Spomini. *) h.
Zolcpah — Sučava.
Začnem za dobro leto prej, kakor sem pred dvema letoma začel.   Bila je sabota 27. julija 1850 popoldan.
Tonče! zbrihtaj se, da še enkrat v duhu storiva tisto pot, ki je menda ne bova nikoli več!
Prideva iz Celovca do krive Vrbe. Tu najdeva navdušenega g. župnika B. Lesjaka, orjaka po rodoljubju in postavi, — in to nama bilo je dobro omen. Od Vrbe korakava počasno naprej, že v Klanec — pridrdra za nama en „retoura, ki, ko najina cilindra in ostalo precej respek-tablo obleko prevdari, se odmakne in praša: ali ne bi bila naji morebiti volja, se njegove čisto kar ne ohole prilike po-služiti, kjer dež se kaže in prideva vendar prej v Beljak. Poštni se nama s tem tudi kratko ni zameril, in komaj se-deva na voz, se tudi že vlije dež, kakor iz lijaka. Skrbno naju najini kondukter položi v svojo kolavtico, naju odene s kocom, in tako čepiva pod odejo, vsak svoj cilinder zraven sobe, glavo na torbici in — prav ugodno je nama bilo. Pa ne dolgo. Tone zasmrči: „Ti! jaz sem že ves moker". Jaz sem to že dolgo občutil. Koc se je vode napil kakor goba, in naju je ogrnul, kakor se mokra srajca ali rijuha života prime. Pa na ves glas sem se moral pod kocom smejati, ko se je Tone jezil, ker je njegov cilinder, narobe postavljen, kazal probo, da je istina „wasserdicht"; nacedil se je poln vode. Kam ž njim? Da bi raje najini koc bil tako vodo držal! — pa zdaj je že bilo — kar je bilo. Mokra kot miši iz potoka se pripeljava v Beljak; mrazilo naju je, da sva se tresla, ali k sreči najdeva oštarijo, kjer so ravno kruh pekli.
Drugi dan jo mahneva naprej — zmiraj v dežju — naprej čez Kraj nsko goro v Koren, kjer so naju na pošti prav po domače sprejeli — da sva tudi midva se precej podomačila — rada bi bila v prijazni hiši pri še prijaznejih domačinih ostala — al — čas je denar, ali kakor že Anglež pravi, in morala sva naprej; spominjam se pa ljubih ljudi še nekterekrat. Bog Vam daj dobro — kjer koli ste; vi ste mokrih študentov menda že davno pozabili. Popoldan čez Krajnsko vas do Jesenic. V Jesenicah prideva v gostivnico na desni strani ceste, — stara, prav mila, postrežna mamica nama odkaže čez dvorišče v drugi hišici čez stopnice gor izbico. Tu se preoblečeva, da se posušiva, in tako prideva vsa prerojena in živa v doljno hišo, se tam s poličem žlahnega dolenca pokrepčat. (^Prav domačo, resnično sremščino sva dobila; veselja navdušen, ko sem znano kapljico zaduhal, sem precej kupico ljube rojakinje na srce si vliL).
Prav vesela in zadovoljna, kjer na domači zemlji, in suha, se vsedeva za mizo, se šaliva in smejava, da od samega smeha nisva popokala, ko sva svoja mila cilindra po- in pregledovala, ktera sta bila eden grozneji od
*) Glej ^Novice" 17. avg. 1859, 33. list. Spomini I. 11. avg. 1851.
75
76
84
Spomini. h.
v
Zolcpah — Sučava.
(Dalje.)
In tiho sva korakala v prelepem gorenskem jutru naprej — vsaki v svojih mislih, da sva prišla do hiše na levi strani ceste, štepih, in zdi se mi kamnito korito in miza pred hišo. Tam se oddahneva, zajterkujeva. Bila je rojstna hiša rajnega misijonarja Kociančiča. Mirno spi blago srce v daljni zemlji!
Solnce je strašno peklo, ko ob 11. do Naklega prideva. Stopiva v snažno hišico blizo v sredi vasi. „Kaj bota kaj ta — naju vpraša precej postarana, čokata Gorenka. „Kruha pa polič vina." „Ce hočeta, ravno rezance režem, bota pa na župi imela". ,,Tudi prav, mamica, le prinesite, kar kaj morete, bova že kosa". Tone pravi: „jaz pa pojdem malo po vasi gledat" — jaz sem si pa v torbici nekaj popravljal; al hitro se smehač primižurka nazaj: ,,pojdi še ti gledat!" mi kaže s porednim smehom. Jaz v lopo stopim. Joj! — na dilici, kjer so mamica testo mesili za rezance, stoji mogočna okrogla tobakira odprta. Trikrat mamica v testo zagrabijo in enkrat v tobakiro, sopet trikrat v testo in sopet v tobakiro, in tako je šlo prav po taktu, da se nikoli niso zmotili , in jaz sem strme jih precej en čas gledal, Tone se pa v hiši krohoče, da mu že sape zmanjkuje in se okna tresejo. „Cujte mamica" — jaz na uro pogledam — „nama se le kolj mudi, ne moreva rezancov čakati, morava nocoj še do Kaple". In plačal sem vino in kruh, in bežala sva pred — rezanci, kakor da bi Turk za nama palil in davil.
Ko prideva iz vasi, vprašava, kako deleč bi še bilo do Kaple? rKake štiri ure". Dobro. V Naklem je bilo ravno poldan. „Lej! tako pa še ob času v Kaplo prideva, si pa tam bolje večerje brez hrvaškega žefrana dobiva" — tako se tolaživa,   in  v strašni   vročini jo mahava čvrsto naprej.
—   Ob treh pravi Tone: „Cuj! zdaj že ne more več deleč biti do Kaple, počiva se tukaj en malo, popraviva si cilindra, skrtačiva se, ali na kratko: skusiva si svojo od cestnega prahii in hudega snoja že zlo deruto toileto, kolikor se da, popraviti". In tako sva storila. Pod jablano se vsedeva in počivava v prelepi okolici; bilo je med Tupal-čami in Preddvorom, ako se še prav spominjam. Ob 4. se vzdigneva, in sladke nade polna, da v kaki uri bo noga sopet stala na koroški zemlji v železni Kapli, in da bo želodec , ki je že celo kruliti jel, v svojih pravičnih željah gotovo zadovoljno ogleštan, greva inemo prijazne grajšinice naprej  —  in prideva  — v Kokro!
Ljuba duša! ktera si že kdaj iz Naklega v Kaplo hodila , ti se mi menda že davno na tihem smejaš , al meni kar nič ni bilo za smeh, ko nesrečnega jarka nikoli ni htelo biti ne konca ue kraja. Eno malo pred Fuksovimi fužinami naju sreča možak v cokljah, ves črn ogljar. wCujte, oča! kako deleč pa še je do Kaple?" — „Hm — v kakih 8 urah že prideta". Na — to jo 'maš! — meni so usta odprte ostale; moj smejač se pa začne sopet na ves glas dreti.    Ogljar naju en čas gleda,  z glavo odkima,  pa gre
—  češ menda nista prav — zdrava.   Pri Fuksovih fužinah
se nič nisva mudila   -   le   naprej — pa jezilo   me  je,   da so se mi v Naklem tako zlagali.
Naprej — zmirom naprej po strašno dolgočasni soteski. In tema se že jame delati, v globoki grapi je voda tako votlo in enoglasno romonela, zdaj čez kako peč v penečem slapu zagrmela, in drugo vse tiho, tako nemo in molklo, da je otožna, neizrečena žalost mi stisnuia dušo, se mi oklenila srca. Minulo, sedanje, prihodnje se mi je po glavi vrtilo, — iz širokega, solnčnega dneva sem prišel v molklo, samotno, tajno sotesko, — kam bo me peljala? Bog ve! Zamišljen grem za tovaršem, ki je vesel svojo smodkico palil brez skrbi. — Na enkrat se začne svitleje daniti, soteska se razmakne, in zamaknjena stojiva na jezerskem planu.
„Jezerjani smo Jezerjani; nismo Kranjci, nismo Korošci — mi smo mi!" — In jaz rečem: „Prav imate, Vi ste res — Vi! — Po jeziku in šegi ves Kranjec — spada vendar v koroško mejo. Pa kaj — kaj nam hočejo meje na papirju — kri in rod za tiste meje ne mara — unkraj ali takraj — en rod, ena ljubezen!"
Ne bom pozabil  tistega  večernega  pogleda  nikoli ne! Hodil in bival sem  po prijaznih solnčnih  goricah dolenskih krajev,   po   veselih,   svitlih   ravninah  prelepe  Hrvaške;   a jezerski   večer   mi  ni  zginil  iz spomina,   in   tudi   ne tiha želja: nTu bi kdaj rad bil!"
Solnce se je že čez Kočno potegnilo, zadnji žarki so se še upirali v velikanskega Grintovca rudečkaste stene, po kterih se je sneg še čisto blizo plana potegoval, da bi mislil, z roko bi ga lahko dosegel, in pred nama! oj takega zelenja ne vidiš lahko nikjer, kakor ga najdeš na Jezeru. — Memonovo zidane jezerske cerkve in sv. Andreja prideva do Stularja. Hiša je bila spodej zidana, zgorej lesena. Truden sem bil, da v resnici povem, tako, da kolen nisem čutil. Na klop za mizo splezam in zadremljem, preden še večerjo prinesejo — bele kave. Spraviva se spat. Mati, ali kdo že, nama posveti čez lojtre na dile. Petelin in kokoši začnejo jaskati, ko luč zagledajo, jaz sem se pa za svoje trudne noge in nečutne kolena pošlatal in zdihovaje premišljeval , kako se bo kaj na kurjih gredeh počivati dalo. Vodila s ključem zarožlja, enega poišče in vrata v izbo odpre. — Ah — še moj smeholin, ki se je smejal vročini in gladu, trudu in tabaku in cilindroma, še Tone je stal zijaje na pragu. Kratko le rečem, nobeno knezovo poslopje se take selitve ne sme sramovati, veliko srkalo, oljni kipi v pozlačenih okvirih, zagrinjala (gardine) na oknih — in postelje — visoke, ah, tako visoke! — da sva z mojo grlico, ki je že sopet kaj smešnega našla in smeh zibati jela, si morala stole (vse olikane kakor miza in omare) pristaviti, da sva se v nje splazila. Nog pa si z lojem in žganjem namazati nisva pozabila za jutrno pot. — Spala sva, kakor da bi naju angeljci sami bili zibali. Ob sedmih se spraviva na pot.                                                                  (Dal. si.)
92
Spomini. II.
v
Zolcpah — Sučava.
(Konec).
Cez jezerski breg1 na Belo in pod Belo, malo od Skalarja doli se spueva na desno v planino. Poti nisva znala. Toliko sva  vedla, da po ti strani gori, po drugi pa doli.
Opoldne sva bila vrh planine. Pleza se pa tarn ravno tako, kakor p» dragih planinah. Ozirala sva se na Karavanke, na Obir, na kranjske orjake pod očetom Triglavom. Pred nama je stala Rudohe gola stena, na levi rebrata Olšova, na desni zobata Ojstrica in granitni Grintovec. Tik se človek zgubi. Kaj si? — atom, kapljica, pih zraka, solnčni prah, ki ga veter nese kamor vleče. Oh na taki planjavi — sam — človek svojo nečimernost živo, živo čuti. Za take čute v takih trenutkah človeški jezik besedi nima — kdor jih popisati skuša, jih ni čutil, in če bi tudi jih pisal s srčno krvjo. Še sam se njih, in vsega, kar v njem vre in zdi huje, hrepeni in joka, žalostno smeja in smehljaje se solzi, še sam se tega zavesti, še manj pa razkladati more — to ve le Bog sam! Meni se je pač že tako zdelo in se mi je zdelo tako, ko sem sam, ves sam, vrh Svinjice stal  —  in gledal dalječ dalječ doli.
Bilo je vse tako tiho, tako mirno, tako veličansko samotno, da bi sam sebe pozabil, da bi okamnel. Nič se ni ganilo; le kak gorsk metulj je med razrušenimi, prepere-1 i m t bukvami in podrtimi sprhljenimi smrekami treptil od babje dušice do dobre misli, — vse mrtvo, le od dalječ je kaka leskarca svoj otožni glas nategnila. Skoraj pol ure sva takf» zamišljena slonela, kakor karnnitni sohi, — al čas naju je podil naprej — in začela sva navzdol stopati, s planine v globino.
8koz podrte, posekane, požgane hoste, ki so še za seženj in še bolj visoke debla kazale — v znamenje, da se Sučavanom za drva in les še ni treba bati, pa tudi v znamenje, da gojzdnarstvo tam še v zibelki leži — sva memo kmetij, ktere imajo poslopja kakor cele vasi, po 12 in še več streh, prišla (\o ledine, na kteri se deli pot v več steza. Stopiva tedaj v hišo, po poti prašaje. V kuhinji so bile ženske, v sobi sami možki, kakih 12 ali 14. Sekire, kterih je bil en kot ves poln, so nama pravile, da so ali že iz lesa prišli ali še le pojdejo. Nasproti vratam sedi na nekaj uzvišenem stolu častitljiv, že sivkast pa čvrst mož resnobno prijaznega lica. Ko v sobo stopiva, glavo povzdigne in na najino vprašanje za pot do fare, migue hlapcu: „Jaka, po-
kaži jima pot".    Ko merao kuhinje greva, nama gospodinja mleka ponuja;   al midva,   zgovorivša se,   da se nama zelo mudi, sva si vsak le kos prav okusnega ovsenjaka vrezala in se  iz žleba   pred pragom   dobro ledene vode napila.    In sli smo. Jaka naprej, midva za njim.    Marsiktero sem na-vozljal, pa sem le redke besede dobival.    Premišljeval sem te ljudi  in   njih   srečo.    Sučave in njenih prebivavcov še nisem toliko poznal,   al znana mi je že bila njih poštenost. Gospod, kteri mi je veljaven porok, ker je po svojih opravkih Sučavo   skoz   in   skoz prehodil,   mi je  ves navdušen djal: „Verjamite   mi   ali  ne,   da   poštene j šega   kraj a zdaj na svetu nič več  ni,   kakor tukaj".    Ce   bi kjerkoli na kaki planini v temni hosti zaspal   in poln klobuk zlatov zraven sebe imel, in Sučavan bi memo mene šel, še spomnil se ne bo,   da bi kaj vzel".    Blagor  ti  Zolcpah,   da   so ti tvoje duše še  zmirom   tako poštene!    Znano je njih domoljubje, pa tudi njih zvestoba in poštenje.   Še velja pri njih stara: „Mož beseda!"   Zatoraj so se vojaščini odmikali kolikor se je le dalo, in prejšne leta je malokter „Zolcpahar" mušketo tresel;   če je pa odrajtan bil in prisegel,  je zvest ostal svoji zastavi.    Begunov je bilo dosti,   begunov — al ubegneža   niso   lahko najdii.    Leta 1834 je šel en oddelek polka Kintkega iz Maribora na Laško.   Ko v Celje pridejo, prosi   mladi  žolcpahški   vojak   svojega desetnika (koprola), naj mu dovoli, da domii „skoči",   ker je tako blizo; — v Ljubljani — pravi — bom sopet pri kompanii.   Desetnik ga gleda,   rnu razklada, da nima pravice, mu tega dovoliti in tla   mu  gre   za   glavo,   ako   bi ga ne bilo nazaj.    ?)To jaz dobro vem,   da nimate pravice,   al zakrijete me le vendar, ako hočete,   kakor že bodi;   da   pa  mislite,   da   me ne bo nazaj, to me žali. Vi ste mi bili zmirom dobri, in zdaj mislite, da smo mi Gorjanci tako nehvaležni lažnjivei",  — in solze so   se mu uderle.    Desetnik   ga  gleda — spomnil se je menda tudi   svoje   domačije — in:   „idi v Božje ime — mu reče — v  tvoji   volji je  moje življenje41.    Kakor veter jo popihne Sučavan v svoje planine. V osmih urah je bil z vsem orožjem in drago brtljag-o doma.   Kakošno veselje domačih!    „Klemen je prišel,   Klemen  je doma!"    Mislili so, da ostane.    Al huda žalost jih obide,   ko  jim   pove,   da v kratkih  urah   mora  odriniti   in drugi   dan   v Ljubljani   biti. Kaj so mu prigovarjali, kaj ga prosili,   oče in mati se jokala,   sestre in bratje so   se   ga   oklepali — ves omamljen britke  žalosti  je stal   med   njimi, — al potrtega   srca   pa možko jim reče: „Jaz sem prisegel in svojo besedo dal — moram zvest biti."   In šel je.   Drugi dan je bil v Ljubljani. Ali ne  bi  se kteri naših  pesnikov tega predmeta   lotil? — Prejšne leta  je res precej   begunov   bilo   po sučavskih planinah, pa toliko tudi ne, kolikor je bilo hruša in hrupa. Jaz tega zagovarjati nečem,   ker jih je  dosti nedolžnih zavoljo te napake moralo v belo suknjo, pa le toliko povem, če je kak   begun   v to zavetje  prisopihal,  je   moral   pošteno   in čedno živeti,   ako je hotel   v soseski   ostati.    Resnobno in ostro mu je povedal gospodar postave in šege, kar zadeva cerkev, dom, delo itd.; kdor se tega ne drži, mora ne samo hišo,   ampak tudi Zolcpah zapustiti.    Ce ga le eno nedeljo v cerkev ni,   ali da če  se kaj napčnega  zve,   ga na prvo gospodar opominja; — če še enkrat kaj takega se   pripeti, mu kratko slovo   da,   prihodnjo   nedeljo   pri   cerkvi drugim gospodarjem pove,  — in begun ni dobil več službe v fari; moral je iti.    To je storilo,   da  se je   nravni značaj posa-mesnega  beguna moral zboljšati,   in jaz mislim,   če   bi vse soseske tako ravnale, ne bi bilo treba ne poselskega reda, ne poselskih bukvic, ne poselskih postav.  Krsanska ljubezen <lo poslov, in če ne ubogajo, žolcpahska kratka pravda — pa bi bilo!
Med tem, da mi posclske zadeve tako pretresamo, obstoji Jaka, rekoč: „No, zdaj se pa nista več kosa zaiti; z Bogom!" —- pa se vrne nazaj. Zdaj je pa Tonče moj jel pešati. Po koreninah in skalovju je čudne skoke produciral in vavek me klical, naj ga ne zapustim.   Mene je pa želja
gnala, svojega preljubega rojaka in soseda čez Savo, gosp. župnika (fajmoštra) skoraj viditi; zato sem težko težko po-čakoval; vendar ni moglo biti drugač; smejaje sem Tončka gledal, kako je kislega lica pa zmirom v smehu, zdaj ska-kaje zdaj po vseh štirih kobacal do mene. Srečna prideva do Savi ne. Zdaj sva pa doma. Počkaj malo! — Jaz brvi nisem štel in mostičev, pa tega se še spominjam , da čez kako uro je Tonče djal: „če bi za gotovo ne vedil, da danes iz jezera prideva in da lagune ne romonijo ne donijo, da po njih postrve ne švigajo, da njih voda je kalna in motna, ne bistra in krhka kot naša Savinčica — skoraj bi mislil, da sva v Benetkah!" — Al šale je bil skoraj konec. Strme sva občudovala naravo, ktero si Ti Vsegamogočni! tako čarobno in veličansko semkaj postavil!                    (Dal. sl.)
93
108
Spomini.
H.
v
Zolcpah — Sučava.
(Dalje.)
Soteska, rekel bi, gnječa, vČasi komaj kake sežnje široka, komaj da si Savina svoje bistre valove prerine, skale visoke, da jih oko komaj doseže, so nagnjene ena k drugi od obeh strani, kakor da bi se nad taboj hotle objeti in zarasti za veke — in na enkrat se ti odpre na desno prijetna dolinica, od kraja tako plodna, tako živo zelena, da strme obstojiš, odkod med sivim mrtvim pečevjem tako zeleno življenje! Od deleč vidiš pešuato podnožje ponosne ojstrice, ktere brezdna in jarki večni sneg hranujejo. Malo jih je, kteri bi ji bili na glavo stopili; zadnji, kar jaz vem, zdi se mi leta 1857 ali 58, naš učeni, nevtrudljivi in ljubeznjivi rodoljub , spoštovani župnik Mozirski, slavni zgodovinar in pisatelj celjske in laške kronike, gosp. Ignaci Orožen. Živil! To je logarska dolina, in memo glasovite Logarjeve Mice, ktera je tako močna, da je dosihmal še vsakemu kos bila, prideš do slapa in do drugega vira Sa-vine. Eden je više gor v Matkovem pod Grintovcom ; sem bil le enkrat leta 1852.
Mimo logarske doline, v ktero sem za takrat le po-špegal, greva naprej. Savinica je včasih tiho kramljala in šeptala, kakor da bi hotla povedati o sreči svoje mladosti, o solnčnih žarkih, kteri se vsaki dan v njenem slapu kopljejo, o postrvicah, svojih otročičih, kake vesele igre in plese da imajo med saboj, — včasi je pa hudo hudo zagromela, kakor da bi se raztogotila, spominjaje se, da mora ponosne mecesne in velikanske hojke, ktere so njene tovaršice noč in dan, zimo in leto, ktere jo sončijo in hladijo, da jih mora v platanice zdrobljene nositi na svojih valovih v ptuji, sebični svet. — Zdelo se mi je, kakor da bi imela tudi svoje občute, svoje srce!
Naprej — naprej čez mostiče in brvi. Naenkrat ti hoče strašno pečevje v sredi Savine pot zapreti. Grozovito grmijo pod skalovjem divji, razdraženi valovi, jezni in od jeze peneči, da jim hoče kaka moč se ustaviti in starodavno pot jim zabraniti.   Ti pa na brvi stojiš, in:
Simo prispej ti popotnik mi mili! Stopi na brv mi visoko viseča, Pristopi pa s srcom si rahlo čutečim , In nad potokom tu tiho šumečim In nad slapom tam votlo groraečim In nad valovom srebrno penečim In nad skalami v nebo kipečim': Divi mi s okom se, solze ronečim! Zdaj se pa soteska počasoma   širi — en ovinek — in stari zvonik se nama  prikaže.    Vesela,   radostna pospešiva svoje korake, cilindra v rokah, čez pokopališče krog; stare gotiške pa  prav  prijazne cerkve,   posvečene  Materi Božji, devici   Marii  snežnici;   nekoliko   postojiva — in   po   zeleni trati stopiva v prijazno županijo.
„Janez! duša! Prvikrat se mi je tedaj odprla Tvoja hiša, in od tistihmal nekteri, nekterikrat!! — Vesel in otožen, iz doma in iz ptujine, skoz iglo in čez Olšovo, sam in v drušini sem prišel do Tebe. Spremenilo se je mnogo, mnogotero; sva nektero drago srce pokopala, na nekterem grobu se solzila; viharji časa so mnogo mnogo podrli in prevrgli — ali Tvoje planine še stojijo nepremakljive, vedno resnobne in strme, naj jih črni oblaki tamnijo, naj jih solnčni žarki zlačijo; in Tvoje srce — zmirom tisto, vedno milo, vedno blago, ali ga je tresla burja težav in krivic, ali ga mečila solza britkosti ali prijatla rosno oko, ali ga veselila prijazna pesem ali brata prehod, vedno milo, vedno blago, vedno zvesto. Vem, moj Janez! da bi Ti le dušo žalil, ako bi le količkaj povedal, kako si naju Ti prvikrat sprejel. — Saj Tvoja staroslovanska gostoljubnost, Tvoja nježna, naravna prisrčnost je znana vsakemu , kteri je kdaj s ktero nogo stopil v Tvojo hišo, sluje po širokem svetu.
Ko sem bil drugikrat s svojo nedavno vakancno gardo pri Tebi, in mladež se je na trati veselila v pesmih in igrah svoje mladosti, in midva sva sedela na klopi, sva gledala gor v Radoho in čudil sem se marljivosti in naravni neutrudnosti našega roda, kje tam gor pod pečevjem so imeli svoje setve, kaka težava, koliko znoja in truda, da si svoj vsakdanji kruh prisluži! Vesel sem se čudil mirnemu, v ljubezni zastopnemu življenju brez pravde in prepira. In spomnil sem se, kako beremo v nemških touristih: „Ein Hauptcharakterzug des Slaven ist granzenlose Tragheit" — in kako smo pozimi leta 1850 — 1851 v „Augsburgercia brali: „In Sulzbach, vvelches mitten im beriichtigten Birn-baumervvalde liegt, der sich von Klagenfurt bis Carlstadt erstreckt, mordet und sengt der dortige aufruhrerische Adel in Verbindung mit deu Bauern auf mehrere Meilen im Um-kreis" itd., saj smo to v wNovicahu brali: Onda sem si zapisal:
Hej Slavia predveka! nemoj se splašiti,
Dok straže Ti meje snežniki slaviti.
Hej Slavia prekrasna, velicanska, premila!
Se vžugala nije Te vragova sila!
Hej značaj slovanski! prisrčni, preblagi;
Zapsovan, pregrajan, češ vendar sloveti,
Kak budu vsi Tvoji oholi sovragi
Vec davnej  neznani, podreni in kleti!
Lenoba slovanska gde više kraljuješ
Neg' ovde pod Radohe golem skalovju?
Gde lakomnost ali sebičnost panuješ?
Kaj ne? u župnije postrežnem domovju
Tud laž ino hlimba ste tukaj domači ,
Ste prost'ga Slovenca navadni zvijači! —
Naj bo! Možko pretrpi in dobro si glavo izuri!
Saj se tudi za Te! moj rod! neprenehoma suče
Udesa bliskno kolo; in če sedaj odspodej
V blatu neznanstva tieiš, — češ take doči na vrh*.
aug. 1853.
Kaj bi še dalje o tistem potovanju povedal, moj Tone! Pomagaj mi! Kako srčno so naju blagi Lučki g. Crepinšek sprejeli, kako si se Ti smejal drugi dan, ko si našel na križcu napis: „Tukaj počiva Nace — J. — ta spodnji. Umrl je 34 let star. Bog mu daj večni mir in večna luč mu naj sveti v letu 1849.u — Ti si ga miloval. — Kako
109
so naju, ko sva memo Raj neka rja in Mokrinovega mosta — (!!) v Mozirje prišla s tedajšnimi veselimi bogo-slovci gg*. Jerajem, Kovačičem, Pinterjeui, Ulagom in drugimi, gostovali rajni Ročiški pesnik g. Lipold! Bog jim daj dobro! Kako prijazno so naju prenočevali blagi Paski g. Filež! Kako sva drugo jutro s ??gospoda (j<a& s^o^rjv gospod44) Antonom šla na Dobrič, Goro oljko, (Bog ve, kaj dela spomenar?) in se radovali prekrasnega razgleda, da ga nima ne škalska, ne savinska dolina lepšega, še pri M. B. za Cretoj ne, in še marsiktera druga dolina ne, — kako sva gosp. kaplanu palico za križavec prodala , kako so naju gospod Anton spremili do „Gorčina" in naji do Celja peljati dali, kjer sva se v mraku v mesto zmuznila, da naji nihče ni vidil, ko sva si najpotrebneje — nove cilindre omislila itd. itd.
Ah vse to mi še zmirom pred očmi stoji in v duši živi in bo živelo — tako dolgo, kot ona.
Leta so pretekle med tem in leta, veselega, — al žalostnega se več, — je mene dosta zadelo , pa pozabil ničesar še nisem — naj Ti bojo te vrste v dokaz; zakaj, na grobu davno prostih časov šepetajo zeleni listki spomina, kakor da bi se menili o komaj minulih trenutkih!
Drugi dan sva se ločila. Ti Tonče! si zletel na levo v svoje vesele slatinske gorice, kjer sva se 14 dni pozneje pri Stangropskemu sopet vidla; jaz sem se pa zibal in duval po železnici do Zidanega mosta, in za temnozeleno Savo, ktero sem solzen pozdravil kot staro tovaršico svojih mirnih otroških let, — kot zvesto prijatlico iz goreuske strani, — doli v plodne ravnine , v solnčne vinograde radostne meje Hrvaške.                                                         (Konec prih.)
116
Spomini.
v
Zolcpah — Sučava.
(Konec.)
Leta so pretekle med tem m leta!   —   Ln vsako leto,
—   le dve leti ne — me je vidila plečasta Radona , kako sem vesel priletel na perutah prijatelstva v svojo preljubo, tiho Sučavo. Yrčasi z veselim učencorn, včasi s kakim pri-jatlom, včasi sam, pa vselej došel sem s tistim veseljem, s tistim hrepenenjem, vselej bil seru sprejet s tisto Ijubez-njivo prijaznostjo, pa vselej se ločil s tisto žalostjo, vselej s tisto željo: da bi le bilo leto skoraj okoli in bi prišel spet srečni čas, ki bi me peljal spet v Tvoje krilo, na verno srce prijatla, ti tiho zavetje mirti in pokoja! In hodil sem. — Kakor prej skoz savinsko dolino memo Mozirskih, Ročiških, Saverjanskih, L'benskih in Lučkih prijatlov, skoz iglo, — tako tudi pretekle leta mimo Mžiškib, Črnskih, Koprivnških prijatlov, gostoljubnih, vrlih domo-rodcov — živili!! — čez Olševo dolj v mirno dolinico. Ah kako prekrasen pogled, ko stopiš na koroško mejo in vidiš pred seboj orjake štirske Švice, le samo — se ve da
—   od druge strani,   kakor  smo jih že vidili v teh vrstah.
—   Za slabe noge je vsaki pot težaven,   če pa še kolčikaj stopati moreš, si od ondot v dobri uri že doli.
Tako tudi lani. 19. avgusta se nas poda troje tovaršev iz postrežne dvorane prečastitega Črnskega gospod Janeza na pot. — Odjadrali smo ob kakih pol petih. Pri Koprivni-škem g. Janezu se oddahnemo, in ob kakih pol enajstih nas je že vabil poldanski dim žolcpaške županijc. Nekdanja prijaznost, nekdanje veselje! Pretresali smo minulo leto. Kaj milega? kaj zalega?
Po navadnem, z veseljem in prijaznim kremljanjem oslajšanem kosilu, vzamem, kakor vselej, spomenar v roke (kterega sta bivši vodja celjske gimnazije učeni o. Hartnid Dorfmann in komisar Henrik Knaffl utemeljila), da marši-kterega starega znanca ali prijatla saj tu v bukvah najdem in pozdravim, ker mi drugače na domači zemlji ni dano.
Začnem od tistega dne predlanskega leta, ko sem jaz Zolcpah zapustil, in berem in berem, in nekterikrat se oko nasmehlja dobro znani roki, davno prijaznemu imenu; al strast narodne ljubezni mi strese srce in solza navdušenja mi otemni oči, ko berem, — ali čaj moj ljubi, naj ti prej povem, kdaj in čigav se bere prvi slovenski vpis v spomenaru, v kterem je premnogo učenega, zanimivega, krasnega blaga v grškem in latinskem, nemškem in anglež-kem, laškem in francozkem jeziku nakopičenega. Prav, prav, po domače, prav prav iz dna slovenskega srca je vzet,
iz srca, ktero je menda samo in edino v sredi ptuje olike in omike si svojo domačo narodnost prihranilo, ki svoj jezik tako piše kakor ga slovenski duh govori, ki menda samo in edino prav slovensko v duhu nepopačenib, od strupa nem-škutarije še ne okuženih prededovih ali očakov čuti in misli;
—  lej prost vpisek je:
„Hribi, doline pokrivajo Cvet, Prijatli med njimi fe snidejo fpet
Vefelo shivet."
28. sept. 1833.
Od tistihmal se   nahajajo že  bolj   pogostoma slovenski vpisi, posebno od potujočih bogoslovcov in drugih učencov,
—  od leta 1850 že najdeš cirilico, tudi glagolski podpis, češko in poljsko.
Al kdo je pa predrl? Kdo celino kopal? Kdo se je predrznil v tako imenitno, oholo družbo učenih jezikov bornega siromačka, slovenskega pastirčka tudi za mizo posaditi — sicer s pohlevno, nježno besedo, pa vendarle, kdo?
Tisti, kteri je lani s trdno, moško roko zapisal:
Slovo Žolcpoharshim planinam!
It Bogom! hčere stare matere, mogočne Slave: Košata Radoha, visoka Ojstrica! Gorjata Rinka in zobata Olševa! Povzdigajte Slovencom bistre glave, Naj vrli sini bojo Slave!
Iz krila vašega Savina cista zvira,
Studenec bistroumnosti, moške moči, Planine cedi, ravnine rodovito porosi, Nam v ptuje kraje pot odpira, Mogočne plave tira.
Dereča Drava, svetla Sava in Savina Mogočne vode in slovenske sestre tri Vsaka po svoji stezi neprenehoma hiti, In te uči, slovenska rodovina! Kako se zadobi modrina.
V nebesa kažejo mogočni velikani, V nebesa vzdigajmo serce in oko Slovencom luč naj sveta vera bo! Le bistrimo si glave, ne dremaj m o zaspani Drugim rodom ne prodani!
Gorjaške glave, starodavne, le trdno stojite! Za pravico in resnico trdno stati, H o č' m o tudi mi, da bode Slava naša mati! Ve bistre reke nam pa neprenehoma rosite, Naj  bodo naše dela rodovite!
Pri svoji tretji in poslednji obiskavi 21. rožnega cveta 1861. Anton Martin Slomšek m./p., lavantinski škof.
Neke strani dalej pa bereš:
GRlava raduj se! Radujte se Slave sinovi! r*ovor zeleni ji spletajte radostni vsi! Oča prestavni spozna vas,  da ste njegovi, — gati! povzdigni se danes ponosna še Ti! GfMrom sveta naj razmeva se moška beseda, Hna! ki več ko njih tisuč sto drugih velja! ^nez jo govoril je; knez, ki mu Slava soseda ^5 siromaštvu in na prestolu b'la!
($Iave, po Tebi, o knez! poslavljeno pleme slovensko
^jubi Te! ah! in kako! vsaj  Te ljubilo vselj.
>li pa zdaj! Le poglej mi o knez! na Gorensko,  Dolensko
^se se oživi in trepti, — dal si nam novi živelj.
> n t o n ! Živi Te Bog, Ti mileno srce slovensko!
v 20. avg. 1861. Ptc. In to   — moj   slovenski   rod!   so   Žolcpahški  s p o-mini! *)
117
*) Morebiti, če se še kaj spomnim, se srečamo še kdaj v „No-vicah". Pisatelj. — (Bog daj obilo spominov! „Novicett hrepenijo po njih. Frcrf.)