrole. Okroglo ali kvadratno mrežo za pecenje, žar (roš121 v Zgornji Vipavski dolini in gardela v Spodnji Vipavski dolini) so premogle zgolj nekatere domaci­je (SEM: Teren 15/5: 12, 15/5: 4, 100; SEM: Risbe 15/21, 175, 185, 255, 226, 310; Makarovic 1981: 141–145). Odstranjevanju pepela z ognjišca v pepelnik je bila namenjena železna 119 Iz furl. trepis in it. treppiede s pomenom ‘trinožno železno stojalo na ognjišcu’ (Bezlaj 2005: 236). 120 Verjetno gre za »veliki alpski trinožnik, prirejen za ponve z dolgim rocajem«, ki ga je Matija Murko pogrešal pri Slovencih (Murko 1962: 260). 121 Iz nem. der Rost s pomenom ‘rešetka’. V posameznih primerih so roš imenovali tudi kvadratno ponev, namenjeno pecenju klobas (SEM: Risbe 15/175). Brštulin – naprava za praženje kave, Goriški muzej. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2006) lopatica (žežu, žežel,122 šublca), premikanju razbeljene žerjavice pod trinožnike, kozice in na crepnjo pa klešce (malete, molete). Navedeno kovinsko opremo so navadno izdelo­vali vaški kovaci, le posamezni zglavniki so bili umetelno oblikovani obrtniški izdelki. Ognjišcne naprave so bile bodisi stalno namešcene na ognjišcu (npr. zglavnik, trinožnik) bodisi obešene na klinih v bližini ognjišca ali na zglavniku, žežu pa je bil navadno v pe­pelniku (SEM: Teren 15/5: 12, 43; 15/5: 4; SEM: Risbe 15/240). Nad ognjišcem je iz dimnika (raufnka) na verigi (v.rengi, vorejgi, ketni, keteng, kieta­uniku, vangi) in na svedrastem kavlju za nastavljanje želene višine visel kotel (kotu), v ka­terem so pripravljali vecino jedi. Veriga je bila v dimniku obešena na lesene palice (rante, kouce). Kotel je bil bakren (kufren) ali pa litoželezen (SEM: Teren 15/5: 26, 33, 42; Budal 1993: 120; Novinec 2006: 11; Feigel 2009: 11). Podobni kotli so bili razširjeni v sosednjih pokrajinah, na Krasu, v Furlaniji, Brdih in Istri (SEM: Teren 10; Scheuermaier 1954: 26).123 Med ostalo bakreno posodo so v virih v Zgornji Vipavski dolini pri premožnejših doma-cijah izpricane še bakrene pokrovke (pokrovace), ki so bile po velikosti zataknjene za žico na kuhinjski steni, v Spodnji Vipavski dolini pa škafi in zajemalke (korci) za shranjevanje in zajemanje vode. V primeru razstavljenih pokrovk drži Makaroviceva ugotovitev, da je bil »okrasni namen vsaj toliko važen kot njihova uporabnost« (Makarovic 1981: 242).124 122 Iz ben. it. sessola in furl. siessula, sessula, sciessula s pomenom ‘majhna zajemalka’ (Bezlaj 2005: 451). 123 Najstarejši dostopen vir, ki navaja rabo kotla, obešenega na svedrasto zavit kavelj, je freska Adama in Eve pri delu v hrastoveljski cerkvi iz leta 1490 (Makarovic 1981: 142). 124 Druga bakrena posoda, ki jo za bližnjo Furlanijo (Muzej furlanske kmecke kulture v Fari ob Soci) in Poleg obdelave v kotlu je izpricana toplotna obdelava živil tudi v loncenih in lito­železnih (grodlastih) razmeroma visokih trebušastih loncih (piskrih)125 in v kozicah (to-terah), ki so jih postavili na trinožnike oziroma so že same kozice imele tri noge (SEM: Risbe 15/214, 215, 304, 310). Takšnim loncenim ali železnim posodam so rekli kastrole, ki naj bi po pripovedovanju bile predhodnice trinožnikov. Lonceno posodo so izdelovali Ribnicani; v Zgornji Vipavski dolini so jo na šmarni dan kupovali na sejmu v Logu ali pa od zastopnice v Trgu (Vipavi). Posoda je bila prevezana z žico, ki je šcitila lonce pred tem, da bi pocili. Z žico so posodo prevezali sami ali pa vezarji Rezijani. Lonceno in litoželezno ognjišcno posodo so shranjevali na polici na napi. V skromnejših bivališcih so posodo shranjevali tudi v zaboju, na policah po zidnih nišah ali obešeno na steni. Za cvrtje masti so rabili železne ponve, za praženje kave pa brštulin (SEM: Teren 15/5: 27; 15/6: 4, 42–43; Feigel 2009: 11; Makarovic 1981: 230). Poleg ognjišca je bil od druge polovice 19. stoletja vzidan litoželezen ali bakren svinj-ski kotel, ponekod pa tudi bakren žganjarski kotel (SEM: Teren 15/5: 11).126 Svinjske kotle so rabili tudi za segrevanje vode pri pranju perila.127 Kotli so bili obzidani s kamnom, kasneje z opeko in navadno ometani. Pod njimi je bilo vzidano kurišce z železnimi vrat­ ci. Kadar kotla niso rabili, je bil lahko prekrit z lesenimi deskami, s cimer so pridobili prostor za odlaganje in shranjevanje pa tudi za sedenje. Žganjarski kotli so bili izkljucno bakreni, svinjski kotli pa tudi litoželezni (ASGO 104: b. 810, 824, 833, 839, 842). Zaradi skupnega kaminskega odvajanja dima je bilo v neposredni bližini ognjišca v steni tudi ustje krušne peci. Polkrožno ustje peci (žekno) je bilo v hiši, obokana notra­njost peci pa se je v primeru debelih zidov lahko nahajala v debelini zidu, navadno pa je segala v sosednji prostor (npr. v shrambo, v mezatic), v Spodnji Vipavski dolini pa tudi na prosto. V posameznih primerih je bila krušna pec celo pod ognjišcem (ASGO 104: b. 831, 842), kar je bilo sicer pogosto v Brdih in v Istri (SEM: Teren 10; Šarf 1964: 368). Sa­mostojno stojece peci, dokumentirane v Istri (Keršic 1990: 344), v Vipavski dolini nisem zasledila. Fanci Šarf je gradnjo krušnih peci umestila v zadnja desetletja 19. stoletja (Šarf 1964: 368), verjetno pa so jih vsaj pri tistih hišah v Spodnji Vipavski dolini, kjer je bilo dokumentirano krušarstvo, poznali vsaj že na zacetku 19. stoletja. Starejše peci so bile iz brusenca, mehkejšega sivega apnenca, mlajše pa iz opeke. Starejše peci so bile vecje, njihova velikost pa je bila odvisna tudi od velikosti kmetije in morebitne krušarske de­ Benecijo navajajo viri (Makarovic 1981: 239–241; Scheuermaier 1954: 34), v Vipavski dolini ni bila dokumentirana in to kljub temu, da je bila v Gorici od 19. stoletja dalje izpricana kotlarska obrt. 125 Bifonalna trebušasta oblika loncev naj bi omogocala ucinkovito segrevanje živil in hkrati šcitila jedi pred pepelom in sajami. Podobni lonceni lonci so bili izpricani v sosednjih pokrajinah, na Krasu, v Furlaniji, v Brdih, v Istri in v Beneciji (SEM: Teren 10; Guštin Grilanc 2002: 83; Reja in Sirk 1997: 91; Scheuermeier 1956: 20), niso pa poznali bronastih trinožnih trebušastih loncev, dokumentiranih v Furlaniji (Scheuermaier 1954: 23). 126 Premožnejši so imeli svinjski kotel v posebni svinjski kuhinji (SEM: Teren 15/5: 24; 15/6: 62). Scasoma, z uvajanjem štedilnikov, so tudi manj premožni prebivalci postavljali vgrajene svinjske kotle v vežah, v gospodarskih pritiklinah ali pa kar na prostem oziroma v nadkritem prostoru v bližini svinjaka (pod lopo) (SEM: Teren 15/5: 26). 127 Nekateri so imeli tudi posebne kotle za perilo, kar v primeru premožnejših, po mešcanskih vzorih zgrajenih renških bivališc, niti ni presenetljivo (ASGO 104: b. 833, 835, 836, 839, 842). Ognjišce, krušna pec, svinjski in žganjarski kotel, Podraga. (Risba: Tine Bizjak, 1958, Slovenski etnografski muzej) javnosti.128 Posamezne premožnejše kmetije so premogle tudi po dve peci: eno za peko kruha, drugo za potice (SEM: Teren 15; Šcukovt 2007: 428).129 Odprtina za pec je bila pokrita z lesenim ali železnim pokrovom (plehom, plohom), dim pa se je iz peci kadil preko enega ali vec oddušnikov, imenovanih istje oziroma istnek ali uodešnik. Pri peci je slonelo orodje, ki so ga rabili za potiskanje in popravljanje drv v peci, za razgrebanje žerjavice, za pometanje in odstranjevanje pepela in za vsajanje hlebcev v pec, in sicer železne vilice na dolgem rocu (podpeck), lesena ali železna greblja oziroma pastargauka, omelo iz melce ali iz žakljevine, lesen lopar ali lopata130 ter kovinska lopata (SEM: Teren 15/5: 32–34, 47–49, 64; SEM: Risbe 15/176, 187; ASGO 104: b. 839; Budal 1993: 120). Na prostranih nižjih ognjišcih so bile sedenju namenjene prucke (klopce) in trinožni stolcki (stoucki, stolice). Pogoste so bile tudi klopi, prislonjene ob steno ali namešcene v okensko ali v slepo nišo. Sedenju so bile namenjene tudi z lesom obložene police v slepih 128 V Rencah je bilo v cenilnem operatu franciscejskega katastra izpricanih trideset krušaric (ASTS 171: 438), zato lahko domnevamo, da nesorazmerno velika krušna pec dokazuje obstoj krušarske obrti (ASGO 104: b. 805, 808, 812, 831, 832, 833, 836, 838, 839, 840 841, 842; PANG 1: t. e. 103, 104). 129 Tudi po uvajanju štedilnikov so ponekod v kuhinji ali pa v drugem prostoru ohranili krušne peci, ceprav so imeli štedilniki vgrajeno pecico (AGGO 104: b. 805, 824, 830, 831). Najveckrat je bilo ustje peci še vedno v kuhinji, z uvajanjem štedilnikov pa je tudi pec dobivala samostojnejšo lego. Ena izmed dokumentiranih renških stavb je imela krušno pec celo pridruženo svinjskemu kotlu pri svinjaku (PANG 1: t. e. 104). 130 Za obmocje Štandreža v neposredni bližini Gorice je dokumentiran tudi poseben lopar šesterokotne oblike za vsajanje potice (Budal 1993: 120–121). ali okenskih nišah. Otroci so pogosto sedeli kar na odžaganem okroglem polenu (blajn-cu). Z višanjem ognjišca in krcenjem površine pa je prišla v rabo premicna klop, imeno­vana škanj.131 To so bile klopi na visokih deskastih nogah, ki so bile zgoraj podaljšane v naslonjala za roke. Ta so bila lahko profilno obžagana, prav tako je bil lahko profilen izrez v spodnjem delu nog (SEM: Risbe 15/178; Makarovic 1981: 200). Ponekod je bila klop celo pricvršcena na napo (SEM: Teren 15/5: 43).132 Klopi z naslonjalom so se poleg sedenja uporabljale tudi za varovanje ognja pred prepihom. Stoli z naslonjalom (k.ntrege, kontrege, k.ntrejka) z lesenim, v Spodnji Vipavski dolini tudi s pletenim sedišcem, so bili v kaminskih kuhinjah redki.133 Tudi ob morebitni kuhinjski mizi, ki jo je navadno na­domešcala mentrga, so imeli v Zgornji Vipavski dolini klopi brez naslonjala (SEM: Teren 15/5: 43; 15/5: 4–6; 15/6: 13; SEM: Risbe 15/46, 182, 186, 191, 210, 224, 226, 267, 299, 302, 303, 305; Šarf 1964: 366). Oprema kaminske kuhinje Poleg ognjišcne opreme so bile v kaminski kuhinji do izteka 19. stoletja navadno še necke (SEM: Teren 15/5: 6, 34; 15/6: 28; SEM: Risbe 15/300) ali mentrga134 v Zgornji Vipavski dolini oziroma vintula ali vinkla135 v Spodnji Vipavski dolini. Zgornji del mentrge je bil oblikovan v obliki narobe obrnjene prirezane štiristrane piramide s pokrovom na preklop, spodnji del pa je bil bodisi v obliki skrinje z eno ali vec odprtinami s smucnimi zapirali oziroma vratnicami bodisi je imel med noge vstavljen predal ali dva. Mentrga ni bila namenjena le mesenju kruha in shranjevanju manjše kolicine moke, kvasa, prta, valjarjev, strgalca in vcasih tudi kruha, okoli mentrge je bilo moc tudi sedeti in obedovati. Kjer niso premogli mentrge, so zamesili na leseni deski (plohu). Le nekatere kaminske kuhinje so imele tudi mizo s predalom (SEM: Teren 15/5: 6–8, 34; SEM: Risbe 15/254, 277, 279, 283, 284; Budal 1993: 124).136 Vodo so shranjevali v lesenih, v Spodnji Vipavski dolini tudi bakrenih, kasneje plo-cevinastih škafih ali vedrih, v Zgornji Vipavski dolini imenovanih štenjaki,137 v Spodnji vipavski dolini pa šagloti,138 v posameznem primeru celo v velikih kamnitih posodah (kamnih). Posode so bile postavljene na klop, na leseno polico, na spodnji del sklednika, na polico v zidni niši, v posameznih primerih pa tudi na konzolno kamnito polico,139 ki 131 Iz ben. in trž. it. scagno s pomenom ‘stol z naslonjalom ali brez njega’ oz. iz furl. scagn ‘klop’; knjižno it. scagno ‘klop’ (Bezlaj 2005: 52). 132 Najstarejši znani primerek takšne klopi naj bi po Makarovicevem mnenju sodil na prelom 18. in 19. stoletja. Hrani ga Tolminski muzej (Makarovic 1981: 200). 133 Na Gocah in v Lozicah so še sredi petdesetih let 20. stoletja poznali zgolj po en stol z naslonjalom za hrbet in roke, ki so ga imenovali tron (SEM: Teren 15/5: 2; SEM: Risbe 15/159). 134 Iz. nem. Mehltruhe s pomenom ‘skrinja za moko’. 135 Iz furl. vintule s pomenom ‘krušna skrinja’. 136 Na Gocah je bila dokumentirana tudi preklopna miza (miza za dol dent) (SEM: Risbe 15/118). 137 Iz furl. stagnac s pomenom ‘plocevinasto vedro’; prim. Scheuermeier (1956: 327). 138 Iz furl. seglot s pomenom ‘vedro’; prim. Scheuermeier (1956: 34). 139 Na konzole položene kamnite police so bile pogostejše na Krasu (Godina Golija 2005: 376; Lah in Rencelj 2008: 199). so jo v Zgornji Vipavski dolini imenovali škafounik, v Spodnji Vipavski dolini pa viedr­nik. Umetelnejši leseni škafouniki so imeli zaobljeno prirezani stranici, nogi in vrhnjo precko. Prednja stranica je bila lahko zakrita z zavesico. Starejši škafi so imeli lesene obroce, mlajši že kovinske; boljši so bili iz murvinega lesa z medeninastimi obroci,140 tr-pežnejši pa iz brinovega. V škafu oziroma vedru je bil lesen, v Spodnji Vipavski dolini tudi bakren, kasneje pa plocevinast korc (zajemalka), iz katerega so pili (Budal 1993: 124; Feigel 2009: 11). Posodo so pomivali v nižjem škafu brez uhljev (pomiuniku, pomivarci) na škafouni­ku ali na posebni klopi v shrambi ali kuhinji (SEM: Teren 15/5: 6, 19, 31, 43; 15/6: 16, 24 62; SEM: Risbe 15/183, 242, 256), le redki so imeli v niši pod oknom ali v slepi zidni niši vzidan kamnit in kasneje betonski lijak (šeglar)141 z odtokom, speljanim iz stavbe na dvo­rišce ali na cesto (ASGO 104: b. 808, 824, 831, 835, 836). Posoda se je odcejala na ravnem delu lijaka ali pa na leseni polici. Vodo so v kuhinjo prinašali iz lastnih dvorišcnih ali bolj oddaljenih skupnih arteških vodnjakov v škafih na glavi, podloženih s svitkom, ali pa v vedrih iz pocinkane plocevine (Kosta 2003: 63).142 Ce v kuhinji ni bilo prostora, je bilo shranjevanju vode namenjeno mesto v veži ali pa v shrambi (špajzi) (SEM: Teren 15/5: 5). V premožnejših domacijah v Spodnji Vipavski dolini je lahko shranjevanju vode in po­mivanju posode služil poseben prostor, nekakšna pomivalnica, imenovana viedrnik ali šeglar.V viedrniku je bil lahko tudi vzidan kotel za kuho prašicem in perila. Na nekaterih nacrtih iz prve polovice 20. stoletja je poseben prostor, povezan s kuhinjo in verjetno namenjen shranjevanju vode in pomivanju posode, oznacen tudi kot lavandino,143 cucina sporca144 oziroma spazza cucina, na katerih je v dveh primerih prostoru za shranjevanje vode dodana še pec (PANG 1: t. e. 103, 104). V zidovih so bile pogosto zidne niše, namenjene odlaganju svetilke, v skromnejših bivališcih pa tudi prirocnemu shranjevanju osnovnih živil in posode. Zidne niše so bile lahko opremljene s policami ali pa celo s podboji in eno ali dvema vratnicama. Tecaji vrat in kljucavnica so bili kovinski, vratnica pa je bila sestavljena iz okvirja in kvadra­tnih polnil. Takšne zidne omare so imenovali lormarcki145 in so bile zaradi teme in hladu v debelini kamnitega zidu primerne za hranjenje živil (SEM: Risbe 15/249, 285; Keršic 1990: 344). V stanovanjski kulturi kmeckega prebivalstva na Slovenskem so se samostoj-no stojece kuhinjske omare v širšem obsegu uveljavljale od druge polovice 19. stoletja (Keršic 1990: 372; Makarovic 1981: 184). Pogoste so bile omare z enim vratnim krilom in enim ali vec predali v spodnjem delu oziroma kombinirane omarice z enim krilom na 140 Takšne naj bi izdelovali v Sanaboru (SEM: Teren 15/6: 61). Škafi iz murvinega lesa so bili cenjeni tudi zato, ker je bila v njih hranjena voda boljša, saj murvin les ne izloca creslovine (Belingar 2007: 54). 141 Iz furl. seglar s pomenom ‘lijak’. 142 V Vipavski dolini za prenašanje vode niso bili dokumentirani bakreni kotlicki, ki so se v paru nadeli na povirek, oprtali preko ramen in so bili v navadi v Furlaniji, Beneciji, Brdih in v Istri (Makarovic 1981: 239–242; Scheuermeier 1956: 34, 317; Reja in Sirk 1997: 63). 143 Iz it. lavandino s pomenom ‘umivalnik, lijak’. 144 Iz it. sporco s pomenom ‘umazan’. Iz italijanskega izraza cucina sporca izvira briški izraz šporca, s katerim oznacujejo prostor za shranjevanje vode in pomivanje posode (Keršic 1992: 99; Reja in Sirk 1997: 56), ki je primerljiv s spodnjevipavskim viedrnikom oziroma šeglarjem. 145 Iz it. armadio s pomenom ‘omara’. Škafounik, Erzelj. (Risba: Tine Bizjak, 1958, Slovenski etnografski muzej) eni strani ter tremi ali vec ožjimi predali (ladlci)146 na drugi in enim ali dvema širšima predaloma spodaj. Vratno krilo je navadno segalo preko roba predalov in je bilo moc z eno kljucavnico zakleniti vrata omare in obenem pripreti predale. Okovje in kljucavnica so bili kovinski, lahko pa se je vratnica zapirala zgolj s kovinskim zapahom. Na policah v slepih nišah ter zidnih ali kuhinjskih omaricah so shranjevali manjše kolicine živil.147 146 Iz nem. laden s pomenom ‘nalagati, naložiti’. 147 Npr. moko v deži ali v predalih, kašo v predalih, ki so jih ob kuhi lahko odnesli k ognjišcu, vrednejša živila (npr. sladkor in kavo) ter manjše kolicine drugih živil. Vecje kolicine moke so shranjevali v zaboju ali v skrinji (banku, bajnku), v katerega so položili kovinsko palico, da se moka ni pregrela. Prav tako so v Kamnit lijak (šeglar), Muzej furlanske kmecke kulture v Fari / Museo della Civiltŕ Contadina Friulana, Fara D'Isonzo. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2009) Zidne omarice so bile zelo primerne za shranjevanja živil, saj v njih ni bilo samo temno, temvec tudi hladno. Prav tako so na policah v zidnih in prostostojecih omarah hranili drobni inventar in vcasih celo denar. Sol so imeli v leseni solnici (šalci, kupi za sol) v omari ali pa je lesena škatlasta posoda visela na steni. Posamezne domacije so imele v hiši tudi skrinjo, namenjeno kisanju mleka. V kaminskih kuhinjah premožnejših domacij so se lahko pojavljale tudi že kredence (SEM: Teren 15/5: 6; SEM: Risbe 15/180, 201, 206, 208; Keršic 1990: 372). Lonceno posodo so shranjevali v sklednikih, v katerih so bili na vrhu zloženi kro­žniki (v Zgornji Vipavski dolini imenovani talerji in v Spodnji Vipavska dolini tonti),148 v sredini sklede, spodaj pa skodelice. Posoda je bila poveznjena, tako da so se prah in saje nabirali samo na zunanji strani, notranjost pa je ostala cista. Sklednik je bil lahko visok, samostojno stojec ali pa pricvršcen na steno. Navadno se je nahajal na tistem delu stene, kjer ni bilo dima. V spodnji del sklednika so lahko bili umešceni predali za shranjevanje soli, pribora ali drobnega inventarja. V primeru visokega sklednika je bil v spodnjem delu lahko prostor za shranjevanje vode ali obešanje kotlicka, ki je bil lahko zakrit z za­veso. Skledniki so postali splošno razširjeni v kmecki stanovanjski kulturi v 19. stoletju, predvsem v Spodnji Vipavski dolini pa so jih v kaminskih kuhinjah lahko nadomešcale že kredence oziroma vitrine (SEM: Teren 15/5: 12–13, 34–35, 43, 49, 61, 90; 15/6: 5, 61; SEM: Risbe 15/179, 223, 280; Feigel 2009: 11; Keršic 1990: 372; Makarovic 1981: 180). Jedilna posoda (sklede, latvice in krožniki) je bila loncena, zgolj posamezni kosi so bili fajancni ali porcelanasti. Tudi pivska posoda (rocke, vrci, skodelice) je bila povecini še loncena (SEM: Risba 15/199), steklenina je bila maloštevilna. Kljub temu da je bilo v Gorici kar nekaj kositrarjev,149 raba kositrne posode razen izjemoma ni bila dokumenti­rana (SEM: Teren 15/5: 257).150 Z loncevino so kmete oskrbovali ribniški loncarji, kupo­vali so jo na sejmih ali pa preko zastopnice v Vipavi. Posamezne beloprstene majolicne izdelke so dobili preko posrednikov iz italijanskih mest, fajancno keramiko pa so izde­lovali tudi v Gorici in Solkanu.151 Loncevino so prevezovali z žico sami ali pa piskrovezi bankih shranjevali žito, jecmen, fižol in suho sadje. Žito so shranjevali tudi v pokoncnih k.sonih. Skrinje so bile le redko v kuhinji, navadno so bile v shrambi, na hodniku na vrhu stopnic (na musovžu) oziroma na kašci. Prav tako so v shrambi ali kleti shranjevali mesnine, meso in mast v velikih okroglih ali kubicnih kamnitih posodah (kamnih), zgoraj zaprtih z lesenim pokrovom in kljucavnico, lahko tudi v loncenih, kasneje plocevinastih posodah (lempah). V shrambi je v leseni pokoncni sir.nci zorel sir, kis pa so hranili v lonceni rocki (krugli) (SEM: Teren 15/5: 34, 49, 101; SEM: Risba 15/44, 219, 238, 245, 248, 298, 301). Zgolj premožnejše domacije so premogle posebne prostore, namenjene izkljucno shranjevanju, ki so jih imenovali kašca, drugi so za shranjevanje rabili visoko mezaninsko podstrešje. Prav zaradi shranjevalne namembnosti na Vipavskem in na Goriškem poimenujejo podstrešje kašca oziroma na kašci še danes, ko niso vec namenjena shranjevanju. 148 Iz furl. tond s pomenom ‘krožnik’. 149 V Gorici je bilo kositrarstvo dokumentirano že v 16. stoletju, vrhunec razvoja pa naj bi doseglo v 18. stoletju. Kositrna posoda je bila razširjena predvsem med manj premožnim mešcanstvom, vprašanje pa je, v kolikšni meri je bila prisotna na podeželju. Proti koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja sta kositer nadomestila pocinkana plocevina in porcelan (Cossar 1940: 5–7). 150 Kositrno posodje je pomenilo najdražjo in najimenitnejšo vrsto pivskega in jedilnega pribora. V kmeckih okoljih naj bi po ugotovitvah Gorazda Makarovica imelo precejšen reprezentativni pomen za okras notranjšcin (Makarovic 1981: 239). 151 Beloprsteno keramiko naj bi v drugi polovici 18. stoletja izdelovala delavnica Pietra Brauza v Solkanu (Kos iz Rezije. Neredko so z žico opletli in ucvrstili tudi beloprsteno posodo. Steklenino za domaco rabo so izdelovale steklarne na obmocju Trnovskega gozda, Lokovca in v javor­niških gozdovih na Notranjskem.152 Otroci so jedli iz lesenih toril (SEM: Risba 15/157), ki so jih po hišah prodajali Rovtarji. Tudi krožniki so bili leseni (SEM: Teren 15/5: 43; 15/6: 4, 28, 43; Cossar 1926; Feigel 2009: 11; Makarovic 1981: 234). Jedilni pribor so hranili v škatlastem lesenem ali plocevinastem perforiranem žlic­niku, obešenem na sklednik ali v njegovo bližino. Leseni žlicniki so bili sestavljeni iz ogrodja in naluknjanega polnila. Tudi žlicnike so zaceli v kmeckih bivališcih uporabljati šele v 19. stoletju. Uporaba žlicnika predpostavlja rabo lesenih žlic, ki so jih izdelovali ribniški suhorobarji, šele konec 19. stoletja pa so priceli uporabljati tudi železne. S ko­vinskim priborom (žlicami, vilicami (piruani) in noži), ki ga je bilo moc shranjevati v miznem predalu, so iz kuhinj izginjali tudi žlicniki (SEM: Teren 15/5: 43; 15/6: 4, 28, 43; SEM: Risbe 15/221, 244, 312, 318; Budal 1993: 124; Makarovic 1981: 181–183). 1991: 33). 152 Prva steklarna na Goriškem je zacela delovati na obmocju Gorenje Trebuše leta 1722. Leta 1759 zasledimo drugo steklarno, ki so jo zaradi izrabljenosti okoliških gozdov prenesli leta 1771 v Mrzlo Drago. V javorniških gozdovih na Notranjskem je prvo steklarno ustanovil leta 1774 tržaški trgovec Jacobo Baletti (Kos 1991: 48–49; Kolenc 2011: 95–125). Sklednik, Podbreg. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2004) Z žico vezana beloprstena skleda, Rence. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2008) V kuhinjah premožnejših bivališc so bile na steni za razpeto žico (drotom) ali kovin-skim držalom zataknjene po velikosti zložene bakrene, v skromnejši razlicici plocevina­ste pokrovke (pokrvace). Tudi zajemalke, manjši strgalniki in morebitne druge kuhinjske potrebšcine so navadno visele obešene na žico in na žeblje na steni (SEM: Teren 15/5: 12–13, 34–35, 43, 49, 90; 15/6: 5; SEM: Risbe 15/292, 294). V kuhinji so bili navadno še kamnit, lesen, pri premožnejših tudi medeninast možnar (kamn, tokaunca) za drobljenje kave, popra in hrena (Makarovic 1981: 235–237), lesen s kovinskim okovjem ali medeni­nast mlincek (malnc) za mletje kave (SEM: Risba 15/9) in lijaki.153 V kaminski kuhinji se je pogosto nahajal še kokošnjak.154 Navadno so imele kokoši z letvami zagrajen prostor pod stopnicami, pod klopjo ali pod ognjišcem. V kuhinji je bilo lahko tudi tnalo za seka­nje in cepljenje drv (SEM: Teren 15/5: 6, 23, 43; SEM: Risbe 15/221).155 Kadar je bila kuhinja v pritlicju, so bila tla navadno kamnita, in sicer iz brusenih škrli oziroma iz lašter (flišnega pešcenjaka).156 Le najpremožnejša bivališca so imela tla iz bele­ 153 Drugi gospodinjski pripomocki (npr. pinja za medenje masla, leseni modeli za oblikovanje masla, strgalniki (noži), na vecjih kmetijah še stope za stopanje jecmena) so bili navadno v shrambi ali v kleti (SEM: Teren 15/5: 34; SEM: Risbe 15/26, 41, 42, 213, 297). 154 Vesna Guštin Grilanc je v posameznih kaminskih kuhinjah na tržaškem Krasu zabeležila celo rejo prašicev (Guštin Grilanc 2002: 60). 155 Prim. npr. sliko Ivane Kobilice v Narodni galeriji v Ljubljani iz okoli leta 1889 z upodobitvijo kuhinjskega interjerja kmecke kuhinje iz Ilirske Bistrice. 156 Siv kamen oziroma brušene škrli so lomili v kamnolomu blizu Orehovice (SEM: Teren 15/5: 44). Leseni žlicniki, Goriški muzej. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2006) ga kamna (apnenca), najrevnejši pa iz zbite zemlje. Ce je bila kuhinja v nadstropju, je bil navadno pod lesen, le okoli ognjišca so bile škrli. V primeru, da je bila kuhinja nad obo­kano kletjo, so bila tla lahko kamnita (SEM: Teren 15/5: 10, 26, 44). V Spodnji Vipavski dolini so bila tla pogosto tudi opecnata. Od zacetka 20. stoletja se je uveljavljal betonski tlak (ASGO 104). Do vpeljave elektrike med obema vojnama so v kuhinji za razsvetljavo rabili svetlobo žarecega ognja pa tudi trske iz jelovega lesa (grlevice),157 ki so jih zataknili kar ob rob ognjišca ali pa v celešnik (hlapca oziroma klešce) na ognjišcu. Svetili so tudi s plocevinastimi oljenkami (lminci, žlerbami, lažernami) in petrolejkami (lampami na petrolej, slepiu.nco), ki so navadno visele na napi (SEM: Teren 15/5: 19, 25; 15/6: 63, 77; Rodman in Makarovic 2000: 115). Okna so zastirali z blagom, ki so ga pricvrstili z žeblji, vcasih pa tudi z zavesami (fernki, koltrinami) (SEM: Risbe 15/285).158 Zavesice so krasile tudi napo, prekrivale prednjo stran škafounika, vcasih tudi locne odprtine pod ognjišcem. Stene so ponekod navkljub dimu krasili vezeni zidni prtici. Podeželsko prebivalstvo Vipavske doline je kaminske kuhinje uporabljalo skoraj cetrtino tisocletja, od sredine 18. stoletja (ce vzamemo za pricevalno risbo Capellarisa iz leta 1752 157 Grlevica naj bi bila po besedah informatorjev izpeljanka iz besede grl, tj. srednji del debele smrekove veje (SEM: Teren 15/5: 19). 158 Iz furl. coltrine s pomenom ‘zavesa, zastor, zagrinjalo’. Pokrovke (pokrvace) in zajemalke (korci) na kovinskem držalu (dratu), Podbreg. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2004) Možnar (kamen) in tolkac (klapca), Žvanuti. (Risba: Tine Bizjak, 1958, Slovenski etnografski muzej) Kurnik v kuhinji (hiši), Podgric. (Foto: Fanci Šarf, 1958, Slovenski etnografski muzej) z upodobljenim dimnikom na rihemberški stavbi izven grajskega obzidja) do zacetka 21. stoletja (ko sta bili v Vipavski dolini dokumentirani še dve kaminski kuhinji, kjer so red- no kuhali na odprtem ognjišcu).159 Ožji razpon splošno razširjene rabe pa zajema slabo stoletje, od sredine 19. stoletja do uvajanja štedilnikov sredi prve polovice 20. stoletja.160 Medtem ko je bila kaminska kuhinja v Zgornji Vipavski dolini dobro dokumentirana v okviru Orlovih terenskih ekip Etnografskega muzeja in se je do danes ohranilo tudi nekaj kuhinj, v katerih v enem primeru stalno, sicer pa obcasno zakurijo na ognjišcih, pa so viri za preucevanje kaminskih kuhinj v Spodnji Vipavski dolini bolj pomanjkljivi. Slika, ki smo jo predstavili na podlagi arhivskih in ustnih virov, je pokazala tako v ter­minologiji (npr. spodnjevipavski izrazi trpiš, šalberoba, viedrnik, mezat, kadin, kovjerta, šeglot, tont) kot v posameznih prvinah (npr. opecna gradnja ognjišc in tlak v kuhinjah, 159 Še v 21. stoletju so na ognjišcu kuhali v Velikih Žabljah in v Lozicah (Šcukovt 2007: 424). 160 Na podlagi ankete Popis ognjišc v Sloveniji, ki jo je izvedel Etnografski muzej preko Zadruge dimnikarjev Slovenije, je razvidno, da je bilo v zacetku petdesetih let na obmocju Crnic, Gojac, Raven, Batuj, Sela, Vrtovina, Skrilj, Stomaža, Lokavca, Velikih Žabelj, Vipavskega Križa, Predmeje, Otlice, Gaberij in Šmarij v rabi še vsaj 120 odprtih ognjišc; v casu ankete v zacetku šestdesetih let 28, opušcenih, a ohranjenih pa 15 (Šarf 1964: 376). Upodobitev štedilnika v oglasu goriških pecarjev A. Ferluge in R. Pahorja. (Iz: Rocni kažipot po Goriškem in Gradišcanskem in koledar za navadno leto 1923) spahnjenice, forneli) vecje podobnosti spodnjevipavskih kaminskih kuhinj s furlanskim in briškim stavbarstvom in stanovanjsko kulturo kot z zgornjevipavskim. In vzajemno, zgornjevipavske kaminske kuhinje, sestavni deli in izrazi (npr. trinfes, špajza, škafounik, izba, štenjak, talar) se zdijo bolj primerljivi s kraškimi, morda celo s kranjskimi kot s spodnjevipavskimi. Štedilniška oziroma bivalna kuhinja Bivalno kuhinjo je omogocila uvedba štedilnikov in neposrednega odvajanja dima od kurišca preko zidanih ali kovinskih dimnih tuljav. Z vidika zapiranja ognja v ognjeno komoro velja kot predhodnika uvajanja štedilnikov navesti fornele, vdolbine na ognjišcu, namenjene hitrejšemu in varcnejšemu segrevanju živil, z vidika oblikovne podobnosti pa visoka ognjišca z vzidanimi litoželeznimi plošcami. Izgradnji fornelov kot vgrajevanju litoželeznih plošc v ognjišca so botrovale težnje po varcevanju s kurivom; o tem prica tudi etimologija izvorno nemškega narecnega izraza za zaprto kurišce (šparget),161 pa tudi slovensko (štedilnik) in italijansko (focolaio economico) poimenovanje. Toda šele s prikljucitvijo dimovoda ognjeni komori, torej z neposrednim odvodom dima od plame­na, lahko govorimo o brezdimni beli oziroma bivalni kuhinji.162 161 Iz nem. der Sparherd s pomenom ‘štedilnik’. 162 Da izgradnja štedilnikov ni nujno povezana z razvojem odvajanja dima in vzpostavitvijo dimnikov, je za obmocje Švice ugotovil Richard Weiss: na obmocju kaminskih kuhinj na jugu Švice je bila izgradnja dimnika navadno predhodna vpeljavi štedilnika, na severu Švice, na obmocjih slamnate strešne kritine in Štedilniki V Gorici so z zidanimi in prostostojecimi štedilniki nadomešcali odprta ognjišca od druge polovice 19. stoletja naprej,163 zagotovo pa v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Nave-deno potrjujejo redna oglasna sporocila v goriški periodiki za izdelovalce štedilnikov, za keramicne pecnice in za kovinsko okovje.164 Železni štedilnik je poleg odprtega ognjišca z napo naveden v spominih Avguste Šantel ml. iz konca sedemdesetih let 19. stoletja: »Imela je veliko odprto ognjišce z napo na vrhu, zraven pa železen štedilnik« (RPNG: Rokopis; Šantel 2006).165 V sedemdesetih letih 19. stoletja so se pojavili prvi štedilniki tudi na podeželju Spo­dnje Vipavske doline (ASGO 104: b. 805, 807, 808, 810, 812, 824, 830, 831, 833, 836, 836, 839). V Trgu (Vipavi) naj bi imeli prvi štedilnik Skukovi, in sicer naj bi ga konec 19. stoletja postavil zidar Vincenc Poniž (Rodman in Makarovic 2000: 34). Leta 1918 je bil na fotografiji vipavskega trgovca Ivana Možeta dokumentiran zidan, s keramicnimi plo-šcicami obložen štedilnik v Lekanovi hiši (Nusdorfer Vuksanovic 2000: 55). Okoli leta 1900 so bili – po ustni navedbi – prvi štedilniki zgrajeni v gostilnah in v nekaterih pre­možnejših in novostim naklonjenih gospodinjstvih tudi na podeželju Zgornje Vipavske doline, in sicer v Dolgi Poljani, Mancah, Porecah in Sanaboru (SEM: Teren 15/6: 23, 45; Plahuta 2002: 69). Prvi štedilniki v Podragi so bili po ustnih virih prav tako zgrajeni v zacetku 20. stoletja. V vecjem obsegu so stanovalci nadomešcali ognjišca z zidanimi štedilniki v dvajse­tih in tridesetih letih 20. stoletja, sploh v Spodnji Vipavski dolini v casu povojne obnove bivališc.166 Za razliko od Spodnje Vipavske doline so v Zgornji Vipavski dolini štedilniki izpodrinili ognjišca šele po drugi svetovni vojni (ASGO 104; SEM: Teren 15/5: 63; 15/6: 64). Uvajanje štedilnikov so nekateri spremljali z dobro mero nejevolje. Tako je Filip Ter-celj zapisal: Novi cas podira ognjišca in zida štedilnike. Mogoce je iz prakticne strani to boljše – vsakdo ve, da ga je na ognjišcu marsikdaj peklo v kolena, a zeblo v hrbet – vendar se zdi, da so podrta ognjišca veckrat podrla tudi vzajemno družinsko življenje. Prišla je k hiši »ta mlada« in zahotela po »nobel« štedilniku. Vnel se je prepir med mladimi in starimi, ki so dolge veke nekako prirasli na ognjišce in se pomanjkanja drv, pa so razmeroma zgodaj vpeljali štedilnike, dim pa se je iz odprtine nad štedilnikom še naprej prosto vil po prostoru (Weiss 1959: 119). 163 Paul Scheuermaier je na podlagi terminologije za severnoitalijanske pokrajine postavil, da so so se štedilniki uveljavljali iz severnih, vzhodnih in zahodnih obmocij (Scheuermaier 1954: 68), kar bi veljalo tudi za Gorico in okolico. 164 Npr. oglasna sporocila za izdelovanje »štedilniških ognjišc (Sparherdov)« v Koledarju (1895), Kažipotu (1897, 1899, 1923), v casopisu Soca itd. 165 Luciana Budal je za Štandrež v neposredni bližini Gorice navedla uvajanje štedilnikov za konec 19. stoletja (Budal 1993: 120). 166 »Pri obnavljanju v vojni razrušenih hiš se pa odpravlja še ognjišce in postavlja štedilnik« (Tercelj 1924: 263). le s težavo locili od njega. Navadno je tako, da nove stvari niso ravno sreconosne. (Tercelj 1927b: 49) Še nazorneje je Tercelj proces modernizacije opisal v povesti Vozniki: Hišo so predelali. Iz kuhinje se je umaknilo staro ognjišce. Zanj se je še najbolj potegoval Gregor. Na tem ognjišcu, obrobljenem z gladkim kraškim kamnom, so rasli rodovi. V zimskih vecerih je sedela okrog zglavnika družina. Burja je tulila v kaminu in porivala dim pod sajasto napo. Zazidali so kamin in v kotu postavili zidan štedilnik. Sprva se Gregor kar ni mogel navaditi na novo kuhinjo. »Nic ni vse skupaj,« je rentacil, »zdaj so mi še ogenj zaprli!« Ženskam je bilo pa kar všec: svetla in snažna kuhinja, kamor so brez skrbi obesile prebarvan sklednik in blešcece bakrene pokrivace s korci. Iz velike veže so izruvali gladke kraške skrili in tla zalili s cementom. (Tercelj 1940: 30) Zanimivo je nasprotje med zadržanostjo duhovnika Tercelja, ki pravi, »da nove stvari niso ravno sreconosne«, ter odkritim navdušenjem nad štedilnikom uršulinke Lu-itgarde Rihar: Velika dobrota za gospodinjo je danes železno ognjišce in to ne le z ozirom na snažnost, nego tudi glede na druge preimenitne vrline njegove. [...] Ognjišca prejšnjih casov bi bila pac zaslužila ime »potratljivo ognjišce«, ker se je kurilo vrh njih ter potratilo premnogo toplote, katere je skoraj 99 % zbežalo brez prida v dimnik. Tudi snaga poleg takega ognjišca ni bila lahka rec, ker je moral dimnik biti izpeljan naravnost iz kuhinje. Kako crna in sajasta je bila taka kuhinja! – Iz tega dvojnega ozira, radi snage in varcnosti, je razvidno, kolika pridobitev za hišo je železno ognjišce, ako je prav narejeno. Dobro narejeno železno ognjišce prihrani gospodinji mnogo goriva, pa tudi dela in sitnosti. – Ker se ne kuri žele­zno ognjišce na površju, kamor se postavljajo lonci, ampak pod železnim pokro­vom v zaprtem prostoru – uporabi se malone vsa toplota ter odhaja še potem po ceveh v dimnik, kuhinja pa ostane cista in neokajena. (Rihar 1902) Dejstvo, da so bile ženske bolj navdušene nad odstranjevanjem ognjišc in zidanjem štedilnikov,167 je v okviru utecene delitve dela v kmeckem in delavskem okolju prve po­lovice 20. stoletja razumljivo, saj so za kuhinjo in kuhinjska opravila skrbele v prvi vrsti, ne pa izkljucno, ženske. Starejši štedilniki so bili zelo podobni ognjišcem. Tudi namešceni so bili navadno na isto mesto kot poprej ognjišca. V nekaterih primerih so celo ohranili ognjišce in štedilnik zgolj prizidali ognjišcu (ASGO 104: b. 830, 833, 839). Štedilniki so bili sezidani iz ope-ke, kot vezivo so v malto zamešali sol ali kri.168 Navadno so bili ometani, lahko pa tudi prebarvani z oljno barvo (SEM: Teren 15/5: 65; ZVKDS). Imenitnejše razlicice štedilni­kov so bile obložene s keramicnimi plošcicami (kahlcami). Na vrhu so imeli vgrajeno litoželezno plošco (plako), skromnejši z eno odprtino, boljši pa vsaj s tremi odprtinami 167 O navdušenju mladega dekleta nad zidanim štedilnikom v premožnem briškem bivališcu prim. tudi zapis v kroniki Dore Obljubek (GM: Kronika: 6). 168 Zidani štedilniki po drugi svetovni vojni so bili zgrajeni iz šamotne opeke. razlicnih velikosti in s koncentricnimi obroci (rinkami, kolaci). Rinke je bilo moc sneti in prilagoditi velikosti posode, ki so jo za kuho v neposrednem stiku z ognjem oziroma žerjavico vstavili v odprtino. Boljši štedilniki so imeli kovinski, navadno železni okvir, distancne palice ter zapiralna vratca kurišca in odprtine za pepel. Kurišce je bilo na kovinskem rešetu, skozi katero je padal pepel v odprtino za pepel. Ta je bila v starejših in v skromnejših razlicicah odprta, v mlajših in imenitnejših pa je bila opremljena s ko­vinskim predalom za zbiranje pepela oziroma z vratci. Z uravnavanjem dovoda zraka z zapiranjem in odpiranjem predala za pepel, odprtin na vratih kurišca ali celo posebno vgrajenih zracnikov ter z vrsto kurjave so lahko uravnavali izgorevanje in dosegli željeno temperaturo. Nekateri štedilniki so imeli še dodatne fornele (Budal 1993: 120–124). Z daljšo ali ožjo stranico je bil štedilnik prislonjen ob steno ali v vogal kuhinje, v posameznih primerih pa so bili postavljeni v sredino prostora, dostopni s štirih strani in s podtalnim dimovodom. Med litoželezno plošco in steno je bilo navadno še dovolj pro-stora – v kotu špargeta, kjer so predvsem otroci – podobno kot na ognjišcu – lahko sedeli na prucki (stolici) ali neposredno na planetah oziroma plošcicah, ce te niso bile zaradi dimovoda prevroce. Ponekod so ta del imenovali goniše, iz cesar bi lahko sklepali, da je bil ta del štedilnika tudi stvarno namenjen odprtemu kurišcu. O tem prica tudi sestav s štedilnikom in odprtim ognjišcem z vzidanim fornelom v Muzeju furlanske kmecke kulture v Fari ob Soci. Mlajše razlicice štedilnikov so imele vgrajeno eno ali dve pecici, imenovani ror v Zgornji Vipavski dolini in forno v Spodnji Vipavski dolini,169 ter železen ali bakren ko­tlicek za vodo. Ce kotlicka za vodo ni bilo, so imeli v eni izmed odprtin stalno namešcen lonec z vodo. Pecica in kotlicek sta bila lahko vkljucena v kubus štedilnika ali pa sta bila stopnicasto dodana štedilniku ob strani.170 Boljši kotlicki so imeli pipo za natakanje vode, sicer se je vodo zajemalo. Pogosto je bilo nad štedilnikom namešceno tudi kovin­sko rešeto, namenjeno sušenju perila, obešanju zajemalk, pogrevanju posode, ohranja­nju jedi na toplem in sušenju zelišc, kruha in sadja. Zajemalke so lahko visele tudi na kovinskih distancnih palicah, ki so obrobljale štedilnik. Na palicah je visela še kljuka (širhakel) za razgrebanje žerjavice in za odstavljanje in pristavljanje razbeljenih rink. Za odstavljanje rink so rabili tudi posebne klešce, malete oziroma nutulo. Prenosni prostostojeci štedilniki, ki so se na podeželju Vipavske doline uveljavljali v vecjem obsegu po drugi svetovni vojni, so bili navadno emajlirani z belo ali svetlo zeleno prevleko. Boljše italijanske razlicice171 so lahko imele še dve elektricni ali plinski gorišci (GM: Zbirka).172 169 Pozornost zbuja dejstvo, da so številna gospodinjstva, ceprav so bili štedilniki opremljeni s pecicami za peko, ohranila ali pa celo na novo sezidala krušne peci, saj – kot pravijo – ima na ceglu pecen kruh drugacen okus kot tisti na plehu. Pec je ob preureditvi ostala na istem mestu in je ohranila ustje v kuhinji, v primeru nove razporeditve prostorov pa je bila umešcena v shrambo, klet ali drugo pritiklino. 170 Takšne dvovišinske štedilnike so v Brdih imenovali šparget na kaštel (Reja in Sirk 1997: 53). 171 Na primer štedilniki podjetja Zoppas in Rizzoli. 172 Pogosto so se starejšim zidanim ali prenosnim štedilnikom na trda goriva pridružili vecji ali manjši plinski ali elektricni štedilniki oziroma gorilniki. Manjše gorilnike, imenovane rešo, so v poletnem casu za potrebe kuhanja namestili kar na zidan štedilnik oziroma na zidani del med plošco in steno. Odvajanje dima iz štedilnika je bilo urejeno neposredno od kurišca v delno zazidan kamin ali pa so odvod speljali po zunanji strani zidu do strehe in v dimnik.173 Kadar je bil štedilnik na sredini prostora, je bil dimovod podtalen. Ponekod so dim iz štedilnika speljali tudi po kovinski tuljavi skozi steno ali skozi okno na prosto. Mlajši štedilniki so imeli vgrajene zracne in dimne tuljave, ki so omogocile ucinkovitejši izkoristek toplega zraka in izgorevanja. Kljub neposrednemu odvajanju dima od kurišca so bile nad štedil­niki pogosto ohranjene nape, ki niso bile vec namenjene odvajanju dima, temvec ob mo-rebitni namestitvi zracnika lovljenju sopare in vonjav, sicer pa prirocnemu shranjevanju vžigalic (žveplenk) in drugih drobnarij.174 Zavesica, ki je obrobljala napo, je ucinkovala kot okrasni element. Ker ni bilo vec neposredne nevarnosti isker, nape niso bile vec nuj-no ometane, temvec so les zgolj zašcitili in prebarvali z apnenim beležem oziroma oljno barvo. V drugi polovici 20. stoletja so v nape poleg zracnikov vgrajevali še ventilatorje za ucinkovitejše odvajanje vonjav. Prav nape nad štedilniki so tisti element, po katerem so se štedilniške kuhinje v Vipavski dolini in v širšem primorskem prostoru razlikovale od socasnih osrednjeslovenskih belih kuhinj, ki so nape povecini uvajale šele sredi druge polovice 20. stoletja v obliki elektricnih filtrskih izvlecnih nap. Zidane štedilnike so postavljali izurjeni vaški zidarji, redkeje specializirani mestni pecarji,175 nekateri vešci samograditelji pa tudi sami. Kovinske dele – litoželezno plošco z odstranljivimi koncentricnimi rinkami, vratca kurišca in pecice, kovinske okvirje in mreže, kotlicke in rocaje so izdelovali kljucavnicarji176 oziroma so jih kupovali v specia­liziranih prodajalnah železnine in medenine v Gorici.177 Tudi po drugi svetovni vojni so zidane štedilnike izdelovali vaški zidarji, prostostojece razlicice pa je bilo podobno kot drugo tehnicno opremo moc kupiti v trgovinah z železnino in gospodinjskimi aparati,178 boljše italijanske razlicice v kombinaciji s plinom ali elektriko pa so s pomocjo sorodni­kov in znancev dobili tudi iz Italije. Od šestdesetih let dalje so v gospodinjstvih nadomešcali štedilnike na trda goriva z elektricnimi oziroma plinskimi. Vendar pa ogrevanje in kuhanje na štedilnikih na trda goriva predvsem v izraziteje kmetijski Podragi, deloma pa tudi v Rencah, ni bilo niko­li povsem opušceno, saj so (modernizirane) zidane štedilnike gradili vse do danes. V 173 V opekarnah v Spodnji Vipavski dolini naj bi proizvajali celo posebno cetverokotno opeko za zidavo dimnikov (Nemec 1997: 187). 174 V posameznih primerih naj bi v napi nad štedilnikom tudi sušili mesnine. 175 Konec 19. stoletja sta v Gorici in okolici štedilnike izdelovala Anton Stanig (Koledar 1895: 43) in Alojzij Živic (Kažipot 1899), v dvajsetih letih 20. stoletja pa pecarsko podjetje Tržaško vzajemstvo, kasneje Ferluga in Pahor, ki je bilo sicer specializirano za proizvodnjo keramicnih plošcic (prim. oglasna sporocila v casopisu Jadranka 1922; Kažipot 1923; Koledar 1926 in 1927). 176 V zacetku 20. stoletja npr. Alojzij Živec iz Gorice (Kažipot 1899) in Henrik Filipcic iz Dutovelj; v dvajsetih letih pa kljucavnicarja Henrik Vouk in Josip Štrukelj iz Gorice (Kažipot 1923; Koledar 1926 in 1927). 177 Npr. konec 19. stoletja v prodajalni železnine Eduarda Sticsa, v trgovini Mihaela Gulota in Ivana Prinziga ter v prodajalni Petra Morettija v Gorici (Kažipot 1897, 1899), na zacetku 20. stoletja pa v trgovini Renata Capellanija in v trgovini Konjedic in Zajec v Gorici (prim. oglasna sporocila v Guida Paternolli in Primorskem gospodarju). 178 Npr. v renški tehnicni trgovini na Trgu, v novogoriški trgovski hiši in Merkurju ter v ajdovski blagovnici Nanos. Zidan štedilnik z litoželezno plošco, pecico (fornom), gonišem, fornelom in napo v Muzeju furlanske kmecke kulture v Fari / Museo della Civiltŕ Contadina Friulana, Fara D'Isonzo. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2009) Prostostojeci štedilnik, Rence. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2008) Vratnica peci, Podraga. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2007) Upodobitev štedilnika v oglasu goriškega kljucavnicarja Josipa Štruklja. (Iz: Rocni kažipot po Goriškem in Gradišcanskem in koledar za navadno leto 1923) osemdesetih letih so sestavne dele za zidane štedilnike uvažali iz Italije celo s pomocjo prepustnic, v devetdesetih letih pa so se tudi na slovenskem tržišcu vnovic pojavili spe­cializirani izdelovalci sodobnih zidanih štedilnikov. Štedilniki na trda goriva so se ohra­nili iz gospodarnih razlogov, ker so bili namenjeni socasni kuhi in ogrevanju prostorov in ker je bila kurjava razmeroma poceni, pa tudi zaradi navezanosti ljudi na živ ogenj. Oprema bivalne kuhinje Z uvajanjem štedilnikov so se spremenile kuhinjske prakse, pa tudi oprema kuhinjskega prostora. Uvedba štedilnikov in spremenjen nacin toplotne obdelave živil sta vplivala na izbiro in rabo drugacnega kuhinjskega posodja. Loncene in litoželezne posode ter tri­nožne kozice so nadomestili lonci in kozice iz aluminija z morebitnimi medeninastimi rocaji ter iz pocinkane in emajlirane plocevine z ravnim dnom za kuhanje na litoželezni plošci ter pekaci za peko v pecici. Na drugi strani pa so v vecini gospodinjstev ohranili kotel in posamezne posode z zaobljenim dnom za potrebe priprave jedi neposredno nad ognjem (Petek 1999: 313; Novinec 2006: 11; Metlikovec in Mozetic 2010: 5). Zaradi manjšega in zaprtega kurišca je bilo treba drva za kurjenje v zaprtem kurišcu razžagati in razcepiti. Shranjevanju drobnih polen (pa tudi sedenju ob štedilniku) je bil v kuhinji namenjen poseben zaboj za kurjavo (kason).179 179 Iz furl. casson in it. cassone s pomenom ‘skrinja, velik zaboj’. Poleg boljšega izkoristka kuriva je štedilnik omogocal tudi boljšo izrabo prostora, saj je zavzel manj prostora kot odprto ognjišce. Preostanek so lahko izrabili za namesti­tev kredence in kuhinjske mize s stoli v sredini ali v vogalu prostora. Miza je imela en ali dva predala za shranjevanje pribora. Boljše mize so bile iz javorovega lesa; ponekod je bila iz javorovega lesa vsaj vrhnja plošca. Da so ohranile belino, so jih tedensko ribali s peskom oziroma z lugom. Skromnejše mize so bile iz kostanjevega ali smrekovega lesa. Slednje so dodatno zašcitili z oljnimi barvami. Hkrati z uvajanjem mize so klopi v kuhi­njah nadomešcali stoli (stolice). Ti so lahko bili brez naslonjal; boljši, imenovani k.ntrege oziroma kandreje,180 pa so imeli naslonjala. Sedišce je bilo navadno leseno, v Spodnji Vipavski dolini lahko tudi pleteno. V belih štedilniških kuhinjah so mize s stoli prevzele vlogo nekdanjih ognjišc, višjih klopi in mentrg (Makarovic 1981: 190) in postale središce kuhinjskih praks. V bivalnih kuhinjah so sklednike, vzidane in samostojno stojece kuhinjske omare nadomešcale kredence (gredence oziroma vitrine). Kredence s konca 19. stoletja in s prve polovice 20. stoletja so bile lesene dvodelne omare iz globljega in zaprtega spodnjega dela ter plitkejšega in zastekljenega zgornjega dela. Spodnji del sta zapirali polni vratnici, na­menjen je bil shranjevanju kuhinjske posode in živil, na vrhu sta bila lahko dva predala. Gornji del kredence z morebitnima predaloma se je zapiral z zastekljenima vratnicama in je bil namenjen shranjevanju namizne posode in steklovine. Med spodnjim in zgor­njim delom kredence je bila površina za postavitev reprezentativnih predmetov, npr. ure (žverinke)181 ali tehtnice. Nosilci zgornjega dela kredence so lahko bili dekorativno obli­kovani, okrasni element pa so bile tudi zavesice oziroma prticki na policah v zasteklje­nem delu. V predalih so shranjevali pribor, dokumente in denar. Sredi 20. stoletja se je pod vplivom modernisticnih oblikovalskih smernic spremenila tudi oblikovna zasnova kredenc.182 Še vedno so bile lesene, le da so bile skladno z ostalim kuhinjskim pohi­štvom navadno prebarvane z belo ali svetlo zeleno oljno barvo. Namesto pokoncne, sloke dvodelne strukture se je uveljavljala širša tridelna struktura. Spodnji del kredence je bil globlji, sestavljen iz dveh, treh ali štirih z vratnim krilom zaprtih, locenih shranjevalnih površin in dveh pokoncno ali vzporedno nanizanih predalov. V primeru tridelnega spo­dnjega dela in nesimetricne zasnove je bil en stranski del lahko višji, do višine, na kateri je bila namešcena vzdolžna vitrina. Sicer pa je bila široka in nizka vitrina postavljena na enega ali dva kockasta nastavka z enokrilnimi vratci ali predali. Zapirala se je z drsnimi stekli s peskanimi dekorativnimi motivi caše, vitice, grozdov ali drugo rastlinsko mo-tiviko. Podobno kot v slokih predhodnicah so v spodnjem delu shranjevali kuhinjsko posodo, kuhinjske pripomocke (možnarje, mlincke) in živila, v vitrini beloprsteno in porcelanasto namizno posodje in steklovino, v predalih pa pribor, denar, fotografije in druge pomembne dokumente (GM: Fototeka). 180 Iz it. cadrega, furl. ciadre in ben. carega, s pomenom ‘stol’; vse iz lat. cathedra (Bezlaj 1982: 16). 181 Iz it. sveglia, svegliare s pomenom ‘budilka, prebuditi’. 182 Prim. opis kuhinjske omare Davorinke Deželove, objavljen leta 1923 v Ženskem svetu (1923: 164). Kredenca in jedilna miza v bivalni kuhinji, Podraga. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2007) Od preostalega pohištva je bila v štedilniških kuhinjah lahko še nižja omara (lor­marck), odprte police, ki so bile lahko zastrte z zavesicami, ponekod pa so ohranili tudi vzidane omare in mentrgo. V posameznih primerih so bili tudi v štedilniških kuhinjah še kurniki, ce pa je bilo v kuhinji dovolj prostora, je bil tam še šivalni stroj. Po drugi sve­tovni vojni so v bivalno kuhinjo pogosto namestili še divan (SEM: Teren 15/6: 4). Kuhinjsko pohištvo, mize, stole in kredence, t. i. mobilije,183 so izdelovali vaški mizarji.184 Le redki so pohištvo narocili pri kvalitetnejših solkanskih in nekaterih drugih vipavskih mizarjih, npr. pri mizarstvu Bacar iz Sela (Lozar Štamcar 2008: 268; Vilman 2009) ali pa pri goriških trgovcih.185 Ti so prodajali po »novem okusu« zasnovano furlansko po­hištvo, ki so ga glede na nove oblikovalske smernice strojno proizvedla velika mizarska 183 It. mobile s pomenom ‘kos pohištva’. 184 V Podragi sta bila v casu med prvo in drugo svetovno vojno dva pomembnejša mizarja, Franc Pestelj in Izidor Bajec, poleg njiju pa še Avgust Trošt, Avgust Žvanut in Avgust Lozej, v Rencah pa Peter Pahor, Ludvik Cotar, Kristjan Pahor, Dragotin Lasic in Maks Pirc (PANG 645: t. e. 163; PANG 947: t. e. 4; Guida Paternolli 1914: 152; Kažipot 1923: 153). Po drugi svetovni vojni so delo vaških mizarjev deloma prevzele mizarske zadruge in podjetja, v katera so se vclanili dotedanji mizarji; prim. Vilman 2009: 47–58. 185 Npr. pri Giuliu Pellegriniju (prim. oglasno sporocilo v Guida Paternolli 1913: b. n. s.), pri Antonu Brešcaku (prim. Primorski gospodar 1905: b. n. s.; Guida Paternolli 1913: 92; Slovenka 1922: b. n. s.; Kažipot 1923: b. n. s.; Koledar 1925: b. n. s.) ali pri Olgi Bernt (Kažipot 1923: b. n. s.). Stenski prticek (cahna, cotka), Rence. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2008) podjetja186 in je bilo skladno s priporocili ženskega casopisja (Bevk 1933; Belinger-Fer­jancic 1930). Najrevnejšim so bila tudi narocila pri vaških mizarjih nedosegljiva in so bili primorani kupovati iz druge roke (Rodman in Makarovic 2000: 19), nekatere preprostej­še kose (npr. škafounik, klopce) pa so izdelovali sami. Podobno kot v kaminskih kuhinjah so vodo hranili bodisi v kuhinji ali v posebnem prostoru, imenovanem viedrnik ali šeglar, v shrambi (špajzi oziroma šalberobi) ali na hodniku na lesenem škafouniku oziroma viedrniku v vedrih (štenjakih oziroma šeglotih) in v plocevinastih škafih. Posamezna bivališca so imela tudi že rocne crpalke ali tekoco vodo.187 Socasno z urejanjem preskrbe gospodinjstev s tekoco vodo po drugi svetovni vojni so kamnita pomivalna korita (šeglarje) nadomešcala pomivalna korita, lahko tudi emajlirane pomivalne omarice s pipo za tekoco vodo. Tla v štedilniških kuhinjah so bila navadno lesena, le okoli štedilnika je bil betonski tlak ali plocevinasta zašcita. Ponekod so bila tla v celoti betonska, v imenitnejših kuhi­njah pa iz barvnih cementnih plošcic (ASGO 104: b. 830). Stene v kuhinjah premožnejših 186 Podrobneje o sovisnosti stila pohištva in nacina proizvodnje prim. Forty (1986), Bucco (1989), Rizzi (1989) ter Lozar Štamcar (2008: 268). 187 Leta 1921, ko je bila speljana vodovodna napeljava od vodnega zajetja Mrzlek do renških opekarn, so imela tekoco vodo posamezna gospodinjstva na renškem Trgu. V Podragi pa so imela tekoco vodo bivališca v zgornjem delu vasi, v Bitnji, kjer so vašcani uredili manjše vodovodno omrežje na vodnem zajetju izvira Štrmovc. bivališc so bile okoli štedilnika obložene s keramicnimi plošcicami ali pa prebarvane z oljno barvo. Navedeno je v Ženskem svetu svetovala Davorinka Deželova: »Kdor si ne more pokriti kuhinjskih sten s plošcicami, naj jih vsaj prevlece z oljno barvo, ki se lahko izmiva; v še skromnejših razmerah pa je najbolje kuhinjo veckrat prebeliti« (Deželo­va 1923: 164). Stene so bile lahko zašcitene tudi z vezenimi (štikanimi) prticki oziroma cahnami ali cotkami. Šcitenje stene nad štedilnikom, nad škafounikom in nad kasonom za drva s cahnami kot tudi siceršnje navajanje na drugacna merila reda in higiene naj bi med goriškimi gospodinjami širili gospodinjski tecaji in gospodinjske šole.188 Dekleta so cahne izdelovala tudi pri pouku rocnih del v šoli. Za casa italijanske fašisticne vlade, tudi casa pospešene italijanizacije, posebej izrazito od splošne prepovedi rabe slovenskega jezika od leta 1923 naprej vezeni napisi niso smeli biti slovenski, motivika je bila zgolj upodabljajoca in dekorativna. Sicer pa so bili pogosti motivi s sledecimi napisi: -Cešceno in hvaljeno naj vedno bo presveto Rešnje Telo! -Dež za soncem mora biti, za veseljem žalost priti. -Dober tek. -Ljubim domcek, ce ga je tudi samo za en loncek. -Ljubo doma, kdor ga ima. -Mož rad ostane doma, ce žena dobro kuhati zna. -Naj clovek pol sveta obtece, najboljši kruh doma se pece. -Roka roko umije, obe pa obraz. -Solnce ne sije tako lepo kakor materino oko. -Veselo srce in pridne roke je vecje bogastvo kot zlate gore. Tudi nekatere druge rocne izdelke so imeli za krašenje: kvackanih prijemalk niso ra­bili za prenašanje loncev, marvec za dekoracijo prostora. Ob vhodnih vratih v kuhinjo je bil v nekaterih gospodinjstvih kropilnik z blagoslovljeno vodo. Razpelo je bilo navadno obešeno nad vrati, lahko pa je bila v kuhinji tudi manjša s prticem okrašena policka z razpelom in drugimi svetimi podobami. V posamicnih kuhinjah so visele podobe takra­tnih oblastnikov. Okna v kuhinjah so bila zastrta z zavesami (koltrinami). V primeru, da so v bivališcu premogli elektricno napeljavo, je bila ta navadno nadometna in speljana do žarnice pod keramicnim ali kovinskim krožnikom, prekritim z vezenim (štikanim), redkeje kvackanim prtickom in z vogali, podaljšanimi v cofke. Štedilniške kuhinje so v primerjavi s kaminskimi in crnimi kuhinjami omogocale boljše delovne, higienske in bivalne pogoje ter gospodarnejši izkoristek goriva in prostora. Tudi v okviru razvoja stanovanjske kulture v Vipavski dolini bi veljalo pritrditi ugotovitvi Irene Keršic, da je štedilnik pomenil najvecjo inovacijo v stanovanjski kulturi (Keršic 1990: 346). Štedilniki so se predhodno uveljavili v urbaniziranih središcih – v Gorici, Ajdovšcini in Vipavi – od koder so se širili v premožnejše vaške gostilne, mešcansko zasnovane stavbe šolnikov in vecjih obrtnikov v Spodnji Vipavski dolini in z zakasni­tvijo v Zgornji Vipavski dolini ter nazadnje v glavnino gospodinjstev. Zidane štedilnike 188 Npr. gospodinjska šola v Tomaju in gospodinjski tecaji pri uršulinkah v Gorici (Reja in Sirk 1997: 42). na trda goriva so v 20. stoletju nadomešcali prostostojeci oziroma so jih dopolnjevali s (kombiniranimi) elektricnimi in plinskimi štedilniki. Ce je bivalna štedilniška kuhinja v prvi polovici 20. stoletja pomenila modernizirano, urbano zasnovano bivališce, pa je v drugi polovici stoletja postala znak tradicionalnega podeželskega bivališca. Medtem ko so bivalno zasnovane kuhinje v urbaniziranih Rencah od šestdesetih let postopoma nadomešcale zasnove z loceno kuhinjsko nišo in jedilnico, pa so se v agrarni Podragi posamezni (modificirani) štedilniki in bivalne kuhinje ohranili do danes. Delovna kuhinja oziroma kuhinjska niša V Vipavski dolini lahko procesu pregrajevanja bivalne kuhinje v loceno delovno kuhi­njo in jedilnico oziroma novogradenj z delovnimi kuhinjami sledimo od druge polovice šestdesetih let, bolj množicno pa od sedemdesetih let naprej. Pregrajevanje bivalnih ku­hinj je potekalo bolj ali manj socasno z odstranjevanjem zadnjih ognjišc in prvih zidanih štedilnikov ter z uvajanjem prostostojecih visokih štedilnikov na trda goriva, plin ali elektriko ter drugih gospodinjskih aparatov. Kuhinje so obenem oskrbeli s tekoco vodo, ob namestitvi grelcev tudi s toplo, odplake pa odvedli v greznice. Hkrati se je uveljavlja-la oprema z vgradnim pohištvom, novimi oblogami (talnimi in zidnimi) in sodobnimi nacini ogrevanja. V okviru širših sprememb stanovanjske kulture je uvajanje kuhinjskih niš potekalo socasno z gradnjo splakovalnih stranišc, kopalnic in dnevnih sob. Zaradi razlicnih razlogov delovne kuhinje niso postale pravilo, v marsikaterem bivališcu se je ohranila bivalna kuhinja oziroma so ob preureditvi stare kuhinje ali ob nacrtovanju no-vogradnje kuhinjo opremili z vgradnim pohištvom in še z jedilno mizo. O tem, kako pogosti so bili posegi v zasnovo tlorisa stanovanja, še posebej v prime-ru kuhinje, prica negodovanje absolventa arhitekture Marka Šlajmerja v reviji Arhitekt. Šlajmer je v reviji predstavil zasnovo novogoriškega stanovanjskega naselja enodružin­skih hiš za delavce Tovarne pohištva Edvard Kardelj (kasnejši Meblo) in pri tem ob-žaloval »samovoljno spreminjanje graditeljev brez vednosti projektanta«, pri cemer je bil »unicen jasen tlorisni koncept«. Namesto velike dnevne sobe z jedilnim kotom in s kuhinjsko nišo so stanovalci obsežen prostor pregradili v loceno veliko bivalno kuhinjo in dnevno sobo (Šlajmer 1952: 21). Arhitekt je prezrl, da so stanovalci s spreminjanjem tlorisnega koncepta zgolj udejanjili svoje predstave in utecene bivalne vzorce, v katerih je bilo prostora za bivalno kuhinjo, ne pa tudi za kuhinjsko nišo. V petdesetih letih kuhinj­ske niše še niso imele prostora v Vipavski dolini, zaradi pretežno podeželskega porekla prišlekov pa niti v urbano zasnovani Novi Gorici in njenem predmestju. V arhitekturni teoriji in praksi v Jugoslaviji se je v petdesetih letih šele uvajala zasnova stanovanja z delovno kuhinjo, najprej v stanovanjskih blokih v urbanih središcih, v našem primeru v novonastali Novi Gorici, deloma tudi v Ajdovšcini in Vipavi. Od šestdesetih let dalje so se kuhinjske niše iz urbanih središc širile na podeželje Vipavske doline. Zgodnejše delovne kuhinje oziroma kuhinjske niše datirajo v Rencah v prvo polovico šestdesetih let, v Podragi pa v konec šestdesetih let. Splošno razširjene Kuhinjska niša (Rence), urejena ob adaptaciji stavbe konec sedemdesetih let, s pohištvom iz osemdesetih let. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2009) Vgradna kuhinja, ki jo je leta 1954 po nacrtu Zavoda za napredek gospodinjstva izdelala Tovarna pohištva Maribor in je bila razstavljena na Mariborskem tednu in Zagrebškem velesejmu. (Iz: Sodobno gospodinjstvo 10, 1954) so postale v sedemdesetih letih. Delovne kuhinje so lahko nastale bodisi s pregraditvijo bivalne kuhinje na kuhinjsko nišo in na jedilnico oziroma dnevno sobo bodisi da so bile kot takšne zasnovane že v izhodišcni tlorisni zasnovi obširnejše adaptacije oziroma novogradnje. Navadno je bila odprtina med nišo in jedilnico oziroma dnevno sobo brez vrat in zastrta z dekorativnimi zavesami. Pregradne stene so bile iz opeke, vcasih pa tudi lesene in ometane. Pri adaptaciji so pogosto odstranili tudi zidan štedilnik, ki je zavzel prevec prostora. Namesto njega so postavili prostostojec štedilnik na trda goriva, kombiniran, elektricni oziroma plinski štedilniki, ob izteku 20. stoletja pa tudi vgradna elektricna, plinska, steklokeramicna ali indukcijska kuhališca (Metlikovec in Mozetic 2010: 5). Oprema delovnih kuhinj oziroma kuhinjskih niš Kuhinjske niše so bile navadno opremljene z vgradnim kuhinjskim pohištvom, sesta­vljenim, podobno kot predhodne kredence, iz spodnjega niza globljih omaric in zgornje­ga niza plitkejših visecih omaric.189 Takšno kuhinjo so imenovali kuhinja iz elementov.190 Kot material so se namesto lesa uveljavljale iverne in vezane plošce, prevlecene s sintetic­nimi materiali bele barve. Namesto bele barve so se od sedemdesetih let dalje uveljavljale tudi stranice, ki so bile obložene z lesenim furnirjem oziroma z les posnemajocim ali pa živopisanim laminatom. Spodnji niz omaric je povezala poenotena delovna površina (pult) iz ultrapasa ali laminata, pod katerega so bile potisnjene omarice, predalniki in scasoma tudi pomivalno korito, štedilnik, hladilnik in pomivalni stroj. Zgornjemu nizu visecih omaric je bila nad štedilnikom na trda goriva kot tudi nad plinskim in elektric­nim štedilnikom dodana napa, bodisi poudarjeno dekorativna lesena napa z zracnikom oziroma ventilatorjem bodisi izvlecna filtrska napa. Omarice so imele konec šestdesetih let drsna vrata, kasneje pa vratnice, ki so bile v spodnjem nizu kombinirane s predalniki. V primeru pregrajevanja bivalnih kuhinj je bilo zaradi skromne širine prostora kuhinj­sko pohištvo navadno postavljeno v enem nizu ali v obliki crke L, v primeru novozasno­vanih delovnih kuhinj pa v dveh vzporednih nizih ali celo v obliki crke U. Vgradnega pohištva, ki so ga od petdesetih let propagirali jugoslovanski arhitekti in oblikovalci ter Zavod za napredek gospodinjstva, sprva še ni bilo moc dobiti na tržišcu; po narocilu so ga izdelovali lokalni mizarji in mizarske zadruge.191 Šele od šestdesetih let dalje so standardizirano, sestavljivo in serijsko izdelano vgradno kuhinjsko pohištvo izdelovala razlicna podjetja, npr. Lesno in predelovalno podjetje Zagorje ob Savi (kasnejša Svea), Marles, Brest, Gorenje in pa seveda ajdovska Lipa. Pri nakupu kuhinjskih omaric so se stanovalci po nasvet obrnili na sorodnike ali znance ter na mizarje, ki so pomagali pri nacrtovanju, nakupu in postavitvi. Za nakup so nekateri celo najeli kredit. Ponekod je 189 Jerneja Ferlež je opremljanje kuhinj z vgradnim pohištvom v Mariboru prav tako datirala v šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja (Ferlež 2009: 293). 190 Z vgradnim pohištvom so opremljali tudi bivalne kuhinje oziroma kuhinje z jedilno mizo in nasprotno, sama delovna kuhinja ni bila nujno opremljena z vgradnim pohištvom. 191 V Podragi Gabrijel Trošt in podraška (kasneje podnanoška) mizarska zadruga, v Rencah Dragutin Arcon, v Ajdovšcini pa mizarstvo Valic. novo kuhinjsko pohištvo »prinesla v hišo nevesta«, kar je pomenilo, da so ga snahe ozi­roma žene prinesle v skupno gospodinjstvo kot doto ali pa so ga kasneje kupile s svojimi prihranki. V kuhinjskih omaricah so v spodnjem nizu shranjevali kuhinjsko, v zgornjem nizu pa namizno posodo. Iznajdljive gospodinje so na police v najvišjem delu omaric posta-vile tiste stvari, ki so jih redko uporabljale. Boljša jedilna posoda je bila v kredenci v jedilnici. V gospodinjstvih se je poleg litoželezne cedalje bolj uveljavljala emajlirana ku­hinjska posoda, kasneje pa tudi posoda iz nerjavecega jekla (rostfrei, inox) z razlicno debelim dnom, iz ognjevarnega stekla ter s teflonom obložena plocevina. Plastika se je v gospodinjstvih širila kot posoda za predpripravo in shranjevanje živil ter kot posoda za obedovanje otrok – še posebej popularen je bil v osemdesetih letih Tuperware.192 Elektrifikacija po drugi svetovni vojni je omogocila, da so v kuhinjah zaceli rabi-ti tudi druge gospodinjske aparate. Poleg elektricnih grelcev (bojlerjev), štedilnikov in hladilnikov, sprva prostostojecih in kasnejših vgradnih razlicic,193 so se od sedemdese­tih let uvajale zamrzovalne skrinje. Ker za velike zamrzovalne skrinje ni bilo prostora v kuhinjah, so se navadno nahajale v shrambi ali kleti, šele z vpeljevanjem pokoncnih zamrzovalnih omar in kombiniranih hladilno-zamrzovalnih omar so bile te lahko, ne pa nujno, umešcene v kuhinjo. Od sedemdesetih let so v kuhinje namešcali tudi pomi­valne stroje.194 Poleg velikih gospodinjskih aparatov se je v kuhinjah pojavljalo cedalje vec malih gospodinjskih aparatov, kot so bili kavni mlincek, mešalnik (mikser), cvrtnik (friteza), palicni mešalnik, univerzalni gospodinjski aparat (multipraktik), mehanska ali elektronska tehtnica, sokovnik, strojcek za mesenje in peko kruha in drugi. Podobno kot za nakup kuhinjskega pohištva so tudi za nakup gospodinjskih aparatov posamezniki najemali potrošniške kredite.195 V kmetijska gospodinjstva so jih za prve place prinesle odrasle hcere oziroma snahe. Gospodinjske aparate tujih blagovnih znamk so kupovali preko uvozno-izvoznih in zastopniških podjetij, še veckrat pa s pomocjo prepustnic ozi­roma sorodnikov in znancev neposredno v Italiji. Prav prepustnice, s pomocjo katerih je bilo moc prehajati in prenašati blago preko meje, so Renškovcem, ki so prebivali v deset­kilometrskem maloobmejnem pasu, omogocile, da so se – ob morebitni socasni prodaji kmetijskih pridelkov in vzreje ter gospodinjskega dela na crnem trgu v Italiji – oskrbeli z italijanskimi gospodinjskimi aparati. Kljub temu da so se tudi iznajdljivi Podražani potrudili, da so s pomocjo ob meji živecih sorodnikov in znancev prepeljali preko meje želeno blago, so renška gospodinjstva v opremljenosti z gospodinjskimi aparati skoraj za desetletje prehitela podraška. 192 Od posod je bila v gospodinjstvih nepogrešljiva kafetjera, rocka iz dveh delov za pripravo filtrirane kave. 193 Leta 1962 je Marles na lesnem sejmu na ljubljanskem Gospodarskem razstavišcu predstavil vgradno kuhinjo z locenimi, v delovni pult vgrajenimi kuhališci in v omaro vgrajeno pecico (Žigon 1962: 185). 194 Prvi pomivalni stroj je bil dokumentiran v renškem gospodinjstvu v sedemdesetih letih, standardni del opreme pa je postal šele v osemdesetih letih. 195 Vecje gospodinjske aparate, štedilnike in hladilnike so izdelovala jugoslovanska podjetja (npr. Gorenje, Hidromontaža Maribor, Koncar, Loška tovarna hladilnikov, Obodin in Tobi, prav tako male gospodinjske aparate, npr. Elektrokovina Maribor, Elma in Niko). Gospodinjske aparate je bilo moc kupiti v lokalnih ali regionalnih tehnicnih trgovinah. Delovne kuhinje so bile dobesedno delovne. Namenjene so bile izkljucno predpripravi, toplotni obdelavi in serviranju obrokov ter hranjenju kuhinjske in jedilne posode ter živil, ne pa prebivanju. Medtem ko je bilo v bivalni kuhinji dovolj prostora za vse clane gospodinjstva, je bila delovna kuhinja navadno spolno segregirano prizorišce, glavni bivalni prostor bivališca pa je postala jedilnica oziroma dnevna soba. O tem prica tudi oznaka hiša, ki je ob pregraditvi dotedanje bivalne kuhinje oziroma hiše na loceno ku­hinjsko nišo in jedilnico ostala vezana na jedilnico. Delovno kuhinjo so imenovali niša.196 V locenih jedilnicah so jedilni mizi z obdajajocimi stoli na sredini prostora lahko dodali še divan, kavc oziroma sedežno garnituro ter televizor, kredenco so nadomestili regali, sestavljeni iz zaprtih omaric in odprtih polic, in tako sooblikovali dnevno sobo. Poleg te možnosti razvoja se je dnevna soba na vipavskem podeželju lahko razvila tudi iz mezata, oblike, ki izhaja iz mešcanskega salona. Pri oblikovanju dnevne sobe je imel kljucno vlogo televizor, ki je v šestdesetih in še bolj množicno v sedemdesetih letih po­stal sestavni del stanovanjske kulture.197 Stene v jedilnici in v dnevni sobi so bile lahko obložene s tapetami. Na stenah so iz okrasnih, istovetnih in prakticnih vzgibov visele razlicne uokvirjene podobe, okrasni krožniki, koledarji, ura in razpelo. Na kredenci so bili razstavljeni spominski, dekorativni in reprezentativni uporabni predmeti, npr. vaze, krožniki, pladnji, kristalne posode, lonceni vrci, kompleti skodelic in rocke za kavo, razpelo, mavcni, glineni ali porcelanasti kipci s kršcansko ali posvetno motiviko, po­manjšani modeli sodov in preš, loncnice, babuške in raznovrstni stari predmeti. Za rob steklene vitrine so bile lahko zataknjene razglednice, vošcilnice in fotografije. Za razliko od jedilnic in dnevnih sob so bile stene in police v kuhinjski niši okrašene zgolj izjemoma. Kljub posodobljenim razlicicam izvlecnih filtrskih nap so se v kuhinj­skih nišah ohranjale lesene nape. Na polici nape je bilo še vedno dovolj prostora za pri-rocno shranjevanje vžigalic, netiva za prižiganje ognja, baterije, predvsem pa za zbirko okrasnih in spominskih predmetov, npr. likalnikov na oglje in na vložek, keramicnih modelov za peko potice, vrcev in posod za shranjevanje živil, lesenih in medeninastih mlinckov za poper in kavo, petrolejk, ohišja laterne, ragelj, vaz, lectovih src in drugih okrasnih in spominskih predmetov. Uveljavljanje kuhinjskih niš, opremljenih z vgradnim pohištvom in gospodinjskimi aparati, v šestdesetih in v sedemdesetih letih lahko povežemo z gospodarsko rastjo, rastjo življenjskega standarda in kupne moci ter s posledicno povecano individualno stanovanjsko gradnjo. Višanje deleža izdatkov za stanovanje, gradnjo, stanovanjsko opremo ali gospodinjske aparate so dodatno spodbujala tudi ugodna potrošniška 196 Tako je svojega odraslega sina, ki je navedel italijanski izraz, ostro popravila sogovornica: »Kucina, kucina! Kucina je po italijansko! Niša se rece!«. 197 Na drugi strani pa je lahko televizor, kadar so ga namestili v kuhinjo z jedilno mizo, tudi ob morebitni formalni dnevni sobi ohranjal bivalno kuhinjo. Polkrožni prehod loci jedilnico in kuhinjsko nišo, Rence. Stavbo so zgradili leta 1946 v okviru povojne obnove in za širino kuhinje povecali leta 1989. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2006) posojila. Pregrajevanje kuhinj, opremljanje z vgradnim pohištvom in gospodinjskimi aparati pa so na drugi strani usmerjale tudi gospodinjske in arhitekturno-oblikovalske smernice, ki so pod vplivom švedskih zgledov v tesnih blokovskih stanovanjih zaradi prostorske stiske zagovarjale specializirane in od glavnega bivalnega prostora locene kuhinjske niše. Locitev kuhinje so utemeljevali z razlicnimi razlogi, s funkcionalnostjo, ucinkovitostjo in lažjim cišcenjem; skladno pa je bilo tudi s spodbujanjem organiziranega prehranjevanja: Racionalizirati kako delo, se pravi urediti to delo tako, da bo opravljeno s kar najmanjšim naporom v cim krajšem casu. Poraba casa in moci pri kuhinjskem delu sta zato glavni merili pri presoji, ali je kuhinja urejena sodobno ali ne. Za racionalizacijo dela v kuhinji je potrebno, da se njena oprema spremeni. Stvar je podobna kakor v tovarnah in v delavnicah, pa saj je navsezadnje tudi kuhinja le delavnica, v kateri dela gospodinja – kuharica. Kadar v novo delavnico name-šcajo stroje, delovne mize in pulte, natancno vedo, za kakšno delo je vsak od njih namenjen. Vendar to še ni dovolj. Treba je vso to opremo pravilno razmestiti v obdelovalni dvorani na podlagi natancno preštudiranega zaporedja faz in vsega postopka proizvodnje. [...] Zakaj bi ne bilo tako tudi v kuhinji? Da bi mogle kuhinjo dobro opremiti, moramo, kakor za tovarno, najprej ugotoviti, kakšna posamezna dela se bodo v njej opravljala in v kakšnem vrstnem redu, in to od prvih priprav za kuho pa do poslednjega giba, ko pospravimo po kosilu zadnji pomiti krožnik na zanj dolocen prostor. (Primorske novice 1958: 8) Pomivalni stroj Candy iz sedemdesetih let 20. stoletja, Rence. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2009) Na vprašanje, kako to, da so pregradili bivalno kuhinjo oziroma zasnovali stanova­nje s kuhinjsko nišo, so sogovorniki odgovarjali, da zato, »ker je tistikrat bilo tako, ker je bila takšna moda«, in dejstvo povezali z naprednostjo gospodinjstva: »Ker je bil mož bolj napreden, ker je delal kot zavarovalni agent«. Kot razlog, da dolocena gospodinj­stva v sedemdesetih letih ob adaptaciji ali novogradnji bivališca niso zasnovala delovne kuhinje, so sogovorci navedli bodisi objektivne okolišcine, npr. premajhen prostor brez okenskih odprtin, bodisi zavestno odlocitev za bivalno kuhinjo oziroma za kuhinjo z jedilno mizo. V agrarni Podragi je bilo dokumentirano razlikovanje med odlocitvami za kuhinjsko nišo v bivališcih, kjer so se clani gospodinjstva vsaj dopolnilno ukvarjali s kmetijstvom, in bivališcih, katerih lastniki so bili zaposleni delavci. Prvi ocitno niso bili naklonjeni loceni delovni kuhinji in so v primeru preureditve kaminske ali bivalne kuhinje oziroma v primeru novogradnje raje zasnovali bivalno kuhinjo ali kuhinjo z jedilno mizo. Razlikovanje med zgodnejšim in obsežnejšim uvajanjem kuhinjskih niš, vgradnega pohištva in gospodinjskih aparatov v Spodnji Vipavski dolini v primerjavi z Zgornjo Vipavsko dolino lahko izhaja iz razlik v stopnji deagrarizacije in urbanizacije ali pa je posledica bližine oziroma oddaljenosti meje z Italijo, preko katere so prehajali tako stvarni gospodinjski aparati in kuhinjska oprema kot tudi predstave o kuhinji. V nekaterih primerih so se kuhinjske niše zaradi razlicnih dejavnikov ohranile do danes, vecinoma pa so pri prenovah v osemdesetih in v devetdesetih letih podrli pre­gradne stene med kuhinjo in jedilnico. Razloga za ohranitev kuhinjske niše sta bila na­vajenost in nenaklonjenost spremembam, kot pa je sklepati iz odgovorov posameznih sogovornic o miru pri kuhanju in o delovnem neredu pa tudi prednosti locene delovne kuhinje, ki so gospodinji nudile možnost osamitve in vzpostavitve lastnega prostora v bivališcu. Delovna kuhinja, opremljena s standardiziranimi vgradnimi kuhinjskimi elementi in gospodinjskimi aparati, je predstavljala skrajno tocko funkcionalne specializacije in objektifikacije kuhinje v Vipavski dolini. Spremembo razodeva tudi semanticni premik pomena izraza: izraz kuhinja ni pomenil vec (zgolj) prostora za (prvenstveno, ne pa iz­kljucno) pripravo in obdelavo živil, temvec je dobil pomen kuhinjske opreme, tj. kuhinj­skega pohištva in (posameznih) gospodinjskih aparatov. Iz prostranega vecnamenskega prizorišca se je kuhinja upredmetila v kos stanovanjske opreme – v Vipavski dolini se je iz hiše, sprva edinega in kasneje osrednjega bivalnega prostora, prelevila v nišo. Kuhinja z jedilno mizo Poleg delovnih kuhinj so bile v sedemdesetih, predvsem pa v osemdesetih letih 20. sto­letja na podeželju Vipavske doline, tako v Podragi kot v Rencah, pogoste tudi kuhinje z jedilno mizo. Kljub navidezni formalni podobnosti so kuhinje z jedilno mizo izvorno izhajale iz dveh oziroma treh razlicnih zasnov. Na eni strani so bile v kmeckem okolju priljubljene kuhinje z jedilno mizo mlajša razlicica bivalne kuhinje, na drugi strani pa so se kuhinje z jedilno mizo razvile iz delovne kuhinje, ki so ji po (malo)mešcanskem zgledu dodali jedilno mizo za neformalno uživanje vsakdanjih obrokov. Lahko pa so sta­novalci porušili predelne stene med jedilnico in kuhinjsko nišo oziroma tako zasnovane tipske projekte spremenili že ob zacetku gradnje. Razlike med starejšo bivalno kuhinjo s koreninami v kmeckih in delavskih kuhinjah in mlajšo kuhinjo z jedilno mizo je pogosto težko dolociti. Pri opredelitvi sem upošteva-la funkcionalne in formalne kriterije. Medtem ko je bila bivalna kuhinja glavni bivalni (in navadno tudi ogrevani) vecnamenski prostor v bivališcu, je bila kuhinja z jedilno mizo namenjena pripravi, toplotni obdelavi in serviranju jedi ter obedovanju, siceršnje-mu dnevnemu prebivanju pa naj bi bila namenjena dnevna soba. Formalne razlike so bile v velikosti in v opremi. Bivalne kuhinje naj bi bile vecje, kar pa ni bilo pravilo, saj so bile nekatere zelo utesnjene, na drugi strani pa so bile dokumentirane prostorsko obsežne kuhinje z jedilno mizo. Medtem ko so bili v bivalnih kuhinjah pogosti prostrani zida­ni štedilniki, pa so bili v kuhinjah z jedilno mizo po navadi prostostojeci štedilniki na trda goriva, še pogosteje pa vgradni štedilniki na plin ali elektriko. Kredence iz bivalnih kuhinj so v kuhinjah z jedilno mizo nadomestile vgradne kuhinjske omarice. Še težje je dolocati razlike med tipi kuhinje v osemdesetih letih, ko so uporabniki zaceli bivalne kuhinje oz. kuhinje z jedilno mizo odpirati in so jih povezali z dnevno sobo. Kuhinje z jedilno mizo so bile v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko so se uve­ljavljale kuhinjske niše, pogoste v gospodinjstvih, kjer so se ljudje ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo.198 Mestoma so celo za dnevno sobo znacilen televizor premestili v kuhinjo, tako da dnevna soba pravzaprav ni bila v rabi. Povezanost kuhinje in jedilne mize so konec sedemdesetih in v osemdesetih letih utrdile novogradnje, ki so se formalno zgle­dovale pri predmestnih bivališcih oziroma so kot tlorisno predlogo rabile tipske nacrte. Prav kuhinja z jedilno mizo je bila pogosta tipska tlorisna zasnova (prim. Mihailovic 1979). Tipske nacrte so podpirale politicne in gospodarske oblastne strukture, ker so z njimi želele vpeljati standardizirane elemente, izboljšati okus in doseci višjo potrošnjo. Med (samo)graditelji so se tipski nacrti uveljavili zaradi cenenosti projektne dokumen­tacije in enostavnosti administrativnega postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja (Hazler 1995: 10). 198 Na vprašanje, kako to, da v novogradnji niso napravili od jedilnice locene delovne kuhinje, kot je bilo takrat v navadi, marvec kuhinjo z jedilno mizo, je podraška sogovornica odvrnila, da so pac želeli takšno kuhinjo ter »da ni bilo nobene prednost tam, kjer je bilo pregrajeno, ker so pol skoraj vsi vrgli ven tiste paradane [pregradne stene, op. avt.], da so imeli vecji prostor«. Pravokotnim jedilnim mizam, ki so bile lahko potisnjene v vogal prostora in so z dvema na zid pritrjenima ali prislonjenima klopema oblikovale znacilni jedilni kot, so se pridružile še mnogokotne, okrogle in ovalne mize. Stene jedilnega kota so bile lahko obložene z lesenim opažem. Ponekod so imeli poleg kuhinjske jedilne mize še reprezen­tativno jedilno mizo v jedilnici oziroma dnevni sobi. V tem primeru je bila kuhinjska jedilna miza namenjena vsakdanjemu obedovanju ali pa zgolj zajtrkovanju, nedeljske in praznicne oziroma glavne skupne obede pa so uživali v jedilnici. Kuhinjsko pohištvo je bilo – podobno kot v kuhinjskih nišah – vgradno, sestavljeno iz spodnjega niza globljih stojecih in zgornjega niza visecih kuhinjskih omaric (t. i. ku­hinja iz elementov). Bele omarice s prednjimi stranicami iz sinteticnih materialov so od osemdesetih let dalje nadomešcale masivne lesene ali z lesom furnirane oziroma laminat­ne prednje stranice, ki so posnemale les. Spodnji niz kuhinjskih omaric je navadno pre­krival poenoten pult iz ultrapasa, kasneje tudi iz naravnega ali sinteticnega kamna, pod katerega so bili vgrajeni gospodinjski aparati in kuhinjski elementi (npr. pomivalni stroj, pomivalno korito, štedilnik, kombinirane hladilno-zamrzovalne omare). Prevladovale so kombinirane kuhalne plošce oziroma štedilniki s tremi plinskimi in enim elektricnim kuhališcem, locene vgradne pecice, od devetdesetih let pa tudi steklokeramicne kuhalne plošce. V kmeckih bivališcih je v kuhinji z jedilno mizo kljub centralni kurjavi ostal pogosto še prostostojeci ali zidani štedilnik, na katerem so vsaj v zimskem casu še ve­dno kuhali. V osemdesetih letih so postale priljubljene tudi mikrovalovne pecice, kavni avtomati, multipraktiki, palicni mešalniki in nekateri drugi mali gospodinjski aparati. Z jedilno mizo je kuhinja ob delovnem znova postala tudi osrednji prehranjevalni, ucni in vzgojni prostor. S tem pa so dobili vecjo vlogo tudi estetski kriteriji. Oblikovna razmerja, barve in dekoracija so bili v laboratorijskih delovnih kuhinjah povecini za­postavljeni na racun higiene. Novi poudarek in upoštevanje estetskih kriterijev sta bila razvidna tako iz pozornosti, ki je bila namenjena oblikovanju in materialom kuhinjskega pohištva kot tudi v prisotnosti dekorativnih predmetov in stenskega okrasja. Tlorisna zasnova kuhinje z jedilno mizo je bila torej razlicno motivirana – od gospo­darnejšega nacina ogrevanja bivalnih prostorov do povezovanja kuhinjskega in jedilnega dela oziroma locevanja kuhinjsko-jedilnega dela od reprezentativne jedilnice in dnevne sobe. Obenem lahko opazimo tudi zavestni odklon do kuhinjske niše, kot je to jasno izrazila podraška sogovornica: »Mi smo teli cel prostor!« Medtem ko so dnevno sobo (ceravno nerabljeno) sprejeli v stanovanjsko kulturo brez zadržkov, pa so delovne kuhi­nje prevec korenito posegle v utecene stanovanjske in gospodinjske prakse, cemur so se stanovalci med drugim izognili s kuhinjami z jedilnimi mizami. Kuhinja v bivalnem delu stanovanja Težnjam po poenotenem in odprtem bivalnem delu stanovanja, t. i. odprtem tlorisu, lahko v evropski in severnoameriškem arhitekturnem diskurzu sledimo že od prve po­lovice 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni so se zasidrale v arhitekturno in oblikoval­sko prakso v Združenih državah Amerike, deloma in v dolocenih družbenih krogih pa tudi v Evropi, predvsem v Veliki Britaniji. V sledecih desetletjih so odprti tlorisi postali splošno razširjeni. Od osemdesetih let 20. stoletja dalje so v Vipavski dolini množicno podirali pregradne stene med delovno kuhinjo in jedilnico oziroma dnevno sobo, v pri­meru nosilnih sten pa so te odpirali z locnimi odprtinami. Nove stavbe so navadno imele prehodno povezano kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo, med posameznimi prostori so bile bodisi delne stene bodisi odprte police in barski pulti. Locnice med prostori so lahko oznacevale razlicne talne obloge, npr. plošcice v kuhinji in parket ali laminat v dnevni sobi, ter razlicno oblikovano pohištvo. V katalogih tipskih nacrtov s konca sedemdese­tih let polodprte zasnove še niso bile pogoste (prim. Mihailovic 1979), toda graditelji so nacrte prikrojili svojim željam in kuhinjske niše oziroma kuhinje z jedilno mizo odprli v dnevno sobo. Šele v zacetek 21. stoletja pa datira v okviru raziskave dokumentirani primer radikalne konceptualne spremembe zasnove opreme kuhinjskega prostora ter razmerij med jedilnico in dnevno sobo – zasnova kuhinjske opreme, umešcene v bivalni del stanovanja, kjer zavzema t. i. kuhinjski otok središcno mesto v poenotenem bivalnem delu stanovanja. V devetdesetih letih so postale poleg že ustaljenega lesenega, furniranega ali lesu po­dobnega kuhinjskega pohištva pogostejše tudi minimalisticne zasnove z gladkimi in hladnimi površinami visokega sijaja ter razgibani kuhinjski sestavi v živahnih in umir­jenih barvnih kombinacijah. Namesto elementov z vrati in policami so v spodnjem nizu postali pogostejši predalniki s kovinskimi vodili in z izvlecnimi kovinskimi košarami, v kotnih omaricah pa kovinski mehanizmi na izvlecni poteg, ki so omogocali pregledno shranjevanje kuhinjske in jedilne posode ter živil. Pri visecih omaricah se je namesto vratnic uveljavilo odpiranje z dvižnimi mehanizmi. V posameznih primerih je del vgra­dnega kuhinjskega niza nadomestila tudi kredenca. Do tedaj uveljavljenim materialom, masivnemu lesu, furniranim ivernim ali vezanim plošcam in sinteticnim materialom, npr. plastiki in ultrapasu, se je za delovne pulte pridružil naravni (granit) ali sinteticni kamen (kerrock). Kljub obsežnosti kuhinjskih sestavov pa je po mnenju tistih, ki so v kuhinji preživeli mnogo casa, skoraj povsod še vedno primanjkovalo delovnih površin. Do tedaj ustaljenim razporeditvam kuhinjskega pohištva v obliki enega niza, dveh vzporednih obstenskih nizov ali niza v obliki crke L ali U so se v osemdesetih in devet­desetih letih pridružile še razporeditve pohištva s kuhinjskim polotokom ali otokom. Krovna površina kuhinjskega polotoka ali otoka je bila namenjena pomivalnemu koritu, kuhališcu ali delovni površini, na zunanjo, hrbtno stranico pa je bila lahko prislonjena ali pritrjena dvignjena polica, ki je delovala kot barski pult. Nad polotokom ali otokom se je navadno razpenjala tudi viseca polica, v katero so bila vgrajena reflektorska svetila za osvetljevanje delovne površine in je bila obenem namenjena razstavljanju okrasnih in spominskih predmetov. Polica je bila lahko pritrjena v steno oziroma strop ali pa je bila vpeta v pokoncno leseno konstrukcijo. Kuhinjske police in bari so do tedaj locene pro-store povezovali, obenem pa so še vedno predstavljali simbolno locnico med posamezni-mi prostori. Šele v konec devetdesetih let datirajo kuhinje, ki so v bivalni del stanovanja vpete brez pretirano nakazanih locnic med kuhinjskim, jedilnim in dnevnim delom. Že omenjenim proizvajalcem serijskega kuhinjskega pohištva so se v devetdesetih letih pridružila zasebna podjetja, ki so izdelovala serijsko in po meri izdelano kuhinjsko pohištvo, pa tudi velika nakupovalna središca in pohištveni saloni, v katerih je bilo moc kupiti širok razpon kuhinjskega pohištva in opreme. Poleg obsežnejšega slogovnega iz­bora serijskega pohištva se je v devetdesetih letih razširil tudi cenovni razpon kuhinjske opreme – od dragega, po narocilu in meri izdelanega pohištva pa do cenenih elementov iz pohištvenih diskontov. Ponudbo so dopolnjevali cenovno ugodni kosi pohištva, ki so jih lahko kupili v nekaterih nakupovalnih središcih v Italiji. Zanje v maloobmejnem pasu stanujocim ni bilo treba placati carine, obenem pa so jim vrnili davek na doda-no vrednost. Mnogo ljudi je pohištvo narocalo pri mizarjih. Po meri izdelano pohištvo je bilo navadno dražje kot serijski izdelki slabše kvalitete, v primeru visokokvalitetnih izdelkov pa je bila oprema, izdelana pri mizarju, še vedno cenejša. Kupci oziroma na­rocniki pohištva so postali v devetdesetih letih mnogo bolj osvešceni in zahtevni.199 Na 199 Prodajalka v šempetrskem pohištvenem salonu je opozorila na razlike med kupci iz urbanih središc, ki so po njenem zahtevnejši, bolj osvešceni in podvrženi modnim smernicam, medtem ko so kupci iz oddaljenih vasi skromnejši, bolj potrpežljivi in dovzetnejši za nasvete prodajalcev. Na drugi strani pa je Kuhinjski otok s pomivalnim koritom in barski pultom med kuhinjskim in jedilniškim delom bivalnega prostora novogradnje iz zacetka devetdesetih let, Rence. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2007) Krušna pec v sekundarni kuhinji, urejeni leta 1989 v garaži, Rence. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2006) podlagi ogledov v pohištvenih salonih tako na Goriškem kot v Ljubljani (npr. Rutar, Le-snina), obiskov pohištvenih sejmov v Ljubljani in Vidmu, pregleda tiskanih in spletnih katalogov posameznih proizvajalcev ter oglasnih letakov so navadno znali izraziti svoje želje in potrebe. Še vec – oblikovalsko oziroma tehnicno izobraženi oziroma vešci so jih celo narisali. Ce so v osemdesetih letih trgovci v pohištvenih salonih opravili izmere na domu, je v devetdesetih letih to nadomestil racunalniški izris opreme na podlagi pre­dloženega nacrta. Pri snovanju kuhinjske opreme mlajših sogovornikov so bili navadno soudeleženi vsi odrasli clani gospodinjstva, pri starejših sogovornikih pa so bile za me-njavo, izbor in nakup kuhinjskega pohištva navadno odgovorne ženske. Po mnenju nekaterih sogovornikov so povezovanje kuhinje, jedilnice in dnevne sobe v enoten prostor podpirali tudi zmogljivejši in tišji gospodinjski aparati, npr. filtr­ske kuhinjske nape z ucinkovitim lovljenjem sopare in tihi pomivalni stroji. Poleg mi-krovalovnih pecic in pomivalnih strojev, ki so se ustalili v osemdesetih letih, so se v devetdesetih letih v gospodinjstvih uveljavljale steklokeramicne kuhalne plošce, bodisi vgradne ali pa kot sestavni del elektricnih prostostojecih štedilnikov ali celo štedilnikov na drva.200 Pecice niso bile vec povezane s kuhališcem, temvec so jih vgrajevali na stojno višino. Namesto vgradnih hladilnikov so se znova uveljavljali prostostojeci. Med malimi gospodinjskimi aparati je postal priljubljen stroj za mesenje in peko kruha ter sokovnik. Podobno kot pri pohištvu se je razširil tudi cenovni in kvalitetni razpon gospodinjskih aparatov.201 Pomembno mesto v kuhinjah so imele tudi nape: od manjših izvlecnih filtrskih map ter vecjih s plašcem iz nerjavecega jekla, ki je bil lahko kombiniran s steklom, do (sta-rejših) lesenih razlicic, v katerih je bil umešcen zracnik ali ventilator. Nape so bile poleg funkcionalnega odvajanja sopare in vonjav še vedno namenjene tudi razstavljanju deko­rativnih in spominskih predmetov.202 V kuhinje umešceni hladilniki in kombinirane hladilno-zamrzovalne omare so nadomestile prirocne, ob kuhinje umešcene manjše shrambe,203 ob nekaterih odprtih kuhinjah pa so se vendarle ohranili posebni loceni pomivalni prostori, nasledniki nek­danjih viedrnikov oziroma šporc. V pomivalnicah je bilo navadno umešceno pomivalno korito in pomivalni stroj, lahko pa tudi še hladilnik. Na delovnem pultu so bili stalno namešceni gospodinjski aparati.204 goriški arhitekt navedel predvsem razlike med premožnejšimi narocniki, ki postavljajo na prvo mesto videz kuhinje, ter manj premožnimi, ki jim je na prvem mestu uporabnost. Prav tako sta prodajalka in mizar izpostavila razlike med mlajšimi in starejšimi kupci oziroma narocniki kuhinjskega pohištva; prvi naj bi bili zahtevnejši in bolj podvrženi modnim smernicam, starejši pa so gledali predvsem na uporabnost. 200 Po letu 2000 so se pojavile tudi indukcijske kuhalne plošce. 201 Poleg priljubljenih Gorenjevih gospodinjskih aparatov so bili pogosti tudi aparati tujih blagovnih znamk, ki so jih kupovali v Italiji, neposredno, preko prepustnic ali preko uvozno-izvoznih špedicijskih podjetij. 202 Zanimivo je, da so nape v casovno, krajevno in družbeno oddaljenih okoljih povsod uporabljali za instrumentalno funkcionalno odvajanje dima kot tudi za razstavljanje dekorativnih, spominskih in reprezentativnih predmetov – od poveznjene posode v vipavski kaminski kuhinji 19. stoletja, prostora za razstavljanje razglednic in spominkov v angleških (malo)mešcanskih sprejemnicah pa do današnjega razstavljanja spominskih predmetov (Lawrence-Zúńiga 1999: 169). 203 Vecji shranjevalni prostori so se ohranili v garažah ali v kleteh. 204 Medtem ko so stanovalci skrbeli za pospravljenost in urejenost kuhinjskega dela, so v pomivalnici pušcali umazano posodo. Odpiranje in povezovanje kuhinje z jedilnico in dnevno sobo lahko v osemdesetih in devetdesetih letih opazimo tako v Podragi kot v Rencah. Medtem ko ga v Podra­gi pripisujemo predvsem navezanosti na bivalno kuhinjo, na hišo oziroma kuhinjo kot osrednji del stanovanja, pa se zdi, da je podiranje pregradnih zidov med delovnimi ku­hinjami in jedilnicami v Rencah sledilo modnim arhitekturno-oblikovalskim smerni-cam. Poleg tega je bilo po mnenju nekaterih sogovornikov odpiranje kuhinj vsaj deloma pogojeno z manjšanjem gospodinjstev. Jedrna družina je v želji po osamosvojitvi stano­vanjsko stisko rešila tako, da so v stavbi ali prizidku stavbe predhodne generacije uredili svojo lastno gospodinjstvo z vzpostavitvijo lastne kuhinje v obliki bolj ali manj enotnega in odprtega kuhinjsko-bivalnega dela stanovanja. Zaradi pretežno dvogeneracijskih go-spodinjstev in širjenja dostopnosti informacijske in komunikacijske tehnologije (radia, televizije in osebnih racunalnikov), ki so jih namešcali tudi v spalnice, delovne kabinete in družabne prostore, je postala locitev med dnevno sobo in kuhinjo nesmiselna. Na drugi strani je prav skupni bivalni prostor omogocal skupno preživljanje prostega casa. Z odpiranjem kuhinjskega prostora v bivališce so vse vec pozornosti namenjali vide­zu kuhinje. Kuhinje niso bile vec samo osrednji bivalni oziroma pomožni servirni pro-stor, temvec so postale reprezentativni prostor. To se je v skromnejših razlicicah izrazilo v dekorativnem naglaševanju kuhinjsko-bivalnega prostora, sicer pa v slogu oblikoval­ske zasnove kuhinjskega pohištva ter tudi v blagovnih znamkah pohištva in gospodinj­skih aparatov. Kuhinja je tako v nekaterih primerih postala prvenstveno prestižni objekt, v katerem se kljub visoko kvalitetni opremi in gospodinjskim aparatom ni kuhalo. Med-tem ko se je skozi 20. stoletje reprezentativni mezat prelevil v dnevno sobo, se pravi iz prizorišca moralne blaginje in lepote v prostor vsakdanje blaginje in ucinkovitosti (Forty 1986: 108), velja za kuhinjo prav nasprotno. Kuhinja se je iz vsakdanjega prizorišca pre­levila v izrazito reprezentativno prizorišce; ni bila vec namenjena vsakdanjemu življenju – pripravi in uživanju jedi, druženju, komunikaciji – temvec v prvi vrsti razkazovanju in opazovanju imenitnega, ceprav nerabljenega kuhinjskega pohištva in opreme ter (samo) predstavitvi okusa, sloga, družbenega položaja ter kulturnega oziroma ekonomskega ka­pitala.205 Stvarnemu kuhanju in uživanju dnevnih obedov pa so služile razlicice sekun­darnih kuhinj po kleteh, garažah, predprostorih, shrambah in na prostem. Sekundarna kuhinja Sekundarna kuhinja je prizorišce, ki je namenjeno redni ali obcasni pripravi in toplotni obdelavi živil za prehrano, lahko pa tudi še obedovanju, druženju in komunikaciji. V primeru veckuhinjskih stavb je treba razlikovati med kuhinjami locenih gospodinjstev v vecgospodinjskih bivališcih ter vec kuhinjami v okviru enega gospodinjstva. V primeru 205 Nerabo v celoti opremljenih kuhinj v novozgrajenih bivališcih iz osemdesetih let v hrvaških žumberackih Sošicah je dokumentirala tudi Aleksandra Muraj (1989: 181), na grškem otoku Eressosu pa Eleftherios Pavlides in Jana A. Hesser (Pavlides in Hesser 1989: 367–368). vecgospodinjskega bivališca so lahko bili komunikacijski in sanitarni prostori, v nekem primeru celo jedilnica, skupni, kuhinji pa loceni. Kadar pa je bilo v enem gospodinj­stvu vec kuhinj, je bila na prostem, v garaži, kleti, shrambi, na hodniku ali pod lopo vzpostavljena sekundarna ali celo terciarna kuhinja, ki je bila prizorišce razlicnih praks. Sekundarna kuhinja je etska oznaka; stanovalci namrec oznacujejo prostore, v katerih so umešcene sekundarne kuhinje, z izvorno namembnostjo, se pravi kot klet, garažo, lopo, predprostor, hodnik. Kljub temu da so prizorišce kuhinjskih praks, za stanovalce to niso kuhinje, v teh prostorih zgolj imajo potrebšcine za toplotno obdelavo živil in za druženje. Oznaka kuhinja oziroma pri starejših stanovalcih hiša je namenjena izkljucno primarni kuhinji. Na zgodnejše razlicice sekundarnih kuhinj iz 19. stoletja na zahodnoslovenskem ob-mocju sta opozorili že Mojca Ravnik in Irena Keršic, ko sta opisali t. i. poletne kuhinje ali fogone v severozahodni Istri, namenjene kuhanju za živino, poleti pa tudi za ljudi (Ravnik 1988: 127; Keršic 1990: 345). Tako imenovane svinjske kuhinje na prostem ali v gospodarskih prostorih so bile v zacetku 20. stoletja dokumentirane tudi v Vipavski dolini. V njih so kuhali za prašice, namenjene so bile tudi prekuhavanju perila in se­grevanju vode ob kolinah (ASGO: b. 810, 824, 831, 833, 839, 840; PANG 1: t. e. 103, 104). Po ustnemu viru naj bi imeli že v prvi polovici 20. stoletja na srednje veliki kmetiji v Dupljah dve kuhinji, vecjo letno kuhinjo z ognjišcem in manjšo zimsko kuhinjo v sobici z majhnim štedilnikom (Rodman in Makarovic 2000: 82). Porastu sekundarnih kuhinj pa sledimo od druge polovice osemdesetih, predvsem pa od devetdesetih let 20. stoletja dalje. V poljudni periodiki zasledimo prispevke o »letnih kuhinjah« oziroma »kuhinjah na prostem« v osemdesetih letih (Naša žena 1981: 42–44). Na proces preurejanja tipskih nacrtov in preureditve garaž, kurilnic in kleti v kuhinje v kmeckem okolju je v devetde­setih opozoril že Vito Hazler (1995: 10). Z vipavskimi sekundarnimi kuhinjami so primerljive letne kuhinje v pomožnih stavbah ob novozgrajenih predmestnih bivališcih iz osemdesetih let v žumberackih So-šicah na Hrvaškem (Muraj 1989: 181), kuhinje za pripravo jedi delavcem v bivališcih premožnejših posestnikov in v obcestnih garažah v delavskih stanovanjskih soseskah v kmetijskih mestih (ang. agrotowns) na Siciliji (Booth 1999: 137, 149), zunanje kuhinje z odprtimi ognjišci v provizoricnih stavbah pri novogradnjah v portugalskih predme­stnih naseljih (Lawrence-Zúńiga 1999: 166) ter naposled sekundarne kuhinje v kleteh in shrambah v stanovanjskih hišah v Nemciji (Krauch 1992: 134). Pogoj za ureditev sekundarne kuhinje so bile zadostne prostorske in ekonomske zmo­žnosti, razlogi pa številni in povezani z v ozadje ali v nadstropje stanovanja umešceno,206 premajhno, nefunkcionalno ali pa reprezentativno primarno kuhinjo. Kuhinje v tipskih nacrtih, situirane v visoko pritlicje, nadstropje ali v ozadje bivališca, niso predvidevale 206 Tudi sekundarne kuhinje po garažah v delavskih stanovanjskih soseskah v kmetijskih mestih (ang. agrotowns) na Siciliji, so bile, kot je ugotovila Sally S. Booth, posledica nesmotrno, v nadstropje umešcenih kuhinj, neskladnih s tradicionalno rabo dvorišca kot poljavnega podaljška kuhinjskega prostora (Booth 1999: 141). S starim kuhinjskim pohištvom in gospodinjskimi aparati opremljena sekundarna kuhinja v kleti novogradnje, Rence. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2007) organske povezave kuhinje z dvorišcem in vrtom, ki so znacilne ne zgolj za vipavska, temvec nasploh za bivališca na obmocjih s sredozemskim podnebjem. Poleg neposre­dnega pretoka gospodinjskega dela in vsakdanjega življenja med osrednjim notranjim delom bivališca – kuhinjo in zunanjostjo – je bila onemogocena tudi komunikacija v kuhinji delujocih z zunanjim svetom, sosedi in mimoidocimi. Nacrtovalci tipskih stavb in odjemalci niso razumeli sredozemskega sistema razmejevanja in povezovanja no-tranjosti bivališca z zunanjostjo. Kot vzorcni model je bila namrec upoštevana izvor-no severnoevropska mešcanska vila s funkcionalno specializiranimi in strogo locenimi javnimi (prednjimi) in zasebnimi (v ozadje umešcenimi) prostori ter iz nje izpeljano poenostavljeno srednjerazredno predmestno bivališce. Poleg tega so bile delovne kuhi­nje, še posebej pa tudi kuhinje z jedilno mizo in v bivališce odprte kuhinje, navadno premajhne; po besedah sogovornic so imele premalo delovne površine za dolgotrajne in veliko prostora zahtevajoce postopke priprave ozimnice (zamrzovanje in vlaganje sadja in zelenjave, kuhanje marmelad) ter mesnin. Siceršnjo razširjenost sekundarnih kuhinj bi po besedah sogovornikov veljalo povezati tudi z italijanskimi zgledi, ki so jih v spo­dnjevipavsko okolje prinašali predvsem v Italiji zaposlene gospodinjske pomocnice in tam živeci sorodniki. Razliko med številom evidentiranih sekundarnih kuhinj v Zgornji in Spodnji Vipavski dolini207 velja pripisati milejšim podnebnim razmeram, vecji stopnji urbanizacije in deagrarizacije, vecji dovzetnosti za modne smernice ter bližini in nepo­ srednosti italijanskih zgledov. Dokumentirane primere sekundarnih kuhinj bi glede na pogostost in cas rabe lahko razdelili na: -Obcasne sekundarne kuhinje: navadno so to prostori, namenjeni predvsem predpri­pravi oziroma toplotni obdelavi tistih živil in jedi, ki zahtevajo bodisi dolgotrajnejši delovni postopek (npr. kuhanje marmelad), veliko prostora (npr. priprava ozimnice) ali pa zgolj oddajajo neprijeten vonj (npr. kuhanje ohrovta, vampov, peka ali cvrtje rib). -(Po)letne kuhinje: tj. posebna zvrst obcasnih kuhinj, njihova raba je vezana na toplej­ši del leta. Letne kuhinje so pogoste, ko je primarna kuhinja umešcena v nadstropje, visoko pritlicje ali ozadje bivališca. Navadno so neposredno povezane z vrtom in z zasenceno ali prekrito jedilno mizo v zunanjšcini in umešcene v zaprt, z ene strani odprt ali prekrit prostor v pritlicju. Med letne kuhinje lahko uvrstimo tudi bolj ali manj stalna in provizoricna kuhališca in spremljajoco infrastrukturo (žari, vodovo­dna napeljava z lijaki, delovne površine oziroma jedilne mize) v neposredni bližini bivališca. -Stalne sekundarne kuhinje: to so sekundarne kuhinje, v katerih se dnevno pripravlja in lahko tudi zauživa obede. Stalna raba sekundarnih kuhinj je navadno povezana z reprezentativnimi, torej nerabljenimi primarnimi kuhinjami. Glede na vlogo bi sekundarne kuhinje lahko razdelili na: -Delovne kuhinje: to so bolj ali manj dovršeno opremljeni kuhinjski sestavi – z vse-mi gospodinjskimi aparati in kuhinjskimi elementi opremljena delovišca – pa tudi zgolj provizoricna kuhališca, namenjena v prvi vrsti redni ali obcasni obdelavi živil in pripravi jedi. Redna raba delovne kuhinje je bila navadno povezana z reprezen­tativno primarno kuhinjo, obcasna raba – priprava živil, ki oddajajo vonj, zahtevajo dolgotrajnejši delovni postopek in veliko prostora – pa z odprto ali pa premajhno oziroma nefunkcionalno umešceno in zasnovano primarno kuhinjo. -Družabne kuhinje so namenjene redni ali obcasni pripravi živil, poleg tega pa še skupnemu obedovanju, srecevanju clanov razširjene družine, druženju s sorodni­ki, prijatelji, znanci ter praznovanju ob življenjskih mejnikih in obletnicah. Temu primerna je tudi oprema. Poleg kuhinjskega pohištva in gospodinjskih aparatov so v njih še jedilne mize, klopi, stoli, kavci, fotelji, televizorji, zvocna oprema, DVD predvajalniki, glasbeni inštrumenti in celo telovadne naprave. Del prostora v njih lahko namenijo tudi hišnim ljubljencem. Družabne sekundarne kuhinje prevzemajo skupnostnotvorno vlogo nekdanjih kaminskih in bivalnih kuhinj ter so navadno 207 Ce odštejemo krušne peci, umešcene v nekuhinjske dele stanovanja, kuhinjo za potrebe pogostitve ljudi v okviru turisticne ponudbe hrane in pijace na kmetiji, provizoricne naprave za poletno pripravo jedi na prostem ter družabni prostor z rekonstruiranim ognjišcem, sekundarne kuhinje v Podragi niso bile evidentirane. V Rencah pa so bile razlicice sekundarnih kuhinj evidentirane kar v sedmih primerih od dvajsetih, v treh primerih celo terciarna kuhinja. povezane z delovnimi ali premajhnimi primarnimi kuhinjami z jedilno mizo. V teh kuhinjah navadno poteka glavnina (neformalnega) družabnega življenja. -Osebne kuhinje so namenjene odmiku posameznih družinskih clanov. V posame­ znih primerih, ko je bila primarna kuhinja odprta v bivališce, je bila sekundarna kuhinja pribežališce, kamor se je posameznik lahko umaknil pred drugimi clani go- spodinjstva. V nekaterih dokumentiranih primerih so bile sekundarne kuhinje izra­ zito moške, saj so kuhali izkljucno v sekundarnih kuhinjah, ženske pa v primarnih. Razmerja med opremljenostjo, kolicino in vrsto rabe primarnih in sekundarnih ku­hinj so bila razlicna. Ponekod so bile izdatneje opremljene primarne, drugje sekundarne kuhinje. Navadno je bila bolj reprezentativna in z velikimi gospodinjskimi aparati (šte­dilnik s pecico in napo, pomivalni stroj in hladilnik) opremljena primarna kuhinja, le zamrzovalne skrinje so bile povecini v sekundarnih kuhinjah. Mali gospodinjski aparati so bili razporejeni bolj poljubno, nekateri so bili celo podvojeni. Praviloma je primarna kuhinja zaradi bližine ostalim bivalnim prostorom namenjena vsaj pripravi zajtrka in zajtrkovanju, v posameznih primerih pa v njej ne kuhajo niti kave. Spet drugod kuhajo navadno v primarni kuhinji in pripravljajo v sekundarni zgolj ozimnico ter jedi, ki od­dajajo mocan vonj. Ponekod je raba kuhinje vezana na letni cas – pozimi uporabljajo primarno kuhinjo v nadstropju, poleti pa sekundarno v pritlicju. V nekaterih gospo­dinjstvih so kljub pripravi jedi v sekundarni kuhinji formalna nedeljska in praznicna kosila použili za jedilno mizo v primarni kuhinji, v primeru vecjega števila povabljenih ob krstu, obhajilu, birmi, rojstnih dnevih in drugih obletnicah pa je bilo praznovanje navadno v sekundarni kuhinji. Rabi primerna je tudi oprema sekundarne kuhinje – od v celoti opremljenih kuhinjskih sestavov z velikimi in malimi gospodinjskimi aparati ter kuhinjsko in namizno posodo, ki so jim v družabno naglašenih kuhinjah dodali tudi jedilno mizo in kavc, pa do provizoricnih kuhališc. V nekaterih gospodinjstvih lahko glede rabe primarne in sekundarne kuhinje zaznamo bolj ali manj ostro delitev med spoloma oziroma med generacijami. V nekaterih primerih možje kuhajo, pecejo sami ali v družbi s prijatelji in znanci zgolj v sekundarnih,208 žene pa v primarnih kuhinjah. Sekundarne kuhinje lahko tako služijo tudi kot prostor za umik. Uveljavljanje sekundarnih kuhinj v Vipavski dolini je povezano z nefunkcionalnimi oziroma premajhnimi primarnimi kuhinjami, umešcenimi v nadstropje ali v ozadje bi­vališca, ter s procesom uveljavljanja reprezentativnih kuhinj. Instrumentalnim kuhinj-skim funkcijam kot tudi tradicionalnim težnjam po družabnem, komunikacijskem in središcnem kuhinjskem prostoru so v teh primerih zadostile sekundarne kuhinje. Kuhi­nje v novozasnovanih bivališcih iz sredine druge polovice 20. stoletja niso bile usklajene z utecenimi kuhinjskimi praksami, pricakovanji in potrebami stanovalcev. Vecnamen­sko in središcno mesto v bivališcu so v primeru locenih, specializiranih, marginalizira­nih ter spolno oziroma generacijsko segregiranih kuhinjskih niš vsaj deloma prevzeli drugi prostori bivališca, med drugim sekundarne kuhinje. Pri tem pa ne gre za nedoras- 208 O letnih kuhinjah, v katerih je moškim dopušceno kuhanje ob druženju s prijatelji v portugalskih suburbaniziranih naseljih, prim. Lawrence-Zúńiga (1999: 174). lost stanovalcev oziroma narocnikov primarnim kuhinjskim zasnovam, kot je goriški arhitekt oznacil rabo sekundarne kuhinje; prej gre – ce se opremo na Lefebvrejevo raz­delitev družbenega prostora na prostorske prakse, predstave in prostore predstav (Le­febvre 2013) – za razkorak med kuhinjskimi predstavami (arhitektov) in prostorskimi praksami (stanovalcev). S sekundarnimi kuhinjami koncujem pregled razlicnih oblik razvoja kuhinjskega pro-stora v Vipavski dolini skozi 20. stoletje. Tehnološki razvoj, in sicer tako eksterni, kot je bila to oskrba z elektriko, vodo, odvajanje odplak in razvoj komunikacijske tehnolo­gije, kot tudi interni, npr. razvoj odvajanja dima, uvajanje zaprtih ognjišc, plinskih in elektricnih štedilnikov, hladilnikov, zamrzovalnikov, malih gospodinjskih aparatov in racunalniške tehnologije, ter socasne premene osnovnega koncepta – kuhinja kot vec­namenski osrednji bivalni prostor na eni in funkcionalno specializiran delovni prostor na drugi – so sooblikovali dokumentirane primere kuhinjskih oblik: od nizkih odprtih ognjišc brez urejenega odvajanja dima z zacetka 20. stoletja, kaminske in štedilniške kuhinje v prvi polovici 20. stoletja, kuhinjske niše in kuhinje z jedilno mizo v prvih de­setletjih druge polovice 20. stoletja do odpiranja kuhinje v preostale bivalne prostore ter premen namembnosti in podvajanja kuhinjskih prizorišc ob izteku tisocletja. Casovni zaostanek za uvajanjem posameznih tehnoloških inovacij v evropskih urbanih sredi-šcih, ki je v primeru dimnikov kasnil kar nekaj stoletij, v primeru štedilnikov pa dobro polovico stoletja, se je ob izteku 20. stoletja zaradi pospešene globalizacije pri uvajanju steklokeramicnih in indukcijskih kuhalnih plošc zmanjšal na slabo desetletje, a zgolj v primerih, ko so to omogocale objektivne in subjektivne okolišcine, ki so poleg teh­nološkorazvojnih mejnikov in širših družbenih sprememb vplivale na zasnovo in obli­kovanje posamezne kuhinje. Med takšnimi okolišcinami so bili obseg razpoložljivega prostora in materialnih virov, relativna nespremenljivost grajenega okolja in v manjši meri stanovanjske opreme, tocka v razvojnem ciklu gospodinjstva oziroma družine209 itd. Navsezadnje je pomemben tudi kulturni kapital posameznika, pri cemer mislimo na izobrazbo, razgledanost, spremljanje globalnih arhitekturno-oblikovalskih smernic in zmožnost prilagajanja vsega tega lastnim potrebam. Vlogo bivanjskega epicentra je imelo vcasih odprto ognjišce, pozneje pa je to vlogo prevzela jedilna miza, ki pa v drugi polovici 20. stoletja ni bila vec nujno umešcena v ku­hinjo, ampak tudi v jedilnico, dnevno sobo, sekundarno kuhinjo ali kuhinjo na prostem. Prav tako je bilo fragmentirano in razpredmeteno osrednje kurišce – iz enega in edinega otipljivega ognja na odprtem ognjišcu se je razpršilo v locene vire za potrebe razsvetljave, ogrevanja in toplotne obdelave živil v obliki plinskih in elektricnih gorilnikov, pecic, elektricnih grelcev vode, mikrovalovnih pecic in indukcijskih kuhališc. Mehanizaci­ja, elektrifikacija in racionalizacija gospodinjstva so spremenili umestitev kuhinjskega prostora v bivališcu in vplivali na to, da se je spremenil iz bivalnega v delovni prostor. 209 Od tocke v razvojnem ciklu družine so bila odvisna pricakovanja glede širjenja ali krcenja števila clanov gospodinjstva – rojevanje oziroma odrašcanje in osamosvajanje otrok ter njihovo morebitno vzpostavljanje lastnih gospodinjstev v okviru prostorskih zmožnosti oziroma ekonomskega kapitala. Prilašcanje mešcanskih stanovanjskih vzorcev v desetletjih po drugi svetovni vojni – paradoksalno propagiranih s strani socialisticnih režimskih arhitektov – je bivalne ku­hinje spremenilo v servisni prostor. Navedeno so konec stoletja presegle šele globalne arhitekturno-oblikovalske smernice po odpiranju kuhinj oziroma popularne krajevne razlicice uvajanja dopolnilnih sekundarnih kuhinj. Razvojni proces ni bil enakomeren – vecinoma se je zacel prej v Spodnji Vipavski dolini – niti sinhron, saj so bile posamezne tehnološke novosti oziroma oblike kuhinje ponekod deležne tudi odpora, in to ne zgolj starejših posameznikov, temvec tudi širših družbenih plasti. V agrarni Zgornji Vipavski dolini so vecinoma odklanjali kuhinjske niše in bili bolj naklonjeni tradicionalnemu nacinu prebivanja v bivalnih kuhinjah; v okviru stanovanja so spreminjali le najnujnejše, sicer pa so raje vlagali v posodabljanje kmetijske opreme. V delavski Spodnji Vipavski dolini pa so bili prebivalci dovzetnejši za takojšnje uvajanje tehnoloških novosti, bolj so sledili modnim arhitekturnim in obliko­valskim smernicam, pregrajevali in podirali stene med kuhinjo in jedilnico; gradili so tipska predmestna bivališca, uvajali in opremljali sekundarne kuhinje ter kupovali male gospodinjske aparate. Našteto je v drugi polovici 20. stoletja še podkrepila bližina Italije in možnost maloobmejnega prehajanja ljudi, dobrin in idej. Modnim, furlansko-italijan-skim urbanim in globalnim kuhinjam so prilagodili stanovanjske prakse, še pogosteje pa so, kot smo videli v primeru sekundarnih kuhinj, nove forme prilagodili utecenim stanovanjskim praksam. V zacetku 20. stoletja evidentirane razlike med kuhinjami in stanovanjsko kulturo v kranjski Zgornji Vipavski dolini in v goriški Spodnji Vipavski dolini ob pricetku tretjega tisocletja kljub poskusom poenotenja s fašisticno italijanizacijo, socialisticnim favorizi­ranjem delavske kulture in stopnjevanjem globalizacijskih teženj v casovno preoblikova­ni živopisani stvarnosti še vedno obstajajo. Razsežnosti kuhinje v Vipavski dolini Formalna razsežnost kuhinje V podeželskem stavbarstvu Vipavske doline je bil kuhinjski prostor v primeru pritlicnih enocelicnih bivališc ali vrhkletnih oziroma vrhhlevnih bivališc navadno le del enega in edinega vecnamenskega stanovanjskega prostora (npr. v ognjišcnicah). Šele z razvojem bivališca in dodajanjem drugih prostorov, namenjenih spanju in shranjevanju, se je hiša, kot so imenovali kuhinjo, vzpostavila kot locen prostor. Velikost kuhinje je bila odvisna od razpoložljivega prostora oziroma od danosti in zamejitev stavbe, od gospodarskega položaja lastnikov bivališca, v doloceni meri pa tudi od oblike družinske organizacije in prehranjevalnih navad stanovalcev ter od tipa kuhi­nje (bivalna ali delovna kuhinja) in z njim povezanega funkcionalnega obsega. Kamin­ske kuhinje druge polovice 19. stoletja in prvih desetletij 20. stoletja so bile bolj prostrane kot socasne nebivalne crne kuhinje v vežah na osrednjeslovenskih in alpskih obmocjih. V štedilniških kuhinjah je bila površina, ki je bila pred tem namenjena obsežnim ognji-šcem, izrabljena za jedilno mizo s stoli in kredence. Prostrane bivalne kuhinje so se v primeru vecgeneracijskih gospodinjstev ohranjale globoko v 20. stoletje. Kadar sta mla­doporocenca zasnovala lastno gospodinjstvo v istem bivališcu kot starši enega izmed zakoncev, so bile kuhinje navadno manjše. Prostorsko najbolj zamejene, ponekod zgolj dober meter široke delovne linije so bile kuhinjske niše, ki so bile priljubljene v šestde­setih in sedemdesetih letih. Razen v primeru funkcionalno specializiranih in po obsegu zamejenih delovnih kuhinj smo v 20. stoletju prica širjenju kuhinjskega prostora, ki pa je vzporeden s širjenjem drugih stanovanjskih prostorov. Zaradi odpiranja kuhinje, tj. podiranja pregradnih sten med kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo od osemdesetih let dalje se zdi, da je kuhinja pridobila na prostranosti na racun drugih prostorov. Videz širjenja kuhinjskega prostora konec 20. stoletja v formalnem smislu podpirajo, dejansko pa postavljajo pod vprašaj razlicne vrste in oblike sekundarnih kuhinj. Povezava med kuhinjo in zunanjimi prostori je bila do druge polovice 19. stoletja bolj neposredna. Številne prakse, ki so bile kasneje povezane s kuhinjami, npr. cišcenje in pranje zelenjave ter neformalno uživanje obrokov, so v 19. stoletju in v prvi polovi­ci 20. stoletja zaradi milega sredozemskega podnebja potekale zunaj.210 Slednje je bilo pomembno predvsem tam, kjer je bilo v bivališcih manj prostora.211 Vhod v kuhinjo je bil navadno z dvorišca, brez vmesne cezure, v primeru starejših vrhkletnih oziroma 210 Navedeno dokazujejo (kamnite) mize in klopi pred hišami in na dvorišcih ter pripovedi sogovornikov. 211 O dvorišcih kot podaljških kuhinj in bivališc v revnejših bivališcih v agrarnih mestih na Siciliji prim. Booth (1999: 141), v Mariboru pa Ferlež (2001). nadstropnih bivališc pa preko kamnitega ali lesenega zunanjega stopnišca in hodnika. V drugi polovici 19. stoletja se je pod vplivom mešcanskih zgledov v premožnejših bivali-šcih pricela uveljavljati vhodna veža. To, da so nekatera bivališca še vedno imela vhod v kuhinjo z notranjega dvorišca ali iz nadzidanega dela nad vhodnim portalom, gre na eni strani pripisati dejstvu, da je bila vhodna cezura že dvorišcni portal, na drugi strani pa je bil lahko razlog tudi skromnost. V prvi polovici 20. stoletja so bile v nadstropje umešce­ne zgolj redke kuhinje, navadno v primeru starejšega stavbnega fonda ali pa v primeru stanovanj nad pritlicnimi obrtnimi delavnicami. Kuhinje nad obrtnimi delavnicami so bile od zadnjih desetletij 19. stoletja namesto preko zunanjega stopnišca in hodnika do-stopne preko notranjih stopnišc (ASGO 104; PANG 1: t. e. 103, 104). S kuhinjskimi nišami v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, ki so bile nava­dno zasnovane tako, da je bil hodniku ali veži bližje jedilniško-dnevnosobni del, so bile kuhinje potisnjene v ozadje stanovanja. Oddaljevanje kuhinje od glavnega vhoda se je še stopnjevalo v tipskih novogradnjah, priljubljenih v osemdesetih letih. Njihovo izhodišce je bilo mešcansko enodružinsko stanovanje oziroma stanovanjska hiša s strogo locenimi in zamejenimi zasebnimi prostori. V tipskih novogradnjah so bile razlicno zasnovane kuhinje pogosto umešcene v nadstropje ali v visoko pritlicje ter dostopne in z zunanj-šcino povezane prek hodnikov in notranjih stopnišc. V takšnih kuhinjah je bila nava­dno edina vez z zunanjšcino okenska odprtina, ki jo je lahko nadomešcala tudi vratna odprtina na balkon. Povezave kuhinje z balkonom ne gre primerjati s preteklo povezavo kuhinje z gankom, saj je imel ta komunikacijsko vlogo zunanjega hodnika (primerljiv je bil z galerijami v srednjeveški arhitekturi), medtem ko je imel balkon, torej ograjen pomol na zunanjosti stavb, v prvi vrsti dekorativno in reprezentativno vlogo, predvsem pa ni bil po stopnišcu neposredno povezan z dvorišcem oziroma zunanjostjo bivališca.212 Šele v devetdesetih letih so hkrati z uvajanjem odprtega tlorisa nekateri graditelji vnovic neposredneje povezali kuhinjo in druge dnevno-bivalne dele bivališca z zunanjimi pri­tiklinami – zunanjo jedilno mizo, vrtom in shranjevalnimi prostori v kleti. Socasno so se pojavile številne preureditve tipskih bivališc, tudi v obliki sekundarnih kuhinj, ki so stanovalcem omogocile neposredno povezavo kuhinje z zunanjšcino. Kuhinje so bile v 19. stoletju in v zacetku 20. stoletja komunikacijsko in prostorsko središce gospodinjstva, neposredno so bile povezane tako z dvorišcem kot s shrambo (špajzo, šalberobo); v posameznih spodnjevipavskih primerih so bile kuhinje povezane tudi s posebnim prostorom, namenjenim shranjevanju vode in pomivanju posode (vie-drnikom oziroma šeglarjem), ponekod pa tudi z manjšim prostorom (štiblcem, mezati-cem), namenjenem shranjevanju ali spanju. Po vzpostavitvi veže je ta prevzela velik del komunikacije z ostalimi prostori. Obenem je po mešcanskem zgledu pomenila prehod med zunanjim – javnim in notranjim – zasebnim svetom. Kuhinja je lahko ostala vsaj deloma prehodna; navadno je bila iz nje dostopna vsaj shramba. Hkrati z vežami so se uveljavljala tudi notranja stopnišca, ki so bila umešcena v vežo in v posameznih prime­ 212 Edini izmed nadstropnih ali visokopritlicnih prostorov, ki je bil lahko neposredno povezan z zunanjšcino, je bila dnevna soba oziroma jedilnica. rih skromnejših bivališc tudi v kuhinjo. Socasno z vežami so premožnejše kmetije uva­jale tudi reprezentativni prostor, v Spodnji Vipavski dolini imenovan mezat, v Zgornji Vipavski dolini pa izba. Mezati so bili lahko dostopni iz kuhinje, še pogosteje iz veže.213 Kuhinja, ki je bila kljub diferenciaciji prostorov v prvi polovici 20. stoletja še vedno interakcijsko središce bivališca, je bila z delovnimi kuhinjami v drugi polovici 20. stolet- ja premešcena na obrobje bivališca. Kuhinjske niše so bile segregirano in marginalizira-no obmocje bivališca.214 Kljub temu pa so ostale vsaj delno povezane z jedilnico oziroma dnevno sobo, in sicer preko odprtine, ki je bila navadno zastrta z zavesami.215 Navedeno je v osemdesetih in devetdesetih letih olajšalo odpiranje tlorisne zasnove. Kljub odpira­nju tlorisne zasnove so ostale med posameznimi prostori nakazane cezure v obliki loc­nih zidnih odprtin, barskih pultov, odprtih polic ali vsaj v obliki razlicnih talnih oblog za kuhinjski in jedilniški oziroma dnevnosobni del poenotenega bivalnega prostora, ki pa so bile bolj kot razmejevanju namenjene povezovanju prostorov in artikulaciji pre­hoda (de Certeau 2007: 226). Šele v zacetek 21. stoletja datirajo stanovanjske zasnove, v katerih je bilo kuhinjam dodeljeno mesto na sticišcu zunanjega in notranjega prostora bivališca ter v središcu komunikacijskih povezav v notranjosti bivališca brez vmesne cezure v obliki veže ali hodnika. Spremembe formalnih razsežnosti so navadno sovpadale s spremembami namemb­nosti kuhinje. Kuhinje v prvi polovici 20. stoletja so bile v pritlicje in bližino glavnega vhoda umešcen ter tehnološko najbolje opremljen osrednji prostor v bivališcu. Od sre-dine 20. stoletja opazimo težnje po marginalizaciji kuhinje v pomožni servisni prostor in njeni umestitvi v ozadje, pogosto celo v nadstropje bivališca, ter po množenju ce­zur med zunanjostjo bivališca in kuhinjo. Od osemdesetih let 20. stoletja pa sledimo nasprotnemu procesu, in sicer procesu obnove osrednjega in sprednjega mesta kuhinje bodisi z odpiranjem kuhinje v poenoten kuhinjsko-bivalni del bodisi z vzpostavljanjem sekundarnih kuhinj. Prav v sekundarnih kuhinjah sta vnovic vidni nasprotujoci si težnji kuhinjskega prizorišca, saj so bile te lahko v prvi vrsti družabni prostor ali pa delovišce z bolj ali manj dovršeno kuhinjsko opremo. 213 Po mnenju Donne Birdwell-Pheasant in Denise Lawrence-Zuńiga je bila prav sprejemnica oziroma v našem primeru mezat eden izmed najpomembnejših razvojnih korakov v evropski podeželski stanovanjski kulturi pred modernizmom po drugi svetovni vojni (Birdwell-Pheasant in Lawrence-Zuńiga 1999: 19). O t. i. boljših sobah na južnoportugalskem podeželju prim. Lawrence-Zúńiga (1999: 164), na Švedskem Löfgren (1984a: 466), v Angliji Lawrence (1981: 651–653) in na Irskem Taylor (1999: 223). 214 Na drugi strani pa so prav kuhinjske niše omogocile oziroma pospešile, da so se v locenih jedilnicah ob namestitvi divana in kasneje sedežne garniture ter televizorja vzpostavile dnevne sobe, ki so bile prav tako urbana stanovanjska prvina. 215 Slednje potrjuje tudi dejstvo, da je v kuhinjo umešcen štedilnik na trda goriva pogosto ogreval tudi jedilnico oziroma dnevno sobo. Kuhinjske prakse Gospodinjske prakse Gospodinjske prakse so obsegale aktivnosti, povezane s procesom predpriprave in to-plotne obdelave živil, in sicer tako za dnevne obede kot tudi pripravo praznicnih jedi, s konzerviranjem, shranjevanjem kuhinjskih potrebšcin in živil, skrbjo za red in cistoco prostora in potrebšcin ter z odstranjevanjem gospodinjskih odplak in odpadkov. Med gospodinjske prakse bi lahko uvrstili tudi posamezna opravila, povezana z uživanjem jedi, kot sta priprava mize in pogrinjkov ter strežba jedi. Mestoma je bilo v kuhinje ume-šceno tudi pranje, šivanje, likanje, skrb za osebno higieno in opravila, vezana na kmetij­sko dejavnost, domaco obrt ter samooskrbo s pridelki in vzrejo živine. Kuhanje oziroma proces (pred)priprave in (toplotne) predelave živil v jedi, t. i. pretvorbe surovega v kuhano oziroma narave v kulturo (Lévi-Strauss 1980), je bilo opredeljujoce za kuhinjski prostor. Priprava jedi za dnevne obede zahteva poleg prizorišca še živila, vštevši vodo, ter v primeru toplotne obdelave še energent. Pozornost namenjam v prvi vrsti kuhanju v ožjem smislu, to je transformaciji živil v jedi216 v razlicno zasnovanih in oblikovanih kuhinjah, in zgolj sporadicno razvoju oskrbe z vodo, energenti in živili.217 Priprava dnevnih obedov je narekovala vsakdanji utrip gospodinjstva in se je tokom 20. stoletja spreminjala. Kot je zapisala Irena Keršic, je bilo kuhanje ob odprtih ognjišcih, tako v ognjišcnicah kot v kaminskih kuhinjah, naporno opravilo, saj je bila oseba, ki je kuhala, z ene strani izpostavljena mrazu in prepihu, z druge strani pa vrocini in dimu (Keršic 1990: 337–338). Pri pripravljanju hrane je morala delati cepe ali klece. Šele dvignjena ognjišca, še posebej v mizni horizont dvignjena ognjišca v kaminskih kuhinjah, so olajšala nenehno skla­njanje in omogocila delo stoje. Nape in dimovodi so prostor ocistili nadležnega in oci dražecega dima.218 Ce je bil kamnit ognjišcni okvir imenitnejši, pa naj bi bil lesen rob prizanesljivejši do kuhajocega, ki se je bil ob delu primoran naslanjati na ognjišcni obod (SEM: Teren 15/5: 32–39, 51, 85, 88–90; 15/6: 6, 13–14; Keršic 1990: 337–338). Zjutraj je bilo treba zanetiti ogenj; do 20. stoletja so ga prižgali z drgnjenjem kresila ob kremen, s katerega je preskocila iskra na preparirano drevesno gobo, kasneje z vžigalicami (žve­plenkami) in lesenim drobižem za netenje ognja (znejto), npr. z drobno nalomljenimi 216 Saša Starec je kuhanje razdelila na kuhanje v ožjem pomenu besede (konkretno opravilo priprave hrane, navadno toplotne obdelave živil, pri katerem se naravne sestavine, živila transformirajo v jed) ter na kuhanje v širšem, splošnejšem pomenu besede – kot gospodinjsko opravilo, ki poleg priprave jedi vkljucuje še nacrtovanje obrokov in oskrbo z živili (Starec 2008: 118). 217 O strnjenem pregledu preskrbe z živili na Slovenskem prim. Godina Golija (2008: 95–112) ter posamezne regionalno omejene raziskave, npr. za Brda Reja in Sirk (1997: 63–90). 218 Gorazd Makarovic je opozoril tudi na bolezni, ki so bile povezane s kuhanjem na odprtem ognju, npr. bolezni oci (Makarovic 1086: 65). vejicami iz dobro, tudi do dve leti presušenih butar (špickami, špicami), z lubjem, ki je ostalo po beljenju kolov (creslom) ali pa s presušenimi koruznimi storži. Pogosto so za­kurili tudi s tleco žerjavico, ki so jo cez noc zasuto s pepelom shranili v vdolbini na ognjišcu (jacki) ali v fornelu (Keršic 1990: 337; Budal 1993: 68; 344; Kosta 2003: 58). Pri ognjišcu je bilo treba vseskozi paziti, da ogenj ni pošel, in kuriti glede na želeno tempe­raturo s primerno debelimi in suhimi drvmi, katerih izbor je bil v primeru revnejšega gospodinjstva povecini omejen na naplavljen les in nabrano suhljad.219 Z drvmi je bilo treba varcevati. Ogenj so razpihovali z bezgovim pihalnikom (pihalco), nekateri tudi z mehom. Da so drva bolje gorela, so jih naslanjali na zglavnik ali panj. Pepel so z ognjišca odstranjevali v pepelnik pod ognjišcem ali pecjo s kovinsko lopatico (žežljem ali šublco) (SEM: Teren 15/5: 12, 43; 15/6: 4, 6).220 Temperaturo so uravnavali z izborom primerne vrste, debeline in presušenosti drv; ce so npr. potrebovali hiter in mocan ogenj, so kurili z butarami (snopi). Pri kuhi v kotlu so temperaturo regulirali tudi z dviganjem in spu-šcanjem na verigo pritrjenega kotla s pomocjo kovinskega kavlja, pri kuhi v posodah na trinožnikih ali trinogih kozicah pa s stavljenjem in odstavljanjem tlece žerjavice izpod posode, cemur so bile namenjene klešce (malete).221 Izbor prehrane je bil omejen, prvic zaradi omejene oskrbe z živili, in drugic, tudi zaradi nacina kuhe. Najvec se je pripravljalo tekocih jedi v kotlu, npr. razlicne vrste eno­loncnic, minešter ali skuh v Zgornji Vipavski dolini oziroma kuhinj v Spodnji Vipavski dolini, npr. šelinko (enoloncnico iz zelene), zimsko joto iz kislega zelja ali repe, fižola in krompirja, jecmenko iz ješprenja, enoloncnico iz ohrovta oziroma vrzot.222 Polenta je v dnevnih obrokih nadomešcala kruh.223 Kotel so po prenehanju kuhe odstavili na po­seben svitek iz koruznega perja (lubja). Mast so razbelili v ponvicah, ki so jih naslonili na trinožnik, rocaj pa po potrebi zataknili v konzolni nastavek na zglavniku. Manjše kolicine živil so greli v trinogih loncenih in z žico prevezanih ali v litoželeznih kozicah ali pa so kozice namestili na trinožnik. Jedi so mešali s kuhalnico. Pecenju živil nad žer­javico ali ognjem so bili namenjeni žari (roš v Zgornji Vipavski dolini oziroma gardela v Spodnji Vipavski dolini). Kavo in jecmen so pražili v posebni valjasti posodi z dolgim rocajem, v Zgornji Vipavski dolini imenovani mašina za pect kofe, v Spodnji Vipavski dolini pa brštulin. Jedi in tekocine so v kuhinjah na toplem ohranjali tako, da so posodo namestili v cašaste nastavke na zglavniku. Forneli, vdolbine z rešetom in s prostorom za pepel ter z dobrim pretokom zraka, so omogocali hitro in varcno segrevanje manjših kolicin živil ali tekocine. Obcasno, predvsem poleti, kjer pa niso premogli peci pa tudi 219 Ponekod drv niti niso razžagali in razcepili na polena, temvec so predvsem v hladnem delu leta kurili kar nerazžagana in nerazcepljena debla, ki so jih sproti polagali na ognjišce (prim. tudi Pece 2010). Kadar so potrebovali drobnejša drva, je bilo v kuhinji tnalo, na katerem so po potrebi razsekali polena. 220 V Brestju v Brdih je ohranjeno tudi opecno ognjišce, ki je imelo na robu odprtino, v katero so pometli pepel. O kuhanju na briških ognjišcih prim. tudi Keršic (1992: 102) ter Reja in Sirk (1997). 221 Nekatere gospodinje so imele tako utrjene roke, da so žerjavico in posodo premikale kar z roko. 222 Tudi Ulrike Thoms je za nemško obmocje ugotovila, da so bile enoloncnice obicajnejše tam, kjer so imeli v bivališcih odprta ognjišca (Thoms 1998: 52). 223 Za pripravo je bilo treba koruzni zdrob do pol ure stalno mešati s polentarjem ali z lopato – posebne vrsto kuhalnice s podaljšanim delom za mešanje. Posebne naprave za mešanje polente, ki so bile izpricane v Brdih, Beneciji in v Furlaniji (Reja in Sirk 1997, Scheuermeier 1956), v Vipavski dolini niso bile evidentirane. sicer, so na ognjišcu, pod lonceno, plocevinasto oziroma kositrno crepnjo (pod figaro, skledo za pogaco, šalo) ali pa kar pod mokro krpo ali papirjem, prekritim s pepelom in obloženim z žerjavico, spekli tudi kruh ali pogaco iz koruzne moke, imenovano smojka oziroma podpepeunik (SEM: Teren 15/5: 10–15, 32–35, 42; 15/6: 4, 42–43, 75; SEM: Risbe 15/241, 279, 302; Keršic 1990: 337; Budal 1993: 120; Godina Golija 1998: 92; Plahuta 2002: 95, Škrlep in Škrlep 2010).224 Kruh so od druge polovice 19. stoletja v hišah, ki so imele ob ognjišcu še krušno pec, pekli enkrat tedensko. Priprava in peka kvašenega testa je bila tehnicno najzahtevnejši kuhinjski postopek. Testo so do druge polovice 19. stoletja mesili v neckah, 225 od sredine druge polovice 19. stoletja v mentrgi oziroma vintuli, od srede prve polovice 20. stoletja pa tudi v skledi ali trugi in na leseni deski. Kvas so pripravili iz testa prejšnje peke ali pa so ga kupovali. Testo je vzhajalo v mentrgi, že oblikovani hlebci pa na pokrovu. Medtem so pripravili pec, ki jo je bilo treba dobro razbeliti s suhimi drvmi. Nekateri so zakurili s suhljadjo, z butarami (fašinami, snopi) iz akacijevih (kacovih) vej ali z odrabljenimi koli za privezovanje trte (paladici), drugi z drobno razsekanimi bukovimi ali akacijevimi drvmi. Ogenj in žerjavica sta morala biti enakomerno porazdeljena. Pec je bila primerno razbeljena, ko je postala svetlejša. Žerjavico so iz peci postrgali z leseno ali kovinsko grebljo (pastargauko), zatem so jo pocistili in po potrebi ohladili z v vodo namocenim omelom, napravljenim iz vrhnjega dela koruze (melce) ali pa iz v žakljevino ovitega kola. Pred peko so v pec vrgli prgišce moke in tako preverili, ce je bila primerno razbeljena. Ce se je moka zažgala, je bila prevroca. Vzhajane hlebce so vsadili v pec z lesenim loparjem, lopato ali polentarjem (Budal 1993: 120; Metlikovec in Mozetic 2010: 20–22; Škrlep in Škrlep 2010).226 Nacin priprave živil se je spremenil v bivalnih kuhinjah, v katerih so štedilniki omo­gocali socasno pripravo ognjišcnih in pecnih jedi, to je kuhanih in pecenih jedi (Keršic 1990: 346; Godina Golija 1998: 88–94). Kuhane jedi je bilo moc pripravljati na plošci štedilnika, z odstranitvijo koncentricnih obrocev (rink) pa so lahko posodo, povecini še nekdanje bakrene in litoželezne ognjišcne kotle, namestili neposredno nad ogenj in tako bolje izkoristili toploto. Takšen nacin priprave se ni bistveno razlikoval od priprave na ognjišcu. Ohranil se je predvsem za kuhanje polente, ker je bilo v posodi z zaobljenim dnom olajšano intenzivno mešanje, ki ga je zahteval postopek priprave polente,227 ali pa za hitro gretje tekocin (Petek 1999: 313; Novinec 2006: 11). Posoda z zaobljenim dnom je imela pred aluminijasto in emajlirano posodo z ravnim dnom prednost, da je bilo – kljub stalno pocrneli zunanjosti – zaobljeno notranjost lažje cistiti. Pecene jedi so v 224 Pod pepelom so vcasih spekli tudi malico (merendo), npr. polovice krompirja in klobase. Eden izmed sogovornikov se je spominjal, kako je nona otrokom na ognjišcu pekla krokante, slašcico iz orehov, sladkorja in vode. 225 Necke naj bi bile nekoc namenjene tudi spanju in kopanju dojenckov. Manjše necke so rabili za planje žita in prenašanje odpadkov v gnojno jamo (SEM: Teren 15/5: 6, 34; 15/6: 28; SEM: Risbe 15/300). 226 Za praznike so v krušni peci spekli tudi potico (gubanco) in maslen kruh (Budal 1993: 120; Škrlep in Škrlep 2010). Prikaz postopka peke kruha prim. Škrlep in Škrlep (2010); opis peke kruha v Brdih prim. Reja in Sirk (1997: 97–100). 227 Postopek priprave polente prim. Poredoš in Prijatelj (2010). štedilniških kuhinjah pripravljali v pecicah, ki so bile vgrajene v štedilnik (rorih, fornih).228 Kuhanje in pecenje na štedilniku je bilo v primerjavi s kuho na ognjišcu preprostejše, manj nevarno in manj naporno. Olajšan je bil nadzor nad procesom segrevanja živil, kar je omogocilo tudi pripravo postopkovno zapletenejših jedi (Godina Golija 1998: 91; Thoms 1998: 56). Za pripravo jedi, pitje, pranje živil in pomivanje je bilo treba v kuhinjah zagotoviti zadostne kolicine vode iz vodnjakov, zajetij izvirske vode oziroma zbiralnikov deževni­ce. Vodo so hranili v škafih ali vedrih (štenjakih, šegalrjih) na polici v zidni niši, na kon­zolnih nastavkih ali na leseni polici v kuhinji (škafouniku), v veži ali v posebnem prosto­ru, viedrniku ali šeglarju. Kako naporno opravilo je bilo zagotavljanje zadostne kolicine vode v kuhinji, pove izjava sogovornice, da sta bila »štedilnik in crpalka za vodo vredna zlata«. Z vodo so zaradi napornega prinašanja pa tudi zaradi obcasne poletne suše ravna­li skrajno varcno.229 Vecje kolicine vode za kuhanje, pranje perila in posode so segrevali v kotlih, kasneje tudi v posebnih vzidanih kotlih, namenjenih prvenstveno pripravi krme za prašice. V štedilniških kuhinjah so imele boljše razlicice zidanih štedilnikov vgrajen kotlicek za toplo vodo. Vodo so zajemali z zajemalko, korcem, v primeru dvignjenega kotla pa natakali iz pipe. V starejših in v skromnejših razlicicah štedilnikov brez kotla so vodo segrevali tako, da so imeli v eni izmed odprtin v štedilniški plošci stalno namešcen lonec z vodo (SEM: Teren 15/5: 6, 22; ASGO 104; PANG 1: t. e. 103. 104). Poleg naštetega so se v kaminskih in v štedilniških kuhinjah dnevno, (veckrat) te­densko ali obcasno vrstila tudi druga opravila: drobljenje kave, popra, suhih fig, koruze in hrena s kovinskim tolkacem (babco, jeglico) v kamnitih, lesenih in medeninastih mo-žnarjih (kamnih), mletje kave in popra v lesenih in medeninastih mlinckih (malncih), ruženje (mancanje) koruze s praznim koruznim storžem ali s pomocjo železne priprave (želieza za žurit), stopanje jecmena v manjših stopah, mešanje in mesenje testa za pogace ob vecjih delih, cvrtje mocnatih jedi ob praznikih (SEM: Teren 15/5: 3–4, 16–17, 34; 15/6: 24; Budal 1993: 68).230 Obcasno so v kuhinjah pripravljali ozimnico. V Zgornji Vipavski dolini je bilo izrednega pomena jesenska priprava zadostne kolicine kislega zelja in repe (kisave). V pletenih posodah ali lesah na lesenih palicah v napi, na vgrajenem kovinskem rešetu nad štedilnikom ali pa v pecici (roru, fornu) so sušili sadje (jabolcne in hruškove krhlje, cešplje, orehe, fige – t. i. sušje) in zelišca za pripravo cajev in kave (Metlikovec in Mozetic 2010: 5). V nekaterih gospodinjstvih so že v prvi polovici 20. stoletja, sicer pa po drugi svetovni vojni konzervirali sadje in zelenjavo s sladkorjem in vkuhavanjem (Plahu­ta 2002: 85–101). Na manjših kmetijah, ki niso imele posebnega prostora, so v kuhinjah tudi lickali koruzo, ki so jo v Zgornji Vipavski dolini imenovali turšca, v Spodnji Vipa­vski dolini pa sierk. Do italijanske zasedbe obmocja, ko je bila žganjekuha prepovedana, 228 Navadno je bila ena izmed pecic toplejša in je bila namenjena peki, druga pa je bila namenjena ohranjanju jedi na toplem, sušenju sadja, kruha in zelišc. 229 Vodo, s katero so prali zelenjavo, so, ce le ni bila prevec blatna, zlili v korito za napajanje živine, sicer pa v posodo za zalivanje. 230 V Zgornji Vipavski dolini, kjer so imeli vec mlecne goveje živine, so do organiziranja oddaje mleka šembijski mlekarni leta 1907 v kuhinjah tudi medli maslo in sirili ter kisali mleko v latvicah (SEM: Teren 15/5: 3–4, 16–17, 34). so bili v kaminskih kuhinjah pogosti tudi žganjarski kotli, v katerih so jeseni in pozimi kuhali žganje. Konec leta so bile pri domaciji, kjer so uspeli vzrediti vsaj enega prašica, koline. Medtem ko so prašica zaklali in poparili v trugi na dvorišcu, so mesnine predelo­vali v kuhinji. Klobase, pršute in kose slanine so prekadili in osušili na palicah, pritrjenih v dimnik oziroma na napo nad odprtim ognjišcem (SEM: Teren 15/5: 2, 6, 18, 33–34; SEM: Risbe 15/26, 41, 42, 213, 297; Povše 1878: 26; Budal 1993: 68; Rodman in Makarovic 2000: 76; Plahuta 2002: 85–101; Šcukovt 2007: 423–431; Godina Golija 2008: 104).231 Elektricni in plinski štedilniki ter ureditev preskrbe z vodo v drugi polovici 20. sto­letja so olajšali kuhanje. Omogocali so natancno uravnavanje temperature in s tem pri­pravo postopkovno zahtevnejših in temperaturno obcutljivejših jedi. Posameznikom se je bilo težko privaditi na kuho in peko na strogo zamejenih kuhališcih in na uravnavanje jakosti na podlagi številcne ali stopinjske skale namesto na podlagi vrste in kolicine drv, kot tudi na drugacen okus, ki naj bi ga imele jedi, pripravljene na plinskih štedilnikih.232 Posamezni sogovorniki so imeli raje plinske štedilnike, ker so omogocali neposredni stik z ognjenim plamenom, ker so bili v primerjavi z elektricnimi hitrejši in odzivnejši ter ker je bil plin cenejši od elektricne energije; drugi so se bali eksplozije in so zato raje namešcali elektricne štedilnike, pri katerih so cenili tudi to, da po uporabi zunanjost po­sode ni bila umazana. Najpogostejši pa so bili kombinirani štedilniki s tremi plinskimi gorišci in enim elektricnim ter elektricno pecico. Pri plinskih in elektricnih štedilnikih so sogovorniki pogrešali možnost socasnega segrevanja vode. Elektricne grelce, bojlerje, so v kuhinje namešcali šele po ureditvi vodovodne napeljave v stanovanja. Težnjam po odstranitvi ognjenega plamena iz kuhinje v obliki elektricnih štedilni­kov je v nadaljnjem tehnološkem razvoju sledilo še odstranjevanje toplotnega vira z mi-krovalovnimi pecicami, steklokeramicnimi in kasneje indukcijskimi kuhališci. Nekateri so zaceli uporabljati tudi specializirane male gospodinjske aparate za toplotno obdelavo živil, npr. opekace kruha, naprave za pripravo kave, aparate za mesenje in peko kruha. Uvajali so se tudi številni drugi gospodinjski aparati, npr. mešalci, multipraktiki, palicni mešalniki in salamoreznice, ki so po eni strani postajali cedalje bolj specializirani (npr. naprave za pripravo kave), po drugi strani pa univerzalni (npr. multipraktik) in komple­ksni (npr. stroj za mesenje in peko kruha). V gospodinjstvih so jih rabili v razlicni meri; tam, kjer je bilo v kuhinji – primarni ali sekundarni – dovolj prostora, so bili vseskozi na dosegu in v rabi, v primeru piclo odmerjenih delovnih površin, kar je bilo pravilo v kuhinjskih nišah, pa so bili navadno hranjeni v najboljšem primeru v kuhinjskih oma-rah, sicer pa v shrambah in kleteh. Namestitev, sestavljanje, cišcenje, razstavljanje in pospravljanje so zahtevali vec casa in energije kot rocno stepanje, mesenje ali sekljanje, zato so jih redko uporabljali. 231 Mesnine so dimili samo v Zgornji Vipavski dolini, v Spodnji Vipavski dolini so jih ponekod prekadili, drugod pa samo sušili (Povše 1878: 26). Zadnja ognjišca so bila cenjena prav zaradi prekajevanja in sušenja mesnin v dimniku. Na nekaterih ognjišcih še danes obcasno zakurijo prav zaradi prekajevanja mesnin. 232 Mnenje o razlicnem okusu jedi, pripravljenih na plinskem štedilniku kot na štedilniku na trda goriva, je bilo zabeleženo tudi v Nemciji in v Veliki Britaniji (Thoms 1998: 66). Podobno kot v prvi polovici 20. stoletja je bil delež samooskrbe z živili tudi v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni še visok. Glavnino živil so pridelali oziroma vzredili sami, na živilske nakaznice so dobivali in kasneje kupovali sol, riž, testenine, sladkor, kavo, mortadelo ter meso za nedeljsko govejo juho (Metlikovec in Mozetic 2010: 5). Je­dilnik je bil sezonski; poleti so pripravljali vec zelenjave ter zaradi obsega dela na vrtu in priprave ozimnice predvsem jedi, ki niso posebej zahtevne za pripravo. Pozimi so pojedli ozimnico, kuhali pa so tudi jedi, katerih priprava je bila bolj dolgotrajna. V šestdese­tih in sedemdesetih letih 20. stoletja so družbenogospodarske spremembe, tj. izboljšana preskrba z živili, razvoj trgovskega omrežja in živilskopredelovalne industrije, deagrari­zacija podeželja, zaposlovanje žensk ter uvajanje družbene prehrane po vrtcih, šolah in menzah, spremenile nacine oskrbe z živili in prehranjevanja. Manj je bilo samooskrbne pridelave in vzreje živine, cedalje vec živil so kupovali. Tako Podražani kot Renškovci so dnevno kupovali v vaški trgovini, Renškovci tudi v pekarni in mesnici, priložnostno in dolocene artikle pa tudi v novogoriških in italijanskih veleblagovnicah. Konec devet­desetih let 20. stoletja so z rastjo nakupovalnih središc in zapiranjem vaških trgovin233 nakupi postali redkejši in obsežnejši. Vsaj delna samooskrba z živili, ki jo je v casu po drugi svetovni vojni narekovalo splošno pomanjkanje živil in nizka kupna moc, se je kljub dvigu standarda in rastocemu potrošništvu ohranila tako v Spodnji in v vecjem obsegu v Zgornji Vipavski dolini. Vecina sogovornikov je doma pridelovala zelenjavo, nekateri tudi krompir. Tiste, ki zaradi zaposlenosti niso imeli casa obdelovati vrtov in njive, so z zelenjavo zalagali bli­žnji sorodniki, sosedje ali znanci. Sadje in zelenjavo so še vedno konzervirali z vkuhava­njem, iz sadja so kuhali marmelade, kompote in sokove, pri konzerviranju zelenjave pa je bila priljubljena paradižnikova salsa, kuhan paradižnik z morebitnimi dodatki paprike, buck, cebule, cesna ter paradižnikova mezga in srbska solata. Od sedemdesetih let dalje se je kot oblika konzerviranja in hranjenja ozimnice uveljavljalo zamrzovanje.234 Inga Miklavcic-Brezigar je za Goriško zapisala, da so hladilne skrinje, ki jih je bilo mogoce postaviti tudi v manjšo klet ali stanova­ nje, od prvih omemb konec šestdesetih let in v zacetku sedemdesetih hitro postale priljubljen in malone nujen gospodinjski shranjevalni pripomocek, v katerega je gospodinja spravila meso »od kmeta« in globoko zamrznjeno sadje in zelenjavo. (Miklavcic-Brezigar 2000: 72–73) Majhne pregrajene kuhinjske niše v nadstropjih bivališc niso bile primerne za samo­oskrbna gospodinjstva, saj so bile v izhodišcih zasnovane za zaposlene žene, ki bi zgolj pogrevale ali dokoncevale (pol)pripravljene jedi, ne pa za dolgotrajne postopke priprave ozimnice in predelave mesnin, ki zahtevajo veliko prostora in pri katerih nastajajo nepri­ 233 Leta 2003 je zaprla vrata podraška privatna trgovina, od takrat je dva- do trikrat tedensko v vasi potujoca trgovina; prav tako je leta 2008 prenehala delovati renška privatna trgovina, ohranila se je le Mercatorjeva samopostrežna trgovina. 234 Zamrzovalnikov niso uporabljali v vsakdanjem prehranjevanju za hranjenje že pripravljenih zamrznjenih jedi, kot sta za gospodinjstva v osemdesetih in devetdesetih letih v Veliki Britaniji ugotovila Elisabeth Shove in Dale Southerton (2000: 308–309; 314); v gospodinjstvih na podeželju Vipavske doline so bili namenjeni predvsem shranjevanju viška pridelka in vzreje. jetne vonjave. Zato ne preseneca, da so si stanovalci sprva uredili provizoricna kuhališca v prostranih garažah in v kleteh, kjer je bilo moc brez strahu, da se umaže talna obloga z vrta prinesti zelenjavo in jo po blanširanju in hlajenju pospraviti v bližnjo zamrzovalno skrinjo, za katero v kuhinji tako ali tako ni bilo prostora, ali pa pustiti kozarce z vkuha­nim sadjem ali zelenjavo ohlajati cez noc, ne da bi bili v napoto pri pripravi vecerje na piclo odmerjeni delovni površini med štedilnikom in lijakom. Scasoma so garaže in kleti postajale cedalje bolj opremljene, v njih so priceli kuhati tudi golaže, goveje juhe, eno-loncnice, peci ribe in pecenke ter pripravljati druge dnevne jedi, ki so bodisi zahtevale veliko prostora in dolgotrajnejše postopke priprave bodisi so oddajale neprijeten vonj. Kuhanje v sekundarnih kuhinjah je iz obcasne priprave zelenjave ali mesnin ob koli­nah in ob pripravi ozimnice postalo redna praksa zaradi razlicnih razlogov, v prvi vrsti zaradi bolj funkcionalne umešcenosti, oblikovanosti, razporeditve opreme in velikosti, poleti zaradi hladu in povezanosti z zunanjšcino, cez celo leto, da bi se izognili širjenju vonjav po celotnem stanovanju, predvsem pa tudi zaradi prihranka pri (iz)rabi bolj ali manj reprezentativne primarne kuhinje. Peka rib v sekundarni kuhinji, Rence. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2014) Neposredno s kuhanjem je bilo povezano tudi pomivanje posode, skrb za red in cistoco ter odstranjevanje gospodinjskih odpadkov. Rocno pomivanje posode je bilo do ureditve oskrbe s tekoco vodo naporno opravilo, ker je bilo treba prinesti in pogreti vodo, v pri­meru, da niso imeli odtocnega lijaka pa tudi odnesti odpadno vodo, ki so jo do zacetka rabe sinteticnih detergentov v drugi polovici stoletja uporabili za napajanje živine, krmo prašicem ali zalivanje rož. Posodo so v prvi polovici 20. stoletja pomivali v kuhinji, v shrambi (špajzi, šalberobi) ali pa v specializiranem, hranjenju vode in pomivanju posode namenjenem prostoru (imenovanem viedrnik ali šeglar), in sicer v nižjem lesenem ška­fu brez uhljev, ki so ga imenovali pomiunik, pomivarca ali štes.l. Pomivali so s sirkovo metlico in kasneje s krpico. Kot cistilo so rabili pepel. Vecjo umazanijo so zdrgnili z drobnim peskom (sipo), ki so ga v Zgornji Vipavski dolini prodajali loncarji iz Ribnice, oziroma z belim peskom s Cola, ki so ga prodajali Dolgopoljci. Bakrene kotle so drgnili s soljo in kisom. Pomito posodo so posušili v škafu ali pa na štedilniku, nato so jo obrisali s krpo in zložili v sklednik in v kredenco.235 Zaradi pomanjkanja casa ni bilo presene­tljivo, ce kuhinjske posode pred uporabo sploh niso pomili. Tudi jedilni pribor so po uporabi pogosto le dobro oblizali in obrisali (SEM: Teren 15/5: 19, 34; 15/6: 3, 33; Keršic 1990: 377). Navedeno ni bilo skladno s spremenjenimi higienskimi normami, ki so jih promovirali gospodinjski prirocniki, periodika in gospodinjski tecaji (Rihar 1902: 26; Gojenka 1923: 69; Belinger-Ferjancic 1930: 49–52): Na kmetijah tudi pri pomivanju posode niso nic kaj natancni. Vso posodo zlo­ žijo v škaf, v katerem je topla voda, tako da splava vsa mast in ostanki jedi po vrhu. In ta voda zadostuje za vso posodo! Tako delajo radi pomij, katere dajajo prašicem. To je prav, da se nic ne zavrže, a imeti bi morali še drugi škaf z vodo in sodo, da bi še le v tej do cistega vse pomili, kajti v prvi se samo izperejo le ostanki in mast za prašice. Ni cuda, ce se po takem pomivanju še drži krožnikov razna nesnaga. (Ženski svet 1926: 190) Še bolj nazorno se pokaže sprememba v pogledih na higieno v prvi polovici 20. sto­letja, ce primerjamo navodila o pomivanju posode uršulinke Luitgarde Rihar iz leta 1902 (Rihar 1902) in navodila Gizele Belinger-Ferjancic iz leta 1930 (Belinger-Ferjancic 1930). Medtem ko so bila navodila uršulinke do bralk spoštljiv nabor alkimisticno delujocih receptur za svetlikajoco se posodo, pa so bila navodila Gizele Belinger-Ferjancic v impe­rativu podana slovenska razlicica optimalizacije delovnega procesa Christine Frederick. Lijaki, sprva kamniti, kasneje betonski, od druge polovice 20. stoletja kovinski, bo­disi emajlirani bodisi iz nerjavecega jekla, so omogocili odtok odpadne vode. Odtok od­padne vode je bil sprva speljan skozi zid na dvorišce ali na cesto, kasneje v greznico. Po drugi svetovni vojni so zaceli uvajati detergente. Postopek pomivanja je mocno olajšala tekoca voda in kasneje ogrevanje vode z elektricnimi grelci ali v kotlu za centralno kur­javo. V zadnjih desetletjih 20. stoletja je rocno pomivanje posode v nekaterih gospodinj­stvih nadomestilo strojno pomivanje posode. Nekatere gospodinje pa so navkljub pose-dovanju pomivalnega stroja še vedno raje pomivale rocno. Spet v drugih gospodinjstvih 235 O pomivanju posode na Krasu prim. Godina Golija (2005: 377). pa so vzporedno z odpiranjem kuhinje v bivalni del vzpostavili pomivalnice oziroma šporce, v katerih je bilo pomivalno korito, pomivalni stroj in nekateri gospodinjski apa­rati. Medtem ko so stanovalci skrbeli za pospravljenost in urejenost kuhinje v bivalnem delu, so v pomivalnici lahko pušcali umazano posodo. Organske gospodinjske odpadke, ki so jih v kuhinji ali v shrambi hranili v manjših neckah, kasneje v posodi, so, ce jih ni pojedla živina, v prvi polovici 20. stoletja povecini vrgli na gnoj (SEM: Teren 15/5: 17–18). Drugih gospodinjskih odpadkov je bilo razmero-ma malo; cunje, kosti, staro železo, papir in steklo so po vaseh z vozicki zbirali cunjarji in cunjarice (Družina 1930: 362). V desetletjih po drugi svetovni vojni so z organskimi odpadki še vedno krmili živino ali pa so jih kompostirali. Skrb za odvoz ostalih odpad­kov je prevzela komunalna služba. Pomivalne in vgradne omarice so imele pod koritom namešceno vedro za zbiranje odpadkov, ki so ga praznili v skupnih zbiralnikih. Kolicina gospodinjskih odpadkov, predvsem plastike, je skokovito narasla v zadnjih desetletjih 20. stoletja. Komunalne službe so od devetdesetih let dalje uvajale zbiralnike za loce-no zbiranje stekla, papirja, plastike in organskih odpadkov. Kljub temu so bili odgovori sogovornikov glede locevanja odpadkov presenetljivi, kajti izkazalo se je, da so starej­ši sogovorniki dosledneje locevali odpadke kot mlajši sogovorniki. Starejši so organske odpadke kompostirali, papir so shranjevali za netenje ognja ali za šolske zbiralne akcije starega papirja, velik del plasticne in steklene embalaže pa prali in shranjevali za kasnej­šo rabo ali pa ob priliki odložili v zabojnike za loceno zbiranje odpadkov. Cistoco in red je bilo v kuhinjah brez urejenega odvajanja dima težko vzdrževati, saj so bili prostori zakajeni in sajasti. Higienske razmere so se izboljšale v kaminskih kuhinjah (Keršic 1990: 375). Najtežje je bilo cistiti kuhinje tam, kjer so bila tla iz zbite zemlje ali iz ilovice. Kamnita, opecna ali lesena tla v hiši so dnevno pometali s sirkovimi metlami (SEM: Teren 15/5: 17–18),236 cetudi je bil gospodinjski tisk bolj kot sirkovim na­klonjen žimnatim (Vida 1923: 94; Ženski svet 1925: 206–207). Smeti so pometli na leseno smetišnico, škavacero (SEM: Teren 15/5: 17–18). Temeljitejše cišcenje je bilo v navadi enkrat tedensko. Kamniti, opecni ali cementni tlak so pometli in pomili ter po potrebi zdrgnili s krtaco. Lesen pod je bilo treba poribati s krtaco, cesar so se starejše sogovornice spominjale kot izredno napornega opravila. Po potrebi so podnice zdrgnili z drobnim peskom ali z žaganjem, sicer pa z lugom ali milnico. Po drgnjenju s krtaco je bilo treba tla še dobro izplakniti in na suho pobrisati s krpo ali žakljevino (L. F. 1925: 87). Ob sobotnem tedenskem cišcenju so s peskom pori­bali tudi ognjišca (SEM: Teren 15/5: 34), v štedilniških kuhinjah pa zdrgnili štedilnik s krpo, krtaco in smirkovim papirjem ter poribali kuhinjsko mizo. Ob tedensko sobotno cišcenje se je v prirocniku Vzorna gospodinja obregnila Gizela Belinger-Ferjancic: 236 Sirkove metle so kupovali v Gorici, kamor so jih dostavljali Furlani. Po zaprtju meje leta 1947 je zaloga metel po gospodinjstvih kmalu pošla, kmetje so si pomagali tako, da so sami zasadili posebne vrste žito, imenovano metljak, ter nabirali korenine in ostre trave, iz katerih so izdelovali krtace in metle. Kljub temu pa so leta 1950 nasilno prešli mejo, v Italiji nakupili metle in se mirno vrnili domov (Radmilovic 1995; Miklavcic-Brezigar 1997: 16; Solkan). Dom se na kmetih po vecini zanemarja, snaži se le ob sobotah in pred prazniki. Prav mnogo je takih hiš, kjer spravljajo sobe le enkrat na teden in še takrat polo-vicno; postelja se zvecer nekoliko porahlja, kuhinja ni nikdar prav cedna. Za pra­vilno pospravljanje si kmecka žena ne da casa, cut za lepoto in zdravje pri njej povsem pogrešamo, zato naletimo povsod na smeti in prah, umazana posoda leži povsod razmetana, pomiva se najveckrat v necedni, mastni vodi, štedilnik je preobložen z nepotrebno šaro in zarjavel lonec z mlekom leži nepokrit na omari, a na robu se pasejo muhe. (Belinger-Ferjancic 1930: 41) Avtorica je priporocala dnevno skrb za prostore, za tedensko cišcenje kuhinje pa: Najprej odmakni omaro in drugo opremo ter pometi z omelom s sten prah in pajcevino ter pokrivalo nad štedilnikom ali ognjišcem. Pred tem delom spravi vse predmete in vso posodo v omaro ali v bližnji prostor, da se ne bi prašila. Potem, ko si omela stene, spravi vse iz predalov, obriši prah in menjaj papir v predalih, na polici in v miznici. Cisto posodo in jedilno orodje spravi zopet na svoje mesto. Nato ocedi štedilnik, lijak, kljuke in šipe, pometi, oribaj mizo, lesene predmete in pod. Kuhinjsko opremo operi od casa do casa z mlacno vodo. Belo lakirano pohi­štvo ni dobro prati z milom. Zelo lepo postane tako pohištvo (tudi belo barvana vrata in okna), ako jih opereš z vodo, kateri si pridejala amonijaka (salmijakov-ca), in sicer 11 kozarckom vode dodaj 1 kozarcek amonijaka. (Belinger-Ferjancic 1930: 49) Vecja cišcenja so bila dvakrat letno, in sicer pred velikonocnimi in božicnimi pra­zniki, kar se je zdelo avtorju prispevka v tržaškem Ženskem svetu premalo; pravi da za razliko od medžimurskih in kranjskih vasi, kjer bivališca tedensko temeljito osnažijo, na Goriškem »samo za velike praznike zdrgnejo mize, klopi in tla z žaganjem«. In nadaljuje: »Slovenka ljubi snago, pri Slovencih se riba in snaži redno, po kmetskih hišah se belijo mize, stoli in tla, samo kjer mejimo na jug, je otopel cut za snago« (L. F. 1925: 87). Spreminjanje norm reda in cistoce v drugi polovici 20. stoletja ni bistveno vplivalo na tedenski in letni ritem cišcenja. Še vedno se je ohranilo temeljitejše cišcenje stano­vanja in kuhinje konec tedna (ob petkih in sobotah), ki je vkljucevalo pomivanje oken, brisanje prahu, prednjih stranic kuhinjskih omaric in lijaka, ter obsežnejše cišcenje dva­krat letno, spomladi in pred božicno-novoletnimi prazniki. Spremenili pa so se delovni postopki. Ko so leseni pod v kuhinji nadomestile talne obloge iz umetnih mas ali kera­micne plošcice, je odpadlo naporno ribanje podnic, z emajliranimi štedilniki pa cišce­nje ognjišc in zidanih štedilnikov. Tla so dnevno pometali, morebiti posesali in veckrat tedensko tudi pomili, bodisi rocno bodisi s pomocjo razlicnih sesalcev in aparatov za cišcenje s paro. Še vec, nekatere letne prakse, npr. letno beljenje prostorov in ometanje dimnikov, so zaradi uvedbe plinskih in elektricnih štedilnikov celo opustili. Je pa spreminjanje norm reda in cistoce skozi 20. stoletja, na katero sta vplivala pred­vsem moralna kampanja in uvajanje številnih novih produktov (Forty 1986: 161–181), vplivalo na predstave o urejeni in pospravljeni kuhinji. Zgovorna so priporocila v gospo­dinjskem prirocniku: Posoda ni izpostavljena na stenah, omarah ali na policah, kar je nehigiensko in neprakticno, ker se na njej tako nabira prah. Na steni visi le koledar in stenska ura. Cisti lonci, kozice in pokrovke se spravijo v kuhinjsko omaro. Kjer ni poseb­ ne omare za posodo, se spravijo na polico v kuhinji ali v pomivalnici ob lijaku, ki je pokrita z belo ali barvano zaveso. Na polici je prostor za luci ali za vazo s cvetlicami. Nepomita posoda ne sme ležati po mizah, oknih in na štedilniku. Znesi jo v pomivalnico ali spravi jo na polico pod zaveso, kjer caka, da jo cim prej pomiješ. Tako je kuhinja vedno cedna in v redu. (Belinger-Ferjancic 1930: 16–17) Iz prispevka je razvidno, kako je postala navada po stenah in policah razstavljene posode v tridesetih letih »neprakticna« in »nehigienicna«. Skupaj z umazano posodo jo je bilo treba pospraviti v omare ali pa na police z zavesami (Belinger-Ferjancic 1930: 16–17). Kredence, stalaže z zavesami in zabojniki za drva v štedilniških kuhinjah so bili torej razlicica po funkcionalnih in higienskih nacelih urejene kuhinje, zacetek procesa, ki je vrhunec doživel cez nekaj desetletij v obliki po higienskih in funkcionalnih merilih urejene elektrificirane in z vodo oskrbljene delovne kuhinje z belimi vgradnimi kuhinj­skimi omaricami. S higienskimi normami je povezana tudi navada sezuvanje cevljev oziroma preobu­vanja v copate ali natikace pred vstopom v bivališce. Sezuvanje oziroma preobuvanje v prvi polovici 20. stoletja ni bilo v navadi, navadno so sezuli le zelo umazana obuvala. Od šestdesetih in sedemdesetih let dalje je prišlo v navado sezuvanje pred vstopom v spalne prostore v nadstropju, s širjenjem tipskih novogradenj s kuhinjami, ki so bile umešcene v nadstropje, pa tudi pred vstopom v stanovanjski del v nadstropju.237 Ob skrbi za red in cistoco kuhinjskega prostora velja opozoriti tudi na skrb za okrasje in urejenost kuhinjskega prostora. Bivalne kuhinje v prvi polovici 20. stoletja so bile ozalj­šane z vezenimi in kvackanimi zavesicami, s stenskimi in namiznimi prticki, s prticki na sencniku luci in na policah v kredenci ter s stenskim okrasjem, predvsem z nabožnimi podobami. V drugi polovici 20. stoletja je bilo v kuhinjskih nišah stensko in siceršnje okrasje zapostavljeno na racun krašenja jedilnic oziroma dnevnih sob. Vec stenskega okrasja in spominskih predmetov, vaz s cvetjem in loncnic je moc zaslediti v kuhinjah z jedilno mizo, v kuhinjah, umešcenih v odprto tlorisno zasnovo, pa tudi v nekaterih sekundarnih kuhinjah. Pri krašenju in (pre)urejanju kuhinjskega prostora moramo locevati med stalnimi dnevnimi opravili, ki so bili v domeni žensk, ter med redkejšimi temeljitejšimi preuredi­tvami kuhinjskega prostora, ki so povezane z dotrajanostjo starejših pohištvenih kosov in pri katerih so navadno sodelovali tudi moški. Med prve bi lahko pripisali priložnostno zatikanje razglednic in fotografij za kredencna stekla, namešcanje vaz z rezanim cvetjem na jedilno mizo ali na kredencno polico, obešanje stenskih koledarjev in uokvirjenih 237 K skrbi za red in cistoco je sodilo tudi preganjanje mrcesa in škodljivcev. V kuhinji so bile najbolj nadležne muhe, zaradi katerih so gospodinjski prirocniki priporocali hranjenje mesnin v zamreženih omaricah v shrambi ter pokrivanje loncev, v katerih so hranili jedi (Belinger-Ferjancic 1930: 66). V prvi polovici 20. stoletja so muhe na Vipavskem lovili tako, da so na strop obesili šop praproti ali vrbovih vej. Ko so se muhe usedle, so šop na hitro potisnili v vreco in potolkli mrces (SEM: Teren 15/6: 64). Kasneje so namešcali z lepilom premazane trakove ali pa so zamrežili kuhinjska okna. upodobitev pa tudi obsežnejše, toda še vedno nakljucne premestitve stenskega okrasja ter nevgrajenih pohištvenih kosov. Kot je povedala sogovornica: Prekladamo. Vsake toliko moraš spremeniti. In ce ne, je prevec enolicno. [...] Vsakih par let jaz obrnem omare. Za malo spremembe. [...] Veš, kakšna prilika kdaj pride, da vidiš kaj znižanega, kaj takšnega, potem se odlociš, receš, ma kaj ce bi zdaj tisti star šparget, tako narediš! Skrb za urejenost kuhinje je bila v vecji ali manjši meri stalna in je imela pri neka­terih sogovornicah vlogo dnevne oziroma obcasne katarze; temeljitejše preureditve ku­hinjskega prostora pa so bile bolj nacrtne in so pri njih navadno sodelovali tudi moški.238 Med ostalimi gospodinjskimi opravili, ki so bila vsaj deloma oziroma vsaj v dolocenem obdobju vezana na kuhinjo, naj omenimo še pranje, šivanje in likanje, skrb za osebno hi-gieno in na kmetijsko dejavnost, domaco obrt ter samooskrbo s pridelki in vzrejo živine vezana opravila.239 V Primorskih novicah so tako zapisali: Naše dosedanje kuhinje so vecinoma velike, da se v njih lahko odvija takorekoc vse dnevno življenje družine. Odrasli v njej berejo, pišejo, šivajo, otroci se igrajo in ucijo, vsa družina v njej je in se zabava. (Primorske novice 1958: 8) Kljub temu da so bila v drugi polovici 20. stoletja nekatera kmetijska in obrtna opra­vila opušcena ali pa izrinjena iz kuhinje, je ta, razen v primeru kuhinjskih niš, pogosto še vedno ostala administrativno-upravljavsko središce gospodinjstva. Pogosto so namrec prav v enem izmed kuhinjskih predalov hranili racune, denar, neredko tudi dokumente. Z uvajanjem informacijskih in komunikacijskih tehnologij se je v kuhinjsko-bivalni del stanovanja vrnila pridobitna dejavnost; vse vec je namrec zaposlenih, ki svojo delo opra­vljajo za domacimi ali službenimi (prenosnimi) racunalniki doma za pisalno oziroma kuhinjsko mizo. Prizorišce družbenih interakcij Kuhinja ni bila pomembna le zato, ker je bila prizorišce fizicne (re)produkcije, marvec tudi zato, ker je bila prizorišce in generator medsebojnih odnosov in pogajanj oziroma interakcij med pripadniki gospodinjstva (kot tudi s tistimi, ki vanj niso sodili). V kuhi­nji se potemtakem niso spreminjala zgolj surova živila v pripravljene jedi, kot je posta­vil Claude Lévi-Strauss (1980), marvec so se tudi posamezniki spreminjali v pripadnike skupnega gospodinjstva. Ognjišce ni zgolj simbolno središce; je tudi instrumentalno središce v procesih transformacije. Na ognjišcu se razlicni elementi, ki vstopajo v hišo – meso in zelenjava, krvni in nekrvni sorodniki, podobni in razlicni – in, je mogoce reci, da 238 O razlocevanju na mimobežne in na temeljitejše preureditve bivališca, povezane z vzdrževanjem koherentne osebne biografije prim. Garvey (2001: 49–54). 239 Med hladnejšim delom leta so v kuhinjah redili kokoši (SEM: Teren 15/6: 4) ter popravljali in izdelovali orodje ter pripomocke za delo na polju, v sadovnjakih, vinogradih in na njivah (npr. pripravljali vrbove veje, beke, za privezovanje trt). V kuhinji so opravljali tudi obrtne dejavnosti, kot so pletenje košar, preja, pletenje ipd. se kar premešajo, spojijo in skuhajo skupaj. Ce hiše neprekinjeno transformirajo vse, kar gre skozi nje, je ognjišce tako literarno kot figurativno mesto, kjer se te transformacije pravzaprav zgode. (Carsten in Hugh-Jones 1995: 42–43) Navedeno bi veljalo za kaminske in štedilniške kuhinje, kuhinje z jedilno mizo, ti-ste umešcene v odprti tloris in tudi posamezne oblike sekundarnih kuhinj; v prime-ru kuhinjskih niš oziroma delovnih kuhinj je bila ta namenjena zgolj gospodinjskim opravilom, središce družbenih interakcij pa je postala jedilnica oziroma dnevna soba ter morebitna sekundarna kuhinja. Kuhinja je bila zborno mesto gospodinjstva, kjer so bili stanovalci dnevno, tedensko in letno vpeti v ponavljajoce se družbene situacije, v vsakodnevno (skupno) pripravo jedi in obedovanje, v tedensko zbiranje (razširjene) družine pri nedeljskem kosilu, v prazno­vanje praznikov koledarskega leta ali življenjskega cikla. Med družbenimi interakcijami so bile osrednje skupno uživanje jedi, gretje in zadrževanje v kuhinjskem prostoru, sre-cevanje, medsebojno komuniciranje in pogajanje clanov gospodinjstva, komunikacija z nepripadniki gospodinjstva ter nekatere ritualne prakse, npr. (skupna) molitev. Skupno molitev je v vzgojnem prirocniku s pomenljivim naslovom Za domacim ognjišcem idea-lizirano opisal Filip Tercelj: Dan se je nagnil. Vozove so spravili v kolnico, živina je v hlevu polegla in druži­na je v hiši povecerjala. Stari oca je vzel iz kota rožni venec in sedel za ognjišce. Njemu nasproti na ognjišcu sloni mladi gospodar. Na dedovi desnici stoji prvo­rojenec, na levici pa nevesta: mlada mati z dvema otrokoma. Mirno in prijazno gori ogenj na kamenitem ognjišcu. Utrujeni rezki glasovi starejših se spajajo z nežno zvenecimi glasovi mlajših v mogocno molitev. Nad vsemi nevidno plava nebeški angel in nosi njih prošnje pred Njega, ki je sam dejal: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi njih.« O stara prelepa slovenska nava­da, o prisrcni družinski obred, – koliko blagoslova si že priklicala na naše hiše in domove, družinska molitev! Molitev ponižnih, v sveti ljubezni združenih src, ki jih ni zastrupila domišljava, navidezna ucenost! (Tercelj 1927a: 24) S sekularizacijo družbe v drugi polovici 20. stoletja je skupna molitev zamirala, ohranila se je zgolj v bolj vernih družinah predvsem pred nedeljskim oziroma praznic­nim kosilom, in sicer v vecjem obsegu v Zgornji kot v Spodnji Vipavski dolini. Kuhinja je bila do uvedbe centralnega ogrevanja edini ogrevani prostor bivališca, zato so se predvsem v dolgih zimskih vecerih stanovalci povecini zadrževali v kuhinji. Kot je zapisal Tercelj: Kar je za Gorjane velika zelena pec v hiši, to je za Vipavca in Kraševca – ognji-šce. Na njem se odigra pretežni del družinskega življenja. Že mati z dojenckom v narocju sedi na stolcku in ob plapolajocem zublju greje svoje dete. Z žarecimi ocmi poslušajo otroci na ognjišcu pravljice, ki jih pripoveduje ocanec. Tu se sklepajo kupcije, tu se tajno, kot žerjavica pod pepelom, vnema prva ljubav, sem se zbirajo sinovi in hcere za svete praznike iz tujine, na ognjišcu zre motno oko starcevo v pojemajoce glovne, iz katerih se otresa pepel – znak cloveškega življe­nja. (Tercelj 1927a: 49) Pri štedilniku v Lekanovi hiši v Trgu (Vipavi). (Foto: Ivan Može, 1918, Pokrajinski arhiv Nova Gorica) Zaradi varcevanja s svecavo so bili ognjeni zublji na odprtih ognjišcih namenjeni tudi razsvetljevanju. Na prostranih nižjih ognjišcih so sedeli na pruckah (klopcah), na trinožnih stolckih (stolicah), na klopeh ali na policah v okenski ali slepi niši, otroci pa tudi na odžaganem okroglem polenu (blajncu). Za Vipavsko dolino so bile znacilne tudi premicne klopi z naslonjalom (škanji), ki so obenem varovale ogenj pred prepihom in ki so bile ob ognjišcu le pozimi, spomladi, na jožefovo (19. 3.), pa so jih odstranili (SEM: Risbe 15/178; Makarovic 1981: 200). Sedeli so tudi na pokritem kotlu in na robu ognjišca. Pozimi, ob hudem mrazu, so na ognjišce prinesli tudi zibel. Stoli z naslonjalom (k.ntrege, kontrege, k.ntrejka) z lesenim, v Spodnji Vipavski dolini tudi s pletenim sedišcem so bili v kaminskih kuhinjah redki, uvajati so se zaceli vzporedno s kuhinjskimi mizami v štedilniških kuhinjah (SEM: Teren 15/5: 43; 15/5: 4–6; 15/6: 13; SEM: Risbe 15/46, 182, 186, 191, 210, 224, 226, 267, 299, 302, 303, 305; Šarf 1964: 366). Tudi v štedilniških kuhi­njah so pozimi posedali okoli štedilnika, sicer pa okoli jedilne mize. V drugi polovici 20. stoletja se je pripovedovanju zgodb, petju, molitvi, gospodinjskim opravilom in igranju družabnih iger v kuhinji pridružilo še (skupno) spremljanje radijskih in televizijskih od­daj (SEM: Teren 15/5: 6, 22, 33, 15/6: 6; Tercelj 1927b: 49; Budal 1993: 124).240 V primeru bolezni ali pa zelo hudega mraza so (predvsem otroci) v topli kuhinji tudi prespali. 240 Skupno spremljanje televizijskih programov navadno ni prispevalo k vecji medosebni komunikaciji, marvec je stanovalce pogosto odtujilo. Število televizijskih sprejemnikov na gospodinjstvo se je povecalo Obedovali so pozimi vecinoma v kuhinji, poleti pa tudi zunaj, na polju, v vinogradu ali za zunanjo mizo, otroci pa so posedli pred hišo. Po ugotovitvah Irene Keršic naj bi bil obed v 19. stoletju in v prvih desetletjih 20. stoletja obred, združen z molitvijo, pri ka­terem naj bi se zbrala vsa družina (Keršic 1990: 352); sogovorniki pa so povedali, da je bilo skupno obedovanje v navadi zgolj ob nedeljah, v nekaterih gospodinjstvih tudi ob sobotah, sicer pa ni bilo obvezno. V kaminskih kuhinjah so obedovali sede na pruckah in klopeh na ognjišcu pa tudi ob mentrgi (SEM: Teren 15/6: 4). Otroci so jedli pri nizki okrogli mizici, ki je bila v primeru prostranega ognjišca lahko tudi na ognjišcu (SEM: Te-ren 15/5: 43; 15/5: 4–6; 15/6: 13). Ob vecjih delih ali ob praznikih so najeti posli oziroma družinski clani posedli za priložnostno postavljeno mizo ali za stalno mizo v mezatu ali sobi. V prvi polovici 20. stoletja so v Zgornji Vipavski dolini jedli še iz loncenih skled in z lesenih krožnikov (talarjev) z lesenimi pa tudi že z železnimi žlicami, otroci pa iz lesene posodice, turilca (SEM: Teren 15/5: 1–2, 43; 15/6: 28, 43). V Spodnji Vipavski dolini so v vecji meri rabili beloprstene ali porcelanaste krožnike in kovinski jedilni pribor. Dnev­ni obedi – zajtrk (fruštk), opoldansko kosilo, v poletnem casu, od gregorjevega dalje, še popoldanska malica (južna, merenda) in vecerja – so bili pripravljeni ob dolocenih urah. Ura, število in sestava obrokov so se spreminjali glede na letni cas, dan (vsakdan v devetdesetih letih, kar je omogocilo individualno spremljanje televizijskega programa (Pušnik in Starc 2008: 780–782). ali praznik) ter glede na to, komu so bili namenjeni (SEM: Teren 15/5: 43; 15/5: 4–6; 15/6: 13; SEM: Risbe 15/46, 182, 186, 191, 210, 224, 226, 267, 299, 302, 303, 305; Šarf 1964: 366). Šele v štedilniških kuhinjah je prišlo v navado uživanje obrokov za jedilno mizo. Po mnenju nekaterih raziskovalcev naj bi šele sedenje za mizo omogocilo uživanje jedi z dvema rokama in rabo jedilnega pribora (Selle 1993: 112).241 Jedilna miza je postala tako osrednje prizorišce bivališca. Medtem ko je bila v alpskih in osrednjeslovenskih izbah (hišah) pa tudi v dimnicah na severovzhodnih obmocjih današnjega slovenskega ozemlja miza že v 19. stoletju sestavni del stanovanjske kulture (Keršic 1990: 354; Makarovic 1981: 190),242 je v zahodnoslovenskih bivališcih postala formalno, družbeno in simbolno središce bivališca – »pojmovna in slikovna enota za vse, kar je v družinskem življenju skupnega« (Selle 1993: 109) – šele v štedilniških kuhinjah v 20. stoletju.243 V Vipavski dolini niso poznali strogo dolocenega stalnega sedežnega reda s hierarhicno razporeje­nimi mesti, kot je bilo to izpricano v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem kmec­kem okolju (Keršic 1990: 352; Makarovic 1981: 195) in na širšem vzhodnoevropskem in srednjeevropskem obmocju (Baumgarten 1965: 5–125; Schlee 1976: 5–19; Weber-Keller­mann 1992: 374–375). Kadar so bila pri mizi ustaljena mesta za gospodinjske clane, so bila ta manj simbolna in bolj instrumentalnega znacaja: gospodinja, ki je stregla jedi, je sedela bližje štedilniku. Z industrializacijo, deagrarizacijo, locevanjem delovnega mesta in bivališca, vklju-cevanjem otrok v institucionalno varstvo, manjšanjem števila gospodinjskih clanov, zaposlovanjem žensk ter z razvojem družbenega prehranjevanja in živilske industrije v drugi polovici 20. stoletja se je krcil obseg prehranjevanja na domu. Zaposleni so glavni dnevni obrok užili v menzi, otroci v vrtcih in šolah. Domace obedovanje se je deritua­liziralo (Tränkle 1992: 393), jedi se je uživalo ob manjših mizicah v delovnih kuhinjah, na visokih stolih ob barskih pultih, stoje in na kavcu pred televizorjem.244 Jedilno mizo – toliko bolj, ce je bila ta locena od kuhinjskega prostora – so rabili zgolj ob skupnih kosilih konec tedna ali ob praznikih, ko so se clanom gospodinjstva za jedilno mizo pogosto pridružili tudi odseljeni družinski clani z njihovimi partnerji ali jedrnimi dru­žinami.245 Navada zbiranja ob nedeljskih kosilih in praznikih se je kljub sekularizaciji, ki 241 Gert Selle je locil keltski, galski in germanski nacin uživanja jedi sede ob mizi od rimskega nacina uživanja jedi leže (Selle 1993: 112). Vprašanje je, v kakšni meri je novoveška neraba mize v severnojadranski stanovanjski kulturi v primerjavi s trdno zasidrano mizo v srednjeevropski, alpski in tudi v vzhodnoevropski stanovanjski kulturi s tocno dolocenim hierarhicnim sedežnim redom (Baumgarten 1965: 5125; Schlee 1976: 5–19) odraz rimske oziroma galske in germanske tradicije ter v kolikšni meri podnebnih razmer. Podrobneje o vedenju za mizo prim. Elias (2000: 181–244) in Lellwitz (1992: 264–373). 242 Podrobneje o razvoju rabe mize v srednjeevropski stanovanjski kulturi prim. Schier (1966: 301–316). 243 Za podobne ugotovitve v grški Yeranij prim. Hirschon (1997: 71, 78–80). Prav s tega vidika je razumljiv boj reformatorjev stanovanjske kulture v postalinisticni Sovjetski zvezi proti razporeditvi pohištva z mizo (stolovaio) v središcu glavnega bivalnega prostora, se pravi proti religiozni in ritualni centripetalnosti okoli mize (Buchli 1997: 166–167; 2002: 220–223). 244 Vec o spremembah prehranjevanja na Slovenskem prim. Godina Golija (2006). 245 Za razliko od vsakodnevnega obedovanja je bila jedilna miza ob nedeljah in praznikih pogrnjena. V nekaterih katoliških družinah so tudi konec 20. stoletja vsaj ob nedeljah pred kosilom pomolili. Za jedilnik nedeljskega kosila je bila obvezna goveja juha, ki ji je sledilo v juhi skuhano goveje meso. Kot priloga je bil je bila izrazitejša v Spodnji kot v Zgornji Vipavski dolini, ohranila do izteka 20. stoletja. Zanimivo je, da je jedilna miza v kuhinji ali jedilnici ostala mesto ritualne prakse, cetudi so gospodinjske in družabne prakse prenesli v sekundarne kuhinje. Ceprav je bila hrana pripravljena v sekundarni kuhinji, so nedeljsko kosilo (kljub prostorski stiski za jedilno mizo in razpoložljivemu prostoru v sekundarni kuhinji) zaužili za jedilno mizo v pri­marni kuhinji ali jedilnici. Sekundarne kuhinje so bile lahko prizorišce vecjih pogostitev ob rojstnih dnevih in obletnicah, krstih in birmah, ob koloni, ko so povabili širši krog sorodnikov, prijateljev, sosedov in znancev, ne pa ožjega družinskega nedeljskega ali pra­znicnega kosila, ki je zahteval formalni okvir glavnega bivalnega prostora in družinske jedilne mize. Kuhinja oziroma jedilnica s praznicno pripravljeno jedilno mizo je bila torej odlocilni element za obredno preseganje vsakdanje stvarnosti. Ritualnega znacaja je bilo tudi kurjenje božicnega panja, ki ga je v Vipavski dolini za sredino 19. stoletja zabeležil duhovnik in jezikoslovec Štefan Kociancic. Na sveti vecer so panj, ki so ga imenovali božic, postavili na ognjišce namesto zglavnika. Ob ognjišcu se je grela vsa družina, trla orehe in lešnike, molila, prepevala svete in posvetne pesmi ter pripovedovala zgodbe, božicu pa so ponujali vina iz majolike in ga polivali z vinom (Ko­ciancic 1854: 280). Šega naj bi bila po mnenju Nika Kureta razširjena do druge polovice 19. stoletja po vsem jugovzhodnem, južnem in jugozahodnem robu slovenskega ozemlja. Opušcati so jo zaceli po letu 1880, ponekod pa se je ohranila tudi v prva desetletja 20. stoletja in dokoncno zatonila z opušcanjem ognjišc, ceprav naj bi, kot je zabeležil Niko Kuret, ponekod še v drugi polovici 20. stoletja na sveti vecer dali v štedilnik debelejše poleno (Kuret 1998: 279–280).246 Tudi ob življenjskih mejnikih– ob krstu, birmi ali poroki – so v prvi polovici 20. stoletja pripravili pogostitev doma – v mezatu ali boljši sobi. Šele v drugi polovici 20. sto­letja je ob porokah pa tudi krstih, obhajilih, birmah in pomembnejših obletnicah prišlo v navado obedovanje v gostilnah, restavracijah in na turisticnih kmetijah. Kadar je bila pogostitev doma, so za razliko od nedeljskih kosil za jedilno mizo v primarni kuhinji ali jedilnici zaradi vecjega števila povabljencev to pripravili, ce so razmere dopušcale, na prostem, sicer pa v priložnostno urejenih kleteh ali garažah, kasneje pa v temu namenje­nih družabnih prostorih ali sekundarnih kuhinjah.247 Kuhinje so bile pomemben prostor tudi pri slovesu od mrlica. Do uvajanja mrliških vežic v zadnjih desetletjih 20. stoletja so mrlici ležali na mizi v mezatu, v sobi ali veži v pritlicju. Socasno z obrednim bedenjem in slovesom od umrlega so svojci, prijatelji, znanci in sosedje lahko socustvovali in pomagali sorodnikom pokojnega pri pogostitvi v kuhinji. Medtem ko je bil mezat prizorišce obrednega slovesa od umrlega, je kuhinja ostala prizorišce interakcije živih, tako med clani gospodinjstva kot tudi s tistimi, ki so se prišli poslovit od pokojnika. navadno krompir in zelenjava. Vcasih so ob nedeljah skuhali tudi katere druge, boljše jedi, ki zahtevajo daljšo pripravo. 246 O božicnem panju prim. Kuret (1998: 279–283) in Medvešcek (1992: 151–156) pa tudi igrano dokumentarni film Osvatina – poganski ogenj (Meško in Sterle 2009). 247 Obletnice so obeležili s posebnimi jedmi, npr. z razlicnimi pecenkami, s pripravo divjacine ali golaža (roštom), poleti s peko mesa in zelenjave na žaru ter s pecivom in slašcicami. Skupnostnotvorne prakse, tj. dejanja, ki so proaktivno vzpostavljala družbene vezi in skupnost, ter siceršnje interakcije so se razlikovale glede na število generacij, vkljucenih v gospodinjstvo, pa tudi glede na stopnjo v razvojnem ciklu družine. V kuhinjah so se namrec ustvarjale, predelovale, zaostrovale in razreševale medgeneracijske in zakonske napetosti. V prvi polovici 20. stoletja so bila pogosta tako vecgeneracijska kot dvogene­racijska gospodinjstva; prva v primeru, ko se je eden izmed otrok, pogosteje sin, porocil in živel v istem gospodinjstvu s starejšo generacijo, druga v primeru novoustvarjenih gospodinjstev.248 V 20. stoletju je bila cepitev vecgeneracijskih gospodinjstev pogostejša ter zgodnejša – tako v linearnem casu kot v okviru družinskega cikla – v urbaniziranih Rencah kot v agrarni Podragi. Jedrne družine v Rencah so že od sredine 20. stoletja težile k gospodinjski osamosvojitvi s selitvijo, z najemom ali pa s formiranjem lastnega gospo­dinjstva v isti stavbi kot starejša generacija. V primerjavi s Podražani (kjer so bila izjema obrtniška gospodinjstva) so se Renškovci redkeje odlocali za skupno gospodinjstvo in skupno kuhinjo s starejšo generacijo. V kuhinjah, kjer sta se srecevali dve generaciji gospodinj – še posebej, ce ne govo­rimo o bolj ali manj utecenem odnosu matere in hcere, temvec zaradi virilokalnosti o pogostejšem in bolj napetem odnosu med tašco in snaho, – je prihajalo do odkritih in prikritih medgeneracijskih nesoglasij. Na napetosti med starimi in mladimi je v prvi polovici 20. stoletja opozoril že Filip Tercelj: Prišla je k hiši »ta mlada« in zahotela po »nobel« štedilniku. Vnel se je prepir med mladimi in starimi, ki so dolge veke nekako prirasli na ognjišce in se le s težavo locili od njega. (Tercelj 1927b: 49) Potrebno je bilo nenehno prilagajanje in umikanje, medsebojno upoštevanje in spre­jemanje. Neveste (snahe) so skrb za vodenje gospodinjstva in pripravo dnevnih obrokov lahko prevzele takoj po primožitvi, pogosteje pa šele takrat, ko so tašce obnemogle. Do tedaj so skrbele za druga gospodinjska in gospodarska opravila: delale so na polju in skrbele za živino, vzdrževale cistoco v bivališcu in v primeru kajž tudi hodile na žur­nade. Ko so se v drugi polovici 20. stoletja neveste zaposlovale, so zaradi ekonomskega kapitala lažje udejanjale težnje po modernizaciji gospodinjstva. Slednje je lahko, ne pa nujno, zaostrilo položaj in vodilo k cepitvi gospodinjstva. Zdi se, da so v tem primeru sožitje lahko olajšale kuhinjske niše, ki so bile za mlade gospodinje, ki so pod tašcinim okriljem poprijele za posamezna kuhinjska opravila, npr. obcasno pripravo posebnih jedi, samostojnejše in intimnejše prizorišce uveljavitve.249 Tudi v primeru, da si je mlajša 248 Sestavljenih družin, ki jih je v Istri dokumentirala Mojca Ravnik (1996), v tržaškem zaledju pa Marta Verginella (1990: 183) in ki naj bi bile znacilne za Furlanijo (Ravnik 1996), v 20. stoletju v Vipavski dolini nismo zasledili. Dokumentirane so bile razširjene družine, v katerih so v gospodinjstvu živeli še sorojenci enega izmed zakoncev ali sorojenci enega izmed staršev zakoncev. Podrobneje o spremembah medgeneracijskih odnosov v novoveški evropski družbi prim. Goody (2003). 249 Med prednostmi skupnega tri- ali vecgeneracijskega gospodinjstva so sogovorniki srednje generacije navedli skrb starejših za nekatera gospodinjska opravila v casu, ko je bila mlajša generacija na delu, npr. za kuhanje, za vzdrževanje ognja v štedilniku ali v peci za centralno ogrevanje pa tudi pomoc pri varstvu otrok in vzgojno-izobraževalne prednosti stika starejših z otroki (obseg casa, ki ga starejši lahko posvetijo otrokom, ter seznanjanje otrok z življenjem starejših, obnemoglih, umirajocih in ne nazadnje s smrtjo). Starejši sogovorniki pa so v prvi vrsti navedli veselje z vnuki, nekateri pa so pohvalili tudi tehnološke in generacija ustvarila lastno gospodinjstvo v isti stavbi ali pa v neposredni bližini bivališca staršev enega izmed zakoncev, pogosto pa tudi v primeru bolj oddaljenega bivališca, so starši otrokom še vedno stalno ali obcasno pomagali z gospodinjskimi uslugami, kot je bilo varstvo otrok, kuhanje, pranje, obešanje in likanje perila, cišcenje in z oskrba z vrtninami. Gospodinjsko delo in skupni obedi so bili priložnost za vzpostavljanje in razreše­vanje nesoglasij med starši in odrašcajocimi otroki. V prvi polovici 20. stoletja je bila vzgoja bolj avtoritarna, v okviru pricakovanja, da otroci podrejeno ubogajo starše in da morajo po svojih zmožnostih pomagati pri gospodarskih, gospodinjskih in kuhinjskih opravilih. Kuhinja je bila predvsem pozimi za otroke tudi prizorišce igranja, v šolskih le­tih pa ucenja in pisanja domacih nalog. Tudi po uvajanju centralne kurjave in ogrevanja otroških sob so nekateri domace naloge in šolske obveznosti raje opravljali za kuhinj­sko mizo. Staršem je to omogocalo boljši vpogled nad opravljenim delom kot v primeru samostojnega ucenja v otroških sobah. Zaradi družbenih in ideoloških sprememb ter upada natalitete je bilo v zadnjih desetletjih 20. stoletja otrokom, njihovi vzgoji in izo­braževanju namenjeno cedalje vec pozornosti, kuhinja se je iz prizorišca, kjer so otroci pomagali staršem in kjer so samostojno opravljali svoje naloge, prelevila v prizorišce, kjer so starši skrbeli za odrašcajoce in tudi za odrasle otroke. Zaradi spremembe gospo­dinjstva iz pridobitne enote v enoto potrošnje pa je v glavnini bivališc kuhinja, bodisi primarna ali sekundarna, vendarle ostala kljucno in pogosto edino prizorišce (re)pro­dukcije ter tako prizorišce možnosti za morebitno vzajemno sodelovanje gospodinjskih clanov pri (skupnem gospodinjskem) delu, torej prizorišce bolj ali manj demokraticnih medgeneracijskih pogajanj o porazdelitvi domacih obveznosti (Putnam 1999: 151–152). Skupno obedovanje in sodelovanje pri gospodinjskih opravilih je bila priložnost za habi­tuacijo oziroma socializacijo posameznika od ranih nog dalje (Elias 2000). Kuhinja kljub uteceni delitvi dela v kmeckem gospodarstvu in v delavskih gospo­dinjstvih, v katerih so bila gospodinjska opravila predvsem v domeni žensk, razen v primeru prostorsko omejenih in mehaniziranih kuhinjskih niš ni bila izkljucno ženski prostor, temvec prej prizorišce srecevanja ženske in moškega, ženske in moške izku­šnje in produkcije kuhinjskega prostora, izkazovanja pomoci, ljubezni, razumevanja in naklonjenosti, torej prostor usklajujocega partnerskega sodelovanja, pa tudi nasprotno – prizorišce vzpostavljanja napetosti, obcutenja nerazumevanja, izražanja slabe volje, navelicanosti, dnevnih prepirov in nesoglasij. Kuhinja je bila tako prizorišce vsakdanje­ga preigravanja utecenih in družbeno sprejemljivih spolnih in širših družbenih vlog ali prizorišce pogajanja za osebno ljubše in sprejemljivejše kuhinje ter spolne in širše druž­bene vloge. Opozorilo na tovrstna partnerska pogajanja je bilo že leta 1936 objavljeno v prilogi Ženskega sveta Naš dom: Da pa ne bo vse prizadevanje slonelo samo na njenih ramah, bo morala vzgo­jiti današnja kmetska žena svojega moža in otroke, da ji bodo pomagali pri vsebinske novosti, ki jih je v kuhinje in v gospodinjstva s svojim ekonomskim in kulturnim kapitalom uvedla mlajša generacija. tem delu, saj mora tudi žena cesto opravljati težka moška dela, zakaj bi potem mož ali otroci ne pomagali materi pri delu, ki je lažje. Fantki se dajo prav tako nauciti vsakega hišnega dela kakor deklice, samo zgodaj jih je treba navajati. Od žene same je odvisno, ce ji bo mož pomagal pri delu ali ne. Posebno v prvem casu zakona si žena lahko pridobi moža za marsikaj, cesar preje ni bil navajen. Z ljubeznivo besedo bo dosegla mnogo, z grobo nicesar. (Meglic-Hocevar 1936: 41) Gospodinjska opravila so bila v prvi polovici 20. stoletja zaradi utecene delitve dela v okviru kmeckega gospodarstva povecini v domeni žensk,250 v primeru ženskega prido­bitnega dela pa so gospodinjska opravila postorili tudi moški. Locevanje gospodinjskega dela od pridobitnega, ki je bilo vzpostavljeno z locitvijo bivališca in delovnega mesta (Schicker-Ney 1992: 172; Oakley 2000: 20), bi za Vipavsko dolino lahko postavili šele v sredo 20. stoletja. Dejstvo, da so bila gospodinjska opravila tudi v drugi polovici 20. sto­letja predvsem, ne pa izkljucno, v domeni žensk, gre prvic pripisati uteceni delitvi dela med spoloma in drugic z industrializacijo povezani feminizaciji gospodinjskega dela in kuhinjskega prostora. Kuhinjo sta moškim odtujili mehanizacija in higienizacija gospo­dinjstva, ki sta bili povezani z uvajanjem kuhinjskih niš.251 Vendar pa so bile glede pri­sotnosti moških v kuhinjah dokumentirane velike razlike. Gospodinjska opravila so bila izkljucno žensko delo predvsem v tistih gospodinjstvih, kjer ženske niso bile zaposlene ali pa v primeru nerazumevanja med zakoncema, ko sta se partnerja oklenila utecene, družbeno sprejemljive delitve dela. Težnje po intenzivnejšem vkljucevanju moških v ne­katera gospodinjska opravila so bile dokumentirane od osemdesetih in devetdesetih let v gospodinjstvih srednje in mlajše generacije, v katerih možje popoldne niso bili zaposleni z dopolnilno produktivno dejavnostjo. Skupno sodelovanje v gospodinjskem delu je v takšnih primerih postalo kljucno za vzpostavitev gospodinjstva.252 Kuhinja je bila tudi prizorišce prepustnosti, interakcije gospodinjstva s širšo sku­pnostjo, križanja domacega in zunanjega sveta, v prvi vrsti neformalnih stikov s soro­dniki in sosedi. V dolgih zimskih vecerih se na ognjišcu niso zbirali le pripadniki gospo­dinjstva, temvec zaradi varcevanja pri kurjavi in svecavi tudi sovašcani. Na ognjišcu so se greli, si pripovedovali zgodbe, trli orehe in lešnike, pekli kostanj ter socasno opravljali nekatera gospodinjska ali gospodarska (p)opravila. Tako je za ognjišca prve polovice 20. stoletja Filip Tercelj zapisal: »Tu se sklepajo kupcije, tu se tajno, kot žerjavica pod pepe­lom, vnema prva ljubav« (Tercelj 1927b: 49). V primeru štedilniške kuhinje so bili more­ 250 V sklopu kmetijskega gospodarstva je bilo gospodinjsko delo potisnjeno ob stran, na drugo mesto za nujnejšimi od zunanjih okolišcin odvisnimi kmeckimi opravili, kljub temu pa ni bilo marginalizirano, marvec je bilo prepoznano in ovrednoteno kot potrebno in pomembno. Šele v procesu industrializacije in proletarizacije ter spremljajocem locevanju domacega gospodinjskega dela od siceršnjih pridobitnih aktivnostih je bilo gospodinjsko delo reducirano bodisi na samoumevno izkazovanje ljubezni bodisi na prostocasno dejavnost žensk (Oakley 2000). 251 S kuhinjskimi nišami in umešcanjem v nadstropje je bil moški praviloma izrinjen iz kuhinjskega prostora. V niši, v kateri ni bilo prostora za dve osebi, so štedilnike na drva nadomestili elektricni ali plinski, tako da ni bilo vec treba prinašati in cepiti drva ali prinašati zelenjave neposredno z vrta. Svojo kuhinjo so si moški pogosto lahko ustvarili šele v garaži ali kurilnici. 252 Vcasih pa je bilo lahko tudi sporno, saj sta imela zakonca lahko razlicne prakse organizacije delovnega procesa. Usklajevanja in pogajanja so bila za nekatere sogovornice bolj utrudljiva kot prevzem celotne skrbi za gospodinjstvo. bitni obiskovalci v zimskem casu še vedno povabljeni k štedilniku, sicer pa h kuhinjski mizi. Tudi ce so posedovali mezat in kasneje dnevno sobo, so obiskovalce navadno pova­bili v kuhinjo za jedilno mizo. Prav tako so v primeru stanovanj s kuhinjami, odprtimi v dnevno sobo, obiskovalce povabili za jedilno mizo in ne k sedežni garnituri v dnevni sobi. V dnevno sobo so povabili le formalne obiskovalce.253 V šestdesetih letih, ko so tele­vizijske sprejemnike posedovala zgolj nekatera gospodinjstva, so se sovašcani v kuhinjah zbirali pri skupnem gledanju televizijskih oddaj. Zaradi majhnosti ali neprimerne ume-šcenosti in opremljenosti tako kuhinj kot dnevnih sob za srecevanje in druženje so bile pogosto vzpostavljene t. i. družabne sekundarne kuhinje, v katerih je bilo dovolj prostora za druženje z obiskovalci, za skupno pripravo in uživanje jedi, gledanje televizijskih od­daj in družabne igre. V posameznih primerih so v tako zasnovanih družabnih prostorih tudi rekonstruirali ognjišca oziroma krušne peci, ki so bila v teh primerih izkustveni aktivator skupn (ostn)ega spomina. Preko poljavnega znacaja kuhinjskega prostora je bilo širši skupnosti omogoceno nadzorovanje razmer(ij) v gospodinjstvu. Nekateri predmeti so spodbujali dolocene vzorce vedenja, npr. dekorativni stenski prticki (cahne) z napisi, ki so utrjevali vrednote, kot so bile dom, red, snaga in (gospodinjsko) delo. Omenjene stenske prticke kot tudi drugo stensko okrasje lahko obravnavamo tudi v okviru reprezentativnosti. V premo­žnejših po mešcanskih zgledih zasnovanih bivališcih prve polovice 20. stoletja je ime-la reprezentativno mesto v bivališcu boljša soba oziroma mezat, sicer pa so bili tudi v kuhinji razlicni reprezentativni predmeti: v kaminski kuhinji npr. kamnoseško okraše-no ognjišce, po velikosti zloženi poveznjeni lonci na kuhinjski napi, bakrene pokrovke za žico na steni, v štedilniški kuhinji pa izvezeni stenski prticki z okrasnimi motivi in spodbudnimi napisi ter kredenca z boljšim namiznim posodjem v s prtickom okrašeni stekleni vitrini in z morebitno uro ali tehtnico. Kuhinjske niše niso bili reprezentativno prizorišce, zato v njih ni bilo prostora za lepo. V kuhinje se je pozornost lepemu in re-prezentativnemu vrnila z jedilnimi mizami. Z uvajanjem odprtega tlorisa v zadnjih de­setletjih 20. stoletja je kuhinja postala prizorišce reprezentativnosti par exellence, kar se ni odražalo le v okrasju in slogovnem izboru, temvec je bilo zaradi vecanja razlik v kupni moci prebivalstva in širjenja trga udejanjeno tudi na ravni blagovnih znamk pohištva in gospodinjskih aparatov. V kuhinji se niso odražala, oblikovala in usklajevala (tj. producirala) zgolj medge­neracijska, spolna in siceršnja razmerja med clani gospodinjstva, temvec tudi razmerja med gospodinjstvom in skupnostjo ter zaradi reprezentativnosti kuhinjskega prostora tudi širša družbena razmerja. Kuhinji lahko torej poleg pomena za (re)produkcijo go-spodinjstva in clanov gospodinjstva pripišemo tudi veliko vlogo pri oblikovanju družab­nega življenja in družbenih razmerij tako v okviru gospodinjstva kot tudi pri umešcanju gospodinjstva v širšo skupnost. Ce je Tim Putnam v clanku o postmodernem domacem življenju zapisal, da velja »dom za neizkopano polje družabnosti« (Putnam 1999: 144), bi 253 O podobnem razlocevanju formalnih in neformalnih obiskovalcev na Norveškem gl. Gullestad (1984), na grškem otoku Kios pa James in Kalisperis (1999: 210). to na preiskovanem obmocju Vipavske doline veljalo predvsem za kuhinjo. Prostorska organizacija bivališca je za interpretacijo medosebnih razmerij med gospodinjskimi cla­ni, med spoloma in generacijami povedna zgolj do dolocene mere (Attfield 2000: 155); postavlja okvir možnosti za medsebojna pogajanja v vsakdanjih praksah in interakcijah, pri cemer so bile v Vipavski dolini bistvene razlike med na eni strani delovno kuhinjsko nišo in na drugi bivalnimi kuhinjami, kaminskimi, štedilniškimi, kuhinjami z jedilno mizo, kuhinjami v odprtem tlorisu in nekaterimi razlicicami sekundarnih kuhinj. Kuhinja je bila v 20. stoletju obenem prizorišce in kompleksen instrumentarij za stvarno podporo, povezovanje in grajenje vsakodnevnega življenja. Kuhinjske prakse so vpli-vale na habituacijo in socializacijo posameznika, na oblikovanje vrednot, osebnostne strukture in istovetenj, pogleda na svet ter razmerij z bližnjimi in okolico. Rabe kuhi­nje v zacetku 20. stoletja so se zaradi drugacnih tehnoloških in družbenogospodarskih okolišcin razlikovale od rabe s srede ali konca 20. stoletja. Nekatere kuhinjske prakse so bile opušcene (npr. prinašanje, hranjenje in segrevanje vode za kuho, pranje perila), druge so bile premešcene v sosednje prostore (npr. umivanje), pojavila pa so se nova opravila in z njimi povezani predmeti (npr. shranjevanje zamrznjenih živil, loceno hra­njenje odpadkov). Posamezne utecene kuhinjske prakse so v spremenjenih formalnih, tehnoloških, družbeno-ekonomskih in ideoloških okolišcinah zgolj poniknile in so ob ugodnejših razmerah ponovno vzbrstele, bodisi v primarnih bodisi v sekundarnih ku­hinjah (npr. kuhinja kot zbirališce in prizorišce druženja s sosedi, prijatelji in znanci, aktivnost, ki je bila vnovic vzpostavljena v sekundarnih kuhinjah). Poleg gospodinjskih opravil, v prvi vrsti seveda kuhanja, ki je odlocilno za kuhinjo, so se v kaminskih kuhi­njah oziroma hišah odvijale številne gospodarske, gospodinjske, higienske in družabne dejavnosti, družbene interakcije ter ritualne prakse. Prav vecnamenskost je kaminske kuhinje v Vipavski dolini (in v siceršnjem zahodnoslovenskem pa tudi širšem severnoja­dranskem in sredozemskem prostoru)254 razlocevala od socasnih osrednjeslovenskih (in srednjeevropskih) kuhinj, kjer se je od poznega srednjega veka naprej razvila funkcio­nalno specializirana crna kuhinja v veži, pa tudi od mešcanskih delovnih kuhinj. Z ozi­rom na vecnamenskost bi bile podeželskim bivalnim kuhinjam v Vipavski dolini v prvi polovici 20. stoletja primerljive zgolj socasne bivalne kuhinje v delavskih stanovanjih.255 Tudi štedilniške bivalne kuhinje prve polovice 20. stoletja so ohranile vecfunkcionalni znacaj. Obseg kuhinjskih praks se je skrcil šele z uveljavljanjem kuhinjskih niš in kuhinj z jedilno mizo v drugi polovici 20. stoletja, ko je bil vzporedno z manjšanjem velikosti del kuhinjskih praks prenesen v jedilnice, dnevne sobe, kopalnice, utilitije, hobi sobe in naposled v sekundarne kuhinje. Ce je bila na podeželju Vipavske doline kuhinja v prvi polovici 20. stoletja – razen v primeru posameznih po mešcanskih zgledih zgrajenih podeželskih vil in dvorcev ter premožnejših kmeckih bivališc – glavni, ce ne že edi­ 254 O vecnamenskih kuhinjah na Portugalskem prim. Lawrence-Zúńiga (1999: 162), v Srbiji in Slavoniji Rasson (1999: 186) ter v Grciji James in Kalisperis (1999: 20). 255 O kuhinjah v delavskih stanovanjih na Slovenskem prim. Godina Golija (1992; 1998), Mlakar Adamic (1992; 2003) in Ferlež (2009). ni družabni, gospodinjski in deloma tudi gospodarski prostor in prostor higiene, pa je kuhinja v drugi polovici 20. stoletja ohranila okrnjen obseg gospodinjskih, družabnih, ritualnih in le redko gospodarskih praks. V prvi vrsti se je ohranilo kuhanje, se pravi predpriprava, toplotna obdelava oziroma serviranje jedi ter s pripravo živil povezano cišcenje kuhinjske in jedilne posode. Kuhanje je bilo lahko prostorsko povezano s for-malnim ali neformalnim zauživanjem obedov, pogosto, predvsem v bivališcih, kjer so se vsaj dopolnilno ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo v Zgornji Vipavski dolini pa tudi s siceršnjim prostorom zadrževanja. Bivalni in gospodinjski prostor se je tudi v slednjem primeru skrcil na racun mehanizacije kuhinje. V zadnjem desetletju 20. stoletja pa se je tudi v osnovi odlocilna kuhinjska aktivnost, se pravi kuhanje, zaradi prepleta razlicnih, v prvi vrsti instrumentalnih in prestižno-reprezentativnih razlogov v razlicnem obsegu preselila v sekundarne kuhinje. Kuhinja je potemtakem v 20. stoletju spremenila vlogo v vsakdanjem življenju – iz glavnega in osrednjega bivalnega prostora se je preko funk-cionalno specializiranega gospodinjskega prizorišca prelevila v reprezentativni prostor, nekdanje kuhinjske vloge pa so prevzeli drugi prostori, npr. jedilnica, dnevna soba, ko­palnica pa tudi živilskopredelovalna industrija, nakupovalna središca in razvoj (subven­cionirane) družbene prehrane ter nekateri pomožni prostori, ki sem jih v primeru, da se je v njih tudi kuhalo, poimenovala sekundarne kuhinje.256 Že najzgodnejši raziskovalci razmerja med arhitekturnimi formami in clovekom so izpostavili vzajemno reciprocen odnos, in sicer da naj bi clovek oblikoval prostor in nasprotno, da naj bi tudi prostor vplival na cloveka (Rapoport 1969).257 V primeru izpo­stavitve clovekovih aktivnosti in interakcij bi to pomenilo, da sta umešcenost in obliko­vanje kuhinje vplivala na kuhinjske prakse, po drugi strani pa so tudi kuhinjske prakse (pre)oblikovale kuhinjo. V raziskavi sem ugotovila, da je bil v po velikosti okrnjenih in v ozadje bivališca potisnjenih kuhinjskih nišah razpon kuhinjskih praks in interakcij zamejen in kanaliziran v druge prostore. Opravil, ki jih je bilo nekoc moc izvrševati kooperativno v bivalni kuhinji, neposredno povezani z dvorišcem, v novo zasnovanih kuhinjah ni bilo mogoce opravljati. Da pa oblikovanje vendarle ni bilo odlocilno za ku­hinjske prakse, namigujejo kompletno in dovršeno opremljene reprezentativne kuhinje, v katerih se (razen morda obcasno) niso odvijale predvidene kuhinjske prakse – te so namrec prenesli v sekundarne kuhinje. Vpliv kuhinjskih praks na oblikovanje prostora pa je dolocljiv, kadar so stanovalci z dnevno prakso zadrževanja in gledanja televizije preoblikovali kuhinje z jedilno mizo v bivalne kuhinje, in v primeru, ko so vzpostavili sekundarne kuhinje. Stanovalci so si prostor prilastili z (upo)rabo. Kuhinjske prakse so torej ustvarjale kuhinjo. V nadaljevanju pa so prav rutinizirane kuhinjske prakse vpli-vale na pricakovanja, ki so jih stanovalci imeli o kuhinjskem prostoru, se pravi na defi­niranje in (raz)umevanje, na predstave in na oblikovanje (skupn(ostn)ega) spomina na (idealno) kuhinjo oziroma na metaforicne razsežnosti kuhinje. 256 Tudi kuhanje se je iz za preživetje neobhodno potrebne aktivnosti prelevilo v prostocasno ali statusno dejavnost oziroma vrednoto. 257 Podrobneje o (ne)vzajemnosti razmerja med clovekom in prostorom, predvsem pa o novi paradigmi prostora prim. Muršic (2006) in Hrobat (2010). Metaforicna razsežnost kuhinjeSrce ali servis doma? Izkušnje kuhinjskega prostora v 20. stoletju so bile razlicne in vecplastne. Kuhinja je bila prizorišce gospodinjskih opravil in družbenih interakcij, socasno pa je bila tudi mnogo­vrstna reprezentacija, ki je zastopala osebne ali skup(nost)ne kulturne pomene. Ti so pre­segali fizicne in instrumentalne danosti samega prostora, npr. zaznavanje, definiranje, (raz)umevanje, poznavanje, upodabljanje in simboliziranje tako kuhinje kot kuhinjskih praks. Dokumentirane so bile razlicne predstave kuhinje in njenih sestavnih delov. Ce so bile kuhinjske prakse osnovna prostorska pripoved oziroma artikulacija prostora na ravni pogovornega jezika, so reprezentacije kuhinje po analogiji primerljive z literarnimi in poeticnimi dimenzijami jezikovnega izraza. Iz literarne teorije izposojeno metaforo so (nekateri) raziskovalci uporabili kot analiticno orodje za razlago prostorskih praks ter pomena bivalnega okolja, ki je omogocilo socasno razlago izkušenj (praks) in simbolnih pomenov, se pravi tako (stvarne in simbolne) figuralike kot procesov kreacije pomena in pripadajocih jim imaginarijev. Nacin, kako grajeno okolje metaforicno izraža temeljni kulturni mit in kozmologijo, je zanimal že Marcela Griaula pri preucevanju bivališc Dogonov (Griaul 1954). Pierre Bourdieu je s pomocjo metafor analiziral kabilsko hišo (Bourdieu 2002a: 201–230). Ja­mes Fernandez je v interpretaciji arhitekture podsaharske Afrike menil, da je kulturna istovetnost izpogajana z vzajemnim delovanjem nasprotnih oziroma podobnih metafor v jeziku in v grajenem okolju. Metafore naj bi omogocale premik iz abstraktnega in ne­jasnega v konkretno, nazorno in razumljivo – prostor (ang. space) poosebijo v kraj (ang. place) (Fernandez 2003; Lawrence in Low 1990: 472). Henrietta Moore je z metaforami analizirala razmerja med prostorom in spolom v Keniji (Moore 1996). Podrobneje je me-taforo kot analiticno orodje pri raziskovanju materialne kulture predstavil Christopher Tilley v knjigi Metaphor and Material Culture (1999). Menil je, da imajo besede in arte­fakti – kot dva razlicna nacina komunikacije – v družbenem življenju dopolnjujoco vlo-go. Jezik in stvari povezuje dejstvo, da je oboje produkt cloveškega duha, to je mišljenja, ki deluje prek telesa in ki se izraža v metaforah. Jezikovni metafori protiutež je metafora, objektificirana v artefaktu. Metafore in metonimije nam omogocajo, da vidimo podob­nosti v razlikah in da povežemo svet skupaj, s tem, da so sticišce za srecanje med jeziki in diskurzi reprezentacije, cutenja, custvovanja ter razlicnimi oblikami izkustvenega an-gažmaja v svetu. Pri tem sledijo metaforicni logiki, ki je: analogna in služi mapiranju ene domene z izrazi druge ter se v temeljih razlikuje od abstraktne in univerzalne digitalne logike, ki so jo predpostavljali »klasic­ ni« strukturalisticni pristopi. Ce se zavedamo ali ne imajo vse interpretacije v družboslovju metaforicne osnove. Metafore so potemtakem tako medij kot tudi rezultat naše analize. [...] Cilj je domneva, da imajo artefakti v svetu aktivno metaforicno vlogo, kakršne besede ne zmorejo. Imajo svojo obliko komunikacij­ skega delovanja. Iz tega sledi, da brez raziskovanja metaforicnih moci stvari in vpliva, ki ga imajo omenjene stvari na življenje ljudi, ne moremo poznati oziro- ma razumeti sebe ali drugih, razumeti kaj sestavlja našo (preteklo ali prihodnjo) identiteto in kulturo. (Tilley 2002: 25) Metaforicna razsežnost kuhinje je širša od simbolne razsežnosti in omogoca poleg semioticne razlage simbolnih pomenov tudi razlago pomenov, ki se oblikujejo s prakso (Moore 1996: 81–83; 128). Obsega torej tako instrumentalne kot diskurzivne pomene kuhinjskega prostora – tj. spomine,258 predstave in podobe (imaginarije) – ki so se izo­blikovali in udejanili v vsakdanjih gospodinjskih aktivnostih, družbenih interakcijah in ritualnih praksah, kot tudi na osnovi obcutkov, cutnih sinestezij ter pripisanih oziroma dogovorjenih pomenov. V vsakdanjih praksah in interakcijah izoblikovani pomeni so (družbeno) producirani, pripisani oziroma dogovorjeni pomeni pa so (družbeno) kon­struirani. Medtem ko so družbeno konstruirani pomeni artikulirani na diskurzivni rav­ni v obliki razlicnih skupn(ost)nih ali individualnih reprezentacij, so družbeno produci­rani pomeni razberljivi šele na podlagi motrenja praks in interakcij v razmerju s širšimi družbenimi, tehnološkimi, gospodarskimi in ideološkimi procesi. Na primer: kuhinja z ognjišcem je bila na osnovi spominov in podob družbeno konstruirana metafora doma, v stvarnem vsakodnevnem življenju pa lastna kuhinja ni predstavljala doma, temvec je imela pomembno vlogo pri cepitvi razširjene družine in pri oblikovanju lastnega gospo­dinjstva jedrne družine, bila je družbeno producirana metafora lastnega gospodinjstva. Zaradi obsega kuhinjskih praks in interakcij je bila kuhinja zmožna zastopanja razno­vrstnih družbeno konstruiranih oziroma produciranih pomenov. Kot kljucna družbeno producirana metafora kuhinjskega prostora je bila prepoznana ravno kuhinja kot po­stavka lastnega gospodinjstva. Kot postavka lastnega gospodinjstva je lahko služila tudi manjša enota, na primer ognjišce. Loceno kuhališce je že od poznega srednjega veka po­menilo avtonomno gospodinjstvo (Sandgruber 1979: 120; Netting 1984: xxvi),259 ognji-šca pa so bila enota za fiskalno politiko. V urbarju goriškega gospostva iz leta 1507 je tako za prebivalce v (Vipavskem) Križu navedena dajatev od ognjišca, t. i. ognjišcina (nem. fewr gelt) (Pavlin 2006: 73; 2007: 195).260 Ognjišce je bilo gospodinjska enota, ki je povezovala skupnost posameznikov, ki skupaj živijo in se prehranjujejo. V 19. in prvi polovici 20. stoletja so bili clani gospodinjstva tudi posamezniki, ki niso bili v sorodstve­nem razmerju, npr. posli. Z urbanizacijo in industrializacijo, torej v casu, ko se je obseg gospodinjskih aktivnosti skrcil predvsem na reprodukcijo, potrošnjo in socializacijo (Wilk in Netting 1984: 21), se je v Spodnji Vipavski dolini, v Zgornji Vipavski dolini pa 258 Kot je zapisal Maurice Halbwachs, »ni kolektivnega spomina, ki se ne bi dogajal v prostorskem okviru« (Halbwachs 2001: 157). 259 V literaturi so bili v avstrijskih deželah v 19. stoletju dokumentirani primeri, ko sta imeli gospodinjstvi najemodajalcev in podnajemnikov ali pa vec posameznih stanovanjskih enot v delavskih kasarnah skupno ognjišce, na katerem so kuhali loceno (Sandgruber 1979: 120; 1982: 338–337, 344). Na Kranjskem so bili dokumentirani primeri skupne rabe ognjišca v pokljuških stanovih ter v skupnih kuhinjah idrijskih, kroparskih in trboveljskih vecstanovanjskih delavskih zgradb (Šarf 1976: 23; Baš 1984: 46, 68; Cevc 1984: 131; Mlakar Adamic 2003: 25). 260 Podrobneje o fiskalnih dajatvah na ognjišca gl. Herlihy (1984: 383–406) in Sarti (2008: 34). predvsem v nekmetijskih gospodinjstvih, cedalje bolj uveljavljalo gospodinjstvo, sesta­vljeno iz dvogeneracijske jedrne družine. Lastna kuhinja v okviru bivališca staršev enega izmed partnerjev je pomenila gospodinjsko osamosvojitev novonastale družine in ce­pitev vecgeneracijske družine.261 S starši enega od partnerjev je lahko novoustanovljena gospodinjska skupnost ohranila skupne sanitarne (kopalnico in stranišce) in komuni­kacijske prostore (hodnik, vhod), v enem izmed dokumentiranih primerov celo skupno jedilnico, uredila pa si je lastno kuhinjo in tako izoblikovala lastno gospodinjsko enoto. V primeru, ko je nova jedrna družina s starši žene ohranila skupno jedilno mizo, hkrati pa postavila lastno delovno kuhinjo, sta bila na vprašanje o skupnem gospodinjstvu po­dana razlicna odgovora. Oce je odgovoril, da imajo še vedno skupno gospodinjstvo, ker imajo skupno jedilno mizo, mati pa, da ne, ker kuhajo vsak zase. Odgovora sta pokazala, da tudi clani istega gospodinjstva oziroma zakonske skupnosti razlicno razumejo in raz­mejujejo med skupnim in samostojnim gospodinjstvom. V primeru, ko je gospodinjstvo zastopala skupna jedilna miza, je to razumljeno kot enota potrošnje, v primeru, ko pa ga je zastopala kuhinja, pa tudi kot enota (re)produkcije. Težnjo po samostojnem gospo­dinjstvu na podlagi lastne kuhinje v skupni stavbi staršev enega izmed zakoncev opazi-mo v prvih desetletjih druge polovice 20. stoletja. V letih, ki so sledila pa so novonastale jedrne družine zgradile prizidke ali preuredile nekdanja kmetijska gospodarska poslopja v stanovanjska. Še najveckrat pa so na obrobju vasi, na nekdanjih kmetijskih zemljišcih, ki so jim spremenili namembnost, zgradile novogradnje. Kljub samostojnemu gospo­dinjstvu mlade družine pa je bilo med starimi in mladimi še veliko sodelovanja, npr. pri delitvi stroškov za vodo, ogrevanje in elektriko, obdelavi skupnega vrta in njive, pomoci pri varstvu otrok in kuhanju, sodelovanju pri vecjih nakupih živil, pri gradnji ali obno- vi. Kooperacija se je ohranila tudi v primeru samostojnih bivališc, a je bila odvisna od fizicne oddaljenosti obeh gospodinjstev. Jedrna družina oziroma jedrno gospodinjstvo s samostojno kuhinjo je bilo torej formalni okvir avtonomnega gospodinjstva, ki je omo­gocal tako samostojno življenje jedrne družine kot tudi rabo nekaterih uslug in storitev staršev.262 Družbene razmejitve gospodinjstva so bile pogosto neskladne s stvarnimi raz­mejitvami skupnega ali locenega bivališca.263 Kljub temu da so bile locnice posameznega gospodinjstva prehodne, je (bila) lastna kuhinja oznacevalec avtonomije zakoncev in je vsaj hipoteticno omogocala samostojno zakonsko gospodinjstvo in s tem preuredila razmerja moci med generacijama; zaradi virilokalnosti predvsem moci primožene žene. 261 Podrobneje o morfologiji družin na Slovenskem prim. Ravnik (1996) in Hudales (1997), v evropskem kontekstu pa Goody (2003). O razmerju med gospodinjstvom in družino prim. Yanagisako (1979: 161– 205), Millic (1988: 5–43), Birdwell-Pheasant in Lawrence–Zůńiga (1999: 3) ter Netting (1984). 262 V tem oziru so bila jedrna gospodinjstva v Vipavski dolini primerljiva z gospodinjstvi v francoski Bretaniji, ki so bila, kot je ugotovila Martine Segalen, podobno odvisna od pomoci in uslug staršev zakoncev (Segalen 1984: 163–187). 263 »Na eni strani lahko kooperativne družbenogospodarske enote zasedajo razlicna bivališca, na drugi strani pa ni nujno, da sostanovalci sodelujejo pri gospodinjskih vlogah, oziroma ne sodelujejo dosledno pri vseh gospodinjskih vlogah« (Lawrence in Low 1990: 461). Zaradi kompleksnosti sorodniških, sostanovalskih in gospodinjskih razmerij je Jack Goody opozoril na nezmožnost in nesmiselnost razlocevanj med jedrnimi, sestavljenimi in razširjenimi gospodinjstvi (Goody 2003: 94). Ce in v kakšni meri je bila zacrtana locnica med gospodinjstvoma udejanjena v vsako­dnevnem življenju pa je bilo odvisno od siceršnjih razmer(ij).264 Za razliko od neartikulirane družbeno producirane metafore lastnega gospodinjstva pa sta bila ognjišce – kot vsestransko središce stvarne, družbene in metaforicne toplote in svetlobe – in posledicno kuhinja oziroma hiša tako v emskem kot tudi v razlicnih strokovnih diskurzih pogosto razumljena kot metafora, reprezentacija oziroma simbol doma, družine in domacnosti. Dom, družina in domacnost so postali vrednote v okviru mešcanskega pogleda na svet v industrializirani družbi 19. stoletja.265 Z umikanjem pro-dukcije iz obmocja doma je bivališce postajalo s simbolnimi pomeni nabit dom in »edini prilašceni« prostor (Lefebvre 2013: 273). V prvih desetletjih 20. stoletja so ognjišca izginjala iz gospodinjske rabe, hkrati pa so na osnovi preteklih oziroma izginjajocih kuhinjskih praks, interakcij, spominov in podob prav ognjišca postala dogovorjena oziroma družbeno konstruirana metafora ozi­roma reprezentacija doma, družinskega življenja in vrednot, t. i. »svetišce družinskega življenja«. O tem prica tedanji javni diskurz. Revija Družina (1929–1930)266 je imela go-spodinjsko rubriko, naslovljeno Ognjišce. V naslovu je bila risba zglavnika, plapolajocih drv in na verigi visecega kotla. V drugi številki prvega letnika je v naslovnici razdelka Zanimivo in poucljivo risba ob plapolajocem ognju in kotlu zbranih družinskih clanov. Starejši moški clani in otroci prebirajo mesecnik Družina, žena pa sedi na robu ognjišca in s klešcami prestavlja drva (Družina 1929). Družbeno konstruirana reprezentacija ognjišca se je mestoma še sklicevala na prete­ kle prakse in interakcije, npr. v zapisu Filipa Tercelja v listu Naš colnic: Kaj bi vse znalo povedati kraško ognjišce? Pripovedovalo bi o rodovih, ki so se greli ob žerjavici – pa jih ni vec. Govorilo bi o težkih vecernih urah, ko je zami­šljen zrl v oglje ocanec in solznih oci gledala na otroke mati. Opisalo bi vecere, ko so jemali za ognjem slovo sinovi in se zadnjikrat grele za zglavnikom domace hcere. Cela zgodovina je zapisana na ocrnelih napah in sajastih kaminih. (Tercelj 1924: 260) Na metaforo doma in družine je vezan tudi naslov Terceljevega vzgojnega prirocni­ka Za domacim ognjišcem (1927). Ognjišce kot reprezentacija tradicionalnega kmeckega družinskega življenja in doma je bila ena osrednjih metafor tudi v drugih Terceljevih spisih: 264 Primerljiva vloga kuhinje pri vzpostavljanju lastnega gospodinjstva je bila dokumentirana v urbanizirani grški pokrajini Yeraniji (Hirschon 1993: 70–86). 265 Nekateri raziskovalci družinskega življenja so dokumentirali obcutja doma in družine v mešcanskih in aristokratskih družbenih slojih že v 17. stoletju (Aričs 1991: 488). 266 Primorska, ki je bila po prvi svetovni vojni prikljucena k Italiji, bi ostala že od konca leta 1928, ko je bil izdan sodni ukaz, da morajo biti vpisani vsi odgovorni uredniki v seznamu žurnalistov in ni tega dosegel noben urednik slovenskega casopisa, brez vsakega glasila v slovenskem jeziku, ce ne bi poslanec Engelbert Besednjak z osebnim posredovanjem pri Mussoliniju dosegel, da so smeli v letu 1929 izhajati še ena slovenska revija in en slovenski in hrvaški casnik. Dovoljenje je obveljalo le za dobro leto in pol. Poleg Družine je izhajal še tednik Novi list (Šalamun 1961: 55). Novi cas podira ognjišca in zida štedilnike. Mogoce je iz prakticne strani to boljše – vsakdo ve, da ga je na ognjišcu marsikdaj peklo v kolena, a zeblo v hrbet – vendar se zdi, da so podrta ognjišca veckrat podrla tudi vzajemno družinsko življenje. (Tercelj 1927b: 49) Namesto hiše z vrtom in njivami, kjer bi stalno prebivala ena družina, mora moderni brezdomovinec stanovati v stanovanjskih kasarnah. [...] In vendar mora moderni mestni proletarec skrbeti, da si tudi iz tega nestalnega doma, iz teh malih ozkih prostorov, napravi domace ognjišce in ustvari borno kraljestvo za svojo družino. (Tercelj 1924: 259) V nadaljevanju je Tercelj opisal tudi nacin, kako se iz proletarske kasarne ustvarja ognjišce: »Vso važnost mora posvecevati ljubezni do svoje družine, do otrok« (Tercelj 1924: 259) in nadaljeval: Te ljubezni mu ne more oropati kapitalizem. Med štirimi stenami svojega stanovanja najde pri družini zavetišce ob težkih urah; tukaj je njegovo najboljše razvedrilo. Med družinico ga nihce ne zlorablja, izžema, nihce mu ne prisluškuje in ga hote napacno ne umeva. Tu more povedati nemoteno svoja mnenja, dajati izraz svojim custvom in bojaznim. (Tercelj 1924: 259) Dom in družina sta bila res pogosto zatocišce pred zunanjim svetom, nemalokrat pa je bil celo isti dom za druge družinske clane tudi prizorišce, kjer se je v imenu ljubezni fizicno, psihicno in custveno zlorabljalo, izžemalo, spletkarilo in ustrahovalo. Ideološko pogojen nabor topik je zaokrožen v Terceljevem vzkliku, zapisanem v zakljucku zapisa o domacih šegah v Našem colnicu: »Naj bi bile nove hiše, ceprav so brez ognjišca, vendarle ognjišca starega preizkušenega slovenskega poštenja!« (Tercelj 1927b: 50). Domovinske in družinske vrednote, ki so jih zastopala ognjišca, so bile v tem pri­meru prepletene s slovenstvom, še vec, s »slovenskim poštenjem«. V domacijskem in na­cionalnem diskurzu je bilo ognjišce torej (iz)rabljeno za vzdrževanje zavesti o skupnosti. Pripadniki si delijo simbol, vendar si ne nujno delijo njegovih pomenov. [...] Glede na tako variabilnost pomenov morajo zavest o skupnosti vzdrževati ob manipulaciji z njenimi simboli. (Cohen 1985: 15)267 Ognjišce se je kot simbol doma in metafora vzajemnega tradicionalnega družin­skega življenja, ki ga še ni »omadeževalo« izseljevanje, urbanizacija, industrializacija in druge »pošasti« modernega nacina življenja, uveljavilo predvsem v okviru kršcanske in katoliške literarne in stvarne metaforike, ceprav je bila tovrstna retorika navzoca tudi v liberalnejšem listu Ženski svet. Razstava nosi tehten in pomemben naslov »Domace ognjišce«. Tu gori oni svetli plamen, ki ga neti in vzdržuje naša žena, prav tako preprosta kmetica in delavka kakor mestna gospa; ogenj, ki od njega prehajajo toplota, blagost in dobrota na vse clane rodbine in sveti prav do zadnjega in najskritejšega koticka bodisi premožne hiše bodisi borne koce. (M. G. 1932: 265) 267 O prepletenosti domacijskega in nacionalnega diskurza okoli jedra družinskega življenja prim. Löfgren (1984b: 45) in de Mare (1999: 14). Ideološko konstrukcijo domacnosti pa še nazorneje ponazarja naslednji primer: Leta 1930 je bila v furlanski reviji Ce fastu? objavljena fotografija z naslovom Focolare friulano Attilia Brisighellija, ki je v furlanskem stvarnem, družbenem in duhovnem obzorju za­stopala podobno metaforiko kot zgoraj navedeni goriški in vipavski primeri – dom, dru­žino in domacnost.268 Cez leto dni je bila ista fotografija, kajpada brez imena avtorja in naslova, objavljena v Goriški pratiki, skupaj s pesmijo z naslovom Dom (Goriška pratika 1931: 37–38). Dejstvo, da je v opisu ognjišce zunaj269 in ne v zakurjeni sobi z mizo, stoli, klopjo in jaslicami v kotu, namiguje, da je impresija doma zrasla v vzhodnoalpskem kul­turnem okolju. Pozornemu bralcu in opazovalcu združevanje alpske in furlanske impre­sije razgalja neposreceno, netocno in nedomišljeno ideološko konstrukcijo domacnosti. Utrjenost metafore v spoznavnem obzorju izpricuje tudi raba v prenesenem pome-nu, npr. »domaca knjižnica – duhovno ognjišce« (Kreutzer 1935: 273). Metaforicno razsežnost ognjišca so soustvarjali in utrjevali narodopisci. Ognjišce kot središce koce, kjer »se je cuval hišni in daritveni ogenj« je v Novicah objavil Davorin Trstenjak (1869: 156), na Goriškem pa je na dom namigujoco metaforicno razsežnost ognjišca zabeležil Milko Maticetov v rubriki Narodno blago v dijaškem listu Pisanice: Kdor je živel, se grel na ognjišcu in prisluškoval pogovorom starejših, bo drugace sodil. Ognjišce je svetišce in ta crtica ga verno upodablja. Motni obrisi prosto­ rov v poltemi, otroci, ki bi »bose noge najraje vtaknili v žerjavico«, mati, ki stoji pred ognjišcem in premika sajaste lonce ... to so – dovolite – skrivnosti ognjišca, katerih ni lahko opisati. Kar pa se molitve tice, je umevno, da mati, ki je ves dan plela, še sedaj misli na plevel in kmecki fantje so taki – da jim uhajajo misli k dekletu, ki »skriva ocke v dlani«. Narodno blago v taki obliki ti pricara pred oci v vsej njegovi svojstveni prelesti – dom. (Maticetov 1936: 10) Ognjišca, ki so jih v prvi polovici 20. stoletja nadomešcali ob steno potisnjeni in v go-spodinjski aparat marginalizirani štedilniki, so (p)osta(ja)la skupn(ostn)i konstrukt za zastopanje izginjajocega nacina življenja, družbenih razmerij in vrednot. V vsakdanjih praksah pa je središcno mesto pripadlo kuhinjski oziroma jedilni mizi, kjer se je s skup- nimi nedeljskimi in praznicnimi kosili ohranjal pomen družine in družinskih povezav, ko je ta izgubljala produkcijsko vlogo. Jedilna miza je bila družbeno producirana meta-fora družinskega življenja, kar izpricuje dejstvo, da so kljub pripravi v sekundarni ku­hinji in siceršnjemu obedovanju na razlicnih mestih družinski clani nedeljsko oziroma praznicno kosilo obvezno použili za jedilno mizo v kuhinji ali v jedilnici. Ni pa bila kuhinjska oziroma jedilna miza prizorišce interakcij zgolj v okviru gospodinjstva, bila je 268 Prim. v isti reviji objavljen zapis o ognjišcih Lorenza Cristofolija (1930: 60–61). 269 »[...] V zakurjeni sobi miza, stoli, klopi in jaselce v kotu, tistele tam – in na klop tako mehko se sede. Zunaj ognjišce, ogenj, lonci in sklede, v shrambi jabolka, maslo, kruh in krompir. [...]« (Goriška pratika 1931: 37–38). tudi mesto, kamor so posedli obiskovalce, se pravi prizorišce prehoda med notranjim in zunanjim. Prenos težišca na mizo odraža tudi dejstvo, da se je – ne zgolj v vipavskih in goriških, temvec v vseh primorskih bivališcih – s pregraditvijo bivalne kuhinje (hiše) na loceno delovno kuhinjo (nišo) in na jedilnico poimenovanje hiša preneslo na jedilnico, torej je ostalo povezano z jedilno mizo. Zaradi stvarne vloge kuhinje v gospodinjstvu ter zastopanja doma, družine, domacnosti oziroma topline, vrednot, za katere se zdi, da so zaradi domnevne ogroženosti ter zaradi stvarnega hrepenenja po gotovosti v casu rastoce ekonomske in socialne nestabilnosti še pridobivale na veljavi (Löfgren 1984b: 44; Bachelard 2001: 34), je bila kuhinja v po­pularnem diskurzu pogosto oznacena za »srce doma«: »Pogosto ji pravimo srce doma, saj se ob kuhanju druži cela družina ali celo prijatelji na obisku« (Zorko 2007: 32).270 Pa ne zgolj v popularnem diskurzu, kuhinja je bila kot srce doma oznacena tudi v arhitek­turnih in antropoloških razpravah o bivališcu. Kuhinjo je zaradi »ljudske in arhaicne tradicije« kot »srce domacega življenja« oznacil Le Corbusier (nav. po Duboy 1999: 81). V antropološkem diskurzu pa je v analizi kabilske hiše Pierre Bourdieu za ognjišce upo­rabil metaforo »popek hiše«, kjer »tli žerjavica, to je skrivnostni, prikriti ženski ogenj« (2002b: 220). Metafora je bila v Vipavski dolini najbolj izrazito udejanjena v primeru ritualiziranih kuhinjskih praks, ko se je kuhinja dejansko pretvorila v formal(izira)no ritualno stekališce družinskih clanov. Na drugi strani, pa je bilo, kot so povedali sogo­vorci, podobo domacnosti moc ustvariti in vzdrževati (konstruirati) tudi z urejanjem in krašenjem kuhinjskega prostora s prticki, slikami, spominskimi predmeti ter rabo na­ravnih materialov za kuhinjsko opremo. Podoba pa ni bila nujno koherentna s stvarnimi praksami in interakcijami, ki so bile zreducirane na ritualna, praviloma nedeljska kosila, vsakodnevno prizorišce domacnosti pa je bila sekundarna kuhinja (prim. tudi Pennartz 1999: 95–106). Skrb za ustvarjanje doma in domacnosti je bilo v okviru utecene delitve dela med spolo-ma žensko delo. Rutinizirana delitev dela med moškim in žensko je vplivala na prilašca­nje in utrjevanje izvorno mešcanske delitve na javno moško sfero življenja in na zasebno žensko sfero. V tem oziru je zgovoren uvodnik v prvo številko revije Slovenka z naslovom Naše ognjišce, v katerem je navedeno, da je »dom središce slovenskega življenja, da je ženska cuvarica ognjišca«, katere vrlina je »biti zarja v domu, goreti vsem v družini, da najde v domu vsak uteho in radost« (Belinger-Ferjancic 1922: 1). Še vec, na metafori »žensko ognjišce« je bilo osnovano tudi poslanstvo samega casopisa, katerega prva nalo­ga je: »Da bo naše, žensko ognjišce, ob katerem se snidemo in pomenimo vse primorske Slovenke« (Belinger-Ferjancic 1922: 1). Kuhinjo kot metaforo ženskega prostora so poleg utecene delitve dela podpirale in promovirale medijske podobe ženskosti, gospodinjenja in kuhinje. V tovrstnem diskurzu je bila kuhinja obenem prizorišce in orodje konstrui­ 270 Prim. tudi slogane v nekaterih promocijskih sporocilih: »Kuhinja SVEA – srce vašega doma!« (Moj dom 2006b: 7). ranja ženskosti. Kuhinja naj bi bila npr. »veselje in ponos vsake prave gospodinje« (Žen-ski svet 1935: 82) in obenem prizorišce specificnih praks, ki naj bi ženskam omogocalo uveljavljanje in istovetenje. Kot je razvidno iz napisov na stenskih prtickih (npr. »Mož rad ostane doma, ce žena dobro kuhati zna!«), pa tovrstne reprezentacije ženskosti niso bile konstruirane le v javnem diskurzu, marvec so z gospodinjskimi šolami in tecaji pro-drle tudi v same kuhinje in tako dnevno utrjevale skonstruirano podobo. In ne le v gospodinjskih prirocnikih, tudi v spisih etnologov in antropologov je bila kuhinja zaradi rutinizirane delitve dela in analogije med homo economicus in javnim prostorom ter femino domestica in domacim prostorom pogosto tematizirana kot ženski prostor (Birdwell–Pheasant in Lawrence–Zúńiga 1999: 17, Booth 1999; Bourdieu 2002a: 220; Hirschon 1997: 75; James in Kalisperis 1999; Löfgren 1984b: 49–50).271 Lidia Sciama je na podlagi terenskega dela in ponovnega branja etnografij problematizirala opoziciji zasebno–javno ter moško–žensko, ki naj bi bili po mnenju nekaterih antropologov splo­šno lastni mediteranskim družbam, in opozorila na vecpomenskost in problematicnost tovrstnih dihotomij (Sciama 1997: 87–111).272 Na družbeno konstrukcijo ženskosti in po­sledicno ženskega prostora so opozorile feministicne raziskave (Gullestad 1984; 1992: 128–161; Moore 1993: 193–204; Stolcke 1993: 17–37; del Valle 1993). V Vipavski dolini so tako ženske v kuhinji in s kuhinjskimi praksami vzpostavljale in nadzorovale možnosti, obseg, vrsto in kvaliteto razmerij v gospodinjstvu, še posebej razmerij med generacijama (npr. med tašco in snaho ter materjo in hcerjo) ter razmerij med spoloma. Kuhinja v Vi-pavski dolini vecinoma ni bila spolno segregiran prostor, kljub uteceni delitvi dela je bilo v njej dovolj prostora za moške, so se pa seveda razlikovale kuhinjske izkušnje moških in žensk. Z mocjo, ki so jo ženske vzpostavile na podlagi obvladovanja gospodinjstva, je bila lahko prizorišce vzajemnega oblikovanja dopolnjujoce se moške in ženske istovet- nosti in custvene bližine. Feminizirano in spolno segregirano prizorišce gospodinjskih aktivnosti je postala šele v prvih desetletjih druge polovice 20. stoletja v primeru prostor­sko zamejenih kuhinjskih niš, umešcenih v nadstropje in v ozadje bivališca. Kuhinjske niše, opremljene z vgradnim kuhinjskim pohištvom, so bile zasnovane za majhne jedrne družine z zaposlenimi ženami, ki naj bi v nišah zgolj pogrevale (pol)pripravljene jedi. Z vgradnim pohištvom je bila glavnina kuhinjskih opravil predvidenih za štedilnikom, lijakom in za delovnim pultom, ki so bili dodani oziroma vgrajeni v spodnji niz ku­hinjskih omaric. Slednje je gospodinjo, katere delo je do tedaj potekalo za ognjišcem, za prostranim zidanim štedilnikom ali za kuhinjsko mizo v interakcijskem središcu ku­hinje, premestilo k steni, obrnilo s hrbtom proti jedilni mizi, s pogledom proti steni ali kvecjemu skozi kuhinjsko okno. Osamitev v kuhinjski niši glavnini sogovornic ni bila po volji, nekaterim pac: 271 V slovenski etnološki produkciji je hišo in še posebej kuhinjo kot ženski socialni prostor izpostavila Anja Tkalcic v razglabljanju o socialnih prostorih hiše v vasi Dogoše pri Mariboru (Tkalcic 2006: 85–90). 272 Rigidna delitev na zasebno žensko sfero in javno moško sfero življenja naj bi bila po ugotovitvi Lidie Sciama znacilnejša za nekatera okolja severnoevropske in severnoameriške družbe. Avtorica je pri tem opozorila na etnocentrizem raziskovalcev; izpostavljanje opozicij je bila morda projekcija, ki zgovornejše ilustrira razmere in obzorja antropologov samih kot preiskovanih družb (Sciama 1997: 90–104). Da imaš malo bolj loceno. Da je bolj zaseben prostor kuhinja. Da ustvarjaš, da delaš po svoje, da se lahko koncentriraš, kadar kuhaš, da si pustiš, kadar delaš, imaš to, uno [...], razumeš? Da ne vsak, ki pride, vidi, kaj imaš! Kadar kuhaš, moraš biti sprošcen, da si ložiš zdaj sem, zdaj ce in potem, da si spraviš. Ker kadar se kuha, moraš biti zbran na kuhanje, ne gledat, kaj je. Nenavadno je dejstvo, da je kuhinja vecinskega prebivalstva v praksi postala spolno segregirano prizorišce šele v primeru modernisticne kuhinje, urejene po nacelih reda, racionalnosti in funkcionalnosti (Llewellyn 2004: 55). Za promocijo modernisticno za­snovanih kuhinj, ki naj bi s svojo racionalno zasnovanostjo ženske osvobodile nepotreb­nega dela, se je skrival hegemon (mešcanski) maskilizem in težnje po razredni oziroma spolni segregaciji. Ce v evropskem arhitekturnem diskurzu in praksi (tudi pod vplivom predhodnic, ameriških inženirk gospodinjstva) zasledimo tovrstna prizadevanja od dvaj­setih let 20. stoletja dalje (prim. zasnovo t. i. frankfurtske kuhinje Margarete Lihotzky), pa so bile te na podeželju Vipavske doline promovirane in udejanjane šele v desetletjih po drugi svetovni vojni. V zvezi s feminizacijo kuhinjskega prostora so ilustrativne tudi podobe kuhinje v gospodinjskih in stanovanjskih prirocnikih ter v periodicnih nasvetih o ureditvi sta­novanja, ki se vedno nanašajo na gospodinjo oziroma je v kuhinji upodobljena ženska (prim. Tancig 1954, 1958). Kuhinja je postala spolno nevtralnejši prostor v prirocniški literaturi šele v zadnjem desetletju 20. stoletja, ko na primer pri razglabljanju o primerni višini delovnega pulta ni bila vec samoumevna (povprecna) višina ženske, marvec po­sameznika, ki se je v kuhinji najvec zadrževal. Slednje seveda ne velja za glavnino popu­larnega diskurza, kjer je kuhinja še v 21. stoletju »kraljestvo ženske« (Verovnik 2007: 3). Kuhinja je bila v poljudni periodiki, gospodinjskih prirocnikih in celo v etnološki in antropološki literaturi na osnovi utecene delitve dela, še bolj pa na osnovi družbeno kon­struiranih reprezentacij pogosto predstavljena kot v prvi vrsti, ce ne že izkljucno, ženski prostor. Slednje je za Vipavsko dolino veljalo pogojno za kuhinjske niše, ki so bile pri­ljubljene v šestdesetih in sedemdesetih letih, siceršnja ženska naglašenost kuhinje pa ni pomenila niti ženske podrejenosti in segregacije niti izkljucenosti moških iz kuhinjske­ga prostora, marvec prej možnost za nadzorovanje vkljucevanja moških v gospodinjska opravila, za medsebojna pogajanja za (osebno pa tudi družbeno) sprejemljivejše spolne vloge, za udejanjanje (zakonske in družinske) skupnosti in izražanje custvene bližine. Ta je bila v preteklosti ustvarjena (in pogosto tudi zlorabljena) v skupnem prizadevanju za preživetje, po zagotovitvi osnovne preživetvene blaginje pa v partnerskih in medgene­racijskih (najveckrat dvo-, vcasih pa tudi trigeneracijskih) pogajanjih za sodelovanje pri gospodinjskih opravilih. Feminizacijo in spolno segregacijo kuhinje v šestdesetih in sedemdesetih letih je spre­mljala tehnizacija, higienizacija in funkcionalizacija kuhinje. Ta se je iz vzajemnega de­lovnega, družabnega in ritualnega prizorišca prelevila v ozko specializirano, po racio­nalnih, ucinkovitostnih in strožjih higienskih merilih urejeno delovišce. V popularni retoriki ni bila vec »srce doma«, temvec je postala »servis doma«. Delovne kuhinjske niše so v drugi polovici petdesetih let popularizirali v higienskih, gospodinjskih in ar­hitekturno-oblikovalskih nasvetih v periodiki in prirocnikih, na razstavah in sejmih. Arhitekti in oblikovalci so zagovarjali higiensko neoporecno delovno kuhinjo, pri cemer so sledili švedskim zgledom ter socialdemokratski in levicarski retoriki, ki je racional-no urejene, mehanizirane kuhinje razumela kot osvoboditev žensk od mukotrpnega go-spodinjskega dela. Pri tem je bilo spregledano dejstvo, da sam koncept locene kuhinje ohranja mešcanski vzorec segregacije kuhinjskega prostora za posle (Oakley 2000: 68). Z vgradnim pohištvom opremljene delovne kuhinje so v prvih desetletjih po drugi svetov­ni vojni prebivalcem Vipavske doline, pa tudi drugod po Sloveniji in Jugoslaviji (Rasson 1999: 177–205; Gulin Zrnic 2004), utelešale predstavo o modernem stanovanju. Ceprav se je delovna kuhinja ohranila le v nekaterih gospodinjstvih, je v popularni retoriki pre­živela do dandanes v obliki sloganov kot npr.: »kuhinja – domaci laboratorij« (Moj dom 2006a: 5), »najpogostejša delavnica« (Naša žena 1993: 61), »tehnološki laboratorij«, »teh­nološki otok« (Bertok 2009: 15). Hkrati s spreminjanjem kuhinje iz spolno nevtralne(jše)ga, družabnega in ritualnega prizorišca v feminiziran delovni prostor v prvih desetletjih druge polovice 20. stoletja je kuhinja iz poljavnega prostora postala zasebni prostor, potisnjen v zakulisje bivali-šca. Procesu intimizacije kuhinje lahko v Vipavski dolini sledimo v drugo polovico 19. stoletja, ko je bil z vzpostavitvijo veže prekinjen neposredni stik kuhinje z dvorišcem. Vrhunec zasebnosti pa je dosegla v primeru kuhinjskih niš, kjer ni bilo prostora niti za moške in otroke niti za sodelovanje vec oseb pri gospodinjskih opravilih, kaj šele za sprejemanje morebitnih obiskov. Vstop in pogled obiskovalcev nista bila vec zaželena. Kuhinja in kuhinjske prakse v Vipavski dolini so bile sredi 20. stoletja locene od oci javnosti, potisnjene iz poljavne v zasebno, servisno obmocje stanovanja. Privatizacija kuhinjskega prostora izvira iz novoveškega mešcanskega locevanja javne in zasebne sfere življenja (Löfgren 1984b; Corbin 1987; Aričs 1991; Ferlež 2001: 26–30) in iz premika za­dovoljevanja fizioloških potreb po hrani in spolnosti v zasebnost (Lefebvre 2013: 367). Z urbanizacijo so bile v podeželsko stanovanjsko kulturo Vipavske doline vnesene izvorno mešcanske prvine in vrednote zasebnosti. Mešcanski ideal z locenimi javnimi in za­sebnimi prostori ter s funkcionalno diferenciranimi in specializiranimi stanovanjskimi prostori je preživel v 20. stoletje v obliki arhitekturnih konvencij, ki so vplivale na nacr­tovanje in slog bolj ali manj skromnih predmestnih bivališc (Munro in Madigan 1999: 107) s funkcionalno diferencianiranimi, feminiziranimi in intimiziranimi kuhinjami v ozadju bivališca. V primeru delovnih kuhinj v ozadju bivališca je poljavni znacaj ostal jedilnici ali pa se je prenesel v družabne prostore in v sekundarne kuhinje. Z odpiranjem kuhinje, s sekundarnimi kuhinjami družabnega znacaja in s spreme­njenim odnosom do kuhanja v zadnjih desetletjih 20. stoletja je kuhinja iz zakulisja vno­vic stopila v ospredje bivališca in se odprla pogledu javnosti; ponekod se je iz prizorišca (re)produkcije in družbenih interakcij prelevila v prizorišce vidnega in vizualnega ozi­roma reprezentativnosti. Zaradi razpona predstavitvenih možnosti je pri tem prekosila celo pretekle reprezentativne prostore par exellence, kot je bil mezat, oziroma sprejem- nica in dnevna soba.273 V teh primerih bi držalo, da se je kuhinja iz prizorišca fizicne blaginje in družbene (re)produkcije skozi 20. stoletje spremenila v prizorišce vizualne reprezentativnosti. Vizualnost in reprezentativnost sta bili v Vipavski dolini nakazani že z likovnim krašenjem in naglaševanjem kamnitega ognjišca in nape s poveznjenimi posodami ter z dekorativno zloženimi bakrenimi pokrovkami v kaminskih kuhinjah, s keramicno zunanjostjo zidanih štedilnikov, z izvezenimi stenskimi prticki in s kreden­cami v štedilniških kuhinjah, toda v vsakdanjih kuhinjskih praksah sta bili potisnjeni na drugo mesto, za gospodinjsko in skupnostnotvorno rabo kuhinjskega prostora. V prvi plan je vizualno reprezentativna raba kuhinje stopila šele v zadnjem desetletju 20. stoletja z dvigom splošnega družbenega standarda, estetiziranjem vsakdanjega življenja v cedalje bolj vizualni družbi ter potrošništvom. To se je zgodilo predvsem v gospodinjstvih, kjer je bilo reproduktivnim in družbenim potrebam stanovalcev zadošceno v vrtcih, šolah, menzah, restavracijah, z narocilom hrane na dom ali pri starših, v okviru bivališca pa v sekundarnih kuhinjah. Kuhinje, v katerih je bila naglašena reprezentativnost, so bile pogosto kljub morebitni funkcional(istic)ni opremi in najsodobnejšim gospodinjskim aparatom kuhinje zgolj v formalnem oziru. Glavnino kuhinjskih opravil in interakcij so prenesli v druge prostore. V reprezentativno naglašenih kuhinjah – bodisi s poudar­jenim likovnim okrasjem, spominskimi predmeti, slogovno dovršeno kuhinjsko opre-mo ali z blagovnimi znamkami gospodinjskih aparatov – so kuhinje postale ozavešceno prizorišce javne predstavitve okusa, nacina življenja, družbenega statusa,274 vrednot,275 kulturnega in ekonomskega kapitala, se pravi prizorišce ustvarjanja in vzdrževanja ko­herentne biografije in osebnega istovetenja imetnika(ov) oziroma stanovalca(ev). Takšne kuhinje bi lahko razložili tudi v okviru Baudrillardovega orisa razmerja med objektom in okoljem, ki je lahko funkcionalno, menjalno, simbolno ali znakovno (Baudrillard 1999). Funkcionalna vrednost je instrumentalna, v primeru kuhinje gre za vrednost ku­hinje kot prizorišca in orodja gospodinjskih dejavnosti. Menjalna vrednost pomeni ceno kuhinje na trgu oziroma v razmerju z ostalimi kuhinjami. Simbolna vrednost pa zajema vse tiste metaforicne razsežnosti, ki jih subjekti pripisujejo kuhinji, npr. zgoraj navede­ne metaforicne razsežnosti, kot so lastno gospodinjstvo, simbol doma in domacnosti, metafora ženskega ali servisnega prostora. V primeru nerabljene, zgolj reprezentativne kuhinje pa se zdi, da ima ta zgolj znakovno vrednost, se pravi, da nastopa kot simulaker oziroma znak, »ki se na nic vec ne nanaša, saj se le še samoproizvaja« (Baudrillard 1999).276 273 Sprejemnico, ki je bila v preteklosti namenjena zastopanju in predstavljanju (idealiziranega družinskega) doma javnosti, so prav televizijski sprejemniki, osebni racunalniki ter druge naprave prelevile v dnevno sobo. Ce je bilo razmerje med bivalno kuhinjo in mezatom razmerje med (dnevno rabljenim) bivalnim in (obcasno rabljenim) reprezentativnim delom bivališca, pa je bilo razmerje med kuhinjo in dnevno sobo razmerje med delovnim in bivalnim delom bivališca. 274 V popularnem diskurzu je bilo izpostavljeno, da je kuhinja kot statusni simbol primerljiva celo avtomobilu (Verovnik 2007: 3). 275 Kuhinja je nudila paleto možnosti za zastopanje marljivosti, prizadevanj po vzdrževanju reda in cistoce, domacnosti, tehnicne usposobljenosti v rokovanju z gospodinjskimi aparati, poznavanja modernisticnih estetskih kanonov ali vztrajanja pri tradicionalnih stanovanjskih vzorcih in kuhinjskih tehnikah (Miklautz 199: 12). 276 Prim. tudi Kosovel (2007). Reprezentativnim kuhinjam v Vipavski dolini so primerljive kuhinje na grškem V polje reprezentativnosti stopamo tudi v primeru ohranjanja prežitkov starejših kuhinjskih sestavov, npr. ognjišc, krušnih peci, zidanih štedilnikov in manjših predme­tov, ki so bili ohranjeni in razstavljenih v primarni ali sekundarni kuhinji. Reprezenta­tivno mesto je bilo starejšim predmetom v primeru spomeniškovarstveno izobraženih ali razgledanih posameznikov odkazano ponekod že v osemdesetih, v širšem obsegu pa v devetdesetih letih 20. stoletja, socasno s spremenjenim odnosom do dedišcine med širšimi plastmi prebivalstva. V Vipavski dolini je bila zelo pogost prežitek kuhinjska napa. Ob sodobni kuhinjski opremi so bile nad kuhališci pogoste prostrane lesene na­pe.277 Lahko so bile zgolj dekorativne ali pa tudi funkcionalne – z zracniki za odvajanje sopare in vonjav. Ker bi primerljiv ali še vecji ucinek lahko zagotovile tudi sodobnejše izvlecne filtrske nape, se zdi, da so se te v vipavskih kuhinjah ohranjale predvsem zaradi imanentnega reprezentativnega in dekorativnega znacaja, med drugim tudi kot prizori-šce za razstavljanje spominskih in dekorativnih predmetov. Lesene nape so bile stvarna metafora za vse tisto, kar so kaminske in bivalne kuhinje predstavljale v spominih ljudi, obenem pa so v globalizirajoci se stanovanjski kulturi delovale kot heterogena prvina. Medtem ko se zaradi tehnološkega razvoja ognjišca kljub intenzivni družbeno konstru­irani metaforiki – razen v posameznih primerih – niso ohranila v 21. stoletje, pa so se lesene kuhinjske nape kot družbeno producirana metafora preteklih kuhinj zaradi latentne reprezentativnosti in dekorativnosti ohranile kot lokalna specifika v globalnem oblikovanju kuhinjske opreme. Tako v stvarnem kot v simbolnem oziru je bila kuhinja vecplastna metafora, ki je imela razlicne vloge in pomene v življenju in mišljenju stanovalcev. O njenem pomenu prica ne nazadnje emsko poimenovanje kuhinjskega prostora kot hiša, ki je bilo znacilno za širše sredozemsko obmocje. Za razliko od osrednjeslovenske hiše ali izbe je primorska hiša pomenila glavni bivalni ali kuhinjski prostor. Ce je bila v bivališcu delovna kuhinja, pa je bil oznacevalec hiša vezan na jedilnico. Etski oznacevalec kuhinja se je uveljavil zgolj za poimenovanje kuhinjskih niš, sogovorniki so ga prej kot za poimenovanje prostora rabili za poimenovanje kuhinjskega pohištva in opreme. Ce razvoj oblikovnih, funkcionalnih in metaforicnih razsežnosti kuhinje v 20. stoletju postavimo ob bok premenam ozna-cevalcev in oznacencev, bi lahko strnili, da smo kuhinjo (zaman) iskali v hiši; z izjemo kuhinjskih niš se je ta izmuznila ter upredmetila v (industrijsko proizveden) komplet vgradnega kuhinjskega pohištva. Ceprav je bil dobršen del kuhinjskih praks prenesen v sekundarne kuhinje, se tudi teh ni oprijelo poimenovanje kuhinja. Ob izhodišcu, da šele družbene prakse in interakcije ustvarjajo pomen prostora, ugotavljamo, da so bile nekatere gospodinjske, družbene in ritualne prakse ter interak­ otoku Lesbos (Pavlides in Hesser 1989: 367–368). Podrobneje o reprezentativni vlogi materialne kulture in o neposredni povezanosti statusa predmetov s statusom oziroma istovetenjem imetnikov prim. Hummon (1989: 208–225), Lawrence in Low (1990: 463), Gullestad (1992), Krauch (1992: 11), Moore (1996: 11), Ajmar (1999: 76) in Southerton (2001: 179–203). 277 Kuhališca z razlicno oblikovanimi napami so neposredna reminiscenca na odprta ognjišca iz 19. in z zacetka 20. stoletja v kaminskih kuhinjah. cije, ki so se v prvi polovici 20. stoletja odvijale v hišah, v drugi polovici 20. stoletja pre­mešcene na prizorišca v drugih stanovanjskih prostorih, proti koncu 20. stoletja tudi v sekundarne kuhinje. Primarnim kuhinjam je pogosto ostala zgolj reprezentativna vloga in so bile zato osiromašene za mesto v vsakdanjem življenju stanovalcev, namrec za po-men, izoblikovan in prekaljen skozi vsakodnevno (skupno) gospodinjsko delo, sodelova­nje in preživeti cas. Šele navedene izkušnje, obcutenja in zaznavanja kuhinje in v kuhinji porajajo podobe in spomine in jo upomenjajo v življenjski splet. Kuhinja se je izkazala kot pomembna za zastopanje razlicnih pomenov. Družbeno pro-ducirane metafore in pomeni kuhinje, npr. kuhinja kot lastno gospodinjstvo, prizorišce reprezentativnosti ali ženski prostor, so bili individualno (iz)živeti in izpogajani z vsak­danjimi praksami ter navadno neartikulirani. Razpoznali smo jih lahko šele na osnovi natancnega opazovanja kuhinjskih praks in njihovega pomena za gospodinjstvo. Po dru­gi strani pa so bile družbeno konstruirane metafore kuhinje kolektivne reprezentacije. Metafore, kot so kuhinja kot simbol družine, srce doma, laboratorij ali ženski prostor, so bile popularizirane v razlicno motiviranih medijskih in strokovnih diskurzih o kuhinji. Lahko so koreninile v stvarnih ali idealiziranih kuhinjah in kuhinjskih praksah. Druž­beno konstruirane metafore so se lahko prepletle in spojile z družbeno produciranimi metaforami, npr. kuhinja kot družbeno producirana metafora lastnega gospodinjstva je bila združljiva z družbeno konstruirano metaforo doma. Pogosto pa so bile meta­foricne razsežnosti tudi nezdružljive: npr. predstava o kuhinji kot servisu bivališca je bila nezdružljiva s kuhinjo, ki je bila obenem tudi prizorišce družabnosti, ritualnosti ali reprezentativnosti. V 20. stoletju gre za premeno naglasa kuhinjskega prostora iz središca družbenih praks in interakcij proti funkcionalno specializiranemu delovišcu in prizorišcu repre­zentativnosti. Opazimo lahko tudi razlike med razumevanji kuhinje v gospodinjstvih, kjer se je vsaj en clan ukvarjal s pridobitno kmetijsko dejavnostjo, in nekmetijskimi go-spodinjstvi. Bivalne kuhinje v bivališcih agrarnega prebivalstva so s svojo odprtostjo in vecfunkcionalnostjo – kuhinja je bila lahko zbirališce, delovišce, kuhališce, ženski, moš- ki, otroški, starcevski, predvsem pa prehoden ter raznolikih predmetov, ljudi in dejav­nosti poln prostor – omogocale instrumentalno, skupnostnotvorno, ritualno in repre­zentativno rabo ter socasno zastopanje razlicnih pomenov, ki so se po potrebi vklapljali, izklapljali in naglaševali. Na drugi strani pa so bile kuhinje v bivališcih neagrarnega pre­bivalstva prostorsko in funkcionalno skromnejše. Temu primerno skromne so bile tudi družbeno producirane metaforicne razsežnosti, najpogosteje so kuhinje zastopale lastno gospodinjstvo. Stanovalci nekmetijskih bivališc so bili dovzetnejši tudi za manipulacijo z dogovorjenimi skupn(ostn)imi simboli in za osebno istovetenje s kuhinjo, bodisi s for-malno-reprezentativnostjo kuhinje, kuhinjske opreme in okrasja bodisi z reprezentativ­nostjo kuhinjskih praks (npr. istovetenje z gospodinjenjem, kreativnimi ali posebnimi nacini kuhanja in prehranjevanja, (pretirano) skrbjo za higieno). Kuhinja v primežu družbenih dejavnikov in družinskih vrednot Kuhinje, kuhinjske prakse in reprezentacije v Vipavski dolini so se v 20. stoletju spremi­njale. Na spremembe so poleg tehnološkega razvoja odlocilno vplivale širše gospodarske in družbene spremembe, npr. deagrarizacija, urbanizacija, industrializacija, proletariza­cija, terciarizacija in informatizacija družbe; demografske spremembe, posebej v sestavi in številcnosti družin in gospodinjstev in spremembe v stratifikaciji družbe; spremenje­na medgeneracijska razmerja in razmerja med spoloma, spremembe (ideološko)politic­nih sistemov, norm ter vrednot, modernizacija družbe ter globalizacija in heterogeni­zacija kulture. Družbenoekonomske in kulturnozgodovinske okolišcine so omogocale produkcijo in transformacijo stvarnega prizorišca, vedenja in reprezentacij, utelešenih v organizaciji bivališca (Moore 1996: 8). Seveda pa je glede na stopnjo tehnološkega razvoja in z ozirom na širše družbenogospodarske in kulturnozgodovinske okolišcine sleherno gospodinjstvo kuhinjo, kuhinjske prakse in reprezentacije prilagodilo v skladu s svojimi gmotnimi zmožnostmi, glede na stopnjo v razvojnem ciklu družine ter z znanjem in vrednotami. V Vipavski dolini je bila kuhinja tisti prostor v bivališcu, v katerem so se najprej uva­jale tehnološke novosti. Njihovo vpeljevanje je bilo odvisno od objektivnih in subjektiv­nih dejavnikov. Objektivni dejavniki so bili splošni tehnološki razvoj (npr. proizvodnja tehnološko izpopolnjenih materialov in proizvodov), obmocna urejenost infrastrukture (npr. elektrifikacija, urejenost vodovodne napeljave, kanalizacije, prometnih povezav) in stopnja družbenogospodarskega razvoja; subjektivni dejavniki pa kolicina in vrsta razpoložljivega prostora, namenjenega kuhinji (bodisi v okviru obstojece stavbe bodisi v gradbenem nacrtu), razpoložljiva materialna sredstva ter kulturni kapital (npr. znanje, poznavanje tehnoloških novosti in arhitekturno-oblikovalskih smernic ter posledicna zmožnost kriticnega sprejemanja in zavestnega prilagajanja lastnim potrebam). Uva­janje tehnoloških novosti je oteževala tudi relativna nespremenljivost oziroma otežena spremenljivost grajenega okolja in v manjši meri stanovanjske opreme. Medtem ko je bil casovni zaostanek v primeru grajenja dimnikov v bivališcih nepriviligiranega pode­želskega prebivalstva kar nekaj stoletij za uvajanjem v gradovih, v primeru štedilnikov le še dobro polovico stoletja za stanovanji v mestih, se je zaostanek v 20. stoletju zaradi družbenokulturnih sprememb v primeru uvajanja steklokeramicnih in indukcijskih ku­halnih plošc skrcil na slabo desetletje. Na preiskovanem obmocju je Zgornja Vipavska dolina casovno zaostajala za Spodnjo Vipavsko dolino, kar velja pripisati bližini oziroma oddaljenosti od industrializiranih urbanih središc, v prvi polovici 20. stoletja predvsem Gorice, v drugi polovici pa Nove Gorice in Italije. Prva izmed pomembnih tehnoloških inovacij, ki so povecini že v 19. stoletju, v po­sameznih gospodinjstvih pa šele v prvi polovici 20. stoletja, korenito spremenile stano­vanjske razmere v kuhinjah, je bilo uvajanje dimnikov. Dimnikom so sledili štedilniki, ki so kuhinje dokoncno osvobodili dima in vplivali na spremembe nekaterih kuhinjskih praks (npr. nacin priprave jedi, segrevanje in hranjenje tople vode). V drugi polovici 20. stoletja sta bili najpomembnejši tehnološki novosti elektrifikacija in preskrba gospodinj­stev s tekoco vodo ter posledicno namešcanje lijakov in grelcev tople vode. Ceprav je bila glavnina Vipavske doline elektrificirana že v casu med prvo in drugo svetovno vojno, so elektricno energijo tedaj rabili zgolj za razsvetljavo. Šele z elektricnimi aparati v drugi polovici 20. stoletja so se spremenili nekateri postopki in oprema kuhinje. Med tehnolo­škimi novostmi je treba omeniti še plemenitenje naravnih in proizvodnjo kompozitnih in sinteticnih materialov, ki so jih uvajali v kuhinje, npr. nerjavece jeklo, jensko steklo, emajlirane kovine, (steklo)keramika, vezane lesene plošce, umetni kamen in smole ter plastika. Izdelki iz teh materialov naj bi bili higiensko neoporecni in lažji za vzdrževanje, predvsem pa so bili, vsaj nekateri, cenejši in dostopnejši. Na uvajanje tehnoloških novosti je vplival razvoj industrije, poleg že omenjenega razvoja proizvodnje gospodinjskih aparatov in sinteticnih materialov še razvoj gradbe­ne industrije, v Vipavski dolini predvsem opekarstva, in industrije pohištva. Množicna industrijska proizvodnja kuhinjskega pohištva je v drugi polovici 20. stoletja pospešila uveljavljanje vgradnega pohištva v kuhinjah, t. i. imenovanih kuhinj iz elementov. Indu­strijska proizvodnja gradbenih materialov in pohištva je v stanovanjsko kulturo uvajala standardizacijo in uniformnost ter skupaj s specializacijo dela slabila avtonomno (samo) oskrbo z bivališci in stanovanjsko opremo. Posredno je na spremenjeno rabo in pomen kuhinje vplival tudi razvoj živilske industrije in nakupovalnih središc. Zaradi vsaj delne samooskrbe vpliv na podeželju Vipavske doline ni bil tolikšen kot v urbanih središcih, dokumentirane pa so bile razlike med Zgornjo in Spodnjo Vipavsko dolino. Poleg razvoja tehnologije in industrializacije so na spremembo oblikovanja, rabe in razumevanja kuhinje vplivali tudi drugi družbenokulturni procesi. Z deagrarizacijo so se v Rencah soocali že od druge polovice 19. stoletja, v Podragi pa od druge polovice 20. stoletja. Razvoj in širjenje trgovine, storitev in proizvodne dejavnosti, v Rencah pred­vsem zidarstva in opekarstva, ter svobodnih poklicev, sta pripomogla k vzpostavljanju (malo)mešcanske srednje družbene plasti in mešcanskega nacina življenja na eni ter de­lavske plasti in nacina življenja na drugi strani. Sprva skromni in postopni ter od sredine 20. stoletja intenzivni industrializaciji se je v osemdesetih letih pridružila še terciariza­cija družbe. Navedene družbene procese, ki so bili intenzivnejši v Spodnji kot v Zgornji Vipavski dolini, sta spremljali še urbanizacija in globalizacija kulture. Industrializacija je bivališce in stanovanjsko kulturo izvzela iz odlocujocega vpliva naravnogeografskih dejavnikov, urbanizacija pa je vplivala na širjenje urbanih arhitekturnih in oblikovnih prvin, nacina življenja in vrednot. Urbani vplivi iz Gorice in Ajdovšcine, v drugi polovici 20. stoletja še iz Nove Gorice so Spodnjo Vipavsko dolino z Rencami spremenili v (sub) urbanizirano somestje, zgornjevipavska Podraga pa je do izteka 20. stoletja vsaj deloma ohranila kmetijski znacaj. Globalizacija je pomenila odmik od utecenih tradicionalnih vzorcev oblikovanja in življenja k uniformnim globalnim vzorcem. Procesi pa niso bili kontinuirani in enosmerni, k cemur je doprinesla tudi sorazmerna nespremenljivost grajenih struktur. Kljub novim industrijsko proizvedenim gradbenim materialom in elementom ter izpopolnjenim tehnologijam se je izkazalo, da je še vedno smotrno upo­števati naravnogeografske danosti. Posamezne globalno razširjene prvine so se tako pod vplivom tradicionalnih vzorcev glokalizirale (npr. v sklopu uniformnega serijsko pro-izvedenega kuhinjskega pohištva se nad štedilnikom razpenja prostrana lesena napa). Našteti družbeni procesi so povecali soodvisnost in kompleksnost odnosov med lju­dmi, vzajemno pa so oblasti vzpostavile okrepljene mehanizme nadzorovanja in repre­sije z normativi in priporocili, v primeru stanovanjske kulture z gradbeno zakonodajo in predpisi, s podporo dolocenim oblikovalskim izhodišcem in tehnološkim novostim ter z omejevanjem nadzora lokalnih obrtnikov in stanovalcev nad procesom oblikova­nja bivališca (prim. Althusser 2000; Elias 2001; Foucault 2004; Lefebvre 2013). Oblast- ne strukture posameznikov niso zgolj nadzorovale, marvec so jih tudi (pre)oblikovale. Arhitekturne forme tako niso bile zgolj odraz sprememb, temvec so tudi narekovale družbene spremembe s fizicno (re)organizacijo skupnosti ter z usmerjanjem aktivnosti in interakcij. Tako predvojne (italijanske fašisticne) kot povojne (jugoslovanske komu­nisticne oz. socialisticne) oblasti so spodbujale modernizacijo stanovanj, razlocevanje in zamejevanje poenotenih vecnamenskih bivalnih prostorov, racionalizacijo, higienizacijo in tipizacijo, v cemer lahko med drugim razbiramo težnje po širjenju vpliva in nadzora nad gospodinjstvi in družinskim življenjem.278 Odvisnost posameznega gospodinjstva od širše oskrbe pa je bila zgolj clen v verigi vpetosti posameznika v družbene strukture nadzorovanja, ki je bila intenzivnejša v urban(iziran)em kot v ruralnem okolju. Za spreminjanje kuhinje in kuhinjskih praks je bilo pomembno tudi spreminjanje higienskih norm. V kuhinjah lahko to razbiramo že v prvi polovici 20. stoletja, in sicer iz zapiranja ognja v ognjeno komoro in odvajanja dima iz prostora, pa tudi iz potrebe po pospravljanju drv v zabojnike ter zakrivanju odprtih polic z zavesami ali vratnicami, kasneje pa iz uvajanja po racionalnih in higienskih merilih urejenih delovnih kuhinj,279 rabe svetlih barv za kuhinjsko pohištvo in gospodinjske aparate, izbiranja t. i. higien­sko neoporecnih materialov, npr. plastike, ter kemicnih cistilnih sredstev, v kuhinjskih praksah pa iz zavzetosti in skrbi za red in cistoco. Kuhinje v kmeckih gospodinjstvih, v katerih je bila skrb za higieno šele na drugem mestu za pomembnejšimi gospodarskimi opravili, so odsevale drugacne predstave o redu in cistoci kot kuhinje v nekmeckih go-spodinjstvih, kjer so imeli clani gospodinjstva pri drugacni konfiguraciji samega bival­nega in delovnega prostora praviloma vec casa za red in cistoco . 278 Tipske stavbe z bivalnimi prostori v nadstropju in z locenimi delovnimi kuhinjami so onemogocale dotedanjo družbeno interakcijo v okviru gospodinjstva in medsosedske skupnosti ter so tako posameznike predisponirale za druga družbena razmerja. Elektrifikacija, vodovodna napeljava in kanalizacija so olajšale gospodinjsko delo, obenem pa omogocile oblastni strukturi nadzor nad gospodinjsko porabo in stanovalce priklenile v sistem odvisnosti. 279 Protislovno pa je dejstvo, da so se po racionalnih in higienskih merilih zasnovane delovne kuhinje prikupile posameznim gospodinjam v Vipavski dolini zato, ker nered in nesnaga v takšnih kuhinjah nista bila vseskozi na oceh stanovalcev in obiskovalcev. Podobni razlogi so vplivali tudi na ohranjanje pomivalnic. Na spremenjeno formo, rabo in razumevanje kuhinje je vplivala tudi spremenjena vloga družine v družbenem življenju. Po mnenju nekaterih avtorjev naj bi bila zgodovina stanovanjske arhitekture tudi zgodovina razvoja družinskega življenja (Lawrence in Law 1990: 20, 462; Aričs 1991; Birdwell-Pheasant in Lawrence-Zúńiga 1999; Oakley 2000: 35), pri cemer so bili za predindustrijska podeželska kmetijska bivališca znacilni vecnamen-ski prostori in ognjišce oziroma kasneje jedilna miza kot središce družinskega življenja, v industrializiranih bivališcih pa je organizacija prostorov zagotavljala zasebnost idealni jedrni družini pa tudi posameznikom v gospodinjstvu. Propaganda in vsiljevanje (malo) mešcanskih vrednot, v prvi vrsti simbolnega prostora domacnosti družine in vsakdanje­ga življenja (Lefebre 2013: 273), ter posledicnega razumevanja zasebnosti in smotrnosti, vkodiranih v gmotne prvine mešcanske stanovanjske kulture, in sicer v locene delovne kuhinje v enodružinskih (tipskih) stavbah s strogo locenimi funkcionalno specializira­nimi prostori, ki so bile postavljene na fizicno zamejeni stavbni parceli, je bila ideološko razlicno motivirana. Propagirali so jih tako v okviru fašisticne kot socialisticne mo-dernizacije bivališc, znanstvenega gospodinjenja, asanacije stanovanj, demokratizacije družbenih in družinskih razmerij kot v okviru nacional(istic)nih in katoliških teženj po izpostavljanju vrednot družinskega življenja, doma in ženske kot matere, žene in gospo­dinje. Liberal(istic)no tržno zanimanje za dom, pa se je posluževalo tako reformacijske kot tradicional(istic)e retorike. Na podeželju Vipavske doline je tako delovno kuhinjo oziroma kuhinjsko nišo – verjetno ne vedoc, da gre izvorno za mešcansko stanovanjsko prvino – propagirala socialisticna oblast po drugi svetovni vojni. Na (pre)oblikovanje kuhinj so vplivale tudi spremembe v razvojnem ciklu družine oziroma tranzicijski dogodki v življenju posameznika, kot so smrt, poroka oziroma skle­nitev partnerske zveze ter rojstvo novih družinskih clanov in njihovo osamosvajanje. Kuhinje so pogosto prenavljali in na novo opremljali šele po smrti dotedanjih lastnikov ali ko so otroci ustvarili lastno jedrno družino. Pri osamosvajanju zakoncev je kuhinja pomenila gospodinjsko avtonomnost. Takšna osamosvojitev je bila lahko dokoncna ali pa predhodna v stopenjskem procesu osamosvajanja, katerega koncni cilj je bil lastna hiša. V prvi polovici 20. stoletja so bila premožnejša kmetijska gospodinjstva navadno vecgeneracijska oziroma kompleksna. Ce je bilo v zgornjevipavski Podragi v primeru premožnih kmetij še v drugi polovici 20. stoletja vec primerov razširjenih družin oziro-ma vecgeneracijskih gospodinjstev, v katerih sta starejša in mlajša jedrna družina ohra­nili vsaj nekaj casa skupno gospodinjstvo in skupno kuhinjo oziroma so kljub morebitni avtonomni kuhinji mlade jedrne družine še vedno imeli skupno gospodinjstvo, pa je bila v spodnjevipavskih renških gospodinjstvih težnja po vzpostavljanju avtonomnih gospodinjstev z lastno kuhinjo bodisi v samostojnem bodisi v skupnem bivališcu tako v linearnem kot v ciklicnem družinskem casu zgodnejša. V vecgeneracijskih gospodinj­stvih so stanovalci navadno dajali prednost bivalni kuhinji, se pravi kuhinji kot središcu bivališca, v posameznih primerih pa so predvsem primožene gospodinje favorizirale de­lovno kuhinjo.280 280 V vecgeneracijskih gospodinjstvih so primožene snahe oziroma odrasle hcere za razliko od sinov in Na podlagi vloge, ki jo je imela kuhinja pri vzpostavljanju lastnega gospodinjstva novonastale jedrne družine v okviru skupnega bivališca, lahko opredelimo tudi razli­ko med družino in gospodinjstvom: gospodinjstvo je družbeno producirano, se pravi vzpostavljeno z vsakodnevnimi praksami, izmed katerih se jih dobršen del odvija prav v kuhinji, družina pa je (predvsem) družbeno konstruirana enota, vzpostavljena na pod-lagi (dogovorjenih) sorodstvenih razmerij med ljudmi. Gospodinjstvo je storilnostno naravnana stanovanjska skupnost, družina pa je sorodstvena skupina, ki ni nujno loka­lizirana. Gospodinjska skupnost temelji na gospodinjskih praksah in je uprostorjena v bivališcu; družinsko skupnost pa lahko razbiramo z opazovanjem družinskega cikla, tj. razvoja družine od poroke ali od zacetka skupnega gospodinjstva do rojevanja potom­cev, njihovega dozorevanja, osamosvajanja in ustvarjanja lastnih družin, in obstaja glede na cas. Družina, ki se nanaša na sorodstvo, in gospodinjstvo, ki je povezano z lokali­ziranim sobivanjem, sta nelocljivo povezana v kronotop, cigar vezivo oziroma okvir je bivališce. Izkazalo se je, da je bila prav kuhinja pokazatelj, da je jedrna družina v okviru sostanovalske skupnosti vzpostavila avtonomno gospodinjstvo, ceprav zaradi medge­neracijskega sodelovanja to pogosto ni bilo udejanjeno v takšni meri, kot je nakazovala lastna kuhinja. Kuhinje v Vipavski dolini niso bile izkljucno ženski prostor – razen v nekaterih gospodinjskih prirocnikih mešcanskih oziroma katoliških prosvetljevalk in prosvetlje­valcev. To lahko pripišemo bivalnemu znacaju kuhinj in dejstvu, da se je veliko žensk ukvarjalo s pridobitnimi dejavnostmi, kar je zagotavljalo njihov razmeroma neodvisen družbeni položaj (za razliko od delovnih crnih kuhinj v patriarhalno naglašenih osre­dnjeslovenskih, alpskih in koroških obmocjih (Tkalcic 2006; Destovnik 2001)).281 Ku-hinja v Vipavski dolin se je feminizirala šele v drugi polovici 20. stoletja, vzporedno z industrializacijo in proletarizacijo ter z locevanjem kuhinjski niš in jedilnic ter prido­bitnega in nepridobitnega dela. Locevanje je v obrtniških in delavskih gospodinjstvih gospodinjsko in kuhinjsko delo reduciralo na žensko prostocasno aktivnost oziroma na dolžnost iz ljubezni. V kmeckih gospodinjstvih pa delo ni bilo loceno na pridobitno delo in nepridobitno reproduktivno delo – gospodinjenje je bilo sicer šele v drugem planu, za nujnejšimi, od vremenskih razmer in letnega casa odvisnimi kmeckimi opravili, toda še vedno prepoznano kot pomembno delo. Gospodinjenje in kuhinja sta z deagrarizacijo v 20. stoletju (p)ostala malodane edino prizorišce produkcije v gospodinjstvu, kjer so se v vsakdanjih praksah vzpostavljala bolj ali manj enakopravna razmerja tako med partnerjema kot med generacijami in posa­meznimi clani gospodinjstva. Na podlagi terenskih ugotovitev pa tudi po oblikovalsko­ zetov ob poroki ali ob selitvi za doto ali za prvo placo pogosto prinesle v hišo novo kuhinjsko opremo in gospodinjske aparate. 281 Kadar so bile ženske zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti dalj casa odsotne (npr. prodaje kmetijskih pridelkov, pranja perila, krušarstva, gospodinjenja, varovanja in dojenja otrok v bližnjih ali bolj oddaljenih mestih), so za gospodinjska opravila ponekod poskrbele sorodnice ali sosede, veckrat pa so bili v to primorani tudi moški. Zaradi obsega t. i. »ženskega denarja« delitev na moška in ženska opravila na jugozahodnoslovenskih obmocjih v predindustrijskem obdobju verjetno ni bila tako ostra kot npr. na Koroškem (prim. Destovnik 2001: 46). Lesena napa nad kombiniranim štedilnikom v kuhinjski niši, Rence. (Foto: Špela Ledinek Lozej, 2006) arhitekturnem diskurzu sodec, naj bi bila enakopravnejša partnerska in medgeneracij-ska razmerja razvidna iz odprtih tlorisnih zasnov s kuhinjami, odprtimi v bivalni del stanovanja. Takšne zasnove pa niso ustrezale vsem sogovornicam. V posameznih pri­merih, ko te niso bile zaposlene oziroma ko so bile primožene v vecgeneracijsko gospo­dinjstvo, so dajale prednost loceni kuhinjski niši, ki je predstavljala možnost istovetenja in umika. V teh primerih bi bila kuhinja lahko oznacena kot prizorišce oblikovanja ozi­roma vzdrževanja utecenih spolno dolocenih družbenih vlog. Deklarativno in navide­zno enakopravnejšim odnosom med moškimi in ženskami v drugi polovici 20. stoletja navkljub so bili kuhinja, gospodinjstvo in družina za veliko žensk še vedno edina resnic­na ter družbeno in osebno sprejemljiva izbira, edina možnost istovetenja, kjer so lahko udejanjale svojo moc in podjetnost. Poleg obcega tehnološkega razvoja, družbenih sprememb in procesov so na stano­vanjsko kulturo, umešcenost in zasnovo kuhinje, na obseg dejavnosti kot tudi na ra­zumevanje kuhinjskega prostora vplivale specificne okolišcine posameznega gospodinj­stva, med katerimi se je za kljucno izkazala pridobitna dejavnost in z njo povezan obseg ekonomskega in kulturnega kapitala, družbena pripadnost ter vrednote, zasidrane v vsakdanjem življenju ter v oblikovanju in urejanju bivališca. Poleg ocitnih razlik med premožnejšimi in manj premožnejšimi plastmi prebivalstva so bile velike razlike v obli­kovanju kuhinje in v kuhinjskih praksah med kmeckimi in nekmeckimi gospodinjstvi. V bivališcih, kjer so se stanovalci vsaj dopolnilno ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo, je bila bivalna kuhinja vsaj v doloceni meri vpeta v produktivno dejavnost gospodinjstva, neposredno ali zgolj rahlo cezurirano je bila povezana z zunanjšcino in po možnosti umešcena v pritlicje. Tudi pomen bivalnih kuhinj v kmeckih bivališcih je bil prilagojen širini dejavnosti in spremenljiv glede na dane okolišcine. V delavskih bivališcih, kjer sta bili delovno mesto in bivališce loceni, se je skrcil in preoblikoval obseg kuhinjskih de­javnosti. Gospodinjstvo se je iz produkcijsko-konsumpcijske enote preoblikovalo v pred­vsem konsumpcijsko enoto. V tem oziru so bile dokumentirane razlike med delavskimi Rencami in širšim obmocjem Spodnje Vipavske doline ter med kmetijsko Podrago in Zgornjo Vipavsko dolino že v prvi polovici 20. stoletja. V Rencah so imele nekatere me-šcanske vile v zacetku 20. stoletja loceno delovno kuhinjo, medtem ko so bile kuhinje kmeckega, obrtniškega in delavskega prebivalstva bivalne. Od sredine 20. stoletja pa so v urbaniziranih Rencah poprej bivalne kuhinje pregrajevali tudi tisti, ki so se dopolnil-no ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo. V kmetijski Podragi sta imeli v prvi polovici 20. stoletja tudi modernisticno zasnovani vili vaških obrtnikov bivalno kuhinjo. Delovne kuhinjske niše so v prvih desetletjih druge polovice 20. stoletja v Podragi zasnovali le v redkih delavskih gospodinjstvih, kjer se niti dopolnilno niso ukvarjali s kmetijsko dejav­nostjo, temvec so bili vsi clani gospodinjstva zaposleni oziroma so ženske skrbele zgolj za gospodinjstvo. V kmeckih bivališcih pa so Podražani raje prebivali v vecjih kuhinjah z jedilnimi mizami, ki so jih po potrebi dopolnili s kavcem in televizorjem ter tako dnevni sobi navkljub vzpostavili bivalne kuhinje. Pridobitna dejavnost je vplivala tudi na obseg investicij v materialne okolišcine prebivanja. Tisti, ki so se ukvarjali s kmetijstvom, so denar raje vlagali v posodabljanje kmetijstva, v okviru bivališca pa so spremenili le naj­nujnejše in se pri tem naslanjali na utecene prakse in tradicionalne vzorce. V delavskih gospodinjstvih pa so se stanovalci cvrsteje identificirali z gmotnimi vidiki prebivanja ter so jim namenjali vec sredstev in pozornosti. V teh gospodinjstvih so sledili modnim arhitekturnim in oblikovalskim smernicam in gradili tipska predmestna bivališca, v ku­hinjah pa so pregrajevali in podirali stene med kuhinjo in jedilnico, uvajali in opremljali sekundarne kuhinje, kupovali gospodinjske aparate ter uvajali druge tehnološke novosti. Oblikovanje in oprema kuhinje ter kuhinjske prakse niso bili pomembni le za družbeno reprodukcijo in za izražanje osebnega okusa, marvec s formacijo (Foucault 2004) oziroma habituacijo (Bourdieu 1991) posameznika tudi za (re)produkcijo vre­dnot in vrednostnega sistema, upredmetenega v dejanskih formah in v rutiniziranih vsakdanjih praksah. Vprašanje je, v kolikšni meri je bila zasnova kuhinje odvisna od skupn(ostn)ih normativov in reprezentativna za družbeni status ter v kolikšni meri je bila odvisna od posameznikove kreativnosti in reprezentativna za posameznikov ži­vljenjski slog. V selektivnem in kreativnem procesu prilašcanja (Miller 1988) – snovanja, vzpostavljanja, vsakodnevne rabe in kontinuiranega preurejanja kuhinje – so se bodisi lastni ali obrtniški mizarski, kamnoseški in zidarski izdelki bodisi standardizirani in se­rijsko proizvedeni pohištveni kosi in gospodinjski aparati v temu namenjenih prostorih preoblikovali, se ponotranjili in postali rutina; ter bili tako upredmeteni kazalci vrednot in istovetnosti posameznega gospodinjstva. Dejanske znacilnosti kuhinje so bile namrec povezane s praksami in vrednotami stanovalcev in ne zgolj z izražanjem okusa. Kuhinje in kuhinjske prakse v kmeckih gospodinjstvih, v katerih je bila skrb za red in cistoco ter za investiranje v kuhinjsko opremo šele na drugem mestu za kmeckimi opravili in za potrebnejšo kmetijsko opremo, so odražale drugacne vrednote kot kuhinje v delavskih oziroma (malo)mešcanskih gospodinjstvih, v katerih ženske niso bile zaposlene in v ka­terih so raje investirali v reprezentativne vidike bivališca in kuhinje (npr. v modno in drago pohištvo, sodobne gospodinjske aparate in stensko okrasje). Kuhinje v kmeckih bivališcih so bile (re)produkcijsko, konsumpcijsko in družbeno središce gospodinjstva, v delavskih, obrtniških in (malo)mešcanskih kuhinjah pa so bile bolj naglašene vrednote reda, higiene, zasebnosti in spolne diferenciacije. Ce so naštete vrednote ustrezale meš- canski morali v prvi polovici 20. stoletja, pa v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko so se kuhinjske niše v vecjem obsegu uveljavljale na podeželju Vipavske doline, niso bile skladne z ideologijo in vrednotami socialisticnega družbenega sistema in so bile (nezave­dni) prežitek mešcanskih vrednot. Proti koncu 20. stoletja so bili socasno z odpiranjem kuhinje v bivališce v gospodinjstvih z vecjim obsegom ekonomskega kapitala izposta­vljeni reprezentativni vidiki kuhinje. Hkrati je tudi v nekmetijskih bivališcih postala kuhinja ovrednotena kot središce bivališca, v gospodinjstvih z obsežnejšim kulturnim kapitalom oziroma z bolj demokraticnimi medgeneracijskimi in medspolnimi razmerji navadno že primarna kuhinja, sicer pa je to vlogo (lahko) dobila sekundarna kuhinja. Razmerje med dolocenostjo in med posameznikovo kreativnostjo pri vzpostavlja­nju, oblikovanju in rabi kuhinje in kuhinjske opreme je bilo odvisno od okolišcin in spremenljivo. V doloceni meri so ga dolocale že same dobrine: stavbe navadno niso bile komodificirane ampak so bile predmet neformalnih družinskih strategij. Ker pa je bilo grajeno okolje sorazmerno nespremenljivo, so bili stanovalci pogosto primorani upo­rabljati kuhinje v že obstojecih (obnovljenih, podedovanih, podarjenih in redkeje ku­pljenih) bivališcih, v prizidkih in nadzidkih bivališc staršev enega izmed zakoncev ali sorodnikov oziroma v (tipskih) novogradnjah. Ob korenitejših adaptacijah so glede na financne zmožnosti lahko udejanjali želje, ki so bolj ali manj sledile družbenim nor-mativom. Kuhinje so bile lahko opremljene s podedovanim, z obrtniško izdelanim ali s standardiziranim industrijsko proizvedenim pohištvom. Izkazalo se je, da je prav ra­stoca industrijska proizvodnja in potrošnja v drugi polovici 20. stoletja omogocila lažjo dostopnost kuhinjskih elementov in aparatov, kar je novonastalim jedrnim družinam olajšalo oblikovanje lastnega gospodinjstva in s tem spremenilo medgeneracijska raz­merja. Industrijsko kuhinjsko pohištvo je bilo v gospodinjstvu podomaceno tako, da so ga kombinirali z lesenimi napami, z rocno vezenimi prticki in z okrasnimi in spominski predmeti. Pri tem je imel pomembno vlogo tudi sam proces izbora, sestavljanja in kraše­nja ter ne nazadnje tudi vsakdanja raba in celo samo posedovanje. Ni namrec zanemar­ljivo dejstvo, da so bile vse obravnavane kuhinje v stanovanjih, katerih lastnik je bil eden izmed clanov gospodinjstva ali ožji sorodnik. Lastništvo pa je omogocalo trajnejše in celovitejše preoblikovanje kuhinj in preostalih stanovanjskih prostorov. Zmožnost in nacin prilašcanja kuhinj sta bila povezana z neenakostmi v družbi ozi­roma z ekonomskim in kulturnim kapitalom posameznega gospodinjstva, npr. z do-stopom do financnih virov, s poznavanjem oblikovalskih in arhitekturnih smernic ter tehnoloških novosti, z zmožnostjo prilagoditve, umešcanja in prilagajanja modnih in tehnoloških inovacij v arhitekturno lupino in v lastne vsakodnevne prakse. To je bila najocitnejša razlika med odlocanjem za pregrajevanje bivalnih kuhinj oziroma za novo­gradnje z locenimi kuhinjskimi nišami na eni strani ter za ohranjanje bivalnih kuhinj oziroma za vzpostavljanje kuhinj z jedilnimi mizami na drugi strani. Kategoricni odgo­vor sogovornice na vprašanje, zakaj niso pregradili kuhinje, govori o selektivnem izboru kulturnih prvin, in sicer o zavestnem odklanjanju kuhinjske niše in naklonjenosti bival­ni kuhinji, ki pa ga je na drugi strani spremljalo sprejemanje nacinu življenja prav tako tuje dnevne sobe. Medtem ko je bila slednja le slogovni import, povezan z reprezentativ­nostjo, pa bi bila kuhinjska niša prevelik odmik od utecenih družbenih praks in razmerij med pripadniki gospodinjstva. Vgradno pohištvo in dnevna soba, ki sta prav tako kot kuhinjska niša predstavljala moderno življenje, nista bila sporna, kuhinjske niša pa bi bila prevelik poseg v ustaljene bivalne prakse in predstave o kuhinji. Ker so stanovalci vedeli, da jih ne bi uspeli prilastili, so jih zavrnili. Na drugi strani pa so v Rencah kuhinje pregrajevali tudi v tistih bivališcih, v katerih so se stanovalci ukvarjali s kmetijstvom. To dejstvo je mogoce razložiti z višjo stopnjo deagrarizacije, urbanizacije in proletarizacije ter z vecjo dovzetnostjo za (ideološko) manipulacijo, za prevzemanje urbanih vrednot in nacina življenja ter za preoblikovanje gmotnih prvin stanovanjske kulture. K razlikam med zgornjevipavskimi in spodnjevipavskimi kuhinjami so prispevale tudi širše druž­benogospodarske in politicne okolišcine, kot je bila v casu po drugi svetovni vojni bližina oziroma oddaljenost od meje. Prepustnice so omogocale dostop do širšega izbora dobrin tistim, ki so živeli ob meji, z vec ekonomskega, socialnega in kulturnega kapitala. Ma­loobmejni promet in trgovina pa nista dopušcala zgolj prehajanja ljudi in dobrin preko državne meje ter tako bogatenja in razbijanja socialisticne instrumentalno funkcionalne (po)rabe dobrin, marvec sta z možnostjo drugacnega, kreativnega prilašcanja dobrin po­samezniku omogocila tudi (samo)razvoj onkraj socialisticnega instrumentalizma. Razlike med zgornjevipavsko Podrago in spodnjevipavskimi Rencami v prilašcanju urbanih, mešcanskih in italijanskih gmotnih prvin, nacina življenja in vrednot so se kazale tudi v razlicno naglašenih težnjah po iskanju istovetnosti, (izumljanju) tradicije (Hobsbawm in Ranger 1983) oziroma invenciji kulturne dedišcine (Lowenthal 1985). V okviru pregleda sprememb stanovanjske kulture v Vipavski dolini se je izkazalo, da je bila prav kuhinja sidrišce modernizacije bivališca. Vse vecje tehnološke inovacije (npr. elektrika, vodovodna napeljava, odvodnjavanje) so uzrle luc prav v kuhinji, na drugi strani pa so se v kuhinji (lahko celo socasno) ohranjale tudi nekatere tradicionalne prvi­ne stanovanjske kulture (npr. ohranjanje bivalnih kuhinj, nap). Lažje kot v kuhinji so se konservatorska merila upoštevala pri ohranjanju zunanjih procelij, kar je predpisovala tudi spomeniškovarstvena normativa (prim. UL SRS 1981/1; UL RS 1999/7), v notranjo­sti bivališca pa pri ohranjanju pohištvenih sestavov mezatov in spalnic. Za razliko od neohranjenih celostnih kuhinjskih sestavov pa so bili pogosto ohranjeni posamezni stari predmeti ali zbirke predmetov. Prav tako so bili v prenovljenih oziroma v novozgrajenih bivališcih pogosti citati preteklih stanovanjskih prvin, npr. zidani ali premicni štedilniki na trda goriva, krušne peci ali odprta ognjišca v družabnih prostorih, predvsem pa pro-strane nape nad štedilniki, na katerih je bilo moc razstavljati razlicne stare predmete. Na številcnost ohranjenih starih predmetov so vplivali tudi procesi konstrukcije kulturne dedišcine v drugi polovici 20. stoletja. V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni so bili prežitki stanovanjske kulture deležni zgolj pozornosti raziskovalcev »odmirajocega sve­ta vasi« oziroma etnologov v okviru spomeniškega varstva, kasnejših zavodov za varstvo kulturne dedišcine in muzejev. Zbiratelji so bili redki, prihajali so predvsem iz mestnega okolja ali iz bližnje Italije. Vecinski del prebivalstva a tudi nekateri strokovnjaki drugih ved do materialnih ostalin preteklega vsakdana niso imeli odnosa. (Pol)pretekle gmotne prvine so postale kulturna dedišcina za širše plasti prebivalstva šele v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja v procesih utrjevanja nacionalne in lokalne identitete v okviru osamosvajanja Slovenije na eni strani ter v okviru strahu pred globalizacijskimi kulturnimi tokovi na drugi strani (Fakin Bajec 2011). Kot kulturna dedišcina oznacene prvine so bili hkrati »elementi kulture, ki si jih dolocena skupina prizadeva ohraniti bo­docim rodovom, da bi služili potrebi ljudi po obcutku identitete in pripadnosti« (Jezer­nik 2005: 12), torej kot »oblike sedanjosti in sodobnosti z razsežnostjo zgodovine« (Bo-gataj 1992: 12), in pa tudi manipulacija in eksploatacija preteklosti. Poleg kot dedišcina ovrednotenih gmotnih prežitkov pretekle stanovanjske kulture so se ohranile tudi ne­katere tradicionalne kuhinjske prakse in interakcije, ki niso bile predvidene v moderni­ziranih kuhinjah, npr. predelava ozimnice, skupna gospodinjska opravila, druženje. Ob zadostnih prostorskih in gmotnih okolišcinah so se ohranile tako, da so stanovalci preo­blikovali modernizirane kuhinje, npr. namešcali manjše jedilne mize v delovne kuhinje, ali uredili razlicne sekundarne kuhinje, namenjene gospodinjskim opravilom ali dru­žabnosti. Prav v sekundarnih kuhinjah, ki so bile navadno pisan sestav odrabljene tako tradicionalne in rocno izdelane kot cenene in nereprezentativne, celo zacasne kuhinjske opreme, se ohranjajo tradicionalne kuhinjske prakse. Na eni strani so stanovalci kuhi­nje prilagajali modernim higienskim in funkcionalnim zahtevam, vkljucevali tehnolo­ške novosti, npr. elektriko in vodovodno napeljavo, ter predrugacili nekatere kuhinjske prakse (npr. spremenjen nacin priprave jedi, pomivanja posode, obedovanja), na drugi strani pa so utecene kuhinjske prakse zahtevale z zunanjšcino povezane, za vsakovrstna gospodinjska opravila in družabnosti primerne kuhinje, udejanjene v razlicnih oblikah sekundarnih kuhinj. V okviru moderniziranih gmotnih prvin stanovanjske kulture so se pogosto ohranile tradicionalne vsakdanje kuhinjske prakse, vrednote in predstave, ki so vplivale na vzpostavljanje utecenemu vedenju primernejših sekundarnih kuhinj. V primeru takšnih veckuhinjskih bivališc se je izkazalo, da družbeno producirana in družbeno konstruirana kuhinja nista nujno identicni, oziroma da se le delno prekrivata. Prilagoditev bivališca je bil tvoren upor stanovalcev in zagovor utecenega nacina življenja. Medtem ko so v devetdesetih letih posamezni spomeniškovarstveno osvešceni stanovalci in graditelji pri prenavljanju starejših ali opremljanju novejših bivališc ohra­njali posamezne stvarne prežitke pretekle stanovanjske kulture (v primeru kuhinj npr. ognjišca, kredence, zidane štedilnike, krušne peci) in jih bolj ali manj uspešno vklju-cevali v socasen nacin življenja, so drugi z ohranjanjem utecenih stanovanjskih praks (npr. ohranjanje kuhinje kot osrednjega bivalnega, delovnega in družabnega prostora) preoblikovali prevladujoce tipske oziroma modne stanovanjske zasnove s sekundarnimi kuhinjami. Ali – kot je podoben pojav sobivanja moderniziranih kuhinj v novogradnjah in letnih kuhinj z odprtimi ognjišci na dvorišcih v portugalskih suburbanih naseljih v razmerju s premenami vsakdanjega življenja strnila Denise Lawrence-Zúńiga z izja­vo: »Novi nacini življenja, stare oblike – stari nacini življenja, nove oblike« (Lawrence-Zúńiga 1999: 166). V raziskavi smo prikazali osrednjo vlogo kuhinje v okviru stanovanjskih praks in druž­benih interakcij ter pri preoblikovanju in spreminjanju stanovanjske kulture v Vipavski dolini. Preucevanje kuhinje je omogocilo vpogled v širše družbenokulturne procese ter razkrilo mikroregionalne razlike med Zgornjo in Spodnjo Vipavsko dolino v procesu spreminjanja formalne in metaforicne razsežnosti kuhinje ter kuhinjskih praks v 20. stoletju, ki so jim botrovale razlike v stopnji deagrarizacije in urbanizacije, bližina vecjih upravnih in industrijskih središc ter državne meje pa tudi pridobitna dejavnost ter vre­dnote clanov gospodinjstva. Tehnološke novosti so imele sicer pomembno vlogo pri (pre) oblikovanju kuhinje, kljub temu pa so bile kuhinje še vedno splet družbenih oziroma kulturnih pricakovanj, idej oziroma vrednot ter razpoložljivih virov posameznega go-spodinjstva. Poleg zakonodaje, prevladujocih mešcanskih, urbanih vrednot in zgledov ter družbeno-ekonomskega determinizma so kuhinje sooblikovale tudi individualne vrednote in strategije gospodinjstva in posameznikov. Razumevanje razmerja med širšimi družbenimi procesi ter strategijami, taktikami in vrednotami posameznih gospodinjstev pri prilagajanju vedenja kuhinjskim formam oziroma pri prilašcanju in prikrojevanju kuhinjskih form, praks in reprezentacij ima te­oretske in prakticne implikacije, pomembne za oblikovalsko, arhitekturno in urbanistic­no nacrtovanje. Odstopanja med kuhinjskimi formami in praksami so botrovala potra­tnemu vzpostavljanju dvokuhinjskih stanovanj, ki bi se mu bilo moc izogniti s smotrnim arhitekturnim oziroma oblikovalskim nacrtovanjem, v okviru katerega bi bil upoštevan nacin življenja stanovalcev oziroma prakse in vrednote, utelešene v posamezni obliki. V kuhinjah – tako v hišah kot v nišah – se niso spreminjala zgolj surova živila v kuhane jedi, kot je postavil Claude Levi Strauss (1980), marvec so se tudi posamezniki spreminjali v pripadnike skupnega gospodinjstva. Poleg bolj ali manj okusnih in zdravih jedi so se kuhali še okus, življenjski slog, družbeni položaj, vezi in seveda številne me-tafore, ki so odzvanjale v svetovih, obzorjih in imaginarijah izza meja kuhinjskih zidov. Literatura in viri Ajmar, Marta 1999 Toys for Girls: Objects, Women and Memory in the Renaissance Household. V: Marius Kwint idr. (ur.), Material Memories: Design and Evocation. Oxford in New York: Berg, 75–89. Althusser, Louis 2000 Izbrani spisi. Ljubljana: Založba /*cf. Appadurai, Arjun (ur.) 1986 The Social Life of Things: Commodities in Cultural Perspective. Cambridge: Cam­ bridge University Pres. Arcon, Boris (ur.) 1977 Rence: 1947-1977: Trideset let športa in telesne vzgoje, petindvajset let plavanja in vaterpola. Rence: (s. n.). Aričs, Philippe 1991 Otrok in družinsko življenje v starem režimu. Ljubljana: Škuc, Filozofska fakulteta. ARS 176 A127: Catastral Schätzung: Elaborat der Gemeinde Podraga. Franciscejski kataster za Kranjsko. Arhiv Republike Slovenije. ASGO 104 Giudizio Distrettuale di Gorizia (1898-1922): Danni di guerra del Circondario di Gorizia (busta 805, 806, 807, 808, 810, 824, 830, 831, 832, 833, 835, 836, 838, 839, 840, 841, 842). Archivio di Stato, Gorizia. Asquini, Basilio 1990 Ragguaglio geografico storico del territorio di Monfalcone. Bologna: Arnaldo Forni Editore. ASTS 171 Atti generali, Operato d’Estimo catastale del comune di Ranziano. Protokoll der Bau-Parzellen der Gemeinde Ranziano. Archivio di Stato, Trieste. Attfield, Judy 2000 Wild Things: The Material Culture of Everyday Life. Oxford in New York: Berg. Bachelard, Gaston 2001 Poetika prostora. Ljubljana: Študentska založba. Bajec, Anton idr. (ur.) 1998 Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS. Bancalari, Gustav 1893 Die Hausforschung und ihre Ergebnisse in den Ostalpen. Zeitschrift des Deutsche und Österreichische Alpenvereines 24: 128–174. 1896 Forschungen und Studien über das Haus: I. Rauchhaus, Herd, Ofen, Rauchfang, Kamin. Mittheilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 26: 93–128. 1897 Forschungen und Studien über das Haus: II. Gegensätze des »oberdeutschen« Typus und der Ländlichen Häuser Frankereichs. Mittheilungen der Anthropologi­schen Gesellschaft in Wien 27: 191–209. Barbic, Ana in Inga Miklavcic-Brezigar 1999 Obcasne migracije podeželskih žena na Goriškem: Gospodinjsko delo v tujini – nuja in priložnost nekoc in danes. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 39 (3–4): 39–47. Baš, Angelos (ur.) 1980 Slovensko ljudsko izrocilo. Ljubljana: Cankarjeva založba, Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. 2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Baš, Angelos in Sergij Vilfan 1988 O starejših dimnicah na Slovenskem. Traditiones 17: 111-120. Baš, Franjo 1984 Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju. Ljubljana: Slovenska matica. Baudrillard, Jean 1999 Simulaker in simulacija. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba. Baumgarten, Karl 1965 Die Tischordnung im altem mecklenburgischen Bauernhaus. Deutsche Jahrbuch für Volkskunde 11: 5–15. Bednarik, Rado 1932 Goriška in tržaška pokrajina v besedi in podobi. Gorica: Sigma. Belingar, Eda 2000 Škocjan – Domacija Škocjan 3: Preliminarni konservatorski program s konserva­torskimi pogoji za prenovo domacije. Nova Gorica: Zavod za varstvo naravne in kulturne dedišcine. 2007 Voda v življenju Kobjeglavcev in Tupelcanov. Kronika 55 (2): 433–452. Belinger-Ferjancic, Gizela. 1922 Naše ognjišce. Slovenka 1 (1): 1. 1930 Vzorna gospodinja. Gorica: Goriška matica. Bertok, Katja 2009 Kuhinja: Središce domovanja, ki ga razumemo na dva nacina: Ognjišce ali tehno­ loški laboratorij? Primorske novice 63 (47): 15. Bevk, Davorina 1933 Ljubi moj domek. Gorica: Goriška matica. Bezlaj, France 1982 Etimološki slovar slovenskega knjižnega jezika 2/K–O. Ljubljana: SAZU. 1995 Etimološki slovar slovenskega knjižnega jezika 3/P-S. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU. 2005 Etimološki slovar slovenskega knjižnega jezika 4/Š–Ž. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU. Biasutti, Renato 1938 La casa rurale nella Toscana. Bologna: Nicola Zanichelli Editore. Birdwell-Pheasant, Donna in Denise Lawrence-Zuńiga (ur.) 1999 House Life: Space, Place and Family in Europe. Oxford in New York: Berg. Bogataj, Janez 1992 Sto srecanj z dedišcino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba. Bogataj, Janez (ur.) 1987 Prenova vasi Goce. Tipkopis: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Bogataj, Janez in Vito Hazler 1996 Regionalizacija. V: Marjan Javornik idr. (ur), Enciklopedija Slovenije 10. Ljubljana: Mladinska knjiga, 148. Booth, Sally S. 1999 Reconstructing Sexual Geography: Gender and Space in Changing Sicilian Settle­ments. V: Donna Birdwell-Pheasant in Denise Lawrence-Zuńiga (ur.), House Life: Space, Place and Family in Europe. Oxford in New York: Berg, 105–132. Bourdieu, Pierre 1991 Outline of Theory of Practice. Cambridge, New York in Port Chester: Cambridge University Press. 2002a Prakticni cut I. Ljubljana: Studia humanitatis. 2002b Prakticni cut II. Ljubljana: Studia humanitatis. Božic, Dragan idr. (ur.) 1999 Zakladi tisocletij: Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. Ljubljana: Modrijan. Bratina, Patricija 2003 Zemono pri Vipavi 1. V: Damjana Prešeren (ur.), Zemlja pod vašimi nogami: Arhe­ ologija na avtocestah Slovenije: Vodnik po najdišcih. Ljubljana: Zavod za varstvo naravne in kulturne dedišcine, 279–280. Brisighelli, Attilio 1930 Focolare Friulano. Ce fastu?: Rivista della Societŕ filologica Friulana 6 (1): Slika 1. Bucco, Gabriella idr. (ur.) 1989 Il mobile friulano fra tradizione e innovamento. Udine: Comune di Udine, Museo friulano delle arti e tradizioni popolari. Buchli, Victor 1997 Khruschev, Modernism, and the Fight against Petit-bourgeois Consciousness in the Soviet Home. Journal of Design History 10 (2): 161–176. Buchli, Victor (ur.) 2002 The Material Culture Reader. Oxford in New York: Berg. Budal, Lucana (ur.) 1993 Iz kmeckih korenin sem pognal: Pricevanja o preteklosti Štandreža. Gorica: Pro-svetno društvo Štandrež. Canaletto. The Complete Works. http://www.canalettogallery.org/ (30. 6. 2010). Carsten, Janet in Stephen Hugh-Jones (ur.) 1995 About the House: Lévi-Straus and Beyond. Cambridge: Cambridge University Press. Cergna, Maria Cristina (ur.) 2005 Il diario della peste di Giovanni Maria Marusig (1682): Edizione del testo e delle illustrazioni originali dell’autore. Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna. de Certeau, Michel 2007 Iznajdba vsakdanjosti 1: Umetnost delovanja. Ljubljana: Studia humanitatis. Cevc, Tone 1980 Stavbe. V: Angelos Baš (ur.), Slovensko ljudsko izrocilo. Ljubljana: Cankarjeva za­ložba, Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in ume­tnosti, 93–109. 1984 Arhitekturno izrocilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem: Kulturnozgo­dovinski in etnološki oris. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 1990 H genezi kmecke hiše na Slovenskem. Traditiones 19: 53–76. Ciglic, Zvona 1999 Kamniti svet – unicena, ogrožena in rešena etnološka dedišcina. V: Peter Fister (ur.), Dedišcina stavbarstva Primorska in Kras: Zbornik referatov. Ljubljana: Grad- beni inštitut ZRMK, Gradbeni center Slovenije, 77–88. Cohen, Anthony P. 1985 The Symbolic Construction of Community. London in New York: Routledge. Corbin, Alain idr. 1987 Histoire de la vie privée 4: De la révolution ŕ la grande guerre. Paris: Seuil. Cossar, Ranier Mario 1926 L’industria del vetro nell’alto Goriziano. Archeografo Triestino 3 (13): 313–339. 1940 L'arte peltraria goriziana. Gorizia: G. Lucchi. Cristofoli, Lorenzo 1930 La »casa friulana«. Ce fastu?: Rivista della Societŕ filologica Friulana 6 (3–4): 60–61. Cumin, Gustavo 1929 Guida della Carsia Giulia. Trieste: Stabilimento tipografico nazionale. Cermelj, Lavo 1945 Julijska krajina, beneška Slovenija in zadrska pokrajina: Imenoslovje in politicno­-upravna razdelitev. Beograd: Slovensko kulturno-prosvetno društvo Franc Roz-man. Cibej, Edmund 2005 Zbrani spisi. Predmeja: Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dedišcine Gora. Delak Koželj, Zvezda 1999 Problematika stanja in varstva ljudskega stavbarstva. V: Peter Fister (ur.), Dedišci­ na stavbarstva Primorska in Kras: Zbornik referatov. Ljubljana: Gradbeni inštitut ZRMK, Gradbeni center Slovenije, 109–128. Destovnik, Irena 2001 Moc šibkih: Ženske v casu kmeckega gospodarjenja. Klagenfurt/Celovec: Slovenska prosvetna zveza. Deželova, Davorinka 1923 Lepi dom – ljubi dom. Ženski svet 1 (5): 112–113; 1 (6): 137–139; 1 (7): 164; 1 (8): 183–186. Družina 1929 Družina: Mesecnik za zabavo in pouk 1 (2). 1930 Odpadki. Družina 2 (11): 362–363. Duboy, Philippe 1999 Die französische Tradition – eine Collage. V: Elfie Miklautz idr. (ur.), Die Küche: Zur Geschichte eines architektonischen, sozialen und imaginativen Raums. Wien, Köln in Weimar: Böhlau, 81–113. Elias, Norbert 2000 O procesu civiliziranja: Sociogenetske in psihogenetske raziskave: Prvi zvezek: Ve­denjske spremembe v posvetnih višjih slojih zahodnega sveta. Ljubljana: Založba /*cf. 2001 O procesu civiliziranja: Sociogenetske in psihogenetske raziskave: Drugi zvezek: Spremembe v družbi: Osnutek teorije civiliziranja. Ljubljana: Založba /*cf. Erjavec, Fran 1877 Na kraški zemlji. Zvon 3 (17): 277–280. Fabcic, Tea 2005 Hišna imena v vaseh Otošce, Lozice in Podgric. Lozice: Društvo Zdravljica Lozice. 2010 Pripoved izrocila talov. Lozice: Kulturno turisticno športno društvo Zdravljica. Fakin Bajec, Jasna 2011 Procesi ustvarjanja kulturne dedišcine: Kraševci med tradicijo in izzivi sodobne družbe. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Feigel, Miklavž 2009 Pobrajdovci in Kalaburci. Ajdovšcina: Tipkopis. Ferlež, Jerneja 2001 Mariborska dvorišca: Etnološki oris. Maribor: Mladinski kulturni center. 2008 Josip Hutter in bivalna kultura Mariborcanov. Maribor: Umetniški kabinet Pri­mož Premzl. 2009 Stanovati v Mariboru: Etnološki oris. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl. Fernandez, James 2003 Emergence and Convergence in some African Sacred Places. V: Setha M. Low in Denise Larence-Zúńiga (ur.), The Anthropology of Space and Place: Locating Cul­ ture. Malden, Oxford, Victoria in Berlin: Blackwell Publishing, 187–203. Ferrari, Giulio 1925 L'architettura rusticana nell'arte italiana dalle capanne allo casa medievale. Mila-no: Ulrico Hoepli. Fikfak, Jurij 2008 Med delom in celoto: Nekatera vprašanja etnološkega raziskovanja in reprezenta­cije. Traditiones 37 (2): 27–44. Forty, Adrian 1986 Objects of Desire. London: Thames and Hudson. Foucault, Michel 2004 Nadzorovanje in kaznovanje: Nastanek zapora. Ljubljana: Krtina. Franke, Ivan 1891 Burgen, Ortsanlagen und Typen von Bauernhäusern. V: Die österreichisch-unga­ rische Monarchie in Wort und Bild 8: Kärnten und Krain. Wien: Hof- und Staats- druckerei, 390–402. Galluzzo, Lorenzo 1984 Analiza in razvoj naselitvenih in stanovanjskih tipov tržaškega Krasa. V: Zorko Harej idr. (ur.), Kamnita hiša: Tipi in oblike. Trento: Luigi Reverdito, 23–104. Garvey, Pauline 2001 Organized Disorder: Moving Furniture in Norwegian Homes. V: Daniel Miller (ur.), Home Possesions: Material Culture behind Closed Doors. Oxford in New York: Berg, 47–68. GM. Fototeka kustodiata za etnologijo. Goriški muzej Kromberk – Nova Gorica. Fototeka Tanje Gomiršek (Grad Dobrovo). Goriški muzej Kromberk – Nova Gorica. Kopija Kronike Dore Obljubek (izvirnik hrani Darinka Sirk). Goriški muzej Kromberk – Nova Gorica Zbirka predmetov. Goriški muzej Kromberk – Nova Gorica. Godina Golija, Maja 1992 Iz Mariborskih predmestij: O življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih 1919 do 1941. Maribor: Založba Obzorja. 1998 Oven-cooking Stove-microwave: Changes in the Kitchen Appliances in Slovenia. V: Martin R. Schärer in Alexander Fenton (ur.), Food and Material Culture. East Lothian: Tuckwell Press. 2002 Stavbarstvo slovenskega etnicnega prostora v delu Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Traditiones 31 (1): 91–98. 2005 Oskrba z vodo in njena uporaba v gospodinjstvih na Krasu. V: Andrej Mihevc (ur.), Kras. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 369–384. 2006 Prehranski pojmovnik za mlade. Maribor: Aristej. 2008 Oblikovanje sodobnega potrošnika: O spremembah v preskrbi in pridelavi živil na slovenskem. Etnolog 18: 95–112. Golec, Boris 2007 Mešcanska naselja Vipavske in njihove posebnosti do konca fevdalne dobe. Kro­nika 55 (2): 201–230. Goody, Jack 2003 Evropska družina: Zgodovinskoantropološki esej. Ljubljana: Založba /*cf. Goriška pratika 1931 Dom. Goriška pratika 1931: 37–38. Granda, Stane 1984 Kmetijske Razmere v Vipavski dolini v prvi polovici 19. stoletja. Goriški letnik 11: 55–72. Guida Paternolli 1913 Guida Paternolli 1914: Amministrativa commerciale per la principesca Contea di Gorizia e Gradisca. Gorizia: Paternolli. Gullestad, Marianne 1984 Kitchen-Table Society: A Case Study of the Family Life and Friendships of Young Working-Class Mothers in Urban Norway. Oslo: Universitetsforlaget. 1992 The Art of Social Relations: Essays on Culture, Social Action and Everyday Life in Modern Norway. Oslo: Scandinavian University Press. Guštin Grilanc, Vesna 2002 Ogenj na kamnu: Življenje ob ognjišcu na Krasu in tržaškem podeželju. Trst: ZZT, Zveza slovenskih kulturnih društev. Halbwachs, Maurice 2001 Kolektivni spomin. Ljubljana: Studia humanitatis. Hamer, Bent 2003 Kitchen Stories. Norveška, Švedska: BOB Film Sweden AB, Bulbul Films, Svenska Filminstitutet (SFI) (95 min). Hazler, Vito 1995 Naši domovi. Naša žena 55 (2): 10. 1999 Podreti ali obnoviti?: Zgodovinski razvoj, analiza in modeli etnološkega konserva­ torstva na Slovenskem. Ljubljana: Založba Rokus. Heidegger, Martin 1998 Grajenje, prebivanje, mišljenje. Arhitektov bilten 28: 78-83, 141-142. Herlihy, David 1984 Households in the Early Middle Ages: Symmetry and Sainthood. V: Robert Netting idr. (ur.), Households: Comparative and Historical Studies of the Domestic Groups. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 383–406. Hirschon, Renée 1997 Essential Objects and the Sacred: Interior and Exterior Space in an Urban Greek Locality. V: Shirley Ardener (ur.), Women and Space: Ground Rules and Social Maps. Oxford in New York: Berg, 70–86. Hobsbawm, Eric in Terence Ranger (ur.) 1983 The Invention of Tradition. Cambridge: Cambridge University Press. Hrobat, Katja idr. 2010 Odpiranje novih prostorov v znanosti. V: Katja Hrobat idr. (ur.), Ustvarjanje pro-storov. Ljubljana, Praga, Bratislava in Krakow: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Filozofická fakulta Univerzita Karlova, Filozofická fakulta Univerzita Komenského, Filologiczny Uniwersytetu Jagiellonskiego. Hudales, Jože 1997 Od zibeli do groba. Ljubljana: Društvo za preucevanje zgodovine, literature in antropologije. Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika. Hudelja, Mihaela idr. (ur.) 2001 Podobe pokrajin: 1956–1970: Etnološka fototeka Vilka Novaka. Ljubljana: Sloven- sko etnološko društvo. Hummon, David M. 1989 House, Home and Identity in Contemporary American Culture. V: Setha M. Low in Erve Chambers, Housing, Culture and Design: A Comparative Perspective. Phi­ladelphia: University of Pennsylvania Press, 207–228. Ilešic, Svetozar 1949 Kmecka naselja na Primorskem. Geografski vestnik 20–21: 217–251. Ivancic Kutin, Barbara 2013 Evelina, Franca in Gianna še znajo zapeti prosnijske pesmi. Trinkov koledar za Beneške Slovence za leto 2014: 132-149. James, Henry 1967 Portret neke gospe. Ljubljana. Cankarjeva založba. Jazbec, Andrej 2005 Kamin – kraški dimnik: Ogrožena dominantna sestavina kraške hiše. Kras 68: 44–47. Jazbec, Tina 2001 Arhitekt Maks Fabiani in njegovi projekti prenove na Primorskem: 1917-1922 (Di- plomska naloga). Ljubljana: Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakul­ tete Univerze v Ljubljani. Jelercic, Franc Rado 2006 Otrokova pot v svobodo. Kranj: Modita. Jerkic, Anton 1999 Pozdrav iz ... : Stare razglednice primorskih krajev. Nova Gorica: Branko, Grafika Soca. Jerman, Katja 2008 Dve Gorici – eno mesto? Konstrukcija urbanega (Doktorska disertacija). Mengeš: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Katalog 1966 Katalog tipskih projekata obiteljskih stambenih zgrada. Zagreb: Arhitektonski pro-jektni biro Prostor. 1975 Katalog tipskih projekata: Obiteljske kuce, vikendice, gospodarske zgrade, garaže. Zagreb: Arhitektonski projektni biro Prostor. 1981 Katalog tipskih projekata sa preko 1300 tipova: Vikend kuce, prizemne zgrade, spratne zgrade, zgrade sa lokalom, garaže, ekonomske zgrade. Beograd: Naš stan. Kažipot 1897 Kažipot po pokneženi grofovini Goriško Gradiški. Gorica: Goriška tiskarna. 1899 Rocni kažipot po Goriškem, Trstu in Istri za 1899. Gorica: Goriška tiskarna. 1923 Rocni kažipot po Goriškem in Gradišcanskem in koledar za navadno leto 1924. Gorica: Goriška tiskarna. Keršic, Irena 1990 Oris stanovanjske kulture slovenskega kmeckega prebivalstva v 19. stoletju. Slo­venski etnograf 33–34: 329–388. 1992 Kolon in gospodar – dva nacina življenja in dve stanovanjski kulturi: Primera na mikro ravni. Etnolog 2 (1): 95–136. 1999 Spremembe v stanovanjski strukturi kraških in primorskih hiš s poudarkom na ognjišcu. V: Peter Fister (ur.), Dedišcina stavbarstva Primorska in Kras: Zbornik referatov. Ljubljana: Gradbeni inštitut ZRMK, Gradbeni center Slovenije, 89–99. 2004 Stanovanjska kultura. V: Angelos Baš idr. (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Lju­ bljana: Mladinska knjiga, 577. Kladnik, Drago 2008 Družbenogospodarska sestava prebivalstva in dnevna mobilnost. V: Oto Luthar idr. (ur.), Kras: Trajnostni razvoj kraške pokrajine. Ljubljana: Založba ZRC, 214–223. Kladnik, Drago in Marjeta Natek 1998 Vipavska dolina. V: Drago Perko (ur.), Slovenija: Pokrajine in ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 222–233. Klemencic, Bojan 2006 Naselbinska in stavbna dedišcina Goc. Primorska srecanja 30: 16–28, 295–296. Klemše, Vlado 2005 Slovenci v Laškem. Tržic: SKŠRD Tržic. Kociancic, Štefan 1854 Zgodovinske drobtinice po Goriškem nabrane v letu 1853. Arkiv za povjestnicu jugoslavensku 3: 173–222. Koledar 1895 Koledar za prestopno leto 1896. Gorica: Goriška tiskarna A. Gaberšcek. 1925 Koledar za navadno leto 1926. Gorica: Goriška tiskarna A. Gaberšcek 1926 Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. Kolenc, Petra 2011 Med glažutarji na robu trnovskega gozda: razvoj steklarske obrti med gorenjo Trebušo, lazno in lokvami v letih od 1722 do 1825/30. Goriški letnik 35: 95–125. Koloini, Borut 1992 Križ je bu enkrat mejstu: Življenje nekega kraja. [s.l.]: Samozaložba. Koprivec, Daša 2006 Aleksandrinke – življenje v Egiptu in doma. Etnolog 16: 97–115. Kopytoff, Igor 1986 The Cultural Biography of Things: Commodization as Process. V: Arjun Appadu­ rai (ur.), The Social Life of Things: Commodities in Cultural Perspective. Cambrid­ ge: Cambridge University Pres, 64–91. Kos, Helena idr. 1978 Zmeraj so se znali postaviti za svoje pravice: Ekipa dela v Krajevni skupnosti: Ceprav se v Podragi pri Vipavi ne morejo posebno pohvaliti z kdove kakšnim delovanjem družbenopoliticnih organizacij, KS živi in dela. Delo: Sobotna priloga 20 (109): 28. Kos, Milko 1954 Urbarji Slovenskega primorja 2: Srednjeveški urbarji za Slovenijo: Viri za zgodovi-no Slovencev 3. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti. Kosovel, Blaž 2007 Simulaker in njegov clovek. V: Luka Lisjak Gabrijelcic (ur.), Blodnjaki smisla: Mi- sliti humanizem danes. Nova Gorica: Društvo humanistov Goriške, 77–96. Kosta, Hilarij 2003 Kje so tiste stezice ... Nova Gorica: Branko, Ljubljana: Jutro. Kralj, Franc 2010 Oris zgodovine župnije Rence. V: Miran Pahor in Radivoj Pahor (ur.), Zbornik razprav o zgodovini Renc: Ob 750-letnici prve znane pisne omembe kraja Rence leta 1256. Rence, Vogrsko: Obcina Rence-Vogrsko, 69–84. Kranjc, Darja 2005 Moc prepoznavnosti: Predlog notranje opreme obnovljene zavarovane domacije. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. Krasny, Elke 1999 Küchengeschichten – ein literarischer Streifzug. V: Elfie Miklautz idr. (ur.), Die Küche: Zur Geschichte eines architektonischen, sozialen und imaginativen Raums. Wien, Köln in Weimar: Böhlau, 251–279. Krauch, Helmut 1992 Die Küche der 70er Jahre. V: Michael Andritzky (ur.), Oikos: Von der Feuerstelle zur Mikrowelle: Haushalt und Wohnen im Wandel. Gießen: Anabas, 133–135. Krecic, Peter 1987 Nekatere razvojne posebnosti v arhitekturi 19. stol. na Primorskem. Goriški letnik 12–14: 23–34. Kreutzer, Pavel 1935 Domaca knjižnica – duhovno ognjišce. Ženski svet 13 (12): 273–274. Križnar, Naško 1975 Stanovanjska kultura na Gori v luci spreminjanja hišnih oblik. Goriški letnik 2: 43–61. Križnar, Naško 1980 Oris stanovanjskih nacinov v Novi Gorici. Nova Gorica: Goriški muzej Kromberk. VHS (70 min). Kuret, Niko 1998 Praznicno leto Slovencev: Starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Ljublja­na: Družina. Lah, Avguštin 1985 Od Vipavskih gricev do Goriških Brd. Ljubljana: Mladinska knjiga, Koper: Lipa. Lah, Ljubo 1994 Prenova stavbne dedišcine na podeželju. Novo mesto: Dolenjska založba. Lah, Ljubo (ur.) 1990 Goce 60: Strokovne podlage za investicijsko odlocitev. Ljubljana: Fakulteta za arhi­tekturo, gradbeništvo in geodezijo, VTOZD Arhitektura. 1993 Arhitekturna razvojna študija za južni del naselja Goce. Ljubljana: Šola za arhitek­turo, PRE Inštitut za arhitekturo in prostor. Lawrence L., Denise in Setha M. Low 1990 The Built Environment and Spatial Form. Annual Review of Anthropolgy 19: 453– 505. Lawrence, Roderick J. 1981 The Social Classification of Domestic Space: A Cross-Cultural Case Study. Anthro­pos 76: 649–664. Lawrence-Zuńiga, Denise 1999 Suburbanizing Rural Lifestyles through House Form in Southern Portugal. V: Donna Birdwell-Pheasant in Denise Lawrence-Zuńiga (ur.), House Life: Space, Place and Family in Europe. Oxford in New York: Berg, 157–176. Ledinek Lozej, Špela 2005 Stavbarstvo na Vipavskem v Valvasorjevem slikovnem gradivu. Izvestje Razisko­valne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 2: 6–10. 2007 Ob petdesetletnici Orlove terenske ekipe Etnografskega muzeja na Vipavskem: Pregled gradiva o stavbarstvu in bivalni kulturi. Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 4: 31–35. 2012 Stavbarstvo in stanovanjska kultura v Vipavski dolini v casu zadnjega državne­ga ljudskega štetja v avtrijskem Primorju. V: Barbara Šterbenc Svetina idr. (ur.), Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v avstrijskem Primorju 1910: Jezik, narodnost, meja. Ljubljana: Založba ZRC, 143–155. 2013 Spremembe kuhinjskega prostora v 20. stoletju: Primer Vipavske doline. V: Mari-ja Mogorovic Crljenko (ur.), Domus, casa, habitatio. Porec: Zavicajni muzej Pore-štine; Pazin: Državni arhiv; Pula: Sveucilište Jurja Dobrile, 178–194. Lefebvre, Henri 2013 Produkcije prostora. Ljubljana: Studia Humanitatis. Lellwitz, Anne-Petra 1992 Die Zivilisierung des Essens. V: Michael Andritzky (ur.), Oikos: Von der Feuerstel­le zur Mikrowelle: Haushalt und Wohnen im Wandel. Gießen: Anabas, 364–373. Lévi-Strauss, Claude 1980 Mitologike 1: Presno i peceno. Beograd: Prosveta, Beogradski izdavacko-graficki zavod. L. F. 1925 Gospodinjstvo: Pomivanje in ribanje belih tal. Ženski svet 3 (3): 87. Lipovž, Artur 2004 Selo na Vipavskem: Kraj na prepihu zgodovine in kultur. Selo: Krajevna skupnost. Llewellyn, Mark 2004 Designed by Women and Designing Women: Gender, Planning and the Geo­graphies of the Kitchen in Britain 1917–1946. Cultural Geographies 11: 42–60. Löfgren, Orvar 1984a Family and Household: Images and Realities: Cultural Change in Swedish Soci­ ety. V: Robert McC. Netting idr. (ur.), Households: Comparative and Historical Studies of the Domestic Groups. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 446–469. 1984b The Sweetness of Home: Class, Culture and Family Life in Sweden. Ethnologia Europaea 14: 44–64. Lokar, Anica 2002 Od Anice do Ane Antonovne. Ljubljana: Mladinska knjiga. Lorenzi, Arrigo 1914 Studi sui tipi antropogeografici della pianura padana. Rivista geografica italiana: Bolettino della Societŕ di studi geografici e coloniali 21: 271–608. Lorenzoni, G. 1930 Gli Slavi delle vallate. V: Michele Gortani, Gorizia con le vallate dell'Isonzo e del Vipacco. Udine: Societŕ Alpina Friulana, 67–95. Low, Setha M. (ur.) 1999 Theorising the City. New Brunswick, NJ in London: Rutgers University Press. Low, Setha M. in Erve Chambers (ur.) 1989 Housing, Culture and Design: A Comparative Perspective. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Low, Setha M. in Denise Lawrence-Zúńiga (ur.) 2003 The Anthropology of Space and Place: Locating Culture. Malden, Oxford, Victoria in Berlin: Blackwell Publishing. Lowenthal, David 1985 The Past is a Foreign Country. Cambridge: Cambridge University Press. Lozar Štamcar, Maja 2008 Razvoj stanovanjske kulture v Sloveniji v evropskem kontekstu 20. stoletja. V: Nevenka Troha idr. (ur.), Evropski vplivi na slovensko družbo. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 259–279. Ložar, Rajko 1944 Narodopisje Slovencev. Ljubljana: Klas. Makarovic, Gorazd 1981 Slovenska ljudska umetnost: Zgodovina likovne umetnosti na kmetijah. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 1986 Kuhinjska oprema, kuhinje, kuharice in prehrana v XVII. stoletju na Slovenskem. Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu 50: 43–72. Makuc, Dorica 1993 Aleksandrinke. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. Makuc, Neva 2011 Historiografija in mentaliteta v novoveški Furlaniji in Goriški. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. de Mare, Heidi 1999 Domesticity in Dispute: A Reconsideration of Sources. V: Irene Cieraad (ur.), At Home: An Anthropology of Domestic Space. Syracuse in New York: Syracuse Uni­versity Press, 13–30. Marušic, Branko 1969 Razvoj politicnega življenja goriških Slovencev od uvedbe ustavnega življenja do prvega politicnega razkola. Zgodovinski casopis 23 (1–2): 1–30. 1978 Iz starih fotografskih albumov: Giannantonio de Capellaris. Kronika 26 (3): 182–183. 2010 Rence v 19. stoletju. V: Miran Pahor in Radivoj Pahor (ur.), Zbornik razprav o zgo­dovini Renc: Ob 750-letnici prve znane pisne omembe kraja Rence leta 1256. Rence, Vogrsko: Obcina Rence-Vogrsko, 92–105. Marušic, Branko (ur.) 2002 Goriški spomini. Gorica: Goriška Mohorjeva družba; Ljubljana: Zgodovinski in- štitut ZRC SAZU. Massi, Ernesto 1933 L'ambiente geografico e lo sviluppo economico nel Goriziano. Gorizia: Giuseppe Iucchi. Maticetov, Milko 1936 Narodno blago: Uvodna beseda. Pisanice: 9–10. 1948 O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev. Slovenski etnograf 1: 9–56. Medvešcek, Pavel 1981 Poslikane planete na kmecki arhitekturi na podrocju Tolminske, Goriške in Be-neške Slovenije. Goriški letnik 9: 13–19. 1992 Osvatina – poganski ogenj. Etnolog 2 (1): 151–156. Meglic-Hocevar, Lojzka 1936 Kmecka mati in njen dom. Naš dom: Ženski svet 14 (6): 41–42; 14 (7–8): 49–50. Melik, Anton 1933 Kmetska naselja na Slovenskem. Geografski vestnik 9: 129–165. 1936 Slovenija: Geografski opis. Ljubljana: Slovenska matica. 1960 Slovenija: Geografski opis 2. Ljubljana: Slovenska matica. Meringer, Rudolf 1896 Das oberdeutsche Bauernhaus und seine Geräte. Zeitschrift für österreichische Volkskunde 2: 257–267. Meško, Primož in Jadran Sterle 2010 Osvatina – poganski ogenj (Dokumentarni film). Ljubljana: RTV Slovenija. Metlikovec, Urška in Valentina Mozetic 2010 Prehrana v Rencah in bližnji okolici: »Prazen žakelj ne stoji pokonci« (Raziskovalna naloga). Rence: Zgodovinski krožek na Osnovni šoli Lucijana Bratkovica-Bratuša Rence. M. G. 1932 Domace ognjišce: Druga gospodinjska razstava v Ljubljani. Ženski svet 10 (9): 265–266. Miani, Leonardo in Matjaž Garzarolli 1988 Regulacijski nacrti za manjša mesta, trge in vasi v porecju Soce, 1917-1922. V: Marko Pozzetto (ur.), Maks Fabiani: Nove meje v arhitekturi. Venezia: Cataloghi Marisilio, 51–75. Mihailovic, Živadin (ur.) 1979 Naš stan: Katalog tipskih projekata sa preko 1300 tipova: Vikend kuce, prizemne zgrade, spratne zgrade, zgrade sa lokalom, garaže, ekonomske zgrade. Beograd: Naš stan. Miklautz, Elfie idr. (ur.) 1999 Die Küche: Zur Geschichte eines architektonischen, sozialen und imaginativen Ra-ums. Wien, Köln in Weimar: Böhlau. Miklavcic-Brezigar, Inga 1988 Goce – nacin življenja v vasi: Etnološki pregled za potrebe prenove. Primorska srecanja 12 (79): 23–26. Miklavcic-Brezigar, Inga 1997 Spomini naše mladosti: Etnološki pregled povojnih dogodkov na Goriškem. Nova Gorica: Goriški muzej. 2000 Ljudske skrinje na Goriškem. Nova Gorica: Goriški muzej. 2006 Robidišce – razvoj in življenje podeželja na nekdanji avstrijsko-beneški meji v ba­roku. V: Ferdinand Šerbelj (ur.), Barok na Goriškem. Nova Gorica: Goriški muzej, 159–165. Miller, Daniel 1987 Material Culture and Mass Consumption. Oxford: Basil Blackwell. 1988 Appropriating the State on the Council Estate. Man: The Journal of the Royal Anthropological Institute 23 (2): 353–372. Miller, Daniel (ur.) 2001 Home Possessions: Material Culture behind Closed Doors. Oxford in New York: Berg. Mlakar Adamic, Jana 1992 Bivalna kultura industrijskega proletariata – kolonije v zasavskih revirjih. Casopis za zgodovino in narodopisje 27 (62): 102–108. 2003 Rudarsko stanovanje: Bivalna kultura skozi cas: Katalog stalne etnološke razstave v koloniji Njiva v Trbovljah. Trbovlje: Zasavski muzej. Mlinar, Miha 1999 Vipavska dolina v prazgodovini (Diplomska naloga). Ljubljana: Oddelek za arheo­logijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mlinar, Zdravko 1983 Humanizacija mesta: Sociološke razsežnosti urbanizma in samoupravljanja v Novi Gorici. Maribor: Založba Obzorja. Moj dom 2006a Domaci laboratorij. Moj dom 10 (12): 5–6. 2006b Kuhinja SVEA – srce vašega doma. Moj dom 10 (12): 7. Moore, Henrietta L. 1993 The Difference within and the Difference between. V: Teresa del Valle (ur.): Gen­dered Anthropology. London in New York: Routledge, 193–204. 1996 Space, Text and Gender: An Anthropological Study of the Marakwet of Kenya. New York in London: The Guilford Press. Morelli, Carlo 2003 Istoria della Contea di Gorizia. Gorizia: Edizioni della Laguna. Možina, Jože 1996 »Odpad k pravoslavju, to je k razkolništvu«. Zgodovina za vse: Vse za zgodovino 3 (2): 22–39. Mulic, Elena 2011 Zgodovina in razvoj arhitekture in okolja Vipave ter Vipavske doline. Vipava: Ob­cina Vipava. Munro, Moira in Ruth Madigan 1999 Negotiating Space in the Family Home. V: Irene Cieraad (ur.), At Home: An Anthro­pology of Domestic Space. Syracuse in New York: Syracuse University Press, 107–117. Muraj, Aleksandra 1989 Živim znaci stanujem: Etnološka studija o kulturi stanovanja u žumberackim Soši­cama. Zagreb: Hrvatsko etnološko društvo, Zavod za istraživanje folklora, Znan­stveni svet Filozofske fakultete v Ljubljani. Murko, Matija 1905 Zur Geschichte des volkstümlichen Hauses bei den Südslaven. Mittheilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 35: 308–330. 1906 Zur Geschichte des volkstümlichen Hauses bei den Südslaven: Mittheilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 36: 12–40, 92–129. 1962 Hiša Slovencev. V: Izbrano delo. Ljubljana: Slovenska matica, 255–274. Murphy, Jane 1999 Küche als Objekt – Küche als Raum: Amerikanische Küchengestaltung und die Entwurfe Frank Lloyd Wrights. V: Elfie Miklautz idr. (ur.), Die Küche: Zur Ge-schichte eines architektonischen, sozialen und imaginativen Raums. Wien, Köln in Weimar: Böhlau, 49–80. Muršic, Rajko 2006 Nova paradigma antropologije prostora: Prostorjenje in clovekova tvornost. Gla­ snik Slovenskega etnološkega društva 46 (3–4): 48–54. Musil, Robert 1955 Tagebücher, Aphorismen, Essays und Reden. Hamburg: Rowohlt Verlag. Mušic, Marjan 1952 Vplivna podrocja med stilno arhitekturo in slovenskim ljudskim stavbarstvom v srednjem veku. Slovenski etnograf 5: 54–69. Muznik, Anton 2000 Clima Goritiense. Ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije. Naša žena 1981 Kuhinja na prostem. Naša žena 41 (7–8): 42–44. 1993 Kuhinja najpogostejša delavnica. Naša žena 53 (10): 61–69. Nemec, Nataša 1997 »Incominciare all'alba e finire al tramonto«: Le fornaci nel Goriziano attraverso i secoli. V: Paola Francescon in Alberto Mauchigna (ur.), Il fuoco cammina: For-naci e fornaciai tra Judrio e Vipacco. Monfalcone: Edizioni della Laguna, 183–205. Nemec, Nataša 1999 TIGR: Rence in okolica. Rence: Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organi­zacije TIGR Primorske, Goriški muzej. 2010 TIGR: Rence in okolica. V: Miran Pahor in Radivoj Pahor (ur.), Zbornik razprav o zgodovini Renc: Ob 750-letnici prve znane pisne omembe kraja Rence leta 1256. Rence, Vogrsko: Obcina Rence-Vogrsko, 133–158. Netting, Robert McC. idr. (ur.) 1984 Households: Comparative and Historical Studies of the Domestic Groups. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press. Nice, Bruno 1940 La casa rurale nella Venezia Giulia. Bologna: Nicola Zanichelli Editore. Novak, Vilko 1960 Slovenska ljudska kultura. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Novinarji PN 2006 Da za Rence-Vogrsko, ne za Ankaran - Hrvatini. Primorske novice 60 (24): 3. Novinec, Stanislav 2006 Spominski zapiski primorskega Slovenca: 1914 – 1965. Ljubljana: Salve. Nusdorfer Vuksanovic, Metka (ur.) 2000 Gremo v Trg: Vipava v prvi polovici 20. stoletja skozi objektiv Ivana Možeta. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv. Oakley, Ann 2000 Gospodinja. Ljubljana: Založba /*cf. Orts-Repertorium 1874 Orts-Repertorium des Herzogthums Krain: Auf Grundlage der Volkszählung vom 31. Dezember 1869 bearbeitet von der k. k. statistischen Centralcommission = Ime­nik krajev vojvodine kranjske sestavljen na podlagi ljudskega številjenja od 31. de­cembra l. 1869 po c. kr. statisticni centralni komisiji. Laibach: I. Kleinmayr & F. Bamberg. 1884 Special-Orts-Repertorium von Krain / Obširen imenik krajev na Krajnskem. Wien: A. Hölder. 1894a Special-Orts-Repertorium des österreichisch-illyrischen Küstenlandes: Neubearbei-tung auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. December 1890. Wien: A. Hölder. 1894b Special-Orts-Repertorium von Krain: Neubearbeitung auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. December 1890 / Specijalni repertorij krajev na Kranj­skem na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien: A. Hölder. 1910 Spezialortsrepertorium von Krain: Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volks- zählung vom 31. Dezember 1910. Wien: Verlag der Deutschösterreichischen Staatsdruckerei. 1918 Spezialortsrepertorium österreichisches Länder Bearbeitet auf Grund der Ergeb- nisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910: VII. Österreichisch-illyrisches Kü­stenland. Wien: Verlag der Deutschösterreichischen Staatsdruckerei. Osvald, Monika 2002 Spomeniško varstvo in obnova Goriške po prvi svetovni vojni: Arhitekt Maks Fabiani (1865-1962) ter cerkve v Locniku, Šempetru pri Gorici in Vrtojbi. Acta historiae artis Slovenica 7: 123–133. Österreichische Statistik 1912 Österreichische Statistik. Wien: K. K. statistische Central-Kommission. Pahor, Drago 1970 Pregled razvoja osnovnega šolstva na zapadnem robu slovenskega ozemlja. V: Vlado Schmidt idr. (ur.), Osnovna šola na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 235–337. Pahor, Miran 2006 750 let od prve doslej znane pisne omembe kraja. Rence: Tipkopis. Pahor Miran in Radivoj Pahor (ur.) 2010 Zbornik razprav o zgodovini Renc: Ob 750-letnici prve znane pisne omembe kraja Rence leta 1256. Rence in Vogrsko: Obcina Rence-Vogrsko. Pahor, Radivoj 1999 Rence in Rencani skozi cas. V: Radivoj Pahor idr. (ur.), Šolstvo v Rencah 1815–1999. Rence: Osnovna šola Lucijana Bratkovica-Bratuša Rence, 5–29. 2010 Gregorciceva spominska in sprehajalna pot. Obcinski list: Uradno glasilo Obcine Rence-Vogrsko 4 (12): 10–11. PANG 1 Državno tehnicni urad (t. e. 101 (a. e. 26), 103, 104 (a. e. 28)). Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. PANG 269 Osnovna šola Rence (t. e. 1). Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. PANG 583 Zbirka fotografij (t. e. 16 (a. e. 166), t. e. 19 (a. e. 167), t. e. 22 (a. e. 198)). Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. PANG 947 Zbirka gradiva za kroniko Podrage (t. e. 4). Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Pavlides, Eleftherios in Jana E. Hesser 1989 Vernacular Architecture as an Expression of its Social Context in Eressos, Greece. V: Setha M. Low in Erve Chambers (ur.), Housing, Culture and Design: A Compa­ rative Perspective. Philadelphia: University of Pennsylvania Press, 357–374. Pavlin, Vojko 2006 Goriško gospostvo ob prehodu pod Habsburžane na osnovi urbarja iz leta 1507. Nova Gorica: Goriški muzej. 2010 Iz starejše zgodovine Renc. V: Miran Pahor in Radivoj Pahor (ur.), Zbornik raz­prav o zgodovini Renc: Ob 750-letnici prve znane pisne omembe kraja Rence leta 1256. Rence in Vogrsko: Obcina Rence-Vogrsko, 52–68. Pearce, Susan Mary 1995 On Collecting: An Investigation into Collecting in the European Tradition. London in New York: Routledge. Pece, Miha 2010 Cadrg in Ludvik Janež: Ekskurzija ISN. Ljubljana: AVL ISN ZRC SAZU (DVD, 41 min). Pellis, Ugo idr. (ur.) 1995 Atlante linguistico italiano 1: Il corpo umano: Anatomia, qualitŕ e difetti fisici, pro-tesi popolari: Carte 1-93. Roma: Istituto poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato. 1996 Atlante linguistico italiano 2: Il corpo umano: Funzioni principali, malesseri e affe­zioni patologiche comuni, malattie principali: Carte 94-202. Roma: Istituto poli­grafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato. 1997 Atlante linguistico italiano 3: Indumenti e abbigliamento: Carte 203-297. Roma: Istituto poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato. 1999 Atlante linguistico italiano 4: La casa e l'arredamento: L'esterno; l'interno e l'arredo: Il tinello, la camera da letto: Carte 298-392. Roma: Istituto poligrafico e Zecca del-lo Stato, Libreria dello Stato. 2001 Atlante linguistico italiano 5: La casa e l'arredamento: La cucina: Il fuoco e il fo­colare; utensili da cucina; la tavola, le stoviglie, i mobili; l'acqua, il rigovernare e la pulizia: Carte 393-524. Roma: Istituto poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato. Pennartz, Paul J. J. 1999 Home: The Experience of Atmosphere. V: Irene Cieraad (ur.), At Home: An Anthro­pology of Domestic Space. Syracuse in New York: Syracuse University Press, 95–106. Peršic, Magda 1991 Nekaj predlogov za vkljucitev klasicne EPD v bivalno kulturo na primeru Goc in Nove Gorice. Argo 31–32: 20–21. Pertrattazioni 1900 Pertrattazioni della Dieta Provinciale della Contea Principesca di Gorizia e Gradi­sca redatte sulle annotazioni stenografiche. Gorizia: Seitz, La Giunta. Perulli, Stefano (ur.) 2008 Ugo Pellis: Un fotografo in movimento. Udine: Societŕ Filologica Friulana. Petek, Tone 1999 Gospodinjski aparati v nacinu življenja. V: Bojan Cas (ur.), Kamniški sociološki zbornik: Humanisticne in družboslovne študije, Kamnik: Šolski center Rudolf Ma-ister, 309–318. Pillon, Lucia (ur.) 1995 Gorizia, un viaggio nel tempo: L’immagine del Castello del nostro secolo alle origini. Gorizia: Edizioni della Laguna. Plahuta, Slavica 2002 Prehrana na Goriškem. Nova Gorica: Goriški muzej. Plesnicar, Pavel 1998 Ajdovšcina – pogled v njeno preteklost. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv. Poredoš, Miha in Dominika Prijatelj 2010 Zlata polenta. Nova Gorica: Poletna šola vizualnega 2010, AVL ISN ZRC SAZU (DVD, 8 min). Postojinsko 1889 Postojinsko okrajno glavarstvo: Zemljepisni in zgodovinski opis. Postojna: R. Šeber. Povše 1878 Kako na Goriškem sušijo svinjsko meso. Novice 36 (4): 26. Pozzetto, Marko 1997 Maks Fabiani – vizije prostora. Kranj: L.I.B.R.A. 2000 Il contributo di Max Fabiani all’immagine urbana e architettonica di Gorizia, del Goriziano e dell’Isontino. V: Marko Vuk (ur.), L’arte slovena del XX secolo nel Goriziano. Gorizia: Goriška Mohorjeva družba, 111–138. Premrl, Božidar 1995. Vipavski portali. Vipavski glas 10 (34): 8–11; 10 (35): 4–7. Primorski gospodar 1905 Primorski gospodar 1 (22). Primorske novice 1958 Oprema sodobne kuhinje. Primorske novice 31: 8. Pušnik, Maruša in Gregor Starc 2008 An Entertaining (R)evolution: The Rise of Television in Socialist Slovenia. Media, Culture and Society 30: 777–793. Putnam, Tim 1999 »Postmodern« Home Life. V: Irene Cieraad (ur.), At Home: An Anthropology of Domestic Space, Syracuse in New York: Syracuse University Press, 144–152. Radinja, Darko 1971 Usad nad Podrago v Vipavski dolini: Primer porušenega prirodnega ravnotežja v flišni submediteranski pokrajini. Ljubljana: SAZU, Razred za prirodoslovne in medicinske vede, Inštitut za geografijo. Radmilovic, Marko 1995 Marš sirkovih metel. Ljubljana: RTV Slovenija. Rajšp, Vincenc in Drago Trpin 1997 Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787 (1804): Opisi, 3. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije. Rapoport, Amos 1969 House Form and Culture. Englewood Cliffs: Prentice Hall. Rasson, Judith idr. 1999 Living Spaces in Transition: From Rural to Urban Life in Serbia. V: Donna Bird- well-Pheasant in Denise Lawrence-Zuńiga (ur.), House Life: Space, Place and Fa­mily in Europe. Oxford in New York: Berg, 177–204. Ravbar, Marjan 2004 Razpotja naselbinskega omrežja v Sloveniji: Težnje, razvojne dileme in možni scenariji. IB revija 38 (4): 41–51. Pozzetto, Marko 2005 Pogledi na usmerjanje trajnostnega naselbinskega razvoja – težnje, razumevanje in urbani menedžment kot instrument usmerjanja poselitve. IB revija 39 (4): 4–15. Ravnik, Mojca 1988 Vprašanja o istrskem stavbarstvu, Traditiones 17: 121-134. 1996 Bratje, sestre, strnici, zermani: Družina in sorodstvo v vaseh v slovenski Istri. Lju­bljana in Koper: ZRC SAZU, Lipa. 2004a Gospodinjstvo. V: Angelos Baš (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mla­dinska knjiga, 153. 2004b Družina. V: Angelos Baš (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 102. Reja, Magda in Tatjana Sirk 1997 Briška kuhinja: Kuhinja in kulinaricna kultura v Goriških Brdih. Ljubljana: Viharnik. Rence. http://www2.arnes.si/~ljijs30/zgodovina.html (29. 6. 2010). Rence. http://www2.arnes.si/~ljijs30/zgodovina_7.html (29. 1. 2011). Rence. http://www2.arnes.si/~ljijs30/zgodovina.html (29. 1. 2011). Rence. http://www2.arnes.si/~ljijs30/arhiv2004.html (2. 2. 2011). Rence. http://www2.arnes.si/~ljijs30/Drustvo_KTR_Rence.html (3. 2. 2011). Rencelj, Stanislav 1999 Kraška kuhinja. Ljubljana: Kmecki glas. Rencelj, Stanislav in Ljubo Lah 2008 Kraška hiša in arhitektura Krasa med ocarljivostjo in vsakdanom. Koper: Libris. Rihar, Luitgarda 1902 Vrla gospodinja. Ljubljana: Uršulinski samostan. Rizzi, Michelantonio 1989 Il mobile friulano fra tradizione e innovamento. Udine: Comune di Udine, Museo friulano delle arti e tradizioni popolari. Robben C. G. M., Antonius 1989 Habits of the Home: Spatial Hegemony and the Structuration of House and So- ciety in Brazil. American Anthropologist 91 (3): 570–588. Rodman, Magda in Marija Makarovic (ur.) 2000 Življenje ob trti in kršinu: Življenjska pricevanja krajanov iz Vipave in okolice. Vipava: Obcina. Rosa, Jurij (ur.) 1996 Št. Vid – Podnanos: Zbornik prispevkov o kraju in njegovi zgodovini. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv. 2007 Fran Žgur, vipavski slavcek. Podraga: Župnija. RPNG 1947 Rokopis Spomini iz otroške dobe Avguste Šantel. Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici. Rucli, Renzo 2003 Kmecka arhitektura v dolinah Nadiže in Soce: Podobnosti in razlike. V: Enos Constantini in Sara Boškin (ur.), Dobrodošli v Furlaniji: Daljni zahod, nikoli tako blizu. Udine: Societŕ filologica friulana, 545–558. Rutar, Simon 1892 Goriška in Gradišcanska. Ljubljana: Matica Slovenska. Sandgruber, Roman 1979 Gesindestuben, Kleinhäuser und Arbeiterkasernen: Ländliche Wohnverhältnisse im 18. und 19. Jahrhundert in Österreich. V: Lutz Niethammer (ur.), Wohnen im Wandel: Beiträge zur Geschichte des Alltags in der bürgerlichen Gesellschaft. Wu-ppertal: Peter Hammer Verlag, 107–131. 1982 Die Anfänge der Konsumgesellschaft, r: Konsumguterverbrauch, Lebensstandard und Alltagskultur in Österreich im 18. und 19. Jahrhundert. Wien: Verlag für Ge-schichte und Politik. Sapac, Igor 2008 Grajske stavbe v zahodni Sloveniji 1: Zgornja Vipavska dolina. Ljubljana: Viharnik. Sarti, Raffaella 2008 Vita di casa: Abitare, mangiare, vestire nel Europa moderna. Bari: Laterza. Savnik, Roman (ur.) 1968 Krajevni leksikon Slovenije 1: Zahodni del Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Scarin, Emilio 1943 La casa rurale nel Friuli. Firenze: Comitato nazionale per la geografia. Scheuermeier, Paul 1956 Bauernwerk in Italien, der italienischen und rätoromanischen Schweiz. Band 2: Eine sprach- und sachkundliche Darstellung häuslichen Lebens und ländliche Geräte. Bern: Verlag Stämpfli & Cie. Schicker-Ney, Irene 1992 Die »Erfindung« von Hausfrau und Hausarbeit. V: Michael Andritzky (ur.), Oikos: Von der Feuerstelle zur Mikrowelle: Haushalt und Wohnen im Wandel. Gießen: Anabas, 172–181. Schier, Bruno 1966 Hauslandschaften und Kulturbewegungen in östlichem Mitteleuropa. Göttingen: Verlag Otto Schwartz. Schlee, Ernst 1976 Sitzordnung beim bäuerlichen Mittagsmahl. Kieler Blätter für Volkskunde 8: 5–19. Sciama, Lidia 1997 The Problem of Privacy in Mediterranean Anthropology. V: Shirley Ardener (ur.), Women and Space: Ground Rules and Social Maps. Oxford in New York: Berg, 87–111. Sedej, Ivan 1969 Kraška hiša. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. 1990 Stavbarstvo deprivilegiranih družbenih slojev na Slovenskem v 19. stoletju. Slo­ venski etnograf 33–34: 301–328. Sedmak, Drago 2010 Rence v prvi svetovni vojni. V: Miran Pahor in Radivoj Pahor (ur.), Zbornik raz prav o zgodovini Renc: Ob 750-letnici prve znane pisne omembe kraja Rence leta 1256. Rence in Vogrsko: Obcina Rence-Vogrsko, 106–132. Segalen, Martine 1984 Nuclear is not Independent: Organization of the Household in the Pays Bigou-den Sud in the Nineteenth and Twentienth Centuries. V: Robert McC. Netting idr. (ur.), Households: Comparative and Historical Studies of the Domestic Groups. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 163–186. Selle, Gert 1993 Die eigenen vier Wände: Zur verborgenen Geschichte des Wohnens. Frankfurt am Main in New York: Campus Verlag. SEM Fotografija 15. Fotografije posnete v okviru 15. Orlove terenske ekipe Etnograf­skega muzeja na Vipavskem (avtorji Boris Orel, Marija Jagodic in Fanci Šarf). Slovenski etnografski muzej. Nacrti 15. Zbirka nacrtov 15. Orlove terenske ekipe Etnografskega muzeja na Vi-pavskem (avtorica Sibila Nekrep). Slovenski etnografski muzej. Risbe 3. Zbirka risb 3. Orlove terenske ekipe Etnografskega muzeja v Dekanih (avtorica Gizela Šuklje). Slovenski etnografski muzej. Risbe 15. Zbirka risb 15. Orlove terenske ekipe Etnografskega muzeja na Vipa­vskem (avtorji Tine Bizjak, Sibila Nekrep, Ivan Romih in Samo Pahor). Slovenski etnografski muzej.Šarf. Porocilo o delu v ekipi Etnografskega muzeja na Vipavskem od 1. do 28. 8. 1958, 5. 9. 1958. Slovenski etnografski muzej.Teren 10. Ljudsko stavbarstvo in notranja oprema, Terenski zapiski Fanci Šarf v okviru 10. Orlove ekipe Etnografskega muzeja v Goriških Brdih (zvezek 15). Slovenski etnografski muzej.Teren 15. Ljudsko stavbarstvo in notranja oprema, Terenski zapiski Fanci Šarf v okviru 15. Orlove ekipe Etnografskega muzeja na Vipavskem (zvezek 5 in 6). Slovenski etnografski muzej. Seražin, Helena 2006 Vile na Goriškem in Vipavskem od 16. do 18. stoletja: Uporaba funkcionalne tipo­logije za definiranje posvetne plemiške arhitekture v novem veku na Primorskem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Shove, Elizabeth in Dale Southerton 2000 Defrosting the Freezer: From Novelty to Convenience: A Narrative of Normaliza­tion. Journal of Material Culture 5 (3): 301–319. Slamic, Ivana (ur.) 2001 Ortaona – Vrtovin: 1001–2001. Vrtovin: Krajevna skupnost. Slavec Gradišnik, Ingrid 2000 Etnologija na Slovenskem: Med cermi narodopisja in antropologije. Ljubljana: Za­ložba ZRC, ZRC SAZU. 2004 Materialna kultura. V: Angelos Baš (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 312. 2008 Pogledi in podobe: K vprašanjem o produkciji znanja I. Traditiones 37 (2): 217–250. Slovenka 1922 Slovenka 1 (1). Smole, Emil 1966 Vipavski Križ. Goriška srecanja 1: 37–45. Smolik, Marijan. 2000 Leto svetnikov. Celje: Mohorjeva družba. Solkan http://www.solkan.si/old/pred-50-leti.html (21. 8. 2010). http://www.solkan.si/old/pred-50-leti_cavazza.html (21. 8. 2010). Southerton, Dale 2001 Consuming Kitchens: Taste, Context and Identity Formation. Journal of Consu­mer Culture 1: 179–203. Starec, Roberto 1996 Mondo popolare in Istria: Cultura materiale e vita quotidiana dal Cinquecento al Novecento. Trieste, Rovigno: Centro di Ricerche storiche-Rovigno. Starec, Saša 2008 Kuhanje in njegovo mesto v vsakdanjem življenju. Etnolog 18: 113–126. Statisticni popis. http://www.stat.si/popis2002/si/ (10. 2. 2010). Statisticni popis. http://www.stat.si/pxweb/Dialog/SaveShow.asp (15. 3. 2011). Stavbni red 1875 Stavbni red za vojvodino Kranjsko: od 25. oktobra 1875 (1876). Ljubljana: (s.n.). 1902 Stavbni red za Kranjsko razun obcinskega ozemlja deželnega stolnega mesta Ljublja­ne / Zakon glede stavb v okrožji podeljenih jamskih polj. Ljubljana: A. Klein & Comp. Stele, France 1939 Potovanje skozi Slovenijo l. 1571 in 1574. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20: 304–309. Stolcke, Verena 1993 Is Sex to Gender as Race to Ethnicity? V: Teresa del Valle (ur.), Gendered Anthro­pology. London in New York: Routledge, 17–37. Strathern, Marilyn 2008 Pisanje antropologije. Ljubljana: Študentska založba. Stres, Peter 1987 Oris kolonata v slovenskem delu dežele Goriško-gradišcanske do konca prve sve­ tovne vojne. Goriški letnik 12–14: 175–203. Stucchi, Sandro 1948 La villa rustica romana di Lucinico di Gorizia. Studi Goriziani 11: 159–164. Svoljšak, Drago in Timotej Knific 1976 Vipavska dolina: Zgodnjesrednjeveška najdišca. Ljubljana in Nova Gorica: Narod- ni muzej, Goriški muzej. Šalamun, Miša 1961 Slovensko primorsko casopisje: Zgodovinski pregled in bibliografski opis. Koper: Lipa. Šantel, Avgusta ml. 2006 Življenje v lepi sobi. Ljubljana: Nova revija, 47–127. Šarf, Fanci 1964 Vrste ognjišc na Slovenskem in njih današnje stanje. Slovenski etnograf 16–17: 359–378. 1976 Notranja hišna (stanovanjska) oprema. V: Slavko Kremenšek idr. (ur.): Etnološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja: Vprašalnice 5. Ljubljana: Raziskovalna skupnost Slovenije. Šcukovt, Andrejka 1995 Goce – primer prenove vasi. Primorska srecanja 19 (167): 238–239. 2007 Kuhinja v Vipavski dolini v luci razvoja ognjišca in spreminjanja hišnih tipov. Kronika 55 (2): 423–431. Škrlep Erika in Jure Škrlep 2010 Vprašte našo nono. Šempeter pri Gorici: Video pro. Video DVD (77 min, 20 sek). Škrlj, Katja 2009 Komaj sem cakala, da zrastem in postanem aleksandrinka: Demitizacija aleksan-drink. V: Mirjam Milharcic Hladnik in Jernej Mlekuž (ur), Krila migracij: Po meri življenjski zgodb. ZRC SAZU: Ljubljana, Založba ZRC, 143–189. Šlajmer, Marko 1952 Stanovanjsko naselje tovarne pohištva »Edvard Kardelj« v Novi Gorici. Arhitekt 5: 21. Štih, Peter 2002 Srednjeveške goriške študije: Prispevki za zgodovino Gorice, Goriške in goriških grofov. Nova Gorica: Goriški muzej. Štupar-Šumi, Nataša 1985 Vipavska dolina. Varstvo spomenikov 29: 209–228. 1987 Nekatere razvojne posebnosti v arhitekturi 19. stol. na Primorskem. Goriški letnik 12–14: 3–76. 1996 Stavbna dedišcina na Krasu (Doktorska disertacija). Ljubljana: Univerza v Lju­bljani. Šuklje, Gizela 1952a Naselja v slovenski Istri. Arhitekt 5: 1–4. 1952b Vpliv podnebnih razmer na oblikovanje hiš in naselij v slovenski Istri. Slovenski etnograf 5: 44–53. Tancig, Branka 1953 Sodobna kuhinja. Arhitekt 9: 14–19. 1954 Majhna stanovanja – toda udobna. Ljubljana: Društvo arhitektov Slovenije. 1958 Kuhinja: Nacrtovanje in oprema. Ljubljana: Centralni zavod za napredek gospo­dinjstva. Taylor, Lawrence J. 1999 Re-entering the West Room: On the Power of Domestic Space. V: Donna Birdwell--Pheasant in Denise Lawrence-Zuńiga (ur.), House Life: Space, Place and Family in Europe. Oxford in New York: Berg, 223–237. Tercelj, Filip 1924 Pomenki. Naš colnic 2: 11–12, 258–263. 1927a Za domacim ognjišcem. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 1927b Domace šege... Naš colnic 5 (2): 49–50. 1940 Vozniki. Gorizia: Sodalizio S. Ermacora. Testen, Petra 2010 Hišne pomocnice – žensko delo v mreži narodnih in socialnih odnosov na Goriškem v 19. in 20. stoletju (Doktorska disertacija). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani. Teuteberg, Hans Jürgen (ur.) 1985 Homo habitans: Zur Sozialgeschichte des ländlichen und städtischen Wohnens in der Neuzeit. Münster: Coppenrath. Thoms, Ulrike 1998 Changes in the Kitchen Range and the Changes in Food Preparation Techniques in Germany, 1850–1950. V: Martin R. Schärer in Alexander Fenton (ur.), Food and Material Culture: Proceedings of the Forth Symposium of the International Commis­sion for Research into European Food History. East Lothian: Tuckwell Press, 48–76. Tilley, Christopher 1999 Metaphor and Material Culture. Oxford in Malden: Blackwell. 2002 Metaphor, Materiality and Interpretation. V: Victor Buchli (ur.), The Material Culture Reader. Oxford in New York: Berg, 23–55. Tilley, Christopher idr. (ur.) 2006 Handbook of Material Culture. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage Pu­blications. Tkalcic, Anja 2006 Hiša kot socialni prostor. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 46 (3–4): 85–90. Tolstoj, Lev Nikolajevic 1995 Vojna in mir: 4. knjiga. Ljubljana: DZS. Tränkle, Margret 1972 Wohnkultur und Wohnweisen. Tübingen Schloss: Tübinger Vereinigung für Volkskunde E. V. 1992 Fliegender Wechsel zwischen Fast Food und Feinkost: Zur Entritualisierung des Essens. V: Michael Andritzky (ur.), Oikos: Von der Feuerstelle zur Mikrowelle: Haushalt und Wohnen im Wandel. Gießen: Anabas, 393–408. Trstenjak, Davorin 1869 Etimologicna in pravno-zgodovinska crtica: Župan. Novice 27 (20): 156–157. TZ 2003–2014 Terenski zapiski in zapiski pogovor s sogovorniki med 2003 in 2010. Arhiv avtorice pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU (Raziskovalna postaja v Novi Gorici). UL LRS 1948 Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti. Uradni list Ljudske republike Slovenije 23. Ljubljana: Službeni list. 1958 Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Uradni list Ljudske republike Slovenije 22. Ljubljana: Službeni list. 1967 Zakon o varstvu kulturnih spomenikov v LR Sloveniji. Uradni list Ljudske repu­blike Slovenije 23. Ljubljana: Službeni list. UL RS 1994 Zakon o ustanovitvi obcin ter o dolocitvi njihovih obmocij. Uradni list Republike Slovenije 60. Ljubljana: Casopisni zavod Uradni list. 1999 Zakon o varstvu kulturne dedišcine. Uradni list Republike Slovenije 7. Ljubljana: Casopisni zavod Uradni list. 2000 Zakon o urejanju prostora. Uradni list Republike Slovenije 110. Ljubljana: Casopi­sni zavod Uradni list. 2002 Zakon o graditvi objektov. Uradni list Republike Slovenije 110. Ljubljana: Casopi­sni zavod Uradni list. 2004 Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije. Uradni list Republike Slovenije 76. Ljubljana: Casopisni zavod Uradni list. 2007 Zakon o prostorskem nacrtovanju. Uradni list Republike Slovenije 33. Ljubljana: Casopisni zavod Uradni list. 2008 Zakon o varstvu kulturne dedišcine. Uradni list Republike Slovenije 16. Ljubljana: Casopisni zavod Uradni list. UL SRS 1981 Zakon o naravni in kulturni dedišcini. Uradni list Socialisticne Republike Sloveni­je 1. Ljubljana: Casopisni zavod Uradni list SRS. 1984a Zakon o urejanju prostora. Uradni list Socialisticne Republike Slovenije 18. Lju­bljana: Casopisni zavod Uradni list SRS. 1984b Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Uradni list Socialisticne Republike Slovenije 18. Ljubljana: Casopisni zavod Uradni list SRS. Urbanc, Mimi 2008 Stavbe in stanovanja. V: Oto Luthar idr. (ur.), Kras: Trajnostni razvoj kraške pokra­ jine. Ljubljana: Založba ZRC, 237–242. Urbanc, Nataša 2003 50. leta. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije. del Valle, Teresa (ur.) 1993 Gendered Anthropology. London in New York: Routledge. Valvasor, Johann Weichard 1974 Topographia Ducatus Carnioliae modernae. Ljubljana in München: Cankarjeva založba, R. Trofenik. 2001 Topografija Kranjske: 1678-79. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akade­miji znanosti in umetnosti. Verginella, Marta 1990 Družina v Dolini pri Trstu v 19. stoletju. Zgodovinski casopis 44 (2): 171–197. Verovnik, Sanja 2007 Modernizacija v kuhinji. Kvadrati: Priloga casnika Vecer 9 (176): 3. Vida 1923 Gospodnjstvo: Pometanje. Ženski svet 1 (3): 93–94. Vidmar, Bogdan 2006 G. Otmar Crnilogar: Duhovnik, profesor latinšcine in gršcine ter filozofije, prevaja­lec Svetega pisma, ljubitelj gora in vsega stvarstva ... arbiter elegantiae: Ob odkritju in blagoslovu spomenika g. Otmarja Crnilogarja: Podraga, 8. julij 2006. Vipava: Župnijski urad Podraga. Vidmar, Jernej 2000 »Svoja hišca, svoja voljica«: Življenje goriškega mešcana Henrika Tume in njegove družine med leti 1894 in 1924 (Diplomska naloga). Ljubljana: Oddelek za zgodovi-no Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Vidrih Lavrencic, Lilijana 2004 Sv. Socerb nad Podrago. Podraga: Župnija Podraga. 2007 Franc Premrl, podraški župnik in fotograf. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv. Vidrih Perko, Verena in Beatrice Žbona Trkman 2004 Aspetti ambientali e risorse naturali nell'indagine archeologica: Il caso della valle del Vipacco e i suoi rapporti con l'economia aquileiese. V: Maurizio Buora in Sara Santorno (ur.), Atti del secondo e del terzo incontro scientifico. Trieste: Editreg, 32–41. 2005 Trgovina in gospodarstvo v Vipavski dolini in Goriških Brdih v rimski dobi: Interpretacija na podlagi najdišc Loke, Neblo, Bilje in Ajdovšcina. Goriški letnik 30–31: 17–72. Vilfan, Sergij 1970 Kmecka hiša. V: Pavle Blaznik idr. (ur.), Gospodarska in družbena zgodovina Slo­ vencev: Zgodovina agrarnih panog. Ljubljana: SAZU, 559–593. Vilman, Vladimir 2009 Mizarska tradicija družine Bavcar iz Sela v Vipavski dolini. Kronika 57: 47–58. Vižintin, Rudolf 1924 Strokovna nadaljevalna šola za zidarje v Rencah. Gospodarski vestnik 2 (11): 211– 213. V pocastitev 1965 V pocastitev 150-letnice naše šole, ki je uporno kljubovala viharjem raznarodova­ nja: 1815-1965. Rence: Osnovna šola. Vranješ, Matej 2008 Prostor, teritorij, kraj: Produkcije lokalnosti v Trenti in na Soci. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Vurnik, Stanko 1926 Slovenska kmecka hiša. Ilustrirani Slovenec 2 (36): 304–305, 308. 1930 Kmecka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobocju Alp: Doneski k študijam o ljudski arhitekturi. Etnolog 4: 30–70. Weber-Kellermann, Ingeborg 1992 Landleben im 19. Jahrhundert: Die Tischordnung. V: Michael Andritzky (ur.): Oikos: Von der Feuerstelle zur Mikrowelle: Haushalt und Wohnen im Wandel. Gie- ßen: Anabas, 374–375. Weiss, Richard 1959 Hauser und Landschaften der Schweiz. Erlenbach, Zürich in Stuttgart: Eugen Rentsch Verlag. Wilk, Richard R. in Robert McC. Netting 1984 Households: Changing Forms and Function. V: Robert McC. Netting idr. (ur.), Households: Comparative and Historical Studies of the Domestic Groups. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 1–28. Zakonik in ukaznik 1886 Zakonik in ukaznik za avstrijsko-ilirsko Primorje. Trst: Tiskarna avstr. oger. Lloyda. Zannier, Italo 1959 Appunto per uno studio sulla casa rurale friulana. Ce fastu? 33–35, 1–6. Zorko, Aleksandra 2007 Dosje: Kuhinje in jedilnice. Delo in dom 15 (48): 27–45. Zorzut, Ludvik 1957 Na Vipavskem je šaldu lepu. Koledar Mohorjeve družbe Celje 1957: 43–62. Zupanc, Ciril 1978 Kamen na kamen...: Ob odkritju spomenika primorskim gradbincem v Rencah. Rence: KS Rence. ZVKDS Dokumentacija. Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije. Obmocna enota Nova Gorica. Žbona Trkman, Beatrice 1984 Arheološko najdišce Pavlini v Lokah. Goriški letnik 11: 73–84. Ženski svet 1925 Gospodinjstvo: Ne praši pri pometanju! Ženski svet 3 (5): 206–207. 1926 Gospodinjstvo. Ženski svet 4 (4): 190–191. 1935 Naše stanovanje. Ženski svet 13 (11): 82–84. Žigon, Rozika 1962 Novosti na lesnem sejmu. Naša žena 22 (6): 185–186. Yanagisako, Sylvia Junko 1979 Family and Household: The Analysis of Domestic Groups. Annual Review of Anthropology 8: 161–205. From Main Room to Niche Development of the Kitchenin the Vipava Valley The kitchen is the core; it is the heart of the home. A major part of the daily routine takes place in the kitchen. In addition to being a place for preparing food, the kitchen also defines people’s lifestyle and social status. In the twentieth century, the kitchen, its prac­tices, and its representations were changing. The form, use, and purpose of the kitchen were connected to general and specific (micro-)regional economic, social, demographic, cultural, and ideological circumstances, as well as the socioeconomic conditions of the household. This study examines the development of the image of the kitchen in the Vi-pava Valley. The first part of this study focuses on formal changes to the kitchen, such as its posi­tion in the spatial plan of a dwelling, its size, and its design. Technological development, both external (including electricity and water supply, sewage connections, and commu­nication technology) and internal (such as the development of an exhaust for smoke, introduction of closed fireplaces, gas and electric stoves, refrigerators, freezers, small kit­chen appliances, and computer technology), as well as simultaneous changes in the basic concept (the kitchen as a multifunctional central dwelling place on the one hand, and a functionally specialized working space on the other) have shaped the kitchen forms documented in this study. They range from low open fireplaces without exhausts for smoke in the early twentieth century, kitchens with fireplaces and stoves in the first half of the twentieth century, kitchen niches and kitchens with a dining table in the 1950s and 1960s, and opening the kitchen into other rooms, changing the kitchen’s purpose, and introducing secondary kitchen facilities at the end of the century. The introduction of technological innovations in European urban centers took several centuries in the case of chimneys, and in the case of stoves more than half a century; however, at the end of the twentieth century, due to accelerated globalization, the introduction of glass-ceramic and induction ranges took less than a decade—but only, of course, where this was made possible by circumstances, which alongside technological development milestones and broader social changes influenced the plan and design of the kitchen. Such circumstan­ces included the size of the space and material resources available, a relatively unchanged built environment and small changes in home furnishings, the stage in the development cycle of the household or the family, and, finally, cultural capital, such as education, worldliness, acquaintance with global architectural design guidelines, and the ability to adjust all of this to the needs of the household. Initially, the center of the house was the open hearth; later, however, this role was taken over by the dining table, which in the second half of the twentieth century was no longer necessarily placed in the kitchen, but instead in the dining room, living room, a secondary kitchen, or outside. The central fireplace was likewise fragmented, thus lo­sing its primary purpose—the one and only actual fire in the open hearth was dispersed among separate sources for the purpose of lighting, heating, and cooking food in the form of gas and electric stoves, ovens, electric water heaters, microwaves, and induction ranges. Mechanization, electrification, and economizing of the household influenced the position of the kitchen in the house, changing it from a dwelling place to a workplace. This trend was only reversed at the end of the century by global architectural design gui­delines that opened up the kitchen and popular local alternatives for secondary kitchens. Development in the Vipava Valley was neither regular (it mostly began in the Lower Vipava Valley) nor gradual because not only the elderly, but also people from broader social layers were sometimes reluctant to accept certain technological innovations or kit­chen forms. In the agrarian Upper Vipava Valley, people mostly rejected kitchen niches and were more inclined to the traditional way of living in residential kitchens; they only changed what was necessary in the house and preferred to invest the surplus in moderni­zing agricultural machinery. In the working-class Lower Vipava Valley, however, people were more susceptible to the immediate implementation of technological innovations and followed fashionable architecture and design guidelines. They would build or knock down walls between the kitchen and the dining room, build standard suburban houses, introduce and equip secondary kitchens, and buy small kitchen appliances. This trend was reinforced in the second half of the twentieth century due to the proximity of Italy and the opportunity for people, goods, and ideas to cross the local border. The inhabi­tants of the Lower Vipava Valley adjusted their dwelling practices to the fashionable Friulian or Italian urban and global kitchens; nevertheless, they most often adjusted new forms to already-established dwelling practices, as in the case of secondary kitchens. The second part of the study is dedicated to changes in the use and perception of the kitchen; that is, kitchen practices and their metaphorical dimensions. In the first half of the twentieth century, the kitchen was the main, if not the only, dwelling place in the house. In the mid-twentieth century, it was transformed into a subsidiary service room, only to be redefined and integrated into a unified cooking and dwelling part of the house at the end of the century. From the center of social practices and interaction in the first half of the twentieth century, the kitchen turned into a functionally specialized workplace or became a scene of representativeness of the household in the second half of the century. Differences can be noticed between the interpretations of the kitchen in households where at least one family member was engaged in a profitable agricultural activity, and those in non-agrarian households. Kitchens in agrarian households were open and multifunctional places; the kitchen functioned as a place of gathering, wor­king, and cooking for women, men, children, and the elderly, but most of all as a room that was passed through and filled with diverse objects, people, and activities. As such, it enabled instrumental, community-building, ritual, and representative use and simul­taneous representations of various meanings, which, if necessary, were used, highligh­ted, or rejected. On the other hand, kitchens in non-agrarian households were spatially and functionally modest. Accordingly, they were also modest in terms of metaphorical dimensions because the kitchen most frequently represented only their own household. This study presents the main role of the kitchen in terms of dwelling practices and interaction, and with regard to transformations of and changes in dwelling culture in the Vipava Valley. The study of the kitchen provides some insight into broader sociocultural processes and illustrates micro-regional differences between the Upper and Lower Vipa­va Valley in the process of changing formal and metaphorical dimensions of the kitchen and kitchen practices in the twentieth century. These changes were brought about by dif­ferences in the degree of de-agrarization and urbanization, the close proximity of large administrative and industrial centers, and the border, as well as profitable activities and values of household members. Technological innovations played an important role in (re)designing the kitchen; however, the kitchen was still defined by a set of social and cul­tural expectations, ideas, and values, and by the available resources of every household. Alongside domineering norms, middle-class values, and socioeconomic determinism, the strategies and tactics of individual households defined the kitchen. Understanding the relationship between broader social processes and the strategies, tactics, and values of individual households in adjusting behavior to kitchen forms—or in adopting and adapting kitchen forms, practices, and representations—has theoretical and practical implications relevant to design, architecture, and urban planning. Dr. Špela Ledinek Lozej, etnologinja, kulturna antropologinja in umetnostna zgodovinarka, je sodelavka Inštituta za slovensko narodo- pisje ZRC SAZU (Raziskovalna postaja Nova Gorica). Posveca se pred- vsem raziskovanju stavbarstva, stanovanjske kulture, pašne živinoreje, trgovine med mesti in zaledjem, romarstva in zbirateljstva. Raziskovalna spoznanja je objavila v znanstvenih, strokovnih in poljudnih besedilih ter jih predstavila na številnih mednarodnih in domacih posvetih, na razstavah in pri aplikativnih projektih. Knjiga Špele Ledinek Lozej dalec presega okvire etnološke vede, saj podaja izzive za nacrtno skupno delovanje sorodno usmerjenih humanisticnih in družboslovnih ter tudi naravoslovno-tehnicnih znanstvenih disciplin. Prav tako pa išce sogovornike med projektantskimi, oblikovalskimi in varstvenimi organizacijami, ki jim bodo predstavljeni dosežki v pomoc. dr. Vito Hazler, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta V bivanjski praksi ima kuhinja osrednjo vlogo, zato se v njenem preuce- vanju kažejo tudi družbenokulturni procesi, spremembe in razlicnosti. Kuhinja je potemtakem dovolj pomembno izhodišce za razpravo o mno- gih vidikih življenja posameznika in družbe. S podrobno analizo je na primeru kuhinj v dveh predelih Vipavske doline avtorica pokazala, da je tudi kuhinja lahko predmet širše in poglobljene znanstvene raziskave. dr. Branko Marušic, Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici O 20 €