UDK 811.163.6'367.62''15"
France Novak
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani
SLOVARSKA čLENJENOST BESEDJA GLEDE NA BESEDNOVRSTNOST INPOMENSKOST: ŠTEVNIK V 16. STOLETJU
V prispevku so iz del za Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja predstavljena naslednja vprašanja: splošna struktura slovarskega sestavka, členjenost besedja po besednih vrstah, iztočnicah in pomenih, ilustrirana predvsem s števniškimi besedami.
In this article the following questions from the work on the Dictionary of the Language of the Slovene Protestants of the Sixteenth Century are presented: the general structure of the dictionary article, the assignment of the vocabulary with regard to part of speech, entries and glosses, illustrated primarily with numerals.
Ključne besede: splošna struktura slovarskega sestavka; števnik; besednovrsto, iztočniško in pomensko členjenje; skladenjska vloga
Key words: general structure of the dictionary article; numeral; assignment of the vocabulary with regard to part of speech, entries and glosses; syntactic function
0	Izdelava zgodovinskega slovarja vključuje več dejavnosti: zbiranje in urejanje gradiva, strokovno usposabljanje za slovarske analize zgodovinskih obdobij jezika, izdelavo teorije slovarskega sestavka, veščino izdelovanja slovarja in končno ustvarjanje samega slovarja.
Vsaka od teh dejavnosti ima kako posebnost. Nekatere lahko razdelimo na več faz. Urejanje gradiva mora preiti veliko besednovrstnih in pomenskih analiz, preden je jasno, za katero besedno vrsto oz. besedo gre, zlasti je tega veliko pri pridevniku, števniku in zaimku. Pri pomenski analizi se je potrebno opreti na objektivne metode, ki dokazujejo pomen. Nekatere med njimi smo razvijali že ob delu za SSKJ, pri delu za zgodovinski slovar so objektivne metode še pomembnejše, ker izdelovalci niso aktivni uporabniki takratne norme.
Pri delu za Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja so vse stopnje teoretično in vzorčno že dosežene. Delo je in bo vseeno težko, ker je treba po začrtani poti analizirati bogato gradivo. V referatu bomo natančneje popisali vprašanje besedno-vrstnega, iztočniškega in pomenskega členjenja.
1	Tip slovarja je povzet v strukturi slovarskega sestavka. Ta naj prikaže vse potrebne podatke o besedi v 16. stoletju, pridobljene na podlagi analize popolnega gradiva. V načrtu je ves čas popolni slovar, ki ga omogoča popolni izpis. Ta nudi veliko možnosti, vendar tudi izzivov, ker je treba analizirati in razčleniti vso jezikovno resničnost: besede in enote, ki so večje ali manjše od besed, in njihovo delovanje. Zajeti je treba vse vloge teh enot v besedilih in jih pomensko in stilno predstaviti.
Teorija je v točkah povzeta v splošni strukturi slovarskega sestavka. V shemi za njeno strukturo so predvideni razdelki za vse podatke o slovarski podobi iztočnice.
Pri posamezni iztočnici so dejansko uporabljeni samo nekateri razdelki, in sicer tisti, ki so aktivni pri določeni iztočnici.
Za okvirni prikaz strukture lahko uporabimo kar shemo splošne strukture. Ta je takale:1
li: Glava (iztočnica):'
2i: druga osnovna oblika:
3i: slovnično zaglavje:
4i: oblikoslovno zaglavje:
5i: slovarski razdelek:	6i-1
6i: pomenska enota	6i-2
6i-1: oznaka pomena:	6i-3 6i-2: stilni označevalnik:
6i-3: opozorilo na besednozvezno	6i-4
rabo:	6i-5
6i-4: razlaga:	6i-6
6i-5: ponazarjalni del:	6i-7
6i-6: / (nestična poševnica):	6i-8: 6i-7: // (podpomen):
6i-8: a), b) ... členjenje pomenov
s črkami, del razlage je lahko	6i-9:
izpostavljen, npr. celo:	6i-10:
6i-9: pren.:	6i-11:
6i-10: • (frazeološki razdelek):	6i-12:
6i-11: romboid ( terminološki	8i:
razdelek):	9i: 6i-12: Sop. (sopoMENSKi razdelek): 7i: nova pomenska enota, označena 10i:
s številčno oznako pomena	lli:
ali poševnicama, je zgrajena po shemi, prikazani v 6i, in sicer
pod oznako Drugič, Tretjič itd.: Drugič
oznaka pomena: stilni označevalnik:
opozorilo na besednozvezno
rabo: razlaga:
ponazarjalni del:
/ (nestična poševnica): // (podpomen):
a), b) ... členjenje pomenov s črkami, del razlage je lahko izpostavljen, npr. celo: pren.:
•	(frazeološki razdelek):
♦	(terminološki razdelek): Sop. (sopomenski razdelek): Etim. (etimološko pojasnilo):
podatek o avtorju slovarskega
sestavka: prim. (vodilka): kazalka/kazalčno geslo:
Pri razlagah ima vsaka besedna vrsta nekaj posebnosti, čeprav so osnove pome-noslovja enake za vse besedne vrste. Tudi za tako imenovane slovnične besede lahko rečemo, da prehajajo v drugotne pomene na podoben način kot samostalnik.
Splošna struktura slovarskega sestavka zahteva, da so besede predstavljene celovito in vsestransko. Ker imajo posamezne besedne vrste različne vloge in tudi različne značilnosti v posameznih delih splošne strukture slovarskega članka, imamo izdelane posebne strukture za posamezne besedne vrste. V njih je opozorjeno na tiste značilnosti splošne strukture, ki so pri posamezni besedni vrsti specifične. Strukture so popisane v Merše, Novak 2001: 10-32 in prikazane z vzorčnimi gesli v Merše idr. 2001.
1 Shema splošne strukture slovarskega sestavka SJSPP 16. STOLETJA uporablja veliko črkovje in druge znake zato, da bo slovarske sestavke laže uporabiti pri računalniški obdelavi, ko bo program izdelan. Razporeditev točk in njihova vsebinska utemeljitev in popis, ki v shemi manjkata, sta prevzeta iz besedila Merše, Novak 2001: 7-32, obogatena s kasnejšimi raziskavami ob izdelavi Besedišča 2006, in elaborata za računalniški program, ki ga je izdelala M. Merše.
Splošna struktura slovarskega sestavka vključuje vsa vprašanja, ki smo jih raziskali, opažali in predvideli, da naj bi jih zajel popolni zgodovinski slovar kakega obdobja. če analizator kakega vprašanja ne bi teoretično dovolj dobro že samodejno obdelal, bi bil nanj opozorjen že prek vzorca. Tudi pri vprašanjih, ki še niso dovolj raziskana, bi morali biti podatki o njih pri navajanju gradiva natančni in dovolj izčrpni. Tako vprašanje je tonemski naglas v Poskusnem snopiču. Teoretično ni rekonstruiran, sporočeni so pa vsi podatki, ki pričajo o njem.
Že splošna struktura slovarskega sestavka je toliko natančna, da zahteva od vseh sodelavcev veliko teoretičnega znanja, analitičnih postopkov, hkrati pa ob izkušnjah tudi vzorce za analize. če analize niso v skladu s temi dejstvi, je napaka. Računamo pa lahko, da je kak jezikovni pojav strukturno težko določljiv. Takih stvari ne moremo preskočiti, temveč je pri njih treba povedati, kar je možno, drugo pa pustiti odprto.
V	shemi splošne strukture imajo za naša vprašanja osrednje mesto naslednje točke: 1i: glava (iztočnica); tu gre za vprašanje, kdaj gre za novo samostojno besedo; 3i: slovnično zaglavje; tu gre za podatke o besedni vrsti in drugih pomembnih slovničnih podatkih; 6i: pomenska enota; tu gre za pomene oz. pomen besed, ki je določen z razlago, stilno oznako in z zgledi iz gradiva; 7i: nova pomenska enota; tu gre za reševanje večpomenskosti; končno tudi 11i: kazalka, ki kaže, kako iščemo, kje so kake posebnosti predstavljene.
2 Prvo vprašanje, ki ga bomo obravnavali, je čenitev na besedne vrste.Teorija o besednih vrstah je zgrajena na podlagi rešitev v SSKJ2 in razprav, ki so se ob njem razvile. Kritika je opozarjala na smiselnost geselskega ločevanja števnika po besednih vrstah. Tu so zlasti dela J. Toporišiča, ki so v zvezi s SSKJ ali se dotikajo oblikoslovja, npr. Toporišič 2003: 47-42, 62, 138-139, 297-298. Druga teoretična postavka je zgrajena na analizah bogatega gradiva, v katerem so skladenjske vloge besede.
Skladenjske vloge besednih vrst so zelo značilno različne. To dejstvo igra pomembno vlogo pri enakozvočnicah. Že načela pri izpisovanju so zaradi obilice gradiva zahtevala členitev besed po besednih vrstah, da je bilo gradivo smiselno razdeljeno. To se je najdosledneje pokazalo kot nujna in dobra rešitev pri kategoriji posamostaljeno pri pridevniku, ker je ta kategorija v 16. stoletju zelo močna. Kasneje se je tudi pokazalo, da ni dobra rešitev, če prehode v drugo besedno vrsto obravnavamo pod isto iztočnico, ker so pri takih rabah tudi nekatere slovnične lastnosti besede različne, zato smo tudi pri drugih besedah, ki so v različnih besednih vrstah, uveljavili načelo druge iztočnice.
V	načrtovanem slovarju se upošteva besednovrstnost kot kriterij za členjenje besed na iztočnice. Tako je beseda, ki je prešla v drugo besedno vrsto, četudi na zunaj ne kaže novih tvorbenih značilnosti, predstavljena kot samostojna iztočnica, označena s številčnim eksponentom. Zaporedje besednih vrst pri enakozvočnih iztočnicah je določeno s posebnim določilom (SJSPP PS 2001: 11).
Tako imamo pri sedem naslednje iztočnice.3
2	SSKJ je ob nekaterih besedah obravnaval ne samo večpomenskostne razvoje, temveč tudi besednovrstne. Pomensko in besednovrstno jih je pa primerno opisal.
3	Sedem bo glede na iztočnice v slovarju drugačen kot v Poskusnem snopiču.
sedem 1 sam. - ♦ P: 1 (DB 1584)4
sedem 2 posam. tudi nepregib. posam. ♦ P: 6 (TE 1555, TT 1557, TT 1577, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
sedem 3 štev. ♦ P: 6 (TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, DPr 1580); štev. tudi
neskl. ♦ P: 6 (TE 1555, TT 1557, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
sedem 4 [del glav. štev.] - ♦ P: 4 (TT 1557, TL 1567, DB 1578, DB 1584)
sedem 5 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 4 (TT 1557, TL 1567, DB 1578, DB 1584)
sedem 6 [del besed. zveze] - ♦ P: 2 (DB 1578, DB 1584) (Besedišče 2006)
V SJSPP bo načelo besedne vrste izpeljano popolno. Vsaka beseda, ki prestopi v drugo besedno vrsto, je osamosvojena, tudi če je njena konverzna raba redka. Tako je dosežena večja preglednost besedja, prikazano bogastvo jezikovnih možnosti in ilustrirana jezikovno ustvarjalnost v tem obdobju.
Pri kategoriji nedoločnih količinskih izrazov je še nekaj besednovrstnih težav. če gre za njihovo uporabo s števnimi samostalniki, jih uvrščamo med števnike: Izraz pol v zvezi pol svinčnikov sem že porabil bi uvrstili med števnike, medtem ko bi zvezo pol svinčnika pustili zunaj te kategorije. Zaradi rodilnika uvrščata ta tip Toporišič na zgoraj citiranih mestih in SP 2001 med samostalnike. Moti še vedno tip pol osem krajcer, kjer bi bila morda možna še kaka druga rešitev, ko bo zbranih dovolj podatkov. Zdaj je ta zgled rešen kot sklop: osem [del besedne zveze]-, pol [del besedne zveze]-.
Pri določitvi iztočnice je najvažnejše, če se lahko naslonimo na sobesedilo. To je odločilno, saj so vse trditve v slovarju narejene na podlagi gradiva iz besedil. Popolni izpis je dober zaradi tega, ker vključuje vse resnično življenje kake besede. Res imajo nekatere besede veliko gradiva, druge pa malo, vendar je tudi to pomemben podatek o besedi v določenem pomenu. če beseda v besedilih ni potrjena, se naslonimo na drugotne podatke. V DB 1584, III: Cc Vla imamo za CrajnTki Nijhter, Nizh; Corofhki olik. Besedica ima literaturo, npr. Bezlaj ESSJ III, 247. Tu je vprašanje besedne vrste, ker sta nič in ništer večiztočnična (Besedišče 2006). Ker se navedbe v Registru nanašajo na konkretna mesta v Bibliji, so pogosto besednovrstne oznake določene na podlagi takih mest. če to ni mogoče z zanesljivostjo narediti, je namesto besedne vrste črtica, torej olik [nič] - (Besedišče 2006). Vprašanje ostane do nadaljnjega odprto, nadaljnje raziskave pa lahko vržejo na problem novo luč. Metoda je dobra, da se prehitro ne odločimo za kako slabšo rešitev.
Ker je natančna besednovrstna členitev besedja ob sedanji jezikovni zavesti v povprečju še šibka, saj je človek izpostavljen navadi, da se na hitro odloča po ustaljenih trditvah in navadah, je teoretična podlaga za besednovrstne označbe zelo pomembna in pogostoma so pri tem potrebna zamudna sprotna raziskovanja. Prim. Merše 2004.
Pri števniku gre zelo pogostno za posamostaljeno rabo, kar zahteva novo iztočnico. Poleg tega imamo pri števniku še pomemben pojav, pri katerem ne gre za konverzijo, ampak gre za bistveno sestavino števnika; to je samostalniško obravnavanje števične enote v številčnem sistemu in same številke kot označbe za stvari na določenem mestu
4 Navedki, ki so označeni z Besedišče 2006, so vzeti iz zbirke Besedišče biblijskih prevodov slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ki je izšla leta 2006 v nemščini, glej Besedišče 2006. Besedišče jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja je vmesna faza in pomemben priročnik pri izdelavi Slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja.
v številčnem sistemu. Števnik je torej že po svoji naravi lahko pridevnik ali pridevniška beseda, samostalnik in prislov, lahko je pa tudi morfem za nove tvorjenke, ki prinaša številčno oz količinsko vsebino.
3	Drugo vprašanje, ki ga bomo obravnavali, je členjenost besede, na primer, na dve samostojni iztočnici znotraj iste besedne vrste. Tu opažamo razvojno podoben postopek kot pri večpomenskosti, samo da so razlike večje, četudi razložljive. Novost je bila zaradi različnih okoliščin tako pomembna za jezik in tako uveljavljena, da je najboljša rešitev samostojna beseda, v slovarskem okolju iztočnica, npr.
sam 1 prid. ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575,
TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
sam 2 zaim. kaz. ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ
1575, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
sam 3 zaim. samosti ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567,
DJ 1575, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
sam 4 [del besed. zveze] - ♦ P: 3 (TT 1560, TT 1577, TT 1581-82) (Besedišče 2006)
Opozarjam zlasti na sam 2 in sam 3, ker je pri njima zaimkovnost različna, v sam 2 gredo zveze, ki poudarjalno pokažejo, da je samostalnik v odnosnici udeležen v dejanju, npr. od tiga tudi S. Peter Jam ... Prizhuie TT 1560: b 2a; de dellu Jamu sadojti fvojga Mojftra hvali DB 1584, I: 279a; je pakfam per febi zviblal DB 1584, III: 67 a, medtem ko gredo v sam 3 zveze, ki opravljajo vlogo, da poudarjajo samost samostalnika, npr. inu jeft fem fam oftal TT 1560: 18 b; Ozha mene nepufti famiga DB 1584, III: 52 a. Pod iztočnico sam 1 prid. uvrščamo vse skladenjske vloge, ki imajo pridevniški značaj, npr. de Zhlouik nei le odfamiga Kruha shiu DB 1578: 156 a; Ali le fam GOSPVD ferce gvifhnu dela DB 1584, I: 322 b. Prim. ESSJ 2, 1980: 589-594.
4	Tretje vprašanje, ki ga bomo obravnavali, je večpomenskost znotraj iztočnice, torej iztočnice. Tudi pri delitvi na pomene se naslanjamo na tipične zveze, značilne za posamezno pomensko skupino. Postopek je podoben, kot smo ga videli pri besedno-vrstni določitvi, vendar ni tako izrazit. Razlike moramo iskati v večjih podrobnostih. Največje razlike v skladenjskih vlogah so namreč med besednimi vrstami. Razlike so tudi pri pomenih. Besedo pomensko členimo po spremembah v tipičnih zvezah. Do novega pomena pride, če beseda dobi kako novo zvezo ali pa izrazito spremeni kako staro zvezo. Načeloma gre za drugotni pomen, če se pri besedi pojavi skladenjska vloga, ki pripada drugi pomenski skupini. Za pomensko tančino gre, če kaka pomenska lastnost postane nenavadno močna. Prim. Novak 2004: 65-72.
Števnik ima na tem področju omejene možnosti, zlasti, če ga primerjamo s samostalniki ali glagoli. Računati je treba s tem, kam in kako je možno števniške lastnosti prenašati na druga področja. Pri drugotnih pomenih gre večinoma za kako posebno vlogo števila v življenju, zaradi česar pride pogosto do dvobesednih izrazov, ki jih štejemo večkrat med terminološka poimenovanja, ali pa uporabo kakega števila za nenatančno, približno obravnavo količine, za kako zelo majhno ali pa izredno veliko količino, s tem pa tudi takšno vrednost, ali za kako čustveno razmerje pri kaki količini. V biblijskih besedilih so nekatera števila pomembna in se večkrat ponavljajo.
členitev pomenov pri iztočnicah je prikazana z razlagami posameznih pomenov. Te so tipsko določene, da se izogibamo približnemu naštevanju misli o pomenu. Zgledi, ki dokazujejo in izpričujejo pomen, so predstavljeni po skladenjskih vlogah. Vrstni red drugotnih pomenov je določen po moči pomenotvornih procesov oziroma večpomenskostnih vrst in po pomembnosti drugotnih pomenov.
Izbiranje zgledov, ki je tudi pomembno strokovno opravilo, je razloženo in praktično preskušeno v Poskusnem snopiču. Poleg skladenjskih vlog so pri izbiri glavna načela avtorstvo, pogostnost, stilnost, zvrstnost in popolnost. Vsaka vloga, ki jo pomen opravlja v 16. stoletju, naj bo v slovarju predstavljena.
Teorija o besednovrstni členitvi besedja kakor tudi teorija o enakozvočnicah in teorija o členitvi drugotnih pomenov se je razvijala ob izdelavi alfabetarijev in Poskusnega snopiča, ob pripravi Besedišča ter ob drugih praktičnih analizah. Zgrajena je na domačih in tujih teoretičnih dosežkih v slovničarstvu in slovarstvu, na raziskavah posameznih sodelavcev, povzeta je v Uvodu in praktično preizkušena na izbranih iztočnicah Poskusnega snopiča.
5	V referatu bomo posamezne trditve o besednovrstnem, iztočniškem in pomenskem členjenju konkretno prikazali zlasti s števnikom v 16. stoletju. Takratni števnik je zelo primerljiv z današnjim. V 16. stoletju ima vrsto značilnih in tipičnih pojavov. Bolj izrazito kot danes se uporablja sklonljivost in nesklonljivost, izredno pogostna je po-samostaljenost. Pri njem je treba upoštevati še številne količinske izraze, ki količino določajo približno. Kadar določajo samostalnike, gre za števniško besedo, npr. veliko ljudi, podobno kot deset ljudi, ko pa določajo glagole, gre za prislove, npr. desetič povedati, veliko govoriti, podobno kot hitro govoriti. Števniške besede se pogosto po-samostaljajo. Drugačni samostalniki pa so števniki kot »enote določene količine« ali »poimenovanja stvari na številčno določenem mestu«.
V našem jezikoslovju je bila števniku praviloma posvečena precejšnja pozornost. čeprav zgodovina tega vprašanja ni stvar tega sestavka, naj omenim vsaj Miklošiča 1868-1874, V: 51-70 in Ramovša 1952: 108-115. Že dolgo je števnik pomembno in zapleteno slovnično in leksikografsko vprašanje (Toporišič 2003 [iz leta 1974]: 45; Tafra 1989). Naše slovarsko prikazovanje števnika je prešlo od SSKJ bogato pot. SSKJ je v znatni meri zaradi skrbno zbranega bogatega gradiva in zaradi analitičnih postopkov pomenske analize gradiva dobro popisal pomensko stran kategorije. Pri delu za Slovar slovenskih protestantskih piscev se naslanjamo na teorijo o skladenjskih vlogah posameznih besednih vrst in ugotovljamo, da je pri navajanju gradiva, pri dokazovanju pomena z zvezami, najboljša rešitev, da različne besede tudi pri iztočnici osamosvajamo (Merše 2004). Pomembna opora pri tem delu je bil sistem prikazovanja števniških besed v SP 2001.
Števniška beseda ima poleg členjenja po besednih vrstah, členjenja po iztočnicah, ki so osamosvojene besede, in večpomenskega členjenja, o katerih teče beseda v tem sestavku, tudi številne druge lastnosti, predvidene tudi v strukturi števniškega slovarskega sestavka, vendar o njih, čeprav so zanimive, v tem sestavku ne bomo govorili.
6	Najprej si bomo ogledali, kako je števnik prikazan v Bohoričevi slovnici leta 1584, v kateri mu je posvečeno razmeroma veliko prostora, na kar opozarja K. Ahačič (Ahačič
2007: 360). Opozarja tudi na odstopanja od Melanchtona in na izvirne Bohoričeve rešitve (Ahačič 2007:165, 316). Razmišlja tudi o možnih Bohoričevih virih za števnik (Ahačič 2007: 132-135).
Poglavje o števniku je uvrščeno proti koncu poglavja o imenu (Nomen), pred Zaimkom (Pronomen) BH 1584, 69-76. Obravnava naslednje razdelke: Cardinalia (Glavni števniki), Ordinalia (Vrstilni števniki), Multiplicata numeralia (Množilni števniki), Ponderalia (Pomnožni števniki), Distributiva (Porazdelitveni števniki), Adverbia-lia (Prislovni števniki), Temporis (časovni števniki), Numeralia in rius (Števniki na -er/-ek) Bohorič 1584 [1987]: 69-76.
7	Preden si bomo nadrobneje ogledali števniško kategorijo v besedilih 16. stoletja, si poglejmo tiste lastnosti, ki so za tisto obdobje tipične in skupne.
Števniki se zapisujejo nekoliko drugače kot danes. Skupaj se pišejo števniki, ki se zapisujejo z eno števko, in števniki, ki so na zunaj izpeljanke (dvajseti). Že zloženke se pogosto pišejo narazen, npr. sedemsto(sedemsto/sedem sto). Kakor hitro pa gre za sklope, je pisava nai^zen prevladujoča, npr. na zheterti inu dvajffeti dan tiga Me/za DB 1584, II: 125 a.
Vsebina literatura 16. stoletja ni taka, da bi v njej bili obsežno zastopani vsi števniki. Edini sistematični pregled je podan v BH 1584, a ta je naslonjen na latisko in nemško realnost. Pri visokih številkah je malo možnosti za pogostnost. Najpogosteje sta rabljena glavni in vrstilni števnik. Tudi pri drugih vrstah nahajamo že v teh besedilih osnovo kasnejšega razvoja števnika v knjižnem jeziku.
Besednovrstno je števnik zapletena kategorija. Najprej je obravnavan kot pridevniška beseda, ker določa samostalniško besedo glede na število. Števnik je tudi samostalniška beseda, ker sta „številčna enotam» ali pa „označba česa^> samostalnika. Števnik ima tudi prislovnost. Zaradi tega bi lahko uporabili tudi delovno poimenovanje pridevniška beseda.
8	Pregled števnikov po vrstah. Najprej se ustavimo pri glavnem števniku. Kot glavni števnik besedo obravnavamo, ko ima vlogo prilastka pri označevanju števila samostalnikov ali povedkovega določila, npr. dva svinčnika, pet svinčnikov, svinčnika imam dva, svinčnikov imam deset. Razmeroma zelo pogost je prilastek.
Zelo razgiban, pregleden in obširen je Bohoričev popis glavnega števnika (eden-miljar »milijon«). Pri prvi enici presenečata obliki edna, edno za ženski in srednji spol. Takoj nato sta za srednji spol navedeni obliki Dvuja in Truja. Vendar obliko truja ovrže že Bohorič sam, ko pravi, da je oblika tri za vse tri spole (BH 1584: 71). Kategorija je bila že takrat zelo ustaljena, vendar ima še nekaj posebnosti v oblikah in pisavi, na kar bomo opozorili v analizi rabe v besedilih.
Glavne števnike bomo najprej pregledali kar po števnem zaporedju. Za ilustracijo navajamo prikaze iz: Besedišče 2006.5 Teoretični prikaz in utemeljitev Besedišča sta prikazana v uvodu k nemški izdaji (Merše idr. 2006: 101-111).
5 Gre za Besedišče slovenskih biblijskih prevodov 16. stoletja V Sekciji za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. Najprej je to kartoteka oziroma kartoteke občnoimenskega besedja slovenskih biblijskih prevodov 16. stoletja, opremljenega z besednovrstno--slovničnimi oznakami in navedbami vseh del, kjer se iztočnica uporablja. Potem gre za popis iztočnic z besednovrstno-slovničnimi označbami tega besedja in navedbami del v posebni datoteki. Ta popis je bil objavljen v nemščini leta 2006 (Biblia slavica). Prim Merše idr. 2006.
9.1 En -a -o je števnik in tudi osnova za tvorbo kar nekaj besed, ki imajo svojo iztočnico, nekaj je besednovrstnih, nekaj je pa zgolj besednih. Kot števnik jo obravnavamo, kadar ima pridevniško vlogo, in sicer kot prilastek ali povedkovo določilo. Zaradi številnih iztočnic se ta beseda kot števnik uporablja dokaj redko in včasih je še okrepljen z besedicami, kot so le, sam, dini, edin, npr. Inu hozhem le en edin folk is nyh fturiti DB 1584, II: 78a ; Abraham je bil en *fam Mosh ... * edin DB 1584, II: 76a.
En je osnova za razvoj številnih slovarskih besed oziroma iztočnic. V biblijskih besedilih imamo takole sliko:
en 1 [k štev.] posam. ♦ P: 10 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, DJ 1575, TT 1577, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
en 2 [k zaim.] posam. ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567,
DJ 1575, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
en 3 štev. ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, TT
1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
en 4 [del glav. štev.] - ♦ P: 1 (DB 1578)
en 5 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 1 (DB 1584)
en 6 zaim. ♦ P: 11 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
en 7 člen ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, TT
1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
en 8 [del besed. zveze] - ♦ P: 2 (TT 1560, TT 1577) (Besedišče 2006)
Že v 16. stoletju so imeli nekateri pogostni števniki kot posamostaljeni posebno obliko. Tu je bila eden. Preslikava podatkov iz Besedišče 2006 kaže, da je bila neustalje-nost kar precejšnja.
eden 1 sam. - ♦ P: 1 (TT 1557)
eden 2 [k štev.] posam. ♦ P: 9 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, DJ 1575, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
eden 3 [k zaim.] posam. ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567,
DJ 1575, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
eden 4 štev. ♦ P: 8 (TE 1555, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, TT 1577, DB 1578,
TT 1581-82); štev. tudi neskl. ♦ P: 2 (TT 1557, DB 1584)
eden 5 [del glav. štev.] - ♦ P: 2 (DB 1578, DB 1584)
eden 6 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 1 (DB 1584)
eden 7 zaim. ♦ P: 5 (TT 1557, TPs 1566, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584) eden 8 člen ♦ P: 2 (TE 1555, TT 1557) (Besedišče 2006)
Ta dva iztočniška modela lepo kažeta, da ima prvi števnik izredno bogato besed-novrstno in tudi drugo iztočniško razčlenjenost.
Števnik dva ima že manj možnosti za tvorbo novih besed. Spet poglejmo v Besedišče 2006.
dva 1 sam. - ♦ P: 1 (TT 1557)
dva 2posam. ♦ P: 8 (TE 1555, TT 1557, TL 1561, TL 1567, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
dva 3 štev. ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575,
TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
dva 4 [del glav. štev.] - ♦ P: 3 (TT 1577, DB 1578, DB 1584)
dva 5 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 1 (DB 1584) (Besedišče 2006)
Števnik tri je bil v 16. stoletju oblika za vse tri spole. Bogastvo novih besed izgine. Spet preslikajmo ustrezni del iz Besedišča 2006.
tri 1 sam. - ♦ P: 1 (TT 1557); sam. - neskl. ♦ P: 1 (DB 1584)
tri 2posam. ♦ P: 5 (TE 1555, TT 1557, TL 1561, TT 1577, TT 1581-82)
tri 3 štev. ♦ P: 8 (TT 1557, TT 1560, DJ 1575, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82,
DB 1584)
tri 4 [del glav. štev.] - ♦ P: 5 (TT 1557, TL 1561, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584) tri 5 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 1 (DB 1584)
Spoznamo standarden nabor besednih možnosti pri nizkih števniških besedah. Tudi tu je posebna oblika za posamostaljenje pri moškem spolu, ki je kasneje prešla kar v obliko moškega spola, ampak v začetnem obdobju še ne.
trije 1 posam. ♦ P: 4 (TT 1557, TL 1561, TT 1581-82, DB 1584)
trije 2 štev. ♦ P: 9 (TE 1555, TT 1557, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, TT 1577, DB 1578,
TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006)
Števnik štiri (za vse tri spole) se sicer vključuje v navadno shemo tvorb novih besed. Poglejmo Besedišče 2006.
štiri 1 sam. - neskl. ♦ P: 2 (TT 1557, DB 1584) štiri 2posam. ♦ P: 2 (TT 1581-82, DB 1584)
štiri 3 štev. ♦ P: 7 (TE 1555, TT 1557, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
štiri 4 [del glav. štev.] - ♦ P: 5 (TT 1557, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584) Za moški spol je tudi oblika štirje, toda v 16. stoletju se je ob njej rabila tudi še štiri. štirje 1 posam. ♦ P: 4 (TT 1557, DJ 1575, TT 1581-82, DB 1584). Zgled: tiga Jo Jhtirje nejli DB 1584, III: 20a. Poleg tega je posam. tudi štiri, npr. Potle pride Alexander, inu ty Jhtiri kir Jo sa nym Krajlovali, kir neJo bily njegoviga roda ni krij DB 1584, II: 88a.
štirje 2 štev. ♦ P: 6 (TL 1561, TPs 1566, TL 1567, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82) (Besedišče 2006)
Glavni števniki en, tri, štiri imajo, kot smo v citatih iz Besedišča 2006 videli, v moškem spolu tudi oblike eden, trije, štirje: problem je v tem, da se kot posebnost uporablja samo v imenovalniku moškega spola, drugi skloni so izenačeni kot pri en, tri, štiri. V Besedišču so prikazani za dela, kjer so v imenovalniku izpričani. če niso izpričani, so prikazani pri imenovalniku, ki je izpričan. če v kakem delu ni izpričana imenovalni-ška oblika moškega spola, je začasno v Besedišču rešeno tako, da je napisana kazalka tipa štiri gl. štirje, npr. TL 1561 in TPs 1566. Na splošno pa lahko ugotovimo, da je tip eden, trije, štirje na začetku pri piscih 16. stoletja posamostaljena oblika za moški spol. Normalni števnik moškega spola je en, tri, štiri. če je v imenovalniku moškega spola izpričana oblika tri, nastavimo iztočnico tri, npr. de lety try Jtanuui Bogu dopado TR
1558: Cb. Tudi Dalmatin ima pogosto v im. m. tri, npr. de lety try Capituli DB 1584, III: 80b; try Papeshi k'malu DB 1584, II: 89b; try nezhijii Duhuvi DB 1584, III: 136b. Ta tip je lahko tudi posamostaljena oblika moškega spola.
Števnik trije je razmeroma redek, pa še to pri živih bitjih, npr. Nahovi trye Synuvi DB 1584, I: 4b; Kakor Jo tudi ty trye Apoftoli DB 1584, I: )( 4a; inu ty trye Mladenizhi DB 1584, I: c VIb.
Na koncu obdobja pa je tip trije prešel tudi med števnike moškega spola, npr. tryje Moshje, trye Angeli, Try Sonza, try ukna TPo 1595, II: 98; Ty pervi trye dejli fo pres fadu TPo 1595, I: 128.
Števnik pet se uporablja tako kot danes.
pet 1 posam. ♦ P: 3 (TT 1557, DB 1578, TT 1581-82); posam. nepregib. posam. ♦ P: 1 (TT 1577); posam. tudi nepregib. posam. ♦ P: 1 (DB 1584)
pet 2 štev. ♦ P: 4 (TT 1557, TL 1561, TPs 1566, TL 1567); štev. tudi neskl. ♦ P: 5 (TE 1555, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
pet 3 [del glav. štev.] - ♦ P: 6 (TT 1557, TL 1567, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
pet 4 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 1 (DB 1584) (Besedišče 2006)
Števnik sedem ima v Bibliji pomembno mesto, zato ima tudi večjo možnost za tvorbo novih poimenovanj. Predstavlja pa tudi tipični vzorec za števniške besede ob glavnem števniku. Navedimo ga še enkrat.
sedem 1 sam. - ♦ P: 1 (DB 1584)
sedem 2 posam. tudi nepregib. posam. ♦ P: 6 (TE 1555, TT 1557, TT 1577, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
sedem 3 štev. ♦ P: 6 (TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, DPr 1580); štev. tudi
neskl. ♦ P: 6 (TE 1555, TT 1557, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
sedem 4 [del glav. štev.] - ♦ P: 4 (TT 1557, TL 1567, DB 1578, DB 1584)
sedem 5 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 4 (TT 1557, TL 1567, DB 1578, DB 1584)
sedem 6 [del besed. zveze] - ♦ P: 2 (DB 1578, DB 1584) (Besedišče 2006)
Pri števniku deset sta potrjeni prvi dve mesti, sklopi odpadejo.
deset 1 posam. tudi nepregib. posam. ♦ P: 5 (TE 1555, TT 1557, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
deset 2 štev. tudi neskl. ♦ P: 10 (TE 1555, TT 1557, TL 1561, TPs 1566, DJ 1575, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584); štev. ♦ P: 1 (TT 1560) (Besedišče 2006).
9.2 Pri števnikih na -najst in izpeljankah so zapisi praviloma skupaj, zato ni potrebno navajati zapisov v oklepajih. V 16. stoletju imajo takle besednovrstni model:
enajst 1 posam. tudi nepregib. posam. ♦ P: 3 (TT 1557, TT 1581-82, DB 1584) enajst 2 štev. tudi neskl. ♦ P: 3 (TT 1557, DB 1578, DB 1584); štev. ♦ P: 2 (TPs 1566, TT 1581-82); štev. neskl. štev. ♦ P: 1 (TE 1555)
dvanajst 1 posam. tudi nepregib. posam. ♦ P: 4 (TE 1555, TT 1557, TT 1581-82, DB 1584); posam. ♦ P: 1 (TL 1561)
dvanajst 2 štev. tudi neskl. ♦ P: 7 (TT 1557, TT 1560, DJ 1575, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584); štev. ♦ P: 1 (TPs 1566) (Besedišče 2006)
Tak model gre do devetnajst, samo da je pri višjih številkah posamostaljenih rab manj.
9.3	Desetice se pišejo skupaj, v oklepaju je pa razvidno, če se zapisujejo tudi drugače.
Kako je resnično stanje pri nekaterih števnikih lahko zapleteno, naj opozorim z rešitvami pri glavnem števniku dvajseti, saj je pri eni obliki cel kup iztočnic:
dvadeseti štev. glav. ♦ P: 1 (TT 1557)
dvajseti 1 [h glav. štev.] posam. ♦ P: 2 (DB 1578, DB 1584)
dvajseti 2 štev. glav. ♦ P: 6 (TT 1557, TL 1567, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB
1584)
dvajseti 3 štev. vrstil. ♦ P: 2 (DB 1578, DB 1584)
dvajseti 4 [del glav. štev.] - ♦ P: 6 (TL 1561, TL 1567, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
dvajseti 5 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 2 (DB 1578, DB 1584) (Besedišče 2006)
Dvajsetica ima za glavni števnik samo obliko dvajseti, tridesetka in štiridesetka imata po dve obliki: trideset in trideseti oziroma štirideset in štirideseti. Pri drugih deseticah take dvojnosti ni več. Tako imamo možen model, kot je izpričan pri:
petdeset 1 sam. - ♦ P: 1 (TT 1557)
petdeset 2 posam. ♦ P: 3 (TT 1557, DB 1578, TT 1581-82); posam. tudi nepregib. posam. ♦ P: 1 (DB 1584)
petdeset 3 štev. ♦ P: 4 (TT 1557, TPs 1566, TL 1567, TT 1581-82); štev. tudi neskl. ♦ P: 2 (DB 1578, DB 1584)
petdeset 4 [del glav. štev.] - ♦ P: 4 (TT 1557, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006)
9.4	Drugi glavni števniki do devetindevetdeset se v 16. stoletju obravnavajo kot sklopi in se pišejo narazen. V Besedišču smo uveljavili rešitev, da za vsako sestavino postavimo posebno iztočnico. Tako je zgled: ta je njemu sapiffal... /edem inu fedemdeffetMosh DB 1584, I: 137b, izpisan z iztočnicami sedem, ino in sedemdeset. Vse tri iztočnice so opremljene z oznako [del glav. štev.]-.
če je glavni števnik od enajst do devetindevetdeset pisan skupaj, ga nastavimo kot posebno iztočnico, ker bi bil to podatek, dokazujoč pravopisni razvoj zapisovanja glavnih števnikov. če takega podatka ni, pomeni, da je števnik zapisan kot večbesedni sklop ali da ne nastopa v besedilih.
če bi želeli v slovarju ali Besedišču pokazati števnike ali številke, ki se zapisujejo z besedami kot sklopi, bi jih morali postaviti v kazalko in pokazati, kje in kako so v gradivu obravnavani, npr. *sedeminsedemdeset, gl. sedem inu sedemdeset gl. ino, sedem, sedemdeset. Števila, zapisana s številkami, bi lahko prikazali kot posebne iztočnice, da bi laže našli sobesedilo.
9.5	Stotice se izpisujejo v iztočnici tako kot danes - skupaj, v oklepaju za geslom je pa zapis morebitne dvoje pisave po pogostnosti. Prva stotica ima v Besedišču takole strukturo:
sto 1 posam. ♦ P: 3 (TT 1557, DB 1578, TT 1581-82); posam. nepregib. posam. ♦ P: 1 (DB 1584)
sto 2 štev. ♦ P: 8 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, DPr 1580, TT 1581-82); štev. neskl. štev. ♦ P: 4 (TL 1561, TT 1577, DB 1578, DB 1584) (Besedišče 2006)
Že Bohorič ugotavlja: Sto je nesklonljivo (BH 1584 [1987]: 72, prav 73.). Zgled Onu je sa enu ali dvejftu otruk djanu TPo 1595, II: 37 kaže na srednji spol.
če nastopa stotica tudi v sklopu vrstilnega števnika, potem imamo takle model:
šeststo 1 posam. ♦ P: 1 (DB 1584)
šeststo 2 (šeststo/šest sto) štev. ♦ P: 3 (TT 1577, DB 1578, TT 1581-82); (šest sto) štev. ♦ P: 2 (TL 1567, DJ 1575); (šeststo/šest sto) štev. tudi neskl. ♦ P: 1 (DB 1584) šeststo 3 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 2 (DB 1578, DB 1584) (Besedišče 2006)
9.6	Glavni števniki, ki vsebujejo stotice, od sto ena do devetsto devetindevetdeset se tudi danes zapisujejo kot sklopi, zato se zapisujejo narazen. Števniki iz zgleda Inu njegovih Bratou, mogozhih Ludy, je bilu ftu inu offem inu dvajffeti DB 1584, I: 261a. Pri sto, osem, dvajseti je dodatek: [del glav. štev.]-.
9.7	Za tisočice poznajo štiri besede: tavžent, tisoč, jezer in milar. Najpogostnejši je:
tavžent 1 posam. tudi nepregib. posam. ♦ P: 6 (TT 1557, TPs 1566, DJ 1575, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
tavžent 2 štev. tudi neskl. ♦ P: 10 (TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006)
Na ženski spol bi lahko kazal zgled je... Rimlanom moral dati, slafti, dvej taushent Centou DB 1584, II: 199 b; inu s'dvej taushent Kojniki DB 1584, II: 186 a; okuli dvej taushentMosh DB 1584, II: 183 a; left hozhem tebi dvej taushent Kujn dati DB 1584, I: 215 a; toda So bily ... najdeni... dvataushent inu fedemftu vifhi ozheti DB 1584, I: 232 b; od teh je on dvej taushent v'Galileo poflal, ta en taushent pak je shnym Jhal DB 1584, II: 190 b.
Na drugem mestu po pogostnosti je tisoč, zapisuje se tisuč, npr. tisoč 1 posam. nepregib. posam. ♦ P: 2 (TT 1577, TT 1581-82)
tisoč 2 štev. ♦ P: 3 (TE 1555, TT 1557, TPs 1566); štev. tudi neskl. ♦ P: 2 (TT 1577, TT 1581-82) (Besedišče 2006)
Varianta je tudi tiseč.
tiseč štev. ♦ P: 2 (TE 1555, TT 1557) (Besedišče 2006)
Ta je redkejša in se uporablja ob varianti tisuč in tisoč. Kot zgled razmerja med izrazi za tisoč, poglejmo razmerja med njimi v TT 1557: tavžent (22), tisuč (7), tisoč (2), tiseč (2), jezer (2).
Redkeje se uporablja jezer štev. neskl. Rabi ga Trubar (TT 1557, TT 1581-82), npr. Kadar fem bil pet kruhou pet tifJUzhem ludem reslomil [...] inu kadar pag te /edem tim shtirim lefer TT 1581-82: 169. Varianta jezero 2 štev. se uporablja samo v DB 1584-Reg3: Taushent (Crajnfki), lesero (Slovenfki, Besjazhki), Tifuzhja (Hervazki, Dalmatin/ki ) po DB 1584, III: Dd IIIa.
Samo enkrat se uporablja milar: Inu tacih fourashnikou bo vfelei fueitpoln, ieifdo na kunih veliku ftu taushent, inu milarieu TT 1577: 331.
Tisočice se izpisujejo normalno kot danes - narazen. Zapisujejo pa se na dva načina, narazen in skupaj: inufedem taushentKojnikouDB 1584, II: 181 a; ; s'offemftu taushent mladimi junaki DB 1584, I: 239 b. Posebni zapisi - poseben zapis je skupaj - so pa nakazani s kazalkami. Npr. rabo števnika v navedku fo bilypernefli... inu fedemtaushent Ovaz DB 1584, I: 240b bomo zaradi normalne pisave tisočic narazen prikazali s kazalko sedemtavžent gl. sedem, tavžent. Res pa je, da pri tem prikazu v Besedju ni razvidno, koliko je enih in koliko drugih zapisov.
9.8 Bohorič pozna tudi izraz za milijon, in sicer miljar: 1000000, Millio, Milljar. Taufentmaltaufendt BH 1584: 72. Malo naprej je tudi zapis Milliar.
10	Skladenjske vloge pri glavnem števniku so prilastek, povedkovo določilo in povedkov prilastek: predfedmemi leiti TT 1557: q2b; Inu nih ie bilu fedem TT 1557: 395. V nekaterih položajih je odnosnica nekoliko skrita ali izpuščena, npr. inu Krajlevi kupci, fo tuiftu blagu kupovali... vfelej ena Kulla sa fheftftu frebernikou, eniga Kojna sa ftu inu petdeffet DB 1584, I: 234 a.
11	Pri besednovrstnih modelih, ki so se razvili okrog glavnega števnika, imamo posamostaljenje, pri katerem gre za razvoj, ko števnik prevzame samostalniško nalogo ob izpustitvi samostalnika, števnik oz. številko kot »enoto v številčnem zaporedju« in števnik oziroma številko kot »označba stvari po številčnem zaporedju«, oboje je po naravi samostalniška beseda.
Ta dva pojava sta teoretično možna pri vseh glavnih števnikih. Kot smo videli v pregledu iztočnic ob glavnih števnikih v jeziku biblijskih prevodov v 16. stoletju, je posamostaljenj zelo veliko. Ta pomenski razvoj je bil v tem obdobju značilen. Tako smo pokazali tudi pomenski premik, ki je nastal ob števnikih, ki so po naravi že samostalniki, npr. tavžent.
Zlasti veliko besednovrstnih možnosti je pri prvem glavnem števniku - en oziroma eden. Tu je poleg glavnega števnika uveljavljen še samostalnik (prva enota v številčnem zaporedju), posamostaljeni števnik, zaimek in člen. Velika sprememba je zlasti prehod v zaimek.
11.1 če gre za posamostaljenost, označujemo geslo posam., npr. trije so prišli ob petih; pet so prišli ob petih; sto so prišli ob dveh. Ta tip se je razvil iz rabe trije ljudje so prišli ob petih.
Pri števniku tri ali trije sta obe obliki tudi posamostaljeni, npr. tri: kir kuli dua oli tri fe fnideio vmuim Imeni TE 1555: 45b. Trubar je ostal pri tej obliki tudi v drugih
izdajah, medtem ko ima Dalmatin: ker kuli dva ali trye v'kupprideo v'moim Imeni DB 1584, III: 12a
11.2	Števniške besede so posebna pomenska skupina samostalnikov, če jih obravnavamo kot »enoto števila oz »enota za količino«, npr. try inu fhtiri, /ture /edem DB 1584, II: 110a. Značilen je zlasti povedek v množini, pri čemer lahko gr^ za naravno število ali za model. Danes je model: tri in štiri je sedem.
Za to in še za nekatera druga vprašanja je zelo poveden nekoliko daljši navedek iz Trubarja: Ty Turki, fadashni ludi inu vfi shlaht ludie, kir te praue Vere inu tiga S. Duha nemaio, Ty i/ti ne Veruio, de bi vtim enim dinim Bogaftui, Try Imena oli Per/one, Bug Ozha, Syn S. Duh, bile, Oni fe timu inu no kir tu Veruiemo shpotaio, inu prauio, Mi tu dobru veimo inu Veruiemo, inu tu vfaki lahku faftopi, de Dua krat Shtyri ie ofse, inu de eden inu dua fo Try. Ampag de bi Ede Try bili, inu Try ede, tiga mi ne Veruiemo TT 1557: q 3b. V teh zgledih bi težko videli zgolj variante računanja. Najbrž lahko trdimo, da je Dua krat Shtyri ie ofse model za množenje. Zveza eden inu dua fo Try pa po moje ni model seštevanja, temveč govor o treh posamostaljenih izrazih, v katerem je uporabljen model seštevanja.
11.3	Številke so lahko tudi »označbe posameznih samostalnikov«. Služijo kot nekakšno lastno ime samostalnika, gre za številko kot razlikovalno znamenje česa. Vloge v stavku so popolnoma drugačne kot pri prejšnjih samostalnikih in števniku, npr. soba številka 5. Sopomenski izrazi pri njih so tvorbe kot šestka, sedmica. Uporablja se tudi zveza avtobus 6.
V	16. stoletju se vloga števnikov kot »označba stvari glede na številčno zaporedje« veliko uporablja, zlasti pri citiranju. Pri tem nas ne sme motiti zapis tipa Pfal.86.a. 145.a DB 1584, I: 305 a, saj pike za številkami ne označujejo vrstilnega števnika, temveč mejo med podatkoma.
V	to pomensko skupino gredo lahko vse številke pa tudi vse črke, ker so primerne za označevanje stvari po zaporedju.
11.4	Ker ima Trubar zgled Ob sheftih ta Boshy Syn, /veto reshno Kry prelil DC 1579: 81, moramo nakazati tudi, da se za označevanje časa, natančneje povedano, za označevanje ure poleg vrstilnega števnika uporablja tudi glavni števnik. V šestnajstem stoletju je bila kategorija morda še redka, ker gr^ za precejšnjo posplošitev. Danes, v času, ko je samostalniško pojmovanje številčnih enot že zaradi vloge računstva zelo aktualno, se uporablja zelo pogosto.
Tako imamo samostalniško pomensko skupino za označevanje ure. Splošna raba je: Ura je ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst, trinajst... triindvajset in štiriindvajset. Ura bije eno, dve, tri itd. Ura je odbila eno, dve, tri... Ura je odbila pol enih, pol dveh ... Manj rabljeno je tudi *Ura je ravnokar odbila pol ene, pol dveh ... Števniki so tukaj samostalniške oznake za ure. Ti samostalniki se sklanjajo enotno: Ob enih, dveh, treh, štirih, petih, šestih, dvanajstih... štiriindvajsetih. Podobno: čakal te bom do enih, dveh, treh, štirih, petih ... Ta sklanjatev je trdna. Odstopanje je samo pri besedi ena: Ura je odbila eno. Čakal te bom do ene; četrt čez eno, sicer pa četrt čez deset, enajst... četrt na eno, sicer pa četrt na pet, šest, sedem...
dvanajst. Razlagamo to na ta način, da je števnik za ure ženskega spola. Sklanjatev je večinoma enotna, na kar kaže tudi oblika ob enih. SSKJ, ki na ustreznih mestih pravilno pomensko in besednovrstno obravnava sodobno gradivo, navaja tudi oblike: kosilo bo ob pol ene, ob pol enih, redko ob pol eni SSKJ III: 754. Pri urni označbi ena se sklanjatev torej dopolnjuje tudi s sklanjanjem po ženski a-jevski sklanjatvi: ura je ravnokar odbila eno ipd.
12	Večpomenskostna problematika pri glavnem števniku je svojevrstna. Tu lahko pričakujemo samo take drugotne pomene, ki jih omogoča številčna lastnost. Glavni je povsem opisni pomen: sedem jabolk; jabolk v košari je sedem. Število je lahko zelo značilno v kakem položaju. Značilnost je inovacija. Lahko se pa spremeni tudi v sestavino ustaljenega poimenovanja, npr. deset zapovedi. Naslednja možnost je kak situacijski ali čustveni odnos do kakega števila. V takem primeru pomen ni povsem opisen, resničen, ampak dobi situacijski pomen, večinoma čustveno obarvan, npr. urco ali dve boš že zdržal pri delu. V takih vlogah se pogosto uporablja števniška dvojica, npr. isvuna dveih ali treh prizh DB 1584 III: 115 b.
13	Števniške razlage imajo nekaj značilnosti. Pogosto se uporabljajo sklicevanja na števke, zlasti pri glavnih števnikih, npr. sedem 1. izraža število 7 SSPP PS 2001: 109; te so toliko splošne, da ne prihaja do nerazumljivosti. Lahko bi vzeli kaj bolj splošnega, npr. en -a -o * izraža osnovno število/številčno lastnost; dva -e -e * izraža število/številčno lastnost, kot je pri človekovih očeh; pet *izraža število, kot ima človek prstov na roki; deset *izraža število, kot ima človek prstov na obeh rokah. Nekaj podobnih možnosti bi še lahko našli, preostala nepokrita mesta bi razlagali z raznimi kombinacijami.
14	Tudi vrstilni števnikje v 16. stoletju zelo utrjen in ustaljen. V BH 1584 je bogato prikazan. Preseneča to, da Bohorič uvršča kot sopomenske oblike v to kategorijo tudi števnike na -er, -era, -ero, npr. DvajJeti -a -u; toda običajnejše DvajJeteri DvajJetera DvajJeteru BH 1584 [1987]: 73. Značilnost je tudi tole: Pregibata in sklanjata se oba dela: Pervi -a -u inu/tar DvajJeti -a -u -teri -era -eru BH 1584 [1987]: 73. Ta struktura gre do Pervi -a -u inu/tar Jtu. Potem se oblika spremeni: Jtu inu ali tar EnnajJti -a -u -eri -era -eru BH 1584 [1987]: 73.
V praksi je stanje vrstilnega števnika nekoliko drugačno. Vrstilni števniki do deseti so taki kot danes, npr.
prvi 1 posam. ♦ P: 9 (TE 1555, TT 1557, TL 1561, TL 1567, DJ 1575, TT 1577, DB 1578,
TT 1581-82, DB 1584)
prvi 2 štev. ♦ P: 11 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575,
TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006)
drugi 1 [k štev.] posam. ♦ P: 9 (TE 1555, TT 1557, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, TT 1577,
DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
drugi 2 [k zaim.]posam. ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567,
DJ 1575, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
drugi 3 štev. ♦ P: 10 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
drugi 4 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 1 (DB 1584) (Besedišče 2006) Pri tem vrstilnem števniku se je razvil tudi zaimek:
drug 2 zaim. ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006)
Tak vzorec besednih družin imajo tudi drugi števniki do deseti.
14.1	Tudi vrstilni števniki med enajsti in devetnajsti so najpogosteje taki kot danes:
enajsti štev. vrstil. ♦ P: 7 (TE 1555, TT 1557, TPs 1566, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
dvanajsti štev. ♦ P: 4 (TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584) trinajsti štev. ♦ P: 1 (DB 1584)
štirinajsti štev. ♦ P: 4 (TT 1557, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006); zgled:
noter do fhtirinajftiga dne letiga Mefza DB 1584, I: 42 b.
petnajsti štev. ♦ P: 4 (TT 1557, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
šestnajsti štev. ♦ P: 1 (DB 1584)
sedemnajsti štev. ♦ P: 3 (TT 1577, DB 1578, DB 1584)
osemnajsti štev. ♦ P: 1 (DB 1584)
devetnajsti štev. ♦ P: 1 (DB 1584) (vse iz Besedišče 2006)
14.1.1 Na drugem mestu je tip, ko se pregibata oba dela, o katerem govori že Bohorič. Izpričan je samo pri nekaterih števnikih. če je pri teh števnikih pisava skupaj in narazen, jo nakažemo v oklepaju.
tretjinajsti štev. VTretjimnajftim Capituli DB 1584, III: 81 a
četrtinajsti štev. ♦ P: 1 (DB 1578); (četrtinajsti/četrti najsti) štev. ♦ P: 1 (DB 1584) (Besedišče 2006): v'zhetertimnajftim lejti DB 1584, I: 8 b; v'zhetertim najftim lejti DB 1584, I: 215 a; petinajsti: VPetimnajftim Capituli DB 1584, III: 81 a sedminajsti štev. ♦ P: 1 (DB 1584) (Besedišče 2006)
14.2	Pri višjih številih so vrstilni števniki redkejši. Sto, ki ne pozna druge oblike, je tudi vrstilni števnik, npr. Satu nym danafhni dan fpet dajte nyh Nyve ... inu ta ftu dejl od denarjeu, od Shita, Mofhta, inu Olja, kar fte nad nymi buhrali DB 1584, I: 258; koker fueti Dauid kral gouori vtim Stu Pfalmi TC 1574: 73, v Dalmatinovi redakciji: v'tem ftu Pfalmi DC 1584: LXXXIIII.
Višji vrstilni števniki so praviloma sklopi. V Besedišču 2006 so prikazani z modelom
sto 3 [del vrstil. štev.] - ♦ P: 1 (DB 1584); zgled: Vtem ftu inu fedem inu Jhtirideffetim lejti DB 1584, II: 181 a
14.3	Oblika vrstilnega števnika na -er, ki ga omenja Bohorič kot pogostnega, nastopa v vrstilnem pomenu izjemoma. Zamenjavo je povzročilo sorodstvo pomenov obeh oblik. Ločilni števnik namreč tudi označuje zadnji člen imenovanih samostalnikov.
14.4	Tudi oblika enim v vrstilnoštevniškem sklopu VTtim sheftftu inu enim Leiti Noahoue ftarofti DB 1584, I: 7a je posebnost, ki pa kaže na delno odprtost sistema vrstilnega števnikaprvi, čeprav močno prevladuje. Pri eni iztočnici en bo treba nakazati [del vrstil. štev.].
14.5	Pisava vrstilnega števnika je taka kot pri drugih števnikih. Vrstilni števniki, ki so po sestavi izpeljanke in zloženke, se praviloma pišejo skupaj, ko pa gre za sklope, se pišejo narazen.
Pisanje vrstilnega števnika, ki je po strukturi podobno današnjemu stanju, se od prvi do devetnajsti in vrstilni števniki za desetice pišejo skupaj. če se kje pišejo ločeno, je v Besedišču napisano v oklepaju. Drugi vrstilni števniki se zapisujejo kot večbesedni sklopi, torej s presledki med besedami. Ti števniki niso napisani kot iztočnice, ampak je stvar rešena tako, da se deli teh sklopov izpisujejo po besedah in taka skupina je v Besedišču predstavljena kot posebna iztočnica z modelom: tri 5 [del vrstil. štev.] -. V ta tip bi šli zgledi, kot je Vtem /tu inu /edem inu fhtirideffetim lejti DB 1584, II:181a. Torej v današnjem jeziku bi bil ta števnik zapisan kot ena beseda: stosedeminsedem-deseti. Takšna bi bila tudi iztočnica v slovarju.
15	Glavna vloga vrstilnega števnika je prilastkovna, npr. prvi dan v tednu, vendar ne smemo zanemariti povedkovega določila, ki je seveda redkejši, npr. inu imajo ty tretji biti, kadar gredo DB 1584, I: 79b. V novem prevodu je to mesto: Ti naj se odpravijo na pot tretji SP 1996: 187. Mesto iz 4 Mz 2, 24. Zgleda lepo ilustrirata vrstilni števnik v vlogi povedkovega določila.
16	Pri vrstilnemu števniku so zelo pogostne posamostalitve. Najznačilnejše so pri izražanju vrstnega reda pri naštevanju, npr. h'drugemu, h'tretjemu itd. Podobna tvorba je tudi tip Vtretye praui on knemu TT 1557: 328. Možna so tudi posamostaljanja za človeka.
17	Pomenske možnosti znotraj vrstilnega števnika se kažejo v časovnem, krajevnem in vrednostnem zaporedju. Zlasti pri začetnih vrstilnih števnikih je veliko možnosti.
18	Protestantski pisci uporabljajo vrstilni števnik pri določanju ure, in sicer bolj pogostno kot samostalnik glavnih števnikov. Navedimo nekaj zgledov iz Dalmatina: ob
tretji uri..., ob fhefti inu deveti uri...; Ob enajfti uri... vse DB 1584, III: 12 b; odfhefte ure; do devete ure; ob deveti uri DB 1584, III: 18 a; ob fheftin uri DB 1584, III: 46a; Vzheraj ob fedmi uri; Inu je bilu okuli fhefte ure oboje DB 1584, III: 49 b; Inu onu je bilu ob tretji uri, kadar fo ony njega krishali; po fhefti uri; do devete ure; ob deveti uri vse DB 1584, III: 28 b; na tretjo uro te nozhy DB 1584, III: 75 a. Na teh mestih uporablja tudi Trubar vrstilni števnik, npr.: ob tei trety vuri..., ob tei shefti inu deueti vuri...; Ob tei anaifti vri... vse TT 1581-82, I: 83.
19	Ločilni števnik je pri slovenskih protestantskih piscih zelo močan in utrjen
dvoj štev. ♦ P: 9 (TT 1557, TT 1560, TL 1561, TL 1567, DJ 1575, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006)
Uporablja se v pomenu: »ki je dveh vrst«: TaMiloftpak ie duya TR 1558: P 4a; fa duih rizhi volo TR 1558: S 2b; Sakaj moj folk je dvoji greh fturil DB 1584, II: 28a; Sakaj dvuja shaloftje bila zhes njeprifhla DB 1584, II: 143a; Taku je Papesh Ludy v'greh sapelaval na dvujo visho DB 1584, II: 89a in »za številčno označevanje množinskih samostalnikov«, npr. je on dvuje Dauri fturil, is Olikoviga leffa DB 1584, I: 186b; Inu ony fo vseli dvuja kulla s'konji DB 1584, I: 207a. Trubar pogosto uporablja ta števnik pri razlagi oz. pojasnjevanju večpomenskih besed, npr. De ta Prauiza oli Bruma ie Duya [in tej napovedi sledi razlaganje] TL 1561: 75a.
dvojeposam. ♦ P: 7 (TE 1555, TPs 1566, DJ 1575, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006); npr. je vfelej dvuje vkup Jhlu k'Noahu v'Barko DB 1584, I: 5a; Aku fe pak tatuina shiua per nemu naide, taku ima *duuie saine fpetpouerniti, [na robu] *famodrug DB 1578: 68 a; Natu fo ony vseli lete Daruve, inu Denarjeu famodrug fabo DB 1584, I: 29 a.
troj štev. ♦ P: 5 (TE 1555, TL 1561, TL 1567, TT 1577, DB 1584) (Besedišče 2006); npr. de fo Moseßove Poftave truje DB 1584, I: )( 2b; Inu tu truje Gofpoftvu, v'SamariJki inu Galilejjki desheli DB 1584, II: 188a
troje posam. ♦ P: 3 (TT 1560, DB 1578, DB 1584 (Besedišče 2006); npr. left tebi truje naprej poloshim DB 1584, I: 229b
troji posam. ♦ P: 1 (DB 1584) (Besedišče 2006); npr. Lety truji fo Soffedi DB 1584, II: 92b četver štev. ♦ P: 4 (TT 1557, TT 1577, TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006); npr. Prigliha od zhetveriga femena DB 1584, III: 9 a; Tu fo ty zhetveri shularji TPo 1595, : 128 četveri posam. ♦ P: 1 (DB 1584) (Besedišče 2006); npr. TY falfh duhovni v'Papefhtvi, fo fkoraj vfe letu Zhetveru DB 1584, III: 136 a. Luter ima tu sind schier alle vierley Luther 1545 [1974]: 2467.
peter štev. ♦ P: 1 (DB 1584) (Besedišče 2006); npr. v'petere Buqve DB 1584, III: 45a sedmer štev. ♦ P: 2 (TT 1557, TT 1581-82) (Besedišče 2006),
npr. Inu je faterlfedmeru ludi uti Cananeiski desheli, inu ie nih deshelo fteim loffom resdelil TT 1557: 374 (Apd 13, 19), tako je tudi v TT 1581-82: 532, medtem ko ima Dalmatin po Lutru takole: Inu je fedem folkou saterl v'KanaanJki desheli, inu je unih deshelo fkusi lofsanje mej nje resdelil DB 1584 III: 68b; Vnd vertilget sieben Völker in dem lande Canaan Luther 1545 [1974]: 2218. Zgled lepo kaže vrstno vrednost tega ločilnega števnika. Sedmero ljudi pomeni isto kot *sedem vrst ljudi ali sedem folkov ali sedem narodov (SP 1996: 1660).
šestdeseter štev. ♦ P: 2 (TT 1557, TT 1581-82)
trideseter štev. ♦ P: 2 (TT 1557, TT 1581-82) (oboje Besedišče 2006)
Tvorba z -er je možna tudi od števniške besede mnogo.
mnogeterprid. ♦ P: 10 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, TT 1577, TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006); npr. ker je fkusi mnogetere ijkujhne bil ijkujhen DB 1584, II: 135b.
mnogeteriposam. ♦ P: 4 (TT 1557, TL 1561, DJ 1575, TT 1581-82) (Besedišče 2006) mnogeterikrat (mnogeteri krat)pr^sl. ♦ P: 2 (TT 1577, TT 1581-82) mnogeteropr^sl. ♦ P: 1 (TT 1581-82) (Besedišče 2006) mnogoter prid. ♦ P: 4 (TT 1557, TPs 1566, DB 1578, DB 1584) mnogoteri posam. ♦ P: 2 (TT 1557, DB 1584)
mnogoterikrat (mnogoteri krat) pr^sl. ♦ P: 1 (DB 1584) (Besedišče 2006) Besedna družinica pri beseedi mnogoter ima še več variant..
20 Pri množilnem števniku (Multiplicata numeralia) Bohorič preseneča, da se omejuje na dvobesedne izraze tipa: ena guba za lat. simplex, dvei gubei ... Vbesedilih se ta števniški tip resnično uporablja. Pogledali smo ga v DB 1584. Uporablja se kot pridevniški števniški izraz, ko določa samostalnik, npr. Sakaj ta Mezh bo dvej gubej, ja try gube prijhäl DB 1584, II: 69b; ftury eniga dvej gubej Ceffarja, v'Babeli inu v'Perfij DB 1584, II: 94a, in kot prislovni, ko določa glagol, npr. inu Tebi dvej gubejpoverniti DB 1584, II: 128b; inu fturite njej dvujo gubo po nje delih DB 1584, III: 148 b. Trubar ima še predložen prislovni izraz ty ifti grofouitu na duei gubei Greshio TT 1557: xa. Pri Trubarju je še opisni izraz, medtem ko je pri Dalmatinu že sklop, ki se sklanja in ima enkrat pridevniške lastnosti, drugič pa prislovne. Zanimivo je tudi to, da Dalmatin uporablja tu tudi varianto števnika dvoj, kar kaže na močno udeležbo domačih števniških izrazov, vendar so se pri prevajanju nekako modificirali v prevajani strukturi.
Ekvivalent za Dvej gube (Crajnfki) je Dvojstrok (Slovenfki, Besjazhki) DB 1584, III: Cc IV a.
20.1	če v biblijskih besedilih poiščemo mesta, v katerih pridejo do izraza množilni števniki, dobimo še nekaj variant.
V Mk 4,8 imamo: inu enu [feime] ieperneslu trideseteru, enu shesdefeteru, inu enu famo ftu TT 1557: 104. V TT 1581-82, II: 147 je tekst v bistvu nespremenjen. V Mk 4,20 pa imamo: taku de enu feime perneffe trideffet, enu shesdeffet, inu enu famoftu TT 1557: 105. V TT 1581-82, II: 148 je to mesto nespremenjeno, samo da je namesto feime fernu. Dalmatin vnese delno spremembo in poenotenje. V Mk 4,8 ima: Inu nekateru je neflu famo trydeffet, inu nekoteru famofheftdefset, ihnu nekoteru famoftu DB 1584, III: 21 a. V Mk 4, 20 je Dalmatin uporabil enake števnike kot v Mk 4,8.
Tu dobimo zelo značilno Trubarjevo varianto trideseter, potem samosto in trideset. Dalmatin pa ima poenoteno samotrideset. Pomeni so toliko sorodni, da bi večpomenskost lahko utemeljili, pogojno pa bi lahko Trubarjevemu tipu trideset pripisali, da gre za drugo vrsto števnika, za enakoglasni množilni števnik ali pa za izbor glavnega števnika, kar bi bilo tudi možno, ko ne bi motil izraz v nizu famoftu.
20.2	Danes imamo množilne števnike sistemsko razvite iz ločilnih števnikov s pripono -en. V 16. stoletju je taka oblika že izpričana.
dvojen štev. ♦ P: 2 (DB 1578, DB 1584) (Besedišče 2006); npr. ta dvojna lama DB 1584, I: 14b.
21	Bohorič obravnava še pomnožne števnike (Ponderalia). Navaja naslednje tipe poimenovanj: 1. Simplus, Leenkrat tulikajn vel taku teshak. Tu gre za prislovni položaj.
2. Duplus, topelt, vel famo drug, vel dvizo teshak. Tu gre spet za prislovno rabo v prvem in drugem primeru, medtem ko gre pri samo drug, kot je vidno pri nadaljnjih zgledih, za pridevniški izraz, npr. Triplus, famo tretji, a, e (BH 1584: 74). Pomemben je poudarek na tipu samo drug, samo tretji.
21.1 Števniška skupina, zložena z morfemom samo-, v slovenščini 16. stoletja ni trdna, je pa bistveno bogatejša kot danes, vendar je pri njej nekaj težav. Nastopa kot pridevniški števnik. Podobna je vrstilnemu števniku, vendar je pomen drugačen, samo-osmi pomeni, da je označeni samostalnik osmi, vendar taka oblika števnika vključuje tudi prejšnjih sedem, npr. temuzh je Noaha, tiga Predigarja te pravice, famoofmiga ohranil DB 1584, III: 123a; nemška prevodna predloga: Sondern bewarete Noe den Prediger der gerechtigkeit selb achte Luther 1545 [1974]: 2419. Takih rab je največ. Taifti zhas bo Israel famotretji s'Egypterji inu Afsyrerji, fkusi ta shegen, kateri bo na semli DB 1584, II: 8a. Ta raba je tudi najlaže razložljiva: *on sam je bil osmi. Prim. ESSJ 2, 1980: 590.
če ta števnik nima oblike vrstilnega števnika, je vsebina teže razumljiva, ker ne vemo, ali gre za nepregibnost števnika ali za kaj drugega.
če določa glagol in ima obliko prislova, ga obravnavamo kot prislov: Inu fem li
koga obgolufal, tu ieftfamozhetertupourazham TT 1557: 230 (Lk 19). Tako obliko ima tudi Juričič: Ako fam kateriga vzhem obhinil, topouernem famozheterto JPo 1578, III: 112 b. Tudi Dalmatinovo obliko samočetrt je najbolje uvrstiti med prislove: inu aku fim jeft koga ogolufal, taku je famozhetert supet povernem DB 1584, III: 42 b.
Dalmatin ima dvakrat prislov samodrug, npr. Natu fo ony vseli lete Daruve, inu Denarjeu famodrug fabo DB 1584, I: 29a; v nemščini: VND DAS GELD zwifeltig mit sich LB 1545 [1983]: 108; Na fhefti dan pak fo ony tiga Kruha famodrug nabrali DB 1584, I: 45 b.
Pri Dalmatinu je ta raba pogostna: taku je famozhetert supet povernem DB 1584, III: 42 b; v nemščini: das gebe ich vierfeltig wider LB 1545 [1983]: 2120.
Samodrug je pri Dalmatinu tudi pridevnik, in sicer le en fam je inu nikar famodrug DB 1584I: 329 b. Pridevniki so lahko tudi druge tvorbe: lacob famofedemdeffet gre v'Egypt DB 1584, I: 30. Pri samosedemdeset gre očitno za nepregibnost.
22	Naslednja Bohoričeva skupina so porazdelitveni števniki {Distributiva). Izražajo se z modelom: Singuli, vfelej eden ali vfaki fufeb; Bini, vfelej dva v'kup BH 1584: 74. Ta števnik se tudi danes izraža z zvezo po dva ali po dva in dva.. V praksi je bilo v Bibliji 1584 nekoliko drugače. Rabe so dveh tipov: vfelej *dvuje vkup [na robu] *en par DB 1584, I: 5a. Vkup je v tem sklopu redko. Veliko več je rab brez vkup, npr. vfelej fedem inu fedem DB 1584, I: 5a.
23	Naslednja Bohoričeva skupina so prislovni števniki (Adverbialia). Imajo utrjeno obliko kot danes, samo da imajo tudi tvorbo na fart, npr. Semel, en krat, vel fart BH
1584: 75. Pisava je, kot bomo videli v nadaljevanju, nekoliko drugačna kot danes. V besedilih se uporabljajo ustaljeno besede na -krat, potrditev za oblike s fart ni.
Pri prislovu tipa sedemkrat je pogost tudi zapis narazen, zato je primerna rešitev popis zapisov v oklepaju za geslom, npr. sedemkrat (sedemkrat/sedem krat) prisl.; sedemdesetkrat (sedemdesetkrat/sedemdeset krat) prisl.
če se ti prislovi zapisujejo kot sklopi, zapisujemo vsako besedo posebej in jim dodamo opombo [del besed. zveze], npr. sklop v povedi Kain ima Jedemkrat maJzhovan biti, Lamehpakfedem inu fedemdeffetkratDB 1584, I: 4 a, katerega današnjo ustrez-nico pišemo sedeminsedemdesetkrat. V Besedišču bi sklop težko prikazali ustrezneje, prva možnost bi bila sedeminusedemdesetkrat, a zaradi prečrkovanja bi morali napisati sedeminosedemdesetkrat, pri tem pa že naletimo na za 16. stoletje zelo nenavadno dolgo besedo. Take besede so praviloma zapisovali ločeno po delih. Zato se taki zgledi predstavijo s kazalkami.
24	Zadnja Bohoričeva skupina so časovni števniki (Temporis). Izražajo se opisno ali pa delamo pridevniške besede iz besednih zvez, npr. Trimus, triennis, tri leta Jtar (BH 1584: 75). Danes imamo na tem mestu tip kot npr. enoleten.
24.1	Takrat so že poznali trileten (trileten/tri leten)prid. ♦ P: 1 (DB 1584). Beseda se uporablja v biblijskih besedilih samo na enem mestu v DB 1584 , in sicer od Zoara, te "try lejtne Krave - na robu - "trylejtne) tu je, MoabiterJku KrajleJtvu je kakor ena trylejtaJtara krava, mozhnu, bogatu... DB 1584, II: 51b. Prevod je po Lutrovi predlogi: von Zoar an, der *dreyjerigen Kue LB 1545 (1974): 1364. Dalmatin je prevedel tudi Lutrovo opombo. Na mestu v Izaiju, ki je podobno temu, uporablja Dalmatin splošno rabljen tip Nyh beshozhi beshe od te "try lejta Jtare lunize v'Zoar DB 1584, II: 7a. Izraz, ki je bil v latinščini in nemščini pogostoma izražen enobesedno, npr. trimus, triennis; dreijährig, je bil pri nas izražen še večbesedno ali opisno.
24.2	Zanimivo je prvo poimenovanje v nizu leta Jtar, lat. anniculus. leta je rodil-nik. Izraz je potrjen tudi v DB 1584: enu lagne, lejta Jtaru, pres tadla ... ima on vJaku jutru offrati DB 1584, II: 83a. Danes so tvorbe tipa tridneven, trileten, trimesečen, tritedenski in triuren dokaj normalne.
25	Med števnike uvrščamo tudi besede, ki številčno označujejo samostalnike, vendar nedoločno. Imenujejo se nedoločni števniki. Zgledi: dosti ljudi, malo ljudi, manj ljudi, mnogo ljudi, nekaj ljudi, nekoliko ljudi, preveč ljudi, več ljudi, veliko ljudi. Sem bi lahko šteli tudi števniške izraze iz naslednjih besednih družin:
dosti 1 posam. ♦ P: 4 (TE 1555, TT 1557, TL 1567, TT 1581-82) dosti 2 štev. tudi skl. ♦ P: 9 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, TT 1577, TT 1581-82, DB 1584); štev. neskl. štev. ♦ P: 3 (DJ 1575, DB 1578, DPr 1580) dosti 3 prisl. ♦ P: 9 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TL 1567, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
dosti 4 povdk. ♦ P: 5 (TE 1555, TT 1557, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584) (Besedišče 2006)
mnogo 1 štev. ♦ P: 4 (DJ 1575, DB 1578, DPr 1580, DB 1584) mnogo 2prisl. ♦ P: 2 (TT 1557, DB 1584) (Besedišče 2006)
Števniki so te besede, kadar označujejo števne samostalnike. če take besede označujejo neštevne samostalnike, smo jih za zdaj uvrščali različno: pustili smo jih med prislovi, jih uvrstili med samostalnike (tip pol krajcarja) ali pa smo jih prikazali kot sestavine sklopov (tip pol osem krajcar). Števnik pa bi bil tudi pol v takem-le primeru: pol svinčnikov mi je še ostalo.
25.1 V zvezi s števniškimi besedami se uporablja besedica pol [zapisano pul], npr. En denar je velal okuli pul offem Krajzer DB 1584, III: 27a. Normalne zveze so pol česa, npr. Sikel je velal pul Tolerja DB 1584, I: 77b; inu on je tu terpil blisi ene pul ure DB 1584, II: 152 b; Inu zhes try dny inu pul eniga DB 1584, III:144 b: try dny inu pul DB 1584, III: 144 b.
Vsebino okuli pul offem Krajzer bi lahko povedali *okuli sedem krajcerjev inu pul ali *okuli sedem krjcerjev inu pul eniga, šlo bi tudi * okuli pul osmega krajcarja. Domnevam, da jih je vrstilni števnik motil, ker gre za enoto, ki stoji na mestu osem, ne za vrstilnost. V tvorjenke tega tipa je prinesla sestavina pol pomen »prejšnje številčne enote in polovico zadnje«.
Posebne obravnave zasluži beseda polčetrt v zvezah, kot so: kakdr 1290. dny, tu je, okuli pulzhetert lejt DB 1584, II: 93 b, nem. das ist bey vierdhalb jar Luther 1545 [1974]: 1536; Od tacih pulzhetert lejt DB 1584 II: 93 b; nem. von solchen vierdhalb jaren Luther 1545 [1974]: 1537. Tudi tu gre za pomen zveze »tri leta in pol«. Beseda polčetrt ima tako skladenjsko vlogo kot glavni ali nedoločni števnik.
polčetrti štev. ♦ P: 2 (TT 1577, DB 1584) (Besedišče 2006)
npr. slafti, pulzhetertu lejtu DB 1584, II: 93 b, nem. nemlich / vierdhalb jar Luther 1545 [1974]: 1535. V nemščini je ista števniška oblika kot zgoraj, medtem ko je v slovenščini oblika vrstilnega števnika, pomeni pa »prvo, drugo, tretje in pol četrtega leta«. Prim: Grimm 1951,12,2: 312.
26 Tvorjenke tipa tretjič so dokaj pogostne.
prvič prisl. ♦ P: 12 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, TT 1577, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584)
drugoč [ponovno]prisl. ♦ P: 11 (TE 1555, TT 1557, TT 1560, TL 1561, TPs 1566, TL 1567, DJ 1575, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
tretjič prisl. ♦ P: 7 (TE 1555, TT 1557, TL 1561, TT 1577, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584)
četrtič prisl. ♦ P: 4 (TT 1557, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584) (vse iz Besedišča 2006), npr. Inu ona je zhetertizh noffezha poftala DB 1484, I: 19 b.
Viri
BH 1584 = Adam Bohorič, 1584: Arcticae horulae fuccißvae. Wittenberg.
DB 1578 = Jurij Dalmatin, 1578: BIBLIE, TVIE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVIDEIL. Ljubljana.
DB 1584 = Jurij Dalmatin, 1584: BIBLIA, TV IE VSE SVETV PISMV, STARIGA inu Noviga Teftamenta. Wittenberg. Faksimile, 1968: Ljubljana: Mladinska knjiga v Ljubljani v sodelovanju z založbo Dr. Trofenik v Münchnu.
DC 1579 = Jurij Dalmatin, 1579: TA CELI CATEHISMVS. Ljubljana.
DC 1584 = Jurij Dalmatin, 1584: TA CELI CATEHISMVS, ENIPSALMI. Wittenberg.
DJ 1575 = Jurij Dalmatin, 1575: JESVSSIRAH. Ljubljana.
DPr 1580 = Jurij Dalmatin, 1580: SALOMONOVEPRIPVVISTI. Ljubljana.
JPo 1578 = Jurij JuRičič, 1578: POSTILLA, To ie KERSZHANSKE EVANGELSKE predige. Ljubljana.
LB 1545 = Martin Luther, 1545: Biblia: Das ift: Die gantze Heilige SchrifftDeudsch aujfs new zugericht. Wittenberg. München: Deutscher Taschenbuch Verlag. 1974.
TC 1574 = Primož Trubar, 1574: TA CELI CATEHISMVS. Tübingen.
TE 1555 = Primož Trubar, 1555: TA EVANGELISVETIGAMATEVSHA. Tübingen.
TL 1561 = Primož Trubar, 1561: SVETIGA PAVLA TA DVA LISTY. Tübingen.
TL 1567 = Primož Trubar, 1567: SVETIGA PAVLA LYSTVVI. Tübingen.
TPo 1595 = Primož Trubar, 1595: HISHNA POSTILLA. Tübingen.
TPs 1566 = Primož Trubar, 1566: Ta Celi Pfalter Dauidou. Tübingen.
TR 1558 = Primož Trubar, 1558: ENREGISHTER. Tübingen.
TT 1557 = Primož Trubar , 1557: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TT 1560 = Primož Trubar, 1560: TA DRVGIDEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TT 1577 = Primož Trubar, 1577: NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNIDEIL. Tübingen.
TT 1581-82 = Primož Trubar, 1581-82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen.
Literatura
Kozma Ahačič , 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Zbirka Linguistica et philologica 18).
Besedišče 2006 = Besedišče slovenskih biblijskih prevodov 16. stoletja. Kartoteka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Sekcije za zgodovino jezika, izšlo tudi v nemščini, glej Besedišče 2006.
France Bezlaj , 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika. I/A-J. Ljubljana.
Matthäus-Evangelium (1555); Paulus, Römerbriej(1560); Paulus-Briefe (1561, 1567); Psalter (1566); Neues Testament (1581-82) übersetzt von Primož Trubar. Jesus Sirach (1575); Pentateuch (1578); Proverbia (1580) übersetzt von Jurij Dalmatin. Paderborn - München - Wien - Zürich: Ferdinand Schöningh. 2006 (Biblia Slavica. Serie IV: Südslavische Bibeln, Band 3).
Adam Bohorič, 1584: Arcticae horulae fuccifivae. Wittenberg.
BH 1584 [1987] = Adam Bohorič, 1584: Arcticae horulae fuccifivae / Zimske urice proste. Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič. Maribor 1987.
ESSJ 2, 1980: Etymologicky slovn^k slovanskych jazyku. Slova gramaticka a zajmena. Svazek 2. Spojky, častice, zajmena a zajmenna adverbia. Praha 1980.
Jacob Grimm, Wilhelm Grimm, 1854-1954: Deutsches Wörterbuch. Leipzig.
Martin Luther, 1545 [1974]: Biblia. Das ist die gantze Heilige Schrijjt. Deudsch aufjs new zugericht. Wittenberg 1545. Deutscher Taschenbuch Verlag. München 1974.
Majda Merše , 2004: Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Jezikoslovni zapiski 10/1. 7-32.
Majda Merše , Kozma Ahačič , Andreja Legan Ravnikar , Jožica Narat , France Novak , Francka Premk, 2006: Wortschatz der slowenischen Bibelübersetzungen des 16. Jahrhunderts. Matthäus-Evangelium (1555); Paulus, Römerbrief (1560); Paulus-Briefe (1561, 1567); Psalter (1566); Neues Testament (1581-82) übersetzt von Primož Trubar. Jesus Sirach (1575); Pentateuch (1578); Proverbia (1580) übersetzt von Jurij Dalmatin. Kommentare. Paderborn - München - Wien - Zürich: Ferdinand Schöningh. (Biblia Slavica. Serie IV: Südslavische Bibeln, Band 3,2: Kommentare). 99-325.
Majda Merše , France Novak , 2001: Uvod. Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Poskusni snopič. Ljubljana. 7-32.
Majda Merše, France Novak, Francka Premk, 2001: Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Poskusni snopič. Ljubljana.
Fran Miklošič, 1868-1874: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. Vierter Band. Syntax. Dunaj.
France Novak, 2004: Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Založba ZRC SAZU. Ljubljana.
Fran Ramovš , 1952: Morfologija slovenskega jezika. Skripta. Ljubljana.
SJSPP = Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja.
SJSPP PS 2001 = Merše, Novak, Premk 2001.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ): Slovar slovenskega knjižnega jezika. Prva knjiga (I)-Peta knjiga (V). Ljubljana 1970-1991.
Slovenski pravopis, 2001 (SP 2001): Slovenski pravopis. Ljubljana.
SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Sveto pismo, 1996 (SP 1996): Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Ljubljana.
Branka Tafra, 1989: Što su brojevi? (gramatički i leksikografski problem). Rasprave Zavoda za jezik. Knjiga 15, Zagreb. 219-237.
Jože Toporišič, 2000: Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor. Zlasti str. 329-334.
Jože Toporišič, 2003: Oblikoslovne razprave. Ljubljana.
Summary
In this article the following questions from the work on the Dictionary of the Language of the Slovene Protestants of the Sixteenth Century are presented: the general structure of the dictionary article, the assignment of the vocabulary with regard to part of speech, entries and glosses, illustrated primarily with numerals. A point scheme of the general structure of a dictionary article indicates a type of dictionary that includes rather full data on a corpus of vocabulary, which is made possible by the full excerpting of the works of the Slovene Protestant writers of the sixteenth century. In the classification of vocabulary according to part of speech the principle is indicated whereby homonyms from different parts of speech are elucidated.
The numeral affords a great many examples. For example, the numeral en 'one' has the following entries: en 1 [num.] nominal., en 2 [pron.] nominal., en 3 num., en 4 [part of a cardinal num.] -, en 5 [part of an ordinal num.] -, en 6 pron., en 7 particle, en 8 [part of a collocation] - . The principles of classification are based on syntactic function. Many numerals can have several entries for the same part of speech, again depending on various syntactic functions, e.g., the word dvajseti 'twenty, twentieth' can be either a cardinal or an ordinal. With the exception of the compound samosto, the numeral sto 'hundred' has only this form, which can be either
a cardinal or an ordinal. A word that is in terms of part of speech a number can be polysemic. Semantic classification is also based on the syntactic function of the entry. Secondary meanings of numerals are based on the special role of a given number in which there is a term of more than one word of the type deset zapovedi 'the Ten Commandments', or if there is an approximate quantification of something, usually with emotionally coloring.